Sveta grofinja

Mična in ganljiva povedka.

V Ljubljani 1882.

Založil in prodaja Janez Giontini.

Kako se grof Zmagomir poslovi od svoje
pobožne žene Genovefe.

Med tistimi ženami, ktere so bile od svojih
mož po krivem in nedolžnem hudo preganjane, je
tudi pobožna in potrpežljiva Genovefa. Njeno živ¬
ljenje je tako mikavno in njeno preganjanje tako
krivično, da človek te prigodbe ne more pač brez
ganljivosti in sočutja brati.

Zgodila se je ta prigodba okoli leta sedem sto
petdesetega, ob času trierskega škofa Hidulfa. Živel
je namreč takrat imenitni grof Zmagomir v trierski
deželi; zaročen je bil z Genovefo, hčerjo brabant-
skega vojvode, prav bogato in pobožno gospodičino.
Živela sta onadva v ljubezni in veliki prijaznosti med
seboj. Ob tistem času je pa Abderaman, maverski
kralj, z veliko vojsko v Španijo pridrl, obropal jo
in vse požgal, kamor je prišel; in zdaj je hotel tudi
Francosko deželo napasti. Ko je francoski kralj Karel
to slišal, je vse kneze in grofe na pomoč sklical.
S temi je moral tudi grof Zmagomir iti, ker je bila
takrat trierska dežela francoski vladi podložna.

Sv. grofinja Genovefa. 1*

4

Ko se tedaj grof Zmagomir s svojimi na odhod
pripravlja in od svoje ljubeznjive Genovefe posloviti
hoče, se žalostna Genovefa tako milo in ganljivo
obnaša, da se pričujoči ne morejo solz zdržati. In
ko ji grof roko poda in zadnjič pozdraviti hoče, jo
žalost tako prevzame, da omedli. Ko se zopet zave
in k sebi pride, jo grof tolaži, rekoč: „Presrčna,
preljuba žena! nikar ne bodi zavoljo mojega odhoda
preveč žalostna. Upam namreč, da me bode usmiljeni
Bog srečno nazaj pripeljal in naji zopet vesela sklenil.
Zročim te Bogu in presveti Devici Mariji, ktera te
bo varovala in v nadlogah tolažila. Pustim ti svo¬
jega zvestega služabnika Golota po imenu, ki ti
bo zvesto stregel in za vse potrebno skrbel.”

Genovefa prevelike žalosti ne more niti bese¬
dice spregovoriti in ko ji grof zopet roko poda
in slednji „zdrava bodi“ izgovori, zopet omedli.
Zmagomir pa silno žalosten nad tem, obrne se
od nje, skoči na bistrega konja in odjaha, pretakaje
grenke solze.

Ko je tedaj v kraljev tabor dospel in so se vsi
knezi in gospodje tam zbrali, se je kralj se svojo
armado, ktera je štela šestdeset tisoč pešcev in
dvanajst tisoč konjikov, vzdignil proti sovražnikom,
kterih je bilo gotovo štirikrat več. In vendar mu je
Bog tako srečo dal in njegovi vojščaki so tako
hrabro sovražnike napadli, da jih je bilo šest in
trideset tisoč pet sto mrtvih, ko so jih kristijani
komaj tisoč pet sto izgubili. Ostali sovražniki so pa
s svojim kraljem v mesto Avignon zbežali, kjer so

6

„Milostiva grofinja! čeravno tej sliki v lepoti nič
jednacega ni, ji vendar po mojih mislih nekaj manjka,
namreč, da ni živa in moja, samo moja!" Grofinja
je dobro umela, kaj aa hoče Golo reči; jeze
jo rudečica oblije in tako trdo ga ozmerja, da
jo je ves osramoten proč pobral. Tudi to svar¬
jenje ni moglo zadušiti ognja hudobne poželjivosti
v Golovem srci, strast njegova je vedno še le huje
prihajala, in sklenil je vse, kar je le tnogoče storiti,
v dosego svojega hudobnega nagnenja.

Ko se torej nekoč grofinja sama po večerji na
vrtu sprehaja, stopi Golo k nji in ji s prilizljivimi
besedami rahlo odkriva gorečnost svoje strastne
ljubezni in jo zagotavlja, da mora za časa umreti,
če ga tudi ona nasprotno ne bo ljubila, Th se čista
grofinja strašno razsrdi in mu resno preti, da bo
takoj grofu naznanila, če bode le še kterikrat kaj ta-
cega ali z besedami ali z drugimi znamenji od nje terjal.

Zdaj je Golo spoznal, da je ves njegov up po
vodi splaval, in da je zaman vse njegovo prizade¬
vanje, svoje želje kterikrat doseči. Zato je svojo
ljubezen v zlobno sovraštvo spremenil in ni ni-
česa druzega mislil, nego kako bi se nad nedolžno
grofinjo maščevati mogel. Odsihmal je pazil na vsa
njena dejanja in nehanja, in konečno je zapazil, da
ima gospa posebno rada kuharja Dragona po imenu.
Bil je ta prav pobožen in bogaboječ mož. Ker je
pa grofinja pobožnim in bogaboječim ljudem posebno
skazovala svoje nagnenje in jih rada imela, je torej
tudi tega služabnika pred vsemi drugimi naj bolj čis-

8

v ječo vreči, na grofinjo pa toliko paziti in jo varo¬
vati, da bi k temu človeku ne mogla. Kakšna je
torej vaša misel, ljubi prijatelji ? 11  Oni reko: „Ker
mu je grof skrb gospe izročil, naj stori, kar se mu
najpripravnejši zdi.“

Potem ukaže Golo kuharja poklicati, ga ostro
nagovori in mu očita, da je grofinji zavdal, da bi
jo k ljubezni primoral; zato zasluži v spone ukovan
in v najkujo ječo vržen biti. Tu se revni Dragon
roti in roti, da ni te pregrehe kriv; celo nebo in
zemljo na pričo kliče, da ni nikoli kaj tacega mislil,
še manj pa storiti hotel. Ali vse to njegovo ro¬
tenje in pričevanje je bilo le bob v steno, naj bi
bil rekel to ali uno, vse bi bilo zastonj; v verige
so ga ukovali in v ječo vrgli, iz ktere ni prišel,
da so ga mrtvega ven nesli.

A hudobni Golo še ni bil s tem zadovoljen,
temuč je z velikim hrumom v gospejino izbo s svo¬
jimi tovariši pridrl in ji naproti zavpil: „Zadosti
dolgo časa sem trpel to Vašo prijaznost in ljubez-
njivost, ktero imate do kuharja! Nič več ne smem
tega dopustiti, če hočem še v hiši svojega gospoda
ostati. Za to moram tudi Vas, ker ste zakonsko
zvestobo oskrunili, v ječo vreči, in Vas ne prej iz¬
pustiti, dokler ne bode grof ukazal, kaj da je sto¬
riti." Tako je bila blagorodna grofinja, že osem
mesecev noseča, brez vse pregrehe in le zavoljo
zagovarjanja čistosti od svojega lastnega služabnika
v ječo varno zaprta.

10

je bila pripravljena, tudi raje v ječi lakote umreti,
kakor pa Boga razžaliti ter svojo vest oskruniti in
omadeževati.

Med tem se je čas njenega poroda približal,
in skrbna grofinja je dojnico, svojo strežnico, pro¬
sila, preskrbeti ji dve babici. Pa hudobna babura
ji ni hotela tega storiti in ji še plenic in povojev
ni hotela dati, da bi bila svoje prvorojeno dete v
nje zavila. Genovefa ni mogla til druzega storiti,
kakor britke solze pretakati in svojo nadlogo in
težavo večnemu Bogu tožiti. Tako je bila grofinja
ob uri poroda popolnoma zapuščena, in vendar je
brez vse nevarnosti čvrstega sinčka porodila. Zdaj
je goreče prosila, da bi otroka h krstu nesli, pa
tudi to ji ni bilo dovoljeno; zato ga je sama krstila
in ga Boleslava  (to je poln bolečin) imenovala.
Potem ga v naročje vzame, k srcu pritiska, s sol¬
zami obliva in z žalostjo reče: „0 ti moje revno
dete, ti moj jedini zaklad! po vsej pravici te Bole¬
slava imenujem, vsaj sem te z bolečinami pod srcem
nosila in v bolečinah rodila. Še z veliko večimi bo¬
lečinami in težavami te bodem pa redila in z ne¬
izrečeno britkostjo in žalostjo skoperneti in umreti
videla, ker te ne bodem mogla preživiti zavoljo po¬
manjkanja živeža, vsaj komaj toliko dobivam, da
sama sebe pri življenji ohranim. O ti! ubogi Bole-
slavček, ti revno, nesrečno dete! 11  Med tem je strež¬
nica Golotu naznanila, da ima od zdaj dva jetnika
in da mora grofinja od žalosti skoperneti, če se je
ne usmili in ji boljega živeža ne pošilja, da bo sebe

12

stoba in marljivost bo gotovo potrjena. Blagovolite
torej, milostivi gospod, po tem poslancu vse na tanko
poizvedeti in nad njegovim govorom ničesa ne dvo¬
miti. Kakšna je pa Vaša volja in Vaš ukaz o tej
reči, blagovolite mi, svojemu slugi, naznaniti, da
bodem vedel, kaj mi je v tej težki reči začeti . 11

To pismo je grof ravno takrat prejel, ko je
svojo rano celil v nekem mestu na spodnjem Fran¬
coskem. Ta novica ga je tako raztogotila in raz¬
kačila, da so se mu bolečine v rani povikšale in
da se je ozdravljenje tem manj pospeševalo, čim
bolj mu je kri od jeze po žilah vrela. Poslanec mu
je namreč vse na tanko razložil, kako sumljivo je
bilo vse vedenje grofinje proti kuharju med tem
časom in kako ju je Golo sama v izhi zasačil. Ker
nista torej hotela opustiti tega napačnega znanja,
čeravno sta bila zaporedoma svarjena, ločil ju je
šiloma dvorni hišnik Golo in vsakterega v posebno
ječo pahnil. V tej ječi je potem Genovefa sina ro¬
dila, čegar oče pa, kakor vsi mislijo, ni drugi ka¬
kor nesrečni kuhar.

Til popraša grof, kdaj da*je njegova žena ro¬
dila. Služabnik je napačno grofa povedal, da še le
pred jednim mesecem, čeravno sta bila takrat že
dva meseca po porodu pretekla. Nato začne grof
divjati in togotiti se, kakor da bi bil pamet iz¬
gubil, rotil je grofinjo in kuharja, kakor največa
prešeštnika: „Ti nezvestnica ti,“ se grozi, „tako ne¬
sramno si toraj obljubljeno zvestobo prelomila? O
ti krivoprisežna babura, ki si se pred manoj tako

14

ga je skrbelo; grof bi brž ko ne po svojem pri¬
hodu njegovo hudobijo izvedeti utegnil, ko bi še
grofinjo živo našel, in plačilo njegovo bila bi go¬
tova smrt. In kmalu je tudi novico dobil, da je
grof Zmagomir od francoskega kralja že izpuščen
in zdaj že na poti proti domovini. Mrzel pot ob¬
lije hudobneža pri tej novici in naglo si zvita buča
domisli, kaj mu je početi. Ukaže brzega konjiča ob-
sedlati, urno ga zajaše in zdirja grofu nasproti,
pa ga pred ne sreča ko v Brodnicah (Strassburgu).
V tem mestu je stanovala stara ženska, ktera je
zavoljo svoje hlinjene svetosti slovela kakor prav
pobožna; bila je ona sestra Golotove dojnice in že
več let ž njim znana. K tej je hudobnež naj prej
šel in ji povedal vso dogodbo od konca do kraja.
Rekel ji je tudi, da bode na večer grofa k nji pri¬
peljal in jo prosi, naj ga na vsak način prepričati
skuša, da je grofinja s kuharjem istinito grešila.
Potem ji denar v roko stisne ter se poda še le zdaj
k grofu, ga sprejet.

Ko sta se pozdravila, Grof Zmagomir hudobnega
Golota takoj prime in od njega terja, naj mu na
tanko vse povč, kaj in kako da se je zgodilo. Zdaj
se zvita buča začne kremžiti in jokati, kakor da
bi prevelike žalosti in hritkosti ne mogel govoriti,
in njegove goljufne solze morajo njegove grde laži
poresničiti. Zdaj mu vse od kraja do konca pripo¬
veduje, a ne kar je grofinja storila, temuč kar ji je
podtaknila njegova neizrečena hudobija in priložila,
in sicer s toliko izmišljenimi dokazi, da je grof

16

Na njeno povelje pogleda zdaj grof v vodo in
vidi v ogledalu, kako grofinja, njegova žena, z ku¬
harjem prijazno govori in smehljaje se ž njim
kramlja. Grof na to veselo pravi: „Zdaj še nič na¬
pačnega ne vidim." „No pravo", mu čarovnica od¬
govori, „bodemo videli, če nam bode Bog še kaj
druzega pokazati hotel." Ponavlja poprejšno cere¬
monijo in veli zopet grofu, v vodo pogledati. In tu
grof z lastnimi očmi vidi, kako grofinja kuharja po
licih boža in večkrat ljubeznjivo poljubuje. Zdaj
grofa rudečica spreleti in plašno pričakuje, kaj bo
v tretje videl. Ko je po tretji ceremoniji v ogledalo
pogledal, s žalostjo zapazi, kako grofinja in kuhar
nesramno grešita. Zavoljo tega prešeštva je bil
grof tako raztogoten, da je v njem vse vrelo in da
je sklenil, nezvestobo svoje žene grozovito kaznovati.
»Dirjaj naprej", reče Golotu, „in umori prešeštnico
z nezakonskim otrokom, kolikor moreš neusmiljeno."

Kdo je bil veseliši, kakor krvoločni Golo. Brž
ko brž je konja zajahal in odjezdil, zraven pa pre¬
mišljeval, kako bi grofinjo umoril. Komaj je domov
prišel, takoj je dojnici vse povedal, kako srečno se
je vse izšlo, in da ima povelje, grofinjo umoriti;
reče ji pa tudi, da ne smč nikjer tega praviti, vse
se mora zgoditi brez hrupa med prijatelji grofinje.

To je slišala mala hčerka dojnice, ktera je
bila bolj od svoje matere proti grofinji usmiljena.
Naglo je tekla k ječi in je pod lino, skozi ktero
je grofinja jedi dobivala, tako milo jokati začela,
da jo je grofinja slišala in prestrašena k lini sto-

17

pila. Vpraša zdaj deklico, zakaj da tako joka?
Ta ji odgovori: »Milostiva gospa! Vaša nesreča
me sili jokati, ker je hudobni Golo od našega go¬
spoda povelje dobil, umoriti Vas.“ — „Oh! kaj
bode potem z mojim revnim detetom?" zavpije
Genovefa. „Nič boljega kakor Vam se ne bode
ubogemu otroku godilo", ji žalostno odgovori de¬
klica. Zdaj se uboga grofinja tako prestraši, da bi
bila omedlela. Ko je nekoliko k sebi prišla, začela
je tužno jokati in s srčnimi zdihljeji tako-le govo¬
riti: „0 moj gospod Bog, zakaj sem vendar tolike
bridkosti in toliko težav vredna? Oh, kaj sem gre¬
šila, da bi bila zaslužila, tako neusmiljeno s svojim
detetom umorjena biti! O jaz nesrečna žena! mo¬
ram torej doživeti, da bodem kakor prešeštnica
umrla, ker sem vendar zavoljo ohranjene zvestobe,
ktero sem svojemu možu dolžna, do zdaj toliko
hudega prestala. Oh, moj Bog! hiti mi na pomoč v
tej zadregi! O moj Bog! reši me bridke smrti."

Ko je grofinja dolgo časa tugovala in jokala,
reče deklici: »Ljuba moja, pojdi v mojo izbo, pri¬
nesi mi pero, črnilo in papirja, za svoj trud si pa
vzemi, kar hočeš od mojih dragotin." Zdaj jej da
ključe, in ko je vse prošeno dobila, pisala je sle¬
deče pismo: »Milostivi grof, preljubi moj mož!
Ker sem zvedela, da moram na tvoje povelje
umreti, rada bi ti vendar s tem pismom lehko noč
vošila in se ti prijazno poslovila. Rada umrjem,
ker ti zapoveš, če mi ravno težko dč, da me po
nedolžnem k smrti obsodiš. Vzrok moje smrti je
Sv. grofinja Genovefa. 2

18

pa to, ker sem tebi obljubljeno zvestobo vedno
obranila in ker nisem v nesramme terjatve hudob¬
nega hišnika privoliti hotela, ki me je šiloma ob
vso čast pripraviti hotel. Vendar ti druzega ne za¬
merim, kakor to, da si mojim tožnikom prehitro
verjel in meni nisi priložnosti dal, zagovarjati se.
Zagotovim te torej pred živim Bogom, pred čegar
sodnim stolom bodem že jutri stala, da nisem vse
svoje življenje na nobenega druzega mislila, kakor
na te. Zročim se v božjo voljo in trdno upam, da
bode dan prišel, o kterem bo odkrita moja nedolž¬
nost in krivica mojih tožnikov. Z Bogom, milos-
tivi gospod, preljubi prijatelj! odpustim ti iz srca,
in hočem tudi Boga po smrti prositi, da ne bode
moja kri klicala maščevanja ne čez tebe, ne čez
moje tožnike. To ti pišem s tresočima rokama in
solznimi očmi, ker mi bližnja smrt moje srce s
strahom napolnjuje. Tvoja tebi do smrti zvesta in
zavoljo zvestobe k smrti obsojena Genovefa. “

To pisemce je Genovefa deklici dala, da ga
je v njeno izbo nesla z opominom, nobenemu o tem
ne omeniti. Vso prihodnjo noč je Genovefa iskreno
in goreče molila ter sebe in sinčka Bogu izročevala.

Drugi dan na vse zgodaj je Golo poklical dva
svoja najzvestejša služabnika, oznanil jima povelje
svojega gospoda, in ukazal, naj grofinjo z otro¬
kom vred v gozd seboj odpeljeta, tam oba umorita,
in da mu morata v znamenje izpolnjenega ukaza
njune oči in jezik prinesti. Če mu bosta to storila,
ju hoče dobro plačati, drugače pa z ženami in

19

otroci vred umoriti. Precej gresta k grofinji v ječo,
jo v prav slabo obleko oblečeta, obraz zakrijeta,
da bi je ljudje ne spoznali, in ji ukažeta, prav
tiho za njima iti. Tu je šla uboga grofinja kakor
nedolžno jagnje v mesnico, ter ni besedice iz¬
govorila, s ktero bi tožila in mrmrala nad to grozno
nesrečo. V naročji je nesla svojega nedolžnega
sinčka, neprenehoma ga je na srce pritiskala in
govorila: „0 ti moj ubogi sinček, ti moj prisrčni
angeljček, ko bi te le toliko časa smela v naročji
nositi, kakor sem te pod srcem nosila. Zdaj pa
moraš še prej umreti, predno veš, kaj je krivica,
in moraš kakor krivičnik trpeti, če tudi nisi nikoli
nobene krivice storil. 11  S temi besedami je ona
srce služabnikov tako omečila, da se jima je prav
v srce smilila, in da jima je silno težko bilo, go¬
spodovo povelje izpolniti.

Ko so bili že daleč v gozd in na prav odstra¬
njen kraj prišli, sta grofinji povedala povelje nje¬
nega moža, da mora zavoljo prešeštva umorjena
biti, in da je Golo jima zapovedal, to zapoved svo¬
jega gospoda izpolniti. Zato naj se nikar čez nju
ne jezi in naj se pripravi za srečno smrt. Geno¬
vefa se torej iz pokorščine do svojega gospoda
začne iz vsega srca k smrti pripravljati, ter po¬
klekne in goreče moli. Med tem pa služabnika ne¬
dolžno dete popadeta, potegneta nož iz nožnic, in
mu hočeta vrat prerezati. Tfi skoči prestrašena
mati od molitve, vrže se med trinoga in žalostno
zavpije: „Stojta, stojta, nesrečna človeka; prizane-

2 *

20

sita vsaj nedolžni kivi! če pa se vč da otroka
umoriti hočeta, umorita vsaj popred mene, da ne
bodem primorana dvakrat umirati!" Uslišala sta
njeno prošnjo in ji velela, naj vrat odgrne in
ga vdarcu pomoli. Zdaj se grofinja tako prestraši,
da se vsa trese in je bolj mrtva kot živa. „0 ljuba
moja — jima s solznimi očmi reče — pripravljena
sem sicer umreti, pa verjemita mi, da se močno
nad mano pregrešita. Zagotovim vaji pred živim
Bogom, da sem nedolžna in da sem bila le zato
od hišnika pri grofu zatožena, ker nisem v njegovo
hudobno poželjenje privolila. Verjemita mi, če meni
vidva prizaneseta, bode Bog ne le vama, ampak
tudi vajinim otrokom obilno povrnil; če me bosta
pa umorila, bode moja nedolžna kri čez vaju in
vajine otroke maščevanje klicala."

Te besede so srci služabnikov tako omečile,
da jima je bilo nemogoče, grofinji le najmanjše
zlo storiti. Rekla sta ji s prijaznimi besedami:
„Milostiva gospa, rada bi Vam življenje otela, ko
bi ne bil nama hišnik pod izgubo lastnega življenja
zapovedal, Vas gotovo umoriti. Vendar, če nama
obljubite, nikdar na beli dan več priti, temuč da
hočete v tej ali drugej puščavi neznano stanovati,
pojdite v Božjem imenu in spomnite se naji v
svojih molitvah." Grofinja jima je to slovesno ob¬
ljubila in se jima iz vsega srca za izkazano usmi¬
ljenje zahvalila. Služabnika sta potem psetu, ki
je bil za njima prišel, oči izvrtala in je svojemu
gospodu v znamenje storjenega umora prinesla;

21

Golo je pa še pogledati ni hotel, ampak jih je
psom vreči ukazal.

IV.

Kako Genovefa v puščavi živi.

Uboga, od vseh ljudi zapuščena Genovefa je
zdaj po gozdu okoli hodila in pripravnega kraja
iskala, kjer hi stanovati in se hudega vremena
varovati mogla. Pa ves tisti dan je zaman iskala,
ter je mogla tisto noč pod košatim drevesom pre¬
nočiti. Z objokanimi očmi in s povzdignjenima ro¬
kama je prvo noč v velikem strahu brez vsega
spanja prečula. Tudi drugi dan je iskala takega
kraja, naj bode že ali pripravna jama ali pa otlo
drevo, kjer bi bila stanovati mogla, pa tudi ta dan
je bil ves trud brez vspeha. Ker že dva dni ni nič
jedla ne pila, je bila primorana, se s koreninami in
zelišči okrepčati. Tretji dan je še bolj globoko v
gozd šla in tako dolgo iskala, da je vendar jamo
v skalovji in majhno vodico zraven našla. To je
Genovefa spoznala kakor stanovanje ji od Boga
podeljeno in je sklenila, v tem brlogu do smrti
živeti. Naredila si je tu notri posteljo iz listja,
mahu in drevesnih vejic, in za živež si je zeliščnih
korenin nabirala. Ker je pa tako siromašno živela,
ji je kmalu mleka zmanjkalo, tako da ni mogla
več svojega preljubega sinčka dojiti. Revno dete
je toliko časa sesalo, da je na zadnje že kri pri-

22

sesalo; in ker ni nobenega živeža dobivalo, je jelo
hirati in je bilo že blizu smrti. Žalostno življenje
in jokanje otroka je materi tako k srci šlo, da ji
je bilo žalosti umreti. Ker že ni mogla dalje te
velike reve gledati, je umirajočega otroka pod drevo
nesla, ga tja položila in proč šla, da bi ga več ne
videla in ne slišala. Od daleč je pokleknila in s
povzdignjenima rokama tako prisrčno in goreče
molila, da jo je Bog moral uslišati. „Moj Bog in
odrešenik", je rekla, „ali morejo še dalje tvoje
božje oči brez usmiljenja gledati na to nedolžno
dete, kako glada koperni in omaguje? Glej, usmi¬
ljeni Bog, kakor revno jagnje ono pred tvojimi
očmi leži in te z milim jokom potrebnega živeža
srčno prosi. Oh, usmili se vže te zapuščene sirote,
proti kteri je oče tako trd in kteri mati pomagati
ne more. Vsaj nimam nobene druge tolažbe na tem
svetu, kakor jedinega sinka! Če mi tega vzameš,
moram še celo žalosti v puščavi umreti; zatorej
mi ga ohrani in hočem ga k tvoji časti izrediti."

Komaj je grofinja tako v solzah odmolila, glej,
kar priskače hitra košuta proti nji in se začne
prav prijazno okolo nje sukati in se ji prilizovati,
kakor bi bila hotela reči: „Glej, mene je Bog
poslal, da bi tvoje dete preživila." Vsa začudena
je Genovefa božjo previdnost spoznala in hitro je
po otroka tekla, prislonila ga h košutinemu vimenu
in tako dolgo sesati pustila, da se je okrepčal.
Zavoljo te nebeške dobrote je bila grofinja tako
razveseljena, da se je Bogu iz vsega srca prav

23

goreče zahvalila in ga prosila še za prihodnjo pod¬
poro in pomoč. Njena prošnja je bila uslišana, ker
je košuta vsaki dan dvakrat prišla in otroka dojila,
dokler sta bila v puščavi. S tem košutinim mlekom
se je nedolžno otroče skozi sedem let preživilo, ko
je grofinja morala ob zeliščnih koreninah živeti.
Grozno se je bilo tedaj življenje uboge grofinje
izpremenilo: Prekrasno grofovsko stanovanje se
je bilo z dolgočasno in pusto samoto zamenjalo,
lepa in svetla izba s temnim brlogom, služabnice
so ji bile divje zverine. Dišeče in sladke jedi so
se izpremenile v sirova in pusta zelišča, njena
mehka postelja v trdo listje in protje, njeni dragi
biseri v bridke solze, njene radosti in kratki časi
v trpljenje in žalost. Po leti je bilo grofinji že še
prestati, po zimi jo je pa strahovala mrzlota, in
komaj je mogla vsak dan dosti korenin in zelišč
za živež dobivati. Če jih je hotela dobiti, morala
je debeli sneg odkidavati in z lesenim kolom
zemljo razkopavati. Ako je hotela piti, morala je
vselej led razbijati, in kedar je vodica vsa pre-
mrznila, morala je led toliko časa v ustih držati,
da se je stopil. Ako si je hotela roke segreti,
morala jih je toliko časa drgniti, da so toliko unele
se, da ji je bilo prebiti. In kako dolge so ji mo¬
rale še le noči po zimi biti, ktere je z otročičem
v tej pustoti preživela. Vse te bolečine in nadloge,
ktere je grofinja sama na sebi občutila in prestala,
bile so še le senca proti onimi, ktere je njeno
materino srce čutilo zavoljo revščine svojega otroka,

24

ki je veči prihajal in tudi svojo nadlogo čutiti,
začel. Kolikokrat je mati vsega po mrazu otrpne-
nega sinka na svoje prsi pritiskala, da bi ga se¬
grela, in ko je videla, da se ves njegov život mraza
trese, ni mogla druzega, kakor vedno jokati. Koliko¬
krat mu je pač rekla: „0 preljubi sinek! koliko
moraš po nedolžnem prestati." In otrok, ko je
materino žalost in tugo videl, začel je tudi ž njo
jokati. S časoma se je pa že mati teh stisk pri¬
vadila, in deček se je tudi v teh težavah in v
trpljenji popolnoma utrdil. Genovefa je še celo na
zadnje Boga hvalila, da jo je posvetnih nevarnosti
rešil in v to puščavo pripeljal. Večidel je molila,
in vedno bolj in bolj rastla v pobožnosti in sveti
božji ljubezni;

Ko je necega dne pred brlogom vsa v molitvi
zamišljena proti nebu gledajoč klečala, vidi
angelja z višave proti nji plavati. Imel je v svojih
rokah podobo svetega križa, na kterem je naš
Zveličar iz slonove kosti tako umetno izdelan in
izrezljan bil, kakoršnega pač nobeden človek nare¬
diti ne more Angelj je podal to podobo Genovefi
s temi prijaznimi besedami: „Vzemi ta sveti križ,
o Genovefa, kterega ti tvoj odrešenik v tolažbo z
nebes pošilja. V njem se ogleduj in raduj in pred
njim svojo molitev opravljaj. Če si žalostna, tolaži
se s tem križem; kedar si skušana, moli k temu
svetemu križu; in ko te nepotrpežljivost napa¬
dati hoče, spomni se potrpežljivosti, ktero je tvoj
umirajoči Zveličar na križi imel. Ta križ bode za

25

te ščit proti vsem skušnjavam in ključ, ki ti bo
nebesa odprl . 11  — Ko je bil angelj to izgovoril, zginil
je spred njenih oči in ji križ popustil. V njeni jami
je bil pa že od nature napravljen altar; tii je
Genovefa ta križ postavila in pred njim kleče svojo
pobožnost opravljala. Premišljevala je križanega
Jezusa od nog do glave in je bila tako ganjena,
da jo je srce bolelo in da je na svoje trpljenje
popolnoma pozabila. Pri tem križi je vselej tolažbe
iskala in jo tudi našla, in pogostoma je pred njim
trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa premi¬
šljevala. Ozaljšala ga je po leti z lepo zelenimi veji¬
cami in mičnimi cvetlicami, po zimi pa s smereč-
jem, brstjem in vedno zelenim bršlinom.

Med tem je njeni ljubi Boleslav vedno rastel
in se sčasoma navadil hoditi in govoriti. Genovefa
ga je v vsem poučevala in srčno veselje nad njim
imela; obdaroval ga je bil namreč Bog s posebno
bistro in prebrisano glavo , da je hitro vse raz¬
umel in obdržal, karkoli mu je mati povedala. Samo
to je bilo žalostno, da je moral deček večidel nag
in bos hoditi, ker ona oblačila, v ktera ga je mati
zavijala, so se bila že vsa zdrgnila in strgala, in
tudi oni kosi, ktere je bila od svojega oblačila od¬
trgala, niso dolgo vzdržali. In tako se je zgodilo, da
sta oba, mati in sinek, morala naga in bosa okolo
hoditi, in le z mahom in protjem svojo nagoto
pokrivati. Tu se je Bog nedolžnega otroka usmilil,
ter je tja poslal volka, ki je kožo raztrgane ovce
proti njemu prinesel in jo pred njim na tla spu-

26

stil. Genovefa je Boga za to dobroto zahvalila in
svojega ljubega Boleslava v kožo zavila. Od istega
časa so se divje živali tudi vedno bolj z novimi
naseljenci podomačile. Vsaki dan so prišle pred
brlog in so otroku kratek čas delale; volk, ki mu
je bil kožo prinesel, se mu je večkrat pustil jez-
dariti, in majhni Boleslav je večkrat z zajčki in
drugimi živalmi vkup jedel, ktere so veselo okolo
njega skakljale. Ptičice so mu na glavo in roko
priletavale in njega in mater s petjem razveselje¬
vale. Če je šel zelišč za mater iskat, so vsakoršne
živali za njim letale in mu z nogami razkopavaje
naj bolje korenine in zelišča kazale. Grofinja se je
tudi prav močno nad otrokom radovala, ker so nje¬
gova vprašanja in odgovori jako bistroumni bili.

Vadila ga je tudi mati „Oče naš“ in še druge
molitvice, in kako naj se Boga boji, njega ljubi
in časti. Nikoli mu pa ni povedala, kakošnega rodu
je, da bi ga ne bila žalila, ali da bi mu ne
bila marveč želja vzbudila, iti med ljudi nazaj.

Nekoč ji med prav prijaznim pogovorom ljubi
Boleslav reče: „Ljuba mama!" tolikokrat mi rečete
moliti: „Oče naš, kteri si v nebesih", — povejte mi
vendar, kdo pa je m oj oče!“ — „Ljubeznjivi otrok",
mu mati odgovori, „tvoj oče je Bog, kteri tam
gori stanuje, kjer solnce in luna plavate in nam
sijete." Otrok pravi: „Me li pozna moj oče?" —
„Se vč da te pozna", — mu odgovori mati — „in
te ima prav rad!" — „Kako je pa to", pravi

27

otrok, „če mi nič dobrega ne stori in me v
nadlogah in težavah koperneti pusti?" — „Moj
ljubi sin“, zavrne ga mati, „tukaj smo v dolini
solza in moramo veliko trpeti; kedar pa v nebesa
pridemo, bodemo vsega veselja dosti imeli." Bole-
slav nadalje vpraša: „Ljuba mama, ima moj oče
še več sinov razun mene?" — „To se ve da“, pravi
mati. Deček nadalje pravi: „Kje pa so? Mislil sem,
da sva sama na tem svetu." Ona odgovori: „Če¬
ravno še nisi bil nikoli iz tega gozda prišel, mo¬
raš vedeti, da so zunaj njega dežele, vasi in mesta,
v kterih vsakoršni ljudje stanujejo, dobri in hu¬
dobni. In tisti, kteri dobro delajo, pridejo v nebeško
kraljestvo, kjer se bodo vekomaj veselili; tisti pa,
ki hudobno žive, pridejo v pekel, kjer bodo
večno kaznovani." Deček nadaljuje: »Mama, i kaj
pa til v gozdu sama delava in zakaj ne greva k
drugim ljudem?" Mati mu odgovori: „Zato, da
bolje nebeškemu očetu služiva in da bodeva lagje v
nebesa prišla." Take in jednake pogovore je otrok
z materjo večkrat imel in jo radovedno vse izpra¬
ševal.

Ko je bilo že sedem let preteklo, je Genovefa
tako hudo zbolela, da je mislila, da bode morala
umreti; potrebe in pomanjkanje vsega potrebnega
so jo bile tako oslabile, da je bila bolj mrliču ko
živemu človeku podobna. Tako huda vročina jo je
prijela, da se je vsa še v žilah ostala kri vnela,
da je bila popolnoma mrtvoudna in se prevelikih
bolečin niti ganiti ni mogla

28

Ko je ubogi zapuščeni Boleslav svojo ljubo
mater tako onemagati in hirati videl, vrže se čez
njeno na pol mrtvo telo in z obupnimi besedami
zavpije: „0 kaj mi je početi, preljuba mama! kam
se čem djati, če mi umrjete? Sam, od celega sveta
odločen sem v tej puščavi in na svetu tam ne po¬
znam nobenega človeka. Oh! preljubeznjiva mati!
prosite usmiljenega Boga, da Vas še dalje živeti
pusti, ker, če Vi umrjete, mora Vaš otrok lakote
poginiti." Umirajoča Genovefa ga je hotela tola¬
žiti ter mu prijazno reče: „Moj ljubi sin! nikar
ne žaluj preveč zavoljo moje smrti, nikar ne toži,
da si tako zapuščen. Vedi namreč, ne daleč od te
samote stanuje v lepem, starodavnem mestu Trieru
tvoj oče, h kteremu se po moji smrti podaj in mu
povedi, da si njegov sin. Lehko te bode za svojega
otroka vzel, ker si mu popolnoma jednak, in vsi
te bodo za njegovega sina spoznali. “ Potem mu je
vse na tanko povedala, kako je v to puščavo prišla
in kolikošno krivico ji je hudobni Golo storil. Zraven
ga je vendar prosila, naj se nikoli nad njim
zato ne maščuje, ampak naj mu zavoljo Boga
odpusti. In zdaj se je Genovefa na posteljo vlegla,
pripravljena umreti. Glej, th stopita, dva bliščeča
angelja v brlog, kterih eden se postelji bliža, Ge¬
novefo za roko prime in reče: „Ostani še pri živ¬
ljenji, o Genovefa, ne bodeš še umrla, ker tako je
božja volja!" Pri teh besedah sta angelja zopet
zginila, in bolna se je pokrepčana in močna
čutila.

29

V.

Kako grof Zmagomir močno po svoji ženi
žaluje.

Poglejmo pa zdaj, kako se Zmagomiru godi,
ker smo se že dolgo pri nesrečni Genovefi mudili.
Brž ko je iz Brodnic v Trier domov prišel bil, mu
njegov hišnik takoj začne pripovedovati, kako je
na tihem prešeštnico z otrokom v gozdu umoriti
ukazal. Grof je s tem zadovoljen, in je še pohvalil
previdnost hišnikovo. Komaj je pa nekaj dni pre¬
teklo, začela ga je vest peči, in misel na Genovefo
ga je z neizrekljivo žalostjo napolnovala, vse nje¬
govo hrepenjenje je povsod le grofinje iskalo, in
ni mu bilo mogoče znebiti se teh misel in željžt.
Mislil je sam pri sebi, morda se ji je napram kri¬
vica zgodila; spoznal je tudi, da se je čez njo
strašno pregrešil, ker ni te reči po sodniji pre¬
iskati ukazal. Poslednjo noč'je imel grof sledeče
sanje: Zdelo se mu je, da velikansk zmaj svoje stud-
ljivo žrelo ■ odpira in se po njegovi preljubi ženi
steguje, jo zdaj pa zdaj zgrabiti in odnesti v svojem
krvoločnem gobcu, pa nobenega ni, da bi jo bra¬
nil in varoval. Te sanje so ga še bolj z žalostjo
napolnile, in ves v obupu jih je drugo jutro hudob¬
nemu hišniku pripovedoval, ki mu jih je tako-le
razkladal: Zmaj pomeni kuharja Dragona, kteri je,
pozabivši svojo zvestobo, grofinjo zapeljal, da se je
svojemu možu odpovedala. Golo je grofa tudi pre-

30

govoril, naj takim sanjam v prihodnje nič ne
verjame, temuč naj bode prepričan, da je gro¬
finja s kuharjem še večjo kazen zaslužila. Da bi
torej grofu žalost pregnal, je Golo vsaktere gosta-
rije, plese in obiskanja mnogih prijateljev naprav¬
ljal in si vse izmislil, karkoli bi grofa razveseliti
utegnilo. Vse to je sicer njegove zunanje počutke
razveseljevalo, ali njegovih srčnih ran, ki so od
dnš do dne vedno rastle in ga bolj pekle, mu ni
mogel zaceliti.

Nekega dnč grd grof v izbo svoje žene in
najde med drugimi papirji tudi tisto pismo, ktero
mu je grofinja v ječi pisala. Z nepopisljivo marlji¬
vostjo prebira pismo in spozna, da je Genovefa
čisto, čisto nedolžna. Že med branjem je bil s toli-
košnim kesanjem in usmiljenjem do nedolžne žene
napolnjen, da je začel milo in bridko jokati in
mislil, zdaj ga mora žalosti konec biti. Proti
Golotu se je pa tako razkačil, da bi ga bil na
drobne kosce raztrgat, ko bi bil pričujoč Prekli¬
njal ga je kakor hudobnega izdajalca, in na dno
pekla bi ga bil pahnil, ko bi bilo mogoče. Golo je
precej čutil, kaj ga čaka in se je za nekaj dni
skrival in ni se prej na beli dan prikazal, dokler
ni zvedel, da se je grofova jeza že vlegla. Tu je
zvita buča vedela grofa tako preslepiti, da je grof
več njegovim besedam, kakor pa pismu verjel. Med
drugimi mu reče: »Genovefa v pismu sicer pričuje,
da je nedolžna in da ni nikoli kaj tacega storila,
— o pač lep zagovor, ko bi že tajenje dosti bilo ;

31

tim načinom so potem vsi tatje in prešeštniki ne¬
dolžni. temi in jednacimi besedami je Golo grofa
potolažil in se tako zopet popolnoma očistil. Pa no¬
tranji grofov mir ni dolgo trajal — povrnili so se
kmalu stari dvomi, in če dalje huje njegovo srce
kljuvali. Zmiraj se mu je zdelo, kakor da bi mu
glas v ušesa šeptal: »Zapovedal si Genovefo umo¬
riti, ukazal si nedolžnega otroka ubiti, velel si po¬
božnega kuharja usmrtiti!" To očitanje vesti ga je
tako peklo, da ni nikjer pokoja našel, temuč zmi¬
raj okolo hodil, kakor bi bil pamet zgubil. Večkrat
je s žalostnim glasom zavpil: „Oh Genovefa, kje
si? Kam si prišla, moja prisrčna ljuba? Oh, ne¬
dolžno si umrla, in te smrti sem le jaz kriv.“ Grdi
Golo je kmalu videl, da je dušni stan grofa od
dnč do dne nevarniši, zato jo je popihal ne le iz
gradu, ampak še celo iz tiste dežele, kjer mu je
šlo za kožo. Nekaj časa za tem so našli sled
zakopanega mrliča, kopali so nadalje in našli so
truplo Dragonovo, kterega je bil Golo tir sim na
ta odročni kraj ukazal prenesti. Sam grof Zmago-
mir je ogledaval truplo, in od zdaj ni dvomil več,
da je kuhar po nedolžnem umorjen bil. K temu se
je še pripetilo, da je bila tista čarovnica v Brod-
nicah, ktera je bila grofa tako očitno ogoljufala,
ugrabljena in po sodnijski preiskavi kot nesramna
sleparica na pogorišče obsojena. Ko so jo že na
morišče peljali, je sodnike prosila, da bi ji dovolili,
še nekaj besedij izpregovoriti. Ko so ji dovolili,
reče glasno: »Čeravno sem v vsem svojem življenji

32

veliko smrtnik grehov storila, vsakako me nobeden
tako ne peče, kakor ta, da sem grofu Zmagomiru
njegovo ženo Genovefo kakor prešeštnico s svojimi
zvijačami tako živo pred oči postavila, da je trdo
verjel, in ga tako strašno goljufala. Zato je bila
potem grofinja s pobožnim kuharjem vred k smrti
obsojena, in je tudi kakor prešeštnica s svojim
otrokom vred umorjena bila. To me je od onega
časa vedno peklo in do smrti žalilo. Prekličem pa
vse tiste svoje besede in pred vsem svetom slo¬
vesno prisežem, da je grofinja s kuharjem vred
nedolžna. Prosim tudi, da bi to grofu poročili in
mu povedali, da sem vse to na prigovarjanje
grdega Golota storila."

Ko se grofu to naznani, vedel se je kakor da
bi prevelike žalosti in britkosti obupati nameraval.
Zdaj je še le na tanko spoznal, kako ga je pre¬
kleti Golo za nos vodil in njegovo ženo in njegovega
jedinega sinka po nedolžnem umoril. Spomin na to
mu je bil tako skeleč, da mu je bilo tuge zblazneti.
Druzega niso iz njegovih ust slišali, kakor jav¬
kanje in tarnanje, jok in stok. Včasih je tudi ka-
košno jezno besedo zoper Golota izrekel in ga pre¬
klinjal, da bi si vsaj nekoliko srce olajšal, in
sklenil je tudi, nad tem hudobnežem strašno ma¬
ščevati se.

Dve leti je že bilo, kar je bil z dvora zginil,
in grof ni vedel, kako bi to zvito bučo v pest
dobil. Tii ga je hotel z zvijačami vjeti. Pisal mu
je namreč prav prijazno pismo, v kterem se, to se

33

umeje, le na videz čudi, zakaj da ga je popustil,
ker mu je vedno ljubezen in čast izkazoval. Golo
se zagovarja in odpuščanja prosi, ker so ga neodlaj-
šljiva opravila klicala. Grof je le pisma ponavljal
in vedno tožil, kako težko da mu je biti brez tako
zvestega služabnika, in kako da ga v vseh rečeh
pogrešuje. To pisanje se je tako dolgo ponavljalo,
da je Golo mislil, grof mu je v resnici zopet milostiv.

Proti svetim trem kraljem je grof poslednjič
imeniten lov in gostijo napravil, na ktero je vse
svoje prijatelje povabil. Med drugimi je tudi Golota
prav prijazno povabil, in sicer je ta tako zvita in pre¬
kanjena buča sama v nastavljeno zanjko šla. Grof
ga je prav priljudno sprejel in se, če prav le na
videz, njegovega prihoda veselil. Živela sta kakor
prijatelja nekaj dni skupno, kakor bi se ne bilo nič
med njima zgodilo, in sta pričakovala drugih gostov.

VI.

Kako grof svojo ljubo Genovefo najde.

Sedem let je že Genovefa v puščavi živela, in
vsak je mislil, da je gotovo že med mrtvimi. Pri¬
bližale so se tedaj slovesne gostarije grofove. Ker je
pa Zmagomir svojim gostom tudi z divjačino postreči
hotel, šel je na lov in med drugimi služabniki tudi
Golota seboj vzel. Jezdarili so po puščavi sim ter
tja, jeden th jeden tam, in vsak si je prizadeval,
kako zver spoditi iz skrivališča. Grof nenadoma
zapazi košuto, vdere za njo čez grmovje in ska-
Sv. grofinja Genovefa. 3

u

lovje, in jo toliko časa podi, da košuta pri Ge-
novefini jami pomoči išče. Grof pride pred jamo,
pogleda noter in vidi, o groza, zraven zveri nago
žensko. Zavoljo te nepričakovane najdbe se tako
prestraši, da so mu mravljinci po hrbtu zamrgoleli,
ker je mislil, da to mora gotovo prikazen in ne živ
človek biti. Prekrižal se je s svetim križem in
ves prestrašen zavpije: „Če si od Boga, pridi ven in
povej, kdo si?“ Genovefa, ktera je grofa precej
spoznala, ktere pa grof ni spoznal, reče mu: „Od
Boga sem, pa uboga grešnica in naga žena, če
tedaj hočete, da ven grem, vrzite mi oblačila noter,
da bodem svojo nagoto pokriti mogla." Th ji grof
svoj plašč vrže, v kterega se kakor mogoče dobro
zavije in stopi iz brloga s košuto ob strani. Bole-
slava pa ravno ni bilo zraven, ker je bil šel iskat
korenja in zelišč. Grof se grozno čudi tako revni
in suhi podobi, in jo ves osupnen praša, kdo in
od kodi je. Ona odgovori: „Moj gospod! jaz revna
in od vsega sveta zapuščena sem na Brabantskem ro¬
jena in sem th sem zbežala, ker so mene in mojega
sinka po nedolžnem umoriti hoteli . 8  Ves začuden zdaj
Zmagomir praša: „Kdaj in kako se je to zgodilo?"
Genovefa odgovori: »Zaročena sem bila z žlahtnim
gospodom, kteri je začel sumiti, kakor da bi mu
ne ne bila več zvesta, in je zapovedal svojemu
hišniku, umoriti mene in otroka, kterega sem bila
Od svojega gospoda spočela bila. Iz usmiljenja pa
so mi služabniki prizanesli proti tej pogodbi. da
nikdar ne bodem pred svojega gospoda šla, ampak

35

vedno v tem gozdu živela — in to je že sedem
let.“ Zdaj začne podoba Genovefina pred Zmago-
mirovimi očmi vstajati in sumiti je začel, da bi
morda utegnila ona njegova Genovefa biti, čeravno
je ni mogel spoznati, ker je ni bilo druzega kot kost
in koža. Zato jo nadalje praša: „Ljuba žena, povejte mi
vendar, kako se Vi imenujete in kakošno ime jeVašega
moža bilo!“ Zdaj mu Genovefa zdihujoče zavrne: „Mo-
jemu možu je ime Zmagomir in meni uboga Genovefa!*
Kakor oster meč presunile so te kratke besede
grofovo srce in hipoma je ves osupnen raz konja
na tla skočil. V omedlevici je ležal na svojem obrazu.
S časoma glavo povzdigne in jo klečš nagovori:
»Genovefa, oh Genovefa! mar si ti?“ Ona odgovori:
»Jaz sem, preljubi gospod! jaz sem uboga Geno¬
vefa . 11  Ves v solzah zmiraj še ldečč grof pristavi:
„Za božjo voljo, v kako velikem pomanjkanji in rev¬
ščini te zopet najdem! Jaz brezbožni hudobnež
nisem vreden, da me še zemlja nosi, ampak zaslu¬
žim, na dno pekla pahnjen biti: ker le jaz sem vse
te tvoje nesreče kriv, jaz sem hudobni mož, ki je
svojo ženo zavoljo krivične sumljivosti umoriti ukazal.
Gorje meni grešniku! gorje moji ubogi duši! kako
hočem Bogu zadostiti in tebi storjeno krivico po¬
vrniti? Odpusti mi, preljuba Genovefa, odpusti mi,
zavoljo križanega Jezusa, ki je tudi svojim sovraž¬
nikom na križi odpustil. Ne vstanem prej izpred
tvojih nog, dokler milosti od tebe ne zadobim, in
pred nisem utolažen, dokler mene z milimi in pri¬
jaznimi besedami ne potolažiš."

36

Komaj se je Genovefa solz zdržala, in je po-
jemaje rekla: „Nikar ne bodi tako žalosten. Ni bila
tvoja pregreha kriva, ampak božja volja je bila tako,
da sem v puščavo šla. Iz vsega srca ti odpustim
in sem ti že od začetka odpustila. Usmiljeni Bog
naj nama najine grehe odpusti in naji svoje milosti
deležna stori." Na to mu je roko podala in ga
vzdignila. Vstal je zdaj grof in je poln žalosti v
obličje svoje žene gledal. Mislil je, da mu mora
srce počiti tuge in britkosti, ker je videl, kako je
nje obraz, kteri je bil nekdaj angeljskemu jednak,
zdaj tako izpremenjen. Zraven se je pa tacega spo¬
štovanja do Genovefe čutil užuganega, da je menil,
pred svetnico božjo stati, in čeravno je tako pri¬
jazna bila, si je vendar komaj upal ž njo govoriti.
Po nekterik globokih zdihljejih ji reče: „Kje je pa
revni otrok, kterega si v ječi rodila? Je-li še pri
življenji?" Ona odgovori: „Zares velik čudež je to,
da še živi; sama bi ga pač ne bila mogla preživiti,
ker mi je živeža zmanjkovalo, usmiljeni Bog je pa
to košuto vsak dan k nama pošiljal, da ga je dva¬
krat na dan dojila."

Komaj Genovefa to izgovori, je že preljubi Bo-
leslav priskakal, zavit v ovčjo kožo in imaje mnogo
korenin v rokah. Ko grofa zagleda, se močno pre¬
straši in zavpije: „Mati, kdo je pa ta divji mož,
ki pri Vas stoji? Bojim se ga." Mati mu reče: „Nikar
se ga ne boj, moj ljubi sin, pridi le brez strahu
bližej, ta mož ti ne bo nič storil." Zdaj grof proti
Genovefi pravi: „Je-li to najin ljubi sin?“ —„Da, to

37

je ono revno dete,“ mu ona odgovori. Zdaj je bil
grof tako žalosten in zraven tako vesel, da sam
ni vedel, kaj je mogočnejše od te žalosti in ve¬
selja na tem svetu. Ko deček bližej pride, reče
mu mati: „Glej, to je tvoj ljubeznjivi oče, pojdi k
njemu in poljubi mu roko." Otrok je to tudi storil,
in grof vzame svojega sina v naročje, veselo ga
na srce pritiska in neprestano poljubuje. Žalosti in
veselja ni mogel druzega izpregovoriti, kakor to: „0
ti preljubi sin, o ti moj presrčni otrok!"

VIL

Kako se Genovefa ž njimi v grad vrne.

Ko si je grof Zmagomir objemaje svojega sina
utešil vznemirjeno srce, zatrobil je v lovski rog in
svoje skup poklical. Ko so ti vsi hipoma privreli,
zelo so se čudili, tako siromaško ženo pred njim in
otroka v njegovem naročji videti. Grof jim reče:
„Kaj se Vam zdi, kdo je ta žena? Jo bodete vendar
spoznali?" Ko vsi odmajejo, jim nadalje pravi: „Ne
poznate mar več moje Genovefe?" Pri teh besedah
se vsi zagrozč in začudijo ter niso vedeli, kaj bi
odgovorili. Drug za drugim so pristopali, jo prijazno
pozdravljali in svoje veselje naznanjali, da še tista
živi, ktero je vsak v gradu že sedem let obžaloval.
Dva izmed njih sta hitro domu jahala, da sta no¬
silnico, v kteri so slabo Genovefo v grad nazaj nesli,
in obilo oblačil prinesla, v ktera so grofinjo spo¬
dobno oblekli. Med vsemi služabniki in lovci je Golo
zadnji prišel in je čutil, da ga nič dobrega ne čaka.

38

Grof mu dva nasproti pošlje, da naj brž ko brž
pride, ker je prav čudovito zver našel. Ko je dospel,
praša ga grof: „Golo, li poznaš to ženo?" Ko je
z glavo odmajal, da ne, grof ves razkačen nad njim
zareži: „Ti največi hudobnež, kterega koli solnce
obsije, ne poznaš li več moje preljubeznjive Geno¬
vefe, ktero si po krivem pri meni zatožil in po
nedolžnem k smrti obsodil? O ti strašni ubijalec,
kako te čem dosti kaznovati, da si meni tako gren-
kost pripravil in pahnil mojo ženo in otroka v naj-
večo revščino. Ko bi te tudi še tako zelo mučil,
ne mogel bi te zadosti trpinčiti; ko bi te celo tisoč¬
krat umoril, za tvojo pregreho zadostiti bi ti ne
mogel nikakor." Med tem je Golo na kolena padel
in ves v joku milosti in odpuščanja prosil. Razto-
goteni grof ga je pa zapovedal zvezati in kakor
največega razbojnika domu peljati.

Na to je grof Zmagomir svojo ženo prosil, da
naj ž njim v grad nazaj gre. Genovefa pa, preden
se loči od tega kraja, še enkrat v svoj brlog gre,
spremljevana od vseh pričujočih, pade tam pred
britko razpelo na koleni in se Bogu za vse na tem
kraji prejete dobrote zahvali. Poslovi se potem pri
svojem dragem križi ter ga še jedenkrat prav gi¬
njeno poljubi. Zdaj jo grof Zmagomir za roko prime,
in hraber vitez vzame Boleslava v naročje; tako se
vsi počasi proti gradu napotijo, dokler jim nosilnic
nasproti ne prineso. Preljubeznjivi ptički so okolu
njih prijazno ferfotali in svojo žalost na znanje da¬
jali, kako neradi Genovefo in Boleslava zgube. Ko-

89

šuta je vedno za Genovefo hodila kakor priprosto
jagnje, in ni je bilo moč od nje spraviti. Ko so že
tako nekaj časa popotovali, so jim nosilnico naproti
prinesli, pa prišlo je tudi mnogo ljudi ž njimi, ker
se je vsak grajščan hotel tega veselja udeležiti in
grofinjo s častjo domu v grad spremljati.

Ko so že blizu gradu bili, srečata jih dva ribiča,
ki sta neznano veliko ribo grofu darovala. Ko so
jo odprli, našli so v njenem trebuhu zlati zakonski
prstan, kterega je bila grofinja nevoljna v vodo
vrgla, ko je bila iz grada k smrti peljana. Vsi so
se temu čudili, posebno pa grof, ki ni mogel dosti
Boga hvaliti, da ju je zdaj tako milostivo poveličal.

Povsod v gradu in v okolici je bil že ta čudež
popolnoma znan. Vsi, domači in povabljeni, so v
trumah v grad prihajali, novo svetnico gledat, kjer
so imeli veliko vzrokov veselit in radovat se; vsaj
so svojo žlahtnico in gospo kakor od mrtvih obujeno
gledali in vse čudovito slišali, kako je Bog njeno
nedolžnost razodel.

Ko sta grof in grofinja v grad prišla in po¬
zdravljena bila, so se slovesne pojedine začele in
so ves teden trpele. Genovefa pa ni mogla nobene
jedi, ne mesa ne rib, jesti in tudi nobene pijače,
ne vina ne pive, užiti, ker se je v puščavi na vse
druge reči navadila bila. Zato so ji mogli iz korenin
in zelišč jed napravljati.

Ko je bil teden veselja in radovanja prešel, je
bil tudi Golo sojen. Necega dnč ga ukaže grof iz
ječe pripeljati in vsem gostom pokazati, rekoč: »Glejte,

40

moji preljubi prijatelji, to je tisti nesrečni zločinec,
ki je toliko hudega storil, da ne morem vsega jeze
povedati. On je hotel mojo ženo zapeljati in v ne-
pokoj pahniti, jo je kakor prešeštnico brez moje
vednosti v ječo vrgel; ji samo vode in kruha v živež
dajal, jo pri porodu brez vse pomoči pustil in otroka
še krstiti pustil ni. On je mojo predrago Genovefo
pri meni krivo zatožil, z zvijačami me preslepil, po¬
božnega Dragona s strupom umoril, mojo predrago
ženo z otrokom vred umoriti ukazal, jo sedem let
v strašno revščino pahnil in mene grenil — zdaj
pa, Vi predragi, sodite, kakošne kazni, je ta grdi
hudobnež vreden." Vsi so maščevanje čeznj vpili
in ga k naj strašnejši smrti obsodili. Tu pade hu¬
dobnež pred grofinjo na koleni in jo za božjo voljo
prosi, odpustiti mu in zanj prositi. Usmiljena Ge¬
novefa je bila tako omečena, da je grofa in vse
pričujoče za Golota prosila, naj mu zavoljo nje
odpuste in ga še pri življenji puste. Grof ji reče:
„Preljuba žena! zavoljo tvoje čednosti bi rad tvojo
prošnjo uslišal, da bi tega veselega praznika nobena
reč ne grenila; ker pa nisem samo jaz, ampak tudi
vsa grofovska rodovina, razžaljen bil, morajo oni
sodbo skleniti." Ti pa niso o nobenej milosti nič
vedeti hoteli, rekoč, da bi se v prihodnje ne reklo:
Golo je bil nedolžen, zato ga niso mogli umoriti.
Obsodili so ga torej, da ga morajo v njih pričujoč-
nosti štirje voli raztrgati. Privezali so torej na
vsako nogo in roko vrv, in vsaka teh štirih vrvi je
bila k jednemu volu privezana; potem so vse vole

41

naenkrat pognali proti vsem štirim stranem sveta
in raztrgali so Golota. Precej potem je rabelj tudi
vsem njegovim tovarišem glave posekal, in njihovi
otroci so bili iz grofije prognani. Tisti pa, ki so
bili grofinji zvesti ostali, ali ji kakorkoli stregli, bili
so bogato obdarovani. Med temi je bila tudi tista
deklica ktera je bila grofinji pero, papirja in črnila
prinesla, kakor tudi jeden onih služabnikov, kteri
ni hotel grofinje v gozdu umoriti; in ker je bil
drugi že umrl, je grof njegove naslednike tudi bo¬
gato oblagodaril. In tako je bilo dobro delo staršev
še otrokom poplačano.

VIII.

Kako Genovefa še nekaj časa s svojini mo¬
lom sveto in pobožno živi in potem srečno
umrje.

Genovefa je potem s svojim možom prav sveto
živela, in grof ni vedel, kako bi ji zadosti streči in
služiti mogel. Ljubil in častil jo je, kakor se časti
svetnica, in ji skazoval vso čast in slavo, ktera se
vzvišeni kneginji skazovati more. A grofinja ni imela
nikakoršnega veselja nad temi posvetnimi rečmi in
častmi, kajti bile so vse njene misli in. dejanja le
proti nebesom obrnene. Ker ni mogla navadnih jedil
prav nič uživati, je zmirom tako slabela, da ni nik¬
dar več svojih poprejšnih moči zadobila in je še
četrt leta s svojim možom živela. Ko je bila ne-
cega dnč vsa zamaknena v molitvi, se ji prikaže

42

truma svetih ženh in devic, med kterimi se je pre-
čista devica Marija kaj častitljivo svetila. Vsaka ji
je nebeško cvetlico podala, Marija je pa v rokah
prekrasen venec iz drazih biserov držala in ji rekla:
„Preljuba hči, poglej ta venec z dragimi biseri
ozaljšan, kterega si zaslužila z ono trnjevo krono,
ktero si nosila v puščavi. Vzemi ga iz mojih rok,
ter glej, zdaj je prišla ura, v kteri se bode za te
večnost veselja in radosti pričela!" Pri teh besedah
je Marija prelepi venec na njeno glavo položila in
zopet s svojimi tovaršicami v nebesa zginila. Te
prikazni je bila Genovefa jako vesela, ker zdaj je
spoznala, da se je približal čas rešenja iz nadlog
in trpljenja ; svojemu možu pa ni nič o tem pravila,
da bi pred časom ne bil preveč žalosten. Kar je
pa zamolčati hotela, bilo je kmalu očitno. Ne dolgo
po tej prikazni jo je vročinska bolezen napadla, in
morala se je, dasiravno se je dolgo branila, vendar v
posteljo vleči. Grof Zmagomir je bil zaradi tega silno
žalosten in je vsakoršne pomočke poskušal, oteti
jo, pa vse je bilo zamhn. Ko sta dobri grof in nje¬
gov sinek videla, da bolezen nič ne odjenjuje,
temuč da kolikor dlje, tolikanj huje prihaja, je ne-
tolažljivo žalosten bil, kar je tudi vse grajščane
močno bolelo. „Oh ! jaz ubogi mož“, je tugoval,
*sem tako nesrečen, da moram vse dni v žalosti
preživeti. O kaj sem pač pred Bogom pregrešil, da
mi vse naj ljubše odvzame: Jedva je po dolgi brh¬
kosti zopet veselje pri meni prebivati začelo, in
jaz le malo časa svojo predrago ženo zopet imam,

43

hoče mi jo Bog zopet vzeti. O raje bi je ne bil
nikdar najdel, ker jo moram v takih težavah izgu¬
biti. O moja predraga Genovefa", reče ji, »hočeš
se že tako hitro, komaj najdena, od mene ločiti, in
me do dna srca užaliti? Imej torej usmiljenje z
menoj in prosi dobrotljivega Boga, da te naj še
vsaj nekaj časa pri meni pusti." — Ljubeznjivo mu
Genovefa odgovori: »Preljubi moj mož, nikar ne
žaluj tako močno zavoljo moje smrti, ker s tem nič
druzega ne dosežes, kakor da tudi mene seboj vred
žališ. Vsaj vidiš, da ne more drugače biti, zato se
prostovoljno v božjo voljo podaj. Kar me zdaj pri
moji smrti naj bolj teži, je to, da tebe in ljublje¬
nega Boleslava vidim v tolikošni britkosti; ko bi
bila pa vidva bolj potolažena, bi rada umrla in to
minljivo življenje z večnim zamenjala. Zato vaji še
jedenkrat prosim, bodita potolažena in pomislita,
da grem k svojemu in vajinemu Bogu, kterega bom
za vajini in vseh ljudi blagor prisrčno prosila." Ker
je bila vedno slabša, so jo s svetimi zakramenti
prevideli, in ona je potem ves čas v največi pobož¬
nosti dopolnila Ko je čutila, da se je njena ura
približala, v kteri se bo mogla od tega sveta ločiti,
poklicala je vse grajščane k sebi, jim je še marsi-
ktere dobre nauke dajala in jih blagoslovila; po¬
sebno je pa blagoslovila in tolažila svojega Bole¬
slava, od kterega se je naj težje ločila. Po vsem
tem je Genovefa izdihnila svojo blago dušo drugi
dan malega travna v letu sedemsto sedem in pet¬
desetem in šla večno veselje uživat

44

Poln britkosti in žalosti se grof s svojim sinom
čez mrtvo Genovefo nagne in tako glasno in britko
tarnati in jokati začne, da so se vsi bali, da bosta
tudi onadva za njo šla. Tugovali in žalovali so vsi
posli in domači po gradu tako, da se je moral tudi
zjokati, kdor jih je slišal. Ubogi grof, kteri je bil
le po Golotu njene tolikošue revščine kriv, je za
gotovo mislil, da ga je Bog s tem hotel kaznovati,
in mu ni pustil tako svete žene več imeti. Zato ni
bilo konca ne kraja njegovih tug in njegovega jo¬
kanja, in nihče ga ni mogel utolažiti. Ni se ganil
niti trenutka od mrtvega trupla svoje žene ter je tako
milo jokal, da je bilo misliti, njegove britke solze
morajo Genovefo k življenji obuditi.

Ko so mrtvo Genovefo v mrtvaško oblačilo pre¬
obleči hoteli, našli so na njenem golem truplu trdo
in ostro obleko, ktero je nosila, da bi lagje Bogu
služila in se vadila v zatajevanji same sebe.

Britko in težko je bilo gotovo vsakemu videti,
kako je tudi košuta, ktera je bila z grofinjo iz
puščave v grad prišla in se z vsakim poprijaznila,
tugovati začela, ko je Genovefa bila umrla. Še celo
za pogrebom je šla s povešeno glavo in je
potoma žalostno vpila, da se je vsem smilila, in ni
nehala stokati, dokler niso trupla v grob položili in
zakrili. Po tem se je pa na grob vlegla in ni šla
z njega, da je žalosti tam poginila. V vedni spomin
tega čudeža, je grof ukazal pod mogilo grofinje ko¬
šuto od kamena izsekati, da bi potomci te prigodbe
nikdar ne pozabili.

45

IX.

Kako grof na Genovefinem grobu cerkev
sezida in potem s svojim sinom v ravno
istej puščavi živi in umrje, kjer je ona
revno živela.

Grof je bil s svojo ljubo ženo tudi vse veselje
in radost pokopal, nobena reč ga ni več na tem
svetu veselila in rado vala. Kakor megla se je okolo
vlačil in vedno se mu je na obrazu notranja žalost
brala. Povsod je žaloval po svoji ženi in v cerkvi
je le pred njenim grobom klečal; doma v gradu se
je večkrat na dan v njeno sobo zaprl, kjer si jo
je najbližej in najbolj pričujočo mislil. Žalostno se
je ž njo pogovarjal in jo prisrčno odpuščanja prosil,
da jo je v življenji tako preganjal. Mislil je namreč,
ko bi jo bil mogel le dalje ljubiti in ji storjeno
krivico poravnati, bi še potolažen bil; ker mu je
pa tako hitro odmrla, in ker mu je tedaj vsa pri¬
ložnost odvzeta bila, skazovati ji svojo ljubezen, ni
se mogel nikoli utolažiti.

Tega njegovega žalovanja se je Bog usmilil in
angelja z nebes poslal, tolažit ga. Ta je k njemu
romarsko napravljen prišel in ga prenočišča prosil,
kar mu je grof tudi prav prijazno dovolil. Grof se
vč da ni nič druzega mislil, kakor da je le-ta romar
in se je pri večerji marsikaj ž njim pogovarjal,
med tem tudi o svoji preljubi ženi, in tu mu je
romar tako na srce govoril, da naj se vda popol-

46

noma božji volji, kar je grof tudi storil. Drugo jutro
je hotel grof še dalje ž njim govoriti, pa ni bilo
ne sluha ne duha o njem, kakor samo njegova
romarska obleka je bila še th, ktero je bil v za¬
hvalo tako prijaznega sprejema v spalnici pustil.

Ko je enkrat grof k Genovefini jami v puščavo
šel, glej, najde tam jelena, kteri je neostrašen ob¬
stal in ni hotel bežati, če so tudi psi lajali. Grofu
se je to čudno zdelo, in brž zapovč pse usta¬
viti, da se zveri nič hudega ne zgodi; on je pa
noter šel, jamo s solzami močil in pred podobo
križanega Jezusa pokleknil. Oh! to je tisti kraj, je
sam pri sebi mislil, kjer se je nedolžna Genovefa
za greh pokorila, kterega nikoli storila ni; to je
jama, ktero je zapuščena nedolžnost z zdihljeji ua-
polnovala. Tukaj se je tvoja pobožna žena za tuje
grehe pokorila, zakaj bi se ti ne za svoje? Ko je
bil to sam izgovoril, sklenil je, kakor po božjem
vdihu, živeti tukaj v tej puščavi še sebi odmerjene
dni. Hitro se potem nazaj v Trier vrne, kjer si od
ondotnega škofa Hidulfa privoljenja izprosi, da bi
smel na onem kraji kapelico zidati, kar mu je bilo
rado dopuščeno. Na to je grof Zmagomir tam pri
jami prav lepo cerkev z dvema ali tremi samostani
sezidal za vse, ki bi se tb pokoriti hoteli. Dokončano
cerkev je sv. škof blagoslovil in jo imenoval cerkev
naše preljubeznive Matere Marije.

Po blagoslovljenji cerkve so truplo sv. Geno¬
vefe iz njenega dosedanjega groba vzdignili in ga
tja prenesli, kjer je Genovefa tako ostro sedem let

47

živela, da bi tudi po smrti tam mirno in lehko po¬
čivala. Pri tej priložnosti so posebno sledeči čudeži
znameniti. Sveto truplo je bilo v mramorno krsto
položeno, ktero bi bili komaj trije pari volov vlekli,
in vendar sta jo takrat dva konja tako lehko pe¬
ljala, kakor bi nobene teže ne imela. In ko so to
sveto telo po gozdu peljali, se je povsod grmovje
in drevje priklanjalo, kakor bi hud veter pihal, in
še celo najvišja drevesa so se pripogovala s svo¬
jimi košatimi vejami globoko proti vozu. Tako so
torej Genovefino truplo tu v tej cerkvi v rakev po¬
ložili, in tisti križ, kterega je bila ona z nebes do¬
bila, na vrh altarja postavili. Po tem pogrebu je
grof doma v gradu vse reči tako v red dejal, kakor
da bi na smrtni postelji bil Poklical je svojega
brata in mu je vpričo svojega ljubega sina rekel:
»Gotovo si že na meni zapazil, da nemam nikjer
ne pokoja ne miru, in da vedno po svoji umrli
ženi tugujem. Da bi torej lagje temu svojemu nag¬
njenji zadostil, sem sklenil, svet popolnoma zapu¬
stiti in do smrti tam živeti, kjer je moja preljuba
Genovefa toliko časa v pomanjkanji in revščini živela.
Zato te za oskrbnika svojemu preljubemu Boleslavu
izvolim in te prosim, da boš zanj kakor za svojega
lastnega sina skrbel. On bode pa tudi tebe spošto¬
val in ljubil, kakor svojega očeta. 14  K sinu obrnen
pa reče: »Glej, moj prisrčni sin, vso grofijo ti iz¬
ročim in se hočem v puščavo podati. Ta tvoj stric
bodo pri tebi očeta namestovali, in zato jim moraš
vso ljubezen in čast skazovati, kakor si jo meni.“

48

Na to mu odgovori dobri in mili Boleslav: „Moj
ljubi oče, mislite li, da bi bilo prav, ko bi Vi za
se nebesa izvolili, meni pa le nekaj zemlje zapu¬
stili? Ne, oče, tega nečem, temuč hočem, kakor
Vi, tudi jaz nebesa posesti. Kjer Vi živeti in umreti
hočete, tam hoče tudi Vaš sin z Vami živeti in
umreti." — Temu se je oče strašno čudil in mu s
solznimi očmi reče: „Predragi moj sin, ostro življenje
ti bode težavno , in zavoljo svoje nježnosti ne
boš mogel prebiti." — „Pač lagje, ko Vi, moj dragi
oče, ker sem že sedem let v mladosti tako življenje
skušal. Zato tudi trdno sklenem in se ne dam svo¬
jemu sklepu odvrniti, da hočem tam, kjer sem bil
od svoje ljube matere izrejeu, živeti in umreti. In
Vam, moj ljubi stric, prepustim vso grofijo, da jo
prosto vladate in ubogim veliko dobrega storite."
Zdaj sta, oče in stric, sina prisrčno objela, ker sta
ga tako trdnega v svojem sklepu videla.

Zapored je grof Zmagomir ravno tisto romarsko
obleko, ktero mu je bil angelj pustil, oblekel, svo¬
jemu sinu Boleslavu pa enako delati dal. Potlej sta
se oba na veliko žalost svojih podložnih in žlahtnikov
od vseh poslovila in se v puščavo podala, tukaj
zvestejše Bogu služit. Kakor hitro je ljubi Boleslav
v puščavo prišel, so ga njegovi prejšni tovariši,
namreč divje živali, takoj spoznale in so v trumah
k njemu prihajale, se njegovega prihoda razvese¬
ljevat. Tukaj sta oče in sin pobožno in sveto živela
in tudi srečno v (gospodu zaspala.

Narodna in univerzitetna
knjižnica

00000445822