GIESE:
VSAKO JUTRO У MESTO
PETER SE ZBUDI V ŽIVLJENJE
L. MRZEL-FRIGID NADALJEVANJE
2
M~ ali Peter je prišel v hišo svojega očeta, kakor ljudje po stari navadi pač prihajajo na _svet: prišel je, ne da bi bil vedel, odkod, kako in kam, zavekal je v prostor, ki ga je nenadoma začutil okrog sebe, začuden je na široko odpiral svoje velike oči in polagoma se je privadil, da bo poslej tu doma. Peter je bil dobrih sedeim let mlajši od svojega najmlajšega brata Lojzeta in stari Peter Rutar in njegova gospa sta bila že zdavnaj sklenila misel, da ne bosta več imela otrok. Zdaj, ko je prišel Peter na svet, ga je vsa hiša obsula s svojo nasilno ljubeznijo. Mati se je za vsak hip odtrgala iz kuhinje in iz štacune, da je pritekla v sobo, ga iz vozička jemala v roke, ga ujčkala, božala, prijemala za nosek, da bi ga spravila do smeha, ga prenašala po sobi in mu pela. Stari Rutar sam, ki je bil za življenje zmerom malo premehak in malo preveč razmi-šljen, se je ob tem otroku raznežil kakor ženska. Vsi ljudje, ki so prihajali v hišo, so izjavljali v en sam glas, da je mali Peter, kakor da bi ga bil človek očetu izrezal iz obličja. Petru Rutarju je bilo neznansko toplo pri duši na to besedo, zraven pa mu je bilo nekam nerazumno trpko iin težko. Ko se mu je bil pred davnimi leti rodil prvi sin, Nejče, in ko mu je potem po kakšnih šestih mesecih življenja za davico umrl, je občutil to srečanje in to izgubo z vso tisto prešerno radostjo in z vsem tistim blaznim obupom, s kakršnim mora pač vsak mlad oče doživeti rojstvo in smrt svojega prvega otroka. In ko so se mu potem po vrsti rodili Feliks, Lenka, Lojze, je vzrasla v njem preprosta, skrita, pa vendar neutajljiva očetovska ljubezen do njih. Toda nikdar ni ob nobenem izmed njih občutil tiste stare pripo-vesti, da očetje baje večno žive po življenjih svojih otrok in njihovih otrok in da slednja misel, ki si je ti nisi upal premisliti do konca, slednje dejanje, ki v tebi ni mogle- dozoreti, doživi svojo zadnjo dovršitev v poznih rodovih za teboj. Toda ko so prihajali vsi ti ljudje in so v svoji razigram zgovornosti venomer zatrjevali, kako neznansko je otrok po-
doben svojemu očetu, se je staremu Rutarju v duši zganilo upanje in strah, da utegne ta otrok v resnici dobesedno nadaljevati življenje svojega očeta, da bo morda zmagal, kjer je bil razočaran on, ali pa da bo morda še bolj usodno, nepreklicno poražen, kakor je bil poražen on sam. Sklanjal se je v voziček nad njegov obraz, poljubljal ga na mehka lica in na oči, neznansko sladko mu je bilo pri duši, potem pa se je odtihotapil od hiše, zavil Pod brajde in v družbi s starim Krištofom brez besede pil do pozne noči.
Peter pa je ležal v svojem vozičku, mahal z ročicami po zraku, buljil v strop s svojimi velikimi, na široko odprtimi očmi, se v nerazumljivem jeziku razgovarjal sam s seboj in pomalem rasel, ne da bi bil sam opazil, kdaj. In čudo božje: še bolj kakor Peter sam je rasla njegova glava, ženske v hiši so zijale in niso mogle razumeti. Vse, kar je prav. Stara postava je, da poide človek z malo preveliko glavo na svet, sčasoma pa mu v rasti malo zaostane, da se razrase do svoje mere tudi život. Pri Petru pa nič, glava se mu je bočila v vis in šir in stare ženske po hišah so ukrenile, da s tem fantom ne bo moglo tyti dobrega: ali mu voda zaliva črepi-njo, so dejale, in bo vse svoje življenje bebast, da mu bo slina visela od ust in nosu, ali pa ima resnično možgane v nji in bo imel tako težek, tako silen razum, da mu bog na strani stoj. S takšnole glavo, so rekali starci, kakor jo ima Rutarjev Peter, ni dobro hoditi po svetu. Nazadnje ie zaskrbelo tudi Rutarico samo. Stara Žefranka, ki je po hribih med Sv, Planino in Mrzlico in tja na savinjsko sitrain skupljevala semenski fižol, jajca, kokoši in druge takšne stvari in jih prinašala v Trbovlje na prodaj, je mimogrede vrgla besedo, da ve na Vrhéh onkraj Jelovice za starega podo-barja, čudaškega, puščavniškega človeka, ki izrezljuje Kristuse in Matere božje za vsa znamenja in za vse altarje sedmih fara naokrog, ki ve za vsa zelišča, kar jih človeku v prid in v kvar rase po travnikih in po hostah in ki se za čudo spozna na skrivnosti človeških
usod: pogleda te zdaleč, pa ti že ve, kdo, kako in kani. Dasi se je stari Rutar smejal na ves glas, se je gospa Rutari-ca vendarle odpravila na pot, vzela je Francko s seboj in tri ure daleč sta nesli v hrib malega Petrčka, da bi od vsevednega čudaka čuli poslednjo, neusmiljeno sodbo o njem. Bajta starega po-dobarja je slonela v rebri onkraj Jelovice in po vseh znamenjih ob potih, ki so držale do nje, so bili vsi Kristusi polomljeni in vsi svetniki ob glave. Gospa Ruitarica je spotoma vpraševala
Francko, kaj neki meni o tem, ali more takšenle človek, ki tako daleč vse ve in ki ve morda še celo za stvari, ki se še niso zgodile, ali more takšenle človek še verovati v boga. Francka ni vedela dati odgovora, toda čudno tesno ji je bilo na tem žalostnem romanju, dasi na dnu srca vendarle ni verjela, da bi takšenle pozabljen čudaški, morda pobožen, morda zapit bajtar mogel vedeti kaj prida več o kakršnihkoli stvareh, kakor vedo drugi ljudje. Vsa bajta je bila zaslonjena z lesenimi podobami
ARNOLD BoCKLIN (1827—1901): »FLORA«
^F-ftflfr Всовјкшшв} Вдјммкми^
in kipci, rake od razbitih svetnikov, prečnice od razpalih križev so ležale naokrog. Razbite šipe v nizkih, tesnih dveh oknih so bile zadelane s starimi, obledelimi, od dežja in od vsega hudega zamazanimi podobami. V izbi je na nizkem stole« sedel stari podobar sam in s kladivom tolkel po podplatih svojega desnega čevlja, ki ga je bil po vsem videzu pravkar sezul. Ob nogi mu je mahe-drala zamazana, sivočrna cunja, ki je šel od nje neprijeten vonj po starem znoju iin se mešal z vsemi pisanimi, starimi, trudnimi vonji, ki so polnili izbo. Rutarica je s Francko, ki je otroka držala v naročju, plašna obstala pri vratih in srce ji je dušila neizrekljiva misel, kakor da stoji pred sodnikom, čigar sodba bo zasekala kakor meč.
Hvaljen bodi Jezus Kristus, je rekla Rutarica in čudno tuje so ji lastne besede udarile v uho, ko se je domislila, da nikdar v svojem življenju ni izrekla tega pozdrava, odkar je odrasla šoU in katehetu. Stari vedež ni odgovoril. Malomarno je spustil kladivo na tla, se popraskal po zanemarjenih sivih laseh in se skozi zamazane, sivo ošikropljene šipe zazrl v daljno nebo, ki se je bočilo nad hriibi tam nekje onstran Savinjske doline. Gospa Rutarica je Petra vzela Francki iz rok, kakor da mu v njenem naročju nobena strašna beseda ne bo mogla blizu, in je za korak stopila naprej.
—	Zavoljo otroka sem prišla sem gor, — je rekla. — Tako sem zanj v skrbeh. Tako veliko glavo ima. Kaj mislite, ali ne bo to nič hudega?
Po bajti se je razlegla težka, dušeča tišina. Dvoje velikih muh z zeleno ble-stečimi krili se je zaganjalo ob steni. Človek na stolcu se ni okrenil, samo s komolci se je naslonil ob kolena in glavo zakril v dlani. Čez dolgo je na vsem lepem sunkoma planil pokonci, se pretrgano, morda skoraj brezčutno nasmehnil, in ne da bi se bdi ozrl v Petra, dejal :
—	Seveda ne bo nič dobrega. Ta otrok ne bo dolgo. Voda se mu nabira v glavi. Tako se mi zdi, da fant ne bo učakal šole.
Gospo Rutarico je stisnilo okrog srca, za hip se ji je stemnilo pred očmi. Potem je iz torbice izluščila srebrn goldinar, ga vrgla na vegasto mizico, ki je stala ob oknu, prižela otroka k prsim in zbežala iz bajte pa po hribu navzdol, da jo je Francka komaj dohajala. Za-
man so bile vse besede, M je dekla z njimi obsipala svojo gospo. Rutarica je Francko prosila, naj samo lepo molči, in je z vso silo zadrževala solze v očeh. Z otrokom v naročju je naglo spela čez planino in skozi gozd in je zmerom spet in spet molila, kakor ni molila že dolga Iz duše so se ji dramili davni grehi, ki jih je počela okrog v svojem zavrženem, ničvrednem življenju, vsi od najmanjšega do najstrašnejšega. Nobenega dvoma ni, da bog zdaj prihaja po svoj račun. Vsega, prav vsega se je spomnila na mah. Tistega davčnega eksekutorja iz Laškega, ki je po navadi obedoval pri njih, kadar je v Trbovlje prihajal po svojih sitnih opravkih, tega človeka z veliko, smešno debelo glavo in s čisto belimi lasmi, belimi obrvmi in z rdečimi očmi pod njimi, ki se je zmerom s studom odvračala od njega in ki je tisočkrat rekla o njem, da je tako neznansko zoprn in grd, da bi človek skoraj bruhal nad njim. Zdaj je prišel bog, da jo s svojo neusmiljeno roko zgrabi za srce, zdaj je prišel čas, da se ji njena grda misel maščuje še na vse bolj strašen, strahoten način. Tekla je z otrokom na prsih skozi gozd in samo temne smreke, ki, so ji svoje veje ste-zale na pot, so bile priče, kako se je izpovedovala iz vsega svojega srca. O bog, o bog, samo tokrat mi še odpusti, samo tokrat še. Nikdar več, nikdar več ne bom imela ne žaljive, misli ne grde beséde ne neusmiljenega dejanja za človeka.
DALJE
SMOLENJE PRI KOŠCICARJIH
Kakšno leto pride nad koščičairje neka bolezen, M ima dostikrat prav usodne po_ sledice. K. Sdhillbersaki, ki jo je nedavno natamjônéje raziskal, je našel zanjo tole razlago. V zjgodojem poletju, ko je zelenje že popolnoma razvito, listje ianenada o vene, iz drevesne skorje pa se začne cediti nekakšna gumijasta masa, ki sestoji iz raztopljenih staniônih mmenic. Zaradi tega »gumija« se kapilarne cevke, po katerih se dviga iz tal voda z raetapljennimi rud-nimskimi snovmi, počasi popolnoma zama-še in drevo mora odmreti aH pa postane vsaj tako kilavo, da ni več za rabo. Pokazalo se je, da je povod takega zasmole. nja v prvi vrsti hud mraz, če pritisne proti koncu zime ali pa celo na pomlad, ko se v drevju že pretakajo sokovi. Smolemje je očitan znak. da je domovina koščičarjev bolj na toplem juigu, in da se še niso mogli docela prilagoditi ostrejšemu podnebju srednje Evrope.
SLIČNOST DUŠEVNIH FUNKCIJ
V ČLOVEŠKEM IN ŽIVALSKEM SVETU
«
SPOMINSKE VAJE ZA POLŽE
Ce se hočemo ljudje naučiti kakšnega besedila, recimo pesmi ali dramske vloge, na pamet, ga
_ moramo večkrat prebrati. Ce
smo ga po tednih ali mesecih pozabili, si ga moramo s ponovnim prečitanjem priklicati v spomin. Zdaj pa nam bo zadostovalo veliko manjše število ponovitev. To prištednjo dela, ki omogoča drugo izučitev prej nego prvo, tretjo prej nego drugo, je psiholog Hermann Ebbing-haus igrn.gii z določenimi številčnimi razmerji.
Kakor je ugotovil pariški univerzitetni profesor Henri Piéron, veljajo ti zakoni o naučitvi in pozabitvi, ki jih je določil Ebbinghaus za človeka, v nekem smislu tudi za spominsko zmogljivost školjk, polžev, morskih ježev itd.
Školjka se naravno ne more naučiti napisanega besedila na pamet. Toda Piéron je ugotovil, da se ta bitja postavijo na določen način v bran, če hušne preko njih senca, ki jo povzročimo n. pr. z zaslonom, ki ga hitro potegnemo mimo kakšne svetilke. Na to nenadno zasenči-tev odgovarja polž s tem, da se hitro skrije v svojo hišico, školjka zapre svoja pokrovca, morski jež naježi svoje bodice v obrambo. Če so pa živali doumele po izkušnji, da jim ta večkratna zasenčitev ne škoduje, da nima nobenih kvarnih posledic, tedaj opuste polagoma vse obrambne ukrepe.
Da si školjka, polž, morski jež itd. zapomnijo potek te zasenčitve, ne da bi več reagirali nanjo, je po Piéronovih raziskovanjih potrebno določeno število ponovitev — kakor potrebuje človek določeno število ponovitev napisanega besedila, da si zapomni zaporednost njegovih besed. Kakor ljudje pa pozabijo tudi omenjene živali po nekem času na to, kar so se naučile, tako da jih je treba na novo vzeti v vajo. In kakor potrebuje človek v drugič veliko manj ponovitev, tako se v drugič število ponovitev zniža tudi za školjke, polže, morske ježe in višje živali, še manjše je število ponovitev v tretjič, četrtič itd.
Nalika gre pa še dalje.
Ebbinghaus je dognal, da postane število ponovitev tem manjše, čim daljši so med zaporednimi ponovitvami časovni
presledki. Če prečitamo besedilo — Ebbinghaus uporablja za svoje poskuse skupine nesmiselnih zlogov —, ki se ga hočemo naučiti na pamet, vsake pol minute, se mora ta procedura ponoviti n. pr. 11-krat, da si snov zapomnimo. Če vrinemo med posamezne ponovitve po dve minuti, tedaj zadostuje sedem do osem ponovitev, da dosežemo isti efekt; pri časovnih presledkih 5 minut nam bo zadostovalo celo šest ponovitev, a pri presledkih 10 minut, se nam besedilo vtisne že po petih ponovitvah v spomin.
Isti zakon velja, kakor je dognal potem Piéron, za spominsko zmogljivost školjk, polžev, morskih ježev. Če je namreč med posamezne zasenčitve vrinil presledke 2 sekund, jih je moral ponoviti n. pr. 24-krat, da so živali opustile obrambne ukrepe. Če je pa podaljšal te predsledke med zasenčitvami na 3 sekunde, tedaj se je število ponovitev znižalo na 19, pri 4 sekundah na dvanajst in pri 10 sekundah celo na osem.
Raziskovalca Katz in Revesz sta naučila kure razlikovati dve vrsti zrnja: ena vrsta je ležala prosto na deski, druga je bila nanjo prilepljena Če so se kokoši omejile na iskanje zrn, ki so ležala prosto, in so spregledovale prilepljena zrna, je bilo to znamenje, da se zavedajo njih razlike. Čim daljši so bili časovni presledki med posameznimi vajami, tem manjše je bilo tudi tu potrebno število ponovitev, le da nista smela prekoračiti nekega določenega primernega intervala, kajti tedaj se je začelo uveljavljati že pozabljenje. Prav iste pojave opazujemo lahko ljudje tudi pri poskusih učenja.
Posebno originalno obliko spomina je Piéron ugotovil pri nekem polžu. Temu polžu, ki se je vračal domov, je preprečil nadaljevanje poti v gnezdo s tem, da mu je na pot postavil velik kamen. Ko je polž preplezal kamen, ga je Piéron previdno obrnil za 180 stop Žival pa se ni dala premotiti. S težavo se je obrnila za teh 180 stop., tako da je nasproti sončnim žarkom zavzemala isto lego kakor prej, nakar je mirno nadaljevala svojo pot do gnezda. Sončni žarki oziroma njih lega nasproti njegovemu te-
lesu se je torej temu polžu vtisnila v spomin in mu omogočila orientacijo v drugič, seveda ob istem dnevnem času.
Za mehkužca z najboljšim spominom smatra Piéron polipa. Po 15- do 24-dnevnem vežbanju ga je raziskovalec pripravil tako daleč, da si je šel skozi vrat steklenice lovit raka v tej steklenici, prej pa je le v onemoglem srdu razsajal proti njeni vnanji steni. Drug polip je splaval po kakšnih 30 lekcijah naravnost proti neprozornemu vrču, ki je vseboval živo školjko, dočim se ni niti malo zmenil za manjši vrč iste oblike, ki je vseboval le prazno školjko. Zapomnil si je bil, da vsebuje samo večji vrč živ plen in to dejstvo se mu je tako trdno vcepilo v spomin, da se ni cele tedne niti enkrat zmotil.
Sicer pa imamo tu že primer zamotane asociacije v smislu človeške psihologije, združitev dveh predstav: večjega vrča in plena, tako da si je polip ob ponovitvi ene predstave (večjega vrča) vselej reproduciral tudi drugo (plen) in temu primerno tudi nastopal.
Piéronovi poskusi uče, da sloni zatekanje k živalskemu nagonu čedalje bolj
na nevednosti in duševni lenobi. Kdor gre psihološkemu izvoru živalskih dejanj s primernimi eksperimenti na dno, temu se odpira čedalje bolj čudovita sličnost duševnih funkcij v človeškem kakor v živalskem svetu.
Po razpravi dr. A. Sterna.
VRABCI NA SEVERU
Zadnja desetletja se zmerom pogosteje opaža, da se vrabci udomačujejo tudi v mrzlih severnih krajih, daleč onkraj meje, kjer še uspeva žito. H. Grote objavlja nekatere zanimive podrobnosti o tem prodiranju na sever. Vrabec prihaja v nova naselja zmerom kot človekov spremljevalec. Tako se je n. pr. priselil na samojedski otok Jamal na barkah, s katerimi so prepelja-vali žito iz Omska. V zadnjih letih so se vrabci zaplodili po vsej obali ob Murman-sku do Severnega ledenega morja. V Ale-ksandrovskem so se pojavili že za časa revolucije. Prišli so z vojaškimi in civilnimi transporti. Zanimivo je, da je v Murma-sku, kjer je tudi nekaj konj, nekako sto vrabcev, dočim v okoliških ribiških vaseh, kjer nimajo konj, ni nobenega. V najnovejšem času. so opazili vrabce celo že na Novaji Zemlji. Ti arktični vrabci so se prelevili celo v selivce in se pozimi preseljujejo v južnejše kraje.
POMLADNI PLES (M. Sachse-Schubert — izrezan ka.)
ZMOTE IN ZABLODE
V ZGODOVINI ZEMLJEPISA
DR. VLAD. TRAVNER NADALJEVANJE
I ajstarša poročila o tujih narodih in deželah vsebujejo grške pravljice, ki imajo nedvomno
_ zgodovinsko ozadje. Že Herakles
(Herkules) je prepotoval ves tedanji svet od skrajnega vzhoda (Indije) do skrajnega zapada, današnje gibraltarske ožine, kjer je postavil dva stebra (»Her-kulova vrata«). Smeli Argonavti so jadrali v daljno Kolhido, nato pa potovali po Donavi in Savi navzgor in preko Jadrana v Španijo, od koder so se vrnili po mnogih nezgodah domov. »Božji trpin« Odisej je blodil 10 let po svetu in videl mnogo dežel in narodov. Ti in še mnogi drugi heroji kakor Tezej, Edip, Perzej in drugi so doživeli na svojih potovanjih nešteto čudovitih pustolovščin. Borili so se z groznimi zvermi in pticami, zmaji, hidrami, večglavimi orjaki, Amaconkami i. t. d., videli so strašne ciklope z enim očesom sredi čela, ki so živeli od človeškega mesa, čarovnice, ki sô spreminjale ljudi v živali, vile, zapeljive sirene, morske pošasti i. t. d. in prišli celo v kraljestvo mrtvih.
Te pripovedke so za zgodovino zemljepisa važne, ker spremlja ta pisana čudna družba dolga stoletja mnoge potnike na njihovih potih. Večkrat se raziskovalci na ta bitja naravnost sklicujejo n. pr. da so videli zmaja, ki čuva Hesperidine vrtove, da so se borili z Amaconkami, ki jih omenja Homer i. t. d.
Prvi zgodovinsko dokazani svetovni potnik je bil Kartažan Hano starej-š i, ki je hotel okoli 500. pr. našim štetjem objadrati Afriko in ustanoviti nove kolonije. Prišel je nekako do izliva reke Ouro ob severnem povratniku. Tu je videl ob obali številne plamene; kmalu nato pa na nekem otoku kosmate ljudi (očividno orang-utange) ter slišal »piskanje, glasove cimbel in tamburin in kričanje neštete množice«. Njegovi spremljevalci so ujeli tri kosmate ženske, ki so bile tako divje, da so jih morali kmalu ubiti. Slednjič so ga vedeži rotili, naj nemudoma zapusti to strašno deželo. Nato se je vrnil Hano domov in napisal o svojem potovanju poročilo, ki je b'ilo še dolgo v svetišču Bala Moloha.
Najslavnejši potnik starega veka je ba »oče zgodovine« Herodot iz Halikar-nasa (484—406). Kot 20 letni mladenič je zapustil rouno mesto in prepotoval Egipt, Libijo, Arabijo (ki jo imenuje azi-jatsko Etiopijo), nekdanjo Asirijo, Ba-bilonijo in Perzijo do Indije (Pendžap), »ki leži na skrajnem koncu sveta«. Vrnil se je preko Medije, Skitije in Trakije in prišel tako po osmih letih domov. Na svojem potovanju je zbral obilo zgodovinskih in zemljepisnih podatkov, ki jih je uporabil za svoje veliko delo. Herodot je bil odličen opazovalec in vesten poročevalec. Kljub temu so mnoga poročila — posebno iz daljnih in malo znanih dežel — fantastična. Tako je videl n. pr. v Libiji zmaje, osle z rogovi (najbrž nosoroge), in »živali, ki imajo oči na prsih«. Nadalje poroča o Arimaspih, ki žive na skrajnem severnovzhodnem delu zemlje, t. j. ob današnjem Uralu. Ti orjaki imajo samo eno oko sredi čela in so silno bojeviti. žive v vednem boju z zmaji, ki čuvajo zlate zaklade.
Okoli 1. 350. pred našim štetjem je ob-jadral smeli Pytheasiz Massilije (današnji Marseille) z malo ladjo Pirenejski polotok in zapadno francosko obalo, obiskal na več mestih Britanijo, »kjer žive pridni in mirni ljudje« in plul nato proti severu tako daleč, da je videl sonce tik nad obzorjem in da je trajal dan le še dve uri. Tu je otok Thule (menda Shet-landsko otočje, po drugih norveška obala). Čudno zveni njegovo poročilo, »da onkraj otoka ni ne zemlje, ne morja, ne zraka«. To je mogoče le, ker si je predstavljal zemljo kot ploščo. Silni mraz ga je prisilil, da se je vrnil domov, kamor je prišel po enoletni odsotnosti.7
Veliki modroslovec Plato (429—348) je splošno znan po svojem poročilu o deželi Atlantis. V svojih, knjigah »Ti-maios« in »Kritias« pripoveduje namreč, da je bil »devet tisoč let pred njim izven morske ožine (t. j. Herkulovih vrat) v okolici Gadesa otok Atlantis, ki je bil večji kot Azija (t. j. Mala Azija) in Li«
7 Pytheas je spoznal prvi, da povzroča plimo in oseko plivlačnost meseca, kar dokazuje njegove izredne zmožnosti,
bija skupaj«. Tu so vladali mogočni kralji, ki so se bojevali z Egipčani in Atenci. Obširno opisuje politične razmere in ogromno bogastvo dežele. Otok je zginil nenadoma (»v teku enega dneva in ene noči«) pod morsko gladino. Platon pravi, da je dobil te vesti od Solona in od egipčanskih svečenikov.
To poročilo je povzročilo obširno literaturo in igralo znatno vlogo v dobi velikih odkritij v začetku novega veka, ko so skušali najti raziskovalci ostanke te zemlje. Spor o Atlantidi še danes ni končan; kajti še zdaj poročajo časopisi pogosto o nekdanji Zemljini. Mnogi učenjaki so mnenja, da je južna Španija ob izlivu Guadiane in Quadalquivira (antična pokrajina Tartessos ali Tarschisch) del nekdanje Atlantide. Drugi trde, da so Srečni (zdaj Kanarski) otoki ostanki dežele. Tudi nazori, da je bila Atlantis nekje v sredini najširšega dela Atlantskega oceana (med južno-zapadno Evropo in Srednjo Ameriko), ob izlivu Nigra (v Guinejskem zalivu), v Mali Sirti, oziroma na mestu Tritonskega jezera (na jugu današnjega Tunisa) ah celo nekje pri današnji Skandinaviji (Lofoten), so imeli (ozir. imajo) mnogo pristašev. Platonovemu poročilu bi odgovarjala najbolje domneva, da je bila Atlantis nadaljevanje severne Afrike (Maroka), posebno, ker pada gorovje Atlas nenadoma in strmo v morje in zbuja vtis, kakor da bi sveta naenkrat zmanjkalo. Po mnenju teh učenjakov bi bila Atlantis vmesna celina med starim in novim svetom. Tako hočejo pojasniti nekatere sorodnosti med starimi Mehikanci in Egipčani, pred vsem piramide, ki sta jih gradila oba naroda že v davni preteklosti, bodisi da so jih prevzeli Mehikanci od Egipčanov ali pa obratno.
Pravilno bo menda mnenje znanstvenikov, ki pravijo, da je spor zaradi Atlantide nepotreben, ker te dežele sploh ni bilo. že starodavniki kakor Plinius st., Strabon in drugi niso verjeli Platonovemu poročilu. Tudi v vseh poznejših dobah je imela Atlantis mnogo nasprotnikov, ki so opravičeno zanikali njeno eksistenco. Zagovorniki te bajeslovne dežele pre-zro namreč naslednje okolnosti:
1. Po Platonovem poročilu je pogoltnilo morje Atlantido okoli 9300 pred našim štetjem Kdaj je nastala staroegipčanska država, sicer ne vemo; pomembnejša pa je postala šele okoli 3600 pred našim štetjem, ko imamo o njej prva zanesljiva poročila. Atenske ali katere druge grške države v tej pradavni dobi gotovo še ni bilo. Nemogoče je torej, da bi se prebi-
valci Atlantide bojevali z Egipčani in celo z Grki ali bih ž njimi v kaki drugi zvezi.
2.	Platonovo poročilo je edini vir o te j deželi. Otoka Atlantis ne omenjajo niti številni znani egipčanski napisi in papirusi niti grški ah drugi pisatelji starega veka. Nedvomno pa bi se ohranila kaka druga vest, če bi obstajala v historični dobi mogočna in cvetoča država, posebno ker jo je zadela tako strašna katastrofa.8
3.	Egipčanske in mehikanske piramide (n. pr. v Teotihuacanu in Yucatanu) se razlikujejo znatno po obliki in namenu. Egipčanske piramide so koničaste in grobovi; mehikanske pa so na vrhu ploščna-te in svetišča.9 Druge sorodnosti kakor n. pr. izraz »theo« = bog (staromehiško in indogermansko) so tako redke, da ne pridejo v poštev.
4.	Plato je bil pesnik in modroslovec-idealist. Pečal se je mnogo z »idealno državo«. Zato je očividno ustvaril tudi Atlantido in ji dal nekako realno podlago, da je opisal nazornejše razmere v oddaljeni veliki otoški državi. Taki primeri so v zgodovini pogosti n. pr. »Utopija« Tomaža Momsa (+ 1535) »Nova Atlantis« Francisa Bacona (+ 1626), »Sončna država« Campanelle (t 1639) Iti
Četudi je Platonova Atlantis le poetična bajka, je njen pomen — kakor sem že omenil — velik. Vrhu tega je dala že v starem veku pobudo za intenzivne geološke študije. Tudi v pesništvu je igrala Atlantis veliko vlogo. Njeno ime se je ohranilo v Atlantskem oceanu in kot označba celin, ki so v prazgodovini našega planeta vezale Evropo s Severno Ameriko (severna Atlantis) in Afriko z Brazilijo (južna Atlantis).
Zanimiv je tudi Platonov nauk, da obstoji svet iz ognja, vode, zraka in zemlje.10 Vsak element je sestavljen iz posebnih oblik in sicer ogenj iz tetraedrov, voda iz ikosaedrov, zrak iz oktaedrov in zemlja iz kock.
Največji mislec' starega veka je Platonov učenec Aristoteles (384—322), ki je s svojimi deli obvladal okoli 2000 let skoraj vse panoge človeškega znanja. V nasprotju s svojim učiteljem je bil
8 Vsem narodom znani »vesoljni potop« ne pride v poštev, ker je uničila ta katastrofa po soglasnih poročilih ves svet.
» Po obliki posnemajo piramide gorske vrhove (v Mehiki vulkane).
io Ta nauk je posnel Plato po Empedo-kleju (t 432 pr. Kr.); znan je tudi Imt cem.
Aristoteles povsem realist — v najboljšem pomenu besede — odličen sistema-tik in opazovalec. Umevno je, da so se izkazali nekateri njegovi nazori v teku časa kot nepravilni. Zemljepisce zanima pred vsem njegova naivna potresna teorija. Aristoteles pravi namreč, da prihajajo vetrovi skozi razpoke in luknje v notranjost zemlje. Ker pa hočejo priti spet na površje, iščejo v zemlji pota in povzročajo s tem potrese. Ta teorija je mogla nastati le na kraških tleh, ki so značilna za Aristotelovo domovino. V svoji zoologiji našteva tudi zmaje, morske kače, enoroge in druge bajeslovne živali kot istinita bitja.
Sodobnik Xenophona, zdravnik zgodovinar in diplomat K t e s i a s iz Knida, ki je živel mnogo let na dvoru perzijskega kralja Artaxerxa Mnemona in potoval parkrat po njegovem naročilu v Indijo, poroča, da žive v tej deželi ljudje z dolgimi repi, zmaji in drugi nestvori.
Ok. 300 pr. našim štetjem je prišel njegov rojak Megašthenes kot poslanec sirskega kralja Seleuka Nikatorja na dvor indskega kneza Sandrokatta. Njegova poročila so za zgodovino zemljepisa dragocena. Tako omenja n. pr. kot prvi Evropec otok Ceylon. Fantastične pa so njegove navedbe o Enoto-coetih, ki imajo baje tako dolga ušesa, da jim segajo do tal. Ust nimajo in žive samo od vonja cvetlic in jedil.
Najznamenitejši rimski naravoslovec '(in obenem geograf) je P1 i n i u s st. (23—79), avtor obširnega dela »Historia naturalis«, ki vsebuje celo vrsto bajk in pretiravanj. Tako trdi Plinius n. pr., da štrle vrhovi Alp 50.000 korakov v zrak, t. j. okoli 15 krat višje kakor Mont Blanc. V Sredozemskem morju živi baje mala riba »Remora«, ki se prisesa ob brze jadrnice in jih hipoma ustavi. Prisesane ribe ne more nihče več odstraniti. Pozna tudi ribe, ki imajo človeške glasove. če se poškropi magnet s kozlovo krvjo, izgubi svojo moč.
Okoli 175. po Kr. je spisal Grk Pau-s a ni a s turistični potopis »Periegesis«) po Grški in Mali Aziji — prvi »Baede-ker«, ki ga pozna zgodovina. Delo je važno, ker vsebuje mnogo podatkov, ki jih drugi viri ne omenjajo. Seveda ne manjkajo kuriozitete n. pr. opis ribe, ki ima baje drozgu sličen glas. Znani so mu tudi psoglavcL
Njegov sodobnik je bil že večkrat omenjeni veliki astronom, zemljepisec in knjižničar Klaudios Ptolomaios iz Aleksandrije. Po njegovem naziranju
se širi Afrika proti jugu vedno bolj nekako do ravnika, kjer je skoraj povsem ravna južna obala. Tu se razprostira preko vsega kontinenta mogočno ■ snegom in ledom odeto »Mesečno pogorje«. Iz lednikov izvirajo številni studenci, ki tečejo v ogromno močvirje, iz katerega izvira Nil. Ta oblika Afrike je veljala do 1497, ko je objadral Vasco da Gama rt Dobre Nade in našel pot v Indijo. Izviri Nila pa so ostali uganka do zadnjih desetletij.11 Še nemški potnik Oskar Peschel, ki je skušal 1863 rešiti ta problem, zatrjuje, da ni imel drugih podatkov kakor Ptolomajevo poročila
Slednjič omenim še enega potnika, H ne spada sicer v naš kulturni krog, ki pa je za zgodovino zemljepisa zanimiv, ker je opazoval svet iz povsem drugega vidika kakor doslej imenovani — kitajskega budhističnega meniha FaHiana. Ta mož je prepotoval ok. 390 po Kr. Tibet, Indijo in Javo, da bi spoznal svoje sovernike in obiskal kraje, kjer je živel in deloval Gautama Buddha. Zanimivo je, da je videl tudi on na svojem potu — posebno na Javi — slične čudežne stvari, kakor njegovi evropski potniki-kolegi n. pr. kot hiše velike želve, zmaje, strašne morske pošasti i. t. d.
Ptolomaios je v zgodovini zemljepisa važen mejnik. Kajti kmalu po njegovi smrti začne splošen propad te vede, ki je — kljub mnogim zmotam — dosegla že tako visoko stopnjo razvoja. Poznejši zemljepisci (Agathodaemon, Theon Smyr-naios, Trasyllos i. dr.) ponavljajo v bistvu le to, kar so ustvarili njihovi predniki, seve z vsemi bajkami in izmišljotinami, ki jih po možnosti le še pretiravajo in povečavajo. Ker pa nudi že to, kar sem navedel, dokaj jasno sliko o zablodah in zmotah zemljepisa v starem veku, ni potrebno, da se ž njimi bavim.
11 Prešeren pravi v sonetu »Ljubezni tirsu-nija«:
»Vi kterim je ljubezni tiranija
Neznana bolj od skritih virov Nila.«
DALJE
AVTOMOBILSKI PARK VELEMEST
Absolutno in relativno največje število avtomobilov ima Los Angeles v Kaliforniji, namreč 851.556. Slede New York s 792.000, Chicago 486,000. London 298 000, Paria 204.000, Détroit 89.000, Montréal v Kanadi 65.000 ter Berlin s 64.000 vozimi. Vsa druga mesta imajo po manj ko 50.000 avto. mobilov.
IZVOR IN ŠEGE BALKANSKIH CIGANOV
enevčanom so zagoreli sinovi step očividno močno pri srcu. Dotai dive leti je; kar je Jean Ruwilly objavi o njih privlačno knjigo, letos pa je njegov rojak, od-Ei&ri antropolog Eugène Pittard, izdal prvovrstno razpravo o teh klatežih pri švicarskem geografskem društvu: »Sur 1' origine et les moeurs des Tziganes
človek oslov ju in narodopisju. »Napočil bo trenutek, ko se bodo po sili okoliščin cigani stopili v množici prebivalstva, v katero bodo obvezno priključeni. Nemara da nekoč ugasne še celo njih ime.«
Sicer pa je temnopolto pleme že danes marsikod jako mešano. Po Pittar-du se je najčisteje ohranilo v Dobru-
Skupina turških cijgank
balkaniques«. Znanstveno, s pesnîSkîm poletom pisano delo krasijo mnogoštevilne fotografije, ki jih je pisatelj posnel na sfvojih sedmih potovanjih po Balkanu.
Prvi je med učenjaki dolotil domovino ciganskega rodu naš slavni Miklošič, a še vedno se prav točno ne ve, kod so se ti kočevniki selili. Da bi to vrzel izpopolnil, je Pittard na Turškem, Romunskem, v Besarabiji premeril lobanje nič manj ko 1213 poedincem in proučil njih navade, ali kakor pravi veda: dognal morfološko in opisno diagnozo. Na podlagi teh opazovanj bo poslej mogel iskati zveze s cigani v severno zapad-' nem Hindustanu, prvotni domačiji.
V uvodu je Pittard izjavil, da sodobni napredek ni nič kaj ugoden za to ljudstvo, zapisano pogibeli, na škodo
<Ш, v okolici Mostara In Sarajeva, v Konstanti. Noben rod ni izzval tolilko podmen ali domnev glede svojega porekla kakor ti nomadi. Zapored so jih njih za. časni sosedje označevali kot Mavritan-ce, Hune, Avare ali Kaldejce. Uvrstili so jih med Tataire, prispele iz Džunga-rije, odkoder romanski naziv: Zingaro ali Zingano, nemški: Zigeuner, slovanski: cigan itd. Tudi za Egipčane so jih imeU, primerjaj srbski izraz: jedjupak, novogrški: gifti, francoski: Egyptien, angleški: Gypsies, španski in portugalski: Gitanos (prej: Egipcianos), madžarski: Pharaô népe = Faraonovo ljudstvo, itd. Sami sebi pravijo: Rom (žensko Romni), v množini: Rômani cave = ciganski otroci. »Rom« znači »roj«, »pleme«. Nadalje se nazivajo: Romani čal (čel, sal, sel), kar je posnela fran-
coska latovščina: romanichel. Ali pa: Sinte, Sinde, Manuš (človek), Kale, Mel-lele (črni). Po jeziku jih je Miklošič razvrstil na 13 skupin. Odkar so se v XV. stoletju pojavili v srednji Evropi, so vselej in povsod vzbujali nezaupanje. Kakor Jude, tako so tudi nje pogosto dolžili raznih grdobij, črne magije, ljudožerstva. Zato so jih često trpinčili, obglavljali, sežigali, neredko brez zadostnih dokazov. Primerjaj »Succu- • be« v Balzacoviih »Okroglih povestih«, kjer cigansko krasotico doleti taka zla usoda kot Hugojevo Esmeraldo v »Notre Dame de Pariš«. Pisec navaja zanimive ukrepe proti tem »Saracenom« v ženevi v 1. 1477.—1665.
Umetniško nadarjeni rod (kdo še ni čul o njihovih »primasih«, od katerih je n. pr. Rigo doživel slovite dogodivščine?) spada med pari je, uboge pare, izobčence. Ni čudo, če je tolikokrat navdahnil umetnike slikarje in pesnike. Med pisatelji so ovekovečili ciganske
osebe: Cervantes, W. Scott, James, George Eliot, Mérimée (Carmen), Puškin. Kdo ni čital prevoda iz poljščine: »Koča za vasjo«? Pri nas je cdganščino citiral v svojih spisih Rado Murnik. Med pesniki so se jih spomnili: O. Župančič, S. Sardenko, Lj. Poljančeva itd.
Našemu avtorju je pogled na cigansko taborišče v Dobrudži navdihnil tele vrstice:
»Prizor iz prvobitnega žitja. Vrnitev v prastare čase. Svetopisemska podoba. Zdelo se nam je, da nam pred osuplim očesom vstaja življenje naših ko-čevniških pradedov, lovcev in pastirjev. Kakor ti klateži danes, so blodili po brezmejnem prostoru evrazijskih ravnim. Tedaj se ljudje še niso bili združili v mesta, tla še niso poznala lastnikov, tedaj je še vsako človeško bitje imelo svojo svobodo, svoj delež prostranstva, svoj delež nebeške luči in tudi svoj delež pri cveticah ob potu!« NK.
POMLAD V ALPAH
ihVDENIEW ш V srn JINCl)
( LEWIS e.LAWEi)
PETNAJSTO POGLAVJE
O1 ovprečni kaznjenec veruje prav tako kot g. Povprečni Državljan v zakon in red — zlasti ko-
_ likor pridejo drugi v poštev.
Prav tako kot njegov tovariš na svobodi si domišlja, da mu je vse dovoljeno, oso-bito če ostanejo njegova dejanja neopa-žena.
In vendar povprečni jetnik priznava potrebo istega zakona, ki ga je kršil, spoštuje in često celo hvali stražarja, ki ga je zaprl, državnega pravnika, ki ga je obtožil in sodnika, ki ga je obsodil, vendar le tedaj, če so se nasproti njemu lepo in nepristransko obnašalL
Na drugi strani pa jetniki najgloblje zaničujejo moža postave, ki jih sili k nekemu priznanju, državnega pravnika, ki gleda samo, kako bo svojo žrtev kar najstrašnejše naslikal, le da udovoli svoji ničemurnosti pokazati se pred svetom kot veliki govornik, ter sodnika, ki je podvržen političnim vplivom- Verujte mi, da jetniki za vse te stvari vedo in navajajo dejstva, o katerih sem, žal, neredko ugotovil, da so bila točna.
Čut, da se je z njim nepravično postopalo, naganja človeka k daljnjim zločinom: Človek, ki ga je policija uklenila in tepla, .vedno gleda, kako bi se osvetil družbL
Znani so mi primeri, da so ljudje, ki so se bali telesne kazni s strani policije, stražnike enostavno postrelili. Včasi ostane človek, ki so ga pretepli, za vse čase poškodovan in nekaj jih je celo dobilo take poškodbe, da jih je bilo treba takoj po prihodu v Sing Sing operirati.
Straža v Sing Singu ne nosi palic, bodal ali pušk. Tudi jim je strogo prepovedano udariti jetnika razen v silobra-ntL Dejstvo, da sila in batine niso potrebne tam, kjer je vsak človek obsojen hudodelec in kjer je razmerje med stražniki in jetniki 1 proti 50, dokazuje, da jih ni treba tudi v preiskovalnem postopanju, kjer 3toje uradniki proti njemn v razmerju 10:1.
Jetniki izkazujejo brez izjeme spoštovanje in vljudnost poštenemu in odkritosrčnemu pazniku, zaničujejo pa vsa-
. kega, ki je pristranski in podkupljiv. Večina med njimi je zelo dovzetna za usmiljenje in simpatijo, tako da ne çabijo prav nobenega izpreobračevalca zlasti pa se posmehujejo sentimentalistom, ki govore o »ubogih obsojencih«. Vse, kar zahtevajo, je, da se z njimi pravično in pošteno postooa-
Če jim pripadajo štirje kosi kruha, zahtevajo štiri kose in niti enega niti pet..
Nekega dne ni bil po površnosti in nemarnosti kuharja fižol dovolj kuhan. Kaznjenci so se proti temu pritožili na edini način, ki so ga imeli na razpolago, s tem da so razbijali s svojimi krožniki in vilicami po mizah.
Zadevo so mi naslikali kot upor in zaukazal sem, naj se takoj kolovodje med njimi zapro, kar je povzročilo veliko ogorčenje in odpor v naši družini. Ko sem stvar natančneje preiskal, sem ugotovil, da je bil fižol neusmiljeno trd, zato sem zapovedal, naj se ljudje izpuste, ker so naredili samo to, kar bi vsak odločen človek naredil — in jaz zelo občudujem krepke ljudi, ki se postavijo za svoje pravice.
Naredil sem napako in sem jo tudi priznal, kakor bi želel, da bi jo tudi priznal vsak jetnik, ki jo je napravil. Naslednjega dne je bilo v Sing Singu narejenega več dela, kot se ga je kdaj poprej do tedaj naredilo.
Disciplina ni istovetna s strogostjo neupogljivih zakonov in s psovanjem, ki zlomijo duhove. Če hočete človeka vrniti k družbi, tedaj mu je pred vsem treba novega duha in poguma.
DALJE
(copyright bs kino featurb8 syndicat!)
(ponatis tdd! t izvlečku ni dovouo»)
MICUN M. PAVLICEVIC : CRNOGORCI, KMJ. XL
Neutrodiljivi zbiralec narodnega blaga Je nedavno objavil 11. knjigo znane zbirke. Predgovor ji je najpisaJ dr. Ivo Politeo, ki šteje avtorju v glavno zaslugo to, da je uvedel Črnogorce kot celoto v književnost. Kar se tiče naše države so zbudile največ zanimanja po Hrvatskem, saj iztomejši deli tako m tako bolj ali manj poznajo kršno Orno goro. Pri naš na zapadli bi te publikacije našle več odjemalcev, ako bi bile laglje umljive. Vsebujejo namreč od sile raznotero besedišče, ki bi ga zaman iskal po velikem Ristlč-Kangrgovem slo-varju, n. pr crnomantijaš (čmosuknjež), novljanin (zidar), tamkolozovič (človek nizkega pokolenja), začediti (zanositi), sieto (ital. scbietto = jasno),, ni (nam, nas, naš) Tu pa tam je katera beseda raztolmačena, še večkrat pa ne. Kaj po. mena: mejtep, jocati se, usovrliti, čičero mleko, obraonica itd.?
Nekatere anekdote so čisto sodobne, nastale šele po prevratu. Druge imajo stare prednike po tujih slovstvih, n. pr. »žali ga jaki Bože« (79) je okrajšani Kanitver-stan (kann nicht verstehen ), ki so ga pred vojno ponatiskovale nemške srednješolske čitanke. »Hi šilom ili molom« (103) dokazuje nemožnoet istinitega posilstva s hand-žarjem in nožnicami slično kot pri BaL zacu z iglo in sukancem (Contes drolatiques Ш. knjiga »La belle fille de Postillon). Večina pa je izvirno, črnogorsko narodno blago. Za primer si prečitajmo tole
»Cvetje«
Ouca Je šel s hribov v Kotor, da si po-iSče zaslužka. Ker se ni mogel nikjer zaposliti, odide h katoliškemu biskupu, kd je gojil znamenit vrt. Ali na njem so smeli delati samo katoličani. Ouca mu obrazloži svojo stisko in posreči se mju, da miu škof dovoli delati.
škof Je bil znan kot darovtt in diUhovit mož. In ker je poznal modrost Črnogorcev, posebno plemena Oucev, se mu je zahotelo , da M se našalil s Cucem. Ko ga je uvedel na vrt, nuu je začel razkazovati rasne vrste cvetja. Pri tem Je dajal vsakemu po eno ime katoliškega svetnika, naglasivši predvsem to, da nobeden od teih cvetov nima imena po kakem pravoslavnem cvetu. Nazadnje Je pokazal na koprivo, rekoč:
»Edino ta cvet je vaš (pravoslaven), a ti ga moraš poznati, ker ga je v Črni gori dosti, Zlasti pa v Oucih.«
Škof Je hotel, naj mu delavec takoj kar ei bodi odgovori, aJS ta nd maral, dokler nista prišla do vrat na dvorišču, samo na licu se nrn Je videlo, da ni zadovoljen s Škofovim sprejemom. Ob izhodu pa se škof oglasi :
»Je li, da ao naši ovefcovi najboljši?«
»Lepi ao, oče, l«pi — vendar s vsem
tem vašim cvetjem more človek vse.»« obrisati, z našim pa...«
Kajmakanov sin
Za turške vladavine je kajmakan v Bet ranih dajal za pijačo prisotnim, ker Je dobil novico od svoje žene iz Carigrada, s katero se ni sestal cela 4 leta, da mu je rodila sina.
Mirko Dedovič s Police, dlan tedanjega turškega sodišča, ga vpraša:
»Bogme, beg, kako to, da je vaša „ha®», ma" rodila sina, ko se nista sestala že âti. ri leta?«
»E, čuješ ti Miro, menil sem, da si pametnejši človek. To je moglo biti takole: meni se je sanjalo tukaj, a hanunii v Carigradu — in po „tagdiru" (volji božji) se Je dete spočelo.«
Miro se jame čuditi, potem pa reče:
»Torej je ve'ika turška rabota in ti vađi tagdiri! Pri nas Je to nemogoče.«
Rakočevićeva »o s v e t a«
Rakočevič iz Morače, malo udarjen, se je domislil, da bi šel od naselbine do naselbine med našimi ljudmi po Ameriki m Zbiral naročnike na knjigo njegovih pesmi, ki niso nikdar ugledale belega dne.
Z vezano knjižuro, težko 10 kg in Se več, je prišel v New York in oblezel sleherno srbsko in hrvaško hišo, zahtevajoč od vsakega poedimca, naj se mu svojeroč. no vpiše v knjigo kot naročnik in dâ naprej dolar.
Naš veliki učenjak, profesor Mihajlo Pupin, je Rakočeviču odbil 1 svoj podpis l dolar. Vedoč za napete razmere med Pu. pinom in našim takisto velikim znanstvenikom N. Teslo, je pesniikun v svoji jezi zapisal te-le nesmiselne stihe v svojo knJL žurino:
Tesla — Slava,
Pupin — spava!
Nenavadna odeja
Stojan Kontić iz Pjeôivcev je imel gostilno na Bogetičih. Neko noč pride ko. mandSr žižić s Cetinja in prosi prenočišča.
»Ni prostora, gospod komaidir.«
»Bom pa pod streho, Stojane.«
»Dobro.«
»Kje pa bom spal,« vpraša komandir, ko je bilo čas iti leč.
»Spi na tehle deščicah.«
»A s čim naj se pokrijem?«
»Pokrij se s sabljo,« odgovori Stojan.
A. D.
Levo zgoraj In spodaj: Procesija na veliki petek v Sevilji v časih pred republikansko revolucijo na Španskem. — Desno zgoraj: »Veliki petek«, slika nemškega romantika K. Davida Friedricha (1774—1840) — Desno spodaj: Veliki petek v rimskem Koloseju v sodobni Italiji,
ZEMLJA NA ROKAH
BOBIS FILJN JAK — IZ BUSCINB PBBV. B. ZIHEKL
Pitjnjak Je pisatelj stare šote, učenec Cehova in Bi mina. Iz njegovega zadnjega romana »Volga se iaiiva v Kaspiâko morje«, M mm je napisal predgovor Kari Radek, bi bilo skoraj sklepati, da je budi njega aovo okolje pričelo vleči vase, vendar pa so vsi njegovi tipi tako pristno meščaaski, po svoji miselnosti segajoči v dobo pred revolucijo, da je prav za prav težko govoriti o kakem pisateljevem zbdi-žanju z oficielno smerjo v dana. finji sovjetsko-ruski literaturi.
B. PUjmjak se je rodiil 1894. v Možajakiu, v moskovski gu_ bemiji, in je pričel že рталг zgodaj pisati. Mnogo je potoval po zapadni Evropi in po Japonskem. Nekaj njegovih črtic o Japonski je prinesel tudi naš Obzornik. (CUL 2is. knjiga 2, str. 1200.) Med njegova naj. boljša dela spada prvi porevo-lucijski roman »Golo leto«, da. Ije »Ivan in Marija«, »Rdeče drevo« itd. Mnogo prahu je dvignila njegova »Povest o ne-pogašeni luni«, ki Ji po trditvah ruških emigrantov služi za ozadje nepričakovana smrt sovjetskega vojskovodje Ргишиеја, ki jo je baje zakrivil Slaka. Op. prev.
Cez poletje, v začetku junija, moraš po ruskih podeželskih mestih že navsezgodaj odpirati
_ okna, da ti skozi sobe zaveje
struja tihega junijskega vetra. Tedaj je po sobah hlad in zelenkasta svetloba, od lip in javorjev na starem vrtu. Divje grozdje na terasi sikriva s svojim zelenjem zlati dan. Take dni je človek i zemljo eno.
In bilo je tako jutro, ko je mož sedel tam v kotu. precej oddaljenem od vrat ki so vodila na teraso. Pri odprtem oknu je .sedel za svojo pisalno mizo, med papirji in v mislih, žena pa je v zlatem jutru bkopavala vrt in brskala po cvetnih gredicah kraj bezgove-ga grmovja. Včasi je prišla na teraso, roke je držala daleč proč od sebe, da ne bi zamazala krila, in ruto je imela na glavi. Redka, sila redka je sreča — biti eno z zemljo. Še redkejša je sreča v zakonu — ljubezen, zaupanje, zvestoba. Ta sreča je bila v tej hiši — zaupa-
nje, prijateljstvo, ljubezen, tovarištvo. Taka sreča je mogoča le pri ljudeh plemenitih misli in ta dva človeka sta bila taka, vwe časti vredna, preprosta, delavna, on — pisateij-sociolog, ona — umetnica. Človeka, ki sta se srečala, ko je bilo njemu pet in trideset let, njej pa trideset.
Sladak odmor je, ki uspava mišičevje, kadar takole brskaš po zemlji, raz-postavljaš po gredicah to in ono ter ru-ješ plevel. Kako prijetna je zavest, ko se pripogneš in vidiš, da tu, v tej zemlji raste tisto, kar si s svojimi rokami zasadil. Tudi mož je okopaval grede kraj svoje žene, preden je bil sedel k svojemu poslu. S knjigami s pisalne mize so se vrivale običajne misli, številke, primeri, dokazi, neskladnosti, formule — pričalo se je pravo delo, ure, ko oči znanstvenikove, kakor tudi umetnikove, postanejo raztresene, slepe in povsem ravnodušne nasproti svetu, M nima ravno opravka s knjigami
V tem zanosu je mož slišal, kako je skozi odprta vratca stopil na dvorišče neznan človek, po vsej priliki z velikim Klobukom in kovčegom. Prišlec je dejal s/kozi okno, da želi videti Ano Andrejev-no. Mož ni niti glave povzdignil, samo odgovoril je, da jo najde na vrtu. In t tem zanosu ni opazil, kako je čez par minut v spremstvu prišleca stopila v sobo njegova žena z razširjenimi rokami, umazanimi od zemlje. Nič se ne spominja, kakšen izraz je bil na ženinem licu. Neznanec se je priklonil. Neznanec je dejal:
»Dovolite, rad bi bil še par trenutkov z Ano na samem.«
Ana:
»Da, odSla bom s Sergejem v svoj» sobo.«
Mož spet ni opazil izraza na ženinem licu. In spet so minule. minute, ko so oči ravnodušne za ves svet, ko jfe svet osredotočen v knjigah. Ana je prišla iz svoje sobe. Pavel je povzdignil brezizrazne oči in opazil, da so ženine roke, še zmerom umazane od zemlje,-v nemoči pobešene, oči pa polne solz. Pavel se je vrnil v stvarnost.
Teda j je izpregovoril neznanec. Ana je stala pri vratih na teraso. Obema je kazala hrbet, zlati dan je odseval od njenih ram in od divje trte.
»Pavel Anćvejevič,« je dejal neznanec in spet dolgo molčal. »Paye! Andrejevih, — nisva lopova. Človeški občutki mi narekujejo.« Umolknil je, da bi točneje izrazil svoje misli. »Trinajst let je nisem videl in vseh teh trinajst let sem mislil in sanjal o njej. Saj veste, raz-stala sva se v Parizu, ko sem kot ruski vojak odšel na francosko fronto. Vi veste, svojo mladost je prebila z menoj, — in vi veste, da niti ona sebi niti vi njej nimata ničesar očitati. Svet je še zmerom dovolj velik, da človek lahko zaide na njem. Prišel sem k Ani po osmih letih vajinega zakona. Povsem zreli ljudje smo že. Nisem vedel, da je Ana iznova poročena.«
Pred Pavlom je stal mož, M je bil spomin nanj svet v njunem zakonu, — stal je Anin prvi mož, poštenjak, — stal je starec, umetnik s srebrnimi lasmi, ki je nekdaj učil dekle Ano umetnosti slikarstva in človeškega dostojanstva. Oči tega starca so bile dobre, mile
in z nerazumevanjem so gledale Pavla, — nič drugače niso mogle gledati, ker v sobi je bila žena, ljubljena žena, edina, in ker je bdi ta človek dober. Pavel se je spomnil, da je tudi on takole siv, med viharnimi leti v Rusiji je bil osivel. Tudi njegove oči so bile takisto dobre, brez moči, sama priroda jih je obdarovala z dobroto. Stala sta drug pred drugim, sila sta si bila podobna — Ana ni zastonj ljubila obeh. Paveï se je spomnili, kako mu je Ana časih pripovedovala o Sergeju, o mladem, divnem umetniku, o človeku .vrednem vsega spoštovanja, poštenega srca — in vse to je bilo tako resnično ob pogledu na tega dobrega starca, katerega oči so bile polne ljubezni in miline. Ta človek se je vrnil iz smrti In Pavel je vee zmeden dejal :
»Kako ste se fepremeîtfE, SergejJ • Sergej Ivanovič !..«
V zadregi sta se drug drugemu nasmehnila, Pavel je iztegni roko, polo
èE LEŽI SNEG — KMET PA MORA NA DELO
žil jo je v Sergejevo, jo stisnil — nervozen drget mu je stresel rame in pleča, začutil je — sebe, Ano in tega prišleca. Ana je čista žena, ljubila je samo njega in Sergeja. Ana je spoštovala Ser-gejev spomin, kakor je tudi on, Pavel, spoštoval spomin na človeka, ki je ljubil njegovo ženo. Ana je hranila obvestilo francoskega pehotnega polka, ki je sporočalo, da je ruski umetnik, pro-stak tega polka, Sergej Ivanovič La-vrenjev padel v bitki pred Verdunom. Tajna in najsvetejša ljubezen, — posebno tajna in sveta, kadar jo spoštujejo — je vezala vse tri. ženina prva ljubezen je bila poklonjena Sergeju — poslednja Pavlu. Pavel je spoštoval spomin na Sergeja. Spomnil se je, da ni v času njune ljubezni iz obzirnosti do žene nikoli povpraševal po Aninih čuv-stvih do Sergeja, nikoli se ni primerjal z njim, da ne bi oskrunil tega spomina. Žena — in Pavel je v tem trenutku na vso moč začutil, da Ane nikakor ne more imenovati ženo, zakaj zares ni lopov, kakor je to dejal Sergej.
Dolgo je držal Sergejevo roko v svoji. Sergejeve oči so bile nepremične. In tedaj je dejal:
»Da, Sergej, seveda nisem lopov.«
Ana se je obrnila. Stopila je bliže. Njene roke so bile krčevito iztegnjene. Oči polne solz. Sergej je iztegnil svoje roke proti njej, z dlanmi navzgor obrnjenimi, — Ana je pobesila oči, — Pavel je vedel, da Ana pozna to kretnjo. Pobesil je oči, kakor jih ljudje navadno pobešajo od sramu, da ne bi videli tistega, česar ni treba videti. Ana je razumela Pavlove pobešene oči, — in svojo roko je iztegnila proti njemu. On tega ni opazil. Ana je stala z iztegnjeno roko.
»Roke si grem umit!« je viknila.
»Pojdi«, je dejal Pavel.
»Ana, Pavel Andrejevič«, je izprego-voril Sergej in ustnice so mu zadrhtele od bolečine, »Ana, mila Anuška, če želiš, odidem, takoj, za zmerom, Anuška. Da, precej sem se postaral, Pavel Andrejevič, precej sem se postaral.«
Ana se je brez moči spustila na stol kraj mize in popolnoma pozabila na roke.
»Toda ne, kaj pa mislite«, je izprego-voril Pavel. »Ana mi je toliko in tako lepo pripovedovala o vas, vaše fotografije imava, zdelo se mi je, da je vaš lik, kakršnega sem si predstavljal... toda ne, kaj vendar mislite, Serjoža!« Pa-
vel ga je imenoval tako, kakor sta ga z Ano zmerom imenovala, kadar sta govorila o njem. »Ne, čakajte, Serjoža, izpremenik ste se le, če vas primerjam s slikami.«
Anine roke so se, umazane od blatu, iztegnile proti Pavlu s prav tako kretnjo, s kakršno jih je bil pravkar Sergej iztezal proti Ani. Pavel je vedel, da se je te kretnje navadila od Sergeja. Z obema rokama je prijel njene, poljubil zemljo na rokah, poljubil črno, vlažno zemljo z vso tisto nežnostjo, ki jo je čutil v sebi do te žene. Stresel je zemljo z ustnic. Dejal je ko sam sebi:
»Da, da, mati zemlja. Ne, Anuška (tisti mah se je spomnil, da jo je imenoval z imenom, ki ga ji je bil dal Sergej) — ne, Ana, nisem lopov. Vem, da te ne morem imenovati ženo vse dotlej (in Serjoža prav gotovo takisto), — dokler me ti ne imenuješ moža.«
Pavel si je še enkrat otrl zemljo z ustnic.
»Kako se čudno izpreminja čas. Evo, mi trije, kako naj rečem? Spoznal sem nekaj najlepšega v svojem življenju, nekaj, za kar ste vi, Serjoža, vedeli prej od mene, — spoznal sem tisto, kar je bilo za vas sveto, kar je bilo vaša edina tajnost. Ne najdem besedi...«
Ana je vstala s stola.
Sekundo je stala nepremično. Moči so jo zapustile. Vrat ji je zadrhtel, ko je dela glaVo med rame. Stopila je k Sergeju in ga objela. Pavel in Sergej, oba sta dobro vedela, da je takrat, ko je podala roke Pavlu, ščitila Sergeja in ko je šla k Sergeju, branila Pavla. In Ana je naslonila glavo, potegnjeno med rame, na Serge jeva prsa in izpregovorila:
»Strašno mi je, Serjoža — strašno mi je, Pavel. Kako sem te čakala, Serjoža — tedaj, ko si odšel na fronto, kako sem obupavala, ko sem prejela vest o tvoji smrti! — Ti sam veš, kako sem te ljubila. Prišel si in jaz sem srečna. Ne, niso prave besede, vrnil si se, nisi prišel, — vrnil si se, in jaz — jaz te ljubim. Toda, ljubim tudi — Pavla, sina imam, imava sina edinca... Jaz ne bom več imela otrok. Strašno mi je. Nič ne vem. Pavel, ali slišiš? — nič ne vem.«
Pavel je stopil k Ani in Sergeju, naslonil je glavo na Anino ramo.
»Anuška,« je dejal Pavel in jo iznova imenoval kakor Sergej, toda tokrat ni popravil besede, »Anuška, najdražja, ti veš, najmilejša, ti veš, da ti s Sergejem želiva samo srečo, — ti veš — čakava, kaj porečeš.«
Pavel je obnemel v veliki, prekrasni, nežni ljubezni do Ane, v zahvali človeštvu, ki jo je ustvarilo. S sklonjeno glavo je umolknil... Vesoljstvo se je z vsem svojim velikodušjem in voljo borilo v njegovem srcu.
Hotel je pogledati v Anino lice, pa ga namah ni mogel več spoznati, v sobi je bilo tema, zunaj je umiral dan. Tista za-nešenost, ki je prevzemala Pavla med delom, je prevzela ta mah vse tri. Stali so objeti in bilo je, kakor da se je za trenutek ustavil čas. Ovil jih je beli
O METULJU
V	svoji knjigi »Studie o tvofeni vyrazû expresivnich« (Praha 1930) razpravlja V. Machek o slovanski besedi »pes« in izvedenkah, kot psovati. V slovaščini n. pr. pomeni »psota« poleg običajne »bede, stiske, sodrge, smotlake« med drugim tudi po-nočne metuljčke, ki prhutajo okoli svetilk. Enakega pomena pisec ni zasledil v nobenem drugem slovanskem jeziku, domneva pa, da se je rabil in se pozneje iz-
■ gubil obenem z zadevnimi bajeslovnimi predstavami.
V	tem primeru je oznaka sama isto kakor »zalega, nesnaga«. Izvira pa iz prastare vere, ki je v raznih ponočnih živalih videla čarovnice, zle in škodljive duhove, skratka, sovražna bitja. Ponočni metulji so v oči bodli po svoji postavi in barvi, prim. smrtoglavca, v njih so se skrivali škratje, skrkljiči (— ki se znajo skrkniti), vampirji in volkodlaki, ki človeku kri pijo. Da pa se more »mora« spremeniti v metulja, je izpričano n. pr. v lužiško srbski ljudski vraži. V neki kargavski pravljici je »tog-gali« metulj in obenem krvoločna mora Molkendieb ali Milchdieb (mlekokradec) je v nemščini izraz za belega metulja kakor tudi za čarodejko, ki jemlje mleko. Kakor pri drugih narodih tako je tudi pri Slovencih izraz za metulja ponočnjaka: vešča, torej isti kot za copernico, s m o 11 a k o, čarovnico (zvedno, mnogovedno žensko).
* V slovanskih jezikih nahajamo nenavadno dosti drugačic ali različic (variant) za naziv »metulj«. Ta pojav je v zvezi s prazno-versko bojaznijo pred bitji, ki tičijo v me-tuljasti podobi ali z gnusom pred živaljo. Še bolj pa je na očeh to, da imamo poleg tega še druga imena od različnih korenov. Mnoga med njimi kažejo na »tabu« (malajska beseda za: svet, neoskrunljiv), druga razodevajo vero, da v živali tiči vešča, mora. Nekatera pa so nam nejasna kakor sam »metulj«, ki se v Slovencih še sliši: mo-tulj, metilj(ek), motovileč, motoviljec, mo-toviljček; pri Srbih in Hrvatih razen »metulj« še: lepir, leptir, kar je vsekakor grški lepidopter, a ne morda potvorjen neptir, neptič, od koder izhaja naš netopir, saj bi bil v ostrem nasprotju z otroškim nazivom,
mrak bele junijske ruske noči. Zemlja je vrgla raz sebe svojo zlato tančico. Na vrtu je pel slavec. Anino lice z zaprtimi očmi je bilo videti tako silno majhno. Roke, umazane od zemlje, so ji brez moči visele preko Sergejevih ram, da mu ne bi zamazale suknjiča.
»Noč je že«, je ves začuden dejal Pavel, »Anuška, pojdi, uniij si roke. Okna so bila odprta in po sobah je vela struja večernega, zelenkastega zraka, V takih trenutkih je človek z zemljo eno.
ki ga slišiš v Aleksandrovem na Krkuï ptičica, slično kot Sommervogel v bavar-ščini.
Iz strahu pred nočno gomaznijo in mrgo-laznijo pa so babjeverci venomer spreminjali imena za ta mrkaj ali mrčes. Ne samo pri Slovanih, ampak tudi pri drugih ljudstvih so po navadi besede za koristne živali stanovitnejše nego za škodljivce, prim. par sto nazivov za leva pri Arabcih.
Verovanje, da pošastna bitja privzemajo podobo metulja ali drugih žuželk, je dokazano tudi za druge narode indoevropske skupine in spada bržkone v versko posest pranaroda. Predniki so pač opazili, da metulj prileze iz zapredka, ki je bil prej gosenica. To je bilo skrivnostno in sumljivo: nemara je ta pojav vir za mnenje, da je metulj, buba in gosenica oblika enega in istega hudobijana, ki se iz neznanih vzrokov pojavlja zdaj ko grda gosenica, zdaj ko begoten metuljček, potem ko negiben mešič. Gosenica, ninfa in metulj so bili pri Nemcih sumni stvori, v katerih so zdeli nečisti duhovi. V pravljicah nastopajo čarovnice, ki so znotraj napolnjene s kolo-mazom ali pa s smolo in se od togote razlezejo v kolomaz. To bi utegnilo spominjat* na kašasto notranjščino gosenic. Se dandanes se nam gosenice gabijo, ne da bi vedeli zakaj. Prvotni človek je opazil, da metulj rad na gnoj seda. Na drugi strani pa metulj oziroma v njem potuhnjena vešča srebra smetano, po kateri je pri Nemcih dobil ime Schmetterling in Schmantlecker (oboje po češki besedi za smetano), nadalje Buttervogel in Butterfli%e, angleško but-terfly.
Podobne predstave o dvojni obliki hudobnih duhov so bile tudi drugod razširjene. Starogrška beseda »seiren« (čmrlj) je istovetna s sireno (morsko deklico), kar ima skladne oblike tudi pri Semitih.	D,
^F Y\ ^®10 J6 âtevflo žensk, ki jim je
\ / Mohamed daroval svojo ljube-\/ zen. Do konca svojih dni je ▼ prerok lepim ženskam poklanjal svoje simpatije. Kajti želja je gorela v njegovem srcu in ga gnala od ženske do ženske, od sužnje do' sužnje. Mohamed si je želel sina, ki bi bil vreden nastopiti njegovo dedščino, ki bi prevzel državo božjo in dokončal njegovo delo. Ta želja se mu pa ni izpolnila in do svoje starosti je blodil skozi cvetni vrt svojega harema, si iskal dražest-nih suženj, objemal nešteto žensk in molil k Alahu, stvarniku ljudi Toda zadnji izmed prerokov je ostal brez sina.
Mohamedovo džamijo je obdajalo devet koč in v njih so prebivale njegove žene. Skoraj vsaka žena je imela svojo kočo in to je jamčilo za mir v zakonu. Le tu pa tam, kadar si je privedel prerok s svojih vojnih pohodov kakšno lepo sužnjo, je delila ena izmed žen za kratko dobo svoj stan ž njo. Najlepša, to je najmanj uboga koča je pripadala prerokovi ljubljenki, hčeri Abu Bekra, prijatelja in podpiratelja Mohamedovega, lepi Ajši Šest let ji je bilo, ko jo je prerok prvič videl v Meki in ni mogel odvrniti od nje svojih oči. To je bilo kmalu po smrti Hadidže, ki je bila tedaj edina Mohamedova žena. Abu Be-ker, ki je bil razumel navdušeni pogled svojega prijatelja, mu je obljubil svojo hčer, ko bi zanjo prišel čas ljubezni Toda Mohamedovo navdušenje je bilo tako veliko, da je po treh letih v Medi-ni napravil devetletno Ajšo za svojo ženo. Njemu samemu je bilo tedaj petdeset let.
Ajša mu je postala najljubša žena. Po stari šegi je plačal Abu Bekru zanjo dvanajst unč zlata. To je bila tudi pozneje? ceina, M' jo je bil Mohamed pripravljen plačati za žensko. Nikoli ni prekoračil te vsote. Tedaj, v prvem letu svojega bega, mu je bilo toliko denarja nekaj nedosegljivega. Ker pa je bilo treba čuvati videz, mu je oče Abu Be-ker zlato posodil in mu ga je Mohamed nato svečano izročil kot kupnino za Ajšo. Z Ajšo so se za Mohameda vezali spornimi na prvi, težki čas v Medini. Navzlic svoji moči je bil Mohamed tedaj še ubog in tudi ni mislil na to, da bi si pridobival bogastva. Zato je bila poroka z Ajšo zelo ubožna.

MOHAMED (po stari sliki;
Tem bogatejSe je obdarila usoda Aj-' šo pozneje s pozemeljskimi darovi. Ko se je poročila, je bila še otrok. V hišo svojega moža je prinesla le igrače. Igrala se je z lutkami in vzbujala grozo med verniki Kajti lutke predstavljajo človeka in to je po islamu strogo prepovedano. Toda Ajša je imela marsikaj, kar je bilo drugim vernikom zabranje-no. Bila je lepa, dovtipna in igrava, rada je nosila zlate prstane in obroče ter je svoje lase mazala tako močno, da se ji je mazilo često cedilo po čelu. Za igra-vim, otroškim obrazom pa se je skrivalo energično, razumno bitje. Kot ljubljenka prerokova in hči prvega kalifa je postala Ajša po njiju smrti zelo odločilen činitelj islamske politike. Poznala je literaturo zelo dobro in je bila mojster v spletki. Znala je citati, nabrala je cel kup prerokovih izrekov in je veljala po Mohamedovi smrti za najvišjo inštanco v verskih in pravnih vprašanjih. Za Abu Bekra in njegovo stranko je bil njen vpliv na preroka neprecenljivega pomena. Kajti Ajša, mala, nežna deklica, je imela trdno določene simpatije in antipatije, ki jih je izražala nedvoumno. Njeni antipatiji nasproti Aliju se mora islam pred vsem zahvaliti za dar našnji razcep v šijite in sunite. Ајва je umrla v starosti 67 let, 47 let po prerokovi smrti.
Številne so bile Mohamedove žene in vroča je bila ljubezen, ki jo je občutil
zanje. Svojemu harema je posvetil ve-Iko časa in tudi v koranu je mnogo določb o prerokovih ženah. V navzočnosti tujih mož so si morale na primer sramežljivo zastirati obraz — moda, ki so jo najprvo posnemali višji razredi in je postala pozneje splošna last. Tu je izvor zastiranja islamskih žena. Prerokovim ženam je bilo tudi zabranjeno, da bi se po njegovi smrti poročile z drugim moškim.
Vsi Mohamedovi zakoni niso bili ljubezenski zakoni. Orientalski oevajač si izvojuje svet z mečem, svet pa drži skupaj z nežnimi vezmi zakona. Če mora biti kakšno vzhodno ljudstvo poslušno kakšnemu vladarju, tedaj mora biti s tem vladarjem v sorodstvu. Tudi danes bivajo v haremu orientalskega vladarja žene iz vseh krajev njegovega kraljestva. Ljudstvo se čuti potem v krvnem sorodstvu z vladarjevimi otroki in to zagotavlja državi enotnost. Tudi Mohamed ni ušel tej usodi. Najodličnejše družine in rodovi so mu pošiljali najlepše svojih žensk, da se je poročili ž njimi.
Na višku moči, kot vladar vse Arabije, je moral Mohamed prebiti cel naval žensk. Svojo zadnjo poroko je slavil dva meseca pred smrtjo. Če je kakšen vojskovodja osvojil oddaljeno pokrajino, ali pa če mu je kakšen vladar hotel iz-
KAKRŠNA MATI, TAK OTROK
Na gtaro ljudsko sodibo, češ, da so otroci priîetnejSih staršev duševno maraj raz. viti nego otroci mladih roditeljev, je doklej sicer tudi večina znanstvenikov pritrdilno odgovarjala, toda brez zadostnega štervila konkretnih dokazov. Šele zadnjih deset let ee je s teim viprašanjeim statistično baviî dr. Bennihaldt-Thomson. Preiiskail je v celoti 13.000 otrok na univerzitetni kliniki za otroške bolesmi v Monakovem Dognal je, da je med otroci priletnejSih staršev nenormalno velik odstotek duševno manj ras-vitih. Nesporno pa je tudi dokaizal, da je merodajna samo starost matere (nad âtd_ rideset let), ne pa tudi starost očeta, kd je brez vsakršnega vipliva na duševni razvoj otrokov. Enako indiferenitna je tudi velika starostna razfflka med roditeljema.
IMPOTENCA KOT POKLICNA BOLEZEN
Znanih je že mnogo primerov, da je lju-dî, ki so imeli opravka pri kurjavi na olje popolnoma minil spolni nagon. Zlasti so podvrženi temu kurjači na ladjah, in strojniki na ladiah z dieselskimi motorji. Profesor na univerzi v Strasbourg Buchheim }e ta pojav podrobneje zasledovaL Morskim prašičkom, podganam m kuncem je vbriz-
kazati svoje spoštovanje, mu Je poslal poleg mnogih drugih zakladov tudi lepe sužnje, ki jih je potem daroval bodisi svojim prijateljem ali pa jih sam obdržal. Ko je v 7. letu hedžre krščanski namestnik v Egiptu zvedel o novem preroku, mu je poslal iz previdnosti in strahu tisoč klad zlata, dvajset kosov egiptskega platna, belega osla, medu, evnuha, s katerim prerok ni vedel kaj početi, in dve mični egiptski sužnji, ki sta se takoj spreobrnili k islamu.
Prerokove žene niso imele skoraj nobene lastnine. Veselile so se malih prerokovih daril. Njih edino imetje pa je baJla kupnina dvanajstih unč zlata, ki jo je bil prerok plačal zanje.
Pozneje, ko je prerok umri in je islam obsegal že ves svet, so žene obsuli z zlatom. Državne blagajne kalifov so jim bile odprte, vdovnina, ki jim je bila določena, je predstavljala za vsako posebej celo imetje, za male, ubožne koče so ponujali več denarja, nego ga je prej imela vsa Arabija. Cela pokolenja so veljali krvni sorodniki prerokovih žen poleg njegovih lastnih sorodnikov za islamsko aristokracijo. Žene same so visoko častili do njih smrti. Noben kalif se ni upal odbiti jim kakršnekoli želje.
(Iz življenjepisa Mohamedovega po Esad begu).
gaval menjajoče ee količine kurilnega oîja in pokazalo ee je naslednje: Že pri injekciji pol kubičnega centimetra enoodstotne raztopine je spolno udejstvovanje kuncev popolnoma prenehalo. Pri podganah, ki eo jim deli časa dajali med hrano malenkostne množine kurilnega olja. so znatno pokrnele celo nekatere žleze spolnih organov. Slični kvarni vpliv na spolni nagon se je opažal tudi na morskih prašičkih. Na podlagi teh dognanj bi bilo v bodoče treba poskrbeti, da ee delavci poprej omenjenih poklicev zavarujejo pred škodljivim vplivom ozračja, prepojenega s parami kurilnega olja.
KAŠLJAJOČA RASTLINA Do zdaj smo vedeli za žužkojede rastline, ki požirajo veliko hrošče; za občutljive rastline, ki zapro svoje liste, brž ko se jih dotaknemo; za sramežljive rastline, ki se razcvetajo samo ponoči. Nedavno pa je Znanstvena akademija v Parizu čula poročilo o rastlini, ki kašlja po človeško. To izredno zelišče uspeva po vročih pokrajinah. Brž ko mu pade prašek na list, se Ustne reže (stomata, Spaltôffnung), nastanjene po stenah kot dihala, napolnijo s plinom, se n apno in naposled izženo prašek s Sumom, ki je silno podoben človeškemu kaš-№. (k)
OZlVDAll V DŽUNGLI
FRAN K ʻU C K
15. POGLAVJE MEDAK, KLOVN ŽIVALSKEGA SVETA
Nr ajVečji klovn živalskega sveta lie medvednmedar, ki je bil u'oomačen že v rani mladosti.
_ Krotke opice, zlasti male ind-
ske opice dobro poznajo umeitnost za-bavamria, toda medar jih prekaša vse.
Medar je najrrulalši član medvedje družine. Kot novorojen mladič je po velikosti in obliki podoben majhnemu psičku, samo da ga krije kot ogle črn kožušček, odrasel je le tretjino tako velik kot običajen ameriški črni medved.
Več živali napačno nazivajo medar-je, med temi južnoameriškega kinka-džuja, himalajskega pando, počasnega azijskega (orisa in avstralskega. kola medveda. Nobeden med njimi ni pravi medved. Pravega meda rja je najti le na Malajskem polotoku. Sumatri, Borneu in na bližnjih otokih.
Prvenstvo med vsemi, ki so šli skozi moje roke in teh je bilo mnogo, je dobil — ljubek majhen nagajivec, ki smo mu dali ime Toto. Neki prijatelj, ki me je obiskal na domu, ie zatrjeval, da je živali tako podobna slavnemu cirkuškemu klovnu istega imena, da bi mu nobeno drugo ime boljše ne pristo-jalo. In ime nu je ostalo.
Pobral sem Tota na enem svojih pohodov v Perak na Malajskem polotoku. Prikobacal je iz z listjem zakrite luknje pod koreninami ogromnega džungelskega drevesa, kamor ga je očividno ostavila mati. K njegovemu skrivališču me je privabil čuden tožeč glas. Ko sem ga dvignil, tedaj sem zapazil, da je zelo oslabljen in zelo šibak. Toliko časa je že bil brez hrane, da skoraj.ni bil vreden življenja, toda bilo je v njem nekaj tako ganljivo vdanega, da sem le sklenil vzeti ga s seboj in skušati ohraniti ga pri življenju.	,
Sklepali sem, da je moralla oditi njegova mati pred kakimi dveml ali tremi dnevi na lov za hran" —'koder se ni več vrnila. Marsifcak medar, ki stika
Iznajdljivi porednež
za slaščicami, od kaiterilh živi njegova vrsta — v glavnem za divjini medom, ptičjimi jajci in džungelskimi sadeži — je že naletel na kakega tigra, leoparda ali udava.
Kosmati pritlikavec se je zadovoljno stisnil k meni, ko sem ga dvignili s tal. Vesel je bil, da se je rešil brloga, kjer je toliko časa ležal brez pomoči. Vtaknil sem ga v nahrbtnik in ga odnesel v svoj slavni stan v Ipoo, kjer sem urejal svojo veliko zlbiiko, da jo od-premim z ladjo v svoje staje v Katon-gu, nekaj milj izven S'ingapora. Tu sem ga nežno položili na polico, odiprl sem pločevinasto škatlo s kondenzi-ranim mlekom, ki sem ga razredčil z mlačno vodo do gostote navadnega mleka. Položil sem to tekočino v skledo poleg njega, toda bil je preslab, da bi lahko stal in jo poblastal na običa-
jen način s svojim dolgim jezikom. Zliil sem nato mleko v steklenico z cuclijem in ga položil na stran in tako je medvedek zaužil svoje prvo kosilo po več dnevih.
Teden kasneje je bil mladič že izven nevarnost: in ko sem dospel v Ka-tong, se je tako dobro počutil kot ostale živali, ki sem jih pripeljal s seboj iz Peraka. Topost ga je zapustila in zredil se je za več funtov. Bil je silno radoveden ter se ie zanimal za vsak najmanjši dogodek okrog sebe.
Večina humorja v početju medarja izhaja iz te njegove nenasitne radovednosti. Vsepovsod vtakne svoj nos in preišče vsako nadmanjšo stvar. V tem pogledu se razlikuje tudi od ostalih živalskih klovnov. Zabavnost opice izvira na primer iz tega, da je največji mimik živalstva. Smeh, ki ga vzbuja je največkrat v zvezi z oponašanjem človeka. Smešnost medarja pa ne leži v oponašanju, temveč prihaaa iz njegovega bistva, pri čemer ga njegova radovednosit cesto spravi v najn©verjetnejše položaje.
Toto je bil tako domač in tako vdan, da sem smatral za nepotrebno imeti ga ves dan zaprtega. Žival se vedno boljše počuti, če sme po mili volji tekati na prostem. Naužije se sonca in raz-giblde se, kolikor ji je potrebno. Seveda se pa taka prostost nudi lahko samo posebno udomačenim živalim. Toto je imel samo pet ali šest takih svobodnih tovarišev, med njimi mladega orangutana in kazuarja, velikega noju podobnega ptiča. Toda tudi te »izvoljence« smo preko noči zaprli v kletke.
Toto je zrna! vedno poskrbeti za zabavo in smeh od prvega dne, ko sem ga pripeljal v Katonjg, kjer sem živel v prostornem bungalovu, zgrajenem kake tri čevlije nad zemljo, na cementnih stebrih.
Vsako jutro je napravil, čim smo ga izpustili iz kletke, inšpeikciijlski obhod po hiši in okrog hiše. Ko se je prepričal, da je v hiši vse v redu, se je skobacal pod hišo, ogledal si je najprej skrbno stebre in vsakega previdno otipal s šapami. Nato je stekel okrog vsakega stebra, iskajoč sovražnika, ki bi se tam lahko skril. Tu pa tam je obstal začuden nad prameni svetlobe, ki so padali iz poda nad njim. Bungalov ■je namreč imel take vrste pod, kakor ga imajo tod hiše domačinov, kjer so deske tako zbite, da leži med njimi po
prst prostora, kar daje boljšo ventilacijo in olajšuje pometanije.
Nekega jutra sem opazil Totoja, kako čepi pod stopnicami in pazno gleda. Ah, Kee, naš tukenija (sliuga), je vihtel metlo, kakor je svedočil prah, ki se je kar v oblakih kadil z vrha in poltmi Totojiu oči, nos in kožuh. Nemirno si je zato mencal prah iz oči in ga pihal iz nosa. Toda ni se ganil s svojega mesta in proučeval je položaj z neko vprašujočo radovednostjo.
Podal sem se v svoje staje za hišo in se vrnil pol ure kasneje. Sredi obednice je stal Toto ter se otresal, da se je pri tem kar temnilo od prahu Okrog njega. Jezno je Ah Kee pograbil malega poredneža in miu prisolii zaušnico, toda posledica je bila samo ta, da so se v vseh smereh kadili novi oblaki prahu. Cim bolj je mahal po prašnem grešniku, tem več dela si je napravil. Slednjič je divji tukenija stisnil miliadega nemarneža za vrat in ga pognal v Loku na travnik.
DALJE
(COPYRIGHT BY KINO FEATURES SYNDIOATEJ
ženska in svet
ZAKON Ш GOSPODARSKE REFORME
Najpreprostejše krvne zveze, ki jih. poznamo iz kulturne zgodovine, kažejo zakon kot zvezo med enim moškim in eno žensko, v kateri sta oba zakonca skoraj enakopravna. Pri teh preprostih ljudeh, M še žive po pragozdovih in otokih sredi morja, zbirata mož in žena hrano vsak zase in ai jo potem delita v enakih delih. Ta plemena so razmerama zelo snažna in čvrsta in skoraj ne poznajo ločitev med zakonci; za takšne prestopke določa njihovo iaroč&to najhuje kazni.
Ko je človek začel pridelovati naravne donose z orodjem, so se polagoma začele bolj uveljavljati moške aLi ženske pravice. Kdor izmed obeh zakoncev je imel več zaslug za pridobivanje, je imel kajpa tudi večje pravice; pri tem so se pokazale prve motnje v gospodarski enakopravnosti obeh spolov.
Med narodi, kjer je bala ženska prva pri obdelovanju zemlje, je dobila kmalu socialno premoč nad moškim, ženska je glavar družine, po njej dobivajo imena potomci in po njej jim gre vsa dediščina. Velik ugled uživa med takšnimi plemeni ne samo doma, temveč tudi v javnem življenju; žene poslujejo tamkaj kot sodniki, vladarji in duhovniki.
Ta pojav pa za žensko nd bil povsod zdrav in polagoma so jo spravili ob veljavo. Moška so ustanovili svoje zveze, T katerih so skušali zlomiti ženski vpliv. Zato so Jo po možnosti uporabili kot delovno moč in so samo skrbeli, da bo imeli v svojih rokah čtiim več ženskih delovnih sil. Posledica je bila. da se je položaj ženske spremenil v brezpravnost, mmogožeostivo in preobremenitev z delom.
Ko se je pojavila višja kultura, je morala ženska odstopiti. Premoženje, položaj in rodbinske zveze podedujejo otroci po očetu. Oče je popoln gospodar in odloča o življenju in smrti svojih potomcev. Deklice, ki so odvisne, usmrti aM jih odda komurkoli. Zaradi najmanjšega vzroka lahko mož razdre zakon, ženska pa v tem oziru nima nobenih pravic. Zakonolomstvo se pri večini indoevropskiih narodov kaznuje pri ženski najstrožje, celo s smrtjo, pri moékejn pa brez kazni. O slabem ravnanju. ubijanju to prodajanju žeosk priča zgodovina starih Kitajcev, Arabcev ta Ba_ bilcmcev Pri mnogih narodih Je morala žena živa na grmado aM v grob, da Je lahko stregla možu še po smirti.
Ponekod ponižanje ženske ni bdio tako to je le ostalo nekaj ugodnih posledic svo-Ječasnega vladajočega položaja. V stari Sparti na Grškem so n. pr. v istih šolah vdajali dečke in deklice, medlem ko *
»tarifa Atenah dekleta sploh niso mogla v šolo to so tako tudi duševno zaostala za moškim naraščajem. S svobodo spartaa. sike ženske pa se je dvignila tudi njena vrtanja lepota in samozavest. Saj je znano, da je Leomidova žena odgovorila neki tujki, ki ji je očitala, da samo Spartanke vladajo nad svojimi možmi, prav spartan-sko: »Zato pa smo tudi edine, ki rodimo moške!« Atenke n. pr. so bile zgolj last moža, ki jih je po mili volji pognal iz hiše ali pa nosil na rokah. Po pravici se je Pita/ton zahvaljeval bogovom, da se Je rodil kot moški, ne pa kot ženska.
Tudi v prvih stoletjih rimske zgodovine ženska ni uživala skoraj nobenih pravic. Brez varuha sploh ni smela ničesar odločati. Njena volja pred zakonom ni velja, la. Pravico ločitve Je «imel samo mož. Na to družinsko pravno stanje stare Rimljao-ke nas še danes аротшцја zakonski prstan. Kot znak., da je žena vezama na moža, so ji nataknili železen člen iz verige za sužnje, ki so ga pozneje v nekaterih izjemah izdelovali v zlatu... šele dolgo potem sta ga začela izmenjavat; oba zakonca kot sira. bol obojestranske obveznosti.
S krščaaistvom se je položaj ženske Obrnil na bolje. Ptri nekaterih narodih je cer_ kev zadela s svojimi normami na boljše razmere, drugod pa je uvedla .svoje zakonsko pravo (iius canonicum), ki je žene to dekleta zaâôitilo pred samovoljo moSteEh. Dolgo je ostala zakonska zakonodaja samo v cerkvenih rokah in šele po reformaciji so v protestantskih deželah prevzele to ureditev posvetne oblasti. Po francoski revoluciji Je prešla tudi v onih deželah, ki so ostale prej katoliške, na državo. Sicer pa je tudi katoliška cèkev, M Je deloma ietooOjšaila položaj ženske, smatrala žensko le »za možu podložno«. Tako je svetoval Pavel: »ženski ne dovoli, da bi vzgajala ali učila, temveč naj posluša, akužl to molči.«
Zakonske zakonodaje vseh evropskih držav kažejo, da so imele žene vselej podrejeno vlogo. Vsi ti zakoni so za žensko v negativnem to pozitivnem cedra neugodni. Negativno, ker jo pri razdeljevanji pravic sploh ne upoštevajo, pozitivno pa zaradi tega, ker mestoma kar izrečoo navajajo, da je njeno stališče podrejeno. V Ameriki n. pr. so si žene že oto koncu preteklega stoletja priborile popolno civilno pravno enakopravnost, medtem k» so sKč_ ne poskuse v Franciji ki so se рскаваИ že ob času veMke revolucije, poipotocima radi«. Tudi v Angffiji Je bila ženska tja do 19. stoletja skoraj samo moževa sužnja, ki je bila z življenjem in premoženjem ijegova last Za prestopek. M ga je žena
zalkirivila v njegovi navzočnosti, je bol odgovoren mož, ker so žeosko pač smatrali za nezrelo, škodo, ki jo je napravila, so ешШ kot Škodo po živalih. Nad posteljo
človek
SELITEV — TEŽAK DAN ZA GOSPODINJO
ÎMed najbolj razburljive in zadrege polne prilike v gospodinjstvu spada preselitev iz enega stanovanja v drugo, če se selimo iz slabšega stanovanja v boljše, je to vsekako vesel dogodek, in skrbi, ki so s tem spojene, manje občutimo, kakor v nasprotnem primeru. V vsakem primeru pa skrbi in stroški ne izostanejo, in baš v ugodnem primeru, to je če se preselimo iz slabšega stanovanja v boljše, so stroški izdatnejši, ker hočemo imeti vse pohištvo kolikor mogoče očiščeno m popravljeno ali celo premoder-nizirano.
Star rek pravi: »Trikrat seliti se ali enkrat pogoreti, je isto.« Z drugimi besedami je tu povedano, koliko pri vsaki selitvi pohištvo trpi. Kljub temu, da. imajo spedicijske tvrdke, ki prevzemajo selitveno delo za to zanesljive in spretne delavce, je vendar potrebno po vsaki selitvi marsikako popravilo.
2e par mesecev pred selivnim dnevom se občuti v vsakem gospodinjstvu, kjer se pripravlja družina na selitev, nekak nemir m nervoznost. Nemiren in skrbi poln je čas, ko iščemo in izbiramo novo stanovanje. V dnevnem časopisju nas zanima najbolj oni del, kjer so stanovanjski oglasi in ponudbe. Mnogo je teh, toda mi se obrnemo tudi do stanovanjskih posredovalnic. Hodimo na oglede. Iščemo sončnih leg, čistote, hočemo stanovanje suho, brez vlage, v kolikor mogoče dobrem stanju in brez vseh hib. Tudi del mesta, kjer želimo bivati, je velike važnosti. Biti mora v središču, a ulica mora biti mirna, ne maramo mimo hiše ne ropo-tanja vozov, niti zvonklanja in škripanja tramvaja, vendar ga hočemo imeti tako rekoč pred durmi. Ne sme biti predaleč od urada, niti daleč od šole, da nimajo mož in otroci predolge poti. čim več stanovanj je na razpolago, tem težja je izbira Toda ko smo se končno po mnogem iskanju in izbiranju in pretehtavanju odločili za eno stanovanje, tedaj pridejo druge skrbi. Po ogledu smo ugotovili, da je marsikaj v njem treba preurediti, da bo ustrezalo našim zahtevam in potrebam. Sobe treba nanovo preslikati, bodisi da so v slabem stanju, ali da se njih barva ne prilega našemu okusu In barvam našega pohištva. Težko je pri-
jim je visel bič in bratje so smatrali srn. je sestre za postrežnice. šele 1882. je dobila Anglija zakon, ki je žensko v civilno pravnem pogledu izenačil z moâkim. A. Jt.
in dom
dobiti hišnega lastnika, da bi nam stene dal prenoviti po našem okusu; ako so stare še v dobrem stanju, moramo že sami na svoje stroške prenoviti. Lahko pa zahtevamo, da nam kuhinjo in pritikline obnovi. Kuhinja mora biti vsaj vsako drugo leto na novo prepleskana. Pri ogledovanju stanovanja ne smemo prezreti gotovih stvari in se prepričati, da li so v dobrem in popolnem stanju. Preglejmo štedilnik, dali so obroči in plošča celi, kakor tudi pečica (ror). Preizkusimo peči. Preglejmo, da-li se vrata in okna brezhibno zapirajo, ali so šipe na oknih cele, da li imajo vsaka vrata svoj ključ in kako funkcionira ključavnica. Prepričati se moramo, v kakem stanju je vodna napeljava v kuhinji in kopalnici, da-li ne puščajo pipe. Odtok morata biti v redu i v kopalnici, kuhinji in stranišču, kakor tudi event. v pralnici, čim smo dejansko stanje ugotovili in smo si na jasnem, kaj hočemo in lahko zahtevamo, tedaj se pogovorimo in dogovorimo s hišnim lastnikom m naredimo ž njim najemninsko pogodbo.
Na podlagi stanja novega stanovanja začnemo na starem stanovanju polagoma pripravljati za selitev. Navadno imamo pred selitvijo še vsaj mesec dni časa in med tem lahko marsikaj pripravimo in uredimo, da ni zadnje dni prevelike zadrege, če je nanovo najeto stanovanje toliko v redu in prazno, tedaj z dovoljenjem hišnega lastnika po potrebi na licu mesta nekatere prostore odnosno stene in okna premerimo, da gotove predmete, ki so potrebni z ozi-rom na nove prostore, pre » lamo in pripravimo. Tekač, ki ga imamo sedaj na hodniku, moramo predelati v kvadratno preprogo, da se bo prilegal v predsobo, ki nam bo nadomeščala hodnik. Premerili bomo prvega in drugega in razdelili tekač v primerne dele in ga sešili v kvadratno obliko preproge ter eventuelno manjkajoče blago nadomestili z novim, če dobimo v trgovini še isti vzorec, ali pa okusno skom-binirali in izpopolnili z novim drugačnim vzorcem, ki se bo prilegal staremu. Tudi zavese za okna in zastorčke za šipe bomo pripravili že prej. čim se preselimo, imamo te reči že pripravljene in jih lahko takoj namestimo, vsako na svoj prostor. Ako nameravamo dati pohištvo mizarju, da nam ga presnaži in obnovi ali celo kaj predela in preoblikuje, tedaj mu to izročimo nekaj dni pred selitvijo, da odpelje v delavnico in nam pripelje na to predelano in osnaže-no že na novo stanovanie. To ima namreč več prednosti. Prvič prihranimo na preve»-
Iiini, ne riskiramo, da se nam pri preseljevanju pokvari in tretjič imamo na novem stanovanju takoj lepo urejeno. Naslanjače in divane izročimo tapetniku, da nam jih prenovi, ako so potrebni remedure.
Porcelan in steklo, kolikor ga nujno ne potrebujemo za vsakdanjo rabo, pospravimo sami previdno v zaboje. Prav tako perilo, knjige in drugo, da imamo čim več pripravljenega za preselitev. To nam delo zadnje dni znatno olajša, da ni treba vsega naenkrat zmetati v zaboje. Na vsak zaboj zapišimo z debelimi črkami vsebino zaboja, da nam ni treba odpirati desetih, preden najdemo dotičnega, kamor smo spravili ona stvari, ki jih rabimo takoj v novem stanovanju.
Ko imamo vse kolikor toliko pripravljeno za selitev, se je približal že tudi selivni dan. Tedaj pozovemo špediterja ali po-strežčke, katerim hočemo poveriti selitveno delo ter se dogovorimo z njimi: določimo dan in čas selitve in določimo, kar je glavno, prevozne stroške. Marsikatera gospodinja najame za selitev navadne delavce, ki ji računajo sicer včasi nekaj manj, kakor strokovni, vendar nima jamstva pri njih za eventuelno škodo, često se v tem primeru zgodi, da se selitveni trošek podvoji ali celo potroji. Kajti glasovir, stenska zrcala, mramorne plošče so drage in ravno pri teh predmetih se neveščemu osob-ju kaj rado ponesreči.
Poznam gospodinjo, ki je selila z jetniki, ker so bili najbolj poceni. Pamet dâ človeku, da taki ljudje niso tako obilno hranjeni, da bi brez škode zmogli tako težko delo, kakršnega zahteva dviganje in prenašanje težkega pohištva iz nadstropja v nadstropje. Zgodilo se je, da je trpela precejšnjo škodo in ugotovila potem, da jo je stala selitev dvakrat toliko, kakor če bi bila najela strokovne delavce katerekoli tvrdke.
Zadnji dan pred selitvijo bomo pripravili л%е za drugo jutro, da ne bo nikake zadrege, ko pride spedicijski voz. Obleko pustimo brez skrbi viseti v omarah, kajti čim so postavljene v novem stanovanju na mesto, hitro popravimo, kar je med prenašanjem zdrknilo z mesta. Drugo jutro pospravimo samo posteljnino v skrinje ali zaboje. Blazine zavežemo lahko v velik sveženj, kajti komaj smo se dobro zavedeli svežega jutra, že priropotajo možje, odpro vrata na stežaj in začno odnašati vse od kraja, tako da kmalu ostanemo v praznih in zapuščenih prostorih svojega dosedanjega biva-liSča sami. Toda ne puščajmo tega takega, kakršnega ne želimo dobiti sami tam, kjer smo si ga nanovo izbrali. Poskrbimo, da bodo pajčevine ometene, smeti za nami odstranjene. Skrbimo pa tudi za to, da bomo imeli v novem stanovanju najprej pri rokah metlo, krpe za prah, škaf in toplo vodo.
Pravočasno moramo skrbeti za razna obvestila o spremembi našega bivališča, n. pr. poštarjem in oblastem in vsem, ki morajo biti o tem obveščeni. Električni plinski in
ev. telefonski vod moramo v starem stano-. vanju o pravem času odpovedati na naš račun. Poskrbeti moramo, da imamo vse to, če le možno že prvi dan v novem stanovanju v redu. Čim smo staro stanovanje izpraznili, tedaj skupno s hišnim lastnikom pregledamo vse prostore in naprave, da-li je vse v takem stanju, v kakršnem smo ga dobili pri vselitvi, ter mu izročimo ključe.
Vsak selitveni voz, ki ga vidimo in srečamo na ulici nas navda z nekim posebnim, lahko bi rekli, skoraj trpkim občutkom. Selitev je le tedaj resnično vesel in svetal dogodek v življenju, kadar se človek, ki je bival dolga leta pod tujo streho, seli v svoj še tako mali, a lastni dom. Kakor pogreb pa je selitveni voz družine, ki mora zapustiti svoj dom in iskati zavetja pod tujo gtreho.	TJ-a.
NOV TIP VISEČE ŽELEZNICE
Znani francoski konstrukter Jos. Archer je konstruiral novo vrsto viseče električne železnice, ki jo je uspešno preskusil v Neuillyju pri Parizu. Vozilo je zgrajeno v obliki podolgovate ladjice, ki visi na dveh kolesih na tračnici, speljani nad zemljo. Tračnica služi hkrati kot tokovodnik za napajanje električnega motorja, ki Sene propeler in vleče ladjico z brzino do 250 km na uro.
ZA MISLECE GLAVE
e.
Čigava je ura?
(ponatis zabranjen)
Vznemirjena stojita oba mladeniča pred resnim policijskim uradnikom.
»Ura je zares moja, gospod načelnik,« zatrjuje manjši Zibert, »gospod se moti, če mieii, da je ura njegova. Povem vam lahko celo številko ure I to je strašno: vsi me poznajo in zdaj naj bi bil ukradel uro!«
»Kaj pravite k temu?« vpraša uradnik drugega. »Prosim, povejte, kako ee je zgodilo!« In gospod Trunk je pripovedoval:
»Tudi jaz sem tu že več tednov na okrevanju in sem danes prvič odložil uto v kopališču, kjer sem se. tudi prvič kopal. Do sedaj mi zdravnik ni dovolil kopanja. Položil sem uro na elamnjačo in ko sem de vrnil, je ni bilo več. Po dolgem, brezuspešnem iskanju sem hotel iti na kosilo, ko sem nenadno zagledal tega gospoda z mojo uro na roki. Ura je moja last, čeprav se ne spominjam njene številke, ki jo imam zabeleženo v neki knjižici doma.«
Policijski uradnik si je dobro ogledal oba, nato pa je rekel: »Ura je last gospoda ...... proti gospodu ..... pa moram
vložiti kazenski predlog!«
Čigava je torej ura? Kako je prišel uradnik do svojega sklepa?
Rešitev k št. 5 (Obisk v kuhinji) Gospa Starčeva je opazila ma stolu, na katerem je sedel obiskovalec, drobtine od potice. Če bi bila sedela na stolu ženska, bi ji padle drobtine v naročje in ko bi vstala, bi drobtine stresla na tla. Tu pa je sedel moški in drobtine so padale naravnost «a stol!
ZNAMKE
PRI P0VEDU7E7Q
ZNAMKA S SLIKO TURŠKEGA SULTANA
Mustafa Kemal paša je L 1925. razžalil ortodoksni islam z zakonom, da morajo moški muslimani namestu feea nositi klobuk. Dotlej je bil namreč fes splošen znak pre-rokovih pristašev. Zakon je naletel v mnogih krajih Turčije na velik odpor. V vzhodnih pokrajinah so organizirali ctelo upore, ki pa jih je vojaštvo kmalu udušilo.
ШШИШ
ВРИДДД
Druga radikalna reforma mladega vladarja je bila latinizacija turškega jezika v olajšavo trgovske in politične korespondence z evropskimi deželami.
Mustafa Kemal posveča velik del svojega časa navzlic ' resn'emu državniškemu delu godbi, vinu, tobaku, igri in plesu. Skoraj pol stoletja je dosledno zavračal vsa primarna pravila zmernega življenja.
Znamka, ki je bila izdana lani, kaže vladarja po skoraj desetletni vladi nad staro turško državo.
MASAŽA POSPEŠI PRESNOVO
Pravilna masaža prav tako temeljito pro. žene utrujenost kakor počitek, samo v dokaj krajšem časiu. Rankens je dognal, da tega učinka ni pripisovati toliko temeljiti prekrvavitvi mišičevja, temveč je učinek masaže v teirn. da se iztisnejo z utrujenost-nirni snovmi zagačene limfe v limfatične posodice. Utrujenostne snovi se na ta način najhitreje odstranijo iz mišičevja. Celotna površina kapilar v mišičevju, skozi katere morajo te snovi in ki znaša v mL rovnem stanju 3 do 30 kvadratnih cm na kubični cm mišice, se lahko poveča z masiranjem na 200 kvadratnih cm. Odvajanje utrurjenostnih snovi se na ta način šest do osemkrat pospeši. Masaža je torej samo pospešen je procesa, ki se tudi sicer, samo v počasnejšem tempu, vrši v delujočem organizmu.
» \ Л M Л
PROBLEM 14
F. Živković Peta nagrada »L' Echiquiera«
a b c d e f g h
a b c d e f g
Mat y dveh potezah.
PROBLEM 15 A. Gulajev »šahmat« 1932
f g h
Mat v tireh potezah. Reâitev problema 13
ODKOD ГМЕ EVEREST?
Baš sedaj, ko je eekadrilja britanskih letal na potu proti Himalaji, z namenom, da leti preko Eveiesta, najvišje gore na svetu, se lahiko sipomnimo onega, po katerem so krstili ta vrh. Bil je to sir George Everest, generalni topograf Indije, ki je 184L spoznal, da ta najvišja gora ni Gaurisan-kar, s katerim so jo do takrat zamenjali. George Everest je postal vitez kraljice Viktorije 1866. in je umrl 1871.
NEZMAGLJIVI TREZOR
Graditelji trezorjev in vlomilci že od pam-tiveka tekmujejo med seiboj. čim se zgradi najnovejša, absolutno varna blagajna, že najdejo tudi vlomiiici nekakšno pot do nje. Ta večni krog bo morda zdaj presekalo neko novo tvorivo, pred katerim se bo morala baje razbliniti budi najbolj rafiinirana vlomilska umetnosit. Gre za volframov kar_ bid, to je spojina volframa in ogljika, ki je tako trd, da mu samo diamant more do živega. Jekleni trezorji s tako prevleko ali podlogo kljubujejo najostrejšim svedrom, prav tako pa tudi plamenu paraj očega gorilnika, ker se volframov karlbid tali šele pri zelo visoki temperaturi. Vlomilci M morda poskušali še s kMimamii, aM prav tako brezuspešno, ker je snov kemično in-diferemtna.
Spomenik J. Priestleyu v Biratallu, v
yorëki grofiji (»Glej »Odkritje kisika«, 2is, knjiga It, 13, str. 34UL