JUBLJAN5KI ZWON
MESTNIK Za KNJIŽ&UN05T IN PROSVETO.
LETNIK XLI.                                1921.                              STEUILKA 9.
ALOJZ GRADNIK:
V BOLNIŠNICI.
(Sestri N.) I.
Ljubil lilije sem beloliste, ljubil sneg sem beli vrh planine, ljubil bele žarke mesečine, nisem ljubil še  device čiste.
Kaj so tvoje čiste očke tiste, ki se v njih zgube vse bolečine? Kaj me gledaš Ti iz globočine teh usmiljenih oči, o Kriste?
Rad bi rešil tega se telesa. Kakor rože vonj se v noči tihi loči od uvelega peresa,
splaval pred Te z njenimi bi vzdihi
in bi rekel Ti šepetajoče:
«Samo z njo sem prišel k Tebi, Oče!»
II.
Ženske — roj minljivih rož na trati, pisane, lomeče se igrače, mrzle, tenke se vijoče kače, vse nesreče so, ki v Škatli zlati
ALOJZ GRADNIK: V BOLNIŠNICI.                         515
skriva jih Pandora in ki hkrati zlivajo se v koče in palače. Samo ena je, ki vse drugače srce še spominja se je — mati.
Vse so strup in le bežeč spomin. Samo ona vir je, ki ne sahne in ne zapre srca vrat nikoli.
Sestra — tako lahke, lahke boli so samo ko mati rahlo dahne: «Ali te hudo boli, moj sin?»
III.
O, dolga, dolga noč je, ko iz ran le bolečina, strah in groza zeva; in vsako jutro, ko se dela dan, po koridorju zvonček se odmeva.
Ne vejo ure in ne vejo dneva, zato je sleherni skesano vdan, ko na obraz, od krčev razoran, mu mirnotoplo bela sveča seva.
Kdor je zgrešil se na samotni poti
in ga je zgrizel kljuvajoči dvom,
o Bog, zdaj on se zopet vrača k Tebi.
In kdor se k Tebi ne, se vrača k Sebi. Ker Ti in Jaz — vse je samo en dvom, ker samo vrata si stoje nasproti.
IV.
Zakaj življenje je nemir in boj in samo neutešno hrepenenje, in samo bolečina in trpljenje in samo skrb in solze, kri in znoj?
Zakaj je Smrt ko tolažeč napoj, in kakor tiho, toplo je žarenje, in samo kakor v senci sladek sen je, in samo dolg, neskončno dolg pokoj?
33*
516                          GUSTAV STRNIŠA: V BOHINJU.
Življenje nas od Matere odloči, in boj in bolečine so le želje. Da bili z Materjo bi zopet eno.
V megleni in mirnomameči noči, Smrt dobrotljiva zopet vse pripelje v ljubeče, tajno nas naročje njeno.
GUSTAV STRNIŠA:
V BOHINJU.
Gorjanci nog težkih in znojnih obrazov,
Dekleta meč krepkih in nedrij kot vlitih iz snega —
drugje je li kje še zdaj toliko pristnih izrazov
in zdravja ter zraka planinskega kamor pogled mi zabega?
Gore se smejejo, ljubkujejo v solncu nebesa,
ko jih poljubujejo sapice belih oblakov —
Oko zastrmi: Zdaj, zdaj se odgrne blesteča zavesa
in v pravljic deželo zašel bom pijanih korakov!
Po poti mlad par gre, zardeva obraz krasotice, pogledu nje jasnem Rafael sam bi se divil; mladenič ponosen, kot kralj poleg svoje kraljice, šopek planink mu je mehki klobuček zasivil.
Sočnata polja! Mar so se vina napila, vse podrhteva opojno, me vabi, objema: tamkaj mejaška breza pozdravlja me — vila znanca prijazno v gozd me košati sprejema.
Slavec zapoje — trga iz duše glasove, pa se začudim: — Kdaj si ukral mi jih bratec — — Ne, saj le ti si jih tukaj navžil se naš svatec, ko si zagledal spet svoje prijazne domove —!
cg^