Kajetan Kovič Voda življenja DEŽ Dež ropota po žlebu, objestni, otožni, pločevinasti dež, pusti šum, razprostrt čez akacije, čez njihove močne, prihodnje vonje. Vodeno gledajo psi v rumeno obzorje. Vohajo lov in mokro, tujo žival. Mlačen večer prihaja. Zid je lepljiv in poten. Dečki božajo mokre pse in svoja tesna, neznana telesa. NEKAJ Nekaj je zakopano v zemlji ali v dolgem življenju ali v deželah telesa opojno kot baldrijan in težko kot ruda včasih potone med grozami Atlantide v mrzli prekat pekla da se na novo rodi iz morja iz pene rahlo kot šum na srcu in neresnično 602 603 Voda življenja VODA ŽIVLJENJA kot hiša iz vetra blaženo neulovljivo položeno med zvezde zmeraj navzoče v vseh stvareh in nikjer. pride in trka najprej tiho kot dež zgodaj zjutraj na okna bifejev kjer pijejo delavci hitre čaje pride iz mlačnega zraka iz steklene jeseni z okusom po cvetni gori in volčji nasladi in se dotakne rok in nog in kože po celem telesu pride v omotico mlinov na veter vijakov in močnih motorjev v nori dinamični dan v belo srce sveta pride in reče: jaz sem voda življenja kam tečem kam tečem. POPOTNIK Zlomljeni so pečati razodetja. Prostor telesa je goreč in bel. Okus sveta je neizmernost cvetja. V lončenih žarah drgeta pepel. Pijane v lipah tavajo čebele. Višnjeva voda bruha iz kotanj. Od kukavic so gore potemnele. V zahodnem soncu tone prostor sanj. Katera moč te kratke rože jemlje? Požar divja čez bele grede rok. Popotnik gre po ozkem robu zemlje. Na oni strani ga ne čaka bog. DEŽELA Smrt me bo vzela za točaja. MRTVIH gej p^ DO stopil v temni dvor. Zašla bo slika tega kraja. Njegova teža in napor. O prostor, lep in enostaven. O najbolj tiha od tišin. O čas za zmeraj vodoraven. Prosojna godba korenin. Dve roki, položeni v spanje. V neslišno lesketanje zvezd. V doslej neznano praznovanje. K sencam šentjanževih nevest. V rastlinsko noč, kjer so objete na svetu ločene stvari. Kjer skoz velike bele cvete neponovljivi dež šumi. Kjer teža lovorovih vencev ne bega prostega duha. Kjer pada v beli mir studencev bežeča voda iz gora. Od cvetja blažene. Zvezane v rime. In spet poražene s sadovi zime. 604 Kaj« DEŽELA ŽIVIH O sence, vržene v prostore živih. V deželo milosti. V deželo krivih. Neskončno združene v urah omame. Na bregu belih rek brezupno same. 605 Voda življenja V goščavah bezgovih medleče trave. Bolne od bambusa in od daljave. Od dolgih žalovanj neskončno nežne. Kot dih iz večnosti. In tako bežne. LOVEC V temni večer se naperijo loki. Težka roka z njimi ravna. V nora usta padejo zvoki. Zadrgetajo tarče sveta. DEŽELA NEROJENIH Dežela na drugi strani sveta. Iz senc. Iz belega zraka. Sama in neuresničena. Ki plameni. Ki čaka. Ki je nič. In nenadoma vse. Vržena v nemogoče. Zgodba, ki se zgodi ali ne. Ki se zgoditi hoče. Ki skoz temne ograde strmi. Bleda in brez okrasa. Ki ima neverjetne oči. iz prihodnjega časa. Ki je pred vrati. Pred oknom. Tu. V regratu. V črnem lapuhu. Ki je daleč pod goro ledu. Daleč pri svetem duhu. Bela ptica, ki tiho leti skoz neskončna okrožja: eno perut iz prihodnosti, eno iz domotožja. 606 V gori završijo drevesa. Lovca v mračnem gozdu je strah. Pride godba od daljnega plesa. .Kamen potone v temnih vodah. Pade žival, od loka zadeta. V mraku zasijejo mile oči. Minejo ure. Minejo leta. Lovec je lep od njene krvi. Kajetan Kovič