895
2022
1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 355.099:355.012(497.412)"1944"
 DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.16
Prejeto: 9. 3. 2022
Klemen Kocjančič
asist. dr., Obramboslovni raziskovalni center, Fakulteta za družbene vede UL, Kardeljeva ploščad 5, SI–1000 Ljubljana 
E-pošta: klemen.kocjancic@fdv.uni-lj.si 
ORCID: 0000-0001-5206-6405
»Najhujše zlo v Prlekiji«:  Polizei-Reiter-Abteilung Serbien v Ljutomeru in okolici
IZVLEČEK
V času druge svetovne vojne so na slovenskem ozemlju delovale številne (manjše) vojaške enote, tako okupatorjeve 
kot kolaboracionistične, ki so se bolj kot po protigverilskemu bojevanju v zgodovino zapisale po vojnih zločinih, za-
grešenih nad civilisti. Med temi enotami je bil tudi policijski konjeniški divizion Srbija (Polizei-Reiter-Abteilung 
Serbien), ki je na območje Prlekije prišel šele jeseni 1944 v sklopu umika nemških in kolaboracionističnih sil iz Srbije. 
Na osnovi medvojnih in povojnih arhivskih dokumentov ter povojne literature pričujoči članek predstavi in ana-
lizira delovanje omenjene paravojaške enote, ki je bila sestavljena primarno iz tujih pripadnikov, a pod nemškim 
vodstvom. V Prlekiji so pripadniki diviziona sodelovali v bojih proti lokalnim partizanom, enota pa se je v lokalno 
zgodovino zapisala zahvaljujoč najhujšemu terorju nad lokalnim prebivalstvom.
KLJUČNE BESEDE
Ljutomer, Prlekija, druga svetovna vojna, okupacija, kozaki
ABSTRACT
»THE GREATEST EVIL IN PRLEKIJA:« 
POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN IN LJUTOMER AND ITS SURROUNDINGS
During the Second World, numerous (small) occupier and collaborator military units operated in Slovenian terri-
tory that are better known for their war crimes against civilians rather their involvement in counterguerrilla war-
fare. One of these units was also the mounted police detachment Serbia (Polizei-Reiter-Abteilung Serbien), which 
arrived in Prlekija no earlier than the autumn of 1944 as part of the general retreat of German and collaborator units 
from Serbia. Based on wartime and postwar archival documents as well as postwar literature, the article at hand 
presents and analyses the activities performed by this paramilitary unit, which was primarily composed of foreigners 
but under German command. Whereas in Prlekija, the unit engaged in fights against local Partisans, its members 
entered the local history by inflicting the worst kind of terror on the local population.
KEY WORDS
Ljutomer, Prlekija, Second World War, occupation, Cossacks
896
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022
Uvod
Med drugo svetovno vojno so slovensko ozemlje 
po aprilski vojni leta 1941 okupirale štiri sosednje 
države (Tretji rajh, Italija, Madžarska in Hrvaška), 
pri čemer so Nemci zasedli severni del slovenskega 
ozemlja (Gorenjsko, Koroško, (Spodnjo) Štajersko 
in del Prekmurja). Prlekija, s središčem v Ljutomeru, 
je tako postala del novoustanovljene Spodnje Šta-
jerske (Untersteiermark) v sklopu Tretjega rajha. A 
zaradi vzpostavitve lokalnega odporniškega gibanja 
so Nemci potrebovali številne sile za protigverilsko 
bojevanje. Ker so za boj na frontnih črtah potrebo-
vali najboljše sile, so na zalednih območjih uporabili 
drugorazredne enote, v veliki meri sestavljene iz pri-
padnikov tujih, nenemških narodnosti. Prisotnost 
teh tujerodnih enot se je na slovenskem ozemlju ves 
čas trajanja vojne krepila, vrhunec pa je dosegla v za-
dnjem letu vojne, tudi zahvaljujoč umiku nemških in 
kolaboracionističnih sil iz jugovzhodne in vzhodne 
Evrope. 
V zadnjem letu vojne se je tako med drugimi 
kolaboracionističnimi enotami na ozemlju Spodnje 
Štajerske, natančneje, na mejnem območju Prlekije, 
pojavil tudi policijski konjeniški divizion »Srbija«, ki 
je bil tik pred umikom ustanovljen v Srbiji, a je bila 
večina njegovih članov Rusov in pripadnikov različ-
nih drugih narodnosti pod nemškim poveljstvom. 
Na podlagi maloštevilnih arhivskih dokumentov iz 
vojnega ter povojnega obdobja, pa tudi povojne li-
terature, bo v tem članku prikazano in analizirano 
delovanje tega konjeniškega diviziona. 
Aprilska vojna in okupacija Prlekije
V noči s sobote na nedeljo, 6. aprila 1941, so nem-
ške oborožene sile sprožile napad na Kraljevino Ju-
goslavijo, s čimer se je za večino pripadnikov sloven-
skega naroda formalno pričela druga svetovna vojna 
(Slovenci v avstrijskem delu Tretjega rajha in Italiji 
so bili v vojni že skoraj dve leti). Že prvi dan voj-
ne je nemški 46. motorizirani korpus, ki je prodiral 
z madžarskega ozemlja, zasedel celotno Prekmurje, 
medtem ko sta druga dva korpusa (49. gorski in 51. 
pehotni polk) prodirala preko severne jugoslovanske 
(sedaj slovenske) meje proti jugu.1 
Prvi dan vojne so se iz Ljutomera umaknili tam 
nastanjeni vojaki, orožniki ter zaposleni na pošti, 
medtem ko so se skozi mesto umikali številni jugo-
slovanski vojaki in civilisti. A že naslednji dan, ob 10. 
uri zjutraj, so v Ljutomer prišli prvi nemški vojaki. 
Prvih pet nemških motoristov prikoličarjev so spre-
jeli tamkajšnji Nemci, za njimi pa so se pripeljala še 
druga nemška vojaška vozila in mesto je bilo zavzeto 
brez boja. Takoj po prihodu so nemški vojaki zasedli 
poštno poslopje, železniško postajo in občino. Do 11. 
aprila so sile nemškega 51. pehotnega korpusa zase-
dle severovzhodni del Prlekije, nakar so pričele pro-
dirati naprej proti jugu, na hrvaško ozemlje.2 
Po odhodu prvih nemških enot so v Prlekijo ter 
širšo pokrajino prišli vojaki 125. pehotne divizije,3 ki 
1 Klanjšček, Narodnoosvobodilna vojna, str. 37. 
2 Novak, Prlekija, str. 67, 69–70. 
3 Več o diviziji gl. v Breymayer, Das Wiesel.
Porušeni cestni most med Dokležovjem in Veržejem, april 1941 (hrani Pomurski muzej Murska Sobota).
897
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022
je bila nameščena po različnih mestih (Gornji Rad-
goni, Ljutomeru, Ormožu, Središču ob Dravi) ter 
okoliških vaseh. S tem se je vzpostavila prvotna voja-
ška uprava oziroma okupacija tega ozemlja, ki je lo-
kalnemu prebivalstvu ostala v spominu predvsem po 
plenjenju lokalnih trgovin s strani nemških vojakov.4
Sprva so (jugoslovanski) državljani nemške na-
rodnosti oziroma nemški državljani, ki so živeli v 
Jugoslaviji, pri čemer so bili oboji večinoma člani 
Kulturbunda,5 pričeli preganjati Slovence, ki so jih 
imeli za posebej nastrojene proti Nemcem. Toda že 
14. aprila je bila vzpostavljena nemška civilna upra-
va za Spodnjo Štajersko. Sprva so Nemci prevzeli 
dotedanjo politično ureditev zasedenega ozemlja, 
vključno z okrožjem Ljutomer (sedaj poimenovanim 
s starim nemškim imenom Luttenberg), ki je obsega-
lo deset dotedanjih občin (Ljutomer, Apače, Gornja 
Radgona, Radenci, Sv. Jurij ob Ščavnici, Mala Ne-
delja, Negova, Konjišče, Veržej, Cezanjevci) ter pri-
dano občino Sladki Vrh. Toda že poleti 1941 je bilo 
ljutomersko okrožje ukinjeno in vključeno v deželno 
okrožje Radgona (Landkreis Radkersburg).6
V Ljutomer so prišle še policijske in varnostne 
sile, kot na primer različne (para)vojaške organiza-
4 Novak, Prlekija, str. 70–71. 
5 Švabsko-nemška kulturna zveza (Schwäbisch-Deutscher Kul-
turbund; oziroma na kratko le Kulturbund; tudi KB) je bila 
krovna organizacija nemške manjšine v Jugoslaviji, ki je med 
letoma 1920 in 1941 delovala kot kulturna in politična or-
ganizacija. Toda po prihodu nacistov na oblast v Nemčiji 
leta 1933 in še posebej po Anschlußu Avstrije leta 1938 je 
Kulturbund prevzela nacistična stranka za širjenje nacistične 
ideologije med jugoslovanskimi Nemci, nato pa tudi za re-
krutiranje jugoslovanskih Nemcev v nemške oborožene sile 
ter vohunjenje v korist Tretjega rajha. Več o Kulturbundu gl. 
Gelt, Vpliv Kulturbunda.
6 Novak, Prlekija, str. 73–76.
cije (Rajhovska delovna služba (Reichsarbeitsdienst; 
RAD) itd.), vključno z novoustanovljeno Štajersko 
domovinsko zvezo (Steirischer Heimatbund),7 ver-
manšaftom (Wehrmannschaft)8 ter drugimi podre-
jenimi organizacijami, s pomočjo katerih je nemški 
okupator izvajal raznarodovalne ukrepe na zasede-
nem slovenskem ozemlju.9 
Iz Srbije v Prlekijo
Aprila 1941 je tudi Srbijo okupiral Tretji rajh, 
pri čemer so Nemci (kot na edinem delu zasedene 
Kraljevine Jugoslavije) uvedli dolgotrajno vojaško 
okupacijsko upravo, t. i. Ozemlje vojaškega poveljni-
ka v Srbiji (Bereich des Militärbefehlshabers in Serbien; 
tudi Militärverwaltungsgebiet Serbien). Sprva je imel 
nemški vojaški poveljnik na voljo le štiri bataljone 
za celotno srbsko ozemlje, toda že poleti so v Srbi-
jo poslali tri garnizijske divizije, ki so imele v sesta-
vi primarno starejše vojake, zastarelo oborožitev in 
opremo ter niso imele motorizacije. Toda že avgusta 
je pričelo nemško poveljstvo v Srbiji pošiljati zahteve 
po dodatnih silah za boj proti odporniškemu gibanju, 
ki so ga sprva sestavljali tako partizani pod vodstvom 
Komunistične partije Jugoslavije kot četniki, zvesti 
jugoslovanski kraljevi vladi.10
Predhodno so Nemci že konec aprila 1941 dovolili 
ustanovitev vazalne Komisarske vlade pod vodstvom 
Milana Aćimovića (1898–1945), ki pa je avgusta 
7 Več o Štajerski domovinski zvezi gl. v Žižek, Slovenci, str. 
749–751.
8 Več o vermanšaftu gl. v Ferenc, Wehrmannschaft, in Zorko, 
Wehrmannschaft.
9 Več o raznarodovalnem delovanju gl. v Ferenc, Nacistična 
raznarodovalna politika; Ferenc, Quellen. 
10 Tomasevich, War and Revolution, str. 64–68.
Nemška vojska v Ljutomeru leta 1941 (hrani Splošna knjižnica Ljutomer, OE Muzej).
898
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022
odstopila zaradi neuspešnega odziva na odporniško 
gibanje. Nadomestila jo je Vlada narodne odrešitve 
pod vodstvom Milana Nedića (1878–1946), nekda-
njega generala jugoslovanske kraljeve vojske. Obe 
vladi sta imeli le omejen nadzor nad lastnimi poli-
cijskimi in (para)vojaškimi silami, ki jih je dovolila 
ustanoviti nemška vojaška uprava. Največja formacija 
med njimi je bil Srbski prostovoljski korpus (Српски 
добровољачки корпус; SDK), ustanovljen septem-
bra 1941 kot Srbsko prostovoljsko poveljstvo (Srpska 
dobrovoljačka komanda).11 Istočasno so Nemci pričeli 
rekrutirati lokalne jugoslovanske Nemce, predvsem z 
območja Banata, za vojaške formacije (najpomemb-
nejša je bila 7. SS-prostovoljna gorska divizija »Prinz 
Eugen«)12 ter pripadnike drugih narodnosti. Od teh 
so bili najpomembnejši Rusi, ki so se večinoma na-
selili v Srbiji (in drugih delih Jugoslavije ter drugih 
sosednjih državah). Največja formacija, sestavljena 
iz Rusov iz Jugoslavije, Bolgarije, Hrvaške, Romu-
nije in Grčije, je bil Ruski zaščitni korpus (Русский 
охранный корпус). Korpus, ki ni nikoli deloval kot 
celovita formacija, je združeval enote različnih veli-
11 Prav tam, str. 176; Kocjančič, The Last Months of the SDK, 
str. 167–168.
12 Več gl. v Kumm, Prinz Eugen.
kosti, razpršene po srbskem ozemlju, ki so bile pri-
marno zadolžene za varovanje kritične infrastrukture 
(železnice, rudnikov, tovarn itd.). Oktobra 1944 je 
korpus dosegel največji obseg, malo manj kot 12.000 
pripadnikov.13
Maja 1942 so Nemci v Srbiji iz lokalnih in drugih 
prostovoljcev pričeli organizirati dodatne policijske 
enote, t. i. čete pomožne policije (Hilfspolizei-Kom-
panien; okrajšano Hipo-Kompanien), s katerimi so 
okrepili nemške policijske sile v državi. Junija so iz 
banatskih volksdojčerjev ustanovili tri dodatne bata-
ljone pomožne policije; novembra je bil ustanovljen 
še četrti (kmalu je bil razpuščen, a ponovno usta-
novljen marca 1943). V začetku leta 1943 so priče-
li organizirati še druge bataljone pomožne policije 
(označene z rimskimi števili V–X), pri čemer so nji-
hove štabe sestavili iz pripadnikov berlinske policij-
ske uprave. Zaradi vse večjega števila ustanovljenih 
bataljonov so aprila 1943 ustanovili prvi polk pomo-
žne policije, ki sta mu do konca leta sledila še dva. 
Pozneje so vse enote pomožne policije preimenovali 
v policijske prostovoljne enote (na primer polke v Po-
lizei-Freiwilligen-Regiment).14 
Poleg »navadnih« policijskih enot so Nemci mar-
ca 1943 v Srbiji ustanovili policijski konjeniški eska-
dron Srbija (Polizei-Reiter-Schwadron Serbien),15 pri 
čemer so za osnovo vzeli predhodno obstoječi poli-
cijski konjeniški vod (Polizei-Reiter-Zug). Novembra 
1943 so ustanovili drugi eskadron, maja 1944 pa še 
tretjega.16 12. avgusta 1944 je poveljnik redarstvene 
policije (Der Chef der Ordnungspolizei) izdal ukaz, s 
katerim so bili trije obstoječi eskadroni združeni v 
policijski konjeniški divizion Srbija (Polizei-Reiter-
-Abteilung Serbien), pri čemer so istočasno ustanovili 
še četrti (mitralješki) eskadron. Ukaz razkriva, da so 
imeli v prvih treh eskadronih po 150 pušk, 17 pištol, 
13 brzostrelk in 10 lahkih mitraljezov. Štabu divizi-
ona (s priključenim vodom za zveze) je bilo dodelje-
nih 24 nemških častnikov, podčastnikov in vojakov, 
medtem ko je bilo v vsakem konjeniškem divizionu 
34 Nemcev ter dodatnih 40 Nemcev v mitralješkem 
divizionu (ta je bil opremljen s štirimi težkimi mitra-
ljezi in štirimi minometi; torej z dvema vodoma).17 
Za poveljnika diviziona je bil tako imenovan major 
zaščitne policije Fritz Lehmann (izvirno iz Policij- 
 
13 Timofeev, Splintered Wind, str. 47–49.
14 Tessin in Kannapin, Waffen-SS und Ordnungspolizei, str. 596–
599. 
15 V slovenskem (vojaškem) zgodovinopisju se pojavljajo različ-
ni prevodi nemškega termina Abteilung: oddelek, odred, ba-
taljon. Glede na to, da je bila obravnavana enota konjeniška, 
bom v skladu s tradicionalnim poimenovanjem uporabljal 
prevod divizion, medtem ko bom Schwadron prevajal kot 
eskadron. 
16 NARA, T175 R7, »Austellung der 3. Pol.-Reiter-Schwadron 
'Serbien',« 29. junij 1944; Tessin in Kannapin, Waffen-SS und 
Ordnungspolizei, str. 598–599.
17 NARA, T175 R7, »Austellung der Pol.-Reiterabteilung 'Ser-
bien',« 12. avgust 1944.
Prva stran ukaza o ustanovitvi policijskega 
konjeniškega diviziona Srbija 
(NARA T175 R7, dokument št. 970).
899
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022
ske uprave Berlin), za njegovega adjutanta nadpo-
ročnik zaščitne policije Friedrich Hellwig (Policijska 
uprava Frankfurt na Majni), za poveljnika eskadro-
na stotnik zaščitne policije Gerhard Feilhauer (prav 
tako iz Frankfurta na Majni) ter za poveljnike vo-
dov poročnik zaščitne policije Harry Schmidt (PU 
Katowice),18 revirski nadporočnik zaščitne policije 
Ebhard Wenzel (PU Dunaj) in revirski nadporočnik 
zaščitne policije Franz Stobinski (Policijski konjeni-
ški rezervni divizion Poznań).19 Toda večina pripa-
dnikov te enote so bili Rusi (predvsem iz vrst bele 
migracije), Bolgari, Madžari, Slovaki, Grki, Turki in 
Jugoslovani. Ker so bili v večini prav Rusi, so jih po-
zneje lokalni prebivalci (kot tudi nemški okupator) v 
Sloveniji poimenovali kozaki.20
Zaradi približevanja vzhodne fronte ter okreplje-
nega delovanja Narodnoosvobodilne vojske in par-
tizanskih odredov Jugoslavije (NOV in POJ), ki je 
prisotnost v Srbiji okrepila s premikom partizanskih 
divizij z območja Neodvisne države Hrvaške (NDH), 
se je nemški položaj v Srbiji močno poslabšal. Ja- 
nuarja 1944 je bila iz Srbije umaknjena zadnja divizi-
ja, nakar so tu pod okriljem vojaške uprave preostale 
le še enote polkovne in bataljonske moči, pri čemer 
so bile večina prav formacije kolaborantov. V začetku 
septembra 1944 so prve enote sovjetske Rdeče arma-
de dosegle romunsko-jugoslovansko mejo, s čimer se 
je pričel počasen umik nemških in kolaboracionistič-
nih enot proti severu.21
Med temi umikajočimi se enotami je bil tudi poli-
cijski konjeniški divizion Srbija, ki se je preko Varaž-
dina, Čakovca in Ormoža prebil na slovensko ozem-
lje. Število slovenskih partizanov v Prlekiji je bilo 
jeseni 1944 majhno (na radgonskem območju okoli 
30, okoli Ormoža dodatnih 35, na ljutomerskem ob-
močju pa okoli 45), saj je prva partizanska četa na 
to območje prišla šele 24. septembra 1944.22 Toda to 
območje je bilo pomembno predvsem zaradi bližine 
Madžarske in geografskih značilnosti pokrajine; reka 
Mura je bila namreč pomembna geografska ovira za 
napredujoče sovjetske sile, Nemci pa so jo dodatno 
okrepili z izgradnjo fortifikacijske črte Jugovzhodni 
zid (Südostwall).23 To črto so na področju Prekmur-
ja in Prlekije začeli graditi šele septembra 1944, pri 
čemer so sprva utrjevali območje okoli Gornje Rad-
gone, Ljutomera in Prekmurja, šele decembra 1944 
pa so pričeli z deli pri Ormožu. Nemški položaj je 
 
18 Medvojno poimenovanje tega poljskega mesta je bilo Kat-
towitz. 
19 Izvirno nemško (medvojno) ime za to poljsko mesto je Posen.
20 SI AS 220, t. e. 6, »Wehrmacht« in »Reichsarbeitsdienst« (re-
dna nemška vojska in državna delovna služba) in policijske 
enote (SS) za aktivno borbo.
21 Trifković, The Key to the Balkans, str. 526 sl.; Trifković, Ope-
racije Crvene armije, str. 207 sl. 
22 Novak, Prlekija, str. 238–240.
23 Več o Südostwallu gl. Banny, Schild; Teropšič, Nemško utrjeva-
nje. 
dodatno poslabšala madžarska kapitulacija, ki je bila 
razglašena 15. oktobra 1944.24 
Kdaj točno oktobra 1944 je bila policijsko-ko-
njeniška enota iz Srbije premaknjena, ni znano, pri 
čemer pregled nemških policijskih sil v Srbiji iz 20. 
oktobra 1944 še vedno navaja prisotnost diviziona 
v Srbiji in naslednjo organizacijo: štab diviziona s 
tremi eskadroni v banatski Beli Crkvi ter dve četi v 
Beogradu; divizion je prav tako imel tri oskrbovalne 
kolone.25 Obstaja možnost, da so v tem poročilu še 
vedno navedli divizion, ki pa je bil z območja srbske-
ga Banata dejansko že premaknjen proti severu, proti 
slovenskemu ozemlju.
Delovanje »kozakov« v Ljutomeru in okolici
Oktobra 1944 so na območje Prlekije na prošnjo 
deželnega svetnika iz Radgone Witeka von Gug-
genthala in ljutomerskega župana Hansa Herndla 
prišli pripadniki policijskega konjeniškega diviziona 
Srbija.26 Razlog za njihov prihod je bil »v vse številč-
nejših likvidacijah in diverzijah, ki so jih izvajali do-
mači skrivači nad okupatorjevimi vojaki, člani Kul-
turbunda, domačimi izdajalci, včasih pa tudi samo 
nad domnevnimi sodelavci z okupatorjem«.27
V prvih dneh oktobra 1944 so se pripadniki di-
viziona, ki so bili med prebivalstvom poznani kot 
»kozaki« (zaradi prisotnosti Rusov, ježe konj in no-
šnje značilnih ruskih kučem), namestili na območju 
Slovenskih goric oziroma Prlekije. Sedež poveljstva 
so imeli v Ljutomeru (dobrih 60 pripadnikov), v hiši 
predhodno izgnanega Alojza Zavratnika, medtem ko 
so za več sto konj (ter 100 kozakov) prostor našli v 
nekdanji žrebčarni na Moti pri Ljutomeru. Hkrati so 
se v naslednjih dneh pričeli premikati v druge kraje; v 
Gornji Radgoni so zasedli Kunejev grad (s 96 pripa-
dniki). Prav tako so bili prisotni v Bučkovcih (95) in 
Vidmu (30). Nato so postojanke ustanovili še v Mali 
Nedelji in pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Pozneje so se ko-
zaki preselili v druge kraje; že konec oktobra je bilo v 
Ljutomeru (in na Moti) okoli 100, v Gornji Radgoni 
96, pri Mali Nedelji 95 in pri sv. Juriju 55 pripadnikov 
konjeniškega diviziona. Kmalu po prihodu so pričeli 
izvajati hajke in hišne preiskave po širšem območju 
Prlekije, pri čemer so bila najbolj na udaru naselja 
Vučja vas, Bučečovci, Veržej, Grlava, Mota, Presika 
itd.28 Občasno so se pojavili tudi v vaseh Hermanci in 
Ilovci.29 Na Cvenu je bilo dodatnih 100 kozakov, ki so 
prišli tudi s (kmečkimi) vozovi, nastanjeni pa so bili v 
osnovni šoli ter po zasebnih hišah.30
24 Novak, Prlekija, str. 264–266.
25 BA, R19, 45/65, »Ubersicht über Kräfte der Ordnungspolizei 
und ihren Einsatz, Stand 20. Oktober 1944«. 
26 Puconja, Nekaj drobcev, str. 86–87.
27 Novak, Prlekija, str. 240–241.
28 Prav tam.
29 Mlinarič, Klopotci, str. 155.
30 Puconja, Nekaj drobcev, str. 86.
900
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022
Kakšen je bil dejanski obseg kozaške prisotnosti v 
smislu organizacije, še vedno ni znano. Arhivski do-
kumenti (tako nemškega kot partizanskega izvora), 
ki se nanašajo na to enoto, so zelo redki. Povojna re-
konstrukcija slovenske tajne policije trdi, da sta bila 
na območju ljutomerskega okraja le štab diviziona in 
en policijsko-konjeniški eskadron.31 Jasno pa je, da 
so kozaki s prihodom na to območje postali podre-
jeni 18. vojaškemu okrožju (Wehrkreis XVIII) oziro-
ma, natančneje, esesovskemu in policijskemu vodji 
(Höherer SS- und Polizeiführer) tega okrožja Erwinu 
Rösenerju (1902–1946).32 Eden od nemških doku-
mentov s konca oktobra 1944 navaja tudi prisotnost 
delov srbskega policijsko-konjeniškega diviziona v 
avstrijskem Gradcu (Graz).33 
Zaradi svojih hitrih konj so se lahko kozaki neo-
virano premikali po Prlekiji in nenadoma obkolili ce-
lotno vas, s čimer so lokalnemu prebivalstvu prepre-
čili, da bi zapustilo naselje. Nato so pričeli s hišnimi 
preiskavami, ki pa so se kmalu sprevrgle v (odkrito) 
ropanje, posilstva in umore. Poleg tega so poskušali 
ujeti lokalne partizanske patrulje ter terenske delavce 
s postavitvijo zased ob najpomembnejših cestah in 
poteh, s čimer »so silno ovirali narodnoosvobodilno 
gibanje«. Nemalokrat so lokalno prebivalstvo oropali, 
pretepli in pod pretvezo sodelovanja z odporniškim 
gibanjem privedli v zapore. Posledično so pridobili 
zloglasen sloves, kot je dejal prleški partizan Milko 
Domanjko-Mijo: »Kozaki so bili najhujše zlo v Prle-
kiji. Pred vsako akcijo so se navadno močno opili in 
potem podivjani kot zveri strahovali ljudi. Navadno 
so jahali na konjih in srečanje z njimi podnevi – še 
posebno, če nismo bili dovolj številni in močni – je 
lahko bilo usodno. Ko so se pojavili v kakšnem za-
selku, je nastal vrišč in ljudje so bežali iz hiš v bli-
žnje gozdove.« Hkrati so kozaki imeli nalogo iska-
nja skrivačev (vojaških obveznikov, ki so se izogibali 
nemški mobilizaciji v oborožene sile) in dezerterjev 
iz nemške oziroma madžarske vojske; ocenjuje se, 
da je skupno število teh ljudi že poleti 1944 doseglo 
skoraj tisoč.34 
Eno takih večjih iskalnih akcij so kozaki izvedli 
3. novembra 1944, ko je oboroženi pripadnik RAD 
na Cvenu ustrelil partizana Ignaca Zmazka, ki ga je 
hotel ustaviti. Zmazek je bil ubit, nakar so ga lokal-
ni aktivisti takoj pokopali. Kozaki so prišli in priče-
li preiskovati območje, saj so predvidevali, da je bil 
Zmazek le ranjen in da se skriva. Pri tem so lokalne-
mu prebivalstvu grozili, da bodo vse moške v vasi po-
31 SI AS 220, t. e. 6, »Wehrmacht« in »Reichsarbeitsdienst« (re-
dna nemška vojska in državna delovna služba) in policijske 
enote (SS) za aktivno borbo. 
32 Več o 18. vojaškem okrožju gl. v Tuider, Die Wehrkreise. Več o 
Rösenerju gl. v Ferenc, Kdo je Erwin Rösener. 
33 NARA, RG 242, T175 R7, »Zurückgeführte Kräfte des 
BdO. Serbien«, 27. oktober 1944.
34 Novak, Prlekija, str. 241–242; Novak, Prlekija v NOB, str. 
143–144.
bili, če ne bodo partizana predali. Vaščani niso izdali 
lokacije njegovega groba, kozaki pa tudi niso izvršili 
poboja.35
Uspehe pri preganjanju lokalnih podpornikov od-
porniškega gibanja (ter njihovih sorodnikov) so koza-
ki imeli tudi zahvaljujoč dezerterjem oziroma ujetim 
partizanom in terenskim aktivistom, ki so jih zajeli 
in na koncu uporabili za izdajanje nekdanjih tovari-
šev. Tako se je sredi novembra 1944 na domačijo v 
Veržeju vrnil pobegli borec Lackovega odreda Dorč 
Babič-Doret. Najverjetneje ga je kdo izdal, saj so po 
dveh dneh njegovega skrivanja doma prišli kozaki, ga 
ujeli in skupaj s starši prepeljali v ljutomerske zapore. 
Tu so bili vsi podvrženi hudemu pretepanju, dokler 
se Doret ni zlomil in privolil v sodelovanje s kozaki. 
Vse do konca vojne je izdajal nekdanje sodelavce in 
s tem omogočil nadaljnje aretacije (in izdaje s strani 
drugih ujetih); po vsej verjetnosti so ga kozaki ubili v 
zadnjih dneh vojne. V Ljutomeru se je kozakom pri-
družila tudi Kristina Marjanovič, ki je med drugim 
prejela številne dragocenosti, zaplenjene ujetim pod-
pornikom odporniškega gibanja, medtem ko sta na 
radgonskem območju kozakom pomagala Ivan No-
vak (predhodno kurir in mladinski aktivist) in Dani-
jela Lajht-Mira (prav tako kurirka). Samo ta dva sta 
skupaj »izdala več kot 80 družin in posameznikov, kar 
je bil hud udarec narodnoosvobodilnemu gibanju«.36
Medtem ko so pripadniki konjeniškega divizio-
na sprva preganjali le posamezne partizane in ku-
rirje ter civilno prebivalstvo, so se 9. decembra 1944 
prvič spopadli z večjo skupino partizanov. Tega dne 
so prišli na domačijo Ignaca Lipovca na Podgrad-
ju, ki je delovala kot javka (obveščevalna točka) in 
kjer so se ustavili štirje kurirji. Po vsej verjetnosti so 
bili tudi oni izdani, saj so jih okoli 10. ure dopoldne 
presenetili kozaki (okoli 20), ki so obkolili domačijo. 
Četverica kurirjev je sprva sprejela neenakopraven 
boj, toda kmalu so ugotovili brezupnost položaja. V 
spopadu je umrl en kurir, dvema je uspelo pobegniti, 
medtem ko so kozaki zajeli četrtega, hudo ranjenega 
kurirja. Prepeljali so ga v ormoško bolnišnico, kjer so 
ga mučili, da bi izdal preostalo kurirsko mrežo, a se to 
ni zgodilo; zavoljo dobljenih ran je umrl v bolnišnici. 
Po boju so kozaki ubili tudi gospodarja domačije in 
slednjo še izropali.37
17. decembra 1944 je lokalni okrožni odbor 
Osvobodilne fronte v poročilu zapisal: »Okupator 
je zadnje čase poostril svoj teror (Kozaki). Preiska-
ve po hišah se vršijo vsak dan, tako so bile v Vučji 
vasi, Bučečovcih, Veržeju, na Grlavi, Moti, v Presi-
ki itd. Ljudstvo je precej zbegano, delovanje silno 
otežkočeno. Zadrževanje zaradi pogostih hajk skoraj 
nemogoče.«38
35 Novak, Prlekija, str. 243.
36 Prav tam, str. 242–243. 
37 Prav tam, str. 280–281. 
38 Novak, Prlekija v NOB, str. 148.
901
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022
Januarja 1945 so kozaki dobili dodatno pomoč, 
saj se je frontna črta približala temu območju, tako da 
so bile v pregonu partizanov in njihovih sodelavcev 
udeležene tudi druge enote iz zaledja fronte.39 Isto-
časno so pričeli širiti območje delovanja. Tako se je 
januarja 1945 eden izmed kozakov pojavil na občin-
skem uradu v Miklavžu pri Ormožu: »Predstavil se 
je v polomljeni nemščini, se skliceval na dogovor z 
nemško komando in povedal, da bodo njegove eno-
te odslej jemale hrano in vse, kar bodo potrebovale, 
povsod, kjer bodo našle, seveda brez vsakega potrdila 
ali odškodnine.«40
Že omenjeni Babič je 5. januarja 1945 večjo sku-
pino (okoli 40 oseb) kozakov pripeljal k domačiji 
Janka Preloga na Grlavi, kjer je bila kurirska javka. 
Tega dne je bila na domačiji četverica kurirjev, ki so 
se s kozaki borili več kot dve uri, dokler jim ni zmanj-
kalo streliva; v boju se jim je pridružil tudi gospodar 
domačije. Padli so trije kurirji, nakar so kozaki zažga-
li celotno domačijo; enega kurirja in gospodarja so še 
živa vrgli v gorečo hišo, kjer je umrla že gospodarjeva 
žena, ki se ni mogla umakniti. V tem neenakem boju 
naj bi kozaki utrpeli (po partizanskem poročanju) 
kar 20 mrtvih, zaradi česar so pozneje aretirali več 
domačinov in drugih ljudi iz okolice.41
Že naslednji dan so kozaki, tokrat okrepljeni z 
nemškimi vojaki, napadli še eno javko, in sicer na do-
mačiji Ivana Križana v Spodnji Ščavnici. Tudi tu je 
bilo več partizanskih kurirjev, ki pa so še pravočasno 
videli prihajajoče okupatorske vojake. Skupaj z doma-
čini so pobegnili, toda med begom so Nemci ustrelili 
gospodarjevo ženo in jo ranili (pozneje so jo poslali 
v begunjske zapore), ustrelili pa so njuno štiriletno 
hčerko. Nemcem je uspelo ustreliti še enega partizana 
in ujeti še eno partizanko, ki je postala izdajalka. Do-
mačijo so izropali in izročili v skrb oskrbniku.42
3. februarja so kozaki ponovno presenetili več te-
renskih delavcev na javki pri Ignacu Žaliku v Loga-
rovcih, ki so se pripravljali na partizanski miting v 
Dobravi pri Križevcih, ki bi moral potekati naslednji 
dan. Toda že ob 5. uri zjutraj so domačijo obkolili ko-
zaki, ponovno okoli 40 oseb. V spopadu za hišo, ki je 
trajal več kot pet ur, je padel tudi kozaški stotnik Mi-
hajlo Schildovsky (partizanski viri navajajo, da je bil 
poveljnik celotnega diviziona, a to ne drži), medtem 
ko so padli dva partizana, gospodar in njegova žena; 
trem drugim partizanom je uspelo pobegniti. Kozaki 
so ponovno požgali domačijo, nakar so nameravali 
postreliti še okoliške sosede, a so jim to preprečili 
nemški orožniki iz Križevcev pri Ljutomeru. Zajeli 
so težko ranjenega partizana Cirila Jureša, ki so ga 
prepeljali v ljutomerski zapor. Na poti proti Ljuto-
meru so kozaki ustrelili še eno žensko ter pretepli več 
39 Novak, Prlekija, str. 289.
40 Mlinarič, Klopotci, str. 147.
41 Novak, Prlekija, str. 296–297.
42 Prav tam, str. 297.
drugih, ki so jih srečali na poti. V Ljutomeru so Ju-
reša mučili, a ker jim ni izdal svojih sodelavcev, so ga 
naslednji dan (4. februarja) na današnjem Glavnem 
trgu v Ljutomeru obesili.43
Iz sredine februarja 1945 izhaja najpomembnejši 
do sedaj odkriti nemški dokument, ki izkazuje pri-
sotnost tega diviziona na slovenskem ozemlju. »Po-
sebno povelje glede ustanovitve zaščitnih območij in 
zavarovalnih odsekov (nova verzija)«, ki ga je izdal 
poveljnik zaščitnega območja Spodnja Štajerska, 
razkriva, da je nadzoroval tudi »Pol.-Reiterabteilung 
'Serbien'«, toda dodana je še oznaka »soweit im 
Schutzgebiet«, kar lahko dokazuje, da celoten divi-
zion ni bil na območju Wehrkreis XVIII (WK XVIII) 
oziroma, natančneje, Prlekije. Pri tem je pomenljivo, 
da je bil na tem območju istočasno še 3. bataljon 2. 
policijskega prostovoljskega polka »Srbija« (III./Pol.
Freiw.Rgt. 2 »Serbien«). Dokument dodatno razkriva, 
da je bil 3. eskadron diviziona nastanjen v Ljutome-
ru, medtem ko je bil en vod 1. eskadrona v Spodnji 
Ščavnici ter en vod 2. eskadrona v Mali Nedelji. Po-
licijsko-konjeniški divizion je bil tako del 1. zavaro-
valnega odseka (I. Sicherungsabschnitt) s sedežem na 
Ptuju. Predhodno omenjeni 3. bataljon 2. policijskega 
prostovoljskega polka »Srbija« pa je bil del 5. zavaro-
valnega odseka (s sedežem v Celju) in je bil nastanjen 
v (slovenski) Radgoni (Petersdorf). Omenjeni doku-
ment istočasno razkriva prisotnost še ene kozaške 
formacije, 2. Jagdkommando (Kosaken), na območju 
WK XVIII, in sicer v avstrijskem Spodnjem Oseku 
(Unterhaag).44 Prisotnost srbskega policijsko-konje-
niškega diviziona v Prlekiji je dodatno podkrepljena 
z dnevniškim zapisom Heinza Mayerhöferja, ki je 
bil v tem času poveljnik 1. zavarovalnega odseka in 
govori o prisotnosti dveh eskadronov kozakov.45 To 
potrjujejo predhodno omenjeni podatki o prisotnosti 
kozakov po posameznih prleških naseljih, pri čemer 
skupno število sega med 350 do 500 pripadnikov. 
Glede na vojne razmere (bojne izgube v Srbiji, umik 
v Prlekijo, nezmožnost rekrutiranja oziroma nado-
mestitve izgub) je prisotnost celotnega diviziona (z 
nepopolno sestavo moštva) prav tako možna.
20. februarja je kozaška patrulja prišla na dom 
aktivistke Marije Rožman iz Polic. Po aretaciji so jo 
na domu pretepli in nato odvedli proti Gornji Rad-
goni, a sta jo dva kozaka na poti (v gozdu Krčevine 
pri Črešnjevcih) posilila in ubila. Njenega očeta so 
poslali v taborišče, mamo in sestro pa v mariborske 
zapore, medtem ko so domačijo izropali.46
43 Prav tam, str. 297–300. Pri tem je zanimivo, da so v zadnjih 
letih ob komemoraciji dogodka odgovornost za poboj na Ža-
likovi domačiji pripisali 1. SS-konjeniški diviziji, ki pa je bila 
v tem času na Hrvaškem in ne v Prlekiji (Košti, Minilo je).
44 SI AS 1931, t. e. 756, »Sonderbefehl über Einrichtung von 
Schutzgebieten und Sicherungsabschnitten (Neufassung)«, 
15. februar 1945. 
45 Ferenc, Dnevnik, str. 65.
46 Novak, Prlekija, str. 300.
902
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022
27. februarja je v kozaško zasedo na Kamenščaku 
padlo pet terenskih delavcev oziroma partizanskih 
kurirjev. Četverici je uspelo pobegniti, medtem ko je 
bil Alojz Križanič-Miro ranjen in je ostal nezavesten 
v gozdu več kot dan in pol. Tam so ga našli okoliški 
prebivalci in ga prijavili nemškim orožnikom. Ti niso 
prišli, ampak so se na območje vrnili kozaki, ki so 
Križaniča odkrili in odpeljali v ljutomerske zapore. 
Pozneje so aretirali njegove štiri sestre, ki so jih po-
slali v mariborske zapore, medtem ko so Križaniča 
usmrtili ob Kozarici.47 
2. marca (nekateri viri navajajo 12. marec) so na 
domačiji Antona Šnajderja v Zasavcih odkrili skrivni 
bunker, v katerem so bili partizanski letaki in brošure 
ter sanitetni material, saj so partizanski kurirji doma-
čijo uporabljali kot javko. Gospodarja so kozaki ubili 
na domačem dvorišču, domačijo pa požgali. Njego-
vo ženo so poslali v taborišče, kjer je umrla, medtem 
ko so obe hčerki odpeljali v ljutomerske zapore, kjer 
so ju (ter prej še njuno mater) mučili, dokler ju niso 
ustrelili pri Smodiševem mlinu na Moti. 2. marca so 
kozaki skupino štirih partizanov presenetili na poti iz 
Radencev proti Negovi in Oseku, ko so se ustavili na 
domačiji pri Prinčkovih. Partizani so se več ur bori-
li proti kozakom, ki so uporabili tako mitraljeze kot 
minomet, dokler ni soborcem na pomoč prišla druga 
skupina 8 partizanov. V spopadu naj bi kozaki imeli 
tri mrtve in več ranjenih, medtem ko partizani niso 
utrpeli izgub.48
47 Prav tam, str. 301–302.
48 Novak, Prlekija v NOB, str. 164; Novak, Prlekija, str. 303.
Naslednji dokumentirani kozaški napad se je 
zgodil 3. marca v Borecih, na domačiji Alojza Ju-
reša. Tokrat kljub kozaškemu streljanju nihče ni bil 
ubit, so pa zato v ljutomerske zapore poslali tri člane 
družine, medtem ko je na kmetiji ostal le nepokretni 
gospodar.49 V treh drugih napadih na domačije (kjer 
ni bilo partizanov oziroma terenskih delavcev), med 
8. in 10. marcem, so v Ilovcih napadli dve domačiji, 
pri čemer so ubili oba hišna gospodarja; enega so ži-
vega zažgali, drugega obglavili. V tem času so napadli 
še tretjo domačijo v Spodnjih Ivanjcih, kjer so ubili 
žensko.50 
10. marca 1945 so kozaki v Gornji Radgoni are-
tirali, pretepli in nato v Kunejev grad privedli Franca 
Horvata-Berlana in ga mučili. Pozneje so ga priveza-
li za konja, ki ga je vlekel za sabo proti Policam. Tja 
ni nikoli prišel, saj so ga v Ažencih zabodli do smrti 
in tam pustili. Čez nekaj dni so na domačiji Veberič 
v Seliščih skoraj do smrti pretepli gospodarico, a jim 
je to preprečil domačin (njega so pozneje ustrelili kot 
talca v blaguških gozdovih), medtem ko se gospoda-
rica nadaljnjih 25 let življenja ni mogla premikati.51 
19. marca se je kozaška patrulja spopadla s peti-
mi partizani, ki so bili na domačiji Alojza Maleka v 
Rakovcih. Četverici partizanov je uspelo pobegniti, 
medtem ko je bil v spopadu s kozaki ubit en partizan; 
prav tako je bil ranjen en kozak. 11. aprila so v mlinu 
Jožeta Totha v Očeslavcih presenetili terenskega ak-
49 Prav tam, str. 304.
50 Prav tam.
51 Prav tam.
1. prekmurska brigada na prehodu čez Muro, med Mursko Soboto in Ljutomerom 
(hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije).
903
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022
tivista, ki so ga na begu ubili. Kozaki so gospodarja 
isti mesec ustrelili kot talca v Radvanju, medtem ko 
so njegovo ženo poslali v taborišče in mlin izropali.52
Večina nemških funkcionarjev ter simpatizerjev 
nacističnega režima se je iz Ljutomera umaknila 1. 
aprila 1945, pri čemer so se jim kmalu pridružili še 
prebivalci nemške in madžarske narodnosti.53 Njihov 
umik je bil posledica prihoda sovjetskih oboroženih 
sil, ki so na prekmursko ozemlje prišle 30. marca 
1945. 3. aprila so dosegle Mursko Soboto, do 5. aprila 
pa so zasedle celotno Prekmurje. Toda sovjetsko višje 
poveljstvo je ukazalo prekinitev prodora čez Muro in 
preusmeritev proti Porabju, s čimer je bilo ustavljeno 
osvobajanje Prlekije.54
Že 4. aprila so deli sovjetske 299. strelske divizije 
pričeli obstreljevati nemške položaje med Veržejem 
in Muro, nato pa so prečkali reko in prodrli proti 
Veržeju. Tam so naleteli na močne nemške obrambne 
položaje, na katerih so bili vermani in pripadniki 16. 
SS-tankovskogrenadirske divizije;55 sovjetski napad 
je bil odbit, napadalci pa so se umaknili čez Muro. 
6. aprila so sovjetske sile prodrle do Vučkovcev ter 
po več dnevih srditih spopadov 12. aprila vkorakale 
52 Novak, Prlekija, str. 305.
53 Prav tam, str. 291.
54 Prav tam, str. 292.
55 Več o diviziji gl. v Truppenkameradschaft, Im Gleichen Schritt.
v Gornjo Radgono. Toda 18. aprila so se ponovno 
umaknile, zamenjala pa jih je 1. bolgarska armada; 
ta je bila del sovjetske 3. ukrajinske fronte in je imela 
nalogo prodreti na območje Prlekije.56 
Bolgari, ki so prodirali preko Medžimurja, so 
4. aprila 1945 prišli v Središče ob Dravi, nakar so 
9. aprila napadli močno utrjeni Ljutomer. Naleteli 
so na močan nemški odpor, tako da so jih 18. aprila 
zamenjali sovjetski vojaki, ki so v naslednjih tednih 
prav tako doživeli krčevit nemški odpor. Šele 8. maja 
so v Ljutomer prišli slovenski partizani iz vrst novo-
ustanovljene Prleške čete in Prekmurske brigade,57 ki 
pa so našli izpraznjeno prleško prestolnico. Pozneje 
so v Ljutomer prišle tudi bolgarske sile, ki pa so se do 
domačinov obnašale kot do sovražnega prebivalstva, 
tako da so bili prebivalci ponovno izpostavljeni ropa-
nju in nasilju, vključno z najmanj enim zabeleženim 
posilstvom domačinke.58
Kozaki so bili v času svoje prisotnosti v Prlekiji 
vpleteni tudi v (množična) streljanja talcev. Tako so 
15. januarja 1945 v Ljutomeru, za domačijo Franca 
Krambergerja, ustrelili štiri talce. Do naslednje usmr-
56 Novak, Prlekija, str. 293–295. Več o osvoboditvi Prekmurja gl. 
v Hribovšek, Prekmurska brigada, str. 69 sl.
57 Več o partizanskih enotah v Prekmurju gl. v Žnidarič, Parti-
zanske enote.
58 Novak, Prlekija, str. 307–310. O bolgarskem delovanju gl. v 
Emri in Hribovšek, Prekmurska četa, str. 32–33.
Spomenik žrtvam druge svetovne vojne pri nekdanjem Smodiševem mlinu (osebni arhiv avtorja).
904
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022
titve je prišlo 26. januarja, ko so v Ivanjkovcih ustre-
lili devet talcev (predhodno jim je pobegnil deseti). 
8. marca so pri Mali Nedelji ustrelili 19 talcev; tudi 
tokrat jim je en talec predhodno ušel (oziroma so ga 
ustrelili ločeno). 2. aprila so pri Smodiševem mlinu 
na Moti pri Ljutomeru ustrelili 20 talcev, vključno z 
enim angleškim vojnim ujetnikom, trupla pa odvrgli 
v Muro. 3. aprila so kozaki v gozdu v Blagošu ustre-
lili še zadnjo skupino 12 talcev, ki so jih prepeljali iz 
ptujskih zaporov.59
Še 5. maja 1945 so kozaki v Radomerju odkrili 
bunker, v katerem sta se skrivala partizan in partizan-
ka. Oba so pretepli in odvedli v Grabšince, kjer so ju 
ustrelili. Po drugi verziji dogodkov je partizan padel 
v boju, medtem ko so partizanko ujeli, mučili in nato 
ubili v Radomerju.60 Marijan F. Kranjc se je spomi-
njal, da so se kozaki iz Vidma, tedaj dela občine Sv. 
Jurij ob Ščavnici, umaknili v noči iz 8. na 9. maj. V 
Vidmu so bili nastanjeni v lokalni osnovni šoli. Na-
slednji dan je lokalni terenski delavec Jože Kocbek, 
brat bolj znanega Edvarda Kocbeka, odkril mlajšega 
kozaka, ki se je skrival v skednju. Kocbek ga je prete-
pel z debelo železno žico, nakar sta ga dva partizana 
ustrelila v bližnjem gozdu.61 
Kaj se je potem zgodilo s policijskim konjeniškim 
divizionom Srbija, ni natančno znano. Upravičeno 
lahko domnevamo, da se je skupaj z drugimi nem-
škimi in kolaboracionističnimi enotami umaknil na 
avstrijsko ozemlje, kjer se je predal sovjetskim ali bri-
tanskim silam. Že omenjena povojna analiza omenja 
to možnost (»Tekom aprila 1945 so te edinice od-
šle proti Avstriji«), pri čemer sedaj vemo, da so bili 
pripadniki diviziona v Prlekiji še tik pred formalno 
kapitulacijo Tretjega rajha.62 
Nadaljnjo usodo policijsko-konjeniškega divizio-
na je tako težko opredeliti, ne samo zaradi nejasnih 
59 Novak, Prlekija, str. 350–356.
60 Novak, Prlekija, str. 306; Novak, Prlekija v NOB, str. 165.
61 Kranjc, Prlekija, str. 3–4.
62 SI AS 220, t. e. 6, »Wehrmacht« in »Reichsarbeitsdienst« (re-
dna nemška vojska in državna delovna služba) in policijske 
enote (SS) za aktivno borbo.
razmer iz zadnjih dni druge svetovne vojne, ampak 
tudi zaradi prisotnosti drugih kozaških (oziroma ko-
njeniških) enot v nemški službi, ki so se preko slo-
venskega ozemlja istočasno umikale proti Avstriji. 
Tu gre predvsem za največjo konjeniško enoto – 15. 
konjeniški korpus –, ki je v času druge svetovne voj-
ne delovala na območju Kraljevine Jugoslavije ter se 
aprila in maja 1945 prav tako umikala preko Spodnje 
Štajerske. Tako je partizanska 14. divizija 10. maja pri 
Dravogradu zajela in razorožila večje število kozakov 
(in Nemcev) ter se spopadala z ustaškimi silami. 12. 
maja se večja skupina ustašev, četnikov in kozakov 
ni hotela predati 51. (vojvodinski) diviziji63 Jugoslo-
vanske armade64 na območju Otiški vrh–Šentjanž. 
18. maja sta se na območje Deutschlandsberg–Gli-
nica (Gleinstätten)–Ivnik (Eibiswald) premaknili 36. 
(vojvodinska)65 in 51. (vojvodinska) divizija Jugoslo-
vanske armade, ki sta od 1. bolgarske armade pre-
vzeli nalogo »čiščenja terena«, tj. razbitih nemških, 
ustaških in kozaških enot.66 
Tisti kozaki, ki jih niso zajele sovjetske, bolgarske 
ali jugoslovanske enote, so se borili vse do 10. maja 
1945, ko so na avstrijskem ozemlju dosegli britanske 
čete v okolici Celovca. Zadnje enote 15. konjeniške-
ga korpusa so se britanskim silam predale šele 13. 
maja; vse do tedaj so se borile proti napredujočim 
vzhodnim zaveznikom. Toda pri Britancih so nale-
tele le na kratkotrajno zaščito, saj so jih ti v skladu z 
jaltskim sporazumom iz februarja 1945 konec maja 
1945 predali sovjetskim silam. Višji poveljniki so bili 
v naslednjih letih obsojeni in usmrčeni, medtem ko je 
večina kozakov pristala v sovjetskih koncentracijskih 
taboriščih, gulagih, kjer so prav tako umirali oziroma 
bili izpuščeni po Stalinovi smrti leta 1953.67
Zanimiva je tudi navedba iz povojne analize tajne 
policije o delovanju protikomunističnega četniškega 
gibanja na tem območju pod vodstvom Jožeta Mela-
herja-Zmagoslava (1991), da so bili slovenski četniki 
po podpisu dogovora o sodelovanju z nemškim oku-
patorjem 30. januarja 1945 podrejeni prav srbskemu 
policijsko-konjeniškemu divizionu, kar pa so poznej-
ša raziskovanja ovrgla.68 
63 Več o 51. (vojvodinski) diviziji gl. v Savić, 51. vojvođanska 
divizija.
64 1. marca 1945 je bila NOV in POJ formalno preimenovana v 
Jugoslovansko armado ( JA) (Dimitrijević, Jugoslovenska na-
rodna armija, str. 30).
65 O 36. (vojvodinski) diviziji ne obstaja samostojno delo, ob-
stajajo pa monografije o treh podrejenih brigadah; gl. Panić, 
Tretja vojvođanska NOU brigada, Mraović, Peta vojvođanska 
brigada, Ninković, Šesta vojvođanska. 
66 Žnidarič, Partizanske enote, str. 334, 364; Krivograd, Otroški 
spomini, str. 556.
67 Newland, Cossacks, str. 167–177. Več o prisilni repatriaciji ko-
zakov gl. v Tolstoy, The Minister. 
68 SI AS 1931, OD 3350 Jože Melaher; Zupanič, Četništvo, str. 
156.
Partizani v osvobojenem Ljutomeru leta 1945 
(hrani Splošna knjižnica Ljutomer, OE Muzej).
905
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022
Veliko odprtih vprašanj
Predhodno besedilo, zbrano predvsem na osno-
vi povojne literature, dokazuje, da so bili pripadniki 
diviziona vpleteni v številne vojne zločine, tako proti 
pripadnikom odporniškega gibanja kot (predvsem) 
civilnemu prebivalstvu. Po vojni so pripadnikom di-
viziona kolektivno pripisali krivdo za »72 umora, 19 
ubijanj talcev, 535 mučenj, 1 posilstvo z umorom, 17 
odgonov v taborišča, od katerih žrtev je v taborišču 6 
oseb, 9 ropov in požigov«.69 
Že med vojno je bila na 2. zasedanju Antifaši-
stičnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AV-
NOJ), ki je potekalo konec novembra 1943,70 usta-
novljena Državna komisija za ugotavljanje zločinov 
okupatorjev in njihovih pomagačev, pozneje pa so 
bile ustanovljene še komisije posameznih delov Ju-
goslavije; slovenska Komisija za ugotavljanje zloči-
nov okupatorjev in njihovih pomagačev (KUZOP) 
je bila ustanovljena 20. februarja 1944 z odlokom 
predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sve-
69 SI AS 220, t. e. 7, »Polizeireiterabteilung Serbien«, nedatira-
no. 
70 Hoare, The Bosnian Muslims, str. 181–182.
ta (SNOS) in je delovala do leta 1947.71 KUZOP 
je izdala več ovadb glede predhodno naštetih vojnih 
zločinov, ki so jih zagrešili pripadniki diviziona.72 Da 
so bili ti na slovenskem ozemlju vpleteni v številne 
zločine, dokazuje tudi dejstvo, da so bili trije nemški 
policijski častniki iz vrst diviziona uvrščeni na »Se-
znam največjih vojnih zločincev na Štajerskem«, ki 
ga je KUZOP sestavil po vojni. Pri tem pa je zani-
mivo, da so za divizion uporabili drug naziv, in sicer 
Polizei-Reiter-Schwadron Alpenland 2.73
Policijski konjeniški divizion Srbija (Polizei-Rei-
ter-Abteilung Serbien) ostaja v slovenskem zgodo-
vinopisju zapisan kot ena izmed mnogih (manjših) 
vojaških enot, primarno sestavljenih iz nenemških 
pripadnikov, ki so se med drugo svetovno vojno na 
slovenskem ozemlju borile proti lokalnemu odporni-
škemu gibanju, pri čemer pa so se najbolj »izkazale« s 
številnimi zločini nad lokalnim prebivalstvom. 
Prav zaradi majhnosti enote ter malo arhivske-
71 Guštin, Tisk, str. 111.
72 Dokumenti so shranjeni v SI AS 1827, t. e. 88. 
73 SI AS 220, t. e. 8, »Seznam največjih vojnih zločincev na Šta-
jerskem«, nedatirano. Med odprtimi vprašanji je tudi, ali so 
Nemci v zadnjih mesecih vojne divizion »Serbien« preobli-
kovali v eskadron »Alpenland« ali pa so sestavljavci seznama 
naredili napako in napačno identificirali enoto teh častnikov. 
Spomenik padlim med drugo svetovno vojno na Glavnem trgu (osebni arhiv avtorja).
906
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022
ga gradiva (tako iz vojnega kot povojnega obdobja) 
je raziskovanje delovanja te enote zelo oteženo, pri 
čemer je še vedno odprta vrsta vprašanj o njeni pri-
sotnosti na Slovenskem. Posledično bi bilo treba 
pregledati arhive v Nemčiji, Združenem kraljestvu, 
Madžarski, Hrvaški, Srbiji in Rusiji, da bi pridobili 
več podatkov o delovanju te majhne enote.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
BA – Bundesarchiv, Berlin-Lichterfelde
R19, Chef der Ordnungspolizei. 
NARA – National Archives and Records Admini-
stration, Washington, D. C.
RG 242, T175, Records of the Reich leader of the 
SS and chief of the German police. 
SI AS – Arhiv Republike Slovenije 
AS 220, Komisija za ugotavljanje zločinov oku-
patorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu 
Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, 1939–
1948.
AS 1827, Komisija za ugotavljanje zločinov oku-
patorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu 
Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, 1944–
1946.
AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zade-
ve Socialistične republike Slovenije, 1918–2004.
LITERATURA
Banny, Leopold: Schild im Osten: Der Südostwall 
zwischen Donau und Untersteiermark 1944/45. 
Lackenbach: Eigenverlag Leopold Banny, 1985.
Breymayer, Helmut: Das Wiesel – Geschichte der 125. 
Infanterie-Division 1940 bis 1944. Ulm-Lange-
nau: Armin Vaas Verlag, 1982.
Spravna tabla na steni prezbiterija župnijske cerkve v Ljutomeru (osebni arhiv avtorja).
907
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–9082022
Dimitrijević, Bojan: Jugoslovenska narodna armija v 
Hrvatskoj i Sloveniji 1945.–1968. Zagreb: Despot 
infinitus, 2017.
Emri, Evgen in Hribovšek, Mitja: Prekmurska četa. 
Prva prekmurska brigada. Murska Sobota: Obč. 
odbor Zveze združenj borcev NOV, 1968.
Ferenc, Tone (ur.): Quellen zur nationalsozialistischen 
Entnationalsierungspolitik in Slowenien 1941–
1945. Maribor: Obzorja, 1980.
Ferenc, Tone: Dnevnik nacističnega funkcionarja na 
Štajerskem iz poslednjih mesecev vojne. Časopis 
za zgodovino in narodopisje 53, 1982, št. 2, str. 
43–97.
Ferenc, Tone: Kdo je Erwin Rösener. Delo, št. 1–4, 
4. 1. 1999–13. 1. 1999.
Ferenc, Tone: Nacistična raznarodovalna politika v 
Sloveniji v letih 1941–1945. Maribor: Obzorja, 
1968.
Ferenc, Tone: Wehrmannschaft v boju proti naro-
dnoosvobodilni vojski na Štajerskem. Letopis 
Muzeja narodne osvoboditve LRS, 1958, št. II, str. 
81–156.
Gelt, Metka: Vpliv Kulturbunda na nemška društva 
v Mariboru (1930–1939). Maribor, 2011 (tipko-
pis magistrskega dela).
Guštin, Damijan: Tisk narodnoosvobodilnega giba-
nja 1944–1945 o organih za ugotavljanje vojnih 
zločinov. Prispevki za novejšo zgodovino 33, 1993, 
št. 1–2, str. 111–127.
Hoare, Marko Attila: The Bosnian Muslims in the Se-
cond World War. Oxford: Oxford University Press, 
2013.
Hribovšek, Mitja: Prekmurska brigada. Ljubljana: 
Partizanska knjiga, 1975.
Klanjšček, Zdravko (ur.): Narodnoosvobodilna vojna 
na Slovenskem 1941–1945. Tretja izdaja. Ljublja-
na: Vojaški zgodovinski inštitut Jugoslovanske 
ljudske armade in Inštitut za zgodovino delavske-
ga gibanja, 1978.
Kocjančič, Klemen: The Last Months of the SDK: 
Srpski dobrovoljački korpus in Slovenian territo-
ry during the Second World War. Vojnoistorijski 
glasnik, 2019, št. 2, str. 166–184. 
Krivograd, Alojz: Otroški spomini na prve dni maja 
1945. Časopis za zgodovino in narodopisje 76, 
2005, št. 3–4, str. 551–563.
Kumm, Otto: Prinz Eugen: The history of the 7. SS-
-Mountain Division »Prinz Eugen«. Winnipeg: J. 
J. Fedorowicz Publishing, 1995.
Mlinarič, Janko: Klopotci niso utihnili. Ljubljana: 
Modrijan, 2010.
Mraović, Nikola: Peta vojvođanska brigada. Novi Sad: 
Institut za istoriju, 1985.
Newland, Samuel J.: Cossacks in the German Army, 
1941–1945. London: Frank Cass, 1991. 
Ninković, Živan M.: Šesta vojvođanska. Beograd: 
Vojnoizdavački zavod, 1973.
Novak, Drago: Prlekija v narodnoosvobodilni vojni. 
Prispevek k zgodovini Pomurja. Murska Sobota: 
Pomurska založba, 1965.
Novak, Drago: Prlekija. 1941–1945. Ljubljana: Za-
ložba Borec, 1987.
Panić, Radovan: Treća vojvođanska NOU brigada. 
Beograd: Vojnoizdavački zavod, 1980.
Puconja, Miran: Nekaj drobcev iz časa 2. svetovne 
vojne na ljutomerskem območju. Zgodovinski listi 
18, 2010, št. 1, str. 81–93.
Savić, Sreta: 51. vojvođanska divizija. Beograd: Voj-
noizdavački zavod, 1974.
Teropšič, Tomaž: Nemško utrjevanje na Spodnjem 
Štajerskem proti koncu druge svetovne vojne. 
Prispevki za novejšo zgodovino 48, 2008, št. 2, str. 
53–70.
Tessin, Georg in Kannapin, Norbert: Waffen-SS und 
Ordnungspolizei im Kriegseinsatz 1939–1945. 
Osnabrück: Biblio Verlag, 2000. 
Timofeev, Alexey: Splintered Wind: Russians and the 
Second World War in Yugoslavia. Moscow: Modest 
Kolepov, 2014. 
Tolstoy, Nikolai: The Minister and the Massacres. Lon-
don: Century Hutchinson, 1986. 
Trifković, Gaj: Operacije Crvene armije u sjevernoj 
Jugoslaviji 1944–1945. Iz sovjetskih dokumena-
ta. Vojnoistorijski zbornik, 2017, št. 2, str. 205–233. 
DOI: https://doi.org/10.1080/13518046.2015. 
1061825.
Trifković, Gaj: The Key to the Balkans: The Battle 
for Serbia 1944. The Journal of Slavic Military 
Studies 28, 2015, št. 3, str. 524–555. 
Truppenkameradschaft (ur.): »Im Gleichen Schritt und 
Tritt«: Dokumentation der 16. SS-Panzergrenadier-
division »Reichsführer-SS«. München: Schild Ver-
lag, 1998.
Tuider, Othmar: Die Wehrkreise XVII und XVIII 
1938–1945. 2. Auflage. Wien: Österreichischer 
Bundesverlag, 1983.
Zorko, Andrej: Wehrmannschaft Štajerske domovin-
ske zveze: Zgodovinski razvoj in organiziranost na 
Spodnjem Štajerskem 1941–1945. Ljubljana: Mu-
zej novejše zgodovine Slovenije, 2011.
Zupanič, Katja: Četništvo na Štajerskem. Ljubljana: 
Študijski center za narodno spravo, 2008.
Žižek, Aleksander: Slovenci, Vindišarji, Spodnje-
štajerci in banditi. Vloga Štajerske domovinske 
zveze in tiska – časnikov Štajerski gospodar in 
Marburger Zeitung – pri indoktrinaciji spodnje-
štajerskega prebivalstva. Acta Histriae 15, 2007, št. 
2, str. 747–768.
Žnidarič, Marjan: Partizanske enote in zavezniki v 
severovzhodni Sloveniji v zadnjih mesecih vojne. 
Časopis za zgodovino in narodopisje 76, 2005, št. 
3–4, str. 331–346.
908
KLEMEN KOCJANČIČ: »NAJHUJŠE ZLO V PRLEKIJI«: POLIZEI-REITER-ABTEILUNG SERBIEN V LJUTOMERU IN OKOLICI, 895–908 2022
SPLETNI VIRI
Košti, Branko: Minilo je sedemdeset let od spopada par-
tizanov s kozaki na Žalikovi domačiji v Logarovcih. 
4. februarja 2015:
https://www.prlekija-on.net/lokalno/9109/minilo-
-je-sedemdeset-let-od-spopada-partizanov-s-
-kozaki-na-zalikovi-domaciji-v-logarovcih.html.
Kranjc, Marijan F.: Prlekija v uporu proti nemški oku-
paciji 1941–1945:
https://freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/Prleki-
ja_1941-1945.pdf.
S U M M A R Y
“The greatest evil in Prlekija:” Polizei-Reiter-
-Abteilung Serbien in Ljutomer and its sur-
roundings
The contribution analyses the operations of the 
paramilitary unit within the German occupying army, 
the mounted police detachment Serbia (Polizei-Re-
iter-Abteilung Serbien), which arrived in Prlekija in 
October 1944 and remained there until the end of 
the Second World War. Because the detachment was 
largely composed of Russian horsemen, the locals 
dubbed them Cossacks. Due to the weak presence 
of the resistance movement in the Lower Styrian 
borderlands, this occupier unit unleashed most of its 
fury on the local population. Numerous acts of rob-
bery, arson, torture, and murder earned it the reputa-
tion of the most criminal unit of the German armed 
forces in Prlekija during the Second World War. The 
detachment remained in Prlekija until Germany 
signed the formal act of military surrender in May 
1945. Withdrawing with the rest of the German 
army, the unit probably broke through to the Aus-
trian side of the border, where the German troops 
and their collaborators surrendered to the British 
forces. In congruence with the provisions of the Yalta 
Agreement, the British handed the captured Soviet 
citizens over to the Red Army; therefore, a vast ma-
jority of the surviving members of the detachment 
most likely ended up in Soviet camps.