dekorativna glasilo delovne organizacije dekorativna ljubljana 5 1 1 o l 0 št. 4/XXVI april 1985 Ob prazniku Spet je tu pomlad, cvetoča in lepa. Stiiiinštirideset let je že od prav tako lepe, a za našo domovino tako težke pomladi, ko se je na Večni poti v Ljubljani zbrala peščica tovarišev in se odločila, da povede slovenski narod v boj pod vodstvom partije in Osvobodilne fronte. Izbojevali smo svoj boj, svojo revolucijo. Domovina je bila osvobojena, njena rast potem hitra. Ob vsakem praznovanju smo pokazali na nove, vedno večje pridobitve naše domovine. Vendar naj nas praznovanje dneva ustanovitve Osvobodilne fronte vsakič ne spomni le na dosežke, temveč tudi na moralne vrednote, ki so med vojno prevladovale med našimi ljudmi. Revolucija še traja. Nenehno zahteva svoje sile, nove borce, ne dovoli nam počivati na lavorikah. Vsakoletne proslave naj bodo le opozorilo, da na tej poti uspešno nadaljujemo svoje delo in spoštujemo pridobitve naše borbe za našo samoupravo. Skoraj sto let je že, odkar so se na oni strani oceana v Chicagu, za svoje pravice dvignili delavci in zahtevali 8-urni delovnik. Chicaškim delavcem so sledili delavci po vsej Ameriki, po vsej Evropi. Tudi naši rudarji, železarji, kovinarji, tekstilci so se dvignili za svoje pravice. Zahteva »za pošteno delo — pošteno plačilo« je odmevala po vsem svetu. Večina delavcev si je izborila svoje pravice, marsikje pa ta boj še traja. Pri nas se za te osnovne pravice delavca ni treba več boriti. Vse to imamo že dolgo v svojih rokah. In še veliko več: imamo samoupravo. Danes smo delno po svoji krivdi, del- no po sili razmer v težkem gospodarskem položaju. Nov boj moramo biti. Kaj zaželeti ljudem za 1. maj, da bi delo spet postalo vrednota. Le delo je tisto, s čimer se bomo izvlekli iz zagate, v kateri smo danes. Letošnje leto je prelomno, skoraj tako kot enainštiiideseto ali oseminštirideseto, preizkušnja za slehernega izmed nas. Še enkrat se moramo zavedati, da bomo tako težave lahko premagali le združeni. Združeni, kot nekoč. Dušan Vidmar