EL VOCERO DE LA ACCION CULTURAL ESLOVENA Leto 2019 - Št. 2 Junij-Julij TETA SLOVENSKEGA JEZIKA Veckrat se srecamo z vprašanjem, ali se splaca govoriti po slovensko? Se uciti slovenšcine? In tisti, ki znamo jezik, ga dovolj cenimo, ohranjamo in oblikujemo? Slovenšcina je izmed najbogatejših jezikov. Tetka ali ne, odvisno kako in s cim jo primerjamo, ni enostavna a je zelo zanimiva. Slovencev nas je le pešcica, ce gledamo na svet in naš jezik v teku casa ni izumrl. Obratno, vedno je vec zanimanja do našega materinega jezika, ne samo v Evropi ampak na splošno po svetu. Vec in vec se tudi prevaja in s tem nas tudi drugi spoznavajo. Moramo ga varovati, hraniti in gojiti. Jezik je del naše identitete, to je pecat cloveka, skupno z ohranjevanjem šeg in navad. Vse to je naš zaklad in neprecenljiva dedišcina. Ni dolgo od tega kar smo lahko ponovno slišali ali prebirali o tetavi, ki jo imajo maturanti v Sloveniji, konkretno o šibkosti znanja slovenšcine. V današnjem svetu imamo klasike, ki obotujemo fizicno obliko knjig, drugim pa bolj ustreza moderni svet in digitalizacija; vsekakor kate, da so tudi v Slovenji kljucna in najbolj pomembna vzgiba za branje knjig v mladosti, drutinsko in pa šolsko okolje. Nekateri slovenski mediji problematizirajo uspešnost lanskih maturantov pri njihovem pisanju. Rezultati niso spodbudni, saj je lani pri eseju le šest maturantov doseglo maksimalno število tock, pri razclembi neumetnostnega besedila pa je le en dijak dosegel najvecje število tock. Drtavni izpitni center je tako lani porocal, da „sporazumevalna zmotnost kandidatov v slovenskem jeziku še vedno upada”, to pa kljub nekaj višji povprecni oceni esejev. Najvecje tetave dijakom še vedno povzroca jezikovna pravilnost napisanega, ki dosega „dalec najnitje indekse tetavnosti”. Kaj se torej dogaja? Odgovor na vprašanje je precej preprost: Slovenski dijaki in potemtakem tudi maturanti imajo, po izjavah uciteljev, ki te dolgo spremljajo eno generacijo dijakov za drugo, vse vec tetav s slovenšcino zato, ker preprosto manj berejo. Ko govorimo o branju, pri tem seveda mislimo poglobljeno branje daljših besedil, se pravi knjig. Vse skupaj se zdi precej logicno. Jezikovna pravilnost napisanega, ustrezno tvorjenje stavkov, gibkost v uporabi ustreznega besedišca in še marsikatera postavka, je pac nekaj, kar si clovek pridobiva skozi leta branja, ko se slovenšcina v vsej svoji široki pomenskosti prenaša v bralcevo zavest. Ker branje knjig upada, upadata tudi znanje jezika in pisna sposobnost izratanja v njem. Po vsem napisanem in po nakljucju bi rekli, da imamo rešitev pred ocmi. Ne samo mi, vi in oni, se pravi ves svet, cetudi povezan, bi moral vec brati, ker se lahko zgodi, da ostane nepismen. Slike govorijo same po sebi a lepo je tudi, da se znamo tudi izraziti in razlotiti to kar iz njih sprejmemo. Ni filma, ki bi lahko premagal pisane besede in le pisana beseda govori o tebi. PAPET FRANCIŠEK IN SLOVENSKI CEBELNJAK Kmetijska ministrica dr. Aleksandra Pivca je, ob robu splošne avdience, papetu Francišku podarila dva metra visok cebelnjak, ki oblikovno sledi prvinam tradicionalnega slovenskega cebelnjaka. Vsebuje tudi lepe panjske koncnice, ki govore o prijateljstvu, drutini in tivljenjski poti. Na ogled je bil postavljen na trgu Sv. Petra, kmalu pa bo stalno mesto našel v papeški poletni rezidenci. Ministrica s sodelavci in predsednik cebelarske zveze Slovenije Boštjan Noc s sodelavci, so s tem dejanjem teleli papetu Francišku neposredno prenesti sporocilo Svetovnega dneva cebel. SPOMINI IN MISLI V soboto 22. junija je Slovenska kulturna akcija organizirala predstavitev knjige Spomini in misli Branka Rebozova, v dvorani dr. Tineta Debeljaka v Slovenski hiši. Prisotni sta bili tena Ljudmila Drobnic, ki je tudi razstavljala nekaj svojih umetniških slik, ter hcerka Bogomila. Predsednik SKA je pozdravil navzoce in prosil dr. Jureta Rodeta, da bi blagoslovil obnovljeno dvorano, po stari slovenski navadi, kar je tudi storil. Marjana Pirc je predstavila tivljenjepis avtorja in tudi povedala, da je bila knjiga izdana pri trtaški zalotbi Mladika in prvic predstavljena, 14. marca letos, na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani. Ta center vodi ga. Andreja Valic Zver. Branko Rebozov se je rodil leta 1926 v Sevnici in je otroška in mladostna leta pretivljal v tetkih socialnih razmerah. Odrašcal je vecinoma v salezijanskih zavodih. Po italijanski kapitulaciji septembra 1943, je bil prisilno mobiliziran k partizanom, od katerih je po dveh mesecih pobegnil in se pridrutil domobrancem. Z njimi je šel po koncu vojne kot begunec na avstrijsko Koroško, od koder pa ni bil vrnjen v Jugoslavijo, ampak se je rešil in kasneje naselil v Argentini. Ljubezen do Slovenije ga je spremljala vsa leta njegovega bivanja v tujini. V Argentini in Sloveniji je objavljal poezijo in prozo v revijalnem tisku, prevajal mlade slovenske pesnike, ki ustvarjajo v španšcini in leta 2012 izdal pesniško zbirko Crn plamen Knjiga Spomini in misli je izšla pri zalotbi Mladika iz Trsta v zbirki Zapisi iz zdomstva. Ima 342 strani in 16 dodatnih fotografij. Izšla je te po avtorjevi smrti (saj je g. Rebozov umrl v Buenos Airesu 24. junija leta 2013). V njej se avtor spominja svojih dotivetij iz vojnega casa in prvih povojnih let. Kriticno razmišlja o revoluciji, partizanstvu, domobranstvu, pa tudi o britanski prevari ob vracanju domobrancev in civilistov v Jugoslavijo ter nemoci slovenskih voditeljev, da bi to preprecili. V pisnem pricevanju lahko sledimo podrobnemu opisu dogajanja na Vetrinjskem polju, maja 1945, ko je skupaj z domobranci cakal na nadaljnjo usodo. Zanimivo opiše srecanje s srbskim prostovoljcem, sinom Dimitrija Ljotica, ki je uspel zbetati z vlaka, na katerem so bili srbski prostovoljci, ki so jih Angleti poslali nazaj v Jugoslavijo. Ljotic je opozoril Rebozova in mu povedal, kaj se dogaja z vrnjenimi domobranci, on pa je poskušal o tem seznaniti tudi poveljstvo slovenskega domobranstva. Pri tem je bil neuspešen, še vec, grozili so mu celo, da ga bodo zaprli, ce bo širil takšne laži med vojaki. Skupaj s prijatelji se je odlocil za pobeg iz Vetrinja. Pred tem pa je za nasvet in dovoljenje za pobeg prosil še Vuka Rupnika. V filmu, ki smo ga zatem predstavili je bilo razvidno tudi pricevanje Botidarja Trefalta, Rebozovega prijatelja, ki je z njim pretivel medvojne case. Stike z Rebozovim in njegov pogled na slovenstvo je predstavila tudi bibliotekarka in zgodovinarka dr. Rozina Švent, ki je bila od leta 1982 do upokojitve vodja oddelka Zbirke tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije, ki deluje v okviru Narodne in univerzitetne knjitnice. Ta oddelek je bil pred tem imenovan D – fond, v katerem je bila zbrana tedaj prepovedana literatura. Po filmu je bila bogata pogostitev in se je razvil prijeten pogovor med prijatelji in znanci. Nekaj izvodov knjige je še na razpolago v pisarni Slovenske kulturne akcije. KJER STA JEZIK IN NAROD ŠE VEDNO VREDNOTI Priznam, da o Argentini nisem veliko vedela: da je tja odšlo veliko Slovencev za casa fašizma in po drugi svetovni vojni; tudi iz moje vasi so tja odhajali v petdesetih letih iskat sreco in boljše tivljenjske pogoje; pa da je to detela obsetnih ravnin, gavcev in konjev. Kasneje sem vzljubila tango glasbo, ker je tako custvena in dramaticna, da ti ob poslušanju ni vseeno. Predstava je letos spomladi, kmalu po Veliki noci, postala resnicnost: s pisateljem in pesnikom Marijem Cukom sva obiskala Buenos Aires in njegove znamenitosti, predvsem pa sva spoznala Slovence, ki tam tivijo. Prišla sva, da bi predstavila Marijevo literarno bero, njegov zadnji roman Prah, ki je prejel tudi literarno nagrado Vstajenje, in povedala o reviji in zalotbi Mladika ter o Slovencih v Italiji. Ni bilo pa te enosmernosti, ker sva veliko vec prejela, kot pa dala, veliko vec izvedela kot povedala, veliko vec videla od tistega, kar sva si ogledala, ker se nama je razprl svet slovenske povojne emigracije, ljudi, katerim je jezik vrednota, ki s spoštovanjem in skromnostjo delujejo za slovenstvo, predvsem pa domovino – Slovenijo – ljubijo, iskreno in pošteno. S prostovoljnim delom so ustvarili cudet, ki ima razlicna imena. Prvi stik s Slovenci je bil na buenosaireškem letališcu. Tam naju je pricakala Mirjam Oblak. Veliko nama je povedala o slovenskih ljudeh in kulturnem delovanju v domovih v Buenos Airesu, tako veliko, da se mi je v mislih ustvarila nejasna slika, ki pa se je v naslednjih dneh zbistrila. Oziroma te isto jutro, ko sva se srecala z argentinskim pesnikom in prevajalcem Damijanom Ahlinom, predsednikom Slovenske kulturne akcije, ki ima svoj sedet v Slovenski hiši. Pripravil je brošuro, v kateri je objavil nekaj Marijevih pesmi in odlomek iz romana Prah v izvirniku in v svojem španskem prevodu, skupaj z osnovnimi biografskimi podatki. Tudi zgibanko o Mladiki je pripravil, prav tako v dveh jezikih. Prvi dan je tako potekel v znamenju ustvarjanja novih stikov in prvega ogleda mesta. Naslednji dan smo imeli srecanje na buenosaireški filozofski fakulteti, in sicer s slušatelji lektorata slovenšcine. Sobota je bila bogata, obiskali smo radijsko oddajo okence v Slovenijo. Popoldne je bil na vrsti obisk Slovenske hiše gradili so jo dvajset let, od 1954 do 1974, s podporo raznih dobrotnikov. V njej ima sedet Slovenska kulturna akcija – Damijan Ahlin nama je razkazal arhiv, v katerem so zbrane vse številke revije Meddobje in druge publikacije, ki jih je SKA izdajala in so bile v Jugoslaviji prepovedane. Med drugim smo tudi obiskali Naš Dom San Justo in Slomškov Dom. Argentina nama bo ostala v srcu kot prijazna detela prijaznih ljudi. Prisluhnila sva mnogim pretresljivim zgodbam, razbrala bolecino, ki jo je povzrocila izguba domovine in najdratjih, beg v tujo detelo, senca smrti. Bolecino so uspeli skriti v najbolj oddaljene koticke svoje duše, ceprav je še vedno tam in se ni polegla, a je malo manj glasna. Naredili so cudet v novem svetu s pomocjo jezika, vere in zaverovanosti vanj, ker je jezik vrednota in delovanje za skupno dobro ni podvrteno zasebni koristi. Nadia Roncelli PISATELJ DRAGO JANCAR V ARGENTINI Srecanje s prijateljem je lepo, ce je pa poleg tega še dober clovek in izreden pisatelj, je pa še vecje veselje. Drago je imel prvo javno predstavitev za Slovence, prvo srecanje, ki ga je organizirala Slovenska kulturna akcija, v nedeljo 9. junija. Precej ljudi se je udeletilo, poslušalo zanimivosti o knjigi “Postaje” in “To noc sem jo videl”, pa tudi spraševalo in povedalo svoj vidik v zvezi z revolucijo na slovenskem, saj se je na neki nacin tudi to obravnavalo. Prava debata je prišla na dan med avtorjem in poslušalci in srecanje se je razleglo kar dolgo v noc. Telja je bila, da bi prišlo cim vec Slovencev in potomcev. Tal zgleda, da ni bilo pravega zanimanja, ceprav smo te navajeni, da naša srecanja niso mnoticno obiskana. Treba bi bilo premisliti „zakaj”? Zakaj se ne priblitajo clani drugih slovenskih ustanov? Škoda, ker nimaš vsak dan take prilptnosti, da bi poslušal osebo, ki je znana in priznana po celem svetu … Skratka: bilo je lepo, zanimivo, bogato, imeli smo pogostitev, Drago je podpisoval knjige in kramljal z vsemi, kljub utrujenosti, saj je šele tisti dan opoldan stopil na argentinska tla. V naslednjih dneh je imel srecanje z lastnikom zalotbe pri kateri je bil izdan argentinski prevod knjige “To noc sem jo videl”, bila je tiskovna konferenca z novinarji raznih medijev; ogledal si je Muzej v predsedniški palaci in še druge tocke v Buenos Airesu; v sredo 12. je pa predstavil prevod knjige v narodni knjitnici. Naslednji dan je odpotoval v Cordobo, kjer si je ogledal nekaj zanimivosti in se predstavil na Cordobskem zakonodajnem dvorcu. V petek je odletel v Mendozo, kjer se je se tokrat predstavil na Filozofski fakulteti drtavne Univerze Cuya. Srecanje s Mendošcani je pa bilo imenitno. Ljubeznivo so nas gostili, peljali v vinsko klet Catena Zapata, v Potrerillos, v mesto. Imel je tudi predavanje v slovenskem društvu. Tam je predstavil knjige in njemu na cast je zapel Mendoški oktet. Veliko sva se pogovarjala, smejala, nacrtovala, skupaj potovala ... Vesel sem bil njegovega obiska, vesel sem bil stika z njim. Drago Jancar je clovek, ki takoj zazna kaj se resnicno dogaja, takoj spozna kdo je iskren in kdo ni, in zato sva tudi prijatelja ... Damijan Ahlin. PESMI MOJIH DOMOVIN Slovenski in argentinski samospevi so se vezali nepozabno v veliki dvorani Slovenske Filharmonije 4. Julija, ko sta se basbaritonist Marko Fink in Nejc Lavrencic (klavir) predstavila v okviru prireditve Dobrodošli doma, pod castnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Obširni program v dveh delih je obsegal: Carlos Guastavino: iz cikla “Flores argentinas” / “Argentinske cvetlice”; Cortadera, plumerito; El clavel del aire; Campanilla, kam hitiš?; Flor de aguapé; Aromito, flor de tusca. Bailecito za klavir; Lucijan Marija Škerjanc: Lento affettuoso iz Sonate za klavir; Canciones populares / Agentinske ljudske: Abismo de sed; Pampamapa; El labrador y el pobre; Bonita rama de sauce; Stanko Premrl: Kmetiška; Josip Michl: Pevcu; Davorin Jenko: Strunam; Josip Pavcic: Dedek samonog; Benjamin Ipavec: Botji volek; Anton Lajovic: Mesec v izbi; Fran Gerbic: Pojdem na prejo; Janko Ravnik: Sva z lub'co na jarmak hodiva; Anton Nagele: Pa j' upihnila luc; Pod klanckom sva se srecala; Je pa krajcec posvava. Marko Fink je sodeloval pri snemanju številnih zgošcenk z deli Puccinija, Haydna, Bacha, Mozarta, Martina, Rossinija, Fauréja, Marxsena, Händla, Schumanna, Schuberta idr. Za posnetek Schubertovega cikla Die Winterreise (Zimsko popotovanje) je leta 1998 v Parizu prejel nagrado Zlati Orfej. Zgošcenka Mozartove Die Zauberflöte (Carobna pišcal), kjer Marko poje vlogo Sarastra, je osvojila glasbeno nagrado BBC; zgošcenki Canciones argentinas in Händlova Agrippina (Claudio) pa sta bili nominirani za nagrado Grammy. Je dvakratni prejemnik nagrade Prešernovega sklada: leta 1999 jo je prejel za komorne dosetke, še posebej za izvedbo pesemskega cikla Schwanengesang (Labodji spev) Franza Schuberta, 2013 pa skupaj s sestro Bernardo za plošco Slovenija! Leta 2017 je prejel nagrado Sama Smrkolja za umetniške dosetke na opernem podrocju, ki jo podeljuje Slovensko komorno glasbeno gledališce Nejc Lavrencic je prejemnik vec nagrad na mednarodnih tekmovanjih, priznanj za ustvarjalnost in štipendij. Redno snema za Radio Slovenija. Deluje koncertno in pedagoško na podrocju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Je umetniški vodja Kulturno umetniškega zavoda PerArtem in koncertnega cikla Glas iz davnine v SNG in Operi Maribor ter Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Argentinska besedila je prevedla Marija Fink. Ray Bradbury je napisal: „Rad primem knjigo, jo cutim, jo nesem, cutim njen vonj … Tega ne moreš storiti z racunalnikom!” NOVI LITERARNI USPEH Na madridskem knjitnem sejmu in ob predsedovanju Ricardo Mairala Usóna, rektorja UNED-a, so se 11. junija letos podelile literarne nagrade. Prvo nagrado za kratke zgodbe sta prejela: Alejandra Alicia Laurencich -avtorica zgodbe Merecido. Juan Gaitán (kategorija UNED) avtor zgodbe Sedem besed. ZGODBA O ZDRAVLJICI ALI - ZDRAVICA Zgodba o Zdravljici je zgodba delovanja cloveškega genija in tivljenjskih slucajev, kot tudi pravilnih zasnov usode. Trije veliki motje, trije geniji, vsak na svojem podrocju, so se v duhu srecali v razlicnih casih in sestavili enega izmed najvecjih drtavnih simbolov – slovensko himno. Zacelo se je pri Matiju Vrtovcu in njegovi telji, napisati hvalnico trti, slednjo je na njegovo pobudo spisal sam France Prešeren, ta pa je poleg tradicije napitnice, dobila še samosvoj svobodomiselni znacaj, ki je oznanjal to, kar svet iz dneva v dan izgublja. Krono je pesmi nadel veliki sin Podnanosa – Stanko Premrl, ki jo je uglasbil še kot študent glasbe. Vrtovec, ki je kot duhovnik slutboval v Podnanosu, Prešeren, ki naj bi Vrtovca obiskal v Podnanosu ter Stanko Premrl, ki se je v vasi pod Nanosom rodil, so torej tvorci tega, kar nas spremlja na kulturnih, protokolarnih, pietetnih in športnih dogodkih ter prireditvah. Napajalo jih ni zgolj navdušenje, temvec tudi pregovorna slovenska trma, ustvariti nekaj samosvojega. Zgodba o uspehu je obrodila himno, ki se danes razlega širom sveta. Ta melodija je bila prvic izvedena pred malo vec kot 100 leti, v ljubljanski dvorani Union 18. novembra 1917, pod taktirko Mateja Hubada na prireditvi slovenske matice. Kraj Podnanos, znan tudi kot Šembid, velja kot rojstni kraj slovenske himne, saj sta prav tu tiveli kar dve pomembni osebnosti, ki sta ji dali velik pecat. Leta 2016 so zaceli s snemanjem filma, ki je bil posnet v organizaciji Turisticnega društva Podnanos in Obcine Vipava pod vodstvom mladega retiserja in scenarista Nejca Furlana. Pri snemanju filma je sodelovalo okrog 150 igralcev. Glavne vloge so odigrali clani dramske skupine s številni nadarjenimi igralci iz Podnanosa in okolice. Premierno so ga uprizorili pred dvema letoma. INTERVJU, KI TRAJA OSEMNAJST LET Konec maja je pri zalotbi Beletrina izšla knjiga Dohojene stopinje, sestavljena v obliki pogovora literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika s pisateljem Zorkom Simcicem. Pogovor sta zacela snemati leta 2000, s casovnimi razmiki pa ga koncala leta 2018. Roman je na skoraj 500 straneh, opremljen tudi s fotografijami iz pisateljevega tivljenja. V torek, 18. junija, so knjigo predstavili v dvorani Slovenske matice. Simcic bo letos novembra dopolnil 98 let, opisal je delo s sledecimi besedami: Knjiga je življenjepis, ampak predvsem v povezavi z mojim književnim delom. Povezana je z literaturo in casi, v katerih sem pisal. Tako da mislim, da je bolj kot moj življenjepis knjiga življenjepis slovenske književnosti. Je moj pogled na slovensko književnost, moj pogled na slovenstvo, moj pogled na svet. 85 LET TIVLJENJA V POPOLNI GLASBI Lucka Kralj Jerman se je rodila v Gorici 4. junija 1934 v drutini politika dr. Janka Kralja in Anice Simcic. Takrat je bil njen oce dr. Janko Kralj voditelj številne podtalne struje kršcanskih socialcev na terenu in pod hudim fašisticnim pritiskom. Po ocetovi smrti se je vrnila z drutino v Gorico. Tam je Lucka Kralj obiskovala slovensko gimnazijo in nadaljevala glasbeno šolo. Leta 1948 je z mamo, sestro in mlajšim bratom emigrirala v Argentino, v Buenos Aires. Konec leta 1954 se je porocila s Francetom Jermanom. V drutini se jima je rodilo pet otrok, trije fantje in dve dekleti, ki so odrašcali v patagonskem mestu Bariloce, ob jezeru pod Andi. Nenadna smrt mota in oceta je presenetila drutino leta 1980. Po letu 1962 je Lucka Kralj Jerman nadaljevala s študijem glasbe v smeri zborovodstva in moderne glasbene pedagogike. Leta 1964 je v Barilocah sprejela pouk glasbe na angleški osnovni šoli Woodville in tam ustanovila otroški pevski zbor. Leta 1968 je na povabilo mestne obcine ustanovila otroški zbor Nińos cantores de Bariloche. Za dolgo in bogato delovno tivljensko glasbeno pot je bila deletna priznanja in odlikovanja. Senatorka Silvina García Larraburu je castno omembo Dominga Faustina Sarmienta predstavila Lucki Kralj za njeno neutrudno socialno in kulturno delo, avgusta 2015. Pred leti je prejela tudi Gallusovo listino. Dolgoletno zbiranje gradiva o Janku Kralju in branje povojne zgodovine jo je privedlo do prepricanja, da mora nekaj prispevati k osvetlitvi resnice in v poklon pogumnim ljudem, ki so se za svobodo svojega naroda borili in ostali skoraj nepoznani. Zato je napisala knjigo. KOT AKADEMIK IZ LJUBLJANE NA PRINCETON V soboto 13. julija smo mu lahko sledili na radijski oddaji »Okence v Slovenijo«; gostoval je v Argentini le teden dni. Res zanimiv primer. Doktorat na Massachusetts Institute of Technology (MIT), postdoktorski študij na Harvardu, profesorsko mesto na Princetonu. Ob tem pa veliko športa – od košarke in teka do hokeja in ameriškega nogometa. „Nekateri mislijo, da je treba neprestano delati, potem pa izgorijo. Jaz moram vedno nekaj narediti tudi zase. Utivam v športu”, pravi fizik Andrej Košmrlj, ki je v otroštvu 8 let treniral tudi smucarske skoke. Andrej Košmrlj je Ljubljancan, hodil je na betigrajsko gimnazijo in tudi dodiplomski študij fizike koncal v Ljubljani. Bil je eden najboljših študentov v letniku, zato je telel doktorski študij opraviti na kateri od najboljših univerz na svetu. Ce mu to ne bi uspelo, bi brez tetav ostal v Sloveniji, pravi. „A imel sem sreco, da so me sprejeli na Massachusetts Institute of Technology (MIT), ki je ena od najboljših univerz na svetu, na doktorat iz fizike”. Za postdoktorski študij se je zanimal kjerkoli po svetu. A svetovali so mu, da ce teli biti profesor v ZDA, bo najlatje, ce opravi postdoktorski študij v ZDA. Iz ZDA v Evropo bi še vedno lahko šel, iz Evrope v ZDA pa tetje. Prijavil se je na prestitne štipendije, a mu ni uspelo. V komisiji na Harvardu pa je bil nek zelo priznan profesor nad njim tako navdušen, da mu je ponudil mesto za postdoktorski študij pri njem osebno. Zdaj je drugo leto profesor na Univerzi Princeton, na fakulteti za strojništvo in vesoljski inteniring. Predava dodiplomski predmet o mehaniki trdnih snovi, ki je na programu v drugem letniku študija strojnega intenirstva; v prihodnjem semestru pa podiplomski predmet o tem, kaj se lahko naucimo iz biologije za izdelavo in nacrtovanje majhnih naprav. Na Princetonu bo ostal še nekaj let kot t. i. assistant professor (v Sloveniji bi bil docent), saj je na preizkusni dobi (tenure track). „Na koncu bodo zbirali priporocilna pisma profesorjev, ki so vodilni na svetu na mojem podrocju raziskav, pregledali bodo, kako študenti vrednotijo moja predavanja, ter ocenili obseg sredstev, ki sem jih na razpisih dobil za raziskave. Po šestih letih se bodo odlocili, ali mi bodo dali stalno profesorsko mesto.” A imel je tudi smolo s poškodbo kolena. Po fizioterapijah je v zacetni fazi lahko tekel naravnost, ni pa mogel ostro zavijati. „Zato sem zacel resneje trenirati tek. Za bostonski maraton se je treba kvalificirati.” Zato se je najprej prijavil na maraton v New Yorku, ker tam tekmovalce iztrebajo. „Imel sem sreco, bil sem iztreban. Imel sem pol leta, da se pripravim. Ker sem takrat tekel okoli 3 ure, sem imel dovolj dober cas, da sem se lahko prijavil tudi na prestitni bostonski maraton.” Do danes je pretekel te deset maratonov, bostonskega kar petkrat, prvega pa v Ljubljani, ko je imel 19 let – „cisto iz firbca”. Dvakrat je tekel maraton tudi v Chicagu. LEONARDO DA VINCI JE RAZISKOVAL TUDI V SLOVENIJI Letos mineva natanko 500 let od smrti enega najvecjih umov vseh casov, Leonarda Da Vincija. Ceprav se zdi, da o njem vemo te vse in da so v polovici tisocletja, ki je minila od njegove smrti, dognali prav vse skrivnosti o njem, še zdalec ni tako. Na tisoc in tisoc straneh njegovih znamenitih beletnic se skriva še marsikaj, kar tudi zadnja leta odkrivajo raziskovalci njegove zapušcine. Eden izmed teh je tudi Alessandro Vezzosi, ki je pred leti obiskal Slovenijo in takrat razkril nova dejstva in dokaze, povezane z Leonardovim obiskom obmocja, na katerem je danes Slovenija. Odkril je namrec, da je Da Vincija kot izvedenca za vojaške zadeve leta 1500 v naše kraje poslala Beneška republika. Imel je nalogo, da kot vojaški intenir preuci motnosti za ustavitev morebitnega vpada Turkov skozi Vipavsko dolino v nitine severne Italije. ARHEOLOŠKO NAJDIŠCE V CERKLJAH Ko so se na cesti skozi Cerklje zacela gradbena dela konec junija, je nakljucni mimoidoci opazil nekaj nenavadnega. Na pomoc so priskocili arheologi, ki jih je cakala nenadejana najdba: vec kot 30 slovanskih grobov iz 11. stoletja ter ostanke zidu iz casa turških vpadov. Našli so tudi vec bronastih predmetov. To je prvi dokaz slovanske naselbine na tem obmocju. ska.novice@gmail.com GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. GLAS es propiedad de la Acción Cultural Eslovena Ramón L. Falcón 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina Urejuje ga odbor, v koordinaciji tajništva. Edición: Comisión Directiva bajo la coordinación del secretario. Tiskana oblika izhaja s podporo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.