PESMI
Niko Grafenauer
I
Počasi, kakor bi me zaslamjal ugašajoč nagib, grem skozi gozd, ki v njem tiktakajo žolte živalske oči. Utrujenost me včasih kot temen plamen obsveti.
Korenine dreves
se stikajo v meni letnih časov.
Sove trzajo v snu
kot težke ure
in z zateglimi klici
bijejo v noč.
Daleč je poletje, čvrsti vzgib luči! V dolgem pramenu cvetijo prividi.
II
Na obsijanih vrhovih, zazrti v sen, ki v njih noči kot zli plameni pojo gorski ptiči.
Bojte se smrti v planinah. Svobodni, brez bojazni dihate v pršečem snegu.
Pozimi, in svet je tako lep, ko se uaježi;
430
stvarem
se sence, ki prinašajo pokoj,
zmerom bolj krajšajo.
Stopate v vrtinec;
veter vas oblizuje, med kamenjem iščete vode, hrepeneč po vrnitvi, šum, ki spreleti telo v krogu, tako visoko.
In se spustite
kakor težak udarec zvona v noč.
Prah je, v mrzlem sunku vetra, temno pribežališče.
III
Spokojna senca gore s težko kretnjo zasloni svet.
V njej kot v lahkotni igri
prši zima na siva tla.
Daleč v snu, ki nas giblje, donijo klici sove. Vsako jutro, ko udari zvon v naježeno tišino, polno smrtnih blodenj
in sanj,
ki so utišale hiše, se med prividi,
obliti s senco, v temnih valovih odpravimo k njej.
Potem, v zimskem mraku,
ob zubljih bakel,
431
ki se v njih lice,
kot v zrcalu razodeva,
prirejamo neme obrede.
Kot sen,
ki temni v petelinje petje umiramo zelo svobodni.
IV
Z obrazom, ki nemo zamira pod težo teme
in ga samo dolg pramen misli kdaj za hiip odstre, stojim na robu svojih sanj.
Prividi me obstopajo, zazrti v tla, ikot da pojo.
Na vrtu se, oblito z zlom, v snu razcveti drevo. In sem z očiščujočo grozo obsijan.
V njej čutim mrtvi dih stvari,
ki v svitu seme nad mano kroži.
Nevidni pajki begajo po moji koži.
Vidim ljudi, kako se večji del noči
v tišini dvigajo od mrtvih. Potem sneži.
Dolgi sovji klici, ki jih smrt zaplodi,
kot sence rastejo vsemu nasproti
in vse se umika vase po varljivi poti: »uh uh« negibnim stvarem v noči, v srcu usode, v tišina. In vse teče s tihimi (prsti, brez pomišljanja kakor spomini.
Počasi, če dolgo sneži, odpre svet svoje belo oko.
Potem se spustimo. Pozimi je tako
(lepo). Nanizani smo na dolg soj, ki pada z vrha temne gore. Nanizani smo na dolg soj z belega vrha temne gore.
Od daleč kakor val, poln težkih sanj,
obdani z mrakom, ki se svita v dan,
prihajamo. Požira nas razcvet voda.
Zazremo se v temo na rob sveta.
S strmega vrha gore se oko sove zlobno lesketa.
432
v
Blues
Mrak navdihuje svet z zamolklim mirom. Stvari privzemajo skrivnostnejše oblike. Mrak navdihuje svet z zamolklim mirom. Stvari privzemajo skrivnostnejše oblike. V meni se tih nagib počasi razcveti. S snom oblit vstajam iz sence noči.
Svetla, kot da bi drobno snežilo, leži
jalova pokrajina za mano.
Svetla, kot da bi drobno snežilo, leži
jalova pokrajina za mano.
Včasih me žolto oko ujede obsije.
Vse, kar odmre, temna voda zalije.
Podnevi, v živi pripeki, se tu in tam kakor zrel plod razklene kamen. Podnevi, v živi pripeki, se tu in tam kakor zrel plod razklene kamen. Počasi mi, zastrte s snom, ugašajo oči. Kot mrtev list ležim na gori, ki temnic
433