Listek. V viharnih časih. Priredil J. Toman. Viharni so bili časi, ko so odpadnik Luter in njegovi pomočniki širili krive in pogubonosne svoje nauke. Zal, da so jih mnogo zapeljali in spravili v časno in večno nesrečo. Nekega dne pride k župniku Zručke fare grajščinski sluga in naznanja, da njegov gospod plemeniti K. prosi, da bi ga gospod župnik danes obiskal, ker mu ima nekaj važnega sporočiti. »Povej, dragi moj,svojemu gospodu«, reče župnik, »da ko obiščem tukaj v bližini nekega bolnika, da se potem hitro zglasim«. Sluga se je poklonil in hitrim korakom odišel. Po njegovem odhodu se je tudi duhovnik za pot pripravil in obiskal bolnika, ki je bil že dolgo bolan in zelo ubog. Potolažil ga je v njegovih bolečinah in mu še nekaj daroval, potem pa odišel v grajščino. Plemenitega K. je naSel v hiši, beročega neko knjigo, katera, kakor se je videlo, ga je zelo zanimala. Ko je duhovnik vstopil, obrnil se je grajščak proti njemu, ter mu šel nasproti. »Dobro došli, oče Stanislav! Kaj pa je novega ? Ali ste že kaj slišali, kaj se po deželi pripravlia?« «Do zdaj še ničesar. Bog ne daj, da bi zopet kakšni prevrati nastali! Gotovo da Bog celo deželo kaznuje ravno zavoljo tega, ker ljudje s svetimi rečmi ravnajo kakor z igračami«. »Bil sem, kakor veste«, začne grajščak, >zdaj več časa v poglavitnem mestu in tam sem slišal nove nauke, katere Luter in njegovi pomočniki oznanjujejo, in sem jih tudi sprejel. Povabil sem pa tudi enega izmed njih, da tudi tukajšnjemu ljudstvu razlaga te nauke in si želim, da nam Vi v tem ne nasprotujete«. »Vem«, odgovori župnik važno in dostojno, »da smo vsi poduka potrebni, pa ta poduk mora priti iz čistega vira in ne iz valov, ki izvirajo v blatu in nesnagi«. »Kaj pa hočete s tem reči?« vpraSa grajščak. »Da jaz tega novega učenika ne mislim ubogati in njegove nauke že zdaj imenuiem kot krive. Rad se ž njim razgovarjam, pa nikdar ne pripustim, da bi med mojimi ovčicami ljuliko sejaU, reče mirno župnik. »Gospod župnik«, odgovori jezno grajščak, >pozabili ste, kdo je tukaj gospodar in čegava, volja bo v tem odločila«. >Tukaj v grajščini in pri tlaki vaša gospod grajščak, v cerkvi pa in v rečeh, ki se tičejo sv. vere, je moj glas važnejši od vašega<. »S tem hoče'te reči, da mi ne boste Sli na roko?« »Ako Vi hočete Ijudstvo oropati prave sv. vere, vam že zdaj naznanjam, da tedaj tudi jaz povzdignem svoj glas, da ljuliko zadušim že v začetku. Vaši predniki in očetje, gospod grajščak, imeli so sveto vero, katero sta nam sveta Ciril in Metod prinesla, v časti, in v tei sveti veri so živeli in umirali. Odpadlih duhovnikov, kakor je bil Luter, ne moremo imeti za prave božje poslance, temveč za pogubonosne in rušitelje svetega miru in nedotakljivih reči. Spominjaite se gospod grajščak, svojega očeta in pustite take reči, katere Se dozdaj nobenemu niso koristile, ampak bile le v pogubo«. >Zdaj Vam pa tudi jaz nekaj povem«, reCe zaničljivo grajščak. «Ta novi učenik pride sem in bo v cerkvi svoje nauke razlaga!! Vi pa si pomislite: Ali mi bodete storili po moji volji, ali pa bodete morali zapustiti ta kraj, v katerem jaz zapovedujem. Hočem, da se ti novi nauki na mojih posestvih ozna- njujejo in širijo, ko pride novi učenik, pošljem ga k Vam in povejte mu, kaj mislite storiti, da vem, kako dalje ravnati«. Župnik na to vstane in reče: »Želim Vam, gospod grajščak, da Vas Bog za to ne kaznuje. Molil bom za vas, in ob enem se bom tudi pripravil, da bom mogel s pomočjo Božjo stati trdno v boju s sovražnikom svojim. Bog Vas obvaruj!« Potem se je župnik napotil v svoje stanovanje. Ko vstopi v sobico, se vsede na stol in začne premišljevati. «Kaj me čaka? V moji župniji se hočejo krivi nauki širiti! Hočejo spodkopati mir in iztrgati iz srca mojih ovčic pokoj in blagor! Ali morem kaj takega pripustiti? Ne morem, ne smem, saj sem prisegel, vedno hoditi po poti vere Kristusove. Moram vse moči napeti in se vojskovati, da bom zmagal in rešil izročene mi duše. Življenje sem pripravljen dati za svoje prepričanje. Ljubi Bog mi daj le moč in me varuj v boji za svetinje pobožnih prednikov!« Pogum se ga je polastil in zaupanje, da se bo vse srečno skončalo. Hrepenel je po molitvi, ki bi ga še bolj pokrepčala, in dolgo do noči je klečal pred križem, ki je zaljSal njegovo revno sobico. Bilo je pa tudi treba pokrepčati se za težavno delo. Crez nekaj dni je prišel učenik krivih naukov. Grajščak ga ie ljubeznjivo sprejel in mu tudi naznanil hudo borbo pri njegovem delu. >Našžupnik«, rekel jegrajščak, »se trdno drži vere in še grožnje pri njem nič ne pomagajo. Ako pa ne bo hotel z lepim, bomo se ga znebili s silo«. »Previdnost nam kaže«, odgovori prislec »da ne smemo prej zoper župnika postopati s silo, dokler ljudstvo ne bo na naši strani. Najprej moramo ljudstvo na svojo stran dobiti in potem bo moral itak sam oditi. Le v cerkev ga ne smemo pustiti, da s svojo besedo ne razkriva moiih nakan«. »Ni se treba bati, reče grajščak, postavim stražo pred župnišče, ki mu bo branila izhod. Jutri Vas bo sluga k njemu spremil. Obljubil sem mu to in on je rekel, da se rad z Vami razgovarja«. >Storim, kakor želite«, reče novi učenik, «blagovolite le zapovedati slugi, da mi sem prinese zaboj s knjigami, da se morem za to pripraviti«. (Dalje pride.) Smešničar. Žena: »Kako se pa rabi ta praSek proti bolham ?« Lekarnar: »Vjeti morate bolho, odpreti ji gobček, nasuti tega praška notri in videli boste, da vsaka koi pogine«.