I

i. - ■■ - 'k
___
9
^ "I? ' i
VSEBINA ŠTEVILKE 6.
LEPOSLOVNI DEL:
I. Pesmi: Tine Debeljak: Ptica ljubezni. 231. — Tine Debeljak: Iz dna. 231. — Tine Debeljak: Kažipot. 232. — Dante Alighieri: La Divina Commedia, III. 24. (Prev. J. Debevec). 239. II. Drama: M ira n J a re: KI i C i z grobn ice: 235. III. Leposlovna proza: Ivan Pregelj: Šmonca. VI. Njegova skrivnost. 225. — Narte Veli-konja: Begunci. 232.
PROSVETNI DEL:
I. Članki: Fr. Koblar: Ksaver Meško.* 242. — Fr. Stele: Leseni stropi v cerkvah. II. Renesansa in barok. 243. — J. Regnli: Nastajanje nove umetnosti. 248. — Fr. čibej: Umetniška možnost kina. 250, II. Zapiski: 1. Slovstvo: Oton Župančič: Veronika Deseniška. II. (Fr. Koblar). 253. — Fr. Bevk: Rablji (Fr. Koblar). 256. — Andersenove Pripovedke (Fr. Koblar). 257. — Milan Pugelj: Zakonci. 2. natis. (Pregelj). 258. — A. Jiräsek: Filozofska hi «torija (I. P.). 258. — SL Ježič: Brak male Ra (I. P.). 258. — E. Gaboriau: Akt št. 113. (I. P.). 258.
III. Umetnost: Umetniška razstava 1. 1924 (Frst). 259; Mal: Zgodovina umetnosti SHS (Mesesnel). 262; Ribičič: Kraljica palčkov (Frst). 262; Stiplovšek: Stari Maribor (Frst). 263; M. D. Gjurič: Belgrade 9.—12./I. 1924 (Frst). 263; Fr. Žakovec: Dilo J. M a nosa (Frst). 263;. Almanach Sdruženi vytvarnych umelcu moravskvck (Frst). 264; Elementi slikarske umetnosti (Frst). 264.
PLATNICE:
Kako je z našo umetniško kulturo!! — Prejeli smo v oceno. ILUSTRACIJE:
Priloga VL: Sl. 30. Bloška Polica, strop, detajl. — SL 31. Dol. Jezero, cerkev s kaseti ranim stropom. — Sl. 32. Dol. Jezero, detajl stropa. —- Sl. 33. Nadlesk, detajl stropa. — SL 34. Gosteče, detajl stropa s sv. Katarino in sv. Uršulo. — SL 35. Gosteče, detajl, stropa v oglu. — Sl. 36. Gosteče, detajl stropa v sredi. -— SL 37. Sv. Miklavž v Tuhinjski dolini, detajl stropa- — S 1 i k e v t e k s t u : Fr. Stiplovšek, Mesarska ulica, str. 225. — Fr. Stiplovšek, Magdalenska cerkev, str. 227. — Fr. Stiplovšek, Križani, str. 229. — Fr. Stiplovšek, Cerkev, str. 235. — Kostanj, leseni strop, dekorativni vzorec, str. 239. — Bloška Polica, leseni strop, detajl, str. 242. — Kostanj, leseni strop, str. 244. — Stražni vrh, detajl stropa, str. 245. — Sv. Miklavž na Gori, detajl stropa, str. 247. — Kostanj, detajl novejšega dela stropa, str. 249. — Beli kamen (Weissen-stein), detajl stropa, str. 250. — Rat je, detajl stropa, str. 251.
. »a®»:
»DOM IN SVET« IZHAJA VSAK DRUGI MESEC. :: NAROČNINA ZNAŠA LETNO 100 DIN, DOVOLJENO JE POLLETNO PLAČEVANJE PO 50 DIN, V IZJEMNIH SLUČAJIH TUDI ČETRTLETNO PO 25 DIN. NAROČNINA ZA DIJAKE (ŽELIMO, DA NAROČAJO SKUPNO) 75 DIN. :: UPRAVNIŠTVO: LJUBLJANA, JUGOSLOVANSKA TISKARNA. :: ZALOŽNIK IN LASTNIK: KATOLIŠKO TISKOVNO DRUŠTVO. :: TISK IN KLIŠEJI JUGOSLOVANSKE TISKARNE V LJUBLJANI. :: UREDNIKA: PROFESOR FRANCE KOBLAR (ZA LEPOSLOVJE), LJUBLJANA, JANEŽIČEVA ULICA 10 (PRULE), IN DR. FRANCE STELE (ZA PROSVETNI DEL IN OPREMO), LJUBLJANA, SV. PETRA CESTA 80.
s
DOMINSVET
LETNIK 37. V LJUBLJANI 1. DECEMBRA 1924. ŠTEVILKA 6.
ŠMONCA.
IVAN PREGELJ.
VI. NJEGOVA SKRIVNOST.
V sredo naših zemelj je leglo polje: široko in nemo jezero, ki se je spe-ščilo brez dna in svetlega zrcalnega površja. Kakor duša, ki je zakrknila v trpljenju. Valovi vetrov se lovijo čez polje. Ne obude ga v šum. Ne govori, ne zrcali. Še božjih marter ne, visokih iz nemške žalosti, zasajenih v slovensko usmiljenje. Polje, nemo kakor mrtev rog. In le še ene ustnice so tegobnejše v mrtvem golku in le ene oči še bolj slepe v nemi zagledanosti. Ustnice in oči svetega Krištofa na cerkvenem zidu v Drulovki. Njegove oči, njegove ustnice. Ali je trpel: »Ne vidim!« ali je zavrgel: »Vse vem!«? . .
M.	jl	jl
w	vv*	vt
»To boš pa še enkrat prebral,« je ukazal Simon, in lekar Šavnik je prikimal in bral: »Med pesmimi premišljevalnega za-popadka nahajamo nektere, ki dišejo tisto malodušnost, tisto obupanost, kakor je bila zadnja leta nekim bolehnim in nevernim nemškim pesnikom v navadi, kteri brez zaupanja do neskončne modrosti božje po svetu ne vidijo drugega, neg bolečine, trohljivost, smrt; ter jih v svojih pesmih ni druzega, neg tožba, satira ali pa kvanta.«
»Tožba pa kvanta! Gut gebrüllt,« se je
zbudil Simon. »Verjemi, amice! Levstik
tudi ni sodil modreje.«
»Kako je rekel?« je vprašal lekar.
»Levstik? Sonet je zložil, v obraz pa mi
je vrgel ,nemške pankrte'. Anti že ve,
kakšni so, saj se je sam tudi vlačil po
Tevtoniji.«
Bridkeje je dodal:
»Vidiš, to imaš! Oblajajo te, da kramariš s tujim blagom. Kakor da je žalost samo nemška in da se Kranjec ne more obesiti po slovensko.«
Nato se je svobodneje rogal:
FE. S. STIPLOVŠEK: MESARSKA ULICA V MARIBORU.
»Pa čemu se ti razodevam! Saj si tudi med mestjani iz Kranja. Mestjan! Enega ste imeli. Pri Jalenu za kuhinjskimi vrati se je zgodilo. Pa ste po svoje razumeli, da se mu je samo iz pijače pomešalo. Tako, glej, ste obzirni in glupi.« Pograbil je kozarec z vinom in vrgel pijače vase.
»Sursum, sursum!« je vzkliknil lekar in dvignil pijačo za nazdrav. »Ne mežnarči,« je vzkliknil hladno Simon. »Beri naprej!« Lekar je čital.
»Na vprašanje: čemu smo na svetu in kaj ho z nami onstran groba, odgovarja vera, pamet ne more . . .«
»Zakaj jo neki imamo?« je mrmral Simon trudno.
»Ali to vemo po svojem razumu, da nismo, da nismo sami od sebe . . .« »Nismo ne,« je pritrdil Simon. Tegobno je iskal v iskrečo se pijačo. ». . . da nas je ustvaril On, čigar moč in veličino nam oznanjujejo milijoni in milijoni svetov —«
»Taeeas!« je presekal Simon. »Kramari, ne čuješ li? Iz Zieglerja za pobožne ljudi in mojo mater. Že vem, da je še ono o grehu pogrel, ki mu odpuščanja ne bo ne na tem ne na onem svetu.« Lekar je odložil Noviški list in dejal pomirljivo:
»Brez pridige ne gre. Pa si ne ženi k
srcu. Sursum, ti dem!«
Simonu je zaigralo v očeh:
»Tak miruj že s svojim ,sursum'. Pusti
puhlico Mežnarcu in mežnarjem. Ali pa
hočeš, da bom mislil še o tebi kakor o
tistih, ki so rekli, da se je obesil pri Ja-
lenu samo iz pijanosti.«
»O kom pa govoriš, ali o sebi?« je vprašal
lekar. Simon je molčal. Potem je vzkliknil
trpko:
»Zapiši!«
»Kaj pa?«
»Nismo sami od sebe.« »Blagovoli, kako pa se šališ? Kaj naj zapišem?«
Simon se je zasmejal: »Saj si tajnik in rodoljub. Takole zapiši, kakor bom povedal in čez dvajset let ti pride še prav. Zapiši, da smo bili šestega v prvem petinšestdesetega. Zapiši, da si mi ta dan bral levite iz Podgorskega, ki slovensko zna: postasta zid i dvor mu pare. Zapiši v tretje, da si dal nato za vino, ker sem bil jaz, slavni in dični, že šestega prvega suh.«
»Če ni nič hujšega,« je odgovoril lekar svobodno in segel po posodi, da bi nalijal. Simon se je molče dvignil, segel po po
krivalu, pogledal motno po lekarju in se rezko obrnil proti vratom. »Od ene kaplje vina je pijan,« je trpel lekar. Poklical je natakarico in plačal.
•Jfc "K*
»Nismo sami iz sebe!« Na mizi je gorela sveča. Plamenček je ne-miril v strupenem mrazu, ki se je gostil . ob luč iz praznote vlažnih in golih sten. Kadar se v Sorškem polju vname vešča, strdi ob sebi moten kolobar megle, ki poto-glavi v širokem. Tako je medlela luč med praznimi stenami. (Nikjer na svetu ni tako mrzlih sten kakor so v Kranju!) Stisnjen v gube je hlastal Simon v kup papirja pred seboj. »Satira!« »Tožba!«
» Verfluchte Kvanta!« »Nemški pankrti!«
Mraz iz praznote gluhih sten se je gostil. Bodel je v oči in živce, da so besneli ob vešči, zaviti v moten kolobar megle sred polja.
»Tožbe . . . klafarije! Kar iščem, pa je sam hudič prikril!« Stene so jeknile. Ali so? Ali je udarilo od zunaj v kolobar? Kakor kaplja, ki pade v globok vodnjak. Dvanajst kratov je padla . . . Polnoč. Prebudila je.
Plamenček žubori, sveti in greje. »Vendar! Ne tožba, ne kvanta.« Stene so zaječale toplo, ponovile besedo samotnega:
»M o j a žalost. . . moja skrivnost.«
* * *
Ustnice svetega Krištofa. Ali so oživele, spregovorile?
»Zzzzibel . . . grob ... a kar je vmesss, vmesss, vmesss«
Kdo jim bo odgovoril? Polnočni veter hrastovem listju za poljem? Sapa, ki sope skozi prazne line mrtvih razvalin: »Ssssanje . . . ssssa . . .«
•K*	^
Simonu je padla glava na pisanja. Iz mraza in živčevja je omedlel v kratek sen. Duša spi, le kri živi in sanja; telesu je, kakor da je razvezano v vse meje in vendar utesnjeno v drobno kapljo krvi. Iz vsega in neznatnega poje venomer
kakor šumenje polnocnika v hrastovem jesenskem listju: »Ssssanje . . .«
Sen iz krvi, sladek kakor sla nezrelosti, ki še ne ve in nima in ne loci ne med materinim nedrijem ne ugodjem ženskega objema. Barva, skrita v solnčno luč, glas, povit v sproščeno struno, duh, ki se še ni vsejal, da bi korenine gnal in veje razpel: hrepenenje, hrepenenje, hrepenenje . . Sinilo bi edino, nerojeno lice. Bile bi oči, sladke do groze, bile bi ustnice kakor rana v živem srcu. Tem očem bi se vendar iz-jokal, tem ustnicam bi mogel dehniti svojo skrivnost. Sinilo bi . . . »Sssssanje . . .«
*
Simon se je trpko predramil. Luč v mrazu štirih sten je bila zopet vešča, povita v moten kolobar megle. Sije, ne greje. Simon se je zdrznil. Rezko je stegnil nad luč. List je gorel visoko. Ko je dogorel, je tudi plamen iz sveče omedlel. Simon je legel brez luči. Mižal je, da ne bi videl. Pa je po sili vstajalo preden j. Njegova žalost, njegova skrivnost. Simonova skrivnost pa je pesem. Pesmi se je reklo: Samotar.
Slovstveni : Verjetno je, da je bil Jenkov Samotar povest, ki je po svoji zgradbi sličila njegovim Spominom. Iz beležk, ki jih je stenografiral, bi povzeli nekako sledeče: Pesnik se je seznanil kot osmošolec na počitnicah z odljudnim starim čudakom, ki samotari v polrazpali koči kraj gozda. Okoličani se samotarja ogibljejo. Boje se ga. Pesnikova mati pokara ljubeznivo sina, naj se ne druži s človekom, ki ne moli in je samemu hudiču zapisan. Pesnik tega ne veruje, a gane ga materina skrb, ker vidi, kako se boji mati, da ji ne bi kdo odvrnil sina od — mašniškega stanu. Ne da bi hotel biti materi nepokoren, zaide dijak vendar v samotarjevo kočo. Ko se nekega večera vrača s počitniškega potovanja, ga namreč zajame blizu koče silna nevihta, da mora iskati strehe pri samotarju. Ta ga pogosti s kozjim mlekom. Vihar se noče ugnati, hočeš nočeš mora dijak prenočiti pri samotarju. Sedita ob ognju za ognjiščem. Mladega prevzemata gnus in groza, ko
227
FR. S. STIPLOVŠEK: MAGDALENSKA CERKEV V MARIBORU.
spozna natančneje samotar jevo domovanje. Starec ima pri sebi poldivjega črnega mačka, katerega nagovarja od časa do časa: et tu, mi Brute! Gnusno krastačo, ki se privleče iz mokrotnega kota v svit pred ognjišče, imenuje čudak »botro«, sovo, katero je pljuščil veter ob zakajeno okno, pa nazove s »teto«. Mrzlo polije dijaka, ko opazi, da ogenj ne meče sence. Šele po natančnejšem opazovanju spozna, da je to kaj prirodno. Stene so namreč debelo zalite s sajami. A kaj je vse to spričo novega strašila! Dijak opazi v te-motnem kotu začrnelo razpelo. Z razpela pa niha — kača. »Podobna ji je, podobna, prav tisti iz raja,« pove samotar, »pa kača ni. Vrv, navadna vrv z zanko.« »Pa na križu!« se začudi mladi. Samotar se za smeje pol žalostno pol posmehljivo: »Zakaj? Saj je vzel vse grehe sveta nase. Zakaj ne bi še te vrvi, ki ji je v zanki že visel človek.« Vihnr igra svojo neukrot
16*
Ijivo pesem. Tedaj pripoveduje samotar zgodbo o vrvi z zanko. Kako je dozorela Jenku ta točka, ni lahko povedati spričo neepičnih odlomkov. Ne bomo se pa motili, če trdimo, da je hotel pripovednik v tem delu nekako slepomišiti, odnosno pokazati nekakšno svojo pripovedniško nadrast, s tem, da je spretno zabrisal meje med prvotnim in drugotnim, t. j. da je ostal v pripovedovanju nejasen, namenoma zakrit. Bralec naj sam dožene, je li povest o vrvi samotarjeva lastna izpoved ali pa le doživljaj nekoga tretjega. To pa že smemo reči, da lahka ta umetniška naloga ni bila. Ali je Jenko v zgodbo skril celo kaj lastnega, del svoje duše in življenjske modrosti, vedo — bogovi. Kaka škoda, da nič več ne šumijo v listju Dodonskega doba! Govore naj zato odlomki, ki so ganljiva prilika za pesnika samega, čigar grobni kamen naj bi bil — prelomljen
korintski steber . . .
* # *
Jenko v. odlomkih: »,Kaj pa poje tvoja mati?' se je prekinil samotar. ,Saj ne poje,' sem odgovoril. ,Bukve pa prav rada bere, zlasti tiste o Pavletu Svetinu.' ,Saj sem rekel,' se je zasmejal samotar, ,da so vse enake. Samo tisto klafarijo ljubijo, da jih bo sin-mašnik iz vie jemal.'«
»,Če Svetina bere,' je nastavil, ,potem ti je gotovo tudi tisto o grehu povedala, ki odpuščen ne bo ne na tem ne na onem svetu?'
Žal mi je bilo dobre matere, a vendar nisem mogel utajiti, da mi ni povedala takisto.«
»Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt. Zame je samo eno vprašanje: kaj je življenje med rojstvom in smrtjo? Zame je vprašanje, ali ni naše prvo spoznanje tudi naša zadnja zavest. Če je tako, tedaj bo moje zadnje — groza. Moja prva zavest je bila namreč slast strahu.«
»Slast strahu ali nekaka sladka groza, sem rekel. Izšla pa je iz — pesmi, iz pre-čudnega napeva, ki živi v meni nepregluš-ljivo. Iz tega napeva, ki sem se takrat vanj zavedel, kakor da sem ga že nekoč
spoznal, sem pozneje razbral celo bajko, ki je bila v pesmi. Nihče mi ni povedal; zakaj tista žena, ki mi je pela v zibeli, je bila stara devetdeset let in je umrla, še preden sem bil jaz takrat prebolel svojo prvo hudo bolezen. Iz napeva samega sem razbral, da je pesem bajila o nesrečni deklici Lenki, ki je svoje dete zadušila in v Polju pokopala. Ljubim ženo, ki mi je pela. Da bi mater tako! Mater, ki mi ni pela nikoli!«
»O, kajkrat sem pozvedoval pri ljudeh za pesmijo njihove mladosti. Gledali so me debelo, niso me umeli. Ne vem, ali sem se zato navadil že celo mlad zapirati se sam vase. Zakaj samsvoj sem, puhlo ošaben ne. Imam pač svojo pesem, svojo sladko grozo iz najnežnejše mladosti, svojo tajnost, ki je sploh zaupati ne morem, ker me nihče nikoli ne ume.« »Nekdo vendar. Moje polje! V tisto polje sem se podobno prebudil, kakor da sem ga po dolgem spet spoznal. Pa še drugače sem doumel. V tistem polju, sem moral verjeti, se je zgodilo, kar je pela pesem. Deset let sem iskal v njem za neznano gomilo. Še iščem. A zdaj le še v spanju — v sanjah.«
»Kolika sreča so sanje! Nihče nikoli ne pomisli tega. Pa je tako jasno. Iz motnega se je obudila duša v gledanje in bo dozorela do smrti v novo motno. Motno dejem, ker golčim po človeško, dasi vem, da bi moral reči: svetlo. Življenje duš je namreč luč. Temno je duši le, ko tone do dna v telesnosti. V sanjah je nad truplom. Tako živi od zibeli do groba, spi, ko bedi telo, bedi v spečem telesu, v sanjah, teče kakor skrita talna voda. Komaj rahlo je čuti globoki šumot. Kakor dehtenje polnočnih hrastov v jesenskih samotah, kakor žalostno sapo v linah mrtvih razvalin. Življenje telesa pa je meglenica: zdaj samo-ljubje otroka na materinem nedriju, zdaj moška sla v ženskih rokah . . .« »Očeta sem spoznal, ko mi je bilo pet let. Takrat se je vrnil od vojakov in vzel mojo mater, s katero me je imel pred poroko. Dejali so mi tedaj, da se je vrnil iz vojske, kar mi je močno prijalo. Pa je vendar zlo, da lažejo otroku, ki lepo rajši veruje nego grdo. Pa je tudi zlo, da ženskam bajajo o Pavletu Svetinu, ki ni živel nikdar nikjer!«
»Že od mlada sem togotljiv, ničemuren, samoljubno ljubosumen. Na poročni dan svojih staršev sem pobegnil pod večer iz hrupne hiše. V temi sem blodil vso noč. V dremotni luči prvega dne sem se znašel pred cerkvijo v gozdu. Zastrmel sem v sliko na cerkvenem zidu. Bil je velik mož in je nosil na ramah drobno dete. Potem sem spal in sanjal, da me je vzel veliki človek na rame in me nese, nese ... Še se mi spovrača v sanjah, da me nosi, nosi. Ko pa sem se tedaj zavedel, sem bil na očetovih rokah. Zeblo me je in sem za jokal. Oče je dejal trpko: ,Prav ti je. Uhajač!'«
»Ko sem poslej obesil duhovsko suknjo na klin, mi je podobno dejal: ,Uhajač!' Poslej ni nič več govoril z menoj. A to se mi ne spovrača.«
»Takrat mi je rekla mati, da je ljudski glas božji glas. Pa kaj je božji glas, sem vprašal in je potožila, da ne bom nikoli sreče imel, ker sem pobegnil od oltarja. ,Mati,' sem rekel, ,bo že takisto, če je božji glas tudi tisto ljudsko govorjenje, da nezakonski mašniškega posvečenja vredni niso.' O moj Bog, kako je moja mati takrat prebledela!«
»Takrat se je vzel vame blazni pohlep po denarju. Neskončno sem presanjaril, da sem bogat. Imel sem kakor v resnici, štel, razsipal, bahal, kupoval zdravje in slast, zemljo in gradove, čast in ljubezen žena. In šele, ko sem vse imel, sem se domišljal domačih, matere in sestre.« »Še drugače sem sanjaril. Iz Ovidija in pesmi o Armidi. Da bi mi v tegobni samoti zdajci vstala iz drevesa driada, iz opojne tišine beloprsa Armida, da bi ljubila, milila, opajala, da bi do zadnjega ne izpustila Kalypso.«
»Tonil sem v abotnih mislih, nisem imel večera, ki se je bil predivno stkal nad zgodnje jesenski log, nisem imel delo-pusta, ki je vonjal iz sto glasov, ki so vstajali iz bližnjih in daljnih zvonov. Zdajci sem slišal v logu glas jokajočega deteta. Nisem vedel, da veka le zajče, ki mu je sedla ujeda v telo. Srce se mi je stisnilo v bridkem usmiljenju. Ali je dete, ki se noči boji in joče za močnim človekom, da bi ga prenesel čez vodo? Ali je pa zaječalo iz groba ono nesrečno, ki ga je
FR. S. STIPLOVŠEK: KRIŽANI.
mati zadušila? Saj pojejo v pesmi, da joče v samotah.«
»Sanje samotarjev. Kolika sreča, da nimajo ni lica ni lika. Meduze, furije, vedomci in spake bi obsule vsako ped naše zemlje. Kje bi bil človek, da bi nosil in varno brodil čez jezero peklenske gomazni, bogonosec in Karon naših plahih duš, naših solncu rojenih življenj?« »,Ubogo dete', sem čuvstvoval tedaj, komaj si se rodilo, pa si že moralo umreti. Ni te podojila, še poljubila te ni mati. Zavedelo si se teme in nočnega mraza in že te je vzel veliki brodnik na rame. Pa ječiš iz gomile, da bi se smililo, prosiš iz pesmi, da bi ljubili, zakaj strašno je, kako otroke zebe!'«
»Mrliček mučeniški! Saj nisi vedomec, da bi bila moja misel iz tebe. Moja misel, da si umrlo, ker nisi bilo samo iz sebe. Ker nisi smelo živeti, ker se ne bi bilo smelo roditi, spočeto brez ljubezni in materine volje, zajeto samo iz telesa, iz duše prav nič. Mrliček mučeniški, moj mlajši brat.
Saj so pozakonjeni otroci vendarle tudi — nezakonski.«
»Odkril sem vase in svojo žalost in sem vedel: zato je tako z menoj, kakor je, da me bolijo ljudje in jih bolim. Iz matere sem sprejel, ki me je spočela nasilno, iz matere, ki me je nosila v sramoti, v ne-veselem materinstvu! Zato sem polten, lenoben in togotljiv, samopriden in neusmiljen. Ne morem ljubiti! Kako naj ljubezni vreden bom?« »Tista mati v pesmi je prav storila. Zadavila je dete, ki ni smelo živeti. Moja je mene pozakonila. Vikar je zapečatil, aber tausend Teufe] riefen: Amen!« »Nimam pravice do življenja, posiljenec. Mati in oče sta mi jo vzela. Jaz nisem kriv. Nismo sami iz sebe v spočetju. Pa jaz vendar hočem biti sam od sebe. V smrti morem biti. Tako sem dejal und tausend Teufel riefen: Amen!« »Smrt iz sebe, kadar hočeš sam, kadar sam veš. Meglenica dvajsetletnih ljudi, ki se s strašno mislijo igrajo iz prav tiste sle, s katero ljubi dete ogenj. Odkod v meni ta strahotna igra? Iz krvi in bolečine materinske blaznosti, ko se je vila v krčih in klicala, naj ji dajo nož, da se sune?« »Nimam iz blaznosti otročnic. Koliko je cvetočih duš na zemlji, ki se nikoli ne igrajo z ognjem. In so jim vendar blaznile matere, ko so rodile. Jaz imam svojo grozotno igro iz obupa noseče ženske, ki je devet mesecev trpela ali naj skoči v vodo ali naj se obesi v samoti.« »Otrok odraste sli igravega ognja. Svoji sli jaz ne bom odrastel. Preveč sem utonil v sladkem domotožju domov. Kalypso — življenje! Izpusti! Če bi matere ne bilo več! Kako bo t o prenesla?« »Kar mislimo bedeči, to sanjamo v spanju. Prekleto je spanje. Zavodnik iz blago vestja. Seje seme v žitno njivo, da kali iz njega setev, strupen sad. Prvo sem v sanjah napravil, kar sem. Ni bilo velikega človeka, da bi bil nosil dete čez vode in gomazečo svojat strahov . . . Vstal sem, vzel vrv, izbral samotno drevo in obvisel. Videl sem in čutil, kakor da še živim. Mesečina je svetila. V vsem širokem polju je ležala ena sama senca. Padala je z božje martre, ki je stala blizu in rastla visoko. ,Le straši, ne ostrašiš,' sem verjel in tonil gol z zanko za vratom v nepojmljivo brid-
kem ugodju. V kopeli iz sebe in varne, spočenjajoča sla, rodeča bolečina. Kopel je pljuskala vse više in globlje, bila je nezaslišana godba in je trudno uspavala. Nobena mati ne uspava tako. Bil je po-veličan vonj one prve pesmi, ki me je zbudila v zibeli in ležala v meni, kakor barva v luči, kakor zvok v sproščeni struni. Zdaj se je pesem utelešala, imela lice, ustnice, oči. Tem očem bi se izplakal,
tem ustnicam bi dahnil svojo skrivnost. . .«
* # *
»Človek, ki se je obesil, se je zavedel v rezkem jutranjem hladu. Ležal je gol pod drevesom. Zastidil se je svoje blodne nagote in poiskal odela. Vse telo mu je bilo zbito. Zastokal je iz bolečine, sramu in gnusa. Snel je vrv in videl, da je bila zanka popustila. Takrat je vzšlo solnce. Pogledal je nanj. Videl je božjo martro in je metala senco do njegovih nog. Tedaj je dejal: ,Videlo si, kar si. Ne pravi nikomur.' Šel je in se ozrl: ,Sveto ali prekleto! Ne pravi nikomur!'«
* * *
Oči in ustnice svetega Krištofa na cerkvenem zidu v Drulovki. Ustnice. Ali so raz-odele: »Nimam!« ali so zakrknile: »Nočem!«? Oči. Ali so povedale: »Ne vidim!«
ali so zastrle: »Vse vem!«?
# * *
Intermezzo v vicah. Govorita Simon Jenko in France Levstik. Preden se oglasita v temah, šumi nepoznana srenja v bolni molitvi. Potem govori en glas in bere iz lista za praznik posvečenja vseh cerkva: In Bog bo obrisal vse solze od njih oči, in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, ker poprejšnje je minilo . . . Tedaj izpre govori po človeško.
France. Tvoj Samotar, Šime, je tudi nemška žalost!
Simon. Ne bodi bridek! Saj si se spo-koril in javno nosil križ po Ljubljani. France. Zato pa. Ne morem biti prijetnejši. Nemška žalost. »Aus alten Märchen winkt es . . .« To je tvoje bledo, nikoli ne živeče obličje.
Simon (manj odločno). V jedro zajmi ne v besedo.
France. V jedro? Pa ne da si slepomišil?
S i m o n. Morda sem. Išči! France. Iščem. Človek se obesi, da bi ušel prekletstvu iz davnin. V zanki pasu mu sine poveličano, utelešeno hrepenenje, oči, ki bi se jim izplakal, ustnice, ki bi se jim razodel. Dopolnjenje. Pa si mislil, si mislil?
Simon. Sem mislil svoj rod. Umre naj radevoljno, da se vzbudi v popolnosti. France. To se pravi, da naj hudič vzame Kranjce, le da bo živela Slava. Simon. Glej, umeš! In to, potrdi, to vsaj je — moje in ne tuje. France (se zasmeje). Otrok brbljavi. To pa tvoje? Nemško, nemško! Simon. Dokaži! France. Herbarta beri! S i m o n (plaho). Herbarta, deš, Nemca? Levstik (toplo). Ne da bi te žalil. Nisem zavisten, a samsvoj sem. In tudi zato, ker sem križ vzel nase in ga nosil v Ljubljani.
w	"Ti"	"jy-
Simon Jozipovič Jenko leži sam v zapad nem delu grobišča v Kranju. Sprejel je cerkveno miloščino, ki se mu je upirala. Ali pa je doživel, preden je legel, kar je v sanjah videl, iskal in imel? Da-li mu je sinilo tisto edino, nerojeno, nikoli živeče lice? Oči, mrzle in mrtve, a sladke do groze, ustnice, trpke kot rana v živem srcu. Oči, da bi se jim izjokal, ustnice, da bi jim dahnil svojo skrivnost. Ali je sinilo? Ko je klical po Človeku, ki prenaša, po bogonoscu in Karonu žalostnih duš in uvelih življenj, ko je sovražil zadnjič: Kalypso, izpusti!
Morda ... V trenutju šele, ko mu je ugašala zadnja zavest o zadnji zemeljski tegobi. Zaradi novcev v nogavici, zaradi denarja, ki ni bil njegov . . . Romar, romar, romar . . .
•H* "H" "H*
Dve gomili v naši zemlji pod našim nebom: Francetova, Simonova. V slovenskem Weimarju, v mestu na skali s kipe-čimi obrisi cerkvenih stolpov. V solncu se svetijo jabolka vrhov, na jabolkih križ, Marija v zvezdah in solnee . . . Dve gomili pod našim nebom. Sodobnik moj! Ne bodi mi bridek, ne bodi hudič!
Ne štej, ne rajtaj! Ljubi! Sezi v gomile, rasti v zvezde! Od tam do tam je naš svet, neskončna dalja. Samo bolest je brez-brežju vredno merilo. In ni je nad našo bolest. Naši bolesti ime pa je — Pesem. Danes in včeraj vsevdilj . . .	Konec.
PTICA LJUBEZNI.
TINE DEBELJAK.
Jezus moj je v mladih dneh v lončeno ilovico ptico-rajčico vdihnil in smeh: ljubim te, poj!
Ptica poje, ptica-rajčica, v nebo naših src ujeta. »Ljubim, ljubim —« ptica poje, ptica-rajčica.
Venomer poje,
poje nam v duši,
vdihnjena v prsteno telo;
pa če ne poje:
trohni nam telo
kot ilovnat lik v suši. . .
IZ DNA.
TINE DEBELJAK.
Iz dna duše, moj Bog, kličem Te! Telo mi je padlo med plamene, kričim iz žareče žrjavice, moj Bog!
V dnu mojem so vode usahnile — kje topim naj strasti razpaljene, moj Bog?
Ko si umiral ob tresku Golgote, si mislil kaj na moje sle, moj Bog?
K Tebi vijem roke sklenjene, v trpljenju duše mučene: težke krvi odreši me, moj Bog!
KAŽIPOT.
TINE DEBELJAK. Križ
na polju, na križpotu. Trpiš, Gospod'?
—	Kažem pot.
V križpot gre dvoje steza, o, kot da midva greva v križ! Trpiva . . .
—	Kažem pot.
Pokaži pot;
ne veva kam:
ona sama,
jaz sam,
poti navzkriž,
dolge poti —
katera gre z nama? —
Molčiš?
—	Kažem pot.
0, kažipot nemi! Z žebljev se snemi! s prstom pokaži: tod!
—	Nisem nem kažipot:
v štiri strani kažem križ, v eno svoje zaprto oko . . . Trpita z meno
—	kažem pot.
BEGUNCI.
NARTE VELIKONJA.
»Lepo mi poje črni kus, oj črni kus,
tam v zelenim bukovji, oj bukovji...«
Gruča železničarjev je sedela okoli litra cvička in pela s kraškim naglasom ganljivo pesem »o črnem kusu v zelenim bukovji.« »Oj kus pa je nedovžna stvar, nedovžna stvar . . .«
»Daj no, Merkuža, čemu se siliš naprej, če ne znaš! Zapoj nedovžna stvar tako,« je zavzdignil glas visoki črnobrkati Pipan ter sunil soseda čez mizo, »zdaj veš, tako z repkom.«
Merkuža je podpiral svojo debelo glavo na desnico ter široko odpiral usta. Pel je zmerom za glas previsoko; njegovo petje je neprijetno grizlo preko drugih glasov in »repka« ni znal zapeti. »Tako z repkom«, je oponesel, »kakor da ne znam! Preden si ti, Pipan, vedel, kaj je kos, sem jo že pel. In ali boš pel pri cvičku, fej! Kakršno vino, tako petje!« Pljunil je užaljen v kot. »Saj kar se tiče cvička, imaš prav, toda vseeno zapoj po kraško. Če pravim ,z repkom', pravim zato, da bo po domače, da ne pozabiš in da ne pozabiš, kako je doma!« se je razvnel Pipan ter dobrohotno zavihal brke. »Ali ti ni nič do tega, da bi bilo kakor doma?« »Kaj doma, nič doma. Saj je vseeno. Doma, da! Pojem, kakor vem, da je prav. Kdo bi mislil, kako je doma!« je zamahnil z roko. »Ali ti kdaj misliš? Tam na Krasu. < »Skale so!« je pripomnil fant pri sosednji mizi. »Skale so, Pipan. Tako je na Krasu. Pobiješ se, če si pijan!« »Eh, skale so, pa so le domače skale,« se je razžalostil Pipan in potresel Merkužo za rame. »Ali ne, pa so le doma! Kaj takle ve! Ti fant, ti si zrastel v čuvajnici. Pa reci, Gulič, ali ve tvoj fant, kaj je stara domača hiša več rodov, brajda in jama in školj; če pa se je rodil v čuvajnici in potem romal iz čuvajnice v čuvajnico!« »Nič ne ve!« je potrdil Merkuža, ki so se mu zablestele oči. »Nič ne ve, ker ga nikoli niso okopali v teranu in rožmarinu!« »Že ti si pozabil kosa,« ga je zbodel Gulič, ki mu je bilo nerodno, da ga je Pipan radi fanta.
»To je tako, kakor pojo pri nas!« se je otresel Merkuža, jaz sem bliže Vipavi!« »S Krasa si, nič se ne umikaj. Kar je res, pa je res. Mi vsi smo Kraševci. Mene včasi zagrabi, da bi kar vse pustil in šel. Kar čez in bi doma sedel na ognjišče in bi ničesar ne rekel. Kako bi gledali! Tvoj fant, Gulič, pa govori o skalah. Kaj pa naj bo na Krasu? Morje je zato morje, ker je morje, Kras je Kras, ker so skale. In mi smo takšni, kakršni smo. In tam na tistih skalah smo vsi doma. Tam so gadje doma!«
»Pusti vendar mojega fanta na miru!« se je razvnel Gulič, star mož, ki je sedel na voglu ter vrtel drobno pipo med prsti.
»Brez zamere, Gulič, saj smo vsi od tam doma!« je skoraj žalosten stegnil Pipan desnico. »Vsi smo pili teran!« »E, tudi cviček ti je dal!« se je nasmejal Gulič, »še tega ne prenesemo!« »Zato, ker ni pravega solnca in sem žalosten; o, jaz sem tako žalosten!« »Radi tiste zemlje!« se je vtaknil vmes Lutman, ki je držal na rokah majhno deklico.
Kot da je udarilo nad njimi, so staknili glave. Merkuža je namignil Lutmanu, naj molči.
»Ali smo tam vsi doma ali ne?« je povzel Merkuža, da ni pustil do besede Pipana. »Ti, Jože, to je težka beseda, ki si jo rekel. Ti si nekaj rekel o zemlji, o, ti misliš na rojstno hišo. Tudi jaz mislim, na vse mislim. Kako je bilo. Na ograde, na groblje, na klance in kamenje. Tu ne moreš iz blata nikamor,« je hitel Pipan, kakor da hoče nekaj odgnati iz spomina. »Tu je blato, tam pa so ceste, suhe ceste!« »Ceste, kakopa!« je porogljivo dejal fant. »Kolovozi in kozje steze. Jaz ne razumem, kako morete biti tako stari tako otročji! Ali ni svet povsod enak! Ne, povsod drugod boljši od Krasa? In kruha je povsod več! Kaj ne! Rezika na primer ne gre na Kras, če ga ji pozlatijo,« se je nagnil proti dekletu, ki je sedelo ob njem. Dekle je napeto poslušalo pogovor. Njena rdeča lica so žarela od pijače in besed. »O, meni je dolgčas po njem!« je zavzdihnila ter pogledala skozi okno. »Prav praviš, Pipan, tu še gadov ni, ker ni solnca!« »Tako!« se je razveselil Pipan. Tako. Ti fant pa, tebi je kruh vse in drugega niti vreden nisi. Kruh. Ali je kruh vse? Za srce vprašam, za srce! Za dom vprašam. ,To je naše,' je dejal moj oče in trgal opeko iz svisli, če so ga razjezili. Ali more kdo od nas reči čuvajnici in kurilnici? Pa iztrgaj planko ob plotu! Za kruh. O, za kruh! Kakor tisti otrok tam si, Peter, kruh drobi in pozablja na mater. Tega otroka preslepiš v hipu za mater. Na, Marička, kruha!«
»Hvala!« je tlesknila deklica ter poželjivo pograbila za okrajek. »Mi smo se morali seliti, ko so vrtnice cvetele. Porezali smo jih, kar je bilo cvetov. Samo nageljne smo lahko nesli s seboj!« je dejala z žalostnim glasom Re-
zika ter umaknila svojo roko Petru, ki jo je hotel potegniti k sebi. »Da, prav, to je beseda: rože v loncih ste odnesli, da, vrtnic pa ne. Ti, Peter, si prav taka roža v loncu, preneseš jo: zdaj pred sv. Roka zdaj pred sv. Urbana, z oltarja na oltar, mi pa, vsi drugi, kar nas je tu, smo zrastli na njivi in samo enkrat nas božji mežnar prenese. In to je smrt. Kakor da utrgaš jurjevko, nikoli več ni zdrava! To, Peter, to je razlika med teboj in nami!« »Haha, roža v loncu!« se je vzpelo dekle. »To je res, da, roža v loncu. In da bi se midva vzela?« je nenadoma bruhnilo iz nje in krčevito je stisnila pesti, »na tvoj lonec?«
»Glej jo no, kakšna je,« se je zavzel Merkuža. »Ali se splača? Srečen fant, kaj bi ga devali v nič. Ali more kaj zato?« »Nič ne more, seveda nič ne more, zato naj molči o skalah!« je dejal Pipan. Videlo se je, da trpi neizmerne muke. »O zemlji ne more, zemljo imaš itak ti na prsih?« je jezno udaril s kozarcem ob mizo stari Gulič. »Kdo se gre zdaj sodnika nad menoj in mojim sinom?« Mrzel molk je za hip udaril v družbo. Merkuža je samo krilil s svojima rokama in dajal Guliču znamenje, naj molči. »Nič!« je dejal Gulič in udaril iznova po mizi.
Pipan pa je pogledal zbegano in preplašeno preko omizja, čez hip je z izrazom nepopisne groze na licu segel za srajco in privlekel izza nje rdeč omot. »Prijatelji, bratje moji, zakaj to? O, zakaj to, dragi moj Gulič? Da, tu je zemlja, tu v tej krpi je kraška zemlja, da, kraška zemlja. Ali ne smem imeti te krpe na srcu?« se je vzpel preko mize. »Tu je tako čudna kraška zemlja!« »Potem si pa ti vso odnesel!« se je zasmejal Peter.
Merkuža je s strahom stopil proti fantu ter mahal z rokami: i>Molči, prosim te, Peter, molči!« Pipanu pa so se strašno zabliskale oči; kot da je treščilo vanj, se je zamajal, za hip zagrgral ter se nato z vso silo vrgel proti fantu. Kozarci so leteli z mize. »Udarite, o udarite!« je jeknilo dekle. »No, no,« je segel jadrno za njim Gulič. »Kaj boš, nikar se ne razburjaj!« »Ali se splača!« se je oglasil Lutman.
»Če se splača ali ne! Ali kaj razume o tem? Ali veste, kje sem to zemljo vzel?« »Saj res, za to pest zemlje! Ves večer nam boš pokvaril!« je dejal njegov sosed Pahor. »0, nesrečni človek, vesel večer ti je več od pesti domače zemlje. Tebi vesel večer, onemu kos kruha! Toda,« je vzdignil glas, »nihče od vas še ne ve, kaj je v tej prsti! Nihče, da! Še nikoli nisem povedal, dokler ni prišla ta ura bolečine. Samo Merkuža ve, ker je bil zraven. V tejle zemlji je kri. Pest kraške zemlje namočene v krvi. V kraški krvi. Kri Okretičeva je, prijatelji, ki ni bežal kakor mi in je umrl, kakor ne bomo mi, ker nimamo nič poguma!« Hropel je od nepopisnega razburjenja, glas se mu je tresel, kakor da ga duši jok. Krilil je s svojimi velikimi rokami preko mize, držeč v desnici rdečo vrečico. Tovariši so se začudeno in osuplo zazrli vanj in niso opazili, kako leze na stolu v krčevit jok Rezika.
»Okretičeva?« so čez hip z grozo staknili glave. »Tega, ki se ni umaknil iz čuvajnice, ko so prišli oni?« »Tega, ki se ni umaknil! O, mene to peče skozi kožo. Ta ni bil roža v loncu, niti odtrgati se ni dal. Ali mu je bilo za vesel večer ali kos kruha? To mi povejte, vi vsi, ki tu sedite!«
In se je spet segrel ter krilil nad mizo. »O, Okretič Pavle!« je s krčevitim vzklikom udarilo dekle v solze. »O ti ubogi fant!« »Na, vidiš, tu imaš!« se je razjezil Gulič. »Ali je bilo tega treba?« »Treba, treba. Saj ne veš, kako in kdaj pride. Mene je že večkrat prijelo, da bi šel, da bi nesel zemljo tja, kamor spada, na domače pokopališče!« »Ti si čenča!« se je razjezil Pahor, ki mu ni mogel pozabiti ,veselega večera'. »Komu je to podobno? Ali govori tako Kra-ševec? ,In bi šel in bi nesel'; potni list vzemi in pojdi, saj ni v puščavi.« »To je tista sramota, da moraš v domačo vas s potnim listom. Ali sem krava, da moram imeti napisano, da nimam parkljevke, kakor govedo za pot iz občine v občino.«
»Skoraj da boš tako pameten, da pojdeš brez vsega čez mejo. In boš odsedel svoje mesece, če te ujamejo!« se je porogal Peter, ki ga je grizlo, da se je Rezika od-meknila od njega.
»Kakopada pojdem! Še jutri pojdem. Kar
roko mi dajte zapovrstjo!«
In jim je nudil desnico.
»Tako se ti trese, kakor da da ješ uboga j -
me!« se je zamajal Gulič.
»Zahvali se, punčka, stricu za kruh!« je
dejal Lutman.
In punčka je prikimala z glavo ter uprla
vanj svoji široki modri očesci.
»Če te smem, Pipan, te spremim!« se je
vzdignila Rezika. »Pusti me pri miru!«
je sunila Petrovo roko od sebe.
»O, Pavle, moj fant, je bil drugačen! Meni
boš dal, Pipan; jaz bom nesla v svojih
nedrijih!«
Pipan je začudeno zrl vanjo.
»Roka se ti trese, Pipan, meni daj, tebe
bo izdala vročica!«
»Roka se mi trese, da, vročico imam, da, od bolečine, od neznane bolečine, tu notri! Kakor da imam živo rano v srcu!« In je stiskal desnice okoli mize. »Tebi je ne dam, Peter, in tebi, Pahor, tudi ne!«
»Kaj bi se tako poslavljal, kakor da greš v Ameriko! Spat pojdi in jutri se spet vidimo!« je dejal Merkuža. »O kosu bomo vsi znali in ono:
... eviva il mare, il marinar, eviva il vapore ...«
»Te ne bom pel,« se je stresel Pipan, »te ne morem peti, odkar imam tole na srcu!« »Ne, Pipan, midva pojdeva!« je planilo dekle k njemu, »midva pojdeva.« »In vaju bodo ujeli!«
»Mene ne bo nihče ujel živega!« je Pipan zamahnil z roko.
In je odšel z opotekajočim se korakom. Za njim je šla Rezika. Na vratih se je obrnila ter vrgla zaničljiv pogled Petru, ki je osuplo strmel za njima. »Ti roža v loncu!« je stisnila skozi zobe.
Čez dobro uro sta se ustavila pred nizko
barako Merkuža in Pahor.
»Prav nič mi ne da miru. Vseh muh je
poln!« je dejal Pahor.
»Saj goni zmerom isto.«
»Nocoj je zinil tisto o krvi in pesmi. In
vse drugače je gledal predse.«
%
Potrkala sta na nizko okno. »Pipan, vstani!«
Čez čas se je prikazala na oknu ženska;
droben otroški jok je silil iz mraka.
»Ga še ni domov!«
Zazrla sta si plašno v oči.
»Saj ni nič, za družbo nama je! Poiščeva
ga.«
In sta šla; po dolgem molku je dejal Pahor:
»In je res šel! Tudi punca je šla!« »Pa brez vsega!« je dodal Merkuža ves potrt, »jaz budalo pa sem mu zameril kosa!«
FR, S. STIPLOVŠEK: CERKEV.
KLIC IZ GROBNICE.
MIRAN JARC. Drama v enem dejanju.
Osebe:
Baron Klingenfels. — Hubert, njegov sin. — Strežaj Peter.
V grajskem stolpu. Visoka ozka soba. Na stenah dvoje slik — obraza mogočnih prednikov baronov Klingenfelsov. V kotu postelja, poleg stara skrinja s kupom knjig. Skozi ozko, obokano okno diha težak mrak, v katerem so zavite daljne gore. V naslanjaču sedi star gospod — baron Klingenfels. Truden in zamišljen.
Klingenfels: Nikogar ni. Vsi so me pozabili... Da, med menoj in njimi je razdalja. — Visoka, strma pot sem v grajski stolp... Še ure ni na steni... laže slišim pojočo večnost. Večnost! Ta bolezen se me loteva spet... in spet sanjarim osamljen, truden, kot bi čakal smrti. — Z družino razdvojen, nad svetom, časom se sklanjam kakor kip iz davnih dob ...
Ne, — kot pozabljeno orodje v kotu ... Celo moj sin, naslednik moj, moj Hubert molči, tujina ga mi je ugrabila ... Kako? Je res, kar zvedel sem skrivaj? Da mu ni več do doma?! Moj naslednik?! Kako bi mirno se predal k pokoju, brezskrbno zrl bi na preteklost silno, samozavestno snival bi bodočnost... tako pa ... (vstane in gre k vratom, zakliče:)
Peter, Peter, pridi gori! (Obstane pri oknu. Sam zase:) Samota...
Glas (od spodaj): Koj, gospod baron!
Klingenfels: Samota ...
Samo nocoj še, saj se Hubert vrne.
(Skoro neslišno, počasi vstopi stari strežaj Peter.)
Strežaj: Klicali ste, gospod baron... želite! Naj luč prinesem ...?
Klingenfels: Ne! Povej, si slišal voza drdranje? Saj je šel kdo ponj?
Strežaj: Da. — Gospod Hubert pride prav gotovo.
Klingenfels: A, če prekesno pismo je prejel? — No, pojdi, toda čuj, takoj, ko slišiš ...
Strežaj:
Vse prav, vse prav.--Prinesem li večerjo?
Klingenfels: Ne zdaj, kesneje ... pojdi...
Strežaj (se prikloni in odhaja): Ne skrbite, gospod baron.
Klingenfels: Še to: naravnost k meni naj pride Hubert... da ne bo se vstavil pri onih spodaj ...
Strežaj: Saj ju ni doma. Gospa in gospodična sta odšli v obiske ... Kdaj se vrneta, ne vem.
(Odide.)
Klingenfels (stoji pri oknu): Kako mirno bi razgledaval se nad to dolino, ki iz nje je zrastla ponosna stavba našega rodu ... In vendar!... O, pošastne slike zlobno se rogajo iz brezdna mi spominov ... O, da sem videl svoj obraz sedanji takrat že, ko sem v slavi in mogoti poveljeval, zavojeval in plenil, takrat že, ko sem pil razkošja bleske v dvoranah čarovitih, v družb sijaju, češčen in ljubljen! Zdaj pa: o samota, ki mi držiš zrcalo smrtne groze: Trohnivi moj obraz, oči ugasle roke ledeno mrzle, blodne misli... Živ mrtvec?! Ne in ne! Ha, še življenje tli v meni! Deca moja! Ta ponese besedo, misel, oporoko mojo v stoletje novo... O, stoletje novo? Grad, sem te zgradil, da kljubuješ vekom? Je moja volja v tebi zjeklenila v odpor se, ki ne zlomi ga bodočnost?!
(Medtem se je popolnoma stemnilo. Sliši se frfotanje netopirjev, zateglo skovikanje sov in brnenje ure v zvoniku nekje daleč. Naraščajoč veter vrši okrog stolpa. Od hipa do hipa se na obzorju pojavi bliskavica. V dalji ropot voza.)
Klingenfels (nestrpno):
Je on! Je on? Vsaj on se me je usmilil! Vse, vse mu odpustim ... le, da ostane ...
(Gre k vratom. Prisluškuje. Hodi po sobi gori in doli.)
Moj Bog, pet let je že, kar je odšel... Le dvakrat pisal je... Je res? Je res, da se za vedno je odrekel domu in da živi kot izgubljeni sin? — Vsega je kriva ona, moja žena, ki ščuvala ga je proti očetu ... in ga izvila mi iz mojih sanj! O, še je čas, še ji povrnem zlo! — Odzval se je, o srečni hip usode! (Gre k vratom. Koraki po stopnicah. Vstopi Hubert, v potni obleki, vitek, mrk.)
Klingenfels (ga objame):
O, Hubert, sin moj! Daj, da te objamem!
Hubert (mu da roko):
Pozdravljeni, tu sem po dolgih letih!
Klingenfels (ga gleda srepo v obraz): Prišel si. Moj si... še si moj otrok! Čeprav ... čeprav obraz tvoj razodeva ...
Hubert: Kako, sami ste? In v tej tesni sobi kakor jetnik? A kje je mati, sestra?
Klingenfels: O njiju ne govori! Samo tebe poznam zdaj. Še prekmalu zveš ostalo.
Hubert (vzdihne): Kako? Tedaj je vendarle resnica ...
Klingenfels: Kaj? Kaj?
Hubert: Poklicali ste me, zdaj tu sem, da spravim se spet s svojim domom, oče, zdaj ko sem samsvoj ... o, kako sem želel ugledati spet svojce ... spet večer pod rodnim krovom preživeti, oče ... Pisali ste, da je zadeva važna... a med vrsticami sem mnogo čital in temna misel senči mi besedo...
Klingenfels:
Tak sedi vendar... Kaj se obotavljaš?
Hubert:
Kako? Kar tu... Ne greva morda doli? —
Klingenfels:
Obe sta z doma — Ni ti Peter pravil?
Hubert: Da, vem, a vrnete se menda skoro...
Klingenfels: Da, mislim ...
Hubert: O, jaz menil sem, da vrnem se v tiho srečo... da objamem svojce in se pomirjen spet odpravim ... toda — Tesnoba tu teži. Kot da sem v ječi. Povejte oče, kaj se je zgodilo ... in počemu ste klicali me semkaj?
Ne čudite se mi... Kaj naj razumem ? Hm, vaše naglo, zagonetno pismo, naj vrnem se nemudoma domov ... In govorice ... In sprejem ... Povejte, povejte, oče!
Klingenfels: Prav imaš: tesnoba je tu pri nas in mrak in zapuščenost... in kdo naj drugi nam te temne goste vsiljive starosti odžene ... Hubert! Zrel si dovolj. Na tujem si se izbistril. Ne bom te zdajle mučil radovedno z vprašanji: kod, kako in kje si živel,
—	dasi bi hotel v enem hipu v d*ušo ti videti, da se sprostim sumničenj — Daj mi roko. Poglej me! Si že moj? Neotrovan še, trd, in brezobziren!? Tak bodi, sem dejal nekoč. In zdaj? Nocoj ... nocoj ... se nov obroček zveže z verigo naših slavnih prednikov.
Da, Hubert... tu je roka ... od sedaj si moj naslednik, gospod Klingenfelški. Zvesto ohranjaj našega rodu poslanstvo in navade.
Hubert: Oče, oče! Težko mi je ... rad bi se vam zahvalil.. . in vendar ... dokler vsega ne izvem, dokler mi ne ovržete teh dvomov! Moj Bog, to ni mogoče!
Klingenfels: Omahuješ?
Hubert:
Kako ste rekli? Preje, ko sem vstopil... Ko sem po materi vas vprašal...
Klingenfels: Hubert!
Hubert: Izognili ste se vprašanju, stresli ste se, kot da vas je prešinil mraz...
Klingenfels (mrko): Kaj vendar govoričiš?! Ne prodiraj vohunsko vame s slepomišenji. Predobro veš, da sem sovražnik bledih, jokavih čuvstvenjakov ... tega, Hubert se moral boš odvaditi!
Hubert: Ne, oče. Jasnote hočem, temnih senc dovolj leži nad našim domom ... Jaz sem prišel...
Klingenfels:
... da prejmeš z moje roke moč in pravo na veliko bodočnost. Bodi mož! A vsakdo, ki s solzami, z vzdihovanjem in s prošnjami zavira pot k razmahu
—	pa najsi je tvoj brat, —
Hubert: Moj Bog!
Klingenfels (s posmehom): Kot vidim si se izšolal v vzdihovalca.
Hubert: Oče — tedaj je res ... je res... da moja mati... da ...
Klingenfels:
No, na dan z razkritji. Kaj oklevaš? Naj ti pomagam jaz? Da, tvoja mati je bolna ženska, vse življenje bila
mi je v nadlego . svetohlinka lažna ... da, pridigarka ... zmedena sanjarka ... in komaj sem te rešil, da še tebe ne bi zastrupil njen ...
Hubert: Kaj govorite!? Obmolknite, ne žalite mi nje!
Klingenfels:
Kaj, sin moj, tvoja drznost... he, upornik...
Hubert: Zmotili ste se, oče, pomagača ne boste našli v meni za naklepe, ki vam jih vdaja slepa mržnja ... Morda se več ne spomnite, zakaj zapustil sem dom pred leti... o, vse sem razumel. Odtrgati ste me hoteli vplivu uboge matere, po svoji volji ste me hoteli izoblikovati. In zdaj naj bi celo, — zdaj, vaš naslednik, nadaljeval... Nikdar, nikdar ...
Klingenfels:
He vidim, da te bom moral znova še učiti...
Hubert: Tako? Verujte mi, da ne pristoja vam več tak pokroviteljski obraz. Pred vami ne stoji več otročaj, ki ste zastrupljali ga z lažno vzgojo! Svoj človek sem, enakovreden vam, prerojen, nov. Kot delavec sem v mestu boril se za svoj kruh ... naj bed ne j ši... na dnu sem gledal veletok življenja, poslušal jok obupa, krik upora, okušal glad, ponižanje, sramoto ... dokler mi ni izbičalo trpljenje poslednjo kapljo rdečega napuha ... dokler...
Klingenfels: Moj Bog! Kaj govoriš mi sin! So sanje, je resnica? O, razkrij mi, rotim te, tajno vseh teh dolgih let... Kaj delavec...!!
Hubert: Ničesar, da ne veste? Skrbno so čuvali vas! Torej tudi vam je neznano, da sem v težki ječi...
Klingenfels:
Kaj, v ječi?! Milosten mi Bog! Pregrozno preizkušnjo si naložil mi v tej uri!
Hubert: Da, v ječi. Leto dni. Prav dober lek za prevejanca in razvajenea.
Klingenfels: In vse so mi prikrivali...
Hubert: Mogoče. Zločinska kri me je v uboj zavedla ...
Klingenfels: Uboj?!
Hubert: Čemu plašite se, mar niste i vi ubijali, namesto kazni pa želi ste časti, odlikovanja. A povračilo pride. In za grehe očetov mora pasti sin in žrtvovati bodočnost svojo ...
Klingenfels: Sin, ti si ubijal?
Hubert: Ubijal nisem. Kaj bi pravil zgodbo? Zdaj studi se mi še spomin. Malenkost. Hm. Ljubosumje. Tekmec. Črna strast. Užaljenost. Osveta ... Nisem vedel,
da bo podlegel rani... Nisem hotel. Morda je bila kazen še premila. Takrat sem zgrudil se, ob tisti uri, ko se mi je življenje razdvojilo ... umiral sem od jeze in sramote ... A potlej me je mrzli zrak temnice osvežil. Bdel sem, mislil. Grebel sem si možgane, trgal si srce in vrtal v spomine svojih mladih let... dokler se ni nad menoj razpela jasna mirnost... V nje tihem soju vzklilo je spoznanje, spoznanje pa me je vodilo k sklepu ... In ko sem bil spet prost, sem brez imena, brezdomec taval in iskal človeka. Najbednejši so vzeli me kot brata, za svojca med se ... z njimi sem se družil postal sem delavec... po štirih letih (kaj veste vi o tem življenju črnem) sem se izčistil, sem poplačal dolg in šele zdaj postal sem vreden človek ... Pol leta je, odkar sem že v pisarni tovarne ... moja žena ...
Klingenfels: Žena?
Hubert: Čudno,
Kaj ne, se zdi vam? O, to so novosti... oženil sem se, da; dekle preprosto...
Klingenfels (razburjen vstane): Tedaj ... tedaj ... si se odrekel meni? ... Oskrunil si ime, ki smo stoletja nosili ga kot prapor zmagoslavja?
(Se mu liropeče bliža): Ti! Podlež! (Hubert se umika.)
Hubert: Oče!
Klingenfels (dvigne pest, ki mu omahne. Se-sede se na skrinjo. Strto): Opljuval si mene! O, groza! Lastna kri me kolne! Izgini! Izkvarjenec! Ha, kot sodnik prihajaš...
Hubert: Da, čujte me, tožnik sem vaš, sodnik, nocoj vas kličem na odgovor trdi. Razgalite se. Vse vem! Je li res, da ste pred leti brata svojega prevarili za dediščino...? Morda so vam še v mislih Sernec, Poznič, Vilar... pošteni kmetje, ki ste jim zvijačno iztrgali posestva in pognali jih reveže od doma v svet za kruhom ... Predobro veste za vse skrite solze, ki jih je pretočila mati moja, nesrečna mucenica! Vse življenje živela je ob vas kot zapuščena. Nje doto ste ljubili, a skrivaj sprejemali ste tujih žensk obiske... Zdaj govorite! Baš zato sem prišel, cla se pomeniva ...
Klingenfels (divje): Proč, proč, izdajnik!
(Zahrope in se zgrudi na tla. Hubert se ves prestrašen skloni nad očetom, ki leži brez zavesti na tleh. Ko ga zaman kliče, pohiti k vratom s krikom: »Peter, Peter, pridite gori, gospodu je slabo!« Stre-žaj Peter se pojavi s svečo v rokah. Oba položita onesveščenca v posteljo.)
Hubert (trdo): Še diha. Hipoma ga je napadla slabost. Bodite tu, jaz moram iti...
Strežaj:
Bodite brez skrbi... To je vsled živcev ... že večkrat ga je vrglo... neka mora ga buri... smili se mi, ta nesrečnik! Kako vas je pričakoval! Rešitelj ste mu, ki sprt je z vsemi, mrk, sovražen... Vi ste mu upanje ... življenje ... Moj Bog, kaj bi storil, da izve o vas resnico... Zakrknjen se je bil pred nekaj dnevi preselil semkaj gori, menda spri se je z baronico ... nekaka pisma s sodišča so dospela ... neka pravda ... kaj vem, zakaj... zdaj čakam, premišljujem, kako se to skonča ... Bog nam pomagaj...
Hubert (bolestno, plašno): Kako ste rekli: če gospod bi vedel za vso resnico ...
Strežaj: To bi ga podrlo ...
Hubert: In če bi lasten sin v obraz mu vrgel očitanja! ...
Strežaj: O, bolje, da ne vidi ga nikdar... kajti dvomim, da bi mogel nesrečni mož udarec preboleti!
Hubert (mrko, proseče): Tako ... tako... o, dobri mož, bodite usmiljeni z nesrečnikom, ... jaz moram oditi... prosim vas ... rotim vas ... moj Bog...
Strežaj:
Pa kaj vam je, gospod... joj, trepetate! Kako ste pobledeli...
Hubert (se premaguje): Moram iti... Pst, tiho; ...da se ne zbudi... povejte, povejte mu, če vprašal bi po meni, da vse sem mu odpustil... in da prosim, da prosim odpuščanja ... odpuščanja ... Usmiljeni bodite z njim ...
Strežaj: Gospod moj, slabo vam je ...
Hubert: in še mu porecite, da bom do smrti...
Strežaj (pokaže na prebujajočega se barona): glejte...
Hubert: Zbogom, zbogom! (Odhiti naglo in razburjeno.)
(Strežaj Peter sam z baronom, ki je z blodnimi strmečimi pogledi objel vso sobo in se napol dvignil ter vprašujoče sklonil k stre-žaju.)
Strežaj:
Gospod baron... za hip vas je napadla slabost... a zdaj je že odleglo... Morda prinesem čašo čaja? (Hoče oditi.)
Klingenfels: Tu ostani. Povej mi brez ovinkov, po resnici, kakor je morda nikdar še v življenju
izpričal nisi... stopi bliže ... dobro ... v obraz mi glej ... tako ... in zdaj:
Strežaj: Gospod, gospod, utrujeni ste... bi ne legli...? pokoja ste potrebni...
Klingenfels: Ne budali! Ne laži mi hinavsko! O, vsaj ti mi bodi človek, drug in brat in sin ... vsaj ti, ko me ves svet je že zapustil...
Strežaj: Kaj si domišljate?
Klingenfels: Rotim te, človek, imej usmiljenje!
Strežaj (v zadregi): Saj nisem mislil nič zlega ...
Klingenfels (s spremenjenim, ostrim glasom): Koliko je let preteklo, odkar sem padel v sen pa do sedaj!---
Strežaj (začudeno): Kaj? Koliko je let!? —
Klingenfels: Kaj se mi čudiš?	•
Bolj smel bi čuditi se jaz, ki skoro ne vem, kako sem prišel semkaj! Kdo sem? Kot da sem zdajle se rodil... Vse novo ... Neznano ... Jasno ... Svetlo ... Silno solnce
razžarja me... kot da se mi telo topi, kot da razraščam se v brezmejnost, objemajoč najdaljnejša obzorja ... Odkdaj? Zakaj? Še čutim noč za sabo... kot sence kot megle se trga davnost... Povej, je bilo to pred tisoč leti... Govori, človek ...
Strežaj: Komaj par minut ste spali...
Klingenfels: Par minut. Ha ... par minut...
Strežaj: Se ne spominjate? Pravkar odšel je vaš pozni gost... ne vem, kaj sta imela ... slabost vas je napadla ...
Klingenfels (počasi): Da ... vse ... vem ... Življenje ... Cas ... Nocoj, nocoj sem živel, šele nocoj! Veš, starec?! O razumeš... O teža hipa, ki je bogatejši, usodnejši kot dvajset let življenja laži, nasilja... Da... "Veš, kaj je čudež? Spregledaš, vidiš, veš ... in vse razumeš ... Živel si morda mnogo, mnogo let užival, spal, prebavljal... in ubijal... samozavesten, divji in nasilni... prezirajoč postave in pravico, ki tiha tli globoko, skrita v srcu ... nenadoma ... nenadoma zaveš se ... O, saj me ne poslušaš ... Cuj me, človek ... Pošten si, in imaš družino... delaš, zaslužiš ... stoj, kaj hotel sem že reci... da ... glej: nenadoma te zapustijo vsi, vsi: otroci, žena, tvoji bližnji, vse ti vzemo; ime, bogastvo, dom... in sam ... sam ... sam stojiš in čakaš ... česa?
Smrt je še daleč ... pa si sam ... in potlej? Tako je z mano ... Smrt je daleč ... Sam sem...
V viharjih ... v ognju ... misel gloda, vrta; na pot, na pot, na daljno... kamorkoli (Vstaja.) Če tudi v mraz, pod noč, pod grom in bliske--—
Strežaj (prestreže Klingenfelsa, ki se trga iz postelje): Moj Bog, pomirite se...!
Klingenfels (sovražno): Pojdi s poti! Umakni se! Ne čuješ: božji glas (zamaknjen): me kliče — kliče — daleč,
daleč — skrivno — Umakni se ... (plane proti vratom).
Strežaj (skoči za njim): Za božjo voljo ...
Klingenfels (ga pahne proč): Satan, ne drži več me v ječi teh zločinov! — pojdi mi s poti... (Zbeži skoz vrata. Čuje se ropot po stopnicah.)
Strežaj (krikne): Ana! Ana! Hitro!
Glas žene spodaj: Kaj je? ... Marija sveta ...
Strežaj (ves stresoč se steče skozi vrata in prevrne svečo, ki ugasne): Naš gospod! Prestrezi ga!
(Nenadoma udar, kot da je padlo telo na tla.
Par hipov grozna tišina. Nato prestrašen
klic strežaja Petra:)
Strežaj: Mrtev je! Mrtev ... mrtev! ...
KOSTANJ: LESENI STROP, DEKORATIVNI VZOREC (2. POLOVICA XVII. STOL.).
DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA.
PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ.
Spev XXIV.
Kakor že omenjeno, se od XXIII. speva dalje nahajamo na osmem nebesu. Vsebino tega, XXIV. speva, najkrajše naznačimo, če rečemo: Dante dela pred sv. Petrom izpit iz vprašanj o veri. (V XXV. spevu dela pred apostolom Jakobom izpit iz vprašanj o krščanskem upanju, v XXVI. pred sv. Janezom Ev. o krščanski ljubezni.) Beatrice, ki je Danteja pripeljala tako visoko, prosi zbrane nebeščane, svate velike večerje, naj njenemu varovancu vsaj nekoliko ugasijo žejo po spoznanju nebeških skrivnosti. Vv. 1—9. Od radosti, da morejo ustreči, posamezne skupine (kola, itd. le carole) veseleje zaplešejo, a v različnem ritmu. Vv. 10—18.
Iz najsvetlejšega kola stopi najjasnejša svetlobna krogla, sv. Peter. Pesnikovo pero ne more popisati njegove krasote; zato preskoči ta popis. (Že obraznost, fantazija bi bila preživa barva za »take gube«, kamoli beseda — primera, vzeta iz slikanja oblek z lepimi gubami, kjer sence zahtevajo posebno natančnost, da ni njih barva preživa.) Vv. 19—45.
Kakor sholar pred magistrom, učiteljem, tako Dante pred sv. Petrom dela izpit. Medtem ko Beatrice sv. Petra prosi, naj stavi vprašanja, težka ali lahka, kakor hoče, Dante zbira svoje misli, kako bo zagovarjal teze (trditve) glede vere. Vv. 46—51.
Prvo vprašanje meri na pojem vere. Sveti Peter vpraša: Kaj je vera? Dante odgovori z besedami sv. Pavla (Hebr. 11, 1): »Vera je podlaga, temelj, podstat tega, česar ne vidimo. (Est autem fides sperandarum substantia [hypostasis] rerum, argumentum non apparentium.) Sv. Peter pohvali opredelbo, definicijo, vendar vpraša dalje: Zakaj pa sv. Pavel vero najprej zove podstat, potem dokaz? Dante nato: Globoke stvari, ki jih zrem jaz tukaj po posebni milosti, so ljudem tam doli, dokler žive, tako prikrite, da vedo o njih samo po veri, po verovanju (credenza); verujejo jih, ne da bi jih videli; in ker na to vero, na to verovanje zidajo, gradijo vse svoje upanje, da bodo te stvari enkrat videli in uživali, zato se ta vera po pravici imenuje temelj, podlaga, podstat. In ker iz te iste vere nujno delamo sklepe na istinitost nebeških dobrin, čeprav jih še ne vidimo, se vera po pravici imenuje tudi doka z. Sv. Peter pohvali zdaj tudi razlago prej izrečene opredelbe in rabi pri tem primero o novcu, kakor da bi rekel: Tvoje znanje v tej stvari je kakor dober novec, ki ima pravilno zmes in pravo težo. Vv. 52—84. Sv. Peter še vpraša: Da poznaš ta dragoceni novec, to vidim. Ampak ali ga tudi imaš v svojem mošnjičku (t. j. v srcu): Dante odgovori: Imam ga, ves svetal je in lepo obrobljen. (T. j. imam vero, čisto, živo, pravo.)
Nekateri stari komentatorji so trdili, da so Danteja sovražniki dolžili tudi krivo verstva. Tercina 85—87 bi bila potemtakem odgovor na to natolcevanje.
Drugo vprašanje. Sv. Peter nadaljuje: Pa odkod imaš ta dragoceni biser? (Sv. Peter vprašuje torej po virih razodetja, fontes revelatio-nis.) Dante odgovarja: Viri so zame knjige stare in nove zaveze, ker je v njih božja beseda, beseda sv. Duha. Vv. 88—96.
Tretje vprašanje. Sv. Peter dalje: Kako pa veš, da je v sv. pismu božja beseda, da je od Boga navdihnjeno? Dantejev odgovor: To mi potrjujejo čudeži, ki jih sv. pismo pripoveduje. Sveti Peter dalje: Pa kdo ti je porok, da so se ti čudeži v resnici zgodili? Mar' naj ti to potrjuje spet sv. pismo? Ali ne čutiš, da se vrtiš v slepem kolobarju, da je to circulus vitiosus? Na to potežkočo odgovarja Dante: razširjenje krščanske vere in preobrazba sveta po njej je že čudež vseh čudežev. (Dante uporablja tukaj — vsaj v zametku — tisto apologetično obliko, ki se sedaj imenuje katoliško dejstvo. Več o tem ima dr. Grivec: Cerkev, str. 3. nsl. Dante seveda je zajel to dokazovanje iz sv. Avguština, De civitate Dei, XXII 5: »Denimo, da čudeži, pripovedovani v sv. evangelijih, niso resnični, je pa to največji čudež in potrdilo krščanske is tine, da je stroga krščanska vera, ki ljudem nalaga zatajevanje strasti, svet pridobila brez čudežev, oznanjevana od siromašnih, neukih ribičev, za-ničevanih in brez ugleda pri ljudeh.« Kdor bi tajil vrednost in veljavo tega čudeža in tega dokaza, bi moral tajiti tudi veljavo in načelo zdravega razuma, ki pravi: ni učinka brez zadostnega vzroka, non datur effectus sine causa sufficiente.) Vv. 97—114.
Četrto vprašanje. Sv. Peter (s srednjemu veku priljubljenim izrazom ga Dante zove »il barone«) potrdi Dantejeve dosedanje odgovore, nato pa preide k zadnjemu vprašanju: Kaj pa je predmet tvoje vere in kateri so naravni in nadnaravni razlogi verovanja tvojega? Dante — pohvalivši mimogrede vero sv. Petra, vsled katere je bil velikonočno jutro prej pri grobu nego mlajši sv. Janez Ev. — odgovarja v zmislu veroizpovedi, ki se zove symbolum Athanasia-num, da veruje v enega Boga, a tri božje osebe. Razlogi pa so dvojne vrste: naravni, vzeti iz razuma, še bolj pa nadnaravni, vzeti iz razodetja. Vv. 115—147.
Po vseh s pohvalo sprejetih odgovorih sv. Peter Danteja blagoslovi. Vv. 148—154.
»O velike večerje sveti svatje, ki Jagnje vas na njej gosti in siti tako, da vedno vam vtešen vaš glad je,
4 ker temu-le dovoli Bog, užiti
drobtine, z vaše mize padajoče, še preden smrt velela mu je iti,
7 o, glejte na želje njegove vroče, vsaj kapljo mu rosite iz krnice, ki vas poji in njemu iz misli noče.«
10 Tak Blaženka; a radostne Kresnice krog svoje vsaka zavrte osi se in zažare kot zvezde repatice.
13 In kot kolesje v uri tak vrti se, da prvo je kolesce, kot bi stalo, le zadnje, da hiti, motrivcu zdi se:
16 tak ona kola: eno je plesalo
počasi tam, a drugo spet hitreje, kakor pač — menim — radost je uživalo.
19 Iz kola, ki bilo je najkrasneje,
luč stopi, ki jo srečno se smehljati sem videl, mimo drugih vseh srečneje,
22 in obkrožila Blaženko trikrati
pojoč je; bil je diven glas pojoči, da um ga moj ne more popisati.
25 Zato naj ta popis pero preskoči:
že obraznost (kam-li rek!) preživa boja bila bi za to sliko, h gub tenkoči.
28 »O sestra moja sveta, prošnja tvoja dosegla z žarom svojim je, da ločil od onega sem lepega se soja.«
31 Ko trikrat sveti svit se je potočil,
je obstal, in dihnil z glasom k Beatrici, veleč ji, kar sem ravnokar sporočil.
34 In ona: »O velmož v tej plamenici, ki dal Gospod ti, ko po zemlji hodil, je ključe vrat k tej rajski veselici,
37 vprašanja, kakor sam bi jih presodil, al težka al lahka, temu o veri stavi, ki z nje si pomočjo po morju brodil.
40 Je v veri, upanju, ljubezni pravi, ti skrito ni, ker zreš to tu v Zrcali, v katerem vse se ti ko v sliki javi.
43 In ker po pravi veri so postali
ljudje tega kraljestva državljani, je prav, da ta-le zdaj slavi jo, hvali.«
46 Kakor sholär molče mozga z možgani, da tezo, ki magister da jo strogi, ne da bi jo odločil, jo le brani:
49 tak jaz mozgäl sem v mislih za razlogi med njenim govorom, oprt da na-nje bi kos bil, ki mi dana bo, nalogi.
52 »No, moj kristjan, pokaži svoje znanje:
kaj — deš — je vera!« Pogled k plamemc sem dvignil, ki je dihnila vprašanje,
55 potem sem se okrenil k Beatrici,
ki z migljajem mi dala je zapoved, naj učenosti duška dam krnici.
58 »Po isti milosti, ki to mi izpoved« —
— sem jel — »pred tako omogoča glavo, naj jasna mojih misli bo pripoved.«
61 In clalje: »Kot z resnično — dem — pisavo zapisal, oče, nam tvoj dragi brat je, ki Rim pri vel s teboj vred v pot je pravo,
64 vera tega, kar upamo, podstat je, tega dokaz, očem kar se še skriva, v tem—zdi se mi — nje bistvo nam iskat je.«
67 In glas: »Prav; no, ti zveza je umljiva, zakaj apostol vero po lastnosti najprej podstat, potem dokaz naziva!«
70 In jaz nato: »Očem so te skrivnosti, ki v tej se razodevajo mi v sferi, tam doli skrite v taki globokosti,
73 da so, da bivajo edino v veri,
ki upanje svoj temelj na-njo stavi; odtod ime podstat v imen izberi.
76 In ker iz vere k višji se spoznavi
po sklepih gre, brez druge opore za-nje, odtod tudi dokaz se veri pravi.«
79 In čul sem glas: »Če vse bi bogoznanje tam doli v takem zmislu se učilo, izginili bi lažimodrijanje.«
82 Tak dihnilo ljubeče je ognjilo.
Nato še: »Dobro novec tvoj prestal je preskušnjo, utež in zmes, kot je pravilo.
85 Ga imaš pa tudi v mošnji!« glas dejal je. In jaz: »Imam; ni sumnje glede kova, tak gladko je obrobljen, tak svetal je.«
88 In glas iz srede one luči znova: »In kje dobil si biser dragoceni, ki čednosti vsaktere je osnova?«
91 Jaz: »Svetega Duha - vem - dež ognjeni, razlit nad starega — od vse davnine — in novega zakona pergameni,
94 je silogizem tolikšne ostrine,
da vsak dokaz v primeri s to resnico je nožic top, rezilo brez rezine.«
97 In v tretje čul 'sem: »S kakšno pač pravico, kar stari, novi zakon zatrjuje, za sveto imaš, za božjo govorico?«
100 In jaz: »Dokaz, ki to mi dokazuje, so čudeži, ki sama jih narava skovala ni in jih nikdar ne skuje.«
103 Spet glas: »Kdo čudežev naj overava resnico ti? Mar pismo jo podpira, ki samo dokazila potrebava?«
106 »Krščanska če spreobrnila vera
je svet brez čudežev, vprav t o - odvrnem je čudež za sto drugih, brez primera.
109 Ti čudež ta poznaš, ki šel si z zrnjem — tešč, vbog — in vsadil dobro si rastlino, trto najprej, zamenjano zdaj s — trnjem.«
112 Po teh besedah čul nebes družino
zapeti sem tedeum, spev hvalnoprošnji, da z rajsko je odmevalo milino.
115 Baron pa, ki me vel po poti splošni od veje pa do veje, vpraševaje, ko bližala drevesa sva se krošnji,
118 spet: »Milost, luč ki tvojega duha je, — pričel je — tvoja usta je odprla, da tak si odgovoril, kot pristaje.
121 Pohvalim, kar prišlo ti je iz grla;
no zdaj povej, kaj verješ, in v i r javi, iz kterega ti vera je pridrla.«
124 »O sveti oče, duh, ki zreš zdaj v slavi,
kar tak si verval, prej da stal si v grobi, ko mlajših nog je učenec stal ljubavi,
127 pre d met naj torej izrazil pred tebo bi, ki vsega me prešinja, verovanja? In razlog znat mu, bilo ti ljubo bi?
.130 Čuj: Verujem v Boga, pravzrok gibanja, ki, sam ne giban, večen vse želi nam le dobro in v ljubezni k nam se sklanja.
133 Razlog ni le, kar fizika veli nam in metafizika, no, v razodeti še bolj resnici je, ki od vas rosi nam,
136 ki Mozes jo, preroki, psalmi sveti uče in evangelij, ki tudi vi ste pisali jo, z ognjem Duha razvneti.
139 V osebe ver jem tri nature iste,
ki vekomaj tak tri so, tak edina, da reči smemo: Eden si in tri ste.
142 Le-te skrivnosti božje globočina
kot pečat se krepko mi v dušo vtiska, ker večkrat evangelij jo spomina.
145 To torej vere je počelo; iskra,
ki v prsih mi gori kot živo pläme in blešči, kot neba se zvezda bliska.«
148 Kot gospodar služabnika, ki vname srce z novico ugodno mu, posluša, ko umolkne, pa ga radostno objame:
151 tak mene je — vprašavši, da me skuša — blagoslavljaje trikrat obkrožila in pevajoč, apostolova duša;
154 tak moja mu bila beseda mila.
241
17
PROSVETNIDEL
BLOŠKA POLICA: LESENI STROP, DETAJL S SV. DUHOM (L. 1693).
KSAVER MEŠKO.
MISLI OB JUBILEJU. FRANCE KOBLAR.
Meško praznuje svojo petdesetletnico z vrsto knjig, ki se danes ne pišejo več. Generacija, ki stoji ob njih, gleda nazaj v svojo mladost in zdi se, da je do teh knjig daleč, kakor je daleč do mladosti. Kajti groza je šla preko časa in izpremenila vse v nas — ostale so le Meškove knjige in Meško, kakor je bil. Ce tedaj praznujemo danes njegov jubilej glasneje kakor so jubileji pri nas v navadi, praznujemo z Meškom vred spomin na čudovito mladost slovenske knjige, svežost in lepoto, ki jo časi in dežele poznajo le redko, spomin na čas od Čaše opojnosti do Samogovorov, od Vin j et do Lepe Vide, od Meškovih Slik in povesti do Matere, na čas Kettejeve in Murnove in Sardenkove knjige,
na čas fantovskega moštva Finžgarjevega in spomin na poetiko od Prijateljevega predgovora Murnu do Obiskov Izidorja Cankarja. Bil je to čas lepote same, in kdor jo je tedaj doživel, jo bo nosil s seboj do sentimentalnosti starih let.
To je tedaj pomen Meškovega jubileja, ki ga praznuje prvi izmed tistih, ki svoje lepote niso odnesli prezgodaj na oni svet. Kaj je bil Meško svoji dobi? Svet novih pokrajin, novih besed, nove pesmi. Svet poldozorele mladosti, poln sentimentalne sladkosti, svet nedognanih skrivnosti. To je bilo čudno mla-deniško detinstvo. Ali živi Meškova korespondenca? Ce ne, žive dopisnice in razglednice, pisma in albumi, ki jih je pisal in podpisoval Meško na prošnjo in zahtevo, bila je to skrita in očitna ljubezen, tedaj ko je velik del mladine izgubil svojo dušo in jo iskal; pa imela je ni komtesa Nela, imel jo je Meško, čeprav smo vsi govorili: »Komtesa Nela — vrnite mi mojo dušo — vrnite mi jo, mojo nesrečno, mojo ubogo dušo!...« To je bil mladi slovenski barok, mamljivo parfimirano ozračje; poznali smo Meška po sladki melodiji, doživljali v njem svoja mladostna trpljenja — literarno ga nismo doumeli — za njim sta zavzemala pozicije Župančič in Iv. Cankar. Pomen velikega literarnega dejstva pa moremo razumeti šele danes. Bil je nov človek, ki je strmoglavil preživeli suhi realizem in našemu narodu najbolj tuji naturalizem. Kritika se je lovila za njim in ga sodila z mero zunanje verjetnosti, ostalo pa ji je skrito, nji realistični oprezovalki, da se je z Meškom šele sklenil severni pas naše domovine do slovenske literarne enote. Meško je prvi iz pokrajine slovenskih fejakov, prvi čisti pesniški zvok odtam, odkoder še ni bila prišla pesem razen onih o preljubem veselju in mojih rožicah, kjer se je bil izmaličil Stanko z uskoškim priimkom in imenom, dežela, ki je podala še najlepšo knjigo o Blažetu in Nežici. Meško je prvi pesnik Panonije, z njim je dobila tudi Karantanija tistega, ki jo je po podobni genealogiji, kot smo jo že našteli, za lepo knjigo šele odkril in rešil. Temelj Meškovemu delu je. kljub vsemu njegovemu popotništvu, kljub vsi literarnosti in osebnemu cuvstvovanju le domača zemlja, njeni ljudje in njihov boj za zemljo in dušo, ko jim jo je bila že zastrupila lastna natura in tuja preračunjenost. Meško se je zgodaj zavedel posebnosti svojega literarnega poslanstva, pa je v opravkih s samim seboj le počasi mogel prodirati do njega — ker njegova sredstva so bila za to zemljo tako rahla, da so jo mogla le božati in še to samo v prime-
rah. Noben nas pisatelj v novejši dobi ni nastopil s tako zaključenim programom, kot je to storil 1900. Meško z najlepšo svojo pesmijo: Iz mojega dnevnika. Izgubljena duša, Gozdna romanca in Življenja večerna molitev, so tri stopnje, preko katerih je stopil za vedno v našo literaturo: notranji in zunanji svet sta se strnila v refleksivno ljubezen, v podajanje vseh vrednot, ki žive v ljubezni. Epika je odpovedala, ostalo je samo srce. Potem, ko je zaklical sebi: Resurrexi, je v molitvi izpovedal svoj program in testament obenem: »Daj, da vedno polni in vedno giblje dušo mojo ljubezen do rodne zemlje, ljubezen do teptane domovine moje, velika ljubezen do naroda, ki sem izšel iz njega! Daj, da bodo vse besede moje svetel odsev vseobsežne ljubezni do trpečega človeštva! In vsa dela moja naj ogreva in ožarja visokoplamteči ogenj ljubezni do Tebe — daj, da bo vse ono kratko življenje, ki si mi ga še presodil, kakor velik evangelij visoke tople ljubezni, ogreva joče in dvigajoče k novim željam, k novim ciljem vse one, ki me srečavajo na življenja potih!« — Odtod izvira prošnji psalm, ves prešinjen hrepenenja po lepoti, čisti in lepi, iz njega izvira, da je te molitve molil naprej in meditiral svoje literarno zaobljubo preko vseh svojih knjig, najsibo v sliki, romanu ali drami, v zavesti one prošnje: »Daj, da bodo vsa dela moja dišeč venec najkrasnejših cvetlic, ki ga spletam Tvojemu imenu!«
To je danes Meško v naši knjigi. Čemu bi mu šteli in iskali literarnih zgledov. Postal je svečenik naše knjige in dozorel tam, kjer je dozorel pred njim svečenik na nasprotni meji slovenskega ozemlja — Gregorčič. Vdova tožna, osrednji Meškov simbol domovine, je živel izza Gregorčiča, in on ga je pel naprej v novi besedi novemu pokolenju. Tisti čas, ko je Hans Bartsch segal na naša tla na Štajerskem in je na Koroškem zamirala zadnja slovenska beseda v šoli in na cesti, je Meško postal Jeremija svojega ljudstva. Premeditiral je Poljano in Mater, kaznoval in tožil, učil in odpuščal. To ni bila navadna literatura, to so bile vzgojne knjige, kajti če hočeš poiskati rekov, domovinskih in vzgojnih, pojdi jih iskat tja. Te knjige so živele in danes vnovič oživele na tej in drugi strani našega ozemlja. Meškova osebna nota se je polagoma izgubila, njegovi razgovori po kupejih in srečanja so prenehala, živi v svoji domovinski snovi kot propovednik in učitelj. Nič za to, če ga je premotila beseda Iv. Cankarja, v bistvu je le ostal to, kar je hotel biti. Iz njegovih rekov se oblikuje pojem domovine, pojem naroda: Če si vzrastel iz teh tal, si rastlina te zemlje, otrok te matere, in velik grešnik si, če jo tajiš. Če obrneš hrbet svojemu ljudstvu in ob slavi in ugledu in udobnosti tujih razmer s svojo mržnjo do domačega poštenja zastrupljaš sebe in druge in špekuliraš in dušiš v njih ljubezen do rodnih tal,
ljubezen do teh lj ud i in j e z i k a , ljubezen do dobrega, propadeš, pa bodi mlad in lep kakor Milan Strelčev ali pa mogočen kakor Železnik na Poljani, ker sreča je samo v delu, poštenju in ljubezni. Če bi hoteli govoriti o živi literarni spored-nosü, se spomnimo na Tolstega. Ob skrajni meji naturalizma gre dogma, nauk, ki zahteva, da vržeš od sebe vse razen ljubezni. Meško je postal glasnik te ljubezni in ko je nauk odpovedal, je podal sliko, ki je ni odstrl noben naturalist pri nas: Pri Hrastovih. Groza mesa v vsi goloti, v zgled in svarilo.
Kaj naj si ob Meškovi petdesetletnici še povemo! Njegova literarna smer je danes zaključena kot je vseh njegovih vrstnikov. Boj proti snovnosti in za zmago duhovnosti je on vršil z velikim uspehom — dasi formalni dovršitelj tega boja ni mogel biti. Za njim bi pričakovali tistega, ki bi dal njegovim duševnim podlagam velike forme. Meško je z ljubeznijo omehčal materijo, čas pa jo je tako naglo strdil. Ravno ob njegovi petdesetletnici je vse naše narodno življenje na goli skali kot je bilo ob njegovem vstopu v literaturo. Nikjer novega cveta, nikjer zanosa in tveganja. Materija računa, računa tudi literatura in obetajo nam naturalizem. Žeja po lepšem, boljšem in osrečujočem kljub temu ni zamrla, in tisti psalm, ki ga je zapel Meško pred petindvajsetimi leti, se tiho budi globoko v dušah. Prav bi bilo, ko bi ga kdo mogočno zapel in zbudil srca. Prav bi bilo, ko bi ob Meškovi vsebini vstal graditelj mogočnih bojnih podob s silo in uporom prometejskim in z otroško vero, kakor je v Meškovih Mladih srcih.
LESENI STROPI V CERKVAH.
FR. STELE.
II. Renesansa in barok.
Rnesansa je uveljavila tudi glede lesenega stropa nov princip. V gotiki — kakor smo videli — je bila merodajna tektonicna enota deske in njenega pripetja na grede, celota je bila urejena tako, da je že sam položaj podolžne deske poudarjal glavno in edino pravo orientacijo prostora k njegovemu idejnemu središču — prezbiteriju. Slikarija s svojo cikcakasto, močno se uvel javljajočo podlago in vzorci je to smer le še bolj izražala. Renesansa pa je nasproti deski postavila kaseto, štirioglat na deskasto podlago pribit okvir, ki je postal nosivec ornametalne enote, osnovna celica, od katere se je celota v vseh snjereh poljubno, čeprav v razmerju do osnovne celice vezano, razvijala. Zavest njenega pomena se pogosto tudi javlja v organizaciji dekorativnega sistema s tem, da je eno ali par srednjih polj tudi po načinu okrasa odlikovanih: na Bloški Polici n. pr. je plastično okrašeno, dočim so druga slikana, pri
KOSTANJ: LESENI STROP (2. POLOVICA XVII. STOL.).
sv. Miklavžu na Gori v Tuhinjski dolini sta srednji dve polji okrašeni s figuralnimi slikami in rezbarijo, dočim so druga samo dekorativno poslikana, drugod je eno ali več centralnih polj figuralno poslikanih itd. Vendar tektonsko-dekorativna organizacija renesanskega in baročnega stropa ni vselej tako enostavna kot bi se zdelo. Dekorativno tektonsko osnovna je pač mreža okvirov, pribita na deske; komponirana je vselej geo-metriško, vendar pa se izpreminja v vseh mogočih kombinacijah od primitivne oblike kvadrata do mnogokotnikov, njihovih križanj in zvezd. Ta mreža je sedaj prav tako osnovno važna kakor nekdaj deska kot tektonska in obenem dekorativno organizatorična enota. Vsako skozi to mrežo vidno polje deskastega »poda«1 tvori celico zase; njena oblika in velikost sta merodajna za kompozicijo okrasitve. Renesanski princip središčne kompozicije se javlja v plastičnem motivu lesene pozlačene rozete z ven štrlečim središčem,
1 Ta izraz se nahaja v starih sočasnih zapiskih poleg nemškega Boden ali latinskega p a v i m e 11 -tum superius; zraven pa tudi značilni izraz tabulatum.
ki se nahaja iia križišču diagonal in tvori poleg mreže skoro najpomembnejši dekora-vitni element. Slikarski dekor, v katerem prevladujejo stilizirani rastlinski motivi pa tudi človeški, največkrat krilate angelske glavice, je vselej simetrično razpoložen, ako že motiv sam ni simetrično komponiran. Strogo velja pri razporedbi dalje princip tektonske jasnosti in se redno poudarjajo diagonale dekoriranih polj ter se tako vsa dekoracija koncentrira na omenjeno zlato ro-zeto. Mreža okvirov pa je tudi sama po svoji kompoziciji kot nosilka nekega, preko vsega stropa razpetega vzorca, nosilka estetskih vrednot in predmet estetskega zanimanja. Da se njena vrednost tem jasneje poudari, je ona v nasprotju s pisanim ozadjem, preko katerega je razpeta, enobarvna; navadno temno proti belemu ali vsaj svetlemu. Mreža in plastična rozeta v sredi sta sploh temelj in začetek, zato ju tucli pogosto samostojno uporabljajo in se estetski učinek opre samo na delitev ploskve v manjše, pregledne in zato upokojajoče vplivajoče enote. Tudi takih stropov imamo iz 1. polovice in srede XVII. stoletja več in moramo priznati, da ob belini sten in razkošnem bogastvu zlatih oltarčkov elegantno učinkujejo (prim. Kamen vrh, sv. Marjeta na Vrhu pri Žužemberku, Breg nad Kranjem itd. Strop v Šmarati pri Starem trgu iz 1. 1673. pa je očividno slučajno ostal neposlikan.).
Bogati stropi navadno ne ostanejo pri preprosti delitvi na podlagi osnovne mreže, ki je nositeljica kasetne delitve. Ta je v takem slučaju izvedena v močnejšem profilu, dočim so polnilni okviri v slabejšem profilu in pravzaprav del dekoracije dotičnega polja. Karakteristični primer za to nudi lepi strop cerkvice sv. Jurija pri Tržiču iz 1. 1698.2 Pogosto pa se mreža v enaki jakosti profila razširi tudi na osnovnim kasetam včrtane manjše kasete, ki ima očividen namen v barvi in s plastiko svojega okvira poudariti središče polja. (Pri sv. Miklavžu na Gori v Tuhinjski dolini n. pr. je zunanje polje belo, notranje rdeče.) Z izolacijo središča z zlato rozeto močno pridobi tektonsko dekorativna jasnost osnovnega zamisla. Notranja kaseta je po enako profiliranih zvezah, segajočih od srede notranje stanice na sredo zunanje, zvezana z osnovno mrežo. Nahajamo jo tudi v neposlikanih stropih, n. pr. na Bregu pri Kranju, kjer je zvezni in notranji profil slabejši od glavnega.
Poleg enostavno ravnih stropov imamo pa posebno ob Cirkniškem jezeru in v starotrški fari tudi razne strope, ki so dvignjeni nad višino sten in se morajo sorazmerno zože-vanju ostrešja, v katero segajo, zmanjšati in dobe ob straneh kasetiran, črti strehe odgovarjajoč poševen oboj. Tako n. pr. v Nad-
2 Gl. si. 30 v Fr. Stele: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih.
lesku (1. 1723), v Dol. Jezeru (1. 1682) itd. Kar se časovnega območja našega rene-sansko-baročnega stropa tiče, moramo kon-statirati, da se njegov prvi pojav in odmiranje gotskega tipa krijeta najmanj za celo pol-stoletje. Prvi pojav kasete smo konstatirali že zadnjič 1. 1577 v Dvoru pri Polhovem Gradcu, čeprav kot nositeljice gotskih dekorativnih motivov.
Najstarejši gotovo renesanški dosedaj znani strop pri nas je bil v cerkvi sv. Petra v Ljubljani. Ohranil se nam ni, omenjam ga pa, ker se nam je ohranilo ime slikarja, ki ga je poslikal (Matija Raissniger — Res-nikar).3 Kasete (gemalte Tafeln) so bile 1. 1602 prepeljane po Ljubljanici k sv. Petru m pribite na strop. Od ok. 1. 1620 dalje pa imamo celo serijo takih stropov ohranjenih; in čeprav imamo iz istega časa ohranjene tudi še, kakor smo v prvem članku konstatirali, datirane strope gotskega tipa, nedatirane bržkone še nekoliko pozneje, vendar lahko izjavimo, cla je XVII. stol. domena renesan-skega stropa in je stari tip samo izjema. Chrönova doba pomeni tudi v tem oziru popolno uveljavi j en je renesanskega principa kompozicije ornamenta in delitve ploskve. Najbogatejše in estetsko najučinkovitejše strope je ustvaril konec XVII. stol., vsaj če sodimo po dosedaj znanem gradivu. Višek pomenja strop v Gostečem pri Škof ji Loki iz 1. 1699; tu je tudi najbolje ohranjen celotni milje takega prostora. Krasen je dalje strop cerkvice sv. Jurija pri Tržiču iz 1. 1698 in pa v svojem načinu preprosti tehniki in okusu prilagojenih motivov neprekošen strop na Bloški Polici pri Ložu iz 1. 1693. V XVIII. stol. se kmalu občuti razkroj, tozadevno rokodelstvo je opešalo, kar čutimo tudi na še visoko stoječem poslikanem stropu v Nadlesku iz 1. 1723 in 1725 (kor), posebno pa pri stropu v Belem kamnu (Weissenstein) na Kočevskem. Dokaz zato je tudi podaljšek stropa v Kostanju 1. 1725. Najkesnejši meni dosedaj znani leseni strop v cerkvi sv. Katarine na Plešivici pri Žužemberku iz 1. 1767 nosi vse znake obubožan j a in pokmetenja tozadevnega rokodelstva. Iz XVIII. stol., ki je ustvarilo sicer lepe strope n. pr. v Lopati pri Hinjah (1. 1743) in v Rat ju istotam, mi vendar dosedaj ni znan noben slučaj enake plemenitosti oblik, preračunjenih proporcij in porabe sredstev, kakor jo dokazujejo kar po vrsti stropi XVII. stol. Število spomenikov po približno tretjem desetletju XVIII. stol. rapidno pada, ker je zidani obok tudi v majhnih prostorih zavladal na vsi črti. Zanimivo je na drugi strani opazovati, kako se v ti stroki umetne obrti, ki je v svojem razcvitu enakovredna in paralelna oni, ki ustvarja zlate oltarje XVII. stol., pribli-
3 Gl. J. Vrhovnik, Arhivski poberki o nekaterih slikarjih in kiparjih 15. do 18. stol. v Zborniku za Um. zg-odov. 1. II., str. 125.
STRAŽNI VRH: LESENI STROP, DETAJL (ZAČETEK XVIII. STOL.).
žujeta in polagoma strneta iz velike, takrat svetovne umetnosti prinešeni tip in kmetski okus. Plemenite stroke umetne obrti, v kateri ustvarjata mizar in poklicni slikar v enakopravnem sotrudništvu, se polasti polagoma domače rokodelstvo in izpodrine sčasoma popolnoma plemenito delo, kakor ga predstavlja n. pr. strop v Gostečem. Razumljivo je, da se ob tem pojavu ustvarijo tudi gotove pokrajinske tradicije. Posebno se nam vsiljuje taka skupina z izrazito po svoje pojmovano ornamentiko in že omenjeno svojevrstno ob straneh pristrešeno kompozicijo stropa za Cirkniško jezero in njegovo okolico s Starim trgom, dalje za bližino Kočevja; gotovo se jih bo dalo konstatirati še več. Treba pa bo obravnavati skupaj strope, slikane antepen-dije, omare in slikane odnosno plastično orna-mentirane skrinje, na katerih ta obrt živi skoro do naših dni.
Dodajem kratek kronološki pregled meni dosedaj znanih tozadevnih spomenikov z izrečno pripombo, da je pregled slučajen in več kot nepopoln; dragocen je pa nedvomno kot ogrodje za bodoče študije, saj je velik del datiran.
Griže pri Vrabčah na Vipavskem. Kasetiran, ornament al no poslikan, iz 1. 1619. Napis: V t i m 1619 semo mi sturili ta pot S. Martina v t im zasu t ig a gospoda D. A n s h a Roka C. S t u g a k u stara-sini S. B. Basstija M, a h ni cht inu Pe-tir Vovk sturenu S. Hon godina.4 Martinjak ob Cirkniškem jezeru. Kasetiran, ornamentalno poslikan (stilizirane pasijonke in sadje). V enem srednjih polj slika sv. Vida v kotlu; v drugih dva posamezna svetnika, pelikan in človeška glava s perutmi na ptičjih nogah, zraven napis: Anna t i z a alle gos, primi vsak sebe za nos. Letnica 1621.
Kamen vrh pri Ambrusu. Kasetiran, neposli-kan, črn, z zlatimi rozetami. Ob stiku s stenami naokrog okvir s triglifnim motivom. Iz nekako drugega četrtstoletja XVII. stol. Sv. Ahac pri Mislinju na Štajerskem. Kasetiran. Ornamentalna slikarija, rastlinski motivi in angelske glavice; v sredi Ecce homo, obdan od angelov z orodji trpljenja. Iz nekako drugega četrtstoletja XVII. stol. L. 1922 preslikan.
Mekinje. Do začetka XVIII. stol. je imela ladja raven, poslikan strop. Pod streho se še vidijo nad sedanjim obokom na stenah naslikani sadni obeski, ki so nekdaj spremljali strop. Okoli 1. 1720 je bil prodan v Tuhinjsko dolino in en del porabljen 1. 1722 v prenovljeni cerkvi na Selili, en del v novi cerkvi na Lokah 1. 1724, nekaj pa za strop podaljška cerkve pri sv. Miklavžu na Gori 1. 1721.5 Ohranjen je samo del pri sv. Miklavžu. Od starega stropa se dobro loči, ker ima mnogo večje kasete, preračun j ene za višino cerkve v Mekinjah; nekaj z nekoliko drugačno orna-mentiko jih je porabljenih za oboj kora. Vsaka kaseta vsebuje še eno notranjo. Notranje polje je sinje, na sredi doli viseča rozeta, v oglih 4 zvezde; zunanje polje je belo; v oglih 4 angelske glavice s perutmi. Vzorec pod korom se razlikuje od tega v tem, da ima v oglih namesto angelskih glavic motiv do ne-poznanja rastlinsko prestilizirane maske (si. str. 247). Nastal je proti sredi XVII. stol. Sv. Miklavž na Gori v Tuhinjski dolini. Prvotni strop je ves ohranjen v sedanjem in se po njem da določiti velikost prvotne ladje. Kasetiran; vsaka kaseta ima še eno manjšo notranjo, ki obdaja sredo z rozeto in rdečim poljem. Zunanje polje je belo; v oglih angelske glavice s perutmi in rastlinskimi motivi. V sredi dve polji odlikovani s plastičnim okroglim vencem z jajčnim motivom, v oglili plastične, polihromirane angelske glavice; v
4	Žal mi je sedaj nemogoče predvojni zapisek nanovo kontrolirati.
5	Gl. o tem v Paglovčevem rokopisu Vndterschid-liche Schrifften so die Kirchen St. Martini betreffen itd. v arhivu župne cerkve v Šmartnem v Tuhinjski dolini na več mestih.
sredi sliki sv. Marka evang. in sv. Miklavža (si. 37). Iz srede XVII. stol. Breg nad Kranjem. Kasetiran, črn, brez slikarije. V sredi zlate rozete. Sr. XVII. stol. Sv. Marjeta na Vrhu pri Žužemberku. Kasetiran, črn, brez slikarije; v sredi zlate rozete, Sr. XVII. stol.
Šmarata pri Starem trgu. Kasetiran. Polja surova, brez slikarije; očividno je obstajal namen slikati ga, V srednjem polju napis: G R H 16—37 M S.
Kostanj. Kasetiran. Ornamentalno poslikan. Obstoji iz dveh delov, novejši podaljšuje in dopolnjuje na strani starejšega. Starejši podaje obenem tlorisno velikost ladje pred razširjenjem in podaljšanjem 1. 1725. Starejši del vsebuje v vsaki kaseti naslikan listni venec, okrog njega natrošene stilizirane poljske cvetlice (nagelj itd.), urejene po velikosti tako, da stoje vogelne v diagonali in izpopol-njujejo venec do kvadrata. V vencih menjaje monogrami Jezus, Marija, Jožef (si. str. 239 in 244). Iz 2. pol. XVII. stol. — Novejši del z enakimi kasetami kot balustrada na koru je iz 1. 1725. Vsako polje vsebuje v sredi stilizirano pasijonko, v diagonalah pa po en velik cvet, položen v diagonali; vse na belem polju (si. 249). Novejše kasete so nastale v očivid-nem naslanjanju na starejše, a dokazujejo že omenjeno obubožan je.
Dolenje Jezero ob Cirkniškem jezeru. Kasetiran; ornamentalno poslikan s cvetličnimi motivi in angelskimi glavicami. V sredi slika Kristus na križu. Nad slavolokom napis: R e -v e r e n d i s s i m u s Dominus Grego-rius Cervitshcv (!) M. Domino Andrea Logar fieri fecit anno 1682 M B. (si. 31 in 32).
Gorenje Poljane pri Starem trgu. Kasetiran, ornamentalno slikan. Soroden onemu v Dol. Jezeru. Okoli 1. 1682.
Bloška Polica. Kasetiran, z ornamentalno cvetlično slikarijo; vaze s cvetlicami, poleg drugih motivov nagelj. V srednjem, s posebnim osmerokotnim okvirom poudarjenem polju plastičen sv. Duh s hostijo v kljunčku. V dveh poljih ob straneh po en angel, ki trobi, \7 treh poljih v smeri slavoloka Kristus na križu, sv. Vincene in sv. Anastazij. Posebnost na oglih glavnih kaset motiv lesenega žeblja s štirimi iz lesa izrezljanimi, naslikanimi peresi (si. 30 in str. 242). Nad slavolokom letn. 1693. Sv. Jurij pri Tržiču. Kasetiran. Bogato raznovrstno razmrežen. V sredi polj zlate rozete; slikarija s stiliziranimi rastlinskimi motivi. V srednjem polju, ki ima rezljan plastičen okvir, slika sv. Jurij na konju zabada zmaja, v ozadju na hribu moli sv. Marjeta. Letnica 1698.
Gosteče pri Škofji Loki. Lesen, bogato razmrežen. Na oglih na okvirih in na sredi polj zlate rozete. V razdelitvi motiv mnogokotnika, zvezde in križa. Slikarija: angelske glavice s sadnimi obeski, okrog glavnih polj angeli, ki trobijo na trobente. Srednje in vrsta polj
okoli je figuralno poslikana: štirje evangelisti, Marijino oznanjenje, Kronanje Marije, sv. Katarina in sv. Uršula, sv. Florijan in sv. Ahacij, sv. Andrej. — Najbogatejši med ohranjenimi cerkvenimi stropi v Sloveniji. Letnica 1699. (si. 34, 35 in 36). Stražni vrh v Beli Krajini. Kasetiran. Orna-mentalno poslikan: v sredi venec, okrog sadni obeski, rastlinske vejice, grozdje. Začetek XVIII. stoletja (str. 245). Spodnje Bitnje pri Škofji Loki. Kasetiran, ornamentalno slikan. Letnica 1715. Nadlesk pri Starem trgu. Kasetiran; pri-strešen kakor stropi iz cirkniške okolice. Rastlinski motivi, posebno plosko stilizirane cvetlice v vazah, angelske glavice. Na sredi karikiran obraz in letnica 1723. Nad slavolokom napis: Georgius Spechar fecit 1723 (si. 33). Kor pokrit s podobnimi kasetami in slikarijo. Letnica 1725. Beli kamen (Weissenstein) na Kočevskem. Kasetiran. V vsaki kaseti čisto ploskovito stiliziran venec v kvadratnem okviru, okvir ima v diagonalni smeri zveze s plastično kaseto. Polje okrog marmorirano. V krogu v sredi zvezda. Novejši del proti zapadu pozneje dodelan in prav grobo posnet po starejšem (si. 250). Nad slavolokom letnica 1725. Ratje pri Hinjah. Kasetirano. Črni okviri, bela polja, v sredi črna rozeta, iz katere izhajajo trte z nageljnovimi in plavkastimi cveti (si. 251). Iz 1. polovice XVIII. stol. Lopata pri Hinjah. Kasetiran. V poljih velike bele cvetlice v notranjih kasetah; zunanje polje marmorirano. Letnica 1743. Dolenje jezero. Kor. Kasetiran. Poslikan s cvetličnimi motivi, angelskimi glavicami in slikami posameznih svetnikov. Letnica 1753. Sv. Katarina na Pleševici pri Žužemberku. Kasetiran. Poslikan s stiliziranimi venci in marmoriranjem. Nad slavolokom letnica 1767. Poleg teh jih je še cela vrsta, ki niso datirani ali si jih vsaj tudi približno ne upam datirati brez posebnega študija. Naj omenim tiste, ki so mi znani, da opozorim nanje in pa da ne vzbudim suma, da so mogoče manj vredni: B e r a m, cerkev sv. Marije na Škrilju, kasetiran, notranje kasete osmerokotne, v sredi velike rozete, okrog angelske glavice (bržkone že iz XVIII. stol.). — Koren nad Vrhniko, poslikan. — M a č e , kasetiran, poslikan. — M u t a na Štajerskem, kasetiran, precej ubog. — Prapreče nad Polhovim Gradcem, poslikan.
V	ti zvezi naj omenim še dva zanimiva spomenika, namreč strop v župnišču v Vuzenici in dva lesena stropa v bivši Pollakovi hiši v Kranju, ki je bila pred par leti kupljena za povečanje mestne hiše.
V	Pollakovi hiši v Kranju ima ena soba preprosto kasetiran strop brez slikarije; druga pa zelo bogato kasetiran strop v črni barvi in dva bogato rezljana in s figuralno in ornamentalno intarzijo okrašena por-tala. Letnica 1638.
SV. MIKLAVŽ NA GORI: DETAJL LESENEGA STROPA IZ MEKINJ (SREDA XVII. STOL.).
Strop v župnišču v Vuzenici je po svoji slikariji in napisih kulturno-zgodo-vinsko zanimiv. Organiziran ni po kasetah, ampak po deskah in gredah in ves pokrit s figuralno in dekorativno slikarijo. Med drugim nahajamo sledeče motive: Hudič, ki v košu nese predikanta. Turek, žena v narodni noši, simboli Kristusovega trpljenja, človeške in živalske figure itd. Glavni napisi pa so tile:
Hin geht die Zeit, her khombt der Todt, o Mensch thue guet vnd förehte Gott.
Debemus semper optare optima, cogitare dif-ficillima, ferre quaecumque erunt.
Nemo sine crime vivit.
Tugent rieht, was vnglickh zerbricht,
Omne auxilium in Deo.
Audi, vide et tace si vis vivere in pace.
H. E. R. I. A.
Qualis vita, finis ita.
Dedecus est semper sumere nilque dare,
# # *
Upam, da ta zanimivi, četudi nepopolni pregled ni odveč. Ni imel namena samo razporediti kronološko in razvojno označiti raztreseno gradivo, ampak tudi glasno zavpiti, da so ti stropi bistven del estetske zasnove prostorov, v katerih se nahajajo; naj torej z njih odstranjanjem ne razdiramo estetskih celot. Prav jasno pa moram nasprotno tudi poudariti, da večinoma ne kaže obnavljati teh stropov tam, kjer so že nadomeščeni z oboki, razen v izjemnih slučajih, kjer je ta problem prav nepovoljno rešen in kjer je dana absolutna garancija, da bo obnovitev nanovo ustvarila res tudi prejšnjo ali vsaj novo estetsko enoto. Naj si nihče ne domišlja, da je to danes mogoče brez sodelovanja umetnika ; zakaj zavedati se moramo, da je naše vsakdanje rokodelstvo estetsko neorientirano in da je posebno za vrednote, na katerih sloni estetski učinek teh stropov, izgubilo vsak smisel. Poudariti moram tudi, da del teh novejših obokov vsaj sam na sebi ni brez kvalitete in kakor nam je žal za uničenje starega miljeja, jih danes vendar ne bi podirali, cla restavri-ramo staro. V ti zvezi omenjam n. pr. obok v ladji na Suhi pri Škof ji Loki ali pa p nekdanji romanski ladji farne cerkve v Starem trgu. Odstranitev v takih in podobnih slučajih bi bila nesmiselna ter praktično in estetsko nepotrebna.
NASTAJANJE NOVE UMETNOSTI.
DR. JOS. REGALI. 1.
Po napoleonskih vojskah, ki so bile prava igrača napram svetovni vojski, je nastopila splošna utrujenost, umetnost je zavila v idilo. Dandanes pa vlada delirij, strašna razbolelost, kajti svetovna vojska je zadela evropsko družbo, ki je neprimerno bolj razvita kot pred sto leti, naravnost v bistvo. Ljudje brez nravne resnobe, razjedeni od strasti, slučajno pahnjeni na odločilna mesta, so ustvarjali novo obliko sveta. Zmešali so se celo miselni pojmi. Logika je umrla. Pravica in avtoriteta sta samo še vprašanje sile. Dan za dnem padajo žrtve brez krivde v gospodarski prepad. Duševni poklici so obubožali ter tlačanijo barbarom. Skrb za golo življenje mori tudi v idealistih vsak polet. Izpodkopane so nravne podlage narodov in posameznikov. Nad grobovi se vrši maskerada, ko bo pa odbilo polnoči, se bodo odprla brezna pod vrtoglavimi plesalci. Evropska kulturna skupnost je razbita. Oplo-jajoče kulturne stike je onemogočilo dvoje sovraštvo. Romanski zapad stoji kot gladiator z mečem v roki, germanska sredina leži na tleh, Rusija je obdana z zidom. Smisel za skupnost je skrita v temni megli. Ljudske množice so prevzete materializma. Za to jih tepe surova moč šarlatanov in
sejmskih komedijantov. Najsplošnejše dnevno geslo je sport, kultura telesa. Smisel za este-tične vrednote je izginil. — Tako je ozračje, iz katerega naj zraste nova umetnost.
2.
V polpretekli dobi se je razvil v upodabljajoči umetnosti iz plein-aira impresionizem, ki je bil posledica razglabljajočega mišljenja tega časa. Namesto sinteze — analiza. Za impresionizmom so se pojavili osebni slogi posameznih umetnikov kot protest proti znanstvenemu pojmovanju umetnosti. Oglasil se je stari Egipet in daljna Japonska. Ekspresionizem je začel utirati nova pota. Hoteč podajati duševne doživljaje namesto posnetkov narave, notranjost in duševne momente namesto tega, kar vidi oko, je izgubil vsak čut za obliko, ki naj bi bila v upodabljajoči umetnosti ključ do lepote in sredstvo za izraz estetičnih misli. Zadnji izrastek ku-bizma in futurizma je konstruktivizem, ki se je razrastel v sovjetski Rusiji in je segeJ tudi na Nizozemsko; Malevič, Tatlin, Mon-drian in drugi so njega oznanjevalci. V sovjetski Rusiji nastopajo tudi »imaginisti«, ki oznanjajo »lepoto neprestano menjajočih se pojavov«. Tatlin je zavrgel podobo v starem smislu, češ, da je za tridimenzionalno ploskev pretesna ter je ustvaril »umetnost stroja« s konstrukcijo, logiko, ritmom in materialom pa tudi z »metafizičnim duhom« stroja. Vsaka snov mu je dobra. Les, steklo, papir, pločevina, železo, vijaki, žeblji, premakljivi posamezni deli slike, drobci stekla, s katerimi je potresena ploskev, električne armature itd. — vse to služi Tatlinovi umetnosti. Take vrste umetnik mora seveda biti izvežban rokodelec, strojni tehnik. To umetnost proglašajo nje zagovorniki za zmago razuma in snovnosti, za cvet današnje resničnosti, suverene tehnike in zmagoslavnega materializma. (V Rusiji imajo mladi umetniki navado, da preslikavajo cele ulice hiš s pisanimi ornamenti, barvajo drevesa in grede v parkih, da bi dosegli umetnostne učinke.) V Rusiji so uradoma zatrli umetniške akademije ter so postavili na indeks Arcibaševa, Andrejeva in Merežkovskega.
Tudi v zapad ni Evropi je zavrgel mladi rod dosedanje umetnostne oblike, toda šel je v drugo smer kot boljševiška umetnost, ki ni umetnost v resničnem smislu, kolikor služi po ukazih države le propagandi boljševizma. V zapadhi Evropi je nasprotno podrl mladi rod iz individualističnih teženj tradicijo iščoč novih potov za to, ker so se mu stara zdela razhojena in nesposobna, da bi po njih uveljavil svojo osebnost. Novi rod se je zagledal v primitivnost quattrocenta in je šel celo do umetnosti primitivnih narodov. Glavni znak početkov novih evropsk'h umetniških stremljenj je skrajna enostavnost, strogi primiti-vizem.
248
Modroslovec in estet Herman grof Keyserling razglablja o tem v eseju »Zgradba duhovnosti« takole:
»Sedanja mladina je zrastla v strelskih jarkih. Nasilno primitiviziranje, ki ga je povzročila vojska, je privedlo do konca razvoj, začet po premišljeni intelektualnosti. Na vprašanje: »zakaj in čemu določene forme,« so odgovarjali, da so forme sploh nepotrebne. Tako je ono, kar tako radi imenujejo futurizem, za ljudi, ki jih zanima prastanje, najboljša duševna hrana. Po taktu krčevito hitrih pesmi, krivonogo korakajoče, z nahrbtniki obložene ženske-izletnice, brez najmanjše ničemurnosti, zbujajo starodavne vizije iz onega pracasa, ko o lepem spolu še ni bilo govora. Nadaljnji nauk najdeš v kopališčih. Tu se človeku posveti, kako zelo da je to, kar ljudje imenujemo ljubezen, odkar so se pojavili pesniki, umetna tvorba in kako jo je vsled tega lahko spraviti s sveta. Napačno pojmuje življenje v modernih kopališčih, kdor ga smatra za de-moralizujoče; nasprotno ono pride po najkrajši poti' do popolne nedolžnosti. Kclo bi mogel dvoriti dami, ki se pokaže takoj ne-zakrita? V začetku se pač lahko povrnejo razmere iz Sodome in Gomore, če odpade di-stanca, sčasoma pa nastopi popolnoma nujno ravno nasprotje. Nobena žival ni pokvarjena, le malo jih je poželjivih. Kjer preneha samo-delovanje fantazije, tam postane hotenje narave zakon. Greh se neha, zmaga nedolžnost. Gospodje in dame postanejo samci in samice, ki se srečavajo, razen v kratkih trenutkih, bsez vsakega zanimanja.« »Zadnjo besedo ima najmodernejša umetnost. Naj je dadaistična ali pa ekspresionistična, šušmarska ali pa genialna, vedno stremi za stanjem, ki je vladalo, preden so začeli ustvarjati sedanje forme. Zakaj ne? Prehodila bo vnovič stara pota do kulture, upajmo da z ono zavestjo izvirnosti, ki navdaja vsakogar v prvi ljubezni, in bo prišla najbrž kmalu do nove klasike. Zaenkrat pa je umetnost prenehala biti umetnost. Vrnila se je v naročje pramatere, odkoder se je izdiferenciralo vse stvarstvo. Prav vsled tega vpliva globoko in po vsi pravici. Tudi drevesne korenine so globlje kot krona. Nobena artikulirana govorica ne pove toliko kot prvo jecljanje. Zakaj? Ker se človeštvo še ni naučilo popolnoma govoriti. Odprta je torej tistemu, ki je sit dosedanjega ustvarjanja, še druga boljša pot kot »nazaj k naravi«. Opozoril bi le ljudi, ki jim niso neprijetna filozofska razmotrivanja, na sledeče: boj zoper konvencionalnost, temeljito započet in voden, ni ničesar drugega kot boj zopör vse, kar je rojeno iz duha sploh. To je dokazal boljševizem vsemu svetu, če gledamo s stališča narave. Brez zavednih in samovoljnih omejitev ni ljubezni, ne socialne izobrazbe niti umetnosti. Kant je pokazal, kakšna zamotana mreža pojmovnih odnosov je potrebna, da se rodi, kar imenujemo
KOSTANJ: LESENI STROP, NOVEJŠI DEL
(1725).
znanstveni ljudje spoznanje. Živalski instinkt ne rabi takih posrednosti, za to pa je omejen in ne more imeti spoznanja v našem smislu. Iz vsake svobodne duševne konstrukcije nastane nova etaža nalik resničnosti in ni mogoče predvideti doklej gre ta razvoj. Ali ni ničesar vzvišenejšega kot ljubezen, ki jo poznamo doslej? Mistiki so slutili vzvi-šenejše stvari. Ali ni plemenitejše skupnosti kot so doslej uresničene? Utopistov ni manjkalo nikoli. Toda utopija v socialnem življenju pomeni navadno nekaj drugega kot pa enačba višje vrste v matematiki, poduhov-ljena oblika lepote v umetnosti. Uresničenje slednje je mogoče, naj bo že v praksi kakorkoli. Edino nujno je, da dana konstrukcija pogojev ne nasprotuje lastni možnosti. Vsled tega je, mimogrede rečeno, neizvedljiv dosedanji socializem. Toda narava sama nam ne stavlja nikakih mej, prav gotovo ne navzgor. Od svobodne volje je odvisno, da določi resničnosti take ali drugačne meje. Vsled lega je podiranje duhovnosti, ki se dandanes vrši na vseh poljih, strahotna zabloda. Damo je mogoče ponižati v ženščino, ljubezen spraviti iz sveta, umetnost oropati vseh njenih najvišjih sredstev, — toda za to ne bo življenje boljše, ampak ubornejše. Periodična obubožanja so sicer do gotove meje neizbežna. Toda razkroj ni nikoli ideal. Da iščejo ljudje
ideal v "razkroju, naj se pojavlja v boljševizmu ali modernih kopališčih ali izletnikih moderne baže ali pa v futuristični umetnosti, je tragikomična zmota našega časa.«
3.
Primitivizem v najmodernejši umetnosti, ki ga omenja Keyserling, je sam na sebi propad umetnosti. Kajti umetnost nima namena poenostavljati življenja, njen namen je življenje napravi jatilepše in finejše. Primitivizem je dal priliko šarlatanstvu in nezmožnost1', da sta se razkošatila v umetnosti. Če bi bil primitivizem sam na sebi bistvo najmodernejše umetnosti, bi bila bodoča umetnost obsojena na smrt. Načelo ekspresionizma, da podaja duševna doživetja, gola in neizbrušena, pa je moralo privesti najprej do zanemarjanja in celo do zanikanja oblike. Toda gonilni motiv ekspresionizma je v bistvu obrat iz narave v človeku, iz objektivnosti v notranjost. To pa je nov-vidik, ki odpira velike perspektive. Resnični ekspresionizem ne polaga več važnosti na način, na »kako«, ampak na »kaj«. Talenti mladega rodu hočejo nekaj izraziti, nekaj povedati, gre jim le za vsebino, in sicer duhovno vsebino. So to še rudimenti, v njih je pa seme nove umetnosti. Med vrstami najmodernejših slik in tipov, ki odbijajo po zmedenih in neurejenih oblikah, iz blaziranega brbljanja in puhlega šušmarstva se pokažejo včasih stvari, ki naravnost presenečajo po veliki izvirnosti in sili notranje vsebine. Te pojave je najti v najmodernejših delih Francozov, Nemcev, Italijanov, Čehov in tudi pri nas v umetnosti »Kluba mladih«.
Geslo l'art pour 1'art stopa v ozadje.
j».
-fi"	-jv-
Velikih svetovnih dogodkov evropska duša še ni prebavila. Razkroj in kaos še ni končan. Ni pa dvoma, da bodo vse minule in sedanje strahote izzvale velik odpor evropske psihe, ki bo reagirala z veliko silo. Obsodila bo polpreteklost in sedanjost, obrnila se bo vsled tega logično od realnosti in iskala ravno nasprotnih ciljev kot dosedaj. Ves razvoj tehnike, niti radio niti kino ne bosta tega preprečila, ker je tehnika le sredstvo za udobnejše življenje, ne pa namen človekov. Nova umetnost še ni rojena. Balast in pleve morajo izginiti. Poleg nove vsebine mora priti tudi resnična forma. Smer gre v mistiko, pojavlja se duh gotike. Ko se bo izkristalizirala tudi še nova umetnostna oblika, bo vstala nova umetnost. Kajti umetnost je vedno harmonija vsebine in oblike. V novi umetnosti pa bo vsebina močnejša in elemen-tarnejša kot je bila v umetnosti, vsaj odkar je zatonil zadnji veliki slog, barok. Nastal bo nov izrazit slog in doba umetnosti, ki bo zopet prežela ljudske množice. Impresio-
nizem ni mogel ustvariti novega sloga, ker je bil le detajl, le specializiran je, pa tudi real zem ne, ker je bil tudi predvsem tehnični problem. Za ustvaritev sloga je treba globokih duhovnih podlag, velikih in elementarnih gibalnih sil, ki se kažejo ravno v obračanju v abstraktnost. Nova umetnost, novi slog utegne postati večji kot prejšnji, ker bo teritorij in pogon silnejši — vsa Evropa —, ako ni zapad zapisan poginu.
BELI KAMEN (WEISSENSTEIN): LESENI STROP, STAREJŠI DEL, DETAJL (L. 1725).
UMETNIŠKE MOŽNOSTI KINA.
FRANJO ČIBEJ.
Naše stališče napram kinu je navadno zelo enostavno. Na kratko ga obsodimo in njegove slabe strani porazdelimo v različne predalčke nravno slabega, verstvu sovražnega, vzgojno kvarnega, estetično in umetnostno brezpomembnega. S tem je zadeva rešena. Do edino pravega stališča napram kinu se ne povzpnemo: do živega, intuitivnega, ne deduktivnega vživetja v njegovo bistvo in v življenjsko silo, ki jo nosi v sebi.
Rade volje priznam, da je v celoti vloga kina danes skoro izključno nekulturna. In nekulturi ne bomo nikoli priznavali pravice do obstoja. Tudi ni treba, da bi iskali kinu nepotrebnih novih prijateljev. Pač pa je nastala potreba, da izkažemo gotove umetniške možnosti, ki leže v kinu, in jih spra-
vimo do zavesti. Dejstvo je namreč, da s o lepe duše, ki so sramežljivo podlegle suge-stivni moči kina, ki so se vdale njegovi omami; so globoke, v notranjosti trdno vsi-drane miselnosti, ki kino naravnost ljubijo in verujejo v njegovo veliko bodočnost in to zato, ker verujejo v novo njegovo umetniško možnost. Ker jih navdaja jako prepričanje umetniško čutečega srca, da pomeni kino nov način, po katerem se razodeva človeku večnost, sfere »idej«, človeška duša in dih božanstva. Gre za to, da to mnenje tudi stvarno utemeljimo.
O umetnosti govorimo, če se nekaj duševnega izraža v zunanjosti, če je zunanje oblikovanje in ustvarjanje bilo porojeno iz »umetniškega« doživetja: črte risarja, barve slikarja, tvorbe in merila stavbnika, mimika igralca so »sredstva«, v katerih neposredno prodira duša; njena razpoloženja, njeni občutki, njene strast", njena doživetja in odkritja pravirov človeškega življenja vobče, vse to oblikovano v zunanjosti. Če nastaja umetnost le na ta način, potem more ustvariti umetnost le človek. Vse pa, kar prihaja bistveno od strojev, od fotografskega in siceršnjega tehničnega aparata, od operaterjev, ne more vzbuditi živega, globoko v dušo segajo-čega vtisa umetnine. Kolikor torej kino prinaša le jasne slike, sijajno opremo, posnetke krasne arhitekture, velike mase, tuje pokrajine, telesno-plastične in govoreče osebe, kolikor le stremi za čim največjo tehnično izpopolnitvijo, nikoli ne more postati umetnost v pravem pomenu besede. Prav tako je s senzacijami, ki jih prinaša. Končno so vendar le mrtva stvar, katere se človek naveliča. Kino se more povzpeti iz te krize le tedaj, če more nuditi umetnostno pomembne stvaritve, če more prodreti do duše in njenega kraljestva. Kajti le duša in njeni utripi so neizčrpljivi in vedno nova snov in večno isti vir umetnosti. In prav tega iščejo globoke duše v kinu, iščejo celo nove umetniške možnosti. In sicer naj bi bila živa, premikajoča se slika (1) izraz duševnosti (2). Živa slika bi bila posebne vrste izrazno sredstvo, če se izrazim v stilu zastarele estetike. Pa s tem še ni vse povedano. Življenje in psihologija nas učita, da umetnina še ni izčrpana, kolikor je oblikovanje in stvarjanje umetnika, ampak da se umetnina takorekoč na novo tvori v duši onega, ki jo doživlja. Zrasti mora v njegovi duši v novo celoto, seči mora v globino doživljanja ter vzbuditi ona razkritja, bodisi čutna, bodisi dušna, bodisi karkoli, ki jih je umetnik položil v umetnino. Vpoštevati moramo vpliv umetnine na dušo doživljajoči subjekt. Če sedaj s tega stališča pogledamo na živo sliko, moramo ugotoviti sledeče: Že pri podajanju zunanje narave, posnetku istinitosti same nam živa, tekoča slika nudi nekaj drugega kot stalna slika. Mislimo si
RATJE: LESENI STROP (1. POLOVICA XVIII. STOLETJA).
film s posnetki alpskega gorovja. Posamezne slike, scene so združene v tesno enotnost, slike prehajajo ena v drugo, so si po ozadju, svetlobi podobne, se sklapljajo v posebno celoto, so posamezni členi skupnosti, katere ne smemo raztrgati v posamezne slike. Slično kot v glasbi. Ko poslušamo simfonijo, nismo pozorni na posamezne teme, motive, posamezne harmonije ali disharmonije, temveč vse to vzrašča v celotno arhitektoniko, v celotni vtis skladbe. Film nas često vzneje-volji, ker nimamo časa vživeti se v lepo pokrajino, ker nam prinaša cel tok slik. Toda to stališče je napačno. Ko se razpreda pred nami vrsta alpskih slik, si napačno urejamo pozornost, če bi se hoteli poglobiti v posameznosti in tiho uživati lepoto pri-rode. Tok spreminjajočih se slik hoče stvoriti v nas tipske predstave o zunanjih formah sveta. Naglo spreminjanje nas navaja do apercipiranja celotnega vtisa pokrajine. Individualne posamezne poteze gorovja, posamezne oblike se ne smejo izrazito odražati, kajti sicer postane sinteza težka. Bistveno za živo sliko torej postane vprašanje, kakšen je njen vpliv na gledalca. Do-sedaj smo poznali dve sredstvi za razširjenje vpogleda v svet in dušo: navadno sliko in besedo. Toda besedi nedostaja prostorne nazornosti in sliki časovnega poteka. Kdor živi samo v besedi, postane okoren pri do-
jemanju nazornih vtisov, neokreten v orientaciji v istinitem življenju. Slika pa naredi človeka komodnega, z istinitostjo se zopet ne more sprijazniti; kajti slika pušča opazo-vavcu časa dovolj, po svojih življenjskih silah se lahko polagoma vživlja v umetnino; toda istinito življenje zahteva kratkega in naglega opazovanja in resnega sodelovanja. Živa slika pa je postala poleg teh dveh že tisočletnih sredstev človeškega izražanja, poleg besede in slike, tretje tako sredstvo. Kot slika je čutno-nazorna — kot zaporedje slik gre v toku, kot govorica. Seveda ne dopušča zamišljenega opazovanja in vživ-ljanja, in tudi obrušena ni kot beseda. S tem postaja čimbolj verna slika istinitosti. Da je tudi več kot zunanja kopija resničnosti, bomo pokazali spodaj. Bistveno je, da more podati živa slika bolj dinamično stran življenja kot statično. Pač je film še brezbarven, prostor ostaja še v ploskvi, toda že premikanje samo vzbuja vtis plastičnosti; živo spreminjanje bežečih senc in valujoče svetlobe, nadalje različni toni tekoče slike, spravijo dušo neposredno v valovanje. Gledanje žive slike postane dobra šola za dojemanje vtisov, ki sicer prihajajo po drugih čutih do duše. Kdor razpolaga s poznanjem prirode, življenja, temu zaživi nema scena na platnu v pravo življenje, živa slika mu prinaša razodetja, kakor mu jih sicer posreduje navadna slika na platnu. Kraljestvo prirode nam govori v slikah, ne v besedah, in najgloblje stvari si povesta dve duši v pogledu in molčanju. In sedaj stavimo usodno vprašanje: zakaj ne bi vplivala živa slika bolj živo kot nazunaj mrtva slika in okame-nela beseda? Zmisel žive slike, živega toka je nemir, nestalnost, preoblikujoče se življenje, ki v vsakem trenutku znova nastaja ter kipi v novo bodočnost (1). Istinito, globoko življenje je prav tako. Dinamično valovi v naših telesih in naša zunanjost je le tolmač različnih motivov, prepletajočih se v naši duš' in telesnosti (2). Zato pa more biti živa slika veren odsev globoko doživetega življenja, obenem tudi izraz umetniškega hotenja in stvarjanja (3). In s tem smo pri našem najvažnejšem vprašanju, ki se tiče duhovno-kulturne vrednosti filma, to je: žive slike. Dosedaj smo govorili o živi sliki sploh, odslej hočemo razčleniti tudi njene podrobne in specifično umetniške plati.
Živa slika ima svoj zmisel, svojo življenjsko jedro. Ce se ga poloti umetnik, nastane umetnina. Seveda, avtor filma ustvarja drugače kot pesnik, ki z besednimi slikami vzbuja dušo. Avtor filma mora biti umetnik, ki z domiselnostjo slikarja oblikuje duševne vtise v nestalnih, živih linijah, barvah in figurah. Le duševna zvez a slik, neposredno dojemanje prodirajočih virovživlje-nja, le nastajanje slik vodi do vtisa; vtis sam pa zopet ni nikoli zaključen, ni
dvakrat enak in oblikovno zaključen. Vedno gre za življenje, premikanje, ki se izteka v novo širino, globino; v novo pomembnost in nove zapletljaje, v katastrofo, rešitev. Seveda je to tudi oblikovanje, »forma«, o kateri moramo tudi ob živi sliki govoriti; gre brez-dvomno za enotnost, toda ta »forma«, notranja zgradba je le neposreden izraz, nekak simbol vsakokratnega dejanja; vse življenje skupaj šele je nositelj one forme, v kateri prodira nastajanje v svet zunanjih, objektivnih umetniških tvorb. (V tem pogledu bi uvrstil umetniške težnje kina v ono možnost, ki jo imenuje Strzygowski sever, ali Wor-ringer gotiko; v nasprotju s klasiko). Temu »zmislu« žive slike, ki ne pozna več absolutne forme, ki bi jo lahko odtrgali od individualnega toka življenja samega, se podreja sedaj naloga filmskega arhitekta in režiserja, ki je bistveno druga od naloge siceršnje arhitekture. Filmski arhitekt oblikuje v prostoru le »duševna razpoloženja«. Znan zgled: Prostor, v katerega stopi tat, je nevaren, poln skrivnosti, skrivališč, prežečih senc in grozečih činiteljev. Ta prostor dobi drugo lice, če mu tat nekoliko zaupa, če je tatvino že izvršil. Vtis prostora se zopet spremeni, če se tat drugič vrne, je zopet drug, če tatu pripeljejo kot prijetega zločinca na kraj zločina. Torej prostor sploh ne obstaja, ni ga; pač pa nastaja, postaja v spreminjajoči se sliki, v preoblikujočem se dejanju. Prav tako postane svet svetlobe in teme zrcalo in simbol sveta duše in njenega valovanja. Zeli se, kakor da bi bila duša zapustila postave, individualnost oseb postane zabrisana, življenje je prešlo v globoko valujočo in prelivajočo se dinamiko svetlobe in sence. Zdi se, kakor bi bila svetloba živa sama v sebi, boj in mir, nasprotstvo in sorodstvo, strastnost in umirjenost življenja so spleteni v svetlobo, v njenem valovanju se izraža ritem in dinamika življenja sploh. Podobno je s pokrajino. Izbrati se mora tako, da se primerno ureja v celoto. Prav tako se morajo gibati igralci. Vedno morajo podajati nastajajočo sliko, ki se podaja v vedno spreminjajoči se okvir. Delo režiserja je delo risarja, ki vzbuja k življenju, v nove linije kretnje igralcev ter jih združuje z linijami in nazornostjo ozadja v polno lepoto. — Linije, ki sicer omejujejo in obrobljajo figure, nadalje njihova določena smer in oblika, je prešla v utripajoče, v vseh smereh nihujoče življenje. To, kar je živi sliki svoj-skega, samolastnega, je, da so vse te neskončnosti živi sliki imanentne: da živa slika sama po sebi razčlenja vse določene, obrisane linije, da pa jih vendar združuje notranjost, notranja sila slike. Nova trdna vez vzrašča v tako umetnino, namesto neposredne, na elementih sloneče forme. To oblikovanje spominja precej na tvorbo, umetnino, ki jo oblikuje igralec na odru, pa vendar še s tem daleko ni izčrpana vsebina tega, kar more
podati živa slika v celoti. Kaj torej pomeni živa slika v umetniškem pogledu? Iz toka dogajanj in slik na platnu se izlušča živa slika ter se vsidra. globoko v našo dušo. Okrog nje se stvori svet, nov svet ter postane živ del naše bitnosti. To zmore film, to je njegov sad in učinek. Mislim, da temu bogatenju naše duše ne smemo odrekati naslova umetnosti.
Priznati pa moramo, da ostane odprto ono vprašanje, se li bo kino tudi po večini tako razgibal, kot je bilo položeno v njegovo bistvo. Kot je usodno vprašanje naše dobe, bo li vzrastlo novo, veliko umetniško hotenje iz naše duhovno mrtve civilizacije, tako je z usodo umetnosti sploh tudi kinu usoda določena.
ZAPISKI.
SLOVSTVO.
Oton Župančič: Veronika Deseniška. Tragedija v petih dejanjih.
II. Vrednost te Župančičeve tragedije za Slovence .je v njeni novosti in posebnosti, ob kateri si mnenja ne morejo biti edina. Mi sodobniki smo predvsem dolžni, da ta dogodek resno in pravično doživimo že z ozirom na veljavo, ki jo Župančič radi objektivnih dognanj uživa v našem narodnem življenju. Treba je tedaj najti vzroke tistemu razmerju, ki se javlja v začudenju posameznikovem do dela, razmerju, ki ga ustvarja prepričanje, za katero človek stoji in dela. Mimo tega moramo dalje priti do tistih objektivnih kvalitet, ki delujejo s svojo elementarno umetniško svojstvenostjo, čeprav se idejno ne krijejo z našo miselnostjo — skratka, gre za filozofsko in estetsko razmerje naše dobe do tega dela. Zato bomo morali poleg absolutnega razgledišča, ki doživlja umetnino iz nje same, jo projicira na zunaj, sebi prilagoduje in sodi, poklicati na pomoč veljavne priče, ki jih nudi literarna zgodovina, ne toliko v sodbo kot v oporo. Tako se nam morebiti posreči tudi idejno vrednost dela razčistiti, laže pregledati razmerje snovi in forme in končno najti celotno vrednostno razmerje, opravičeno v nas in v pesniku. Po ti dvojni poti ne bomo mogli docela uiti nevarnosti motivnega sporejanja, s katerim dela takozvana filološka kritika, dasi se je bomo kolikor mogoče ogibali. Za relativne sodbe uveljavljajoče se sedanjosti je treba ustaljenih zgodovinskih prič; in če Župančiča merimo z najvišjimi vrhovi, nam to narekuje živo prepričanje, da jim je sosed, ne kak poprečnjak. Končno pa si moramo biti na jasnem, da je to delo predvsem v vzročni zvezi z Župančičevo dosedanjo potjo in ga moramo vedno iskati v njegovih lastnih koreninah.
Snovno je Župančič v ti tragediji pesniški podo-življavec žalostne zgodbe o prečudno lepi Veroniki, idejno je prikazovavec njene usode v višji, sklenjeni, ne slučajni vzročnosti in s tem etični zakonodavec. Trpljenje, katerega naj kaže
tragedija, mora uravnavati, opravičevati in končno v nas poveličati višja pravičnost. Pot, kako pesnik sklene vzroke trpljenja dramatične osebnosti, kaj zaplete v boj, je zadeva etosa. Vsebino tragike nosi tedaj svetovni nazor, ne pesniška formalnost; po tragiki sodimo pesnika človeka, njegovo vernost v najprvotnejšem pomenu, njegovo prvoboriteljnost. Slučaji človeške tragike nihajo med dvema skrajnima poloma: Bogom in človekom-bogom; biti pa človek, je začetek in konec tragedije. Od neizbežne višnje volje tedaj, ki z grozno in neusmiljeno modrostjo in previdnostjo urejuje svet ter tepta in vzgaja črva človeka, pa tja doli do absolutne vlade razvezanih človeških hotenj, se vrši neskončno zgodb v ostri vzročnosti s časom in posebnostjo ljudi: pesniki pa jih prikazujejo z etičnim smotrom, da uveljavijo njihovo vrednost nad svoj čas; oni razpaljajo v nas vnovič ves nekrvavi boj v notranje osvobojenje sedanjosti in prihodnosti. Tragična ideja živi tedaj v svojem etosu, edina ona je neumrjoči del umetnine. — Če tedaj zaenkrat odluščimo z Veronike Deseniške tisto zunanjo patetičnost, ki že po stari tradiciji daje tragediji kot slovesni igri obraz visoke resnosti, in se skušamo dotipati do samega jedra, najdemo preprosto življenjsko dejstvo, da trči na poti, kjer smeta iti vštric samo dva, skupaj troje ljudi; vendar pa ima vsak izmed njih poleg svoje volje tudi pravico v višji, pisani in nepisani postavi. To je tedaj tisti notranji nered, katerega skrivnost naj tragični pesnik etično poudari; če to skrivnost prav razvozla, postane ustvaritelj novih etičnih vrednot in nas osvobaja časovnih vezi ali pa ostane vsaj zdravnik, ki z močjo lepote blaži sedanji nered. Kako in k j e se zaplete spor in kako in kje se načne vozel, ki ga nihče presekati pa tudi natrgati ne sme, za to gre od nekdaj. Naš slučaj: Celjski Friderik se je oženil po rodu in redu, pa žene Jelisave ne ljubi. Bil je in ostal »skrun in slep za vest in čast in svet«, v njem je vedno »z razprtimi nozdrvmi zver trzala« — tu pa doživi čudež lepote in svojega prerojenja: nenadno ljubezen mlade Veronike. Ta elementarna pa skrivna ljubezen je prava, osrečujoča, sveta — a zahteva tudi dveh življenj: Jelisave in Veronike. Ko viteška Jelisava Frankopanka odzivi tragedijo odmirajočega zakonstva, doživi Veronika tragedijo svojega prebujenja v življenje kot skrivna ljubica Fride-rikova. Pa žeja njene polne mladosti je močnejša kot bridkost razočaranja — pod srcem se ji budi tudi otrok in ji brani z Jelisavo iti v prostovoljno smrt. Tudi tajno častihlepje po celjski grofinji se ji budi. Friderik in Veronika se skrivaj poročita. Dočim zakonca rasteta v svojo ljubezen, grof Herman, veliki računar in despot, v svoji visoki svetni modrosti ti ljubezni ne prizna svetosti in Veronika končno mora umreti. — Če iščemo zunanjega spora, vidimo, da elementarnost ljubezenskih afektov, naravna pravica dveh ljudi, trči najprvo ob višje ovire, to je zakonska vez, in ko te ni več, ob realne zapreke, dasi so to visoki svetni interesi in ideali. To nesoglasje v interesih, zlasti v drugem delu, opravičuje šele
dramo, ne tragedije. Veronika pade kot žrtev Hermanovih načrtov in to samo na sebi ni tragično. Ženska, čudovito lepa, polna življenja, pa mora umreti! Če lepota danes živi in je jutri ni več, je kriv navadno nesrečni slučaj; če lepota in dobrota sama sebe pokoplje, je to sicer tragika, pa še ne občutena za tragedijo, ker ji manjka zveze s svetovnim redom. Prenaivno bi bilo za naš čas in Župančič gotovo tega ni hotel, da bi iskali tragike samo v Veronikini lepoti, kakor razlagajo stari nazori o nekaterih Shakespeare-ovih angelskih ženskah ali kakor je ustavo verni Friedrich Hebbel v enaki snovi Agnes von Bernauer postavil državni princip, češ, da je že prevelika lepota sama na sebi tragična krivda, ker kali mir tega sveta, in je zato vrhovne ideale in čednosti v ti in v drugih tragedijah neizprosno pokončal. Krutost zbuja odpor in namesto sočutja, grozo pred trpljenjem. Kako je tedaj s tragično krivdo? Da bi ta velika, čista ljubezen, zmožna donašati sam blagoslov, pa radi kakega za-pletka v svojem začetku samo zlo prožila nase in na okolico (Hamlet, Gretchen, celo Medved je to storil v »Za pravdo in srce«), zato snov sama Župančiču ni nudila pomoči; v naši tragediji pa Veronika in Friderik celo rasteta v svoji ljubezni, ta ljubezen, v zlu započeta, je vsa sveta — in zato Herman je in ostane kot njen edini protivnik samo posvečen zločinec, okrutnež, zastopnik vsakdanjega svetnega reda, in Veronika je slučajna zgodovinska mučenica svoje ljubezni in tiste osebne časti, da noče nazadnje ostati utajena žena kakor je bila prej skrita ljubica. Ali sta Friderik in zlasti Veronika kaj premaknila v nadnaravnem redu s svojo ljubeznijo? Župančič ju je spojil z neodoljivostjo, ki jo istoveti s svetostjo — tedaj je tu tragika v nujnosti človeške narave, koprneče k dobremu preko nasprotij in zla. Narobe pa napadajo Veroniko tudi nagibi častihlepja — pa šele sredi drame, kar kaže razvoj značaja v zlo; nujno čutimo, da se je to zgodilo prekesno, ker zadeva drame ni, značaj sestavljati, temveč ž njim ravnati, ga razpletati. Videli smo, da se je snov sama v marsičem odmikala čisti tragediji, toda Župančič si je očividno napravil težave še sam s svojim naziranjem o svetosti človeških prirodnosti, kjer mu ni bilo mogoče naznačiti krivde v zarodku dejanja. Vse okoliščine te svete ljubezni je tehnično zvezal z nasprotji in z migljaji na usodno tragedijo in šele proti koncu je trpljenje pomešal tudi z zavestjo osebne krivde — Veronikino čuvstvovanje v usodni noči, ko Jelisava umrje — kar je le rahla razlaga, ne more pa biti temelj za naše čuvstvovanje. Pravzaprav pa Župančič ni hotel ali ni mogel dati trpljenju tistih podlag, ki bi v njih občutili osebno krivdo, določno: greh za greh, vsaj tam, kjer je očit. Tako je ta drama s svojo dveinpol-dejansko ekspozicijo v bistvu usodna tragedija nove dobe; skrivnost človeka je v nasprotju s starogrško pobožnostjo tu razrešena v zmislu agnosticizma, in ker je njena etična podlaga amo-ralna in je bližja žalostnemu dogajanju kot žalo-igri, se nam idejno upira. Ta ideja o tragiki človeške svetosti ne osvobaja.	%
Treba iiam je sedaj pregledati razmerje snovi in forme, to je izraz te bistveno zgodovinske snovi z ozirom na motivnost, ki bi bila opravičena v našem času in v Župančiču kot pesniškem za-vršitelju nove romantike pri nas. Bomantiška pot v umetnosti gradi na občečloveškem nacionalno. Stara romantika je gradila svojo sedanjost s tem, da je ideale, ki so ji svetili iz preteklosti, postavljala v svoj čas in jih skušala obuditi, nova romantika je mimo preteklosti zajela tudi konkretno sedanjo domačnost, oživila v nji neslutne skrivnosti lepote in tako dobila zvezo z davnino. V obeh pa človek teži preko svoje telesnosti naprej do višjih bitnih podob, do višjega življenja. V formi SB j G stclTct romantika močno opirala na zunanjo mero in izraz preteklosti, nova je zavrgla obrabljeni staroklasični simbol in primero in išče svojim podobam popolnejšega izraza, to je iz sodobnih skrivnosti zajetega novega simbola in primere. Prav po svoji posebni naravi se je nova romantika pri nas dosledno izogibala zgodovinski snovi. Ivan Cankar je to ostro čutil, ko je celo iz Lepe Vide, najbolj simbolne naše snovi, izločil vse konkretnosti; s svojo umetnostjo jo je mogel postaviti samo v svoj čas, in tragedije iz kmetiških uporov, kakor jo je obljubljal, ne bi bil nikoli napisal. Zgodovinski snovi smo se izogibali toliko časa, dokler se nismo sprijaznili z mislijo, da zgodovina ne živi za nas v svoji konkretnosti, temveč v simbolni vrednosti, v iskanju višjih človeških vrednot. Tako je Župančič moral seči z zgodovinsko snovjo v svoj čas in jo pisati z naj-ostrejšim izrazom sedanjosti za prihodnji čas. Privzdignil je snov z zgodovinskih tal in strnjeno v eno dramatično dogajanje zazibal v ozračje novoromantiškega življenja; odbiti je moral najbolj snovne zgodovinske robove, iz-sekal je celo pragmatično dejanje, tako da se le posamezni dramatični vrhovi v svojih simbolnih odnošajih vežejo med seboj in izžarevajo svojo tragično idejo. Desenice pošljejo Veroniko na boljšo pot v Celje; celjske zvezde v Sidinih in Veronikinih sanjah se izpolnijo v ječo in smrt. Friderik obdari Jurklošter za svojo zadužbino, tja polože Veroniko. Ta simbolna ironija kaže na red moderne usodne žaloigre. Bonaventura, idealizirani vršilec usode, korekten Žid, trgovec, ki ve za vse ceno in račun, le vesti ne izprašuje, je bil isti Jelisavi, kot bi moral biti Veroniki, da ji ni Župančič usodil estetične smrti. Bazgovor o večni svetil j ki je živa simbolna zveza in tvori tragično ironijo za Veronikino poslednjo usodo. Tako je ta notranji dramatični red zlasti za usodno igro močan, motijo ga le široke epizod-nosti v označbo oseb in dejanja, ki segajo prav do srede dela. Iz tega označevanja bleste nekatere zaokrožene slike in krepke podobe Deseničana, Soseda, Nerada, zlasti pa Hermana, Jelisave in Bonaventure — mnoge, zlasti Bonaventura, so ostale samo duhovita podoba — zastavile pa so dejanje. Po ti strani spominja drama močno na značaj historije Shakespeareovega stila, kamor bi prišteli tudi najmočnejša mesta IV. dejanja. Od III. dejanja naprej zavzame mesto epike v še širši razsežnosti lirika in na več mestih spominja
na opero. Kljub vsemu temu so dramatični vrhovi s svojo simbolno dinamiko toliko močni, da je ti kombinirani dramatični pesmi tudi odrski uspeh gotov, če bodo ti dramatični vrhovi dobili dovolj močen poudarek. Za ta poudarek pa bo najbrž treba žrtvovati lepši del bistva, opustiti vse lirične prepletke, in ni neopravičena bojazen, da delo s svojim slogom ne bo v polni vrednosti oživelo.
Glede romantičnih motivov, ki preprezajo dejanje, bi sodil, da jih je več, ki se protivijo novoroman-tičnemu gledanju in spadajo v staroromantični inventar. Temelj drame: čudno srečanje in elementarni izbruh ljubezni med Friderikom in Veroniko je preromantičen. Radi te ugotovitve se mi zdi prevažen prvi objavljeni tekst v Ljubljanskem Zvonu (1924, št. 1,), kjer je to srečanje tako ostro, da ni najmanj eksponirano. Opozoril bi tu na podoben oster motiv — samo za primero — pri romantiku H. Kleistu, čigar Käthchen von Heilbronn spusti iz rok posodo, ko zagleda prvič viteza svojih sanj, skoči skozi visoko okno na cesto, ko ga zagleda na konju, mu slepo sledi ter v svoji ženskosti pozabi popolnoma nase. Po dobno je s skrivnostnim ljubezenskim razmerjem med Friderikom in Veroniko, ker motivno zelo spominja na Amfitriona, ki ga je isti Kleist vnovič poveličal v romantičnem zmislu in mu je Adam Müller napisal celo mističen uvod; ta Müller je trdil, da je v Amfitrionu skrivnost ljubezni in podoba Brezmadežnega spočetja. (Brandes: Hauptströmungen II., str. 289.) Tudi mistična obhajilna scena v V. dejanju sega upravičeno le v staro romantiko, kjer je imel zakrament ogromen pomen — v našem slučaju se zdi hostija-kruh zgolj estetičen, neorganičen pripomoček. Nasprotno pa najdemo le premalo mest, ki bi z vsem bistvom ustvarjala organizem prave slovenske nacionalne umetnine, poln izraz naše duše v preteklosti, sedanjosti in za vedno. V tem oziru sta posrečeni mesti: osnova podobe na ptujski Črni gori in prizor s pravdačem, dasi je zlasti prvo bolj ornament kot motiv. Imamo tudi na več mestih konkretno apostrofiranje zgodovinske miljejnosti na naših tleh; vse to dobro služi zgodovinski drami, ni pa to še vse za tisto narodno umetnino, ki naj živimo z njo v nove čase. Zato nam ob ti ugotovitvi vstaja vprašanje, kateri nagibi so pravzaprav oživili to zgodovinsko snov, katere so idejne sporednice med sedanjostjo in preteklostjo, kaj nam ti ljudje, njihovo delo in namere povedo danes, kaj nas priklepa nanje. Na to vprašanje delo ne odgovarja dovolj. Ker ome-nitev Hermanovih načrtov, njegovo oko, uprto na jug, še ni zadosten izraz tistega velikega bitja naše zgodovine. Od tu naprej kaže prst v novo dramo.
Slovensko bistvo je Župančič, kakor bomo videli, iskal bolj v zunanjem izrazu kot v organizmu drame. In tako prehajamo do Zupančičeve pesniške besede. Tu zlasti vidimo, kako budna mu je bila zavest, da dobi delo slovensko obeležje, zlasti v tem, da izrabi sredstva novoromantične lirike. Vendar tudi ta slog — bi dejali — ni dosleden in enoten. Vanj ne spada tista visoka tragična zvoč-
nost, ki je korenine niso v liriki, temveč v starejši drami, izraz tvorne pesniške modrosti, kot so mesta Hermanova in Bonaventurava. Tu je Župančič prisluhnil in ujel dikcijo Shakespea-reovo — po svoje — postal mu je kongenialen. Ta mesta in jezik živih besednih figur, ki so sklenjene z vso zgodovino romanskega formalizma, niso sicer ukoreninjene v Župančičevem stilu, pa mu jih moremo šteti v dobro, utegnejo biti še predmet brezplodnemu filološkemu delu v prihodnosti; shakespearska mesta so v drami moč in stoje v resnici na najmočnejših mestih, dočim so besedne domislice bolj označevalnega pomena. Pravi formalni element v »Veroniki« je novoromantični lirsko-pesniški izraz, Župančičeva živa podoba, tisti simboli, ki so se estetično razvili iz ljudske pesniške, zlasti pa ornamentalne umetnosti, kot so vitez sv. Jurij, mlada Zora in ves inventar, ki ga hranijo domače hiše kot našo svojstvenost. Te podobe dajejo drami domačo miljejnost, ki sicer nima zveze z zgodovinskim ozračjem, pač pa krepko izraža sodobno estetično čuvstvovanje. Marsikatera teh podob nam je znana že iz prejšnjih Župančičevih del in tedaj razodeva oseben slog, ki se ga pesnik trdno drži, dasi se tam, kjer ga razlaga, čuti bolj samo-dopadajenje kakor recidivnost. Zato malo trpko občutimo sicer lepo misel zarje Vidove. Preko teh simbolno ornamentalnih podob pa je šel Župančič še dalje in v svojo simboliko privzel še najvišje krščanske skrivnosti in predmete. Tako je Vero-nikino srce in njena skrita ljubezen: tabernakelj; tajni ljubezenski obiski in telesno uživanje ljubezni je medsebojno obiskavanje svetinj po gorskih cerkvah (podoba, ki je stilno, kot ornament med najlepšimi), uživanje te ljubezni celo hostija in obhajilo — in končno: Veronika razodene svoje tajno materinstvo z »Angel Gospodov je Mariji oznanil«, mesta, ki ostro žalijo uho in versko čuvstvo. Tu rabi Župančič najvišje mistične skrivnosti žive krščanske religije v zgolj este-tične svrhe, v figuralno prepesnjenje najbolj nasprotnih snovi. Tako je nastalo v hotenju, posvetno snov poduhoviti in ji dati nove pesniške oblike, blasfemično sporejanje, ki ga sicer ne zasledimo pri nobenem velikem poetu. Župančič pri nas v tem ni edini pa najizrazitejši. Dočim vsi omenjeni simboli delo vernemu človeku za-grene, najde neverni do njih manj zveze kot do statičnih klasičnih simbolov stare grške mitologije, ki jih je zlasti baročna umetnost do neokus-nosti obrabila. Župančič je sicer že izza Čaše opojnosti rad zahajal po krščanske motive in jih izrabljal v erotične primere. To so danes večinoma že neučinkovite domislice, stopnjema pa, do Zarij Vidovih, je prešel v estetično doživljanje teh primer, dokler jih ni začel uporabljati kot izraz svojih psiholoških dognanj. Tako se je pri njem pesniško strnilo krščansko svetotajstvo z doživljanjem človečnosti, kar je bolj izraz pesniške racionalnosti kot vernosti, gol stilizem. Ključ do smotrenosti tega stilizma nam nudijo Župančičeve lastne besede ob Krekovi smrti. (»Ni bil zaman svečenik, ki vživa v vidni obliki kruha in vina največjo skrivnost, zakrament življenja. Ta skriv-
nostna transsubstanciacija snovnosti v idejo ja slovenskemu človeku tako po duši, tako domača, vsednja in praznična hkrati, kakor zvonovi, oltarji, monštrance in sveti obredi.« L j. Zvon 1917, str. 610.) Iz prepričanja, slovensko delo opremiti s slovenskim slogom, izviraj očim iz najgloblje notranjosti, so nastale te podobe, ostale pa so le dekoracija popolnoma nasprotni vsebini. Tako je tudi z veliko simbolno podobo Golgote v III. dejanju. Te podobe so večinoma estetično pogrešene, ker zlasti žalijo, kar je v našem živem narodnem čustvovanju najgloblje, in pogrešene so snovno zato, ker se ne krijejo s predmetom. Kako so Župančiču te podobe res le izrazni Superlativ za marsikaj, vidimo, če se spomnimo besedi, ki jih je ob slovesu Hudožestvenikov govoril v gledališču g. Germanovi, da »nas je njena roka obhajala s hostijo najčistejše umetnosti«, kar kaže zgolj maniro izgrešene estetične rahločutnosti. Brezna pa se odpirajo in groza vstaja, če pomislimo, kaj bi bilo, ko bi bil Župančič dosledno svojim besedam o slovenstvu šel do dna in jih živo prečutil, ker bi nam bil potem edini dozdaj zmožen podati slovenski narodni misterij in ne moderne baročne umetnine. Veronika sicer ni snov zanjo, pa to je ravno dokaz za nesoglasje med snovjo in izrazom v nji in za to, da je Župančič vendarle samo začetnik in završitelj simbolizma pri nas.
Sklep: dvoje v enem je hotel Župančič v Veroniki izpolniti: pokazati visoko tragiko v sodobnem, njemu lastnem pesniškem slogu. Za visoko tragedijo Celjanov z Veroniko vred, teh v bistvu renesančnih naših ljudi, mu je zmanjkalo enotnega mogočnega svetovnega nazora in enako prešinjenega organičnega izraza. Posebej se je oklenil dekoracije, jezika in podobe do mozaične izdelanosti; ujel je dramatično razpoloženje, ki bmi neprestano v visokem tonu, se igra s poslušalcem in ga omamlja, a za seboj ga ne potegne in ne premaga, ker ne prepričuje. Čudovit strunar žive človečnosti, virtuoz besede, neodrešujoč za-konodajavec. Skrbnost, sigurnost samega sebe, lirična suverenost, so vtisi ob tem delu, ki pa nikakor ni tako enotno, tudi v stilu ne kakor se zdi, dasi je vse mojstrsko zabrisano s čudovito patino. Svoja razmišljanja smo izpolnili tupatam z literarnim razgledom in poizkusili postaviti delo na idejno enoto, zato da pokažemo, da Veronika Deseniška zlasti ni taka, kot jo je razglasila neodgovorna reklama, in tudi ne tisto, kar je videl diletantizem v pavšalnem primerjanju s Shakespeareom. Spada med dela, ki so tehtna po svoji pesniški moči in z njo omamljajo, pa v njih ni tistega božanskega čuda, kjer je vse celota, vse eno, duh in volja v skladu z vsem visokim, dasi ne služi nobenemu časnemu cilju ali obliki, ne državni ne cerkveni, kot so v resnici mnoga Shakespeareova dela. Nejasnost in neodločnost v reflektivni lirični izpeljanosti znači manjšo dramatično in umetniško potenco nasproti tako jasni poti kot je n. pr. v Hamletu, kjer celo najbolj naturalistične prizore stresa metafizika. Župančič pa je po primeri s hostijo postavil še konkreten verski motiv za ginljiv konec!
Nuj no se nam zdi, da danes te nedostatke poudarimo, odkoder tudi dejstvo, da dela nismo tako brez pridržka sprejeli, kot bi ga mogoče sprejela mladina pred desetletjem. Danes žejamo v naši knjigi vnovič po trdnih vsebinah in želimo drugih potov, ko smo v pehanju za formo poleg virtuoznosti doživeli tudi praznoto. Bili so časi, ko je bilo tudi paranje samega sebe čustveno-estetična naloga in formalna sladkosnednost. V nji so doigrali vsi slabi in lažnivi, in danes žive samo tisti, ki so bili že prej trdni. Župančič je ostal še ves v pesmi, a ob času rešetanja src je ostal enako plah in v najvišji formi estetično ni odrešil. Tudi to je pomembnost Veronike, da jo je pisal za ljudi od včeraj in za neposredni danes, videč in žrtvovavec ni mogel biti. Da ima to delo samo tudi svojo tragiko, bridko občutimo. Pomembnost Veronike kot literarnega dejstva samega je za Slovence vendarle ta, da bi jo bilo odveč primerjati z Jurčičevo, še manj z drugimi, ki so to zgodovinsko romantično snov pesniško podoživljali (pri Hrvatih Tomič, pri Nemcih Kalehberg: Friedrich Graf von Cilli.). Kot slovensko delo jo moremo meriti edinole s Krstom; z njim se meri kot visoka tragična pesem, zmaguje z blestečo izlikanostjo, zaostaja v tragični globini in nacionalni prešinjenosti. Prešeren i o v Krstu doživel čudo, trenotno razodetje v času žrtev in potopil sebe vanje, Župančič, ki je Črtomira obsodil, se ni še docela izločil iz Čaše opojnosti. Prešeren je v močni podobi pokazal svojo narodno sedanjost in kljub težkemu času s poudarkom izpovedal svoj: verujem; Župančičev narodni verujem je motiven, ne oseben, in ne dovolj jasen.	France Koblar.
France Bevk: I. Rablji. Izdala in založila Narodna knjigarna. Gorica, 1923. Tiskala Narodna tiskarna v Gorici. Knjigo je opremil Lojze Špacapan. — Radi bi o tej knjigi povedali v bistvu kaj drugega kakor smo lani o Faraonu. Mogoče je vendarle eno novo, da je Bevk tukaj v polnem obsegu značilnejši. Ostal je po Iv. Cankarju edini tožnik tistega skritega gorja, ki ga ljudje v diru in šumu življenja ne vidijo, še več, postal je glasnik človeške groze. Svetle podobe ne pokaže, po razveseljivi misli boš zaman iskal. V tem je prekosil celo svoje vzornike. Bevkova tehnika je preprosta. Le redko zajame konkreten dogodek in ga oblikuje — saj epike je v Rabi jih še manj ko v Faraonu — navadno si pesniški domislek, pravzaprav socialno tendenčna sentenca, sama poišče najnujnejših tal, toliko da more v njih plastično živeti. Mesto dejanja imamo hlastno stopnjevanje dejstva do končne poante. Te stvaritve bi še najprej približal dogodku slikarja ali plastika, kjer dejanje preteklosti in prihodnosti živi v gibu sedanjosti. Vse je stisnjeno na en prostor, na en trenutek. Tako nam je pisatelj nagrmadil čuvstveno miselnih rezultatov in knjigo bi lahko imenovali album subtilnega življenja, še bolje: zbirko temne poezije, v kateri lahko listam po slučaju in razpoloženju. Zelo značilno za Bevkovo izrazno hotenje je »Odprto okno«, kjer impresionistično večerno sliko z razmišlja-
njem razkraja v elemente besede, barve, gibanja in zvoka ter spozna: »Največji umetnik, ki bi hotel izraziti vse, bi moral biti pesnik, slikar, komponist in plesalec. Nerazumljivo je, v kolikih formah se skriva vse, kar je lepega in pomembnega, večnega, kar beži mimo nas in ga ne moremo zgrabiti,« (94) ter sklene: »Gorje mu, kdor bi se objemal s tistimi, ki capljajo, se bratil z onimi, ki gredo, in ne dirjal poleg velikega, breztelesnega jezdeca, kateri ima sam nesmrtnost in življenje v očeh — čas.« (96.) Ta črna knjiga, zapisnik sodobnih grehov, je bila pred kratkim še aktualna. Nekaj se je naslanja na vojno, nekaj na poznejši čas. Kar odstavkov te knjige je izšlo med vojno, so bili junaško in človečansko delo; danes so samo še dokument, ki ga je — da ponovim — današnjemu ditirambnemu nacionalistu odveč kazati; kar je poznejšega dela, ga je prehitel čas, vsebinsko in tudi oblikovno. Današnja družba je analizirana že dovolj in zahteva trdnejših opor, drugačne vsebine. Če bi mogel glede Bevka poizkusiti kako prognozo v prihodnost, bi mi bil v oporo razvoj njegove oblike, ki zadnji čas postaja suha, manj zaokrožena — skoraj naturalistično usmerjena; mogoče se poda k širši kompoziciji; glede idejne strani se mi zdi, da je na mrtvi točki. — Pripomniti je treba, da bi bila pričujoča knjiga v jezikovnem oziru potrebovala vestnega pregleda, ker zlasti ortografija močno zaostaja za Faraonom. — Knjigo je opremil s štirimi vinjetami in z naslovno stranjo L. Špacapan, ki je temno vsebino z groteskno ekspresivnostjo le preveč poudaril.
—: II. Tatic. Izdala in založila Naša založba. Trst, 1923. Tiskarna Hinko Sax v Idriji. Knjigo je opremil Tone Kralj. Str. 86. — To doslej edino pravo epično Bevkovo delo. avtobiografija lastne mladosti (izhajalo je svojčas v Mentorju), dokazuje, da je v Bevku tudi pripovednik. Sicer o docela trdni kompoziciji še ne moremo govoriti, vendar imamo dober zgled mladinske novele, sestavljene iz psihološko močnih odstavkov, ki odkrivajo vsakomur del njegove lastne mladosti. V tej knjigi je veliko toplote; posebno so posrečene drobne oblikovne in mil je j ne poteze, tako da zgorajšnjo trditev o Bevkovem nagnjenju do naturalizma ta knjiga podpira. Moja mati, ki se zelo naslanja na Tatiča, je bolj osebno in krajevno individualiziran Iv. Cankar, za pisatelja pa kos lastne izpovedi: »In če se je kdaj porodil v srcu dvom, ako je to, kar delam, pravo, je bil vselej materin obraz pred menoj in sem povesil oči« (86). — Oprema Toneta Kralja je k prikupnosti knjige mnogo pripomogla; vinjete so boljše ko naslovna stran, ki je preveč umsko razčlenjena.
Fr. Koblar.
Andersenove Pripovedke za slovensko mladino priredila Utva. Splošna knjižnica 7. zv. V Ljubljani, 1923, str. 111. — Značilno je, da nam je danskega mnogopisca H. C. Anclersena (1805—1875), ki slovi zlasti v pravljici, pa je svojega nemškega vzornika Hoffmanna daleč prekosil, poslovenil že 1863. Erjavec za Janežičevo »Cvetje«. Zbral je bil
10 mičnih pravljic, ki se odlikujejo po poetični nežnosti in večinoma tudi po lahni vzgojni smeri ter napisal majhen literaren uvod o pravljici. Erjavčevo delo stoji na višini, ki jo je zavzemalo »Cvetje«. Tudi gospa Utva nam je 60 let za tem poizkusila podati Andersena, enako v desetih pravljicah, ki jih bistveno napačno imenuje »pripovedke«. (Mogoče po Hoffmannu!) Vsebinsko se ta zbirka močno loči od Erjavčeve in dasi je časovna potreba precej drugačna, vendarle nujno ne zahteva vsega tega, kar najdemo v tej knjižici. Zbrane so namreč stvari, ki snovno spadajo v grotesko in jih literarna psihologija označuje z rahlim demonizmom; vsekakor pa neomejena fantastična kombinacija kakor n. pr. Miklavž in Miklavžek ali Nova carjeva obleka ne morejo biti vzgojne. Te stvari imajo pač svoje mesto v Splošni knjižnici, pa brez pristavka »za mladino«. Kar bi bilo treba izpregovoriti o delu, ki ga je opravila prirediteljica, moramo poudariti lepi zvočni jezik in šegavi ton, ki dobro odgovarja pravljici; le z njeno prireditvijo se v celoti ni mogoče skladati. Pri prireditvi razumemo prav tako prenos vsega bistva originalovega; modifikacija zadeva samo tiste posebnosti, ki na naših tleh postanejo tuje in mrtve. Treba se je često ozirati na občinstvo, ki mu je delo namenjeno, zato so včasih potrebne črte manj bistvenih mest in treba je kake rahle vezi. Nikoli pa ni dovoljeno razširjanje in dodajanje. Primerjal sem nekatera mesta v nemški izdaji zbranih del, ki jo je oskrbel avtor sam (H. C. Andersen, Gesammelte Werke. Leipzig, L. Wiedemann. Brez letnice. Märchen u. Historien XX.—XXIV. Band.), in našel n. pr. sledeče:
Utva: V deželi bajni, v deželi tajni je v davnih časih živel mogočen car. Ta car je bil strašno gizdav. Njegova največja in edina skrb so bila dragocena, bogata in lepa oblačila. Ves denar je izmetal za to. Ni skrbel za vojake in ni skrbel za svoje državljane. Igre, gledališča in lov je sicer rad obiskoval, a samo zato, da se je kazal ljudem v svojih dragocenih carskih oblekah. Vsako uro se je preoblekel. O njem se ni reklo kakor o drugih kraljih: »Veličanstvo vlada!« nego: »Veličanstvo se oblači!« — V carskem mestu se je veselo živelo. Vsak dan je prišlo mnogo tujcev. Marsikdo je prišel gledat gizdavega carja in njegove obleke, ki so slovele daleč preko mej njegove dežele. Nekega dne prideta v mesto tudi dva ne-ugnanca, dva sleparja: Pan Jan Sleparjan in Gol Goljufovič. Rekla sta, da sta tkalca in da umeta tkati najfinejše tkanine, tkanine nepopisne lepote, in kar je bilo v teh tkaninah najbolj umetno, sta rekla, je bilo to, da so bile nevidne človeku, ki je za svoj poklic nesposoben in preneumen. (Nova carjeva obleka.)
Andersen: Pred davnimi leti je živel car, ki je bil tako gizdav, da je ves svoj denar izdal za to, da bi bil res lepo nališpan. Ni se menil za svoje vojake, ni se menil za gledališče, ni se rad vozil na izprehod razen tedaj, kadar je hotel pokazati svoje nove obleke. Za vsako uro v dnevu je imel svoja posebna oblačila in prav tako, kot o kralju pravijo, da je pri posvetovanju, so o njem
257
18
vedno rekli: »Car je v oblačilnici.« — V velikem mestu, v katerem je stanoval, je bilo veselo življenje; vsak dan je prispelo mnogo tujcev. Nekega dne prideta tudi dva sleparja; izdasta se za tkalca in pravita, da znata tkati najlepše tkanine, ki si jih je mogoče misliti. Barve in vzorci niso samo nenavadno lepi, temveč obleke, ki bi se iz te tkanine sešile, imajo čudovito lastnost, da so nevidne tistemu, ki ni sposoben za svojo službo ali pa je neodpustljivo neumen. Razvlekavanje teksta in vrivanje imen, ki gre skozi vso zbirko, prežene večkrat duha, ki veje iz Andersena, in dobimo včasih čudno domačnost popolnoma drugačega tona, n. pr. Andersen: Nekoč je živel ubog princ; njegovo kraljestvo je bilo čisto majhno, bilo pa je še vedno veliko dovolj, da bi se lahko nanj oženil in oženiti se je hotel. — No, bilo je seveda malo predrzno, da se je upal reči carjevi hčeri: »Ali me hočeš?« Pa upal se je vendarle, kajti njegovo ime je bilo slavno daleč naokoli; na stotine je bilo princezinj, ki bi bile rade rekle: da, toda ali bi ona to napravila? No, bomo videli. (Svinjski pastir.)
U t v a: V mali državici Poezije je kraljeval mlad in lep kraljevič Spevoslav. Dasi ni bilo njegovo kraljestvo veliko, se je hotel vendar oženiti, za nevesto si je pa izvolil hčerko najmočnejšega carja na svetu, vladarja velike Pri-smodije, prelepo kraljično Norinko Prismodinko.
—	Kraljična Norinka Prismodinka bi bila tega pravzaprav lahko vesela. Kajti čeprav je bilo Spevoslavovo kraljestvo majhno, je bil njegov rod slaven in imeniten in visoko čislan, tako da bi bil lahko dobil navsezadnje, če bi hotel, deset nevest kraljevega rodu, ko bi jih bilo toliko na svetu. Kaj pa je storila Norinka Prismodinka?
—	Čujte!
Ti primeri naj služijo, da izprevidimo, koliko je bilo prizadevanje, knjigo ponašiti. Zdi se dobre volje čez glavo preveč, zlasti če vzamemo mesto, ki je nekomu celo imponiralo: »Kar se zgodi, da nastane nekega večera huda nevihta.« — Toliko Andersen — Utva pa še nadaljuje — »Bliskalo je in grmelo, kakor da bi podili Lahe čez Sočo« (Kraljična na grahu).
Ali se ne reži iz Danca več ali manj šaljivi Slovenec?	Fr. Koblar.
Milan Pugelj, Zakonci. Drugi natis. Ljubljana, 1924. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna. Približno dvajset književnih let je med prvimi slovstvenimi poizkusi Romana Romanovega in njegovimi zadnjimi plodovi. Začel je z vezano besedo, ki je ni knjižno uredil. Pomenila je prikupno obliko, rahlo epigonsko ob Župančiču; prav tako bahato-bogata je bila kot Oriševa, ki je za dolgo zamolknil, le tako jedro vita ne kakor Vladimirova, ki se tudi ni hotel v knjigi redigirati. V knjižno obliko je dozorel Pugelj šestkrat pred drugo izdajo »Zakoncev« s svojimi črtami »v pesmi«, s svojimi novelami in realistično občutje dihajo-čimi, več in manj iz zapadne tehnike štiliziranimi študijami (Mali ljudje, Brez zarje, Ura
z angeli, Mimo ciljev, Zakonci, Črni panter). Kljub temu, razmeroma dovoljnemu gradivu ni lahko izreči določne in veljavne sodbe o vrednosti in velikosti Pugljeve pisateljske osebe. Vzporediti bi ga moral stopnjevaje iz leta v leto s sodobno drugo našo novelistiko, ki je ime ob imenu kratkih litanij — Šorli, Golar, Premk, Levstik, Podlimbarski, Milčinski, novi Ljubi j. Zvon, Slovan, listek Sl. Naroda i. š. k. Tako bi šele določil relativnost njegovega nastopa v nas. Absolutne besede sploh iskal ne bom, povedal bom ob srebrnih Zakoncih, kar smem povedati o najbolj tipičnih potezah Pugljeve pripovedne spretnosti in posebnosti s kratko, morda zato malce trpko, a kakor se mi zdi, kaj točno formulo. Pripovednik z uglajeno tehniko, maniriran iz vzorcev, redko in redko srečno samosvoj. Fiziološki analitik brez osebnega sočutja, motivno soroden Francozom, ailokalen tudi tedaj, ko v Čehov-ljevem slogu išče v naš svet in naše malomestno družinstvo in ženkarstvo. Recimo pesnik naše malomestne in ljubljanske kavarniške in pivske proze, ampak flegmatičen in asocialen in zunanje površno tipajoč za rahlo višino nad študijskim predmetom v skromni ironiji in s še skromnejšim humorjem: Maupassant brez duše in vonja, Čehov brez osti in misli, Slovenec brez ljubezni in domačnosti, naturalist, ki svoj kraj vendar odeva v brez-krajevnost (Visoko ... Velesovo n. pr., v »Zimski krajini«, Prešernov trg v »Rubežni« i. š. dr.), racio-nalec, ki pa ni šel mimo knjig v okusu Monte-gazzeja do večjih vrednot in globljih skrivnosti. Sicer pa — soliden, višji celo nego B e g o v i č v »Nasmijanim srcima«. Škoda, da nekaj najboljših novel Pugljevih ni v Zakoncih, ki niso knjiga za čas, ki hoče preroditi družbo, mladino in zlasti našo — družino.	Dr. I. Pregelj.
Alois Jiräsek: Filozofska historija. Preveo Jindra Prohazka. (Knjižnica čehoslovačkih pisaca. Svezak I.) Zagreb, 1921. Središnjica Češko-jugoslavenske Naklade. I. Here j k. Če je verjeti prevajalcu, bi bil to prvi Jiräsek v hrvatskem jeziku. Smo pa že Slovenci nekaj bolj češko-vza-jemnostni. Prevod se bere gladko, dasi diha izvirnik neskončno več Jirasku lastne historičnosti. Pa je sploh križ s prevodi iz češčine v jugoslovanske jezike. Vonj češke besede je namreč pismena kultura. Sočno po naše jo more podati le naša — folklora.	Dr. I. P.
Slavko Ježic: Brak male Ra. Roman iz obič-nog života u veliko doba. Zagreb, 1923. Naklada »Vijenca«.
Pisatelj je načitan in talentiran. Še zdavna pa ni zrel. Ni se otresel še tujega, iz knjige pridobljenega. Bral je seveda samo — beletrijo. Med domačimi je očividno v sorodu Vojnovicu, Mašiču in Begoviču. Knjiga je nekak lastni doživljaj. Umetniško svoje teme pisatelj ni rešil. Za svoje moči si je zastavil meto predaleč. Problem romana je — neskončni nebes nad Ježičevo mlado poltnostnc fiziognomijo: Flaubert, Tolsto j... Če se bo Ježič znal zagledati v take višave ...	Dr. I. P.
Emil Gabor i a u : Akt št. 113. Roman. Poslovenil E. V. (Splošna knjižnica zv. 8.). Ljubljana 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna.
Ime Gaboriaujevo živi, sloves njegove knjige je že precej obledel. S tem še ne rečem, da ni bilo potreba prevajati vsaj toliko, kolikor imajo v svoji »splošni«, — v reklamski tudi — Nemci.
Dr. I. P.
Prosper Merimee, Verne duše v vicah. P revel Mirko Pretnar. Splošna knjižnica 17. V Ljubljani, 1923.
Vzorna romantična novela, ki kaže jasno tudi vse svojstvene lastnosti pesnika, ki je napisal »Carmen«, »Colombo« i. t. d. Prevod je vrlo čitljiv. Le zakaj je brez potrebnega uvoda. Merimee bi utegnil pri nas vsaj zato zajemati, ker je misti-ficiral s srbstvom in psevdonimom Hiacinta Mag-lanoviča (v francoski prepiski) svoj francoski in še široki svet.	Dr. I. P.
UMETNOST.
Razstave slovenske umetnosti 1. 1924. Leto se nagibi je h koncu in čas je že, da se tudi naš list ozre na umetniško produkcijo zadnje dobe in zabeleži njeno stanje, kakor se javlja po razstavah. Torišče je še vedno Jakopičev paviljon, ki ga je pred dobrim letom prevzela v upravo Narodna galerija. Tu je nastopila začetkom leta naša mlajša umetniška generacija s 5. razstavo »Kluba mladih«, koncem leta pa starejša pod vodstvom M. Jame s svojimi najnovejšimi deli. Vmes, v sredo leta je padla skupna prireditev slovenske umetnostnostne razstave v Hodoninu na Češkem.
Za uvod je umestnih nekaj splošnih opazk. Pomen razstav se pri nas večinoma napačno pojmuje. Res je, da imajo moderne razstave namen podajati preglede o umetniškem ustvarjanju, poglede v delavnice umetnikov, da se seznanimo z njihovimi najboljšimi ali vsaj najznačilnejšimi deli, toda to nalogo mnogo bolje lahko izpolnjujejo moderne umetnostne galerije, ki so stalne in se izpopolnjujejo z dotokom del, ki markirajo etape v razvoju posameznega umetnika in žive umetnosti sploh. Razstave, v kolikor se prirejajo smotreno v tem pravcu, so važni kulturni pojavi in gotovo velikega vzgojnega pomena za razvoj umetniškega smisla in okusa v masah. Nikakor pa ne spadajo vse razstave v to kategorijo, posebno pri nas ne, kjer ob prirejanju manjka avtoritete, ki bi brezobzirno iz trdnega vidika izbirala razstavno blago. Pomen takšne avtoritete nam je pokazala razstava češke moderne umetnosti, kjer se jasno vidi, da društvo »Mänes« idealno vrši svojo nalogo. Pri nas je predstavljal neko avtoriteto v tem oziru doslej Jakopič, ki je imel za to potrebne lastnosti: čut za kvaliteto, naj se ta javlja po ti ali oni struji, in ugled, s katerim je zmogel uveljaviti svojo sodbo. Zadnja leta se čuti v tem oziru neka nesigurnost, pogosto na škodo našemu ugledu, navadno pa na škodo umetnosti, do katere postaja publika še bolj neorienti-rana kakor je bila. Tako se je n. pr. zgodilo, da
so pri jugoslovanski razstavi v Beogradu odločali o sprejemu del klubi, katerih nekateri so se ad hoc ustanovili samo, da so si taki, ki bi sicer ne prišli nikjer v poštev, priborili dostop na razstavo. Podobno je bilo s slovensko razstavo v Hodoninu, kjer je vsled tega trpel ugled slovenske umetnosti in so nam morali češki listi povedati, da gotove skupine niso spadale nanjo, in kritiki pisali, da napravijo uslugo dotičnim, o katerih molčijo. Razume se, da odločivni krogi sami bridko občutijo to dejstvo, posebno odkar si Udruženje jugosl. umetnikov v Ljubljani ni moglo priboriti arbitražne avtoritete in razločiti zrno od plev z ustanovitvijo neke vrste umetniškega senata. Nemoč klubovskih organizacij pa bo trajala vse dotlej, dokler ne prenehajo biti zbirališča raznorodnih elementov po umetniškem stremljenju, posebno pa po kvaliteti in znanju, in dokler se ne najde skupina z jasnim programom, ki ga bo brezobzirno zasledovala, in ji bo umetnost več kot veliko število članov ter kvaliteta ustvarjenega več kakor pripadništvo temu ali onemu umetniškemu naziranju. Gotovi znaki kažejo na to, da po vseh ponesrečenih poskusih, po zgledu sličnih ustanov drugod sedaj pri nas Narodna galerija zasleduje cilj ustvaritve takega avtoritativnega središča, kateremu bo interes ugleda narodne kulture nad vsem drugim. Odkar je prevzela upravo Jakopičevega paviljona, čutimo, da ima pred očmi jasen cilj, njene prireditve so dobro pripravljene in paralelno ž njimi gre delo pro-svete občinstva. Ali se bo galeriji posrečilo doseči, kar namerava, ne vemo, vemo pa za gotovo, da je v interesu naše umetniške kulture in tudi umetnikov, da se obnese.
Naj sledi kratek pregled glavnih letošnjih razstav.
V. razstava »Kluba mladih«. Udeležili so se je: Brata France in Tone Kralj, brata Drago in Nande Vidmar, Veno Pil on, Lojze Spaz-z a p a n, Franc Stiplovšek, I. Na potni k, Valentin Kos, Marjan Mušič, M. Oražem, M. Serajnik, B. Vavpotič in Franc Z u -p a n. Bil je to prvi skupni nastop članov kluba in priznati moramo, da se ni obnesel princip, da morajo biti vsi zastopani, temveč je bilo čisto jasno, da bi bila omejitev na glavne zastopnike mogla prireditvi samo koristiti. Brata Kralja, Vidmarja, Pilon, Stiplovšek, Napotnik in Zupan bi bili zadostovali, če Napotnik sploh spada v to družbo; toda Pilon bi bil moral tudi res nastopiti, ne pa samo s par starimi stvarmi, samo radi popolnosti števila; še bolj velja to o Spazzapanu. Kar je torej razstava nudila prireditve vrednega in pomembnega, se omejuje na dela Kraljev, Vidmarjev, Stiplovška in Zupana. Brata Kralja sta to pot posegla nekoliko nazaj in pokazala poleg novih tudi nekaj starejših, iz razstav že znanih del, kakor bi sama hotela markirati smer, v kateri se razvijata. France je izmed slik razstavil samo Magdaleno, ki bi jo najbolje lahko označili kot grozo razočaranja in spoznanja zla v svetu in zgodovini človeštva. To delo je gotovo markantno tako v Francetovem formalnem razvoju kakor v razvoju umetniškega
259
18*
izraza za gotova duševna stanja in doživljanja, ki bi jih rad podajal namesto realističnih dogajanj in doživljanj. V ti smeri gredo tudi njegove plastike, zraven pa se razvija njegovo pojmovanje forme, ki je velikopotezna, kubično konstruktivna, a ker si poleg dane anatomične resničnosti ustvarja lastno, pogosto neprijetno dirne. Karakterističen je v tem oziru sv. Krištof Tonetov, ki v tem delu stopa pot za bratom. France je na tem potu prišel že dalje, kakor pričata Kristus pridigar in Madona. Njemu je forma samo še izraz in podčrtan je dane geste; Kristus pridigar je jak v gibu in izrazu govorečih ust, a neizmerno mil in blag v gesti roke, ki spremlja njegovo besedo; Madona iz oznanjenja je samo doživetje skrivnosti vizij on arnega dogodka, skoro breztelesna izrašča iz debla, pokorno k prsim pritisnjena roka in prekrasna, vdano na stran nagnjena dekliška glava, katere velike oči so zatopljene v čudo. Razen teh del je razstavil France dobro realistično študijo po materi I. C. in skupino poetično zamišljenih, gladko izdelanih plaket. — Tudi Tone je posegel nazaj in razstavil od starejših del Strte klase, Zadnjo večerjo in Usmiljenega samaritanca. Središče razstave pa je tvorilo originalno njegovo delo Pasi j on. Umetnik sam je nazval to svojo ustvaritev oltar. Središče kompozicije in ideje tvori trpeči Kristus, pojmovan čisto vizijonarno, brez križa: skrivi j eno telo kot da težko visi na križu, obešeno za roke, raste pred Teboj, na njem pa glava, polna trpečega izraza, in navzgor štrleče roke, katerih prsti so skrčeni v bolesti, a se zdi, da darujejo ali rote. Ozadje pa tvori deset trikotnikov, ki v ploskem reliefu simbolično predstavljajo glavne momente pasijona od triumfalnega vstopa v Jeruzalem do zmagoslavnega povratka v nebo, do vnebohoda v tile vrsti: Kristusov vhod v Jeruzalem (oljčna nedelja), zadnja večerja, Oljska gora, Judova izdaja, bičanje, Veronikin potni prt, kronanje s trnjem, žalostna Mati božja, križanje, vnebohod.
Brata Vidmarja sta razstavila lesoreze in oljnate slike. Dosedaj sta še v polnem razvoju, a priznati jima moramo, da njihove v masah zgrajene pokrajine tako po svoji koloristični strani, kakor po svoji kompozitorični obetajo, da utegneta postati interpreta značilnih potez naše pokrajine.
Stiplovšek je razstavil v prvi vrsti lesoreze po arhitektonskih motivih, iz katerih je medtem nastal prvi njegov album Stari Maribor. Zupan odkriva neprestano interesantne motive v naravi in mu moramo priznati, da ima oko iz-vežbano za monumentalnost in vizijonarno svoj-stvenost svojih motivov, v obdelavi pa pogosto odpove in ne zadovolji.
Slovenske razstave v Hodoninu so se udeležile organizacije slovenskih umetnikov, ki tudi v polni meri same nosijo odgovornost zato, kako smo se predstavili Čehom. Vsak klub je bil samostojen sodnik in tako se je zgodilo, da so se firme za nastop tudi to pot ustanavljale takorekoč ad hoc, samo da si tudi nepoklicani pribore dostop do razstave in so v Hodoninu razstavljali celo taki
slovenski umetniki, ki jih kronika naših razstav sploh ne pozna, in se je češka kritika čudila, kako sploh nastopajo kot umetniki. Dostojno zastopati in s primerno samokritiko izbran je bil edino Klub mladih, ki je na ti razstavi odnesel neoporečno moralno zmago. Vsa kritika mu je posvečala največjo pozornost. Celo solidni Matija Jama, ki je z Dolinar jem in še par drugimi izjemami edini še spadal na to razstavo, je ostal nekoliko v ozadju. Pod firmo Kluba mladih so nastopili: Božidar Jakac z lepo zbirko svoje grafike in oljnatim portretom norveškega komponista Saeverunda; Tine Kos z vrsto plaket; France Kralj je razstavil ciklus slik in kipov iz zadnje dobe (Magdalena, Oljska gora, Snemanje s križa, Oznanjenje); plastike: Umetnik, Tužna prošnja, Brezmadežna, Kristus pridigar); vrsto plaket v lesu, knjigo kralj Matjaž in par drugih stvari; Tone Kralj poleg drugega slike: Zadnja večerja, Samaritan, Revolucija, Borba z elementom in Strto klasje; kipe: sv. Krištof, Glad in Pasi j on ter ciklus u jedko vin Življenje; Ivan Napotnik dva kipca; Veno Pilon, žal, same, četudi značilne ujedkovine; Lojze Spa z za pan je bil zastopan s tremi rizbami (ta dva bi bila zaslužila popolnejšo sliko svojega dela!); Fr. Stiplovšek je bil z lesorezi dobro označen; brata Nande in Drago Vidmar s pokrajinskimi slikami in lesorezi dobro zastopana; prav tako Fr. Zupan s svojimi akvareli. Brez organizacijske firme sta nastopila Lojze Dolinar in M. Jam a; prvi primerno karakte-riziran z izborom manjših plastik, drugi številčno skoro malo preveč, četudi je podal izbor svojih razmeroma najboljših del: pretežno pokrajinske slike iz zadnje dobe iz Ljubljane in okolice ter Beograda pa tudi nekaj starejših, posebno iz Ho-landske. Pod firmo kluba »Grohar« v Mariboru so nastopili Egon Baumgartner, Anton Gvajc,P. Petein (dva lesoreza) ter A v g u s t a in Henrika Šantel. Kot Klub slobodnih v Mariboru so razstavili Viktor C o t i č, Ivan Karlovič Janovsky in Ljudmila Klein-mondova-Janovska. Strokovno u d r u -ženje jugoslov. oblikujočih umetnikov v področju Slovenije v Ljubljani pa je dalo svojo firmo sledečim: Jos. M. Gorup, Drago V a h t a r, Franc Ropret, Franc K le men-čič, Rudolf Marčič (Primorske pokrajine), France Podrekar, Saša Šantel (Pogled na Ljubljano in Partija iz Kamniških planin) in Anica Sodnik-Zupančeva (pokrajinski akvareli). — Kot reprezentativna prireditev slovenske umetnosti v tujini je bila ta razstava ponesrečena. Dokaz zato, kako površno ie bila pripravljena, je tudi katalog, kjer mrgoli napačnih prestav v češčino (n. pr. v gledališču — v hledišti; zadnja večerja — pozdni večer; pot v gozdu — pod hvozdem; risba — rezba itd.). Razen mladih, Jame in Dolinarja bi bilo najbolje, da so vsi ostali doma. Kako naj se prirejajo slične razstave, za to nam je mogla biti zgled razstava češke upodabljajoče umetnosti v Ljubljani, ki jo je s sodelovanjem Narodne galerije priredilo društvo upodabljajočih umetnikov »Mänes« iz Prage. Razstava je nudila
pregled razvoja češke upodabljajoče umetnosti vseh strok, slikarstva, kiparstva, grafike in arhitekture, kakor se zrcali v delih živečih članov društva »Manes«. To društvo si je znalo priboriti prepotrebno avtoriteto v umetniških zadevah in združiti v sebi toliko odličnih zastopnikov češke umetnosti, da nudi razstava njegovih članov res pogled v snovanje češke umetnosti sploh. Na drugi strani pa so dela predstavljala velezani-mivo razvojno vrsto, ki gre paralelno umetniškemu razvoju na zapadu, posebno v Franciji od impresionizma naprej, in smo dobili obenem pri nas prvič pogled v razvoj zapadno-evropske umetnosti od konca XIX. stol. dalje. Ta prilika je bila za vzgojo našega občinstva velevažna, saj je bil naši publiki razvoj od impresionizma do ekspresionizma, kubizma, konstruktivizma in primiti-vizma popolnoma tuj. Razstava je prav poučno ilustrirala logiko razvoja moderne umetnosti, pokazala je, da se razvoj vseh strok vrši po istih zakonih, glede češke umetnosti posebej pa, da se je njen razvoj vršil pod neposrednim vplivom francoske umetnosti (z izjemo arhitekture) z zavedno izločitvijo sicer najbližjega nemškega mi-ljeja, da je češka duša po svoje reagirala na francoske vplive, in impresionizma, ki je za francosko umetnost tako značilen, ni doživela v njegovem bistvu, pač pa se veliko bolj odzivala na literarno nadahnjene ali realistično razpoložene smeri. Razstava je pokazala dalje, kako visoko stoji češka umetnost v tehničnem oziru in kako velik povprečni nivo je dosegla. Glavni umetniki, zastopani na nji, so bili slikarji: Beneš V., Boettinger H., Fi 11 a Emil, Koni ček O., Kubin J. K., Muzika Fr., Nejedly O., Preisler J., Slaviček J., Šimon T. E., Spala V., Svabinsky M. in Trampota J.; kiparji: Beneš L., Dvorak K., Guttfreund O., H o r e j c J., Kafka B., M a r a t k a J., Spaniel O. (uspel portret arhitekta J. Plečnika) in Štursa J.; grafiki Konüpek J., Kremlička R., Rambousek J., Silovsky VI., S t r e 11 i V., Stretti-Zamponi J., Simon T. F., Svabinsky M. in Vik K.; ter arhitekti: G o čar J., J a n ä k P., K a 1 o u s J., M a c h o h Z. in N o -votny O. — V arhitekturnem oddelku je stal portret našega arhitekta J. Plečnika kot dokaz češke pozornosti napram nam; Plečnik je poleg umrlega K o t e r e glavni učitelj moderne češke arhitekture, kjer uživa brezpogojen ugled. Razstava je bila tudi v publicističnem oziru primerno pripravljena, znani umetnostni zgodovinar dr. A. Matejček je napisal informativen uvod h katalogu, Zbornik za umetnostno zgodovino pa ji je posvetil bogato ilustrirano številko. Kot protiutež razstave mladih začetkom leta, se je vršila koncem leta razstava starejših, ki je pokazala, kaj se vrši na drugem polu živeče slovenske umetnosti. Popolnosti si ni vzela za program, omogočila pa je le vpogled v delavnico nekaterih glavnih predstavnikov takozvanega slovenskega impresionizma. Pozna se ji, da ni imela namena biti reprezentativna, ampak v prvi vrsti opozoriti publiko na umetnike in njihova dela, čemur je dal izraza R. Jakopič v trpkih uvodnih
besedah h katalogu. Razstavo je aranžiral Matija Jama, ki se po svojem povratku v domovino v delu in propagandi izredno žilavo udejstvuje. Razstavili so Karolina Bulovčeva (kipar), Jako-p i č R., Jama M., G. A. Kos, K 1 e m e n č i č Fr., Kobilca Ivana, Napotnik I. (kipar), Anica Sodnik-Zupančeva, Šantel Saša, V a v -p o t i č Ivan, Vavpotič Bruno, Vesel Ferdo, Zajec Ivan (kipar) in Z u p a n Franc. Razstava, ki nima namena propagirati umetniških vidikov, nudi veliko solidnih del, poleg novih tudi veliko starejših, ki so nam že znana iz prejšnjih razstav. Zanimajo nas posebno dela glavnih predstavi-teljev, ki so se udeležili te razstave, Jakopiča, Jame in Vesela, ki jih vse odlikuje izrazit osebni značaj tako v pojmovanju umetnosti kakor v podajanju, ki so dozoreli v svojih sredstvih in imajo jasen ideal pred očmi, ki ga, kakor tudi ta razstava dokazuje, neumorno zasledujejo. Jakopič je razstavil poleg že znanega Kamnitnika in Sipin vrsto ljubljanskih motivov (ob Gradašci, Posavje I, II, Trnovski pristan [zima], Križanska cerkev, Krakovski vrtovi) ter posebno velezani-mivo skupino slik Orači, Ob košnji in Povratek od košnje I, II. Ta dela so dokaz, da mu je ideal, ki ga je formuliral svoj čas s sv. Janezom Krstnikom, še vedno vodiven in bi imeli v ti smeri, ako bi mu bila sreča mila, pričakovati one dovršene umotvore, o katerih nerojenih tako trpko govori v uvodu h katalogu. — Jama napram svoji zadnji razstavi ni podal nič bistveno novega, pač pa celo vrsto javnosti dosedaj še ne znanih novih del, večinoma pokrajin, ki jih odlikuje rutinirana obdelava, čeprav podajajo v bistvu samo variacije nekolikih atmosferičnih razpoloženj, apliciranih na različne predmetne motive. Motivov je največ iz Ljubljane in njene okolice in iz Beograda. Razstavljen je tudi lastni portret v polni solnčni razsvetljavi in vrsta portretnih študij v različnih osvetljavah. — Vesel je razstavil par zanj zelo karakterističnih, čisto impresionistično pojmova-nih dolenjskih pokrajin, tihožitij itd.; najbolj pa smo veseli njegove »Svetnice«, ki je čisto literarno, a za Vesela značilno podana apoteoza lepega slovenskega dekliškega obraza; svetnica to sicer ni, je pa globoko in domače občuten liričen spev v barvi na nedolžno lepoto mladega dekliškega obličja.
In rezultat letošnjega umetniškega leta? Položaj zadnjih let se pravzaprav ni prav nič izpremenil. Dve skupini si stojita nasproti: starejši rod s svojim jedrom v impresionistih, oborožen z rafiniranimi izraznimi sredstvi in v dvajsetletnem delu utemeljeno tradicijo, in m 1 a j -š i, ki bi brez bratov Kraljev, Jakca in Pilona ne bil neobičajne pozornosti vreden. Ta se energično bori za priznanje, oba pa tare enaka mizerija, ki se je v zadnjem letu le še stopnjevala. Naša danes odločivna in v življenju edino tehtna denarna javnost gre o vsaki priliki preko umetnosti (vsaj domače) na dnevni red. Zidale so se velike stavbe kipar in slikar bi bila poleg arhitekta lahko pokazala na njih svoje zmožnosti in ustvarila kaj večjega in trajnejšega kakor so prenosne umetnine, ki nam jih kažejo razstave, a ne čujemo, da
bi ju bili kje v večjem obsegu zaposlili. In vendar bi prvi predstavniki starejše in mlajše umetniške struje zaslužili, da postavijo spomenike svojemu znanju in talentu in svoji generaciji. Tam, kjer umetnost ustvarja samo za muzej in galerijo, je to dokaz kulturne nedozorelosti družbe, v kateri nastopa. Bojim se, da si dajemo s tem pečat kulturne zaostalosti, prav gotovo pa je, da se medsebojno premalo spoštujemo.	Frst.
Dr. Josip Mal, Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih. Ljubljana, 1924. Narodna galerija. 8°, str. 142, 69 slik na prilogi. Intenzivno znanstveno delo zadnjih let je zbudilo splošno zanimanje v izobražencih, ki se dotlej niso mnogo pečali z duševno posestjo lastnega naroda. Posredovalno vlogo med pridobitvami znanosti in zanimanjem publike, ki potrebuje za svojo stopnjo poljudno pisanih del, je prevzela informativna literatura, ki postaja tudi pri nas precej vsestranska in je namenjena v enaki meri domovini, kot tujini. Malova knjiga »Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih« je nastala iz potreb našega časa, ki hoče zanesljivega pouka na podlagi današnjega stanja v raziskovanju. Za slovensko upodabljajočo umetnost je napisal F. Stele svoj »Oris zgodovine umetnosti«, ki se peča s snovjo idejno-razvojno po osebnih vidikih in predstavlja dragocen idejni prispevek, prav zato pa ne more postati popularna knjiga. Za hrvatsko in srbsko umetnost pogrešamo zgodovinski pregled popolnoma, potreben pa je bil že zdavnaj. Mal je torej zasnoval koristno delo, ko je v eni knjigi združil zgodovino umetnosti pri vseh jugoslovanskih narodih.
Avtor je obdelal vso snov, ki jo nudi teritorij današnje države, oziral se je tudi na umetnostne spomenike, ki so nastali na naši zemlji izven današnjih državnih meja. Po splošnih kulturnih vplivih, pod katerimi je rasla naša upodabljajoča umetnost, je razdelil knjigo na štiri glavne odstavke: Slovenijo, Hrvatsko, Dalmacijo z Istro in Srbijo z Bosno ter popisuje v okviru teh poglavij arhitekturo, plastiko in slikarstvo z grafiko. Ker je snov obdelana kolikor mogoče na kratko, tako da podaja le važne ugotovitve in podatke, je pri-dejal avtor vsakemu poglavju seznam važnejše literature za one bravce, ki žele podrobnejšega študija. Pravilno je, da avtor svojega dela časovno ni omejil, da zasleduje vse panoge upodabljajoče umetnosti do današnjega dne in skuša biti vsem dobam enako pravičen. Tako je nastala neobičajno vestno sestavljena knjiga, ki lahko služi vsakemu izobražencu kot učbenik zgodovine domače umetnosti. Avtor s svojim objektivnim, ne prekrepkim jezikom črta bujne kontraste umetnostne preteklosti, ki se je gibala na južnoslovanskih tleh med ekstremi severa, Italije in Vzhoda. Podlaga za njegovo delo so mu bila, v seznamu literature navedena, domača in tuja znanstvena raziskava-nja in se je posebno oziral na novejše pridobitve. Narodna galerija je knjigo opremila z nenavadno skrbnostjo. Format ustreza resnosti vsebine, tisk je jasen in tudi marginalne note dosezajo svoj namen. Ilustrativni del je seveda moral — z ozirom
na ogromno opisano snov — ostati torzo. V poštev so prišli le izbrani in posebno značilni vzorci do konca XIV. stol. Knjiga, ki je izšla kot prvi zvezek zasnovane »Knjižnice Narodne galerije«, ustreza svojemu namenu učbenika v polni meri in tvori koristen uvod za poznejše izdaje Narodne galerije.
Fr. Mesesnel.
Jos. Ribičič: Kraljica palčkov. »V kraljestvu palčkov«, 2, del. Uglasbil Marij Kogoj, lesoreze izdelal Avgust Cernigoj. Založilo v proslavo svoje petdesetletnice »Goriško učiteljsko društvo« 1873—1923. Natisnila tiskarna »Edinost« v Trstu 1923.
Ne navajam te knjige radi njene literarne vsebine, ampak le radi njene opreme, s katero se je uvedel kot ilustrator Avgust Cernigoj. Pa tudi ne toliko radi njega samega, ki je po svoji umetnosti še v polnem razvoju, da še več, iskanju, ampak za to, da izrazim svoje veselje nad kulturnim pokretom med primorskimi rojaki. Vse znake mladosti nosi ta na sebi — saj ga ustvarja po večini mladina, ker so starejši kulturni delavci odšli v Jugoslavijo — in v tem je tudi njegova prednost. S kako težavo se n. pr. pri nas uveljavi mlad umetnik, kako kritično motrimo vsako njegovo delo, kako čutimo pogosto, da leži nad našo sodbo in jo omejuje tradicija ter po nji že udomačen, vsestransko izbrušen izrazni značaj. Onstran meje pa se mi zdi, če pogledam publikacije, da veje ravno glede oblikovne umetnosti čisto drug veter. Deloma je to pač posledica pripojitve italijanskemu kulturnemu ozračju, kjer vlada neoporečno večja možnost individualnega razmaha. Nemško ozračje, v katerem smo živeli prej mi, ki še sedaj pri nas prav aktivno sodeluje, je temu naravnost nasprotno. Vse je opredeljeno, vse klasificirano v zrelo in nezrelo in ne prikoplješ se kmalu do priznanja. Poleg tega smo pa še provinca, tudi danes še in bomo še dolgo. Tam zunaj se mi zdi, da kljub neznosnemu narodnemu in političnemu pritisku ljudje glob je dihajo in širje gledajo — vsaj inteligentni del. Mogoče pa, da je ravno ta pritisk deloma vzrok, da so bolj svobodne druge sile.
Poglejmo samo na opremo literarnih proizvodov zadnjih let tam doli, pa bomo videli, v čem je ta prijetna razlika med tu in tam. Pri nas imamo zadnja leta pravzaprav samo eno tudi umetniško široko zasnovano podjetje, Erjavec-Fleretove Izbrane spise za mladino, ki jih izdaja Učiteljska tiskarna.
Ne bom odrekal tem izdajam splošno nadpo-prečnega okusa v opremi, a vseeno bi vprašal, kje je ostal ustvarjajoči duh slovenskega umetnika, kaj so nam vse te ilustracije dosedaj nudile, s čim so nas obogatile? Uredniki so si zamislili pač lepo popolno galerijo slovenskih ilustratorjev in kot zrcalo zmožnosti sodelujočih bo zbirka res dragocen dokument, ne bo pa reprezentativni dokument umetniške potence sedanje slovenske generacije. Poglejte samo imena, pa boste videli, da se res sami sebe bojimo. Edina potenca med njimi je Vavpotič, pričakovali smo še Stiplovška, a tudi ta je razočaral, ker ni ustvarjal s srcem.
Pa vzemimo primorske publikacije. Bevkove knjige sta opremila brata Kralja in Spazzapan. V njih ni samo težnje po originalnosti, ampak je to, kar so podali, tudi občuteno. Pa vzemimo Novi rod, ki si je upal za naslovno stran prinesti celo rizbo učenca ljudske šole in pokazati prvence že omenjenega Černigoja. In 2. letnik Jadranskega almanaha, kateremu je dal Spazzapan naslovno stran, ki mu je ne bi zlepa odobril kak naš založnik, čeprav je ploskovna dekoracija popolne zrelosti. Ali ni značilen slučaj z Resovim Dantejem? Italijanska založba ni našla pomisleka, prinesti kot naslovno stran ujedkovino Toneta Kralja, preclstavljajočo pekel, vice in nebesa: še več: znala jo je podati v harmoniji s celoto tako, da se zdi kot ustvarjena za njo, slovenski založnik pa si je ni upal prinesti in je vzel iž nje samo črke.
Vse te misli so mi prišle na um ob Ribičičevi Kraljici palčkov. Ne odobravam sicer Černigo-jevih ilustracij popolnoma, niti malo se ne slepim glede njihove originalnosti, kajti vidi se jim, da so nastale pod različnimi vplivi in da spadata uvodna in zaključna vinjeta celo v drug sistem. Poudariti pa moramo vendar barvno dekorativno vrednost ilustracij v tekstu in ovojnega lista. Ovojni list ponavlja dva vzorca, katerih motivi so povzeti po vsebini knjige, in je v svojem dekorativnem učinku neoporečen. Tekst pa krasi in in vsebinsko ilustrira šest trobarvnih lesorezov, ki so nameščeni vselej kot glave nad tekstom. Njihovo barvno dekorativno vrednost smo že omenili; povedati moramo še, da so skoz in skoz naivno pojmovani in podani (prim. pos. kuhinjo, str. 19, kraljičino spalnico, str. 27 ali konec str. 31.). Kljub iskanju in neustaljenosti v formalnem oziru moramo Černigoju priznati velik dekorativni smisel, smisel za knjižno opremo in dar za interpretacijo.	Frst.
Fr. S. Stiplovšek: Stari Maribor. 1. mapa, Ulice; 12 lesorezov. Maribor, 1924. Mapa originalnih lesorezov. Umetnik jih je sam vrezal v les in sam tiskal. To sicer danes tudi pri nas ni več osamljen pojav, vsekakor pa med poskusi, podati nekaj poezije naših starih mest, dosedaj med najbolj posrečenimi. Stari Maribor je gotovo tudi primeren za tako nalogo, ker nudi polno učinkovitih pogledov in kombinacij. Pa tudi lesorezna tehnika, ki daje že sama neko arhaično razpoloženje, pomaga označiti to, za kar umetniku gre, starinsko razpoloženje, romantiko nemih mračnih zidov, streh, lokov, odprtin in njihovih kombinacij, ki niso hotene, ampak slučajne, s katerimi pa naš instinkt veže neki določen karakter, kadar jih opazuje in doživlja, kakor bi bila to živa bitja in bi bivala v njih duša ter se po njih javljala osebnost mesta, katerega del tvorijo. Stiplovšek je podal v 1. mapi Mesarsko ulico, križišče v Mesarski ulici, Lekarniško ulico, pogled na Magdalensko cerkev, dvakrat Spla-varsko ulico, Minoritsko ulico, Dravsko vojašnico, Jenkovo ulico, Židovski stolp, Volkmerjevo ulico in hiše v Grajski ulici. Nekatere od njih so izborno podane, tako Mesarska in Lekarniška ulica, pogled
na Magdalensko cerkev in Židovski stolp; pri tem zadnjem se ti zdi, da se lokavo ozira po tebi. Nekatere druge se mi zde manj dobre, posebno kjer odreče preprosta jasnost, kakor v Minoritski ulici ali križišču v Mesarski ulici. Doživeti teh motivov, kakor jih je doživel in podal Stiplovšek, ni mogoče vselej, posebno ne v vrvenju dnevnega življenja, četudi so to manj obiskani koti, kjer je glavni milje le samota in veličina tega osamljenega bitja, najbliže pride tem listom vtis v jasni mesečni noči, ko dobe obrisne forme vsled nejasnosti vseh detajlov čisto drug, učinkovitejši pomen.
Stiplovšek obeta nadaljevanje; radovedni smo na njegove interjerje, kjer je problem kompli-ciranejši kot pri teh velikih linijah in masah. — Pozdravljam ta poskus, ker umetnost, ki uči gledati in odkriva prezrte lepote, vrši važno nalogo v času, ko smo zgubili intimni stik z okolico, v kateri se gibljemo.	Frst.
M. D. G j u r i č : Belgrade 9.—12./I., 1924. Album
litografij.
Gjurič, ki je našim čitateljem znan kot izdajatelj Grafičke umetnosti, ki se je pozneje prelevila v Umjetnost, in ki je kot grafik razstavljal že tudi v Ljubljani, se je pojavil naenkrat na novem polju, ki bi ga najlaže označili s pojmom grafične žurnalistike. Ob Paskievičevem procesu so prinašali dnevniki njegove naglo skicirane vtise iz sodne dvorane. Sestanek male entente v Bel-gradu pa mu je dal v tem oziru še bogatejšo priliko in ohranil je v nagli malopotezni karakteristiki obraze tam zbranih državnikov in žurna-listov. Te je sedaj izdal v kamnotisku na 34 listih, katerih prvi štirje so lastnoročno signirani. Serijo uvaja umetnikov avtoportret. Slično mapo karakternih študij je izdala tudi revija Bankarstvo o priliki kongresa jugoslovanskih trgovskih in denarnih organizacij v Zagrebu. Kakorkoli bi sodili o umetnosti v žurnalistični službi (tudi pri nas se je zadnji čas začela pojavljati v Jutru in Narodnem dnevniku), moramo pred Duričevim albumom vendar priznati, da se je rodil iz neoporečene ambicije človeka, ki se hoče uveljaviti. Publikacija Belgrade je svojevrsten kulturni dokument naše dobe.	Frst.
Dilo Josefa Manesa, sv. II. Lid českoslo-v e n s k y. Obdelal Fr. Žakavec. Praga, 1923. J. Štenc.
Ta knjiga ima po pisateljevih besedah v uvodu namen sistematično opisati vse Mänesovo razmerje k češkoslovaškemu ljudstvu in razvojno oceniti njegove posledice. Jožef Manes, največji umetnik dobe češkega narodnega prebujenja sredi XIX. stol., je šel zavedno med ljudstvo. Vzgojen v nemških šolah, se je že v mladosti v Monakovem ob vtisih eksaltiranega nemškega nacionalizma zavedel svojega češtva. Ko se je kot dozorel umetnik vrnil v domovino, ga je na Moravskem in pozneje na Slovaškem prevzelo zanimanje za ljudstvo, njegove slikovite običaje in obleke. Rezultat teh romantično navdahnjenih študij je bilo obogačenje njegovega umetniškega dela. To je
tudi vzrok, da je delo tega, sicer v duhu nemške romantike vzgojenega umetnika, popolnoma različno od nemških vzporednih pojavov, Schwinda in Richter ja, in ga moramo smatrati za res češko-nacionalno.
Žakavčeva knjiga je pisana s tako prisrčnostjo, kakor se redko najde pri delih, ki niso samo literarna in ki obenem računajo na znanstveno temeljitost. Oprema je razkošna, izvedba zgledna. Knjiga, ki nam ne kaže Mänesa samo kot umetnika, ampak v prvi vrsti kot soustvaritelja slovanske kulturne zavesti med Čehi, je zanimiva za vsakega Slovana sploh, ker nam na živem, bogatem primeru osvetljuje problem nacionalizma umetnosti. V svojih formalnih sredstvih, prevzeta od drugorodne kulture, je Mänesova umetnost po besedah pisateljevih tako prožeta z vtisi iz življenja češkega kmeta onega dela Češkoslovaške, ki je najbolj oddaljena od Nemcev, da za to ne najdemo tako popolne primere pri nobenem drugem narodu.
Prvi zvezek Dila J. M. je obdelal A. Matej ček pod naslovom Narodni pisne.	Frst.
Elementi slikarske umetnosti. Pod tem naslovom je priobčil L. J. v Vijencu, II. 1., št. 4., str. 135 sl., nekaj zanimivih misli. Osnovna misel njegovih izvajanj se glasi, ako sta glavna faktorja, barva in ton, na kaki sliki harmonirana tako, da slika vzbudi v nas estetski užitek, je dotično delo umetniško brez ozira na to, kaj predstavlja. Za to predlaga pisatelj izraz absolutna umetniška forma. Bistvo in najtežje v slikarski umetnosti je po njem ustvaritev prostorain forme na ravni ploskvi v estetski harmoniji. Edina prava vrednost slike je v njeni absolutni formi; motiv, ideja, realistična podobnost so nebistvene reči. Število slikarjev umetnikov je majhno, kakor je majhno število ljudi z razvitim estetskim čutom. Potrebo po nji pa čuti velik del ljudi. Ker je estetski nedorasel, zahteva od slikarjev le reprodukcije življenja; inteligenca v ti množici pa tudi idej in romantičnih dogodkov, kar je še slabše od preproste reprodukcije življenja. Po pisateljevem mnenju gre pot današnje in bodoče slikarske umetnosti v tile smeri: kino bo v najkrajšem času zadovoljil potrebi mase po reprodukciji življenja, prav gotovo vsaj onega dela, ki zahteva romantične vsebine in ideje. Logična posledica bo propad one množice slikarjev, ki se bavijo s slikarstvom brez umetniških namenov. Kajti za maso je cenejša vstopnica v kino kot oljnata slika, razen tega ji nudi kino več. En del slikarjev neumetnikov bo torej propadel, drugega bo pogoltnil kino v vlogi režiserjev in in-scenatorjev. Ti ne izgube nič, ker le izpremene ali pravzaprav samo modernizirajo tehniko svoje reprodukcije. Tretji del bo pa zaposlila industrija in trgovina kot risarje reklam, plakatov itd. Di-letantizem bo životaril samo še po provincijalnih zakotjih, obdržal pa se bo le majhen procent slikarjev umetnikov s pravim čutom za absolutno umetniško formo.
Izvajanja članka so zanimiva, ker podajajo več ali manj teorijo modernih stremljenj v slikarstvu, vsaj kakor jih predstavljajo mladi Hrvatje (Trepše, Gecan, Uzelac in pod.).	Frst.
Almanach Sdruženi vytvarnych umelcü morav-skych v Hodonine. 1922—1923. Uredila Fr. Hopli-ček in dr. O. Kobližek. Olomuc, 1923. Namesto Umeleckega lista so začeli moravski umetniki izdajati ta Almanah, ki bo izhajal vsako leto za
I v • v
bozic.
Lanski Almanah, ki je zgledno tiskarsko delo, obsega v glavnem delu reprodukcije, v drugem, manjšem, pa par kratkih spisov, nanašajočih se na Umetnost nekdaj in danes, kjer skuša Kobližek opravičiti moravsko umetniško šolo v nasprotju s kaosom sedanjih stremljenj kot realistično, ki je s to potezo obdržala tudi gotove črte monumen-talnosti. Poudar ja važnost dela za umetnike, ker se bo le tako umetnost osvobodila premnoge navlake, ki jo ustvarjajo ljudje, ki po ti strani niso dosti pripravljeni. Eden člankov je posvečen St. Lolku, eden Jano Köhlerju, eden pa Františku Uprki, kiparju, bratu znanega slikarja. Prav zanimive so B. Jaronekove Misli in skušnje lesorez-čeve. V zadnjem članku »Delo in umetnost« se Kobližek zopet vrača k temu vprašanju in poudarja, da ima umetniško delo dva glavna znaka: individualno fantazijo in občutek stvariteljske radosti. Zahteva, da se umetnost povrne k solidnemu in vestnemu delu, k pristnosti materiala in k obdelavi, ki odgovarja njegovemu značaju. Delo je čar, ki veže umetnost na človeško družbo. Delo je socialen proces in tako činitelj, ustvarjajoč razvoj človeške družbe. Zato postavlja nazadnje kot aksiom trditev: Um et n ost, ki nima socio logične cene, ki stoji torej izven socialnega procesa razvoja družbe, je slaba. — V reprodukčnem delu so zastopani: St. Lolek, Joža Uprka, R. Havelka, J. Obrovsky, Fr. Ondrušek, H. Vaclavek, Fr. Hopliček, M. Ben-ka, C. Jančalek, O. Lasak, A. Mervart, E. Kopriva, Fr. Rek, A. Zapletal, Fr. Uprka, J. Pelikan. J. Krepčik, J. Žak, V. Držkovic, P. Pištelka, B. Ja-ronek, J. Votruba, K. Nemec in J. Köhler. Frst.
D. IN S. 1924. PRILOGA VI.

SL. 30. BLOŠKA POLICA, STROP,	SL. 31. DOLENJE JEZERO, CERKEV
DETAJL (1693).	S KASETIRANIM STROPOM (1682).
SäSäÄsj
SL. 32. DOLENJE JEZERO, DETAJL STROPA (1682).
SL. 33. NADLESK, DETAJL STROPA (1723).
SL. 34. GOSTEČE, DETAJL STROPA S SLIKO	SL. 35. GOSTEČE, DETAJL STROPA V
SV. KATARINE IN SV. URŠULE (1699).	OGLU (1699).
SL. 36. GOSTEČE, DETAJL STROPA V SREDI (1699).
SL. 37. SV. MIKLAVŽ V TUHINJSKI DOLINI, DETAJL STROPA (SR. XVII. ST.).
KAKO JE Z NAŠO UMETNIŠKO KULTURO?!
R. Jakopič v uvodu h katalogu jesenske slikarske razstave v Ljubljani piše: »Sramotne kulturne razmere v naši domovini groze razde jati vse, kar slovenski duh ustvarja dobrega. Rušijo se razmajani ostanki stavbe bodočnosti, ki so jo gradili slovenski umetniki skozi desetletja za čast in slavo svojega naroda. Pred stoka j očimi pod jarmom skrbi in bede beži žareči genij.
V	pisani gloriji vseh sedmerih grehov pa pleše s kulturo našopirjena gospoda z nesrečnim narodom svoj ,Huppa hup pa'.
V	tem žalostnem cirkusu zastaja slovenskim umetnikom sapa. In tudi mene duši, da ne morem kar tako iz sebe pihati dovršenih umotvorov v čast in slavo slovenskemu narodu, kot bi se to po gotovo pametnem mnenju naših že večkrat opevanih rodoljubov spodobilo vsakemu res pravemu slovenskemu umetniku ...«
gjgll • #
Oris zgodovine n m e 111 o s t i pri Slovencih. str. 148, piše:
»V širokih plasteh pri nas tudi danes še ni prodrla zavest, da se mora, če hočemo postati kulturno res enakopraven narod, v našem razmerju do arhitekture marsikaj izpremeniti, kajti stavbarstvo je med vsemi strokami umetnosti najbolj vidno in najbolj reprezentativno. Po naši desorientiranosti napram osnovnim vprašanjem arhitekture nas sodijo tujci splošno kot kulturno potenco manjše vrste.«
»Dom i» svet« je v zadnji številki lanskega letnika (1923) priobčil štiri predloge za rešitev vprašanja povečanja oziroma nove stavbe župne cerkve s v. Magdalene v M a r i b o r u. Načrte je pod nadzorstvom arhitekta Jožefa Plečnika izdelal arhitekt I. Tomažič. Te štiri viriante so nudile izbiro med enostavno, kar se da ceneno, arhitektonski preprosto, a monumentalno rešitvijo četrtega projekta poleg arhitektonski zanimivejšega tretjega in med prvima dvema, ki sta bila arhitektonski bogata in komplicirana ter v notranjščini in zunanjščini bolj slikovita. Menda je bil tu prvič v naši stavbno-umetnostni zgodovini novejše dobe problem, ki ni samo individualno arhitektonski, ampak tudi problem mestnega stavbarstva (ustvaritev arhitektonske poante oziroma krone vsemu mestnemu delu), res samostojno in obenem genialno preprosto postavljen in oblikovan. Videli smo že v mestu, ki nosi skozi in skozi pečat nemškega stavbarstva, vstajati delo slovenskega genija, ki bi bil kot protiutež arhi-tektoniki levega brega z vso ljubeznijo spletel arhitektonsko krono desnemu bregu, a preden smo dogradili svoj sen, je struna počila in je težek disakord oglušil naše uho...
' ■ ' ' * >■ •. 0 V*'-.' *
/Sredi novembra letošnjega leta je bil razglašen v naših dnevnikih natečaj, ki ga razpisuje »Društvo za zidavo nove župnijske cerkve sv. Magdalene v M a r i b o r u« v dosego črtežev (skic) za nameravano novo župnijsko cerkev, katerega se morejo osebno udeležiti oni inženerji in arhitekti, kateri stalno prebivajo v kraljevini SHS. Razpisane so tri nagrade v skupnem znesku 32.500 Din, razen tega se določa za nakup nenagrajenih projektov še po 5000 Din za vsakega. V razsodišču so 4 inženirji, 2 zastopnika prizadete cerkve in profesor umetnostne zgodovine nä bogoslovnici v Mariboru, n i p a niti enega zastopnika tistega s t an u, ki bi bil poleg profesorja umetnostne z g- o d o v i n e i 11 n a r o č n i k a v p r v i vrsti poklican m er o d a j n o sodelovati pri razsodbi o načrtu za arhitekturno umetniško delo, kajti — prezrli so arhitekta.
#
Časopis katolickeho duchovenstva, organ češke bogoslovne fakultete v Pragi je prinesel malo prej v svoji 4. letošnji številki več slik in opis Plečnikovega načrta za novo cerkev najsv. Srca Jezusovega v Kraljevskih Vinohradih v Pragi, ki jo nameravajo postaviti češki katoličani v zahvalo za osvobojenje. Očividno pod vtisom razgovora z arhitektom Plečnikom piše ta članek med drugim: »Stari Evropejec potrebuje novih ognjišč — novih cerkva. Marsikateremu modernih ljudi že ne prija več običajni cerkveni slog. Ne zato, ker bi ne priznaval njegove lepote, njegovih kvalitet sploh; je to nekaj podobnega kot kadar kdo že ne prenese več, da bi stanoval v stari hiši, ki jo zelo ljubi in za katere vzdrževanje veliko izda. Zakaj pa bi ne smeli postaviti cerkve, prikrojene kolektivnemu
čuvstvovanju modernega človeka?«
#
Nemo propheta in patria sua!
PREJELI SMO V OCENO.
B r a n k o V. Poljanski : Panika pod suncem (cir.) Zenit 6. Tragedija balkanske azbnke. Beograd, 1924.
Anton Hö 13 S. J.: Pater Philipp Jeninger.
Ein Volksmissionar und Mystiker des 17. Jahrhunderts. Herder & Co. Frei bürg, 1924.
H o i- m a 1111 M u c k e r 111 a n n : Kind und Volk. Der biologische Wert der Treue zu den Lebensgesetzen beim Aufbau der Familie. 2. Teil: Gestaltung der Lebenslage. Nadaljevanje že svoj čas naznan jenega dela. Herder & Co. Freiburg im Breisgau, 1924.
Nova Evropa, kiij. X. br. 11.- N a š a južna Srbi j a. — Knj. X. br. 12. P r o b 1 e m i n asih i s e 1 j e n i k a.
Dr. I v a n Tavčar: Izza kongresa. Zbrani spisi V. zv. Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1924.
K s. M e § k o : Listki. Splošna knjižnica 36. Ljubljana, Zvezna tiskarna, 1924.
Dr. P a j n i c : Civilnopravni red v praksi.
1.	zv. Zal. Tiskovna zadruga. Ljubljana, 1924. Engelbert Krebs: Die Kirche und das neue Europa. 6 predavanj za verne in utehe iščoče ljudi. Herder & Co. Freiburg im Breisgau, 1924. Pridige v januarju 1. 1924 v cerkvi sv. Martina v Freiburgu.
Jos. Weigert : Religiöse Volkskunde. Hirt und Herde, 11. Heft. Obdeluje vprašanja, ki veljajo mutatis mutandis tudi za naše razmere. Herder & Co., 3924.
A. M olik: Jugoslavija. Zemljepisni, statistični in gospodarski pregled. I. del. 2., predelana in pomnožena izdaja. Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1924.
Joseph Braun: Die liturgischen Para-mente in Gegenwart und Vergangenheit.
2.	izdaja. Herder & Co. Freiburg im Breisgau, 1924.
Josef Bra u n S. J.: Praktische Paramen-tenkunde* Winke für die Anfertigung und Verzierung der Paramente. Herder & Co. Freiburg im Breisgau, 1924.
France Kotnik: Storije. I. Koroške n a r o d, n e p r i p o v e d k e in p r a v 1 j i c e. Mohorjeva knjižnica 3. Družba sv. Mohorja na Prevaljah, 1924.
Dr. Jos. M a t a s o v i č : Die Briefe des Grafen Sermage aus dem Siebenjährigen Kriege. Zagreb, 1923. Založba »Narodne Starine«.
I van Rob i d a : Rože ob potu. Dramska pesnitev v 5 slikah. Narodna knjigarna v Ljubljani, "1924.
Dr. L j. Pivko : Naši dobro vol jci u Italiji.
Po slovenskem rukopisu preveo A. J". 7 slika i 2 karte. Izd. »Klub dobrovoljaca« u Mariboru. 1924.
Pavel F 1 e r e : Pripovedne slovenske narodne pesmi. Mladini izbral in prevedil P. F. Z r izbam i okrasil M. Gaspari. Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1924.
»Velmožje«, II. serija razglednic po osnutkih slikarja Jakhela. Izdala umetniška založba »Ažbe« v Mariboru, 1924. Poleg drugih Jugoslovanov Slovenci Stritar, Finžgar, Prešeren in Foerster. Finžgar te serije sploh ni Finžgar, ne sedanji, ne mladostni. Po Slovencih sodeč to podjetje ne dosega svojega namena.
Nova Europa, knj. X. br. 13 in 14. N a š a industrija, 14 člankov, nanašajočih se na naše gospodarske in industrijske probleme.
Bibliothek wertvoller Novellen und Erzählungen. H e r a u s g e g e b en v o n P r o f. I) r. O 1 1 o H e l 1 i n g li a u s. Band IV., XVI., XVII., XVIII. Freiburg im Breisgau. Herder et Co. Navedeni zvezki dvajsetknjižne zbirke vsebujejo: H. v. Kleist; Michael Kohlhaas, Chamisso: Peter Sehlemihl, A. v. Arnim: Der tolle Invalide, H. Kurz: Bie beiden Tubus, Hagen: Norica, Eichendorff: Eine Meerfahrt, Körner: Die Tauben, M. Hartmann: Die letzten Tage eines Königs, Stifter: Berg-milch, Kopisch: Ein Karnevalsfest auf Ischia, Stifter: Die Narrenburg, Hauff : Othello, Alexis: Herr v. Sacken. Zbirka je izredino dobro urejena in more izborno služiti v šoli in šolski knjižnici.
Der Bienenkorb. Herders Bücherei zeitgenössischer Erzähler. 1. Der a r m e P h i 1 i -b e r t v. Ludw. Mathar; 2. Das fremde L e b e n v. M. Herbert ; 3. D e r T r a u m -d e u t e r v. O. M. Graf. Freiburg im Breisgau, 1924.
O Mathar ju sodijo: »Storms Stille und Tiefe, Gottfried Kellers Lebenswahrheit, Mörikes Schelmerei leben in dieser schönen Erzählung eigenartig auf.« Trikrat Superlativ, dasi sicer dobro. Prisrčna je Herbert. Škoda, da se dojmi novela le bolj kot fragmentarno osnovana ekspozicija ,v širšo povest. Grafov »Traumdeuter« je moclern, Dörflerju v sorodu, sicer pa trpko stisnjen torzo. Slutim, kam bi ob tej temi segli — Rusi.	Dr. P.
A nato 1 de B r a z : Islandska velika noč in druge povesti. Prevel P. V. B. Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1924.
F r. Erjavec: Afriške narodne pripovedke.
Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1924.
\ ink o M ö d e r n d o r f e r : Narodne pripovedke iz Mežiške doline. Učit. tiskarna v Ljubljani, 1924.
R a bind r a n a t h T a g o r e : Gitandžali (žrtveni spevi). Preložil Alojz Gradnik. Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1924.
Euripides : Medeja. Tragedija v 5 dejanjih. Prevel dr. Fr. Bradač. Ig. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani, 1924.
Dr. Rudolf Andre jka : Kropa in Kamna Gorica. Krajepisno-zgodovinski poskus s 6 lesorezi VI. Benescha. Samozaložba. Ljubljana, 1924.
Aleš U š e n i č n i k : Uvod v filozofijo.
Zv. II. Metafizični del, 1. in 2. sešitek (O neživih bitjih. — O živih bitjih. — O človeku. — O svetu. — O Bogu. — O človeku in Bogu. -— Seznam literature in kazala). — Bogoslovna akademija v Ljubljani, knj. II. ZaL Kal. tisk. društvo v Ljubljani, 1924.