161 Primerjalna književnost (Ljubljana) 45.3 (2022) V spomin dr. Darku Dolinarju (28. 4. 1942–4. 9. 2022) Marko Juvan Na začetku septembra letos je po dolgotrajni bolezni preminil dr. Darko Dolinar, literarni komparativist, upokojeni znanstveni svetnik, dolgole­ tni predstojnik literarnega inštituta na ZRC SAZU in prvi glavni ured­ nik revije Primerjalna književnost. Rodil se je 28. aprila 1942 v vojnem pregnanstvu v Bregani na Hrvaškem, odraščal je po vojni na Bledu in leta 1960 maturiral na jeseniški gimnaziji. V intervjuju za našo revijo s Seto Knop se je ob svoji sedemdesetletnici spominjal svojega otroškega dojemanja Nemcev in poznejšega prevajalskega in literarnovednega zanimanja za nemško književnost: »Moj odnos do Nemcev in Nemčije je zaznamovalo prvotno izkustvo, da je bila družina jeseni 1941 pre­ gnana z doma in da je oče preživel skoraj poldrugo leto do osvoboditve v koncentracijskem taborišču Buchenwald. Nasproti temu smo pozneje v turističnem kraju lahko spoznavali Nemce še z druge, bolj človeške plati. Poleg tega je bila nemščina moj prvi tuji jezik že v osnovni in srednji šoli, zato sem jo obdržal kot neformalno težišče tudi na uni­ verzi, posebej takrat, ko sem se začel razgledovati po možnostih študija v tujini.« (Dolinar in Knop, »Tu smo v prvi vrsti zaradi literature«, PKn 35.3, 2012, 11) Od osnovne šole naprej se je Darko Dolinar učil igrati na violino – igranje inštrumenta je sicer opustil, a za vedno ostal ljubitelj klasične glasbe. Jeseni 1960 se je za vpis na oddelek za svetovno književnost Univerze v Ljubljani odločil »naivno, predvsem iz veselja do branja« (Dolinar in Knop 7), vzporedno je začel študirati sociologijo, a jo je po drugem letniku zapustil (delno zaradi študijske reforme) in se prepisal na enopredmetno komparativistiko. Ta smer je tedaj veljala za elitni študij maloštevilnih slušateljic in slušateljev. Na komparativistiki sta tudi nanj naredila neizbrisen vtis svetovljansko elokventni, a bolehni profesor Ocvirk, in karizmatični, v bistvo vrtajoči Pirjevec: »Ocvirk je svoj čas veljal za enega najboljših predavateljev na fakulteti. Takrat ga je že zaznamovala dolgotrajna bolezen, vendar se je pogumno spopadal z njo, povrnil si je zavidljivo delovno sposobnost in velik del nekdanje predavateljske karizme. [… Dušan Pirjevec je bil prežet] z eksistenci­ alnim angažmajem, ki ga je vodil tudi v odnosih z vrstniki in učenci. PKn, letnik 45, št. 3, Ljubljana, november 2022 162 To mu je dajalo takšno osebno karizmo, da se ji njegovi privrženci niso mogli upreti, njegovi nasprotniki pa so apriori videli v njej nekaj sumljivega.« (Dolinar in Knop 8, 22) Zdi se, da je Dolinar od Ocvirka sprejel in po svoje razvil usmeritev v historizem, zanimanje za pozitivi­ zem in zgodovino stroke, od Pirjevca pa filozofsko abstrakten in meto­ dičen način rezoniranja, fenomenološko usmerjen v artikulacijo bistva nekega problema. Pred svojo diplomo na Filozofski fakulteti, posve­ čeno Thomasu Mannu (1966), je Dolinar šolsko leto 1963/64 s štipen­ dijo prebil na univerzi v Tübingenu, mestu, povezanem z zgodovino slovenske reformacije ter nemško romantiko in njeno filozofijo; bolj od komparativističnih predavanj o stikih med starejšimi romanskimi književnostmi ga je pritegnila sodobna nemška pripovedna proza. Med študentskim gibanjem od 1968 do 1970 (»To so bili res precej burni časi,« se spominja; Dolinar in Knop 15) se je Dolinar v uredni­ štvu ljubljanske revije Problemi kot lektor ukvarjal s prebojnimi literar­ nimi in teoretskimi besedili ter bil priča živahnih pogovorov in pole­ mik med uredniki različnih nazorov, interesov in generacij. Čeprav si je želel znanstvenoraziskovalnega dela, je prvi začasni zaposlitvi našel na RTV Ljubljana in v redakciji Cankarjeve založbe za stvarno literaturo, zadovoljstvo pa iskal v prevajanju moderne nemške proze. Leta 1971 se je Darko Dolinar na Pirjevčevo pobudo le lahko zaposlil na literarnem inštitutu pri SAZU, ki ga je tedaj vodil Ocvirk. Tam je kot mladi asistent sodeloval pri nastajanju obsežnih kartotek tujih avtorjev in literarnovednih terminov, ki ju je Ocvirk zasnoval kot podlago za načrtovani literarni leksikon. Vzporedno je Dolinar v okviru podiplomskega študija pod mentorstvom Janka Kosa napisal magisterij o literarnozgodovinski metodi Franceta Kidriča (1975) in z njim zasta­ vil svoje dolgoletno poglabljanje v historizem, pozitivizem in konstitu­ tivno obdobje slovenske literarne zgodovine. Pirjevec mu je pozneje za doktorsko disertacijo predlagal aktualnejšo temo hermenevtike in mu ponudil mentorstvo. Zaradi Pirjevčeve smrti in drugih okoliščin se je Dolinarju pisanje disertacije zavleklo, pod Kosovim mentorstvom jo je uspešno zagovarjal leta 1993. Darko Dolinar je v štiridesetih letih svojega znanstveno­raziskoval­ nega dela na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU prehodil pot od asistenta do znanstvenega svetnika. S svojo diplo­ matsko umirjenostjo je v razmeroma zapletenih okoliščinah pomagal vzpostaviti Znanstvenoraziskovalni center SAZU kot samostojen razi­ skovalni zavod, bil je član njegovega upravnega odbora (1992–2006) in svetovalec njegovega direktorja. Od leta 1983 do upokojitve leta 2011 je kot predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne Marko Juvan: V spomin dr. Darku Dolinarju 163 vede skrbel za harmonično rast kolektiva in njegov raziskovalno­meto­ dološki razvoj. Ohranjal je izročila stroke, obenem pa pomagal utirati nove poti. Sam se je znanstveno posvečal starim in sodobnim meto­ dam literarne vede, prevodoslovju, teoriji pripovedne proze, reforma­ cijski dobi in nemško­slovenskim literarnim stikom, z vso vztrajnostjo in natančnostjo pa tudi mnogim uredniškim zadolžitvam. Vzporedno je Darko Dolinar na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani od študijskega leta 1977/78 do leta 1997/98 z nekaj prekinitvami predaval o pozitivizmu, tehniki literarne vede, fenomenologiji literature, zgodovini slovenske literarne vede, literarnem prevodu in hermenevtiki. Dr. Dolinar, častni član Slovenskega društva za primerjalno književ­ nost (2006) in zaslužni član ZRC SAZU (2014), je avtor oziroma soav­ tor blizu petstotih bibliografskih enot. Med njimi sta njegovi knjigi o nasprotujočih si metodah, ključnih za razvoj stroke v 19. in 20. stoletju. V monografiji Pozitivizem v literarni vedi (1978) je osvetlil paradi­ gmo, ki je literarno stroko (tudi slovensko) v njenem zgodnjem obdobju pod vplivom Hippolyta Taina in po zgledu naravoslovja s svojim psiho­ loškim, biološkim, zgodovinskim, sociološkim in okoljskim determiniz­ mom konstituirala kot znanost. Pozitivizem po svojem zgodovinskem zatonu sredi 20. stoletja z nekaterimi spoznavnimi načeli, med njimi z logiko kavzalnosti, humanistične stroke v prenovljenih oblikah še vedno zaznamuje. Po Dolinarju neopozitivistične smeri druži »prepričanje o enotnosti pomena literarnega dela in o možnosti njegovega odkrivanja, ki da je načelno preverljivo in ponovljivo« (Dolinar in Knop 17). Leta 1991 je Dolinar v monografiji Hermenevtika in literarna veda obdelal še filozofsko­teoretsko zaledje nekaterih prelomnih smeri sodobne literarne znanosti. Kot razlaga v razpravi »Sodobna literarna veda in hermenevtika« (PKn 11.2, 1988), se sodobna hermenevtika »navezuje na tradicijo razumevanja in razlaganja, ki sega tja do zgodnje antike«, a »se je formirala kot samostojna disciplina šele na začetku novega veka, ko se je nanovo konstituiral celoten sistem znanosti« (34). Kot »spoznavna teorija in obča metodologija t. i. duhovnih znanosti« je hermenevtika »pomenila izziv za filozofijo ter za družbene, kulturne in umetnostne vede« (34). To prav tako velja za literarno vedo, saj jo je prav hermenevtika soočila s temeljnimi vprašanji o smislu literarnega dela, njegovem razumevanju, interpretaciji in recepciji. V hermenev­ tiki je Darko Dolinar zato videl filozofsko­metodološko utemeljeno preseganje pozitivističnega determinizma, ki mu je literarna umetnina sama na sebi ostajala nedostopna, pa tudi fenomenologije, ki je v okle­ paju pustila vse, kar je literarni umetnini domnevno zunanje. PKn, letnik 45, št. 3, Ljubljana, november 2022 164 Ne le v obeh sintetičnih monografijah, temveč tudi v Dolinarjevih spisih o zgodovini slovenske literarne znanosti sta se nezdružljivi smeri pozitivizma in hermenevtike združili v pristopu, ki ga še posebej odli­ kuje. Interpretacijo smisla in metodološko­duhovnega obzorja del slovenskih strokovnjakov od Karla Štreklja, Franceta Kidriča, Ivana Prijatelja in Matija Murka prek Ocvirka in Pirjevca do mlajših rodov je prepletel s spoznanji o socialno­zgodovinskih in biografskih vplivih na njihovo znanstveno pot in o institucionalni rasti discipline. Tak pristop, okvirjen z rigoroznim metodološkim premislekom, je značilen za vrsto Dolinarjevih razprav. Nekatere je zbral v monografiji Med književnostjo, narodom in zgodovino (2007), v kateri obravnava zgodovino slovenske literarne vede od srede 19. do srede 20. stoletja prek več razvojnih linij, povezanih s spremembami v metodah in predmetu preučevanja. V meto­ dološko­teoretskem uvodu izpostavi, da literarno vedo »opredeljujeta zaveza literaturi kot osrednjemu predmetu spoznavanja in zaveza znano­ sti kot temeljnemu načinu spoznavanja tega predmeta« (10). Zaradi te dvojne zavezanosti, ki odlikuje tudi Dolinarjevo strokovno pot, je zgodovino literarne vede treba razlagati v njeni odvisnosti od sprememb v književnosti (od predliterarne stopnje prek njene estetsko­nacionalne reprezentativnosti do literarne avtonomije na eni strani in poblagovlje­ nja na drugi strani) in znanosti (od predznanstvene stopnje prek družbe­ nozgodovinskega historizma, raznih filozofskih, duhovnozgodovinskih, formalističnih in tekstno­imanentnih pristopov do recepcijske estetike, dekonstrukcije in novih oblik historičnega kontekstualizma). Darko Dolinar v monografiji že z naslovom opozori na nacionalno funkcijo literarnozgodovinskih pripovedi, tipično za evropske kulturne nacionalizme. Skrbno sledi postopnemu osamosvajanju literarne zgodovine iz širšega področja filologije, pa tudi prehodu od slavistike k slovenistiki in njenemu osredotočenju na slovstvo v slovenščini. Opiše prepustitev ljudskega slovstva folkloristiki in premik od izpostavljene nacionalne funkcije literarnozgodovinske slavistike in slovenistike (v drugi polovici 19. stoletja in prvih desetletjih 20. stoletja) k izzveneva­ nju nacionalnih podtonov v novejšem obdobju. Ob nacionalni literarni zgodovini se Dolinar pomudi še pri začetkih primerjalne književnosti kot samostojne discipline. Že ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani je bil v letu 1919 načrtovan oddelek za občo književnost in literarno teorijo, a je bila katedra za primerjalno književnost v okviru slavistike ustanov­ ljena šele v študijskem letu 1925/26 (s predavanji Franceta Kidriča, Ivana Prijatelja in Jakoba Kelemine), njen pospešeni metodološki in institucionalni razvoj pa se je začel leta 1938 s prihodom Antona Ocvirka na fakulteto. Marko Juvan: V spomin dr. Darku Dolinarju 165 Dolinar obravnava metodološke menjave od predznanstvenih in filoloških metod prek pozitivizma in duhovne zgodovine do novejših historičnih, filozofskih in formalističnih pristopov. Omenjene miselne spremembe, ki so stroki notranje, v tej knjigi vseskozi dopolnjuje oris zunanjih dejavnikov, kakršen je razvoj univerzitetnih in raziskovalnih ustanov, vloga znanstvenega tiska ipd. Notranji in zunanji pristop k zgodovini slovenske literarne vede se strneta v poglavjih, posvečenih vodilnim predstavnikom stroke. Podobna je zasnova Dolinarjevega obsežnega poglavja o zgodovini slovenske literarne vede in kritike po drugi svetovni vojni v Slovenski književnosti III (2001, 511–569), kjer pripoved o razvoju stroke sklene s sodobnim metodološkim pluralizmom in obnovljenim historizmom, literarno kritiko – z znanostjo o literaturi ne le metodološko, temveč pogosto tudi personalno povezano – pa na kratko oriše v loku od tradi­ cionalne estetike, marksistične kritike in zgodnjega modernizma v petdesetih letih 20. stoletja prek interpretativno­teoretsko usmerjene »nove kritike« šestdesetih in sedemdesetih let do mlade kritike iz obdo­ bja postmodernizma osemdesetih let. V jubilejnem intervjuju za Primerjalno književnost Darko Dolinar ugotavlja, da so se »[u]trjena tradicionalna razmerja med literarno teorijo, nacionalno in primerjalno literarno zgodovino ter njenim ožjim področjem, svetovno književnostjo, […] v zadnjih treh ali štirih deset­ letjih res bistveno spremenila«, kar je »sestavni del širših prevratnih procesov v humanistiki in družboslovju« (Dolinar in Knop 24). Dolinar ni bil le distancirani opazovalec teh sprememb, temveč na področju metodologije literarnega zgodovinopisja tudi podpornik njenega prenavljanja – z moderno, računalniško podprto ekdotiko, z interte­ kstualno in hermenevtično redefinicijo vpliva, z globalno perspektivo teorij svetovne literature, s kritično refleksijo literarnega kanona in zgodovinopisne pripovedi ter s prostorsko ali sistemsko usmerjeno lite­ rarno vedo. V tem duhu je Dolinar souredil dva zbornika, ki sta med drugim opozorila na možnosti nadaljnjega razvoja stroke zunaj doma­ čega glavnega toka – Kako pisati literarno zgodovino danes? (2003; v predelani angleški verziji z naslovom Writing Literary History, 2006) in Primerjalna književnost v 20. stoletju in Anton Ocvirk (2008). V uvodu k prvemu zborniku Dolinar piše o sodobni krizi literarne zgodovine, ki da presega občasne dvome vanjo v preteklosti. Kriza sodobne literarne zgodovine je po Dolinarju posledica sesuvanja njenih »konstitutivnih temeljev, literature in zgodovine« (9). Med možnostmi izhoda iz krize, nakazanimi v zborniku, Dolinar navaja »podrobnejš[o] zvrstn[o] opre­ delitev literarne zgodovine«, spoznanje o preživelosti njene »nacionalno PKn, letnik 45, št. 3, Ljubljana, november 2022 166 konstitutivn[e] ali afirmativn[e]« funkcije, zavest o njenih spoznavnih, vrednotenjskih in pedagoških vlogah (vključno s kanonom), integralno obravnavo literature na ravni tekstov, produkcije in recepcije ter zani­ manje za »poljudne, narečne, podstandardne, regionalne, obrobne in različne manjšinske književnosti, uzrte z jezikovnega, etničnega, social­ nega ali družbenospolnega vidika« (Kako pisati 11–13). Svojo zadnjo knjigo, Slovenska literarna veda od Trubarja do druge svetovne vojne (2018), je Darko Dolinar domala čudežno dokončal po svoji usodni poškodbi, ko je ostal gibalno in govorno močno prizadet. V uvodu, v katerem se kaže njegova značilna zmožnost za fenomenološko izostreno, pregledno, poliperspektivično in metodično posploševanje ter prehode od občega k posebnemu, Dolinar upošteva zgodovinsko spremenljivost in mnogoobraznost predmeta literarne vede (tj. litera­ ture), kakor tudi variantnost v razvoju njene metodologije, pripete na filologijo, zgodovino, filozofijo, družboslovje in druge znanosti. Razvoj vednosti o literaturi je odvisen od razvoja literature in znanosti, nanj pa vpliva tudi ideološka sfera. S teh izhodišč je Dolinar zasnoval sintetično zgodovinsko pripoved o slovenski literarni vedi od »zgodnje misli o slovstvu pred vznikom umetne literature« od 16. do 18. stoletja (Trubar, Bohorič, Valvasor, Dolničar, Pohlin idr.), razcveta filologije ter zametkov literarne kritike in estetike na razsvetljenskih začetkih leposlovja in njegovem romantič­ nem vrhuncu (Zois, Kopitar, Metelko, Erberg, Čop idr.) prek ločenih razvojev posameznih panog, pozneje združenih v literarno vedo (kritika, slovstvenozgodovinski pregledi in univerzitetna slovanska filologija v 2. polovici 19. stoletja), do poenotenja teh področij v osamosvojeni literarni vedi in njene institucionalizacije kot univerzitetne znanosti v prvih desetletjih 20. stoletja ter metodološko­nazorskih in problemskih diferenciacij stroke med obema svetovnima vojnama (Kidrič, Prijatelj, Murko, Grafenauer, Žigon, Slodnjak, Ocvirk idr.). Vešč menjav med fokusom na posameznostih in splošnimi plani je Dolinar pod plastjo dogodkovne zgodovine literarne znanosti razbral še plasti dolgega trajanja. Najpomembnejša mu je historična zavest, katere vznik na Slovenskem ugotavlja že vzporedno z začetki književnosti z estetsko funkcijo na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Historizem je gospodoval vednosti o književnosti v 19. stoletju, a mnogim protihistoričnim in ahistoričnim težnjam 20. stoletja navkljub je, sicer v korenito spreme­ njeni obliki, dočakal tudi 21. stoletje. Monografija o zgodovini slovenske vednosti o književnosti do druge svetovne vojne je spomenik avtorjevi analitični erudiciji in zmožnosti za sintezo, pa tudi njegovi skriti energiji in vztrajnosti. Marko Juvan: V spomin dr. Darku Dolinarju 167 Darko Dolinar je z množico biografskih in stvarnih gesel za Enciklopedijo Slovenije ter leksikona Slovenska književnost (1996) in Literatura (2009) obogatil literarnovedno leksikografijo. V svojih prevodoslovnih razpravah, kot so »Znanstveno raziskovanje prevaja­ nja in literarna veda« (1975), »Vprašanja o prevajanju v literarni vedi« (1977), »O mestu prevoda v literaturi« (1982), »O dveh pogledih na prevod« (1994) ali »Zgodnja hermenevtična praksa na Slovenskem in Primož Trubar« (2009), pa je svoje teoretsko znanje lahko oprl na praktične izkušnje. Prevajanje je namreč štel »za svojevrstno repro­ duktivno in interpretativno komuniciranje z literaturo«, medtem ko »spremne študije k prevodom nadaljujejo to komunikacijo na druga­ čen, a v isti predmet usmerjen način« (Dolinar in Knop 13). Bil je odličen prevajalec. Slovenskim bralcem je že v šestdesetih in sedem­ desetih letih približal nemški poetični realizem (Theodor Fontane) ter modernistično prozo od Roberta Musila in Thomasa Manna do Günterja Grassa in Uweja Johnsona, jih ravno pravi čas seznanil s ključno referenco o pesniškem modernizmu (Friedrichovo Strukturo moderne lirike, 1972), leta 2000 pa je dal duška svoji duhoviti domi­ šljiji v prevodu Moersovih 13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca. Ta so v treh izdajah očarala mlade bralce. Kot širokosrčen, nesebičen in spodbuden inštitutski predstojnik, mentor in dolgoletni glavni urednik revije Primerjalna književnost (1978–1997) je dr. Darko Dolinar podpiral mednarodno povezovanje. S kolegicami in kolegi iz Brna in Prage (Ivom Pospíšilom, Milošem Zelenko in Anno Zelenkovo) je sodeloval pri preučevanju vloge Matije Murka v razvoju slavistike in primerjalne književnosti, mdr. v zborniku Matija Murko v myšlenkovém kontextu evropské slavistiky (2005). Uredil ali souredil je mdr. zbornike prispevkov z mednarodnih konferenc o reformaciji (1986), Brižinskih spomenikih (1996), Prešernu in Evropi (2002), sodobnih koncepcijah literarne zgodovine (Kako pisati literarno zgodovino danes?, 2003, Writing Literary History: Selected Perspectives from Central Europe, 2006) ter primerjalni književnosti v 20. stoletju in Antonu Ocvirku (2008). V uredništvu zbirke Literarni leksikon je med letoma 1980 in 2001 pripomogel, da je 46 zvezkov o literarni teoriji, metodah, literarnih zvrsteh in obdobjih postalo vrhunski dosežek slovenske literarne vede, vreden mednarodnega priznanja. Pozneje je pomagal postaviti na noge zbirko Studia litteraria in na svetlo pospremil njenih 23 monografij. Tudi po njegovi zaslugi je inštitut leta 2009 vzel pod streho znanstvenokritično edicijo zbranih del slovenskih klasikov. Kolegice in kolegi se bomo dr. Darka Dolinarja do konca svojih dni spominjali kot skrbnega in temeljitega znanstvenika, razsodnega, PKn, letnik 45, št. 3, Ljubljana, november 2022 168 naklonjenega in uvidevnega predstojnika, živo enciklopedijo podatkov in anekdot, asketsko vztrajnega moža, ki se ne sili v ospredje. Čeprav se je držal bolj ob robu, je bil – kot raziskovalec, urednik, predstojnik lite­ rarnega inštituta, mentor in odbornik komparativističnega društva – eden najdejavnejših v slovenski literarni vedi.