LIST SLOVENSKIH ŠTUDENTOV POSEBNA IZDAJA Ljubljana, 17. VII. 1965 Mesto univerze v uresničevanju gospodarskega sistema Vsi manifesti, resolucije, zakonski in drugi predpisi ostanejo le črka na papir-ju, če za njimi ni človeka, ki jih je pri-pravljen z vso njemu lastoo ustvarjataost-jo in delom tudi uresničevati. Z vso pravico lahko trdimo, da za-ključki VIII. kongresa niso samo doku-ment Zveze komunistov, temveč platfor-ma, ki so jih zaradi globine analize, teže argumentov in jasnosti perspektive spre-jeli vsi naši ljudje. Doseženo je enotno spoznanje, da je začrtana pot bodočega raz-voja predvsem v uveljavljanju blagovno-tržnih odnosov in da ta pot zaradi vsega pozitivnega pa tudi negativnega v našem dosedanjem razvoju najbolj zagotavlja afir-macijo socialističnih odnosov, uveljavljanje človeka in njegovega dela, neposredne de-mokracije, samoupravljanja, omogoča sta-bilizacijo gospodarstva, dvig standarda itd. že na kongresu smo ugotovili, da bo uresničitev zamisli težavna, da bo zanjo potrebna dolgoročnejša mobilizacija vseh razpoložljivih sil. Zaradi uveljavljanja in obvladovanja novih relacij v družbeno ekonomskih odnosih, njihove zapletenosti, zaradi novih kvantitet na višji stopnji ma-terialnega razvoja, predvsem pa novih družbenih nasprotij, ki so že tu in bodo še nastajala, je potrefano poleg voflje pred-vsem tudi znanje. Pri tem gre tudi za mo-bilizacijo in stalno prisotnost vseh intelek-tualnih sil, tako tistih v delovnih organi-zacijah, še bolj pa tistih, ki so izven sfere proizvodnje, na zavodih, institutih, na viš-jih in visokih šolah — na univerzi pri raz-reševanju teh problemov. Prodreti mora spoznainje, da je vse to področje veQi)ka potenciallna naeionataa rezerva, kii jo bo potrebno nujno u..ikoiviK) obrazložitev celotnega ekonomskega gibanja, ki smo mu priča. V drugo skupino smo poskušali zajeti strokovnjake s posameznih fakultet, ki smo jim positavili naslednja tri ofcvirna vprašanja: — Naše gospodarstvo in z njim naša družba, stopata v novo obdobje pojmova-nja ekonomskih pojavov in z njimi zveza-nih ukrepov. Ker menimo, da ta tematika doslej še ni bila do konca razjasnjena, vas prosimo, da kot strokovnjak ugotovite, kako bodo spremembe in družbeni pre-miki tega leta vplivali na panogo, s katero se poklicno ukvarjate in o kateri predava-te na UniverzL — Kako naj bi se po vašem mnenju ške zmogljivosti, ki bodo subjekt v novi situaciji, kako bodo samoupravljalci kos novim nalogam? — Kako nja bi se po vašem mnenju univerza vključila v strukturiranje novih ekonomskih in družbenih odnosov? Podobna vprašanja smo zastavili tudi nekaterim uglednejšim strokovnjakom, ki ne delajo na univerzi, pa so se odlikovali v javnih razpravah o aktualnih vprašanjih njihovih strok. Kolikor je bil zastavljeni koncept iz-redne izdaje Tribune ambiciozen, tolikšne so bile težave pri njegovi realizaciji. Mno-gi strokovnjaki, od katerih smo pričako-vali odgovora, z nami niso hoteli ali mo-gli sodelovati. Res je, da je čas izdaje iz-redne številke sovpadal z odhodom veči-ne univerzitetnih delavcev na dopuste ali strokovno izpopolnjevanje, toda časa iz-daje nismo diktirali mi sami, ampak situ-acija, v kateri se ta čas nahajamo, zato obsojamo nesodelovanje tistih, ki so se izmotavali z ne dovolj prepričljivimi raz-logi. če bomo hoteli s skupnimi prizade-vanji zagotoviti visokošolskim institucijam tisto mesto in pomen v družbi, ki ga po svojem osnovnem namenu zaslužijo, se bomo v bodoče morali vsi, ki sodelu-jemo v visokošolskem pouku močno an-gažirati pri afirmaciji teh institucij pred celotno družbo. Pre jko slej si bomo mo-rali izboriti pojmovanje, da je pedago-ški kader na univerzi soodgovoren pred družbo za vzgojo popolnega, široko raz-gledanega družbeno političnega delavca in strokovnjaka. Do tega pa bomo prišli le, če bomo že na univerzi razpravljali o pro-blemih stroke, ki jo študiramo. Mirno lahko predvidevamo, da bo v zvezi z napovedano proračunsko štednjo prišlo v nekaterih gospodarskih organiza-cijah in občinah do teženj po zmanjšanju sredstev, ki so bila doslej namenjena izo-braževanju strokovnih kadrov. Zato meni-mo, da je prav, da na nepravitoost in dalekosežnost takšne politike opozorimo že sedaj in da se proti takšnemu nerazu-mevanju javno borimo tudi v bodoče. S pričakovanim dvigom cen prehrane, stanovanj in predmetov široke potrošnje bo izredno prizadet študentski standard, za katerega že vrsto let ugotavljamo, da je na prenizkem nivoju. Zato bo treba še bolj intenzivirati prizadevanja pri iskanju možnosti in rešitev za finansiranje študi-ja. Ena izmed nujnosti bo verjetno pove-čanje sredstev, s katerimi razpolaga sklad za dolgoročna posojila študentom. Pri tem pa se bomo morali ves čas boriti za tre-tiranje štipendiranja kot osnove kadrov-ske politike gospodarskih organizacij in ustanov. študentje nismo bili nikoli ne-ptrizadeti, ko je šlo za razpolaga-nje z družbenimi sredstvi, v pogostih javnih razpravah smo videli, da študente zanimajo in hkrati bolijo negativni pojavi razmetavanja in nepravilnega gospodarje-nja. Zato menim, da bo treba pri omeje-vanju sredstev in proračuna temeljito pre-udaritd, aii gre za postavke v koristae ali manj koristne, v svojem družbenejn po-mefilf prioritetne, ali sekundarne namene. Zelo verjetno bo treba omejiti na mini-mum sredstva za reprezentančnost in že-Ije po monumentalnosti za vsako ceno. Upamo, da bo pričujoča številka Tribu-ne pripomogla k razširitvi razprav in več-jemu razumevanju novih ekonomskih od-nosov. Ce bomo dosegli, da se bo vsaj del študentov, ki so trenutno na strokovnih praksah v podjetjih in ustanovah, bolj kot doslej zainteresiral za aktualna ekonomska dogajanja in sodeloval v razpravah, bo naš namen dosežen. Z našo anketo smo hofceOi zajeti pred-stavnike večjega dela fakultet Ijubljanske univerze, žal mnogih. odgovorov nismo pre-jeli, tako da je številka v tem oziru nepo-polna, saj ne zajema nekaterih pomemb-nih področdj našega družbenega življenja, kot so področje kulturnega ustvarjanja, zdiravsitva, strojne industrije itd. V prihod-nosti stoji torej pred nami naJoga obdelati tudi ta področja. Ivo Vajgl omen predvidenih sprememb našem gospddarskem sistemu Predvidene spremembe v našem gospo-darskem sistemu (zagotovitev stabilne splošne ravni cen, spremembe razmerij" med cenami različnih panog, poenotenje režima cen, uvedba enotnega izvoznega in uvoznega menjalnega tečaja, postavitev ca-rinske in monetarne politike na nove te-melje, izgrajevanje sistema delitve in upo-rabe družbenega produkta) so najpomemb-nejše spremembe vse od leta 1951 naprej, ko je bilo uvedeno delavsko upravljanje produkcijških procesov in priznano delo-vanje zakona vrednosti v našem gospo-darstvu. Vse spremembe gospodarskega si-stema zadnjih petnajst let so se omejeva-le na spremembe gospodarskih instru-mentov na zelo ozkem področju druž-benega gospodarjenja, predvsem na pod-ročju delitve družbenega produkta zno-traj gospodarskih organizacij ter delitve med njimi in družbo. Sistem stopenj aku-mulacije in skladov, sistem povprečnih obračunskih plač, sistem tarifnih pravilni-kov in analitične ocene delovnih mest, si-stem enotnih formul za delitev dohodka gospodarskih organizacij in sistem spora-ziimno določenih pokazateljev poslovne-ga uspeha gospodarskih organizacij (to so sistemi, ki so si sledili od leta 1952 do da-nes) spadajo vsi na sorazmerno ozko pod-ročje delitve družbenega produkta, in še to celo samo delitve družbenega produk-ta pri določenem režimu in strukturi re-lativnih cen. Danes je postalo jasno, da je sistem delitve družbenega produk-ta znotraj gospodarskih organizacij ter med gospodarskimi organizacijami in druž-bo sicer zelo pomemben za dobro gospo-darjenje z družbenimi sredstvi, da pa je vendar samo eden od faktorjev, ki deter-minirajo način in učinkovitost gospodarje-nja posameznih. organizacij in narodnega gospodarstva kot celote, najbrž manj po-memben med njimi. Če bi hoteli označiti bistvo predvide-nih sprememb v našem gospodarskem si-stemu, bi lahko dejali, da je njihov ob-jektivni namen ustvaritev za vse gospodar-stvo enotnih trgov. V našern gospodarst-vu doslej nismo imeli enotnih trgov. Celo trg življenjskih sredstev, na katerem je prišlo po letu\1951 do največjih sprosti-tev, je bil z diferenciranim režimom cen ( proste cene, plafonirane cene, trdno do-ločene cene, cene, ki se lahko spremene samo po odobritvi upravnih organov) raz-deljen na številne trge, med katerimi ni bilo izravnavanja cen po enoti uporabne vrednosti, in je zaradi tega dinar na enem pomenil čisto nekaj drugega kot dinar na drunem. V še večji meri velja to za trg produkcijskih sredstev, na katerem je bi- TRIBUNA STRAN 2 lo še manj sproščenosti in so bile cene zato, posebno če jih primerjamo s ce-nami življenjskih sredstev, vse prej kot izraz družbene koristnosti dobrin, na ka-tere so se nanašal^. O dveh izredno po-membnih trgih pa skoraj ni mogoče go-voriti, da sploh obstajata: to sta trg med-narodne menjave dobrin in trg investicij-skih sredstev, kapitala. Namesto enotnega trga mednarodne menjave dobrin imamo toliko trgov, kolikor uvažanih in izvaža-nih dobrin, pogosto pa celo več trgov za isto dobrino. To je posledica diferencira-nih menjalnih tečajev, do katerih je pri-šlo zaradi diferenciranih izvoznih premij, refakcij notranjih davkov, aukcijske pro-daje deviz, samostojno diferenciranih me-njalnih tečajev, diferenciranih carinskih stopenj in podobnih razlogov. Namesto enotnega trga investicijskih sredstev ima-mo teritorialno in panožno razcepljene tr-ge, ki onemogočajo investiranje po enot-nih kriterijih, dober del sredstev pa se investira kar brez trga, brez kakršnega koli kriterija. Tisti, ki ima sredstva, in-vestira ne glede na njihov učinek, tisti, ki jih nima, pa ne more investirati, če-ravno bi dosegel pomembno povečanje družbenega produkta. še posebno je trg investicijskih sredstev razcepljen na števil-ne delne trge zato, ker investirajo podjet-ja po principih zasebnogospodarske renta-bilnosti in nismo iznašli načina, kako bi pri investicijskih odločitvah upoštevali na-rodnogospodarsko produktivnost. Narodnogospodarski pomen enotnih tr-gov je v naslednjem. Dinar, ki ga pora-bim za nakup dobrine (življenjskega in produkcijskega sredstva), dinar, ki ga in-vestiram, dinar, ki ga porabim za plačilo deviz, mora ne glede na vrsto dobrine, ki jo nabavim, ne glede na vrsto dobrine, ki jo investiram, in ne glede na vrsto dobrine, zaradi katere nabavim devize, po-meniti enako količino narodnogospodar-skih stroškov. Dinar, ki ga pridobim s prodajo dobrine, dinar, ki ga prinese in-vesticija, dinar, ki ga pridobim s proda-jo devize, mora ne glede na dobrino, ki jo prodam, ne glede na dobrino, ki jo da-je investicija, in ne glede na dobrino, z izvozom katere sem prišel do devize, po-meniti enako količino narodnogospodar-ske koristnosti, uporabne vrednosti, ne glede na to, kakšna fizična oblika jo predstavlja. če dinar ne pomeni enake količine stroškov, nabavljajo producenti in potrošniki dobrine, katerih stroški so relativno višji, v večjih, dobrinfe, katerih stroški so relativno nižji pa v manjših ko-ličinah. Podabno, samo obratno, bi lahko ugotovili za prodajane dobrine, za prido-bivane produkte, za uvažane dobrine. Po-sledica je, da so struktura družbene pora-be in produkcija, struktura naložb in struktura mednarodne menjave deformi-rane, kar pomeni, da je družbeni pro- dukt, vsota koristi, ki jih daje gospodar-stvo družbi na uporabo, manjši kot bi lah-ko bil pri istem delu in istih sredstvih. Gospodarjenje, ki ne temelji na kriteriju, enovitem na vseh sektorjih gospodarjenja, je v resnici gospodarjenje na podlagi na-turalnih kriterijev, gospodarjenje na pod-lagi naturalnih kriterijev pa zanika enot-nost narodnega gospodarstva in onemogo-ča maksimalizacijo njegovega porabljivega produkta. Predvidene spremembe v gospodar-skem sistemu imajo namen doseči z uve-ljavitvijo enotnih trgov enotno narodno gospodarstvo z enotnimi vrednostnimi kri-teriji, čigar edini cilj bi bil čim večji porabljivi družbeni produkt, ne glede na njegovo naturalno sestavo. Na področju trga življenjskih in produkcijskih sred-stev bo to omogočeno s spremembami cen nekaterih panog in s poenotenjem re-žima cen, na področju zunanje trgovine z enotnim menjalnim tečajem in uporabo carin in izvoznih olajšav v namenu, poma-gati dolgoročnemu optimalnemu struk-turiranju domače produkcije in uvoza ter izvoza, na področju investiranja pa z za-četnimi ukrepi, ki naj čim bolj pospešijo pretakanje kapitala v najbolj donosne za-poslitve. Obravnavane spremembe, ki ustvarjajo enotnost, trgov, ustvarjajo obenem enake pogoje gospodarjenja za vse gospodarske organizacije. Ideja' izenačenja pogojev go-spodarjenja, ki so jo pogosto razlagali tako, da je treba zagotoviti enake uspe-he vsem panogam in vsem organizacijam, bo dobila s tem pravo vsebino. Novi si-stem bo nujno izločil vse tiste, ki pri si-cer enakih pogojih ne bodo z visoko pro-duktivnostjo dokazali svoje sposobnosti. Izločanje ne le posameznih organizacij, ampak tudi celih strok in panog, bo ce-lo eden od kriterijev, ali se je zamišlje-ni ekonomski sistem resnično uveljavil, ali pa so ga preštevilni kompromisi de-mobilizirali. Razen enotnih trgov, ki omogočajo s pravilnimi strukturami stroškov in dohod-kov pravilno strukturiranje porabe in produkcije, izvoza in uvoza, ter investi-cij, zahteva uspešno gospodarjenje tudi realen,, dejanskemu razmerju med skup-no ponudbo in skupnim povpraševanjem ustrezajoč, razen tega pa tudi stabilen splošni nivo' ustreznih cen, absolutnih cen dobrin življenjskih in produkcijskih sred-stev, absolutne višine menjalnih tečajev in absolutne višine obrestnih mer investi-cijskih sredstev. V nasprotnem primeru pride na trgu dobrin do neskladja med skupnim povpraševanjem in skupno po-nudbo, v mednarodnem trgovanju Ao ne-uravnovešene trgovinske bilance, na trgu investicijskih sredstev pa do njihovega pomanjkanja. Predvideni ukrepi imajo v veliki meri tudi to pred očmi. Menjalni tečaj naj ne bi bil samo enoten, ampak tudi realen, tak, ki bi odražal razmerje med povpraše-vanjem in ponudbo deviznih sredstev. Ker bodo predvidene spremembe relativnih cen, obenem s povečanim tečajem tujih deviz povečale notranjo splošno raven cen, bo treba najbrž kaj kmalu menjalni te-čaj ponovno prilagoditi nastalim razmer-jem, če bomo hoteli, da bo ostal realen tudi še po daljšem času. Njegova dokonč-na stabilizacija je mogoča le s stabiliza-cijo notranje kupne moči dinarja in urav-novešenjem plačilne bilanee. Zato bo tre-ba mnogo resneje kot doslej poskrbeti za takšno monetarno politiko, ki bo daja-la gospodarstvu ravno takšne količine de-narja, kakršne bo zahtevalo razširjanje re-produkcijskega procesa pri nespremenje-ni ravni cen. Pri tem bo treba v mnogo-čem revidirati naše dosedanje pojmova-nje denarja in virov ustvarjanja denarja. Perspektive na področju trga investicij-skih sredstev so manj jasne, vsaj teoretič-ne. Predvideni ukrepi sicer gredo v smeri njegovega poenotenja za vse gospodarst-vo, verjetno pa niso zadostni, niti po svo-ji ekonomsko politični motivaciji, da to dosežejo. V primerjavi s trgom deviznih sredstev, kjer je padla skoraj vsaka ide-ja deviznega samofinanciranja, povezova-nja uvoza z izvozom, in podobnimi, v re-snici naturalnimi načini gospodarjenja, koncepti o ureditvi trga investicijskih sredstev pomembno zaostajajo. Minima-liziranje obresti na sredstva podjetij, ne toliko tisto, kj izhaja iz trenutnih potreb, ampak predvsem kolikor je utemeljeno na idejah, da nasprotujejo naši ureditvi, da povečujejo cene, da onemogočajo med-narodno menjavo, kar vse izhaja v dobri meri iz prepričanja, da morajo neiz-bežno v centralni investicijski fond, pa kaže, da je do realnosti cene investicij-skih sredstev najbrž še dolga pot. Njena realnost pa je eden od pogojev, brez ka-terega ni ekonomsko pravilnega sistema delitve družtoenega produkta, brez kate-rega sistem osebnih dohodkov prek po nudbe nujno sili v inflacijo in brez kate-rega domače cene ne morejo odražati re-alnih produkcijskih stroškov, kar onemo goča v zadnji posledici pravilno strukturi-ranje izvoza in uvoza, s tem pa tudi do-mače produkcijske strukture. če upoštevamo te pripombe, lahko ns podlagi povedanega zaključimo, da bodo predvidene spremembe v gospodarskem sistemu, če bodo dosledno izvedene, bist-veno izboljšale gospodarjenje v podjetjih kakor tudi v obsegu vsega gospodarstva in da se odpirajo z njimi našemu gospo darskemu razvoju še mnogo večje mož-nosti kot doslej. Prof. dr. Aleksander Bajt Docent ing. JOŽE ŠPANRING -biotehniška fakulteta 1. Kako bodo napovedane ekonomske spremembe vplivale na poljedelstvo. Kot laik na področju ekonomskih znanosti vn regionalnega gospodarskega meha-nizma lahko samo upam, da odgovorni strokovnjaki tudi v bodoče ne bodo tako kratkovidni, da bi s svojimi prehodnimi fn stalnejšimi ukrepi prizadeli katerokoli gospodarsko vejo, ki jo narekujejo potre-be in vsaj povprečni izvori materialne narave (surovine, tla, podnebje, rude itd) Poljedelstvo — pridobivanje surovin organ-skega izvora na površju naše zemlje — naj bi po napovedanih načelih pridobi-lo nekoliko več kot druge veje. Ve-rižna povezanost različnih vej pa dopu-šča le neznatne izboljšave, saj se obeta drugim s poljedelstvom močno povezanim vejam še več ugodnosti (elek-trogospodarstvo, promet, pridobivanje na' fte in premoga itd), seveda na račun ko-ristnikov njihovih storitev. Radikalnejšo demontažo dosedanjega in-strumentarija na tem področju bo verjet-no še vedno oviral pritisk prizadetih vej z zahtevami po vsaj prehodni nadaljni družbeni zaščiti in pomoči, skratka na-daljevanje administrativnih mer (premije, regresi, carinske zaščite, izvozne subven-cije in restrikcije, različni kreditni pogo-ji itd). če naj bi zagotovili izenačene po-goje dela, načelo delitve po delu in med-narodne delitve delat naj bi čim bolj deloval mehanizem trga, zlasti mednarod-nega, ki pa ga verjetno težko definiramo. Obeta se izenačenje cen z mednarodni-mi za vse surovine, kar je za poljedelst-vo velika pridobitev in me kot poljedel-ca veseli (ne pa seveda tudi kot potroš-nika teh surovin). Bojim pa se, da bo napovedana carinska zaščita zavarovala vse druge veje prej kot surovinsko. Dru-god skušajo s carinsko zaščito zavaro-vati najprej rabo lastnih surovinskih zmogljivosti, saj različne podnebno-talne okoliščine nudijo zelo neenake pogoje pro-izvodnje in bi morali cela področja pre-nehati obdelovati, če take zaščite in po-moči ne bi tisti proizvajalci uživali. če bi industrija, ki oskrbuje poljedelstvo, ne uživala nobenih carinskih zaščit vn dru-gih bonifikacij nasproti svetovni industri-ji in bi bila poljedelstvu dosegljiva pro-izvajalna sredstva po mednarodnih cenah (stroji, gnojila, zaščitna sredstva), po-tem bi si upal napovedati, da bi naše po~ Ijedelstvo lahko uspešno tekmovalo s ka-terimkoli tujim po mednarodnih cenah brez kakršnihkoli ugodnosti, pri ustrezni spremembi strukture proizvodnje. 2. Tu pa sem se še dotaknil drugega vprašanja. Subjektivni faktor t. j. zrelost samoupravljalcev, da gledajo na te spre-membe dovolj široko in da bo njihovo r e -alno m e sto med proizvajalci rezultat dolgotrajnega procesa, ki mu nasilne in nepotrpežljive zahteve močno škodujejo. če verjamem v moč človeškega duha tudi v atomskem stoletju, potem moram toli-ko bolj verjeti moči organizirane druzbe, ki je in naj bi bila le integracija teh du-hov, zgodovinsko preskušenih, uklenjenih v današnje materialne osnove in nebrzda-nih v načrtih za bodočnost. 3. Kako naj se univerza aktivno vklju-či v »strukturiranje novih ekonomskih in družbenih odnosov«? Za vsliko večino uni-verzitetnih delavcev je odgovor na io vprašanje približno enak kot za večino vseh ostalih občanov. Imajo pa več mož-nosti, da vse spremembe kritično sprem-Ijajo in eventualna neupravičena odsto-panja v korist ali škodo svoje stroke pra-vočasno analizirajo in o teh analizah seznanjajo javnost. Nekaterim svojim so-delavcem, specialistom s področij, kjer bodo napovedani ukrepi najbolj vplivali in največ spremenili, pa nikakor ns zavi-dam njihove vloge, saj je odgovorna in tezka. Velika škoda bi bila za vse skup-ne napore, če bi njihove analize premalo upoštevali, če bi hote ali nehote odkloni-li njihovo sodelovanje, ali če bi jih z manj pomembnimi zadolžitvami odvrnili od težkega analitičnega dela. Zal še ved-no marsikateri kolektiv njihovo pomoč podcenjuje, drugi pa spet precenjujejo. Si-cer pa je znano, da je bilo tudi doslej veliko število Ijudi aktivno vključenih v priprave novih gospodarskih ukrepov , če-prav to sodelovanje vedno ni bilo razvito. S podrobnostmi v zvezi z novimi eko nomskimi ukrepi, posebej v kmetijstvu, nisem seznanjen, zato lahko le poskušam predvideti, kateri so najaktualnejši pro-blemi v kmetijstvu, ki jih bo treba' v celot-nem kontekstu ekonomskih ukrepov reše-vati. Vsekakor bo treba bolj kot doslej skr-beti in spremljati proizvodnjo na zaseb-nem sektorju. Kot pedolog lahko ugotav-ljam, da na številnih področjih, ki niso primerna za razvoj socialističnega gospo-darstva, zemlja propada (koprske terase, planinski pašniki, prostrane košenice na primorskem, dolenjskem in notranjskem krasu itd.). Prav gotovo bi bilo mogoče z ustreznimi ukrepi in pravilnim tretira-njem privatnega sektorja dobiti večji na-cionalni dohodek, ki ga kmetijstvo kot go-spodarska panoga skupnosti daje, delov-nemu človeku pa zadovoljstvo in gotovost v zaslužku. Omenjeno zanemarjanje kme- tijske zemlje kaže v prvi vrsti na proble-me agrarnega maksimuma, aglomeracij manjših, napol zapuščenih kmetij v več-je, sodobne obrate. S tem v zvezi bi bilo treba poiskati primerno mehanizacijo za privatni sektor, urediti vprašanje nabave reprodukcijskega materiala in določitipra-vilne odnose med socialistično trgovino in zasebnimi proizvajalci. Seveda pa bo morala biti proizvodnja na zasebnem sek-torju močno specializirana in prilagojena na optimalno izkoriščanje edafskih in kli-matskih faktorjev ter zahtevam trga, kar doslej nismo mogli trditi niti za socialisti-čni sektor (zlasti, kar zadeva upoštevanje edafskih in klimatskih faktorjev). O tem, kako naj bi se naša fakulteta vključevala v ekonomska dogajanja, ki jih bodo prinesli novi pogoji gospodarjenja, se mi zdi potrebno povedati sledeče: V zadnjih letih se je strokovni kader na Biotehniški fakulteti na sploh, poseb- Docent ing. ALBIN STRITAR -biotehniška fakulteta no pa še na agronomskem oddelku, po-večal. Ta kader se poleg izpolnjevanja osnov-ne, tj. pedagoške dejavnosti, udejstvuje tudi na znanstveno raziskovalnem in delo-ma tudi pospeševalnem področju. Zveza s prakso, predvsem s socialistič-nimi gospodarstvi, obstaja, vendar njeno funkcioniranje v glavnem ne zavisi to-liko od nas, kolikor od strokovnjakov, ki delajo na teh obratih in se obračajo na nas za strokovno pomoč. Toda v tem po-gledu so bila vrata naše institucije že do-slej odprta na strežaj. Glede pomočl za-sebnemu sektorju pa zadevamo na pro- bleme bolj splošne narave. Nimamo nam-reč kmetijske pospeševalne službe, ki bi sistematično, temeljito inkontinuirano obravnavala probleme v zasebni kmetijski proizvodnji in ki bi v celoti povezovala dejavnost kmetijskih strokovnjakov s tera delom našega kmetijstva, ki ima velik de-lež v celotni kmetijski proizvodnji. Iz iz-kušenj vem, da je ta pomoč, kolikor je sploh obstajala, bila bolj slučajna. Več-ji delež naše fakultete lahko pričakujemo le tedaj, če bo rešeno vprašanje službe, ki bo strokovno obvladovala tudi ta sek-tor našega kmetijstva, s seminarji, preda-vanji, analizami itd. za strokovnjake, ki bi delali na tem področju. Prof. dr. ing. DRAGO OCEPEK -oddelek za montanistiko FNT Ad 1. Pričakujem, da se bodo priča-kovane ekonomske spremembe najbolj odražala prav v rudarstvu, katerega del predavam na rudarskem odseku fakultete. Rudarstvo, ki daje prepotrebne surovine naši predelovalni industriji, je bilo v spo-nah vezanih cen, večkrat zelo pod svetov-nim povprečjem. Rudarji so pri nas, kljub najbolj napornemu delu pri delitvi oseb-nega dohodka na 13. do 15. mestu v pri-merjavi z ostalimi poklici. Tak pojav je v drugih državah, brez ozira na družbeno ureditev, zelo redek. Seveda so iz tega iz-virale predvsem negativne posledice — ve-lika fluktuacija zaposlenih rudarjev, nižja strokovna raven, včasih brezbrižen odnos do dela in tudi precej nizka storilnost, predvsem v rudnikih izven naše republi-ke. Nizke cene in zelo majhen izvoz — predvsem premoga, ki ga vsega potrebu-je domača industrija, so onemogočile tu-di prepotreben uvoz opreme za varno de-lo v rudnikih. Prav zato pričakujem, da bo rudarstvo kot bazična industrija v no-vih ekonomskih pogojih doživelo tako kva-litativen, kakor tudi kvantitativen premik naprej. Spremenjena pariteta med ce-nami nekaterih panog naj bi pomenila odpravo očitnih nesorazmerij in naj bi pripeljala rudarstvo v enak startni polo-žaj. Ad 2. Smatram, da od našega delavca na eni strani premalo pričakujemo, na dru-gi strani pa mu za visoko storilnost tudi premalo nudimo. Primer iz rudarstva: storilnost rudarjev rudnika Velenje je nad evropskim povprečjem za slične objekte, toda z neadekvatnim nagrajevanjem. Žal imamo tudi objekte z zelo nizko storil-nostjo, predvsem v predelovalni industri-ji, kjer vse premalo izkoriščajo delo v več izmenah. Tukaj smo imeli velike rezerve — gradili pa smo raje nove, nerentabilne kapacitete. Samoupravljavci bodo morali pač odkrito analizirati te rezerve v kapa-citeti, storilnosti in deliti osebni dohcdek le po celotni realizaciji, ne pa po opravlje-nem delu in zalogah, kot se to ponekod dogaja. Sem proti dotacijam različnim podjetjem, ki si na ta način dele tuj običek. Upam, da bodo samoupravljavci nekaterih umetno vzdrževanih podjetij imeli toliko poguma in-sanirali ali pa likvidirali svoje nerentabilno podjetje. Torej se ni bati za človeške zmogljivosti, saj le te še daleč niso izkoriščene. Bolj važen bo pogurn za različne ukrepe. Samoupravljavci bodo morali torej v svojem notranjem okviru razčistiti vprašanje kvalitete in cene ter možnost nadaljnje eksistence. Ad 3. Tudi univerza in šolstvo nasploh se bo moralo aktivno vključiti v nove odnose. Upam, da nas bo ekonomska nuj-nost končno prepričala, da sta dve univerzi za SRS odveč. Imamo mnogo inštitutov, ki z znanostjo sploh nimajo nobens zve-ze, ampak so bili ustanovljeni za-radi nižjih dajatev in kot vir dodatnega zaslužka. Imamo inštitute in učne smeri s popolnoma enako vsebino. če bomo uspe-li zaradi novih ekonomskih odnosov kon-solidirati univerzo, ji povrniti njeno vo dilno vlogo v znanosti, odpraviti paraleli-zem, odpraviti psevdoznanost, bo to ver-jetno za nas na univerzi največji uspeh novih ekonomskih ukrepov. TRiBUNA STRAN 3 Blejski komgres PEN je že mimo, vendar mdsilim, da pozaibljen še ni. Pisatelji iz vsega sveta, kot pira-vijo komeintatorji in gavorniki, so se naužili svežega goreajslkega zraka, porpild nekaj sodov pijač, pojedli nefcaj centov mesa, na filmski ali kakšen drugačen trak zabeležili lepote blejskega kongresa, predvsem tiste, ki jih je opaziti zunaj kongresne dvorane. Tako misiim jaz. In to zato, keir sem sedel v kon-gresni dvorani in gledal zdolgočasene in zaspaine abraze, ki so spremljali referate slovenskih in dru-gih jugosilovanskih govornikoiv. Mnogo jih je takrat odšlo iz dvorane in sedio na bližnji vrt, kjear so se cvrli čevapčiči in točilo pivo Union. Predsednik Arthuir Miller je izjavii, da je naše pivo boljše od ameriškega. Slovenci pa smo panosni. Trfeamo si na prsi in pravimo — to je bil najboljši kongres PEN. To pravijo tudi mozemsiki govorniki; izrekajo nam pri-znamje, da smo prijazni, gostoljubnii, čeprav smo majhni. Fravijo, da živimo sredi krasne narave. Leonid Leonov je rekel, da bo lahko izpopotnil svajo zibirko cifclam. Literati, ki smo jih gledali, kako so spali med referati, so že stari možje in gospe. Maio jih je pod šestdeset. Vsi nosijo brade, sive lase in gole lobanje. Slovenci se apravičujemo: saj smo majhni, toda poglejte nas! Pripravili smo vam izfl.et v V>rbo, rojstni kraj našega največjega, najboiljšega, najčudoviitejšega., bisemega in evropsko pomembnega pesnika Pranceta Frašetrna! In potem pravi govomik (menda Angflež): »Mi ne pozmamo vaše literaituire, vaših pisateljev, preberite nam kaj, namesfo da sroivorite fraze!« Stovemci znamo biti čudovito iznajdljivi. Pogilajte, pravimo, prišli so Evropejci in svetovljani! Dajmo jili s Prešernom, z Gregorčičem! Napravimo si re-klamo. Morda pa ne bodo uganiili, da smo v resnici majhni. Zato se ponašamo z vsemogočim. Pravimo, res smo majhni, toda, glejte nas, tako majhni ven-darle nismo. V uvodniku Naših razgledov, posve-čenem kongresu, je majhmosit slovenskega naroda in zraven tisti »ampak« poudarjen najmanj deset-krat. Naj slišdijo, pravimo. Kongresu »daje streho literatura malega naro-da . . .« tudi uvodnik v Našiih razgledih. »V svoj je-zik smo zailjubljeni, a če se peajemo saino štiri urne, bomo že morali govoriibi dirugega,« pravi uvodničar v nasilednjem odstavku, v odstavku za njim pa be-reuno tele besede, pogojeme s toliko narodnostne bo-lečine in manjvrednostinega kompleksa^ da jih velja cdtiraiti v ceJoti. »Te preizkušnje in 'težnja, imeti vsaj v malem vse, niso saimo znamenje majhnostij arnpak tudi s.posobnosti, da se v vse novo vključu-jemo. Navsezadnje pomeni za Slovence velik napor, da morajo v mestu s 180.000 prebivalci, kolitor jiii ima Ljubljana, nacdonailno središče na:rcxia, vzdrže-vati tri radna gledališča, tri simfonične orkestre, univerzo z vssmd fakuitetami in inštituti, visoke šole ter akadernijo znanosti in umeitnosti.« Vnema, s kakršno smo hoteli izbrisati svojo majhnost ab priložnosti blejskega kongresa, je ne-simpatična. Verjemimo^ tujec nas bo kaj malo spo-štoval, če bomo brenkali na strune usmiljenja in sočuitja. Tujcu moramo z dejanji dokazati, da nismo majhni, ne s trditvijo, da to nismo in nismo. Kon-gres PEN na Biedu bi lahko to potrdil brez me-lanhoildje ob spominu na Pranceta Prešeima in Si-mona Gregorčiča. Lahko bi to potrdili brez našte-vanja svojih »ampaik«, ampak bi se moral tisti »ampak« postaviti sam od seibe, spontano. Saj za-dosituje zibirka Kosovela, zadostuje antologija-- slo-vensfce proze in poezaje, prevoda naših avtorjev v svetovne jezike, na vsak način pa poimsnijo st-varna dejanja mnogo več kot sto in sto lepdh besed. Na-mesto da bi udeleženci kongresa &poznaili našo lite-raturo in naše abzorje, so spoznali naš manjvred-nostni koinpleks. In to spoznanje ni preveč vzpod-budno ne zanje, še manj za nas. Dimitrij Rupel FILIP KUMBA« NIMA CASA In Filip je Phil ostal zapustil je Balk iketo ukvarja se s fra ;o etiketo in odgovarja: inflble — žal. franl tden Francoski zato se Kumba se po francosko§mi in ni mu mar PO KONGRESU Slovence jeza si -do konca leta nobenega kongn spoštovanja, ocijo ukvarja, pogovarja arska vprašanja. REFORMA Pred njo iiveli zdaj v refori iz ">pon teme priprave protin icije pa že so v teku JANEZU MEN4 Že res, da pozei pigramatik: da kri ni huda ¦ zato zamuda. Postal si modeAmatik. ... IVERI V S« PA NE io v srednjem veku, et vse je krasno; Jv obzorje jasno, Če druge smei vseh vrst prii odvzemaš jim svetujem ti: na dvoje svojegAeli. i želji, iš, stikaš, pritikaš, MATEK ¦ nje produktivnosti, dosti lepo kaže odnos med teh-nično opremljenostjo in produktivnostjo v naši indu-striji od 1952 do 1962 leta, prikazan z indeksi. Po vojni so v naši družbi pripisovali primami pomen delovnim sredstvom, niso pa posvečalj dovolj pozornosti kadrom. Veljalo je mnenje, da so delovna sredstva »čarobna palica« pospešenega eikonomskega razvoja. Takšno pojmovanje je očitno iz vseh analiz, planov in raziskav iz tega obdobja. Komponenta »človek« kot proizvajalna sila še zdaleč ni bila osvet-ljena kot ona druga komponenta. V pogojih inten-zivnega prqcesa integriranja v gospodarstvu in osvo-bajanja Jugoslavije vsakršnih lioenc, postanejo kadri kot proizvajalna sila bistveni faktor pospešenega go-spodarskega razvoja. Ta premik se dogaja cxi 1957 leta sem in je zelo lepo razviden iz naraščanja šte-vila visokošolskih ustanov. Leta je delovalo v Jugoslaviji visok. ustanov tehnična opremljenost produktivnost celotna industrija 147 električna energija 282 proizvodnja nafte 176 črna metalurgija 198 barvna metalurgija 272 osnovni metali 236 kemična ind. in papir 165 ostala industrija 106 150 257 350 209 184 194 181 139 1957/58 1958/59 1959/60 1960/61 1961/62 1962/63 110 122 143 204 244 260 Janez VIPOTNIK, ziveani sekretar za kulturo in prosveto, je ob tem zapisal: »Boj za povečanje produktivnosti dela, kot osnov-nega gibalca nadaljnjega progresa, je najtesneje po-vezan s kadrovskimi vprašanji. Na eni sitrani z in-vesticijami in drugače povečujemo napore za moder-nizacijo proizvodnje, kar zahteva na drugi strani izdelano delitev dela, pri tem pa zelo pogosto zane-marjamo ali celo pozabljamo na izredno pomembno vprašanje kadrov, ki naj bi organizirali takšno pro-izvodnjo in jo nertehno izpopolnjevali. Moderna orga-nizacija dela najracionalneje razmešča kadre z nižjo, srednjo in visoko kvalifikacijo. Razen tega, v zadnjih letih, mnogo znakov kaže, da je — posebno v indu-striji — nastopil čas preraščanja tako imenovane faze ekstenzivnega razvoja, v katerem se je visoka stop-nja napredka lahko realizirala z zgolj rutinskimi tehnološkimi prijemi. Kljub določenim strukturalnim disproporcem, katere je treba odpravljati, so skoraj v vseh mejah proizvodne kapacitete toliko narasle, da se v njihovem popolnejšem in efikasnejšem izkoriščanju skrivajo velike rezerve za nadaljnjj raz-voj proizvodnje. Reševanje tega problema postavlja izrazito v ospredje elemente — tehniko, tehnologijo in znanstveno raziskovanje, odgovarjajoče strukture zaposlenih, kar vse je zopet odvisno od kadrov, oz. izobraževalnih inštitucij, ki formirajo te kadre.« (Fourastie- v »Le grand espoir du XXe siecle« ugotavlja temeljno značilnost proizvodnje našega ča-sa, da namreč v primeri s pomembnostjo fenomena produktivnosti bledijo vsi ostali elementi produkcije — njihov pomen izginja s skoraj isto silo, s kakršno erozija vodne stihije zabriše poprejšnji relief.) Da za jugoslovanske razmer drži Vipotnikova ugo-tovitev primarnosti faktorja kvalifikacije za poveča- Prezentni sta dve konstataciji: 1. Kategorija — ostala industrija — vključuje predvsem drobno industrijsko proizvodnjo, ki jo je zaradi neizrazitosti težko vključiti v eno od velikih proizvodnih vej. Toda ravno ta kategorija izkazuje izredno ugodno razmerje med tehnično opremlje-nostjo, pač zato, ker je v tej kategoriji diferencia-cija dela še na zelo nizki stopnji in zato organizacija dela tu ne igra praktično nobane vloge. 2. Na drugi strani lahko ugotovimo, da je razmer-je med tehnično opremljenostjo in produktivnostjo ugodno le še v tistih vejah industrije, za katere je značilna visoka stopnja kvalificiranosti zaposienih (kemična industrija, papirna industrija, industrija nafte, črna metalurgija). Vse to govori, da smo danes pri nas več kot zreli za razumevanje smisla MARXOVE misli, ki pravi, da »proces proizvodnje lahko postane tehnološki doda-tek znanosti«. če pa smo na tem, da razumemo to genialno anticipacijo moderne »znanstvene« revolu-cije, potem smo pravzaprav pred vključitvijo v ta največji podvig človekove zvijačnosti. In dejansko bi vse naše ambicije danes naj šle v to smer. Seveda pa je njih realizacija odvisna od marsičesa. Statistika OZN smatra za dovolj siguren indika-tor smotrnosti družbenega razvoja v posameznih de-želah odnos med višino nacionalnega dohodka tn izobrazberio strukturo tistih, ki ta dohodek ustvar-jajo. Našel sem ugotovitev, da Jugoslavija v tej raz-predelnici sploh ni upoštevana, ker da v tem po-gledu ne uveljavlja nikakršnih meril. To je očitno tudi iz deleža v nacionalnem dohodku, ki je na raz-polago za znanstveno-raziskovalno delo. V veliki Bri-taniji je izkazanih v te namene 34 dolarjev po giavi prebivalca, v ZRN 17, v ZSSR 16, v Franciji 15, Ni-zozemskem 13, Belgiji 9. Pri nas pa je v vsakem pogledu izpod 2 dolarja. To pa vendarle pomeni, da je pri nas dodeljeno znanosti 0,78% narodnega dohodka v primeri z 1,5% do 2% v Franciji, Nemčiji- in na Nizozemskem oz. 2 do 3,5% v ZSSR, Veliki Britaniji in ZDA. Vendar je razlika v absolutni vsoti tolikšna, da postane ana-logno sklepanje na možnosti znanstveno raziskoval-nega dela nerealno. Razveseljiv je ob vsem tem podatek za Slovenijo, ki je izraz naporov znanstve-nega kadra. Pri nas je namreč znašala lani vrednost raziskovalnih del glede na celoten družbeni proizvod 1,2% (V ZDA 3,2%, Velika Britanija 2,6%, ZSSR 2,4%, na Nizozemskem 1,4%). To v primeri z vloženimi sredst\a govori o značaju naših raziskav, ki so ob tako hitrem obračanju investicij lahlco le aplikatlvne. Danes, ko smo se temeljiteje kot kdajkoli doslej soočili z realno situacijo v naši proizvodnji, ugotav-ljamo manufakturni karakter naših tovarn — vseka-kor zaostala tehnologija; ugotavljamo nizko produk-tivnost — vsekakor nezadovoljiva . kvalifikacijsika struktura; ugotavljamo nekoristne naložbe investicij — vsekakor neracionalen gospodarski sistem. Dovolj argumentov torej za povečano skrb skupnosti za znanstveno izobraževanje. Res, ta nanaenska sredstva so se v letošnjem letu dvignila za celih 20%. Toda izdatki za znanost so se v času intenzivne racionali-zacije gospodarstva v ZSSR (od 1958 do 1961) pove-čali za 180%. na Japonskem za 207%. Nadaljevanje na 6. strani U Zadnji čas sta dva skrajno izostrena dogodka močno odjeknila v naši javnosti; v njuni skrajnosti so se združile nekatere temne in boleče strani naših družbenih odnosov. Vendar pa je javni odmev pou-darjal predvsem vidik »škakljivosti« obeh dbgodkov. Tudi naša osrednja časnika, Delo in Dnevnik, sta se z zadevarna precej ukvainjala; vertjemima novinarjem, da niso hoteli in da tudi niso bili senzacionalistični (čeprav me ne bo nihče prepričal, da masten naslov na prvi strani v takem primeru ni senzacionalen). Verjamem tudi, da je uredništvo Dela iskreno napi-salo odgovor na protestna pisma nekaterih bralcev: in tu se zame problem začenja. Kako razumem odgovor uredništva? — Da niso imeli nikakih senzacionalističnih namenov, pač pa so hoteli z objektivno informacijo seznaniti bralce z resnioo( katoršna je; s tem so skušali preprečiti šir-jenje predimenzioniranih in natolcujočih govoric s primesmi neplemenitih nagibov. Prav tako pa so dali možnost velikemu delu bralcev, da lahko s kritično analizo odkrivajo stvari, ki v življenju sicer niso redkost in ki niso v skladu s socialističnim pojmo-vanjem etike in človekovega dostojanstva. Tako so vzpodbujali bralce k aktivnejšemu odnosu do druž-bene problematike ter so izzvali (ali skušali izzvati) protest proti amoralnemu in s tem posredno poka-zali svoje socialistično pojmovanje človekovega do-stojanstva. Kaj pa me moti v tem odgovoru — ali bolje: v miselnosti, ki se v njem izraža (saj mislim, da gre za širši pojav)? — Odgovor Dela predvsem nenavad-no poudarja željo po objektivnem informiranju; ne glede na izredno širok pomenski obseg tega izraza in na njegovo nedoločenost mislim, da je to sam po sefbi suimljiv pogoj in temnelj oibsitoju časopisa ter ao- vinarjevemu delu. Vendar pa se na tem temelju no-vinarjev poklic šele začenja in razprava o kakovosti časopisa je možna šele, ko je izpolnjen osnovni po-goj. če pa je informiranje alfa in omega, potem se-veda novinarjev ne potrebujemo in nam zadostuje nekaj registratorjev, ki bi jih v prihodnosti zame-njali avtomati. Poleg načelnega pomisleka pa me veliko bolj moti empirično dejstvo: časopisje ni preprečilo umazanih govoric, ni omogočilo »kritične analize« in ni »spod-budilo bralce k aktivnejšemu odnosu do družbene problemaitike« in zato vsaj zame niti »posredno« ni »pokazalo svojega socialističnega pojmovanja člove-kovega dostojanstva«. — Kaj je vzrok temu polomu? Po mojem to, da se časopisje vključuje (tako s svo-jim mitom o objektivni informaciji, kakor z vsako-kratnim konkretnim izpolnjevanjem svojega tako poj-movanega poslanstva) v neko zelo razširjeno zavest o naši družbeni stvarnosti, ki se zgraža samo nad najskirajnejšimi ekscessi, vsakdanje »manjše« svinja-rije pa so zanjo naravne in nepomembne. Tako se ta zavest odpoveduje naporu, da bi prodrla do korenin ekscesov, nad katerimi se zgraža — saj te tičijo prav v »vsakdanjih, normalnih« umazanijah, o katerih pa ta zavest molči. Prav taka zavest pa vzdržuje ne samo »vsakdanje« amoralnosti, ker jih tiho trpi, ampak tudi prav te ekscese, ki rastejo iz »normal-nih majhnih« umazanij. — Zaradi vsega tega bom skušal v pričujočih vrsticah vsaj v zmanjšanem merilu in zelo shematič-no izpolniti tisto delo, ki se ga slovenski poklicni novinar ni niti lotil, kaj šele opravil. Takoj na za-četku se seveda odpovedujem vsakršnemu moralizi-ranju, saj bi sicer zdrknil na raven kritizirane mi-selnosti; moj namen je veliko preprostejši: ugotoviti, kakšna je notranja s ura degradiranih odnosov in kje v naši družbi degradacije. če se ra vprašanje, potem bc tudi vloga kritizirane ijavi, ki omogočajo takšne posrečilo odgovoriti na to verjetno postala jasnejša slnosti in njen izvor. Preden pa skušam ati strukture in vzroke, si moramo vsaj bežno < ati pojave same: če doka-danjih degradiranih med-človeških odnosov ol jo, bom obenem resnično upravičil svojo kritik ikaj če jih ni, potem ima prav lepodušniška ra ost dela naše javnosti in njih molčijo. ;an predvsem na svoje ivnih informaciij v mno-itvih ni bilo. Vendar po [Ografi o velikem številu ito, če ga primerjamo s o razmeroma velikem od-letih pred sklenitvijo za-adi sami govorijo o sebi: ,tkim izvedel razpravo o ijah med mladimi; kljub tonu v smislu »glejmo se ki ga je vcepila tej raz-arle seznanila z nekate-mladih. Pripovedovali sti iskrenih odnosov, o odnosih, ki vanje mladi ;bijaških kompenzacijah, še veliko podobnega ... obiskovala tretji razred ki je zanosila z nekim le- tošnjim maturantom,tbil slučaj, da je zanosila, pač pa je slučaj, da fe prav ta maturant. Dekle je seveda ostala nekaterih novinarjev, Pri tej nalogi se: osebne izfcušnje, saj žičnih komunikacij& drugih kanalih poro splavov, ki postane številom rojstev; po: stotku novorojenčkc konske zveze ... Pa tednik Mladina je p huliganstvu in drugih absurdno sentimenta kot prijatelji, kot lj pravi, nas je Mladi rimi dragocenimi i: so o praktični neu plehkih čisto seksui vstopajo in jih izvaj o zapeljevanju odr; Poznam dekle — le gimnazije, pa je p Druga stran te stvarnosti pa so izpovedi mladih, ki pričajo o neizrekljivem potencialu sil, upanj, člo-večnih intencij, stremljenj za lepim in iskrenim — ki pa vseskozi ostajajo v čisti subjektivnosti. Še več: vsa ta stremljenja po neki usojenosti propadajo, brž ko se hočejo družbeno uresničiti. V tem tragičnem nasprotju je velika zagata mladih. Vse to nenavadno spominja na temeljno situacijo, ki jo razkrivajo ve-liki romani devetnajstega stoletja: veliko, čisto iska-nje in upanje mladega človeka se hoče družbeno uresničiti in nujno propade; v trenutku, ko se ta velika subjektiviteta hoče realizirati, se prelevi v svoje nasprotje in človek postane eden od hudičev v družbenem peklu. Ballzac, Stendhal, Fiaubeirt, James in drugi govo-rijo o položaju človeka v času, ko so se kapitalistič-na nasprotja najbolj zaostrila; in marksisti ugotav-ljajo, da ti pisatelji izpovedujejo človekovo usodo v reificiranem svetu. Reifikacija — postvarelost med-človeških odnosov, blagovni fetišizem so zakonitosti blagovnega gospodarstva. In družbeni odnosi se Iju-dem zdijo »ne kot neposredni družbeni odjiosi med osebami samimi v njihovih delih, temveč, nasprotno, kot stvarni (materialni) odnosi med ljudmi in druž-beni odnosi med stvarnii,« ugotavlja Marx v Ka-pitalu. Tu se ne utegnem ukvarjati s podrobnejšo analizo reifikacije in njenega delovanja; zadovoljil se bom samo s pomembno ugotovitvijo Luciena Goldmanna, da je reifikacija v bistvu zamenjavanje kvalitativ-nega s kvantitativnim, konkretnega z abstraktnim. Prav s tega vidika lahko zelo zanimivo osvetlimo de-gradirane medčloveške odnose: ljubezen, kvalitetni odnos, spodriva množica seksualnih avantur, kjer se uveljavlja samo kvantitativno načelo; na mesto pol-nega, enkratnega in edinstvenega medčloveškega od-nosa stopa goli seksualni akt v vsej svoji abstraktno-sti, splošnosti in ozkosti. V vsakdanjih degradiranih odnosih se uveljavljajo najbolj abstraktne oblike medčloveških odnosov — bodisi na ravni kupopro-daje, bodisi na čisto nagonsko-živalski ravni (prav-zaprav naturalna menjava). človeška enkratnost in konkretnost zginjata; človek se obrača k človeku kakor k predmetu, stvari — ker ali kupuje njegovo »delovno silo«, ki mu zadovoljuje njegove potrebe, ali pa se srečujeta samo v enodimenzionalnosti skup-ne zadovoljitve nagonov. Odkod ta težnja po čisto nagonskem zadovolje-vanju, nam utegne pojasniti Marx, ko v Ekonomsko-filozofskih rokopisih govori o posledicah odtujitve oziroma samoodtujevanja v delovnem procesu: »... človek (delavec) se čuti samodejavnega samo v svojih živalskih funkcijah, pri jedi, pitju in razplo-jevanju, največ še v stanovanju, pri nakitu itd., v svojih človeških funkcijah pa se počuti samo kot žival. Živalsko postane človeško, človeško pa postane živalsko.« Zdaj, ko sem očrtal strukturo medčloveških odno-sov, moram poiskati še njen izvor. Pri tem pa" se znajdem v neprijetni zadregi. Vse opisane reifikacij-ske in alienacijske strukture so zakonitost blagovne-ga gospodarstva v njegovi najčistejši obliki — v kla-sičnem liberalnem kapitalizmu. Za našo družbo pa vemo, da njeno gospodarstvo ni čisto tržno-blagov-no, kaj šele Iiberalistično. Prav tako vemo, da naša družbena zavest aktivno deluje v družbenih doga-janjih in jih obvladuje, medtem ko v liberalizmu zavest teži k temu, da (prav zaradi reifikacije) po- stane gol odsev ekonomskih dogajanj. V tem pre-cepu je več možnosti rešitve: ali obstoječi blagovni značaj kljub temu, da ni vseobsežen, že sam poraja reifikacijske strukture; ali pa deluje v zavesti neka vztrajnost, ki sama na ravni zavesti nadaljuje pro-cese, ki so se začeli še v pogojih kapitalističnega go-spodarstva; mogoče pa gre za kombinacijo obeb. mož-nosti. Vsekakor je to problem, ki ga tu ne morem rešiti; zato bo dovolj, da sem nanj opozoril. Doslej sem govoril samo o strukturah, ki tako ali drugače opredeljujejo človeka; ne smemo pa po-zabiti na dejstvo, da so v vseh časih, tudi v dobah najhujše reifikacije, živeli ljudje, ki so se ji upirali in jo premagovali. Zakaj v bistvu je človek v mejah svoje zgodovinske situacije svoboden. Zato se bo zmerom znal upreti nečloveškemu v družbi in v sebi; danes še tembolj, ker pri tem ne bo sam, ampak se bo s svojim bojem vključil v najbolj množično za-vestno gibanje v naši družbi. V časopisu so ob v uvo-du omenjenih dogodkih spraševali, kako je mogoče, da ljudje po samoupravni poti niso pometli z eksce-si. Res je — samoupravljanje v pogojih reifikacije in alienacije ni mogoče; res pa je tudi, da se samo s samoupravljanjem lahko uspešno borimo in pre-raščamo take strukture v medsebojnih odnosih. In ta dialektični proces, ta boj je epopeja naših dni. Samo v tem prizadevanju je možna človekova vklju-čitev v družbo in njegova uresničitev kot človeka; samo na tej fronti pa je možna tudi resnična anga-žiranost in družbena integriranost naših časopisov in drugih občil. Da pa bomo to dosegli, bomo morali v naših množičnih občilih izvesti še globok revolu-cionaren proces; in prispevek k temu naporu želi biti tudi pričujoči sestavek. Rastko Močnik ALMA MATER PO NAŠE To^se pravi, da smo še daleč od kakrš-negakoli booma v racionalizaciji gospodar-stva, ki pa bi trenutni situaciji še kako pristajal. V kontekst pomanjkljivega tretmaja znanstveno raziskovalnega dela gre tudi vtis, da je pri nas znanstvenih kadrov več kot dovolj — poglejte: le 30 odstotkov univerzitetnih znanstvenih delavcev je ak-tivno vključenih v delo institutov. Vzroke vsekakor nezadovoljivega stanja je iskati na dveh mestih. rta strani inve-stitorjev in na strani realizatorjev znan-stveno-raziskovalnih nalog. V dosedanjem sistemu finansiranja smo ločevali finansiranje kadrov in izobra-ževalnih institucij od osnovnih gibalcev in interesa. če proces reprodukcije res pred-stavlja enotnost objektivnih in subjektiv-nih faktorjev, to pa predvsem pomeni de-lovnih sredstev in človeka kot subjektiv-nega akterja proizvajalnih sil, potem ni normalno, da se subjektivni faktor preko mehanizma finansiranja oddvaja od objek-tivnega faktorja in da se pripravljanje subjektivnega faktorja prepušča drugim organom izven ekonomske baze. Nikakrš-nega opravičila ni za pojav, da to priprav-ljanje ni vgrajeno v ekonomski interes in funkcije osnovnega nosilca razširjene re-produkcije (delovne organizacije). Ko pa kritiziramo investicijsko politi-ko delovnih organizacij na področju znan-stveno raziskovalnega dela, moramo upo-števati dvoje. 1. Omejen interes proizvodnje za znan-Btveno raziskovanje. Niti v razvitih gospo-darskih organizmih zahoda ni interesa za finansiranje fiindamentalnih znanstvenih raziskav. 2. Znatno omejene možnosti delovnih organizacij — da bi kljub dobri volji — odločilneje posegale v znanstveno raz-iskovalno politiko. 51 odstotkov sredstev akumulacije se namreč" zbira izven nepo-sredne produkcije. Za sredstva iz budžeta, ki so namenjena znanosti, pa je značilno npadanje, 1962 je šlo v te namene 4,8 od-stotka budžeta, 1963 — 4.3 odstotka in 1964 leta le 3,3 odstotka. Za tem nominal-nim padcem pa se skriva še ostrejši real-ni padec. Poseben problem je financiranje znan-»tveno raziskovalnega dela na univerzi. Prvič zato, ker tu še vedno izhajajo iz nekaterih predpostavk: — da je univerza prvenstveno učna ustanova; znanstveni kader je obremenjen s poukom, zato se ne more ukvarjati z znanstvenim delom. (Cemu torej tonamen-ske investicije univerzi!) — da pa se tisti učitelji in asistenti, ki jim je do tega, da bi se ukvarjali z znan-stvenim delom (in teh je po ocenah 30 od-stotkov) lahko brez težav vključuje v delo samostojnih institutov (čemu torej tona-menske investicije univerzi, če se znanstve-no raziskovalno delo seli v samostojne institute!) — da je premajhna sredstva iz budžeta potrebno kompenzirati z investicijami za znanstveno raziskovalno delo s strani de-lovnih organizacij. (To je konec koncev res, toda zakaj potem državna uprava ne živi od prostovoljnih prispevkov!) Drugič pa zato, ker je danes objektiv-no nemogoče govoriti o direktni zaintere-siranosti proizvodnje za to institucjjo (s kakršno imamo opraviti pri primitivnem rokodelcu, ki je s praktičnim angažmajem tudi že sprejemal in prenašal akumulirano izkustvo). Delavci z velikim izkustvenim bogastvom so se odtujili preostali večini in se institucionalizirali mimo nje kot eli-ta, s tem pa sami vzpostavili relacijo uni-verza (kot sinonim za intelektualno elito): družba (kot sinonim za neposredno proiz-vodnjo). Odtod izhaja kasnejše zaporedje obdobij tesnejše ali rahlejše navezanosti znanosti na neposredno proizvodnjo, ki mu marksisti pravimo teorija revolucij, profesor Emile BONPAREYTRE pa ga le-po ilustrira z evolucijo poklica univerzitet-nega profesorja: »Univerzitetni profesor je bil veliko prej kot delavec — duševni plemič: ni imel ne odgovornosti denarja, ne odgovor-nosti oblasti. Nekje ob strani je postav-ljal načela in prepuščal drugim, da iz njih izpeljejo praktične zaključke. Ni bil koristen in nihče ni od njega zahteval, naj bo koristen. Občevanje z največjimi duhovi preteklosti in sedanjosti mu je pri-našalo družbo po njegovi podobi. če gre-mo do skrajnosti, kulture ni širil, pač pa jo je utelešal. Z zgledom je dokazoval mož-nost intelektualnega in duhovnega življe-nja in njegova dejavnost je bila dragocena sama po sebi, ne glede na njene učinke. Biti univerzitetni profesor je danes poklic in do enake transmutacije je pri-šlo pri večini intelektualnih poklicev. Po-klic, to se pravi delo, z urnikom, z roki in predvsem s »strankami« in cilji, ki jih je treba doseči. čas, ki si ga pridržimo za razmišijanje, »prosti« čas, brez odrejene-ga cilja, se počasi spreminja v obrobek razvedrila, ki si ga skuša ohraniti vsak zaposlen človek. Njegova naloga ni več opredeljena z njegovim, osamljenim izpo-polnjevanjem. Tudi on mora pokazati re-zultate.« Gre torej za potrebo, da se tudi najbolj komplicirano izkustvo — znanost — zopet prenaša z neposrednim delom, ker samo tako je ta prenos (praksa izobraževanja) lahko kompleksen. Sistem študija zato sam pove, v kakšni meri se je univerza — univerzitetni profesorji — uspela integri-rati v skupnost Mesto naše univerze v tem procesu transmutacije bomo našli, če naše študijske načrte primerjamo z mini-malnim načrtom, ki ga zahteva izobraže-vanje znanstveno raziskovalnega kadra, kakor ga nakazuje profesor Rakič z načr-tom treh etap študijskega sistema. PRVA ETAPA v tem sistemu obsega aktivno skupinsko delo z vsemi študenti, ki sestoji iz prilagajanja pouka izgraje-vanju znanstvene motode dela študentov. Osnovno v tem delu predstavlja zamenja-va pasivnega iznašanja faktor s strani učitelja v formi klasičnih predavanj ex ka-tedra z aktivnimi diskusijami o materialih, dejstvih in drugih elementih študijske materije ob samostojnem izvajanju za-ključkov s strani študentov, kjer bi bil učitelj samo najkompetentnejši arbiter di-skusije. Na ta način bi študentje hitreje in efikasneje dojemali redni program štu-dijske materije. Skozi ta postopek bi štu-dentje dobili v reševanje tudi manjše znanstvene in strokovne probleme v obli-ki nalog in tem, občasno pa bi sodelovali tudi v strokovnih diskusijah o aktualnih problemih zrianstvene discipline, katero proučujejo. Ob vsem tem bi kot vrhunec te etape dela prišlo seznanjanje študentov s kon-kretno znanstveno problematiko dela svojega učitelja, ki bi s študenti organizi-ral diskusije o svojih delih, in jih global-no seznanjal z metodiko nekega znanst-venega postopka DRUGA ETAPA je kvalitetna transfor-macija predhodne oblike dela, v katero se vključuje samo en del nadarnejših štu-dentov, ki kažejo izrazit interes za stro-kovno in znanstveno poglabljanje materi-je. V okviru dopolnilnih oblik dela skozi znanstvene skupine pri posameznih kated-rah (GTU?!), študentskih strokovnih zdru-ženj in klubov, festivalov in kongresov, študentskih strokovnih del, skozi izdajanje strokovnih študentskih listov, časopisov itd. — lahko študentje prezentirajo svoje družbe, katere so realizirali v toku samo-stojnega raziskovalnega dela na fakulteti na določenem problemu. Ljubljanske iz-kušnje kažejo, da so takšne oblike možne in uspešne, toda le toliko, kolikor se realizira opisana prva etapa uvajanja študentov v znanstveno delo. Primer me-dicina, filozofija, ekonomija — potem je pa skoraj že konec! TRETJA ETAPA, kot vrh piramide ak-tivnega skupinskega dela s študenti obse-ga najkvalitetnejši del te vrste dejavnosti, v katero se vključuje procentualno naj- manjše število študentov. To je angažira-nje najvidnejših, najbolj pripravljenih študentov, ki so se izkazali v predhodnem delu in ki so najkompetentnejši odgovor-nosti v sistemu univerzitetnega študija — kot pomočnike in vodje svojih mlajših kolegov v njihovem strokovnem usposab-ljanju. To delo, poznano pod imenom »delo demonstratorjev«, je ena zelo uspeš-nih oblik angažiranega in organiziranega dela šole za dvig učiteljskega in znanstve-nega naraščanja — toda ta oblika ima danes vse drugačen značaj, zakaj tako? zelo malo je učiteljev ki bi se angažirali v smislu prve in druge etape študija. Za-kaj? To lahko povedo edino le sami. Izvajanje takšnega — dobro organizira-nega dela v teku rednega študija je več-stranskega pomena, predvsem za dvig ni-voja organizacije in izbiranja ljudi za post-diplomski študij, ki je danes smešno, to pa zato, ker je postdiplomski študij, kot oblika študija za formiranje in izgrajeva-nje znanstveno raziskovalnega kadra, mož-no tretirati samo v okviru enotnega kom-pleksa z rednim univerzitetnim študijem, katerega uspeh je odvisen od pravilnega odvijanja tega študija. Izoliramo tretira-nje in organiziranje postdiplomskega štu-dija, ker odgovarjajočih znanstvenih pri-prav skozi redni univerzitetni študij (ki sem ga prej omenjal) je insuficientno za formiranje dobrega znanstvenega, pa tudi strokovnega kadra. Kader, ki pride na postdiplomski študij brez teh priprav to kom rednega študija (razen posebno na-darjenih študentov) je idejno in metodo-loško nezrel za to vrsto študija, ter se formira bolj kot dober tehnik, manj pa kot ustvarjalec, ne glede na kvaliteten postdiplomski študij. Rakičev miniaturni načrt podrobneje opisujem z namenom, da vsakomur omo-gočim primerjavo s konkretnim stanjem na naši univerzi. Ob nakazovanju analo-gije, menim, da bom v živo zadel z misli-jo profesorja Maxa de Ceccatyja: »V naj-večji večini mladi fantje in mlada dsl-le-ta, ki obiskujejo univerzo, nazadnje po-stanejo tisto, kar iz njih napravimo. To je njihovo opravičilo in njihova obtožba. To pomeni, da morajo učitelji in odgovorni učenci opraviti neko skupno delo, da mo-rajo potegniti za seboj vse univerze.« Po-stavlja se problem odgovornosti za tiste ljudi, ki bodo krojili bodočnost. Gre torej za odgovornost pred bodočnostjo. V prvi vrsti je nosilec te odgovornosti univerza, ker menim, da se je odgovornost danes odločilno premaknila iz sfere denarno-sti v sfero razumnosti. Upam, da bo ta premik našel svoje nosilce. Lenin je zapisal: »Kadar vzvalovi uni-verza, vzvalovi vse« Tudi obratno mora držati. Pri nas je danes vzvalovilo vse — tako ali drugače bo morala vzvaloviti tudi univerza. Ali bo to kmalu ali pa še dolgo ne, nam lahko pove mogoče tudi pričujoča številka Tribune s svojimi intervjuji. FRANCI PIVEC Vlado Vodopivec Spoštovani tovariš urednik, na vprašanja, ki ste mi jih zastavili, ne bom mogel odgovarjati kot gospodar-ski strokovnjak, ker to nisem, prav tako pa zelo težko ugibam, kako bodo pričako-vani gospodarski, reformni ukrepi vplivali na tiste panoge družbenih dejavnosti, ki jih bližje poznam. Zato bodo moji odgo-vori precej splošni in zelo subjektivni ter dvomim, da bodo kaj prida doprinesli k razbistritvi do konca še nerazjasnjene te-matike obdobja, v katerega stopamo, kot pravite v svojih vprašanjih. Kolikor smo imeli ob mnogih preprič-ljivih načelnih ugotovitvah zlasti drugega plenuma CK ZKJ možnost predvidevati, za kakšne konkretne ukrepe in premike pravzaprav gre, ocenjujemo in vrednoti-mo konkretne ukrepe, ki naj bi bili v pri-hodnjih tednih in mesecih sprejeti kot obsežen in kompleksen, radikalen projekt, s katerim stopamo na pot racionalnega gospodarjenja. če kaj, potem mora do-sledno uresničevanje takega projekta, kot nam je bil doslej samo v glavnih obrisih prikazan, doživeti našo nedeljeno in brez-pogojno podporo, ne glede na mnoge pre-hodne sem in tja boleče posege, pa naj pomeni ta projekt sicer nekoliko kasno popravljanje naših slabosti in napak ali pa reševanje neskladja v cenah in delitvi itd. Kajti konec koncev: cilj in rezul-tati sprememb v naši splošni gospodarski politiki se bodo morali pozitivno odra-ziti v celotnem našem družbenem življe-nju. Trenutne restrikcije in prehodne teža-ve (o katerih se včasih kar preveč in pre-cej megleno govori), ki bodo sicer sprem-Ijale pričakovane gospodarske ukrepe, po mojem prepričanju ne bodo bistveno mogle in smele prizadeti niti znanstveno raziskovalnih niti kulturnih ali pa pedago-ških dejavnosti. čeprav bo imela priča-kovana reforma reperkusije tudi na teh področjih, se stabilizacija in modernizaci-ja gospodarstva ne začenja s tem, da ome-juješ sredstva in iščeš »skrite rezerve« na področjih, kjer se družbene investicije pokažejo otipljivo koristne šele po daljšem razdobju. S tem pa seveda ne želim trditi, da smo na teh področjilr ravnali vedno v skladu z našimi zmogljivostmi in resnič-nimi kultumimi potrebami ter da nam novo obdobje ne bo narekovalo revizije naše dosedanje politike in nekaterih do-sedanjih stališč. Ni se namreč mogoče znebiti vtisa, da so našemu včasih bolj kvantitativnemu kot kvalitativnemu razvijanju znanstveno raziskovalnih, pedagoških in drugih kul-turnih področij botrovali večkrat ne do-volj premišljeni in razumni razlogi, zara-di katerih smo nekatere slvari neraznm-ljivo predimenzionirali, druge pa zapo-stavljali ali odlagali, skorajda kasnejšim rodovom, kar nam bo morda pri vsej prizanesljivosti, celo zgodovina težko opro-stila (mislim na pr. na ljubljanske klinič-ne bolnice, na Dramo in Filharmonijo, na ravnanje z državnim arhivom in še naj-brž marsikaj). Če bi se izvajanje reformnih ukrepov orientiralo predvsem ali pa s posebno ihto na omenjena področja, kot da se je mogoče v tej smeri posebno omejevati in priti do »skritih rezerv«, bi bil njihov re-zultat dvomljiv, kot bi bilo dvomljivo, če bi te »rezerve« iskali v standardu delov-nega človeka. Če pa bo nova situacija od-pihnila tudi kakšno institucijo, ki ni zra-stla iz naših kulturnih potreb niti ni v skladu z našimi zmogljivostmi, potem to ne bo škoda, ampak samo korisl. Vprašanje naših zmogljivosti je seveda nadvse pomembno. Toda sodeč po pri-pravljenosti, da se prizadevanja po do-sledni reformi podpro, vprašanje naših zmogljivosti ni vprašljivo. Ne glede na trenutno zaskrbljenost in paniko je nalete-ti vsepovšod na nedvomno odločnost, da se vsi ukrepi, ki imajo za cilj stabilizaci-jo in racionalizacijo gospodarjenja, z vse-mi močmi podpro. To je lahko trdno jam-stvo, da bomo kos novim situacijam. Ni pa mogoče prezreti zaskrbljenosti glede tega, ali ne bodo morda reformna priza-devanja obtičala na pol poti. Res je si-cer, da življenje narekuje večkrat kompro-mise in ovinke in da se ne ozira na na-šo pripravijenost. Toda, č« so kompromisi posledica nenačelnih ozirov in popušča-nja posledica nesposobnosti, da do kraja prehodimo pot, na katero smo stopil'. po-tem postane vprašanje naših zmogljivosti in realizacije postavljenih projektov zelo vprašljivo. Neredko se danes srečujemo na vseh koncih, med preprostimi ljudmi in tistimi, ki naj bi sprejemali in izva-jali odločitve, s pomislekom in željo: da bi le bili tako dosledni v dejanjih, kot smo veliki v besedah. Ali se vam ne zdi, da je takšna skepsa zaradi polpreteklih izkušenj vendarle nekoliko utemeljena? O5 CA S C/i V) N CB CK ZMS in UO ZŠJ sta se odločila, da organizirata poleg obstoječih oblik in možnosti za formiranje tistih mla-dih ljudi, ki se tudi teoretsko poglab-ljajo v družbeno problematiko še eno, In to naj bo scminar. Zasledoval bo predvsem naslednje smotre: 1. Udeležencem naj omogoči čim-bolj kompleksen vpogled v današnjo družbeno realnost in pokaže na tista vprašanja, ki so za naš družbeni raz-voj bistvena. 2. Fo možnosti naj preko izmcnjavc mnenj privede do enotnejših stališč In tudi do konkretiiih dogovorov. za akcijo v družbeno-političnem življe-nju, na področju publicistike, itd. Razpis naslavljamo na tiste mlade Ijudi do 27. leta starosti, ki so že pokazali določeno mero ustvarjalnosti v družbenem življenju. Predvsem v_a-bimo krog mladih družbeno političnih delavcev in publicistov iz šol, fakul-let in iz proizvodnje. Temeljna me-toda dela bo razprava udeležcncev na osnovi predloženih prispevkov udele-žencev ter sodelovanje najvidnejših družbeno-političnih delavcev ter znan-stvenikov v razpravi. Seminar se zač-ne 9. septembra ob 9. uri in konča 15. septembra, v Bohinju, v Mladin-skem domu. Neposreden pogoj za sodelovanje na soli je izdelava kratkega prispevka, največ 10 tipkanih strani na tematiko seminarja. Prijave sprejemamo do 20. julija 1965, prispevek oz. teze pa pošljite do 11. avgusta, ker jih bomo razmnožili ter poslali vsem udeležen-cem. Ce bo prijavljencev več kot 40 bo posebna komisija, ki jo imenujeta organizatorja, na podlagi prispevkov Izbrala udeležence. Do 15. avgusta vas bomo z vabilom obvestili ali ste sprejeti. Razpis je javen in se objavi v Mla-dini in v Tribuni. Stroške za udeležcnce nosita orga-tiizatorja. Za vse informacije in za sporočanje žclja oziroma predlogov se obračajte na CK ZMS na tovariša Gojka Sta-niča, telefon 310-033 — int. 276 in Tineta Hribarja, Inštitut za sociolo-Bljo in filozofijo, telefon 22-412. Program Problemi socialističnih odnosov Frri in drugi dan: 1. Nujnost (možnost) oziroma specifič-nost socialističnih blagovnih odno-sov. 2. Značilnost blagovnih odnosov je, da sta z njimi povezana egoizem in odtujenoist v medčloveških odno-sih. Kako je s tem v socializmu? 3. Blagovni odnosi in delitev po delu: posledice tega sklepa. }. Blagovno gospodarstvo in plan: svo-bodnost človeških odnosov glede na plansko-blagovno gospodarstvo (me-nežerstvo, znanstveno vodenje druž-be, kulturna ali politična elita). 5. Teoretske možnosti razmerja med tržno-blagovnimi odnosi in samo-upravljalnimi odnosi ter naša prak-sa (pqdrejenost, nadrejenost, prire-jenost). 6. Samoupravljanje in proizvodnja si-le. Možnosti ugotavljanja, kdaj bi bile proizvajalne sile dovolj razvite za dovršeno samoupravljanje glede na to, da je najpoglavitnejša proiz-vajalna sila človek sam. 7. Blagovni, planski in samoupravljal-ni odnosi ter vloga politike. Tretji dan: Družbena diferenciacija v naši druž-bi oz. spremembe v socialni strukturl naše družbe. Družbena vloga posamez-nih družbenih plasti. 1. Obstoječi odnos med mestom in vasjo. 3. Obstoječi odnos med rarvitimi in nerazvitimi področji. Cetrti dan: Problem birokratizma, tehnokratiz-ma in anarholiberalizma v naši družbi. Peti — šesti dan: Družbena zavest v naši družbeno ekonomski situaciji: 1. Vpllv blagovnih odnosov na za- vest in produkte zavesti. t. Plan in njegov vpliv na sproščenost ali nesproščenosti v sfero družbene zavesti. 3. Samoupravljanje in zavest (morala) 4. Znanost, filozofija, umetnost in re-ligija t pričujoči družbani (člove-kovi) biti. Odnos zavesti v kreira-nju socialističnih odnosov. 5. Kultura in poliiika (kulturaa poli-tika). 6. Množična kultura. Vsa teoretska stališča naj bodo čim bolj ilustrirana in podkrepljena S pri-dujočimi praktičnimi dejstvi. Bralcem se opravičujemo zaradi ne-ftavr.dnega optienega izgleda te strani, 0i> lcaterega je prišlo, ker nara tovari-ši ing. arh. Lajovic, direktor VŠPV tov. Dolanc in profesor tov. Fillp Kumbatovič niso n?pisali sestavkov, katere so nam obljubljali do Lf.rne iz-daje lista. 11 th international student meeting 30.6.-11.7.1965 Tradicionalrfo, že enajsto srečanje študentov iz različnih dežel je za nami. Tudi tokrat se samo po sebi postavlja vprašanje o uspešnosti ali pa morda nepotrebnosti take manifestacije, ki jo organizira ko-misija za mednarodne zveze pri UO ZŠJ. Menim, da je ob tem vrednotenju treba upoštevati mednarodno situacijo, notranje univerzitetne razmere oziroma sta-nje v naši študentski organizaciji pa še značaj sre-čanja samega. Beseda v imenu te manifesticije — srečanje nam-ree, že v bistvu pove značaj te prireditve. Ne gre torej niti za študentski seminar ali konferenco, niti za pri-jetne počitnice v Sloveniji. Med tema obema skraj-nostima išče ta študentski randez-vous ravnovesje že vse od svojega začetka. Dejstvo pa je, da ni ravno lahko najti to ravnotežje. Tudi letos se je program precej ostro delil na delovni in turistični del. Zbralo se je 34 udeležencev iz 19 držav Evrope in Afrike. Najprej so bile panel diskusije o študentskih proble-mih pri nas in sicer o naslednjih temah: družabno in kulturno življenje, študentski turizem, univerza in student. Sledila pa so predavanja z diskusijami o naši zunanji politiki, visokošolskem sistemu v Jugoslaviji In o vlogi samoupravljanja v sistemu socialistične de-mokracije pri nas. Ucleleženci so pokazali veliko za-nimanje za vse te probleme in se aktivno vkljueevali v diskusije. Zanimali ro se na primer za financiranje študentske organizacije na naši univerzi, o njeni ka-drovski politiki, o nagrajevanju vodstvenih kadrov ZŠJ, o udeležbi študentskih predstavnikov v organib fakultet in univerze, dalje o odnosu med ZŠJ in ZMS, o mednarodnem priznanju posameznih fakultet, o šti-pendijski politiki, o honorarnib zaposlitvah študentov, o stališčih naše države do najbolj aktualnih medna-rodnib vprašanj itd. Obisk tovarne »Iskra« jim je omogočil, da so se bolj neposredno seznanili z našo proizvodnjo. Tu so se zanimali za vlogo direktorja do samoupravnih organov v podjetju, za vlogo sindi-kata in njegov odnos do partijske organizacije, za nagrajevanje delavcev in podobrio. Pred enajstimi leti so bile razmere v mednarod-nem študentskem gibanju precej drugačne, kakor pa so danes. Situacija je bila slabša, bolj temna. Lahko rečemo. da so tudi ljubljanski ISM (International Student Meetings), v sklopu celotne mednarodne de-javnosti ZŠJ, po svoje prispevali k raznmevanju in strpnosti med študentsko mladino različnih (pred-vsem evropskih) držav. Če pa bi iz tega povzeli sklep, da je v sedanji tnednarodni študentski konstelaciji takšno srečanje postalo nepotrebno, bi precenjevali te razmere same. Po mojem mnenju ljubljansko sre-čanje ni izgubilo na pomenu. še več in predvsem: treba bo poiskati nove specifične oblike za njegovo še večjo afirmacijo. Ce sem zapisal, da stanje v mednarodnem študent-skem gibanju terja od nas še več naporov za kvali-tetna srečanja v Ljubljani, potem je ob upoštevanju notranjega stanja v naši organizaciji stvar malce bolj pesimistična. Prav zato jo je treba odkrito analizirati oziroma vsaj poskusiti subjektivfto razčleniti in to predvsem s finančnega vidika. Dejstvo je namreč, da so finaneni oziri bili zelo važni pri sklepu univerzi-tetnega odbora, da letošnjega seminarja v Ankaranu za vodilne kadre v naši organizaciji ne bo. Tudi štu-dentski list Tribuna je zašel v precej težko denarno situacijo in vse kaže, da bo jeseni izhajal kot 14-dnev-nik. Iz obeh navedenih dejstev bi mogli kaj hitro sklepati, da bi bilo treba ISM črtati iz proračuna štu-dentske organizacije, da bi s tem prihranili približno 3 milijone dinarjev za »domače« dejavnosti. To pa bi po mojem mnenju ne bilo niti modro niti smotrno, ker bi s tem ne rešUi materialnih vprašanj naše orga-nizacije, saj bi prihranili relativno skromna sredstva. Ob računanju s temi in še drugimi, morda bolj pomembnimi faktorji, bi lahko prišli do ugotovitve, da so elementi, ki govorijo za iii proti mednarodnemu srečanjn v bodoče in v sedanjih razraerah. Elementi, Id bi jih nekdo zbral »zoper«, bi se verjetno izkazali kratkoročnega značaja in bi imeli manjšo težo od argumentov »za« takšna srečanja. Pavle čelik Tribuna - Ilst slovenskih Studentov — Izdaja unlverzitetnl odbor ZSJ - tfreja uredniški odbor — Glavni urednik Ivo Vajgl — Odgavorni urednik Rasfcko Močnik — Uredništvo in uprava Tribune: Poljanska 6 II - Telefon št 31 01 23 — Tekoči račun 600-14-608-72 — Letna naročnina 500 dinarjev — posamezen levod 20 dlnarjev — Rokopisov In fotograflj ne vračamo - Tiska Casopisno podjetje »Delo« Ljubljana. Tomšičeva l. telefon 23-522 — PoStnlna plačana v gotovtni.