Vaš prijateljček.
12. Angel umira.
Na božični dan je v hišo zopet posijalo sonce upa-nja. Gvidona že tri dni ni več bolelo, celo dobre Tolje  je  zopet  bil,  je jedel in  se  v postelji  usedel.
Dne 29. decembra je bila kriza srečno prestana, tako da ni bilo navidez nobene nevarnosti več. Po davici ni bilo ne duha ne sluha, krik radosti je donel po vsej hiši. Markec je bratca zopet lahko obiskal, in <lolgo časa sta se objemala.
Ali so se Jezuščku smilili Fongalanski, ker so toliko prejokali? Zdravnik je trdil, da je vsaka ne-varnost izginila.
Samo naš fantek je bil drugačnega mnenja, in je govoril: iSveta Devica je vaše molitve uslišala, pa v tej reči ne, kajti gotovo se nikoli ne preinisli; saj je rekla, da me hoče vzeti k sebi.«
In res Cvidon še istega 29. decembra med šesto in sedmo uro nenadoma postane bled kot stena in za-vpije: > Mamica, umiram, brž telefoniraj mojemu spo-vedniku!«
Gospml Fongalanski plane k telefonu: »Telefo-niral bom zdravniku.«
-Ne, očka, najprej mojemu spovedniku. potem šele zdravniku!«
107
Čisto mirno prosi deček, naj mu dajo njegov molek, popije nekoliko lurške vode in vzame v roke razpelo, ki ga je bil blagoslovil sv. oče. Križanega k.ristusa si pritisne na srce in ga dolgo poljubuje: »O moj Jezušček, ljubim te, ivoj sem. Sveta Marija, niati božja, prosi zame zdaj, ko prihaja moja smrtua ura.<
»Ubogi moj srček, ali te hudo boli?« ga vpraša mati.
»Grozne bolečine imam. Ljubi Jezušček, rad trpim še tako dolgo. ako ti hočeš. Zelo te ljubiin, JeZuiček, saj veš, da te zelo ljubim. Moli zame, mamica, moli za svojega ubogega Gvidonak
Ko so mu vbrizgali pod kožo zdravilo, ga je zelo bolelo, pa  uiamica ga je tolažila:
>l^)aruj te bolečine Jezusu, srček moj, saj je bil iz ljubezni do tebe kronan s trnjein!«
r>O da, res je, in njemu so trni ostali v glavi, meni pa iglo iz stegna hitro zopet ven potegnejo.c
(Dalje.)