312 Knjižne ocene in prikazi la sinergia instauratasi fra istituzioni diverse nel territorio friulano e l’ opera di valorizzazione dell’archeologia locale condotta instancabilmente per decenni da Maurizio Buora, già direttore dei Civici Musei di Udine. Il volume si apre in chiave divulgativa con una pa- noramica di Daniele Callari su nascita e sviluppo della pesatura nelle grandi civiltà antiche, dalla Mesopotamia all’Egitto a Creta, in cui viene evidenziata la connessione fra introduzione della misura nelle attività economiche ed evoluzione della struttura statale, senza tralasciare il ruolo della pesatura (del cuore del defunto) nella sfera religiosa in Egitto e il frequente nesso fra pesi e contesti religiosi in Mesopotamia e Siria (Ebla). Segue, a cura di Jessica Botti, un capitolo sulla pesatura nella protostoria in Italia, con particolare riguardo all’area settentrionale, che prende avvio dal ruolo del metallo nello sviluppo dei sistemi ponderali, mentre le misure di capacità furono predilette per lo scambio di derrate alimentari; seguendo le vicende del metallo, con cenni al rapporto con la (pre)monetazione, si arriva all’affermazione della libra come unità di misura in area laziale. La parte restante del volume si deve a Daniela Sedran. Nel capitolo sulla pesatura reale e simbolica, con qualche ripetizione rispetto ai precedenti, si giunge al mondo ro- mano, con l’ esame degli strumenti per la pesatura (bilancia a due bracci e stadera) ed una breve analisi del sistema ponderale. Al volume Pondera. Pesi e misure nell’antichità, catalogo della mostra (Campogalliano, 2001), a cura di C. Corti, N. Giordani, Modena 2001, che ha avuto il merito di riaccendere l’attenzione sui sistemi di misura antichi, i saggi introduttivi del catalogo della mostra di S. Vito al Tagliamento devono molto, mentre viene sviluppata in modo autonomo la parte del vero e proprio catalogo dei pesi rinvenuti nel territorio friulano centrooccidentale, cui è premesso un capitolo di orientamento sulla romanizza- zione in Friuli, in chiave divulgativa. Con lodevole approfondimento è presentata la tipologia dei pesi, per la maggior parte in piombo, suddivisi per funzione in due grandi categorie (da bilancia e da stadera), evidenziando comunque le possibili interazioni, e poi per forma. Vanno segnalate per l’immediatezza di lettura le tabelle proposte alle pp. 56–59. Il catalogo è organizzato topograficamente. In esso compare un solo busto (di figura femminile) in bronzo, da Zuglio (pp. 107–108), mentre nelle tabelle (a p. 58) ne è segnalato un altro, da Montereale Valcellina, non menzionato altrove nel volume. Nel commento a questo tipo (pp. 42–44), non è ricordato il volume di Norbert Franken, Aequipondia. Figürliche Laufgewichte römischer und frühbyzantinischer Schnellwaagen, Bonn 1994, fonda- mentale per le considerazioni su tecnica di fabbricazione, botteghe, cronologia, ecc.; nel testo di Franken, il busto da Zuglio non compare, ma viene trattato il gruppo di riferimento (pp. 42–43, Gruppe 6), bekränzte Frauen mit Mittelscheitelfrisur, all’interno del quale l’ esemplare friulano si avvicina ad A 112 (per la presenza di una fascia sul capo al posto della corona) e ad A 120, datato al II sec. d.C., per il taglio del busto e la struttura del panneggio; per il gruppo lo studioso tedesco evidenzia anche le difficoltà esistenti nell’interpretazione del soggetto. I pesi dalla zona centrooccidentale del Friuli, da bilancia e da stadera, sono quindi per la stragrande maggioranza in piombo; ad ogni tipo è dedicato nel catalogo della mostra di San Vito un commento accurato nella descrizione, nel rilevamento delle presenze e nel riferimento al sistema ponderale romano; inquadramenti cronologici sono stati possibili in pochi casi (ad esempio per esemplari collo- cabili - per il peso o per la presenza dell’iscrizione in greco relativa al valore – al IV–VI secolo). Le difficoltà di datazione dipendono dalle modalità di reperimento, nella maggior parte dei casi per raccolta di superficie e al di fuori di un contesto stratigrafico; nel catalogo vengono comunque premesse alle schede degli esemplari indicazioni sulle località di ritrovamento, con cenni agli altri materiali antichi da esse provenienti e all’ eventuale interpretazione dei siti, talvolta inquadrabili come insediamenti o ville in ambito rustico. Si tratta in conclusione di un’iniziativa da elogiare in quanto dedicata ad una classe di materiali ancora poco studiata nell’Italia settentrionale a nord del Po (si ricorda al proposito E. Cavada, L. Endrizzi, F. Mulas, S. Zamboni, Lineamenti di metrologia antica: stadere e bilance romane nel Trentino, in Archeoalp – Archeologia delle Alpi, 2, Trento 1993, pp. 83–127, con ulteriore bibliografia), ben- ché indicativa di scambi commerciali e quindi foriera di informazioni sulla vita economica in età romana. Margherita BOLLA Supplementa Italica. Nuova serie 23. Edizioni Quasar, Roma 2007, 524 str., fotogr. napisov. Triindvajseti zvezek v seriji Supplementa Italica ima prek 500 strani in je, kot vsi drugi, pomembno dopolnilo Mom- msenovega Korpusa latinskih napisov (Corpus inscriptionum Latinarum), saj prinaša novoobjavljene latinske napise iz raznih mest Italije in njim pripadajočega podeželja, kjer je vsako leto najdenih veliko novih rimskih napisov. Serijo je v okviru italijanske Narodne akademske zveze zasnoval Silvio Panciera, zdaj upokojeni profesor na univerzi La Sapienza v Rimu in še vedno idejni vodja teh zvezkov, ki pri založbi Quasar izhajajo (skoraj) vsako leto in za katere tudi vsakokrat napiše tehten predgovor. Ta zvezek prinaša 264 novih latinskih napisov, skupno pa jih je bilo v seriji objavljenih nekaj manj kot 4000 iz več kot četrtine rimskih naselbin na Apeninskem polotoku, Siciliji in Sardiniji. K temu je treba dodati še celo vrsto napisov, ki so bili revidirani in včasih tudi bistveno drugače interpretirani. To delo poteka vzporedno z dopolnjevanjem dveh velikih epigrafskih podatkovnih baz v okviru EAGLE (Electronic Archive of Greek and Latin Epigraphy), namreč EDR (Epi- graphic Database Roma: www.edr-edr.it) in EDB (Epigraphic Database Bari: www.edb.uniba.it), ki vsebujeta prek 40.000 napisov iz Italije ter s Sicilije in Sardinije pred 7. stoletjem po Kr. in katerih število se stalno in naglo povečuje. Ti dve podatkovni bazi dopolnjujeta epigrafsko elektronsko bazo v Heidelbergu, EDH (www.uni-heidelberg.de/institute/sonst/ adw/edh/index.html), ki vsebuje že prek 41.000 napisov iz provinc (tudi iz Slovenije) in tudi veliko fotografij. ocene_AV_61.indd 312 11.11.2010 13:44:36 313 Knjižne ocene in prikazi Knjiga je razdeljena na tri večje razdelke, od katerih je prvi zelo obsežen, druga dva pa kratka: Supplementa, ki vsebujejo nove napise iz petih antičnih mest in sicer iz Butunta iz Druge regije (Apulije in Kalabrije; avtor Cu- stode Silvio Fiorello), iz mest Firmum Picenum (Federica Squadroni) in Potentia (Simona Antolini) iz Pete regije (Picena) in iz mest Asisium (Giovanna Asdrubali Pentiti, Maria Carla Spadoni in Enrico Zuddas) in Matilica (Silvia Maria Marengo) iz Šeste regije (Umbrije). Drugi razdelek avtorice Marcelle Chelotti je naslovljen Supplementorum supplementa in vsebuje nove napise iz Gnatije, ki dopol- njujejo dodatek k napisom tega mesta izpred desetih let. Tretji razdelek pa prinaša drugi del epigrafske bibliografije, ki ga je oskrbel Gian Luca Gregori. Vsako od obravnavanih mest je nastalo v različnih oko- liščinah in živelo na svoj način, napisi pa nam neposredno govorijo o njihovih prebivalcih, ki so jih sooblikovali in vsakemu mestu dali svojstven pečat. Tudi italska mesta so imela vsako svojo identiteto, v kateri se je zrcalila specifična geografska lega, njihova zgodovina iz časa pred rimsko zasedbo, tradicija predrimskih verovanj in institucij ter mešanje prebivalstva v času pozne republike in imperija. Ker pa nam je znan le zelo majhen odstotek prebivalstva, ki je v teh mestih nekoč živelo in bilo soudeleženo pri njihovem zgodovinskem razvoju, je pričevanje rimskih spomenikov poleg drugega arheološkega gradiva in ostalin kot mozaični kamenček v nikdar dokončanem mozaiku zgodovine mesta. Kljub fragmentarnosti na vseh ravneh pa je vrednost rimskih napisov ravno v tem, da so neposredne in zgovorne priče nekdanjega življenja. Iz mesta Bituntum, zdaj Bitonto na širšem območju Barija, je znanih deset novih napisov, kar je proporcionalno zelo veliko, saj jih v Mommsenovem času praktično ni bilo. Poleg odlomka miljnika, katerega besedilo je mogoče rekonstruirati glede na to, da je bil najden na Trajanovi cesti (Via Traiana), ki je vodila iz Beneventa v Brundizij, je bil najden nagrobnik enega od štirih županov mesta (quattuorviri) iz družine Lukanijev, ki priča o tem, da je bil Bituntum rimski municipij (štirje župani so bili namreč značilni za rimske municipije – ne sicer za vse –, medtem ko sta bila v kolonijah po dva). Pred tem je bil konec 3. stoletja pr. Kr. Bitunt zavezniško mesto, nato pa je zgubil avtonomijo, ker je podprl Hanibala. Zanimiv je z girlandami okrašen sarkofag devetletne Petilije Sekundi- ne, svečenice boginje Minerve, pa tudi nagrobnik nekega vladarskega sužnja, ki je opravljal redko izpričan poklic lovca na volkove (luparius). Sledi 21 napisov iz mesta Firmum Picenum, zdaj Fermo, ki se po drugem delu imena razlikuje od mesta Firmum Apulum blizu Ascoli Satriano, dve mesti s podobnim imenom pa sta nastali tudi na Iberskem polotoku (Firmum Iulium in Firma Augusta). Rimljani so v tem naselju na ozemlju, ki so ga zaplenili Picenom, že leta 264 pr. Kr. ustanovili latinsko kolonijo. Mesto je bilo nekaj časa rimski muni- cipij, vendar že od 41 pr. Kr. naprej rimska kolonija, ki je večkrat omenjena tudi v literarnih virih. Med pomembnimi novimi napisi je nagrobnik rimskega viteza Nonija Flaka (nagrobno parcelo mu je dodelil mestni svet), ki je bil vojaški tribun Pete makedonske legije; legija je imela svoj tabor med drugim v Dalmaciji in Meziji. Znan je eden od mestnih županov iz družine Terencijev, ki je v mestu zgradil svetišče cesarskega kulta in ob tej priliki za mestno prebi- valstvo priredil tudi banket. Najdenih je bilo več pepelnic pokojnikov z grškimi imeni (npr. Myrsine, Nimphinis), kar kaže na številčen suženjski in osvobojenski sloj. Iz Potentije (Potenza), ki je kot rimska kolonija nastala ob reki Flosis (Potenza), je bilo odkritih 48 novih napisov, med njimi oltar s posvetilom enemu od princev z Avgu- stovega dvora, morda Gaju Cezarju, in še nekaj drugih vladarskih napisov, predvsem znameniti fragment fastov (seznam konzulov). V mestu Asisium (zdaj Assisi) je prva naselbina znana že iz 6. stoletja pr. Kr., v 4. stoletju pa se je začela počasi urbanizirati. V času rimske republike je imelo mesto, kot vse kaže, z Rimom pogodbo o zavezništvu. Asisij je utrpel veliko škodo kmalu po Cezarjevi smrti, ko sta v požaru med drugimi umrla tudi oče in neki sorodnik pesnika Propercija; družina Propercijev je v tem in sosednjih mestih dobro dokumentirana. Pod Avgustom je umbrijsko mesto dobilo status rimskega municipija, katerega živahno življenje v času rimskega imperija osvetljuje kar 112 novih napisov. Za nas je posebej zanimiv napis dveh županov (quattuorviri) iz družine Tetienov (Tettieni), ki je izpričana tudi v Emoni; 1 njeno poreklo je morda umbrijsko. Cela vrsta zanimivo okrašenih nagrobnikov govori o družinah, ki so živele v mestu dolga stoletja, med njimi tudi take z zelo redkimi imeni, kot npr. Cipellii, ki so drugje skoraj neznani, ali pa Vibatii, katerih osvobojenec se je imenoval Decibalus – podobno kot slavni dačanski kraj Decebal – in je po vsej verjetnosti izviral iz dačansko-mezijskega prostora. Ime rimskega municipija Matilica je morda keltskega izvora; upravljala sta ga duumvira, namreč po dva župana in ne štirje, kot je bilo značilno za sosednje municipije. V njem je bilo najdenih 15 novih napisov, med katerimi prevladujejo fragmenti, med maloštevilnimi ohranjenimi pa so predvsem nagrobniki sužnjev in osvobojencev. Knjiga je nedavno objavljen zvezek dragocene serije, ki prinaša nove rimske napise, med katerimi se vedno znova najdejo tudi zgodovinsko izjemno zanimivi, vsi po vrsti pa pričajo o socialni strukturi posameznih italskih mest, o kultih in institucijah, skratka, dajejo nam zanimiv vpogled v tedanji vsakdan. Napisi vsakega mesta imajo v knjigi posebno številčenje, tako da jih ni mogoče citirati brez navedbe strani. Morebitna pomankljivost je dejstvo, da latinska (in redka grška) besedila napisov niso prevedena; pogosto so res enostavna in se zdi prevod odveč, včasih pa interpretacija ni povsem jasna in je pomanjkanje prevoda zelo moteče, posebej, če sporni del besedila oz. nejasne besedne zveze tudi v komentarju niso primerno razložene. Morda pri komentarjih moti tudi navedba literature v oklepajih med besedilom, ki ga pogosto razbije na nelogičnih mestih in s tem prekine tok misli. Ti dve pripombi pa nikakor ne zmanjšata pomembnosti knjige, ki je neobhodna za vsako knjižnico, če želi imeti vsaj osnovno epigrafsko literaturo. Vsa dela, ki dopolnjujejo Corpus inscriptionum Latinarum, sodijo namreč med najbolj osnovno literaturo, ki jo nujno potrebuje vsak, ki se ukvarja z antično zgodovino. Marjeta ŠAŠEL KOS 1 Glej A. Gabucci, G. Mennella, Tra Emona e Augusta Taurinorum: un mercante di Aquileia, AN 74, 2003, 317–342. ocene_AV_61.indd 313 11.11.2010 13:44:36