i|ijiibijai\sKi9
Štev. 7.
-1-------1-------1-------1------1-------1------1-------T
^Leposloven in znanstven list!
V Ljubljani  1. malega srpana 1891.
Leto XI.
T a h i.
Ž
oreč z odsevom se zvezda Nad Stubico tema igra.
Raz stolp cerkveni preko hiš Polnočno uro nosi  piš.
Polnočno uro,   ko  duhov Razhaja roj se iz grobov .   .   .
Čuj,  v cerkvi stiibiški šopbt, Šop6t neznan in smel grohot!
Kako to stoka in ječi — Iz groba vstajaš, Tahi, ti?
Kaj ni mini ti v grobu, kaj ? In kaj te vleče v svet nazaj ? —
Iz cerkve božje ne"m  in gluh Odbegne v noč mrličev duh.
Na grobji starodaven zid  — Od tam popne mu v svet se vid.
On zre raz kameuiti stol: Odeta  v sen sta  hrib  in dol.
Molče" strmi,  strme" molči, Zgrozi se mu in zadrhti .  .  .
Kaj  ni le-tii že  on gospod, In rob njegov — te zemlje rod ?
Kako je ne"kdaj ga pestil, Kako"  s krvjo' ta sve"t pojil!
Izgine  .   .   . Saj  prost je
Kot v dneh poletnih ljut vihar, Tako v je on bil   gospodar.
Kot blisek nagli,   smrt preteč, Divjal le-tod je njega meč.
In točil je trpin solze", Neštet izplakal  si — srce" .  .  .
A kaj  gospodu mari  — kmet? Slobdde 011 ne bodi zet!  —
Nad mestom brdo zre v neb<5; Mrliču gori spe oko.
Tam gori stal je grad njegov, Poslej — nikjer o njem sledov!
Prekletstvo !   On strme" molči, Zgrozi se mu in zadrhti .  .  .
Na  vzhodu jutra zor razlit Zataplja zvezd nebeških svit.
Po  zemlji,  nekdaj  polni  rev, Slobdde,  čuj,  odmeva spev.
Za plugom poje ga seljak,
Iz dalje hrib odglaša vsak . . .
A ne"kdaj Tahi tu gospod, In rob njegov je bil ta rod!
Vzgrohoče duh se v beli dan, Da čuje dol ga, breg in plan . . ,
v grob se zgrudi  spet: kmet, a on — preklet!
Stebor.
r^
25