163 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023), 163–188 MitJa t roJar teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini Cobiss : 1.01 https ://doi .org /10.3986/Jz.29.2.06 Članek opisuje odnos med metajezikom in objektnim jezikom ter osnovne pojme, uporab- ljene pri opisu metajezika in jezikoslovne terminologije. Navedene so posebnosti sloven- skega metajezika, pri čemer je posebna pozornost posvečena pojavu avtonimije v jeziko- slovnih besedilih. Ključne besede: metajezik, avtonimija, terminologija, jezikoslovna terminologija, ponazarjalni zgledi Theory of Metalanguage and Description of Autonymy in Slovenian This article describes the relation between metalanguage and object language, as well as essential concepts used in the description of metalanguage and linguistic terminology. The article outlines special features of Slovenian metalanguage, with special attention devoted to autonymy in linguistics texts. Keywords: metalanguage, autonymy, terminology, linguistic terminology, illustrative examples 1 uvod Naravni 1 človeški jezik ima dve specifični lastnosti, po katerih se loči od drugih semiotičnih sistemov: zmožen je opisovati druge (nejezikovne) semiotične siste- me (tj. opravljati funkcijo metajezika teh sistemov, npr. sistemov znakov v logiki, matematiki, sistemov neverbalne komunikacije), hkrati pa omogoča opisovanje samega sebe, tj. z jezikom lahko opišemo jezik sam; noben drug semiotični sis- tem razen naravnega človeškega jezika ne more biti istočasno sredstvo in predmet opisa (gl. Rey-Debove 1997: 1–2). Z metajezikom so se v preteklosti ukvarjali predvsem filozofi in logiki, v jezikoslovju in semiotiki pa je bil deležen relativno Mitja Trojar  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  mitja.trojar@zrc-sazu.si https://orcid.org/0000-0003-3334-2413 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0038, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Gre za predelano in dopolnjeno različico drugega poglavja doktorske disertacije Razvoj slovenske jezikoslovne ter- minologije v slovenskih slovnicah v 18. in 19. stoletju (Development of Slovenian Linguistic Terminology in Slovenian Grammars in the 18 th and 19 th Centuries), ki je bila obranjena leta 2017 na Univerzi v Novi Gorici pod mentorstvom izr. prof. dr. Kozme Ahačiča (gl. Trojar 2017). 164 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini malo pozornosti (z izjemo Jakobsona, Hjelmsleva, Barthesa in Harrisa). Najizčr- pnejši poskus opisa lastnosti naravnega človeškega metajezika je jezikoslovna teo- rija metajezika francoske jezikoslovke Josette Rey-Debove (gl. Rey-Debove 1971; 1979; [1985] 1997; [1989] 1997; 1990a; 1990b; 1997; 2001), ki je predstavljena v nadaljevanju. 2 metajezik in a vtonimi v teoriji Hjelmslev (1963: 119–120) umesti metajezik 1 v svojo teorijo z ugotovitvijo, da je na podlagi spoznanj iz logike naposled mogoče govoriti o obstoju semiotike, 2 »ka- tere ravnina vsebine je semiotika. To je tako imenovani metajezik […] (oziroma bi bilo treba reči: metasemiotika), s katerim je mišljena semiotika, ki se ukvarja s semiotiko; v naši terminologiji mora to pomeniti semiotiko, katere vsebina je semiotika. Jezikoslovje samo mora biti takšna metasemiotika.« V nadaljevanju Hjelmslev (1963: 120) definira metasemiotiko kot »znanstven/o/ semiotiko, katere ena ali več ravnin je semiotika (so semiotike)«, in doda, da si je po vzoru logi- kov mogoče zamisliti tudi znanstveno semiotiko, ki se ukvarja z metasemiotiko. Metaznanstveno semiotiko definira kot metasemiotiko, ki ima kot svojo objektno semiotiko znanstveno semiotiko. 3 Pomembno je poudariti, da je metasemiotika po Hjelmslevu znanstvena semiotika; z znanstveno semiotiko je mišljena semiotika, ki je operacija. 4 Vzporedno z metasemiotiko Hjelmslev konotativno semiotiko de- finira kot neznanstveno semiotiko (tj. kot semiotiko, ki ni operacija), »katere ena ali več ravnin je semiotika (so semiotike)« (Hjelmslev 1963: 120). 5 1 Termin metajezik je v logiko uvedel Alfred Tarski leta 1930 (gl. Jakobson [1976] 1985). 2 Termin semiotika ima v Hjelmslevovi teoriji specifičen pomen; definirana je kot »hierarhija, v kateri vsaka od komponent dopušča nadaljnjo analizo v razrede, definirane z vzajemnim odnosom, tako da kateri koli od teh razredov dopušča analizo na derivate, definirane z vzajemno mutacijo« (Hjelmslev 1963: 134). Omeniti velja tudi hrvaški prevod (Hjelmslev 1980), kjer ang. terminu semiotic ustreza hrv. termin jezik, ang. terminom iz angleškega prevoda scientific semiotic, conno- tative semiotic, metasemiotic, object semiotic in meta-(scientific semiotic) pa v hrvaškem prevodu ustrezajo termini znanstveni jezik, konotativni jezik, metajezik, jezik-objekt, metaznanstveni jezik. Semiotiko gre torej tu razumeti kot »sistem pomenjanja« (fr. système de signification, gl. Barthes 1990: 200). V slovenskem prevodu Barthesovih Elementov semiologije (Barthes 1990) je uporab- ljen termin konotativna semiotika (z izrecnim sklicem na Hjelmslevovo teorijo). 3 V Saussurjevi terminologiji je torej semiologija metasemiotika z neznanstveno semiotiko kot objektno semiotiko, metasemiologija pa metaznanstvena semiotika s semiologijami kot svojimi objektnimi semiotikami (Hjelmslev 1963: 120). 4 Hjelmslev (1963: 131) definira operacijo kot »opis, ki se sklada z empiričnim načelom«. Em- pirično načelo zahteva, da je opis neprotisloven, izčrpen in čim bolj preprost, pri čemer ima zahteva po neprotislovnosti prednost pred zahtevo po izčrpnosti, zahteva po izčrpnosti pa ima prednost pred zahtevo po preprostosti (Hjelmslev 1963: 11). 5 Razlika med metasemiotiko in konotativno semiotiko je torej zgolj v tem, da je prva znanstvena (je operacija), druga pa neznanstvena (ni operacija). Hjelmslev prvotni definiciji metasemiotike in ko- notativne semiotike, v katerih omenja ravnini izraza in vsebine, nadomesti z zgoraj navedenima. To utemeljuje s pojasnilom, da pojma izraz in vsebina nista primerna za formalne definicije, saj gre za arbitrarni poimenovanji za prvini, ki sta definirani v opoziciji in negativno (Hjelmslev 1963: 120). 165 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) Barthes (1990) pretežno povzema Hjelmslevove opredelitve konotativne semiotike in metasemiotike (tj. metagovorice/metajezika, gl. op. 8). Poudarja, da je vsak sistem pomenjanja sestavljen iz izrazne ravnine (I) in vsebinske ravnine (V), pomen pa izvira iz razmerja (R) med tema ravninama. Pri konotativni semio- tiki gre za to, da »prvi sistem (IRV) postane izrazna raven ali označevalec drugega sistema« (Barthes 1990: 200), kar ponazori s spodnjo shemo (gl. preglednico 1) in s formulo (IRV) RV. Preglednica 1: Struktura konotativne semiotike (prirejeno po Barthesu 1990: 200) 2 I R V 1 IRV Pri metasemiotiki (metajeziku) pa gre za to, da prvi sistem (IRV) postane vsebin- ska raven (označenec) drugega sistema, kar ponazori s spodnjo shemo (gl. pregle- dnico 2) in s formulo IR (IRV). Preglednica 2: Struktura metasemiotike (metajezika) (prirejeno po Barthesu 1990: 201) 2 I R V 1 IRV Barthes (1990: 201) predstavi še eno shemo, ki je vzporedna z zgornjima dvema in že napoveduje teorijo metajezika J. Rey-Debove, saj izrazno in vsebinsko ravnino prevede na konkretnejši nivo, tj. na nivo jezikovnega znaka (gl. preglednico 3). Preglednica 3: Struktura konotacije in metajezika na ravni jezikovnega znaka (prirejeno po Barthesu 1990: 201) Označevalec Označenec Označevalec Označenec Označevalec Označenec Označevalec Označenec Konotacija Metajezik (metagovorica) Jakobson ([1954] 1996; [1958] 1996; [1976] 1985) poudarja, da metajezik (me- tajezikovna funkcija jezika) igra pomembno vlogo ne le kot znanstveni diskurz o jeziku, pač pa tudi kot del jezikovne kompetence posameznika (npr. pri usvajanju jezika, pri učenju tujih jezikov, v vsakodnevnih pogovorih). V svoji teoriji metajezika J. Rey-Debove deli leksiko jezika L 1 na: (1) mno- žico leksemov, ki se uporabljajo za opisovanje zunajjezikovne stvarnosti (npr. pohištvo, sprehajati se), (2) množico metajezikovnih leksemov, ki se uporabljajo, ko govorimo o jeziku L 1 ali jezikih L 2 , L 3 itd. (npr. beseda, povedati, prislov), in 166 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini (3) množico leksemov, ki so nevtralni glede na prvi dve množici, vendar se lahko v ustreznem kontekstu nanašajo na jezik oz. se rabijo metajezikovno (npr. kratek v besedni zvezi kratek stavek). Temeljno vlogo v metajeziku poleg metajezikovnih leksemov igrajo t. i. avtonimi, tj. elementi primarnega jezika v metajeziku. Termin avtonimni (kot pridevnik v zvezi avtonimni izraz) je uvedel filozof Rudolf Carnap: Ker je ime za dani predmet lahko izbrano arbitrarno, je povsem mogoče kot ime za stvar vzeti to stvar samo ali kot ime za vrsto stvari vzeti stvari te vrste. Sprejmemo lahko na primer pravilo, da namesto besede ‘vžigalica’ na papir vedno postavimo vžigalico. Vendar pa se pogosteje od izvenjezikovnega predmeta za poimenovanje samega sebe uporablja jezikovni izraz. Izraz, ki je uporabljen na ta način, imenujemo avtonimni. V tem primeru je izraz na nekaterih mestih uporabljen kot poimenovanje za samega sebe, na drugih pa kot poimenovanje za kaj drugega. Da bi se izognili tej dvoumnosti vseh izrazov, ki se pojavljajo tudi avtonimno, je treba določiti pravilo, pod katerimi pogoji velja prva in pod katerimi pogoji velja druga interpretacija. (Carnap 1959: 156) Avtonimiji 6 so pozornost posvečali predvsem logiki (npr. Porfirij, Peter Abelard, filozofi dunajskega kroga), saj so opazili nevarnost napačnih sklepov, kakršnega ponazarja hudomušni Senekov silogizem: »Mus syllaba est. Mus autem caseum rodit; syllaba ergo caseum rodit« (»Miš je zlog. Miš prav tako gloda sir; zlog torej gloda sir«; Seneka 1967: 316). Znano je tudi npr. Quinovo (1981: 23) razlikovanje med rabo in omembo (ang. use vs. mention), tj. med primeri, ko beseda označuje (zunajjezikovni) predmet, in primeri, ko označuje ime predmeta, kar ponazarja z naslednjimi zgledi. [1] Boston is populous. (Boston je gosto poseljen.) [2] Boston is disyllabic. (Boston je dvozložen.) [3] ‘Boston’ is disyllabic. (‘Boston’ je dvozložen.) Izjava 1 je resnična, izjava 2 neresnična. Prva izjava vsebuje ime mesta, ime se na- naša na mesto. V izjavi 3 ni uporabljeno ime za mesto, pač pa ime za ime, vsebuje torej ime za dvozložno besedo. V prvi izjavi je ime mesta uporabljeno, v tretji pa omenjeno. Logiki za preprečevanje dvoumnosti, ki bi nastala zaradi nerazlikova- nja med rabo in omembo besede/besedne zveze, navadno za označevanje besede/ besedne zveze, ki je omenjena, tj. rabljena avtonimno, uporabljajo predvsem na- rekovaje. V logiki hierarhija jezikov deluje tako, da je jezik nižje ravni kot podmnožica vključen v jezik višje ravni, tj. n ⊂ n + 1 ⊂ n + 2 ⊂ n + x. Rey-Debove opozarja, da je v semiotiki stanje drugačno, saj metajezik označuje jezik, vendar jezika ne vključuje, jezik in metajezik sta v razmerju le delne prekrivnosti, jezik n je vsebina 6 V tem članku se po Carnapu in Rey-Debove za poimenovanje elem enta primarnega jezika v metajeziku uporablja termin avtonim (avtonimija , avtonimni ). Termin avtonim (ang. autonym ) sicer na področju jezikoslovja označuje tudi lastno ime, ki ga določena družbena, etnična ali druga skupina uporablja za poimenovanje same sebe ali svojega jezika. 167 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) jezika n + 1. Hierarhija jezikov je v principu navzgor neomejena (primarni, sekun- darni, terciarni itd. jezik 7 ), vendar so že primeri terciarnega jezika redki. Hierar- hijo jezikov Rey-Debove opisuje tako: Jasno se zdi, da je metajezik diskurz o jeziku (pri čemer je jezikoslovje znanstveni tip tega dis- kurza), da je metametajezik diskurz o metajeziku ali jezikoslovju (pri čemer je metajezikoslovje znanstveni tip tega diskurza), kvartarni jezik pa diskurz o metametajeziku ali metajezikoslovju (ki prav tako pozna znanstveni tip). (Rey-Debove 1997: 42) 8 Rey-Debove svojo teorijo gradi na Hjelmslevovi koncepciji metajezika v Barthe- sovi izpeljavi. Za shematični prikaz avtonimije uporablja poenostavljeno Barthe- sovo formulo (pri čemer je izpuščen R): I 1 (I 1 (V 1 )). Isti indeks ( 1 ) pri obeh sim- bolih I, ki označujeta izrazno ravnino oz. označevalec, pomeni, da sta označevalec v jezikovnem znaku v primarnem jeziku in označevalec v avtonimu v sekundarnem jeziku ista. To stanje je mogoče opisati tudi z naslednjo formulo: I 1 (V 2 ), kjer je V 2 = I 1 (V 1 ). Preglednica 4 prikazuje konkretizirano shemo metajezika (prim. pregle- dnico 3 zgoraj) oz. razmerje med jezikovnim znakom I 1 (V 1 ) v primarnem jeziku in ustreznim avtonimom I 1 (I 1 (V 1 )) v sekundarnem jeziku (metajeziku). Metajezi- kovne besede (tako terminološke kot neterminološke) imajo formulo I 1 (I x (V x )), npr. I glagol (I x (V x )), pri čemer je I glagol zaporedje črk oz. glasov g + l + a + g + o + l , indeks x pa nakazuje, da ta metajezikovna beseda zastopa množico različnih besed v primarnem jeziku (konkretno: množico vseh glagolov), npr. teči, delati, snežiti. 7 Primarni jezik je jezik, ki se uporablja za opisovanje zunajjezikovne realnosti. Sekundarni jezik (metajezik) se uporablja za opisovanje primarnega jezika (primarni jezik je objektni jezik sekun - darnega jezika). Terciarni jezik se uporablja za opisovanje sekundarnega jezika (sekundarni jezik je objektni jezik terciarnega jezika) itn. Termin objektni jezik je torej relativen in označuje opiso- vani jezik na kateri koli ravni glede na metajezik na ravni neposredno nad opisovanim jerzikom. 8 Opozoriti je treba, da Rey-Debove v izvirniku navedenega dela besedila uporablja fr. termine langage, métalangage, métamétalangage. Razmerja med temi sorodnimi termini Rey-Debove (1997: 20–21) v skladu s Saussurjevo delitvijo na langue, parole in langage opredeljuje tako: fr. métalangue ‘metajezik’ označuje kodirani metajezikovni sistem danega jezika, fr. métadiscou- rs ‘metadiskurz’ je realizacija tega sistema. Celoto tako definiranega metajezika in metadiskur- za v danem jeziku Rey-Debove označuje s fr. terminom métalangage ‘metagovorica’; gl. tudi Barthes 1990: 201; métalangage torej označuje metajezikovno funkcijo določenega jezika oz. metajezikovno funkcijo nasploh. Toporišič (1992: 106) metajezik definira kot »/s/krajno enou- mni jezik opisa jezikovnih pojavov, npr. slovnično izrazje« (s čimer metajezik očitno omejuje na znanstveni tip). Toporišič (1992: 106) metalingvistiki pripisuje dva pomena: (1) ‘veda o razmerju med jezikom in drugimi družbenimi pojavi’ in (2) ‘veda, ki proučuje metajezik’. V pričujočem članku fr. terminu métalangage praviloma ustreza termin metajezik (in ne metagovorica), saj gre za uveljavljen termin v slovenskem jezikoslovju, pri uporabi termina metajezik pa se računa na izkoriščanje možnosti metonimičnih pomenskih prenosov v ustreznih kontekstih (podlaga zanje so (pod)pomeni besede jezik v splošnem jeziku, prim. slovarski sestavek jezik v SSKJ2; ‘sistem izraznih sredstev’, ‘uporaba tega sistema’, ‘kar omogoča sporazumevanje sploh’ itd.). Metajezik torej lahko označuje tako sistem znakov za opisovanje jezika, dejavnost opisovanja jezika samo kot tudi funkcijo oz. sposobnost opisovanja jezika. Termin metajezik je v tej razpravi uporabljen za označevanje tako znanstvenega kot neznanstvenega opisovanja jezika. 168 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini Preglednica 4: Zgradba jezikovnega znaka v primarnem jeziku in avtonima v sekundarnem jeziku (z razlago leksema mačka iz eSSKJ) Sekundarni jezik I 1 I 1 V 1 I 1 (I 1 (V 1 )) [máčka] [máčka] ‘domača žival z ostrimi zobmi in kremplji ter daljšim repom, ki mijavka in lovi miši, ptiče’ Primarni jezik I 1 V 1 I 1 (V 1 ) [máčka] ‘domača žival z ostrimi zobmi in kremplji ter daljšim repom, ki mijavka in lovi miši, ptiče’ Zgoraj omenjeno hierarhijo jezikov oz. metajezikov je mogoče prikazati tudi s primeri izjav oz. prvin, ki se tipično pojavljajo na vsaki izmed ravni v hierarhiji metajezikov (gl. preglednico 5). Preglednica 5: Hierarhija jezikov (prirejeno po Rey-Debove 1997: 44) Ravni v hierarhiji jezikov → Primarni jezik Sekundarni jezik – metajezik Terciarni jezik – metametajezik Primer /Zgodovina o tem zadovoljno molči./ 9 (Gigafida 2.0) /molči je glagol/ /glagol je samostalnik/ Formula /molči/: I 1 (V 1 ) /molči/: I 1 (I 1 (V 1 )); /glagol/: I 2 (I x (V x )) /glagol/: I 2 (I 2 (I x (V x )) Rey-Debove k pojavu avtonimije sicer prišteva tudi premi govor, česar ne prizna- vajo vsi raziskovalci (gl. Rey-Debove 1997). Premi govor ni predmet tega članka, v naslednjem razdelku je pozornost usmerjena na avtonime, ki kot jezikoslovni zgledi nastopajo v jezikoslovnih besedilih, in avtonime v neznanstvenem metajeziku. 9 V preglednici so uporabljene oznake, ki jih uporablja Rey-Debove (1997): poševni oklepaji zaznamujejo citirane elemente, ležeči tisk znotraj poševnih oklepajev zaznamuje avtonimizira- ne elemente. Indeksa pri I 1 in I 2 sta različna zato, ker v preglednici simbola I 1 in I 2 označujeta različno zaporedje črk/glasov. 169 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) 3 avtonimija v slovenskem jeziku Avtonimi izkazujejo zanimive jezikoslovne lastnosti. 10 V razdelkih 3.1–3.4 so opi- sane njihove posamezne značilnosti s ponazarjalnim gradivom (s poudarkom na jezikoslovnih besedilih v slovenščini). Ponazarjalni zgledi so izbrani iz gradiva, ki ga sestavlja 20 jezikoslovnih člankov (z različnih podpodročij jezikoslovja, ob- javljenih v revijah Slavia Centralis, Slavistična revija in Jezikoslovni zapiski v obdobju 2016–2022) in pet jezikoslovnih monografij, po potrebi pa so bila upora- bljena še druga jezikoslovna besedila (npr. odgovori iz Jezikovne svetovalnice) ter članki in monografije, ki niso bili vključeni v prvotni nabor gradiva. Nekateri zgle- di so navedeni tudi iz neznanstvenih (tj. nejezikoslovnih) besedil, z iskanjem naj- denih v korpusu metaFida v1.0, v korpusu govorjenih besedil, ki tvorijo del baze Artur, 11 na spletu ali v oddajah RTV Slovenija. Primeri torej večinoma ilustrirajo znanstveni metajezik, a tudi neznanstvenega. 12 Navedki so oštevilčeni, dodan je 10 Francoska slovnica Le bon usage (Grevisse – Goosse 2008: 582) pri opisu avtonimnih samostal- nikov v francoščini našteva naslednje njihove lastnosti: uporaba ležečega tiska in narekovajev za označevanje avtonimnosti v pisavi, sposobnost avtonimiziranih prvin, da prejmejo naglas, in ločenost od predhodnih besed v govorni verigi (zaradi česar pogosto pred njimi ne pride do t. i. vezanja (fr. liaison)), avtonimni samostalniki so moškega spola (avtonimi izgubijo spol, število in osebo, ki jih imajo njihove neavtonimizirane ustreznice v primarnem jeziku); kadar so rabljeni v množini, se formalno ne pregibajo v številu (tj. prejmejo ničto končnico za tvorbo množine, prim. Grevisse – Goosse 2008: 680), pogosto se rabijo brez člena, avtonimi iz tujih jezikov načeloma ohranjajo izvorno obliko iz svojega jezika. 11 Govorna baza Artur je nastala v sklopu projekta Razvoj slovenščine v digitalnem okolju (RSDO), ki sta ga financirala Ministrstvo za kulturo in Evropski sklad za regionalni razvoj. Osnovni cilj drugega sklopa projekta RSDO, ki ga je vodila izr. prof. dr. Darinka Verdonik (FERI UM), je bil izdelati razpoznava lnik govora za slovenski jezik, v ta namen pa je bilo v okviru projekta posne- tih čez 1000 ur govora. Iskanje za potrebe te razprave je bilo opravljeno po t. i. standardiziranih (poknjiženih) zapisih treh govornih podkorpusov, in sicer po podkorpusu javnega govora (go- vor na javnih dogodkih, npr. simpozijih, in v radijskih oddajah), podkorpusu nejavnega govora (govor, ki ni bil posnet v javnosti, npr. dialogi in odgovori na vnaprej pripravljena vprašanja) in podkorpusu parlam entarnega govora (monološke razprave v Državnem zboru RS, namenjene javnosti), ki skupno obsegajo čez 300 ur posnetkov govora v formalnih in neformalnih govornih položajih. Vsi trije omenjeni podkorpusi skupaj vsebujejo 3363 datotek trs s standardiziranimi zapisi in 3363 datotek trs s pogovornimi zapisi, ki so bile ročno pregled ane in popravljene (skupaj pribl. 4,86 milijona pojavnic: 2,43 milijona pojavnic v standardiz iranih zapisih in še enkrat toliko v ustreznih pogovornih zapisih – podatki so bili pridobljeni s konkordančnikom WordSmith Tools 8.0 –, oziroma skupaj vsaj 8805 avtorskih strani standardiziranih zapisov (preračunano na 300 ur govora na podlagi podatkov za parlamentarni govor) ter po oceni vsaj 7500 avtorskih strani ustreznih pogovornih zapisov). 12 Za potrebe te razprave jezikoslo vna besedila oz. jezikoslovni strokovni jezik niso podrobneje diferencirani na znanstveni jezik, praktičnostrokovni jezik in navadni strokovni jezik (prim. Toporišič 2000: 28–29), pač pa je uporabljena poenostavljena delitev na znanstveni in neznan- stveni metajezik. Pozornost je usmerjena pretežno na znanstveni (meta)jezi k, tj. na znanstvene monografije in izvirne znanstvene članke, čeprav bodo nadaljnje raziskave morale raziskati tudi morebitne razlike v metajeziku med znanstvenimi in drugimi tipi jezikoslo vnega strokovnega jezika. 170 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini podatek o tem, ali gre za znanstveni ali neznanstveni metajezik, 13 ponekod pa še krajše pojasnilo o kontekstu besedila. 3.1 Načini označevanja avtonimov v pisnih besedilih V pisnih jezikoslovnih besedilih so avtonimi, tj. citirani elementi primarnega je- zika v sekundarnem jeziku, pogosto tipografsko označeni z ležečim tiskom, kot kažejo spodaj navedeni zgledi 4 (npr. *drȍbь), 5 (npr. bandži skok) in 6 (npr. Nasprotja se privlačujejo). [4] Odrazi praslovanskega ijevskega samostalnika *drȍbь ˮdrobir, parvulum fragmentumˮ so v ostalih slovanskih jezikih naslednji: ženski spol: hr. in sr. drȏb, Red drȍbi ˮkošček, drobtinaˮ, bg. drob ˮulomekˮ, r. drobь, Red drobi ˮmajhni koščki česa razbitega, šibre, ulomekˮ; moški spol: p. drób, Red drobiu ˮperutninaˮ, br. nar. drob, Red drobi ˮšibraˮ (SP IV, 248). (Čepar 2017: 59; znanstveni metajezik) [5] Po pogostnosti skupom sledijo sestave, npr.: bandži skok, čip kartica [sinonim čipna kartica], fitness oprema, fitness program, noni sok, plonk listek, rave zabava. (Petric 2018: 95; znanstveni metajezik) [6] Nekatere variante PE, ki so bile v SSKJ-ju predstavljene kot osnovne (in edine), najverjetneje niso bile reprezentativne niti v času nastanka slovarja, npr. Nasprotja se privlačujejo ali Čas je zlato namesto Nasprotja se privlačijo in Čas je denar. (Meterc 2019: 34; znanstveni metajezik) Avtonimi so v jezikoslovnih delih lahko označeni tudi kako drugače, npr. s krep- kim tiskom (7), z uporabo posebnih znakov/simbolov (8) ali z zamikom odstavka, znotraj katerega je naveden daljši (oštevilčen) zgled (ali zgledi) (9). [7] If the masculine forms profésor/dóktor are used with the woman ’s Christian name and sur- name then the masculine form of the surname is used, e.g. dóktor Martína Bóršnik. (Herrity 2016: 50; znanstveni metajezik) [8] Na primer, v slovenščini se fonem /n/ udejanja v treh različicah: kot [ŋ] pred glasovi [k, g, x] (Anka, Anglija, Anhovo), kot [nj] (pri nekaterih govorcih), ko mu sledi j# ali jC (konj, konjski), ter kot [n] povsod drugje (nos, ena, dan). […] Na primer, fonem /n/ bo zapisan s črko "n" tako v besedi nos kot v besedi Anka, čeprav se izgovora fonetično razlikujeta. (Marvin idr. 2019: 543; znanstveni metajezik) [9] (3) rušč. Ваша заявка NOM рассматривается. (trpna zgradba) slvn. Vaša prijava se obravnava. štok. Vaša prijava se razmatra. (Uhlik – Žele 2022: 270; znanstveni metajezik) V zgledu 7 so avtonimi označeni s krepkim tiskom (sicer znotraj angleškega meta- jezika). V 8 avtonimijo označujejo posebni znaki/simboli: // (/n/; poševna oklepaja označujeta fonem oz. fonemsko transkripcijo), [] ([k, g, x] in [n]; oglata oklepaja označujeta variante fonemov oz. fonetično transkripcijo), " " ("n"; zgornji resični narekovaji v konkretnem besedilu označujejo črke), znak # (j#; # označuje besed- no mejo), simbol C (jC; C je simbol za soglasnik). V zvezi z omenjenimi znaki 13 Kot neznanstveni metajezik se načeloma obravnava tudi metajezik v znanstvenih/strokovnih besedilih drugih strok, npr. s področja ekonomije. 171 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) in simbolom je treba opozoriti tudi, da le-ti veljajo za zadostne označevalce avto- nimije, ker elementi primarnega jezika ob njih niso postavljeni v ležeči tisk. V 9 avtonimnost zgledov grafično označuje zamik odstavka in navedba jezika, čeprav nekateri avtorji tudi pri takih navedbah zgledov ohranjajo ležeči tisk (gl. npr. zgle- de v Grošelj 2020, ki so oštevilčeni, ni pa pri vseh posebej naveden jezik zgledov). Zlasti v preglednicah in seznamih znotraj jezikoslovnih člankov in monogra- fij so avtonimi lahko tudi neoznačeni, če je iz konteksta jasno, da gre za elemente primarnega jezika, gl. spodaj zgled 10. [10] SLA V136.01 ‘ključ’ (2/7) T001 klúč T002 klúč T003 klúč T004 klúč […] (SLA 2.1: 46, znanstveni metajezik) V zgledu 10 so avtonimi za številkami posameznih točk SLA (T001, T002 itd.) navedeni v fonetični transkripciji (klúč) brez posebnih dodatnih grafičnih ali tipo- grafskih oznak (npr. narekovajev, ležečega tiska, krepkega tiska itd.). Del konte- ksta (koteksta), ki omogoča interpretiranje besed, navedenih na leksičnih kartah v SLA 2.1, kot avtonimov, je uvodni del SLA 2.1, zlasti poglavje o fonetični tran- skripciji (gl. SLA 2.1: 9–31). Zgled 11 kaže, da je tudi tuja (nelatinična) pisava lahko označevalec avtoni- mije, ker razlika med slovensko latinično pisavo in nelatinično cirilico že sama po sebi ustvari dovoljšen kontrast med primarnim in sekundarnim jezikom. [11] Na to, da se izgovor šn umika, kažejo besede, v katerih so nekdaj govorili šn, npr. верёвочный, поря́дочный, danes pa je tak izgovor že zastarel in narečno obarvan. (Jakopin 1968: 42, znan- stveni metajezik) V zgledu 11 velja opozoriti tudi na to, da je drugi, latinično pisani avtonim, ki označuje izgovor soglasniškega sklopa (šn), označen s krepkim tiskom. V pisnih nejezikoslovnih besedilih se avtonimov pogosto ne označuje s posebnimi tipografskimi ali drugimi oznakami, gl. zgleda 12 in 13, če pa so avto- nimi označeni, se jih označuje z ležečim tiskom (tako kot tipično v jezikoslovnih besedilih) (14), z različnimi tipi narekovajev (15, 16) ali s krepkim tiskom (17). [12] Naj danes rubriko N. N. posvetimo besednemu izobraževanju. Večina vas je zagotovo že slišala za besedo oksimoron, za vse, ki morda ne veste povsem natančno, kaj ta tujka pomeni, pa ponu- jamo definicijo Slovarja slovenskega knjižnega jezika: besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, bistroumni nesmisel. Seveda SSKJ ob vseh izrazih vedno ponudi še smiselno uporabo. (Dnevnik 2022; neznanstveni metajezik, kontekst: N. N. je satirična rubrika v časopisu Dnevnik, ki komentira aktualne dogodke) [13] Izraz lažne novice je po navedbah strokovnjakov neustrezen, ker ne zajema kompleksnosti pro- blema dezinformacij, ki vključujejo tudi vsebine, kjer se izmišljene informacije prepletajo z dejstvi. (24ur.com 2018; neznanstveni metajezik, kontekst: članek Slovenske tiskovne agencije 172 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini Strokovnjakom se zdi izraz dezinformacije ustreznejši kot lažne novice, objavljen na portalu 24ur.com, poroča o prvem sestanku skupine strokovnjakov za boj proti dezinformacijam leta 2018) [14] Izraz resentiment uporabljam v kontekstu in smislu sovražnega zavračanja vsake oblasti, koli- kor ni "naša"; zavračanja ob zavedanju in v strahu, da se "nam samim" oblast lahko tudi kdaj izmakne. (Frankovič 2022; neznanstveni metajezik, kontekst: komentar na spletnem mestu Por- tal+) [15] Izraz »harmoniziran« pomeni, da vse države v Evropski uniji uporabljajo enako metodologijo. S tem je mogoče podatke za eno državo primerjati s podatki za druge države. (ECB 2023; neznan- stveni metajezik) [16] Če pri prevodu izraza 'separation of powers' v slovenski jezik sledimo popolni zvestobi izvir- niku, to besedno zvezo poimenujemo 'razdružitev moči' ali 'ločitev moči'. (Porčnik 2022: 61; neznanstveni metajezik) [17] Tretjo osebo množine v angleščini they za poimenovanje uporabljajo tisti, ki se ne identificirajo niti kot moški niti kot ženske, zato imajo raje to obliko zaimka, da se s tem izognejo tradicional- ni moški obliki on in ženski obliki ona, piše STA. (Siol.net 2020; neznanstveni metajezik) V zgledih 12 in 13 avtonima oksimoron in lažne novice nista posebej tipografsko označena. Res pa je, da avtonimijo označujeta metajezikovna leksema beseda in izraz (prim. 3.3). Zanimiv je tudi zgled 16, v katerem je avtonim v angleščini označen z resicama ('...') in hkrati z ležečim tiskom, slovenska avtonima pa le z resicama. V 17 je avtonim označen s krepkim tiskom. Za označevanje avtonimi- je se sicer uporabljajo še druge kombinacije grafičnih/tipografskih sredstev (npr. različne barve za označevanje slovarskih zgledov, gl. npr. zglede v eSSKJ16, ki so označeni z zeleno barvo) oziroma tudi druge vrste narekovajev. Za jezikoslovne razprave je značilna tudi raba zgornjih narekovajev (‘x’, t. i. pomenski narekovaji, gl. Weiss 2017) in drugih sredstev, ki se uporabljajo za ozna- čevanje pomenskih opisov leksemov, besednih zvez, stavkov, povedi, gl. zglede 18–24. [18] Primerov česnik ‘česen’, cincek ‘malo ali nedoraslo bitje’ in fiček ‘fičko’ ne opredeljujemo kot manjšalnice, saj pripona tvorjenk besednopomensko ne opredeljuje, ampak ima le strukturalno funkcijo. (Koletnik 2017: 25; znanstveni metajezik) [19] Praslovanski samostalniki na *-ar- imajo torej naslednje besedotvorne pomene (zaporedje je relativnokronološko glede na čas nastanka): 1) besedotvorni predhodnik je samostalnik: oprav- kar / nosilec povezave: psl. *kĺučь 'ključ' → *kĺučaŕь 'tisti, ki ima opraviti/zvezo s ključem' > stcsl. ključь 'ključ' → ključaŕь 'ključar'; psl. *ryba 'riba' → *rybaŕь 'tisti, ki ima opraviti/zvezo z ribo' > stcsl. ryba 'riba' → rybaŕь 'ribič'; psl. *vino 'vino' → *vinaŕь 'tisti, ki ima opraviti/zvezo z vinom' > stcsl. vino 'vino' → stcsl. vinaŕь 'vinogradnik'; psl. *vorta 'vrata' → *vortaŕь 'tisti, ki ima opraviti/zvezo z vrati' > stcsl. vrata 'vrata' → vrataŕь 'vratar'; psl. *gъrnьcь 'lonec' → *gъrnьčaŕь 'tisti, ki ima opraviti/zvezo z loncem' > (st)csl. grъnьcь 'lonec'→ grъnьčaŕь 'lončar' […]. (Šekli 2021: 143; znanstveni metajezik) [20] Določen segment v aktualnih slovarjih neregistriranih besed se iz nestandardnih besedil v sploš- no besedišče vključuje po že znanih besedotvornih postopkih, npr. profilka – ‚slika na uporab- nikovem FB profilu‘: zamenjati profilko, nova profilka, bizarka – ‚kar je bizarno‘: petkova bi- zarka, naslovka – ‚naslovna stran‘: naslovka revije, bolniška – ‚bolniški stalež‘: mesec bolniške, armaturka – ‚armaturna plošča‘: del armaturke. (Gantar idr. 2018: 464; znanstveni metajezik) [21] Prispevek prinaša zgodovinski in etimološki prikaz samo v slovenščini znane besede nebina »cvetica astra«, ki je pri nas zapisana šele v 19. stoletju, a je njen obstoj posredno dokazljiv že 173 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) za 18. stoletje. Čeprav je cvet nebine vijoličasto modre in ne nebesno modre barve, slovensko poimenovanje te cvetice po nebesni modrini ni osamljeno, saj podobno pomensko motivacijo najdemo tudi v nekaterih drugih jezikih. (Snoj 2017: 297; znanstveni metajezik) [22] Ta sestoji iz podstave hiš- in priponskega obrazila -ica, ki pomeni ’majhno, ljubko’, majhna hiša pa je besednozvezna podstava. (SP Pravila: 109; znanstveni metajezik) [23] Z malo začetnico pišemo: […] 5. občne besede iz osebnih imen (rojstnih, krstnih) ali priimkov, kadar zaznamujejo vrsto poja- vov: jurček (goba), jur (tisočak), štefan (steklenica), (bodeča) neža, (mila) jera, judež (izdaja- lec), silvester (silvestrovanje, zadnji večer v letu); volt, ford, tesla, rentgen, bazedov (bolezen) […]. (SP Pravila: 18; znanstveni metajezik) [24] Prednost neosebnih glagolskih oblik je prav v tem, da glagolske osebe ne izražajo, ker je ali že izražena (Nočem kričati = nočem, da bi (jaz) kričal; Greš kosit = greš, da boš (ti) kosil; Molče so šli = ko so šli, so (oni) molčali) […] (Toporišič 2000: 346; znanstveni metajezik) Zgleda 18 in 19 kažeta najpogostejši sredstvi za označevanje pomenskih opi- sov (zgornji narekovaji – ‘česen’ in resici – 'vino'). Zgledi 20–22 kažejo še rabo enojnih spodnje-zgornjih narekovajev (20 – ‚bolniški stalež‘), dvojnih srednjih narekovajev (21 – »cvetica astra«) 14 in dveh opuščajev v vlogi narekovajev (22 – ’majhno, ljubko’). V zgledu 4 (gl. zgoraj) so rabljeni dvojni zgornji narekova- ji (ˮdrobir, parvulum fragmentumˮ). Zgled 23 kaže, da je pomenski opis lahko nakazan z oklepaji (in v navadnem tisku), v 24 pa ga uvaja poseben znak (=, ki nakazuje pomensko ekvivalentnost). Tudi omenjeni pomenski opisi v zgoraj navedenih zgledih 18–24 so primeri avtonimov. 15 Ko jezikoslovci/jezikoslovke v pomenske narekovaje ugnezdijo npr. besedno zvezo ‘armaturna plošča’ (ali ‚armaturna plošča‘ ali 'armaturna plošča' itd.), s tem selektivno zajamejo le njen pomen. Besedna zveza (beseda, stavek itd.) je s tem iztrgana iz primarnega jezika, je avtonimizirana; z ‘armaturna plošča’ je v metajeziku (sekundarnem jeziku) vzpostavljen sklic na pomen besedne zveze armaturna plošča v primarnem jeziku, besedna zveza (tj. njen pomen) je torej (po Quinu) omenjena in ne rabljena. 3.2 Velikost in položaj avtonimov v jezikovni zgradbi Avtonimi lahko označujejo elemente primarnega jezika z vseh ravni jezikovne zgradbe Metajezik lahko z avtonimi zajame ne le besede (lekseme), pač pa tudi ele- mente, ki so strukturno na nižji (sestavine besed) ali na višji ravni od besede (besedne zveze, stavki, povedi, besedilo); avtonimizirani elementi so torej lahko različno dolgi in se v metajeziku uporabljajo za navajanje pojavov z vseh ravni jezikovne zgradbe, gl. zglede 25–33. 14 Prim. tudi zgled 50 (razdelek 3.4) spodaj, kjer dvojni srednji narekovaji označujejo poknjižene lekseme, npr. žejlo »žejalo«, občasno pa so znotraj njih dodani tudi pomenski opisi, npr. lotor- nije »lotrnije«, »prešuštva« (Žejn 2016: 420). 15 Pri tem ni bistveno, ali gre za sinonime, približne pomenske uvrstitve ali natančne pomenske razlage. 174 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini [25] Število pojavitev fonema /dʒ/ se določi tako, da se prešteje število kombinacij črk "dž" ter šte- vilo črke "đ". (Marvin idr. 2019: 543; znanstveni metajezik) [26] V nekaterih primerih sta sp in st nasproti šp in št v rabi za pomensko ločevanje: instruírati – inštruírati, inspékcija – inšpékcija; lahko sta tudi prosti ali drugačni varianti: inštitút – institút, instalácija – inštalácija, stádion – štádion, stárt – štárt, béstija – béštija, bêštja. (SP Pravila: 146; znanstveni metajezik) [27] Arealna razporeditev besedotvornih različic se kaže na karti za pomen ‘materin brat’, knjižno ujec (SLA 1.1: 255, 1/113, V616, avtorja Matej Šekli in Urška Petek), kjer se izmed tvorjenk s korenom uj- najpogosteje pojavlja ujec, in sicer v primorski, dolenjski, panonski in koroški narečni skupini (severnopohorsko-remšniško, del podjunskega narečja). Tvorjenke s pripono -ej so zapisane v govorih na stičišču podjunskega, rožanskega in obirskega narečja, tvorjenka s pripono -ek pa v južnih prekmurskih govorih. (Horvat 2016: 83; znanstveni metajezik) [28] Prekrivne so zlasti kategorije t. i. večjih pomenskih premikov, kamor sodijo premiki, vezani na dnevne dogodke (vztrajnik), na razlike v registru (penzion – ‚upokojitev oz. pokojnina‘) in na razlike v mediju (sledilec – ‚uporabnik, ki spremlja objave drugih uporabnikov na družbenih omrežjih‘). Med t. i. manjšimi pomenskimi premiki pa oženje pomena (posodobiti – ‚nadgraditi delovanje računalniškega sistema ali njegove vsebine‘). (Gantar idr. 2018: 465; znanstveni me- tajezik) [29] O predložnih zvezah, ko od upravljajočega glagola ostane samo še začetna oz. izhodiščna gla- golska motivacija brez slovnično-pomenskega vpliva, lahko govorimo v primerih dati nekaj na stol / pod stol / za stol (nasproti dati nekaj na obljube / prijatelje), umanjkanje konkretnega povedkovega vpliva pa se odraža tudi v razširjenjem izboru predložne rabe na stol / pod stol / za stol (prim. Kroupová 1980: 51). (Žele 2019: 24; znanstveni metajezik) [30] Frazem ločiti ljuljko od pšenice je v obeh korpusih zelo redek. Pojavi se samo en nesporen fra- zeološki primer, in sicer v korpusu Gigafida 2.0. (Trivunović 2022: 44; znanstveni metajezik) [31] 4. poved pa je stavčno priredje: prvi del tega priredja je prosti stavek z izhodiščem Ob njem na začetku, kot predvideva naše pravilo; drugi del priredja je podredno zložen: začetek glavnega stavka (na nogah) je kot izhodišče po pravilu na začetku, jedro (odvisnik kje je spal Janezek) pa na koncu (je še čutil je prehod). (Toporišič 2000: 672; znanstveni metajezik, kontekst: z vidika členitve po aktualnosti je analizirana poved »Ob njem je šlo čevrljanje otročičev; na nogah je še čutil, kje je spal Janezek« (prav tam) kot primer stavčja) [32] Vzporedno s to odvisnostjo se pojavlja tudi že omenjeni problem relativnosti glede na točko opazovanja v času, saj je »pozitivnost« oz. »negativnost« odvisna od gledišča oz. zazrtosti go- vorca v pomenski situaciji (bodisi v preteklost ali prihodnost): [...] ◽ Mestna občina je tudi z robatimi in nepriljubljenimi potezami sicer vzpostavila prevlado nad objekti in zdaj je tudi zakonodaja na tem področju jasna: kjer bo občina v bodoče ugotovila svoj interes, bodo objekti postali občinska last. (Šorli 2020: 112; znanstveni metajezik) [33] 1. Smo nosil vunene tənke γladke krile, se reklo mušola. 2. So ble plətiərəne, kanončiərəne. 3. Žnidərca jəh jə diəlla. 4. Krile so ble s ciəla, fərštanjəste. 5. Potle, kədər sən si jəst žə porčila, so zəčal krile od pu dol. 6. Moja tašča so miəl pa čərne duγe krile, odzat dviə pleti an dol u koncu še kamuf. (Zuljan Ku- mar 2022: 98; znanstveni metajezik, kontekst: navedenih je prvih šest (od 37) povedi narečnega besedila, v katerem govorka pripoveduje o pretekli oblačilni kulturi v Brdih) V zgledu 25 so avtonimizirani fonem /dʒ/, dvočrkje "dž" in črka "đ". V 26 so med drugim avtonimizirani soglasniški sklopi sp, st, šp in št. V 27 so med navedenimi avtonimi najmanjše pomenonosne enote; koren uj- ter priponi -ej in -ek. V 28 so z ležečim tiskom avtonimizirani leksemi (besede), npr. penzion in posodobiti. V zgledu dati nekaj na obljube / prijatelje v 29 je avtonimizirana glagolska zveza, 175 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) podobno tudi v 30, kjer je avtonimizirana zveza frazem (v slovarski obliki). V 31 je s kje je spal Janezek iz primarnega jezika zajet stavek (odvisnik). Zgled 32 prikazuje avtonimizirano poved (Mestna občina ...), 33 pa daljše avtonimizirano besedilo, sestavljeno iz več povedi (izrekov). Zgledi 25–33 kažejo, da je z avtonimizacijo iz govora (besedila) v primarnem jeziku mogoče v metajezik zajeti kateri koli, poljubno dolg element jezika s katere koli ravni opisa in ga tematizirati, pri čemer je segmentacija govorne verige, ki poteka prek avtonimnih zgledov v metajeziku, načeloma arbitrarna, segmentaciji govorne verige pa sledi izdelava pojmovnih sistemov, ki hierarhizirajo pojme, ustvarjene pri opisu. Stvar jezikoslovne skupnosti pa je, da določi, katere segmen- tacije so pravilne, ustrezne, relevantne. 16 3.3 Uvajanje avtonimov v sobesedilo Avtonimi so v jezikoslovnih in nejezikoslovnih besedilih lahko uvedeni z meta- jezikovnimi leksemi, ki so v jezikoslovju pogosto, a ne nujno termini, gl. zglede 34–38. [34] Za del fraznih glagolov enobesedna sopomenska nadomestila nudijo besedotvorno primarnejše tvorjenke: za zvezo delati razdeljenje npr. rabe glagola deliti, saj se drugotni nedovršnik razde- ljevati, na katerega se tvorbeno navezuje glagolnik razdeljenje, ne pojavlja. (Merše 2019: 147; znanstveni metajezik) [35] Kazalni zaimek ta, tega (v MBL le enkrat tiga) ima v obeh izdajah tudi obliko z dodano členico le-: letá, letú – leta, letu, letega idr. (Orel 2021: 163; znanstveni metajezik) [36] Hvala, predsedujoči. Postopkovno se na vas obračam [premor] s poizvedbo, koliko je ura, [premor] katerega dne smo in katero leto se piše, [premor] ker tole, kar smo ravnokar poslušali, lahko zame - njamo besedo 'migrant' z besedo 'jud' [premor] pa se bomo instantno vrnili v čas petinsedemdeset let nazaj. Podkorpus parlamentarnega govora (DZR_1444.std; govorec Miha Kordiš (PS Levica), neznanstveni metajezik, kontekst: razprava po predstavitvi 16. točke dnevnega reda (obravnava pred loga za razpis posvetovalnega referenduma o obravnavi migracij) na 4. seji DZ RS 30. 1. 2019) [37] No, iz tega se je pozneje razvila tudi neka oblika, ki jo danes imenujemo romanje. #Eem, ime je 16 Iz povedi »Ob njem je šlo čevrljanje otročičev; na nogah je še čutil, kje je spal Janezek« (gl. zgled 31 zgoraj) je med drugim mogoče z avtonimizacijo izdvojiti segmente njem je , jem je , vrlj , vrlja. Naloga jezikoslovja je, da oceni, kate ri, če sploh kateri, je relevan ten. Zelo zanimivo dilemo odpira Toporišičeva Slovenska slovnica – dragocen vir zgledov za proučevanje sloven- skega metajezika –, v kateri so v opisu prisotne tudi ničte prvine. Ena izmed takih prvin je ničti dopustni veznik ø, ki ga Toporišič (2000: 444) navaja v trojici skupaj z istovrstnima dopustnima veznikoma: ako , če , ø . To skupino veznikov komentira in z zgledi ilustrira tako: »Bolj občeva- len je veznik če , medtem ko je ako zastarel, veznik ø čustveno obarvan: Ak bi živela vekomej , / kar si mi bla, ne boš naprej . (P) – Upanje, Lovre, upanje živi človeka , / če ga že vse drugo zapusti . (Jj) – Naj gre pevec v daljno Kino, / še naprej se pot mu kaže . (P) – Stori mu še tako uslugo, / že drugi dan te na cesti ne bo poznal .« (Toporišič 2000: 444) Veznik ø je prvina, ki v primarnem jeziku ne obstaja. Je konstrukt jezikoslovca, ki to prvino postulira po primerjavi po- vedi z veznikoma ako in če s povedjo, ki jima je formalno podobna (je dvostavčna), a ne vsebuje glasovno izraženeg a veznika. V tem smislu bi lahko govorili o psevdoavtonimu , in sicer zato ker avtonimizirani element ni prisoten v primarnem jeziku, pač pa ga v metajeziku na podlagi analize doda (postulira) jezikoslovec in ga postavi na isto raven kot druge avtonime, tj. kakor da bi bil dejanski, pravi element primarnega jezika. 176 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini dobila po mestu Rim ali Roma, kamor so hodili ljudje, #eem, na grob svetega Petra, ki je umrl v Rimu in je danes pač pokopan v, #e, cerkvi svetega Petra v Vatikanu. In, #e, so hodili tja, da bi se mu počasti(), da bi ga pač počastili, da bi ga častili. #E, in tem ljudem, ki so pač šli v Rim, so rekli romarji in od tega je prišel izraz romanje, ki se seveda pozneje ni dogajalo samo v Italiji, ampak so pozneje šli tudi recimo na grob Mohameda, a ne, v Meko, svete kraje, #e, pomemb- ne za islamske, #eem, za islamsko religijo, za muslimane, torej Medina, Meka in še marsikaj drugega. (Podkorpus nejavnega govora Artur-N-G6059-P605901-std; oznaka govorca G6059, neznanstveni metajezik) [38] beseda /.../ 1. jezikovna enota iz glasov ali črk v govoru ali pisanju, ki nekaj pomeni; SODOB- NA USTREZNICA: beseda /.../ Pertei beſſedi kruh imamo ſaſtopiti, vſo teleſno potrebo, Sakai tu S. Piſmu zheſtu ſtein[!] kruhom, vſo shlaht shpisho inu pitye imenuie TC 1575, 123 /.../ Kakou glas ali raſum ima ta Iudouska beſeda, Hoſanna? Letak, kakor da bi rekli. O bog dai ſrezho inu Gnado Sinu Dauidouimu JPo 1578, I,6a. (eSSKJ16, iztočnica beseda; neznanstveni metajezik) V 34 in 35 večino avtonimov uvajajo termini, npr. zveza, glagol, kazalni zaimek, členica. Kot kažeta zgleda 36 in 37, v govorjenem jeziku metajezikovni leksemi delujejo kot označevalci avtonimije (prim. razdelek 3.1, kjer so opisani označeval- ci avtonimije v pisnem jeziku), konkretno gre za metajezikovna leksema beseda (»besedo 'migrant' z besedo 'jud'« 17 ) in izraz (»izraz romanje«). Zgled 38 je skrajšani slovarski sestavek za iztočnico beseda v eSSKJ16 in ilu- strira avtonimijo v najstarejšem obdobju slovenskega knjižnega jezika (»beſſedi kruh« v TC 1575, »ta Iudouska beſeda, Hoſanna« v JPo 1578), avtonima iz obeh navedenih del sta uvedena z metajezikovnim leksemom beseda. Oznaka »neznan- stveni metajezik« v opisu zgleda 38 se nanaša na nejezikoslovne (neznanstvene) zglede, navedene iz protestantskih del (konkretno TC 1575 in JPo 1578), tj. na Trubarjevo in Juričičevo nejezikoslovno metajezikovno dejavnost, in ne na slo- varski sestavek kot celoto. 18 Kot pokaže pogled v Korpus 16, primerov avtonimne 17 Resici ('...') sta bili kot označevalec avtonimije v standardizirani zapis seveda dodani naknadno, tj. med popravljanjem avtomatskih pretvorb pogovornih zapisov v standardizirane. 18 Prav to opozorilo kaže, kako previden je treba biti pri ločevanju primarnega, sekundarnega in terciarnega jezika: slovarski metajezik v eSSKJ16 je sekundarni jezik (metajezik) glede na zglede iz del protestantov (primarni jezik). Pričujoči del te razprave bi bil metametajezikovni (terciarni metajezik), če bi analiziral celoto slovarskega sestavka (torej bi bila razlaga obravna- vana kot metajezikovni opis, zgleda iz TC 1575 in JPo 1578 pa kot avtonimizirana zgleda kot del tega metajezika). Vendar pa sta v tej razpravi avtonimizirana zgleda v slovarskem sestavku v 38 uporabljena kot vir primarnega jezika, oznaka zgleda »neznanstveni metajezik« se torej nanaša na navedena zgleda iz TC 1575 in JPo 1578, avtonimna zgleda se obravnavata, kot da bi ju zajeli neposredno iz besedil (korpusa), tj. primarnega jezika. To je mogoče zato, ker imajo avtonimi (konkretno: slovarski zgledi) splošno formulo I 1 (I 1 (V 1 )) (v osnovi ta velja za jezikovni znak, a se lahko razširi tudi na širše enote, npr. poved s svojim izrazom in vsebino). Ta formula nakazuje, da so avtonimi »prosojni« v smislu, da je na podlagi avtonima (ker je I 1 v metajeziku načeloma isti kot I 1 v primarnem jeziku) vedno mogoče rekonstruirati ustrezni seg- ment primarnega jezika s formulo I 1 (V 1 ). Povedano drugače: avtonimizirane slovarske zglede zaradi narave avtonimije (ki jo opisuje formula I 1 (I 1 (V 1 ))) lahko uporabljamo (analiziramo), kot da bi bili vzeti neposredno iz primarnega jezika, čeprav so zgledi kot avtonimi že ugnezdeni v metajezikovni diskurz slovarja. Ker so zgoraj navedeni deli slovarskih zgledov citirani iz slovarja, so dejansko avtonimizirani že drugič, kar je označeno z narekovaji (»…«), ponovitev zgleda v tej opombi pa bi (vsaj načeloma) zahtevala še dodatni par narekovajev (npr. "…"), tj. 177 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) rabe v delih protestantskih piscev že samo ob metajezikovnem leksemu beseda (prim. npr. iskalna pogoja besed ter bessed) sploh ni malo. V jezikoslovnih besedilih lahko avtonime uvajajo tudi neterminološki neme- tajezikovni leksemi, gl. zglede 39–41. [39] Tako pravilo velja tudi za zloženke s prvo sestavino 3D, npr. 3D-tiskalnik. (Dobrovoljc 2019; znanstveni metajezik) [40] Zaradi upiranja temu predpisu je bila normna oblika -lec itd. „oktroirana“ od predsednika Sloven- ske akademije znanosti in umetnosti (in od ustrezne kulturne ustanove najvišjega ranga), ta „ok - troiranost“ pa dolgo časa (in še sedaj ne čisto v celoti) ni bila sprejeta od tistih, ki so 1962 gladko sprejeli nenormno, a predpisano obliko -vec. (Toporišič 2000: 834; znanstveni metajezik) [41] Pri več frazemih smo imeli težave z ločevanjem, ali je frazem prevladujoče pragmatični ali ne- pragmatični, saj smo poleg izrazite pragmatične vloge ugotavljali tudi precej izrazit denotativni pomen in skladenjsko vlogo v stavku in povedi (tip bog pomagaj, vrag ve). (Verdonik 2014: 75; znanstveni metajezik) Kot kažejo zgledi 39–41, lahko v jezikoslovnih besedilih avtonime uvajajo tudi nemetajezikovni leksemi, ki niso jezikoslovni termini, npr. sestavina, oblika, tip. Ti nemetajezikovni leksemi se uporabljajo, kadar natančnejša uvrstitev pojava (ponazorjenega za avtonimom) ni potrebna (domneva se, da avtonim sam ali me- tajezikovni opis pojava ali kombinacija obojega dovolj dobro identificirajo pojav oziroma ga umeščajo v pojmovni sistem jezikoslovja). Zgled 42 spodaj kaže na še eno funkcijo avtonimov v jezikoslovnih besedilih. [42] V južnoslovanskih in zahodnoslovanskih jezikih brezosebne splošnovršilske zgradbe s povrat- nimi glagolskimi oblikami, npr. Nekoč se je več bralo, predstavljajo prehod med tvorniškimi in trpniškimi zgradbami. Zato ne preseneča, da se v tipološki jezikoslovni literaturi tovrstne brezosebne zgradbe s povratnimi glagolskimi oblikami obravnavajo kot posebni primeri rabe povratnega trpnika (Siewierska 1988, Ivić 1963). Prvenstveno so zgradbe tipa Nekoč se je več bralo tvorniške zgradbe, ki imajo določene skupne značilnosti s trpniškimi zgradbami. (Uhlik – Žele 2022: 276; znanstveni metajezik) V zgledu 42 je v prvem odstavku poseben tip brezosebnih zgradb najprej identi- ficiran z metajezikovnim opisom (»brezosebne splošnovršilske zgradbe s povrat- nimi glagolskimi oblikami«), zamejen na južnoslovanske in zahodnoslovanske jezike in ponazorjen s primerom take zgradbe (»npr. Nekoč se je več bralo«). V naslednjem odstavku pa je ta razmeroma kompleksen in dolg opis skrajšan s po- močjo termina zgradba, avtonima Nekoč se je več bralo in nemetajezikovnega "»beſſedi kruh«" (še tretja avtonimizacija). Avtonimnosti slovarskih zgledov se celo največkrat niti ne zavedamo, kot pogosto tudi ne dobro leksikografskih postopkov pri pretvarjanju primar- nega jezika iz gradivske osnove v ponazarjalne zglede, ki lahko spremljajo avtonimizacijo (npr. navajanje zgledov v osnovnih oblikah tipa delati komu sitnosti (iztočnica sitnost v SSKJ2), združevanje zgledov tipa počenjati, uganjati neumnosti (iztočnica neumnost v SSKJ2), posebnosti pri prečrkovanju navedkov, npr. razvezave ligatur pri prepisovanju zgledov iz izvirnih del v SSKJ16, npr. æ v ae). 178 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini leksema tip, ki ju povezuje. Avtonimi torej omogočajo zelo enostavno sklicevanje na jezikovne pojave z zelo skromnimi metajezikovnimi opisi ali celo brez njih (v konkretnem primeru sicer le znotraj enega besedila, lahko pa tudi splošneje, prim. npr. znane zglede Išče se Urša Plut, korak, dežurni, lipa itd.). Funkcije metajezikovnih leksemov v položaju pred avtonimi oziroma v njihovi neposredni bližini so torej naslednje: označevanje avtonimije (zlasti pomembno v govorjenem jeziku), kategoriziranje pojava, ki ga predstavlja avtonim, v poj- movni sistem jezikoslovja (knjiga je lahko kategorizirana kot beseda, dvozložnica, leksem, netvorjenka, samostalnik, osebek, tema …), razreševanje (potencialnih) dvoumnosti (členek da proti vezniku da), izogibanje postavljanja avtonimov v skladenjske položaje, iz katerih bi bil iz ujemanja razviden zlasti spol avtonimov (predvsem zato, ker norme v zvezi s spolom avtonimov niso eksplicitne). 19 Metajezik (tako znanstveni kot neznanstveni) pa dopušča, da avtonimov ne uvajajo metajezikovni leksemi, da so torej (praviloma kot samostalniki) ugnezdeni v metajezikovni diskurz; gl. zglede 43–48. [43] Variantnost med u in o se je pojavila že v 16. stoletju v prisegah iz Kranja (Orel 2009: 6), pogo- stejša je zlasti v 17. stoletju in je bila značilna za knjižna besedila še celo do 19. stoletja (Orožen 1996: 315). (Žejn 2016: 418; znanstveni metajezik) [44] Praslovanski izsamostalniški samostalniki na *-ьstvo so bili torej lahko izpeljani iz različnih samostalnikov. (Šekli 2021: 144; znanstveni metajezik) [45] V obrnjenem štirijezičnem slovarju Hieronima Megiserja iz leta 1592, ki ga je leta 1967 pripravila Annelies Lägreid, najdemo samostalniške izpeljanke iz glagolskih kalkov kot podiz- točnice ali kazalke pod eno ali obema sestavinama,[…] navadno z vodilko na drugo sestavino: pri doli so navedeni samo glagolski kalki, pri noter pa najdemo noterhojenje, ki ohranja zapis skupaj iz zgleda; da je Lägreidova pri podiztočnicah ohranjala izvirne zapise, kaže okuli hojej- nie pod iztočnico hojenje. (Jelovšek 2022: 207; znanstveni metajezik) [46] Res pa je, da je dobil je na ugledu mogoče zamenjati s postal je uglednejši. Isto je z izgubiti čast in izgubiti na časti proti izgubljati čast. (Toporišič 2000: 356; znanstveni metajezik) [47] Kadar deležnik na -n ali -t izraža stanje po izvršenem dejanju, seveda ne izraža dovršnosti: prim. Čevlji so (bodo, bi bili) razmočeni, kjer se po povedku edino pametno vprašujemo le s Kaj je s čevlji. (Toporišič 2000: 351; znanstveni metajezik) [48] Mene tudi včasih moti gospa Bratuškova. (RTVSLO 2014; govorka Mojca Mavec, 6:47–6:50; neznanstveni metajezik, kontekst: izjava je bila izrečena v rubriki Jezikovni kotiček z Milojko Mansoor v oddaji Dobro jutro na TV Slovenija kot komentar na vprašanje gledalca, ki ga je zanimalo, ali je pravilno naslavljanje tipa gospa Bratuškova ali naslavljanje tipa gospa Bratušek (pri čemer poleg drugih navede ti dve avtonimni zvezi)) V zgledih 43–48 nekateri avtonimi niso uvedeni z metajezikovnimi leksemi, kar pomeni, da lahko samostojno opravljajo vlogo stavčnega člena ali njegovega dela v stavčni zgradbi. V 43 se avtonima u in o pojavita neposredno za predlogom med (»med u in o«). V 44 se pripona *-ьstvo pojavi neposredno za predlogom na 19 Zato je poleg položaja avtonimov v desnem neujemalnem prilastku za metajezikovnimi leksemi med drugim pogosto gnezdenje jezikoslovnih zgledov v oklepajih, za okrajšavo npr., v pregled- nicah ipd. 179 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) (kot del samostalniške zveze »samostalniki na *-ьstvo«, pri čemer ima predložna zveza »na *-ьstvo« vlogo prilastka). V zgledu 45 je avtonim noter neposredno za predlogom pri (»pri noter«, kot del prislovnega določila), noterhojenje je v vlogi predmeta glagola »najdemo«; okuli hojejnie nastopa v vlogi osebka glagolske ob- like kaže. V 46 so v metajezikovni diskurz umeščene glagolske zveze, zvezi dobil je na ugledu in postal je uglednejši sta npr. v vlogi predmeta glagola »zamenjati«, v 47 pa je poved Kaj je s čevlji v vlogi predložnega predmeta glagola »vprašuje- mo«. Zgled 48, vzet iz govorjenega jezika, vsebuje avtonim gospa Bratuškova, ki v govorjenem jeziku ni označen z nedvoumnimi sredstvi, kot avtonim pa se ga v konkretni govorni situaciji prepozna, ker gre za t. i. ponovno pojavitev, voditeljica namreč ponovi zvezo gospa Bratuškova iz vprašanja gledalca, v katerem pa je av- tonim označen z metajezikovnim leksemom imenovanje (»imenovanje gospa Bra- tuškova, gospa Mansoorjeva, gospa Mavčeva«). V 48 avtonim gospa Bratuškova nastopa v vlogi osebka brez uvajalnega metajezikovnega leksema. V zgornjem komentarju zgledov 43–48 omemba skladenjske vloge avtoni- mov (npr. avtonim kot osebek ali predmet glagola, avtonim v položaju za pred- logom) že napoveduje naslednjo lastnost avtonimov, tj. samostalniškost, ki je opi- sana v razdelku 3.4. 3.4 Avtonimi so praviloma samostalniki Spodaj navedena zgleda 49 in 50 kažeta, da avtonime lahko kvalificirajo pridev- niki: [49] Neobsamoglasniška w in ʍ (vzeti, vsak) za samoglasnikom predhodne besede zamenjujemo z  (bi vzela, bi vsak). (Toporišič 2000: 86; znanstveni metajezik) [50] Verjetno najpogosteje je reduciran končni -i (prav »pravi« k glagolu praviti), kar je značilno tudi za današnje gorenjsko narečje (Škofic 1998: 210), podvrženi pa so ji praktično vsi ne- naglašeni samoglasniki, poleg i še zlasti nenaglašeni u (žejlo »žejalo«, obenga »nobenega«, jezk »jezik«, sromaška »siromaška«, varvanja »varovanja«, trebh »trebuh«, pšice »puščice«). Pogoste so tudi popolne samoglasniške redukcije za r, kjer r prevzame vlogo samoglasnika in je v Poljanskem rokopisu pisan kot er s polglasnikom (dervu »drevo« – Japelj v Svetem pismu zapiše drevu, deržina »družina«). (Žejn 2016: 420; znanstveni metajezik) Pridevniki neobsamoglasniška v 49 ter končni (-i) in nenaglašeni (u) v 50 z ujemanjem kažejo, da so imena glasov moškega spola. Imena glasov in črk so leksikalizirana, tj. so načeloma našteta v slovarjih (gl. npr. iztočnice a, b, e v SSKJ2, v SP in eSP). Slovarska obdelava imen glasov in črk je povedna, ker kaže več lastnosti avtonimov. Prva je ta, da so avtonimi praviloma samostalniki, tj. jezikovne prvine iz primarnega jezika v metajeziku (po avtonimizaciji) pravi- loma postanejo (ali ostanejo) samostalniki. To pomeni, da jezikovne prvine, ki v primarnem jeziku niso (pravopisne, fonološke, morfološke) besede, npr. glasovi, črke, morfemi, sklopi glasov, po avtonimizaciji postanejo besede, torej (lahko) 180 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini nastopajo v skladenjskih položajih, ki jih zasedajo besede (konkretno samostal- niki), predvsem pa ti avtonimizirani elementi prejmejo vsaj en naglas, kadar so izgovorjeni. Pri imenih glasov in črk to pomeni, da soglasniške črke/glasovi v govoru prejmejo podporni samoglasnik (načeloma e-jevski, gl. npr. SP, iztoč- nica l: [lə̀ lə̀ja tudi èl êla tudi lə̀ in èl], lahko tudi a [kə̀ kə̀ja in ká kája tudi kə̀ in ká]), 20 ki skupaj s soglasnikom ustvari zlog, s čimer je izpolnjen minimalni pogoj za obstoj fonološke besede, hkrati pa ti zlogi postanejo tudi naglašeni. To pomeni, da naglas prejmejo tudi prvine jezika, ki v primarnem jeziku načeloma niso nikoli naglašene, gl. zgled 51 spodaj. [51] Pri veliki in mali začetnici, #eee, so #e, vsebine, #e, vsebine [neraz] predvsem naselbinska, nenaselbinska imena, [dih] imena bitij, stvarna imena ter pridevniki na -ski, -ški ter -ov, -ev. (Podkorpus javnega govora (Artur-J-Gvecg-P580029-std), oznaka govorca Artur-J-G4569; znanstveni metajezik, kontekst: konferenca v okviru projekta Univerze v Mariboru Slovenščina na dlani za interaktivno učenje slovenščine) Zgled 51 (na avdio posnetku) jasno pokaže, da se obrazila, potem ko so v meta- jeziku avtonimizirana, izgovarjajo kot besede z naglasom (tj. [skí], [škí], [ôv], [év]), tudi če v primarnem jeziku (kjer se tudi nikoli ne pojavljajo kot samostojne besede) niso nikoli naglašena. Naslednja lastnost avtonimov, ki jo nakazuje slovarska obdelava imen črk in glasov, je, da se nekateri avtonimi lahko sklanjajo po dveh sklanjatvah, tj. z gla- sovnimi in neglasovnimi končnicami (gl. npr. SP, iztočnica l: l l-ja tudi l l-a tudi l --). Imena glasov se v jezikoslovnih razpravah sicer večinoma sklanjajo brez gla- sovnih končnic (prim. »Neobsamoglasniška w in ʍ« v 49 in i, u ter r v 50 zgoraj), ne pa vedno, gl. zgled 52 spodaj. [52] Alofone v-ja bi bilo treba obravnavati širše (gl. Tivadar 1999), zato konfiguracij z drsniki nismo zajeli. (Unuk 2022: 86; znanstveni metajezik) Imena soglasniških črk in glasov med drugim pokažejo tudi to, da je zgoraj na- vedena formula za avtonime – I 1 (I 1 (V 1 )) – ustrezna le za najbolj tipične primere avtonimije. Imena glasov namreč od nje odstopajo, kadar so izgovorjena: če upo- rabimo ime glasu [və̀] za to, da omenimo prvi glas v besedi vsak [ʍsák], v meta- jeziku dejansko uporabimo dva glasova za tisto, kar je v primarnem jeziku en sam glas, poleg tega pa glasu [ʍ] v metajeziku niti ne zastopa isti glas. To pomeni, da so avtonimi lahko ikonični v večji ali manjši meri. V primeru imen glasov (in črk) je treba dodati še to, da glasovi in črke v primarnem jeziku nimajo pomena, 21 tj. 20 Govora je o 25 črkah slovenskega črkopisa in o glasovih slovenskega (knjižnega) jezika, ki jih te zaznamujejo. 21 Izjava Tale k je nekoliko vegast (npr. kot komentar otrokove pisave) je seveda že metajezikovna, »k« je torej že avtonim. 181 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) niso jezikovni znaki, in je tudi zato formula I 1 (I 1 (V 1 )) za njihov opis neustrezna. Ustreznejša bi bila npr. formula (i 1 + V) (I 1 (0)), ki nakazuje ikoničnost avtonima (i – I), odsotnost vsebine (pomena) v primarnem jeziku (0 namesto V) in metaje- zikovno vsebino besede [cə̀], označeno z V, npr. ‘tretja črka slovenske abecede in soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje’ (po SSKJ2, iztočnica c). Niso pa imena črk in glasov edini avtonimi, ki se lahko sklanjajo z glasovnimi ali neglasovnimi končnicami. Načeloma to velja tudi za vse avtonime, ki so v pri- marnem jeziku samostalniki, prim. zgled 53 spodaj. [53] Lahko bi še naštevali: gluma je v primeri z igra nesodobna, tako tudi nego namesto kakor ali kot in še čitatelj nam. bralec, bridkoba nam. bridkost, baš namesto prav ali ravno, gnada ali gnadljiv namesto milost in milostljiv ali milosten. (Toporišič 2000: 124; znanstveni metajezik) [54] Tako kot pri limoni (kjer v rabi prevladuje besedotvorna možnost limonin, v pravopisu pa je pripo- ročljivejša uporaba variante limonov), je tudi pri makadamiji v rabi mogoče zaslediti obe tvorjenki (makadamijev in makadamijin). (Dobrovoljc – Bizjak Končar 2013; znanstveni metajezik, kon- tekst: odgovor Je olje »makadamijevo« ali »makadamijino«? iz Jezikovne svetovalnice) Zgled 53 kaže, da je avtonim gluma ohranil svoj ženski slovnični spol iz primar- nega jezika, kar dokazuje ujemanje (vsaj teoretično pa ni mogoče določiti, ali gre za prvo ali tretjo žensko sklanjatev), medtem ko je pri avtonimu igra jasno, da gre za tretjo sklanjatev (kjer pa vsaj teoretično ni mogoče določiti, katerega spola je konkretni avtonim v metajeziku). V zgledu 53 se po tretji sklanjatvi sklanjajo tudi avtonimi kakor, kot, bralec, bridkost, prav, ravno, milost, milostljiv, milosten, kar kažejo neglasovne končnice v položaju avtonima za predlogom namesto (nam.). Zgled 54 kaže, da avtonima limoni in makadamiji v metajeziku ohranita spol in sklanjatev (prva ženska sklanjatev) iz primarnega jezika. Možnost sklanjanja avto- nimov (ki so v primarnem jeziku samostalniki) je sicer redkejša, avtorji večinoma formulirajo povedi tako, da se spola in števila avtonimov ne da ugotoviti (najpo- gosteje se avtonim uporablja kot desni neujemalni prilastek ob metajezikovnem leksemu, gl. zgoraj razdelek 3.3). Za preučevanje avtonimije je posebno zanimiv diskurz etimologov, kar kažejo spodaj navedeni zgledi 55–59. [55] Star. sloven. belíšiti ‛beležiti’ (18. stol.) je namreč izpeljano iz star. belíš ‛v drevo vsekano znamenje’, to pa po vsej verjetnosti iz tega slovan. pridevnika, saj je tako znamenje svetlejše od lubja. (Snoj 2016, iztočnica belẹ́žiti; znanstveni metajezik) [56] /.../ medtem ko je bravènjāk s substantivizacijo *boru̯ěn-’akъ nastalo iz adj *boru̯ěnъ ‘brinov’, je bilo brȁnjūg < *boru̯ьn’ugъ substantivizirano iz adj *boru̯ьnъ ‘brinov’, konzonantna skupina -vn- pa se je poenostavila v -n-: hrv. *bravnjug > brȁnjūg /.../ (Furlan 2017, iztočnica branjug; znanstveni metajezik) [57] Opozoriti je treba še na slovensko kasati, kasam »pri teku opletati, majati z glavo« (o konju). Pleteršnik navaja po Miklošiču še kasavec (m.) »konj, ki opleta z glavo«; To je pomensko bli- zu novoknjižnemu kasati »dirkati«, kasáč (m.) »dirkalni konj«, izposojenima iz srbohrvaškega kȁsati, kȁskati »dirkati«. (Bezlaj 1979: 194; znanstveni metajezik) 182 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini [58] Vzglasni b- je verjetno iz p-, ki ga potrjuje madžarska izposojenka v hrv. kajk. pistrạ̑nga ‘po- strv’ (Lipljin 2002), nastal po ljudskoetimološki naslonitvi na adj bíster, f -tra ‘čist’, ker je za postrv značilno, da živi v bistrih vodah. (Furlan 2017, iztočnica bistranga; znanstveni metaje- zik) [59] Korenski -le- namesto pričakovanega -ol- je lahko zaradi vpliva sloven. blȅsk in blẹ́ščiti ali pa zaradi vpliva sloven. bliščáti, pri čemer je v obliki bleščáti že delovala samoglasniška redukcija. (Snoj 2016, iztočnica bleščáti; znanstveni metajezik) Zgledi v 55, 56 in 57 kažejo, da so avtonimizirani leksemi v etimoloških slovar- skih sestavkih ali razpravah srednjega spola. V 55 in 56 je srednji spol razviden iz ujemanja osebne glagolske oblike (izpeljano, nastalo, substantivizirano), v 57 pa iz ujemanja pridevnika v spolu (slovensko). 22 Zgleda 58 in 59 pa kažeta, da so imena glasov in sklopov tudi v diskurzu etimologov moškega spola (razvidno iz ujemanja pridevnikov Vzglasni in Korenski z avtonimoma b- in -le-). 23 3.4.1 Razmerje med avtonimizacijo in konverzijo (na primeru samostalnikov) Ko je govora o samostalniškosti avtonimov, si velja podrobneje ogledati tudi raz- merje med avtonimizacijo in konverzijo. Konverzija, kot jo z vidika leksikografije opredeljuje Legan Ravnikar (2021: 178), je »postopek preobrazbe, prehoda izho- diščne besede v drugo besedno vrsto zaradi spremembe skladenjske vloge iztočni- ce, kar ima za posledico spremembo kategorialnih slovničnih lastnosti in pomen- ske spremembe, in sicer brez spremembe njenega morfemskega sestava« (prim. tudi Toporišič 1992: 301–302, iztočnica sprevráčanje; Toporišič 2000: 157, kjer je konverzija obravnavana v okviru besedotvorja). Legan Ravnikar (2021: 178) na- vaja tudi tri vrste kriterijev za dokazovanje konverzije: oblikoslovne (sprememba slovničnih lastnosti besede), skladenjske (sprememba skladenjskih lastnosti kon- verzne besede) in pomenske (pomensko osamosvajanje konverzne besede glede na izhodiščno). Primerjava med konverzijo in avtonimizacijo, ki jo je mogoče de- finirati kot postopek, s katerim se elemente iz objektnega (primarnega) jezika kot citatne elemente vnese v metajezik, pri čemer citirani elementi praviloma postane- jo samostalniki, pokaže nekatere prekrivne lastnosti med procesoma, predvsem pa tudi pomembne razlike. Toporišič (1992: 302, iztočnica sprevŕžni samostálnik) kot primere kon- verznih (»sprevržnih«) samostalnikov navede tudi imena glasov, črk in morfe- mov – k k-ja, ès êsa, ê-ja, ó-ja, u u-ja, okroglo s, ozko o – s komentarjem, da se 22 Pri obravnavanih avtonimih, kot je npr. »Slovensko pletnja "romarski čoln na Bledu"« (naslov članka, gl. Bezlaj 1984: 294), torej povsem jasno ne gre za kako eliptično zvezo tipa slovensko (rečeno) pletnja. Gl. tudi Toporišič 1992: 302, iztočnica sprevŕžni samostálnik, kjer je opo- zorjeno na nemški vpliv na srednji spol avtonimov okroglo s, ozko o (prim. tudi razpravo o konverznosti takih zgledov, razdelek 3.4.1). 23 V zvezi z etimološkim diskurzom velja omeniti tudi to, da se rekonstruirane jezikovne enote obravnavajo enako kot vse druge enote primarnega jezika. 183 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) v samostalnike prve moške sklanjatve sprevrača vse, kar prvotno ni bilo imen- sko. 24 Uvrščanje avtonimov, ki označujejo glasove, črke, morfeme, med zglede konverznih samostalnikov ni ustrezno, glas, črka ali morfem k (ès ...) v primarnem jeziku ni beseda, nima besednovrstne pripadnosti, zato se niti ne more kvalifici- rati kot kandidat za konverzijo. Toporišič tu nasprotuje svoji definiciji sprevrača- nja, pri katerem gre za »prevedb/o/ besede določene besed(n)e (vrste) v drugo z oblikospreminjevalnim morfemom (ali tudi z oblikotvornim)« (Toporišič 1992: 301, iztočnica sprevráčanje). Prav tako ne moremo govoriti o konverziji pri tistih avtonimih, pri katerih so avtonimizirane prvine z višje zgradbene ravni kot beseda (npr. stavek, poved), ker namreč nimajo besednovrstne pripadnosti. Ustreznejši zgled konverzije bi bil tisti, ki ga Toporišič (1992: 301, iztoč- nica sprevráčanje) navaja kot zgled konverzije predloga v samostalnik: predlog k se sprevrže v samostalnik moškega spola k k-ja. V tem primeru dejansko gre za spremembo besednovrstne pripadnosti. Konverzni avtonim k k-ja spremeni svoje oblikoslovne (pridobi sklanjatev) in skladenjske lastnosti (nastopa v skladenjskih položajih, tipičnih za samostalnike, npr. osebek). Vprašanje pa je, ali temeljno spremeni svoje pomenske lastnosti. Odgovor, ki bi moral slediti iz splošne for- mule avtonimov – I 1 (I 1 (V 1 )) –, je: ne. Jezikovni znak I 1 (V 1 ) iz primarnega jezika avtonimizacija prizadene tako, da ga zgolj prekrije z novim izrazom, kar je v for- muli avtonimov prikazano tako, da je jezikovnemu znaku dodan nov izraz – I 1 , ki je formalno načeloma isti kot I 1 v izhodiščnem jezikovnem znaku v primarnem jeziku. Avtonimizacija pa vsebine jezikovnega znaka (V 1 ) iz primarnega jezika načeloma ne prizadeva (zato npr. avtonimiziran vulgarni izraz v metajeziku ohrani svojo vulgarnost). Med primere konverzije prav tako ne moremo prištevati avtoni- miziranih samostalnikov iz primarnega jezika, ker pri njih ni prišlo do zamenjave besednovrstne pripadnosti. Naslednji vidik je vprašanje leksikaliziranosti. Konverzijo se praviloma poj- muje kot pojav, s katerim pride do leksikalizacije, tj. nastanka nove besede (gl. Legan Ravnikar 2021: 188). Avtonimi praviloma niso leksikalizirani in posledično niso našteti v slovarjih, ker bi takšni slovarji zgolj v neskončnost reproducirali zglede iz primarnega jezika. Obstajajo pa nekatere izjeme, in sicer že omenjena imena črk in glasov ter še nekateri drugi avtonimi, ki so prav tako vključeni v slo- varje in opisani v njih, npr. da (v SSKJ2 pod iztočnico da člen., zgled: to je njegov odločni da), ne (v SSKJ2 pod iztočnico ne člen., zgledi: omahovati med da in ne; odgovarja na kratko z da in ne; odločen ne; ekspr. izreči svoj ne), če (v SSKJ2 pod iztočnico če vez., zgledi: ob vseh čejih zadeva že meji na nesmisel; nehaj že s 24 Toporišič (1992: 59, iztočnica iménski) definira pridevnik imenski kot ‘nanašajoč se zlasti na samostalnik ali pridevnik, vendar tudi na samostalniško ali pridevniško besedo (besedno zvezo) sploh’. 184 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini svojim večnim če!). V navedenih primerih (da, ne, če) SSKJ2 tudi s kvalifikator- jem sam. opozori na konverzijo. 25 V zvezi s podobnostmi in razlikami med konverzijo in avtonimizacijo je torej mogoče zaključiti, da obstajajo nekatere skupne poteze (zlasti pri izvorno nesa- mostalniških besedah, ki so avtonimizirane v samostalnike), več pa je razlik (pri elementih primarnega jezika, ki izhodiščno niso besede in z avtonimizacijo pos- tanejo samostalniki, ne moremo govoriti o konverziji). Zato je bolje konverzijo in avtonimizacijo obravnavati kot dva ločena procesa. 4 sklep Metajezik in z njim povezan pojav avtonimije je izredno zanimivo raziskovalno polje, ki je bilo deležno relativno malo raziskovalne pozornosti, čeprav je meta- jezik glavno orodje, ki ga imajo jezikoslovci in jezikoslovke na razpolago. Opis avtonimije v pričujoči raziskavi zgolj nakazuje izbrane probleme metajezika, ki jih bo treba v prihodnosti še podrobneje raziskati. Nakazane so posebnosti avtonimov v metajeziku, niso pa vse lastnosti opisane izčrpno (npr. vse tipografske možno- sti označevanja avtonimije). Prihodnje raziskave metajezika in avtonimije bodo zato med drugim morale narediti podroben in kvantificiran opis znanstvenega in neznanstvenega metajezika (npr. natančnejši in izčrpnejši opis sredstev, ki se upo- rabljajo za označevanje avtonimije), opis govorjenega metajezika (npr. katera spe- cifična jezikovna in nejezikovna sredstva se uporabljajo v govorjenem metajeziku in katere metajezikovne funkcije opravljajo) ter opis avtonimne konotacije (pri kateri gre za križanje konotativne in metajezikovne semiotike, tj. v primerih, ko je beseda/besedna zveza hkrati rabljena in omenjena, prim. Perko 2012; Gacoin-Marks 2021) ter natančneje določiti razmerje med avtonimijo in premim govorom (ali je tudi premi govor primer avtonimije ali pa so med pojavoma pomembne razlike), po možnosti pa vključiti tudi eksperimentalne raziskave metajezika. v iri 24ur.com 2018 = ST A, Strokovnjakom se zdi izraz dezinformacije ustreznejši kot lažne novice, 24ur.com , 12. 3. 2018, https://www.24ur.com/novice/svet/strokovnjakom-se-zdi-izraz-dezinformacije-ustre- znejsi-kot-lazne-novice.html. Bezlaj 1979 = France Bezlaj, Slovensko kos biti komu „parem esse, superari“, Jezik in slovstvo 24.7 (1979), 193–195. Bezlaj 1984 = France Bezlaj, Slovensko pletnja „romarski čoln na Bledu“, Jezik in slovstvo 29.8 (1984), 294. Čepar 2017 = Metod Čepar, Praslovanski ijevski samostalniki moškega spola v slovenskem knji- žnem jeziku 16. stoletja , Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017 (Linguistica et philolo- gica 35). 25 V zvezi s spolom avtonimov je treba tu opozoriti tudi na moški spol avtonimov da, ne, če. 185 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) Dnevnik 2022 = Kaj pomeni beseda oksimoron, Dnevnik , 5. 9. 2022, https://www.dnevnik. si/1042996189. Dobrovoljc 2019 = Helena Dobrovoljc, Z vezajem ali brez? »3D-tiskalnik«, Jezikovna svetovalnica , 2019, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/3860/z-vezajem-ali-brez-3d-tiskalnik. Dobrovoljc – Bizjak Končar 2013 = Helena Dobrovoljc – Aleksandra Bizjak Končar, Je olje »ma- kadamijevo« ali »makadamijino«?, Jezikovna svetovalnica , 2013, https://sve tovalnica.zrc-sazu. si/topic/230/je-olje-makadamijevo-ali-makadamijino. ECB 2023 = Evropska centra lna banka, Kaj je inflacija? , 2023, https://www.ecb.europa.eu/ecb/edu- cational/explainers/tell-me-more/html/what_is_inflation.sl.html. eSP = ePravopis: Slovar slovenskega pravopisa, 2014–, www.fran.si. eSSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2016–, www.fran.si. eSSKJ16 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, 2022–, www.fran.si. Frankovič 2022 = Marjan Frankovič, V čem sploh je kulturnost kulturnega boja, če je njegov diskurz prepojen z nekulturo: s strupenim sovraštvom, ovaduštvom, nasiljem in zlobo?, Portal Plus , 6. 10. 2022, https://www.portalplus.si/5012/kultura-nasa-bo-osveta/#. Furlan 2017 = Metka Furlan, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika , 2017–, www.fran.si. Gantar idr. 2018 = Polona Gantar – Špela Arhar Holdt – Senja Pollak, Leksikalne novosti v besedilih računalniško posredovane komunikacije, Slavistična revija 66.4 (2018), 459–472. Grošelj 2020 = Robert Grošelj, Bolgarski zamenjal ni odvisniki v slovenščini: prevodni pogled, Jezi- koslovni zapiski 26.2 (2020), 129–144. Herrity 2016 = Peter Herrity, Slovene: a Comprehensive Grammar , London – New York: Routledge, 2 2016. Horvat 2016 = Mojca Horvat, Nareč no besedotvorje v luči lingvistične geografije, Jezikoslovni za- piski 22.2 (2016), 79–91. Jakopin 1968 = Franc Jakopin, Slovnica ruskega knjižnega jezika , Ljublja na: Državna založba Slo- venije, 1968. Jelovšek 2022 = Alenka Jelovšek, Samostalniške tvorjenke in določanje izt očnic v obrnjenem Hipo- litovem slovarju, Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 537–550. Korpus 16 = Korpus 16: korpus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja , 2019, različica 1.0, www.fran.si/korpus16. Marvin idr. 2019 = Tatjana Marvin – Saba Battelino – Samo Beguš – Jure Derganc, Porazdelitev fonemov v slovenščini in izdelava matričnega testa za govorno avdiometrijo, Slavistična revija 67.4 (2019), 269–287. Merše 2019 = Majda Merše, Frazni glagoli v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja, Slavia Cen- tralis 12.1 (2019), 142–157. metaFida 1.0 = metaFida 1.0 , združeni korpus slovenščine, https:// www.clarin.si/ske/#dashboar- d?corpname=mfida01. Meterc 2019 = Matej Meterc, Analiza frazeološke variantnosti za slovarski prikaz v eSSKJ-ju in SPP- ju, Jezikoslovni zapiski 25.2 (2019), 33–45. Orel 2021 = Irena Orel, Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) Matije Kastelca v ponovni izdaji iz druge polovice 18. stoletja (1768), Slavia Centralis 14.2 (2021), 147–176. Petric 2018 = Špela Petric, Slovenski večbesedni leksemi z vidika slovaropisja , Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018 (Lingua Slovenica 12). Porčnik 2022 = Tanja Porčnik, Vloga sistema zavor in ravnovesij v Združenih državah Amerike pri spoštovanju pravic ujetnikov v Guantánamu , doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakul- teta za družbene vede, 2022. RTVSLO 2014 = Jezikovni kotiček z Milojko Mansoor, oddaja Dobro jutro, RTVSLO , 3. 12. 2014, https://365.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro/174307604. Siol.net 2020 = M. T., Izbrali so besedo desetletja, Siol.net , 4. 1. 2020, https://siol.net/trendi/kultura/ izbrali-so-besedo-desetletja-515603. SLA 2 = Jožica Škofic idr., Slovenski lingvistični atlas 2: kmetija 1: atlas , ur. Jožica Škofic – Mojca Horvat – Karmen Kenda-Jež, 2: komentarji , ur. Jožica Škofic – Matej Šekli, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016 (Jezikovni atlasi). 186 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini Snoj 2016 = Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, ³ 2022 , www.fran.si. Snoj 2017 = Marko Snoj, Nebina, Jezikoslovni zapiski 23.2 (2017), 297–300. SP = Slovenski pravopis , www.fran.si. SP Pravila = Slovenski pravopis 1: pravila , Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založ- ba ZRC, 2007. SSKJ2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika , druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www. fran.si. Šekli 2021 = Matej Šekli, Besedotvorni vzorec tipa vinar – vinarstvo oz. strojar – strojarstvo v slovenščini v kontekstu srednjeevropskega jezikovnega areala, Slavistična revija 69.1 (2021), 141–155. Šorli 2020 = Mojca Šorli, Semantična prozodija: leksikalni in besedilno-diskurzivni vidiki , Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2020. Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica , Maribor: Založba Obzorja, 4 2000. Trivunović 2022 = Eva Trivunović, Primerjava izvora in razvoja frazemov ločiti ljuljko od pšenice in ločiti zrnje od plev ter njunih varian t slovenskem knjižne m jeziku, Jezikoslovni zapiski 28.2 (2022), 33–51. Uhlik – Žele 2022 = Mladen Uhlik – Andreja Žele, Ubesedovanje načina v slovenščini, ruščini in štokavščini: podobnosti in razhajanja, Slavistična revija 70.3 (2022), 269–287. Unuk 2022 = Drago Unuk, Zapletenost vzglasja zloga v slovenskem jeziku: razpršenost zvočnosti v razvrstitvah začetnih nezvočniških segmentov, Jezikoslovni zapiski 28.1 (2022), 69–96. Verdonik 2014 = Darinka Verdonik, Frazeološkost krščanskega izrazja v vsakdanjem govoru, Jezi- koslovni zapiski 20.1 (2014), 59–78. Zuljan Kumar 2022 = Danila Zuljan Kumar, Skladnja nadiškega in briškega narečja , Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2022 (Linguistica et philologica 42). Žejn 2016 = Andrejka Žejn, Jezik Poljanskega rokopisa – jezik rokopisa na prehodu iz 18. v 19. stoletje, Slavistična revija 64.4 (2016), 407–425. Žele 2019 = Andreja Žele, Prostomorfemskost v slovenščini , Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019. l iteratura Barthes 1990 = Roland Barthes, Retorika Starih – Elementi semiologije , prevedla Rastko Močnik – Zoja Skušek-Močnik, Ljubljana: Založba ŠKUC – Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1990. Carnap 1959 = Carnap Rudolf, The Logical Syntax of Language , prevedla Amethe Smeaton, Pater- son, New Jersey: Littlefield – Adams & Co, 1959. Gacoin-Marks 2021 = F l o r e n c e G a c o i n - M a r k s , Traduction des connotations autonymiques dans trois r o m a n s de Michel Houellebecq, Vestnik za tuje jezike 13.1 (2021), 365–381. Grevisse – Goosse 2008 = Maurice Grevisse – André Goosse, Le bon usage: grammaire française , Pariz: Duculot, 14 2008. Hjelmslev 1963 = Louis Hjelmslev , Prolegomena to a Theory of Language , prevedel Francis J. Whit- field, Madison: The University of Wisconsin Press, 1963. Hjelmslev 1980 = Louis Hjelmslev , Prolegomena teroiji jezika , prevedel Ante Stamać, Zagreb: Gra- fički zavod Hrvatske, 1980. Jakobson [1954] 1996 = Roman Jakobson, Dva vidika jezika in dve vrsti afazičnih motenj, prevedla Zoja Skušek, v: Lingvistični in drugi spisi , Ljubljana: Inštitut za humanistične študije, 1996, 87–116. Jakobson [1958] 1996 = Roman Jakobson, Lingvistika in poetika, prevedl a Zoja Skušek, v: Lingvi- stični in drugi spisi , Ljubljana: Inštitut za humanistične študije, 1996, 147–190. Jakobson [1976] 1985 = Roman Jakobson, Metalanguage as a Linguistic Problem, v: Selected wri- tings 7. Contributions to comparative mythology. Studies in linguistics and philology, 1972– 1982, ur. Stephen Rudy, Berlin – New York – Amsterdam: Mouton, 1985, 113–121. 187 Jezikoslovni zapiski 29.2 (2023) Jakobson 1985 = Roman Jakobson, Selected writings 7. Contributions to comparative mythology. Studies in linguistics and philology, 1972–1982, ur. Stephen Rudy, Berlin – New York – Am- sterdam: Mouton, 1985. Jakobson 1996 = Roman Jakobson, Lingvistični in drugi spisi , prevedli Drago Bajt idr., Ljubljana: Inštitut za humanistične študije, 1996. Legan Ravnikar 2021 = Andreja Legan Ravnikar, Konverzija v slovnici in slovarju: izhodišča za prepoznavanje konverzije v leksikografski praksi, Slavia Centralis 14.2 (2021), 177–194. Perko 2012 = Gregor Perko, Modalisation autonymique et dynamisme communicatif, Écho des étu- des romanes 8.1 (2012), 255–264. Quine 1981 = Willard van Orman Quine, Mathematical Logic , pregledana izdaja, Cambridge – Lon- don: Harvard University Press, 1981. Rey-Debove 1971 = Josette Rey-Debove, Étude linguistique et sémiotique des dictionnaires français contemporains , The Hague: Mouton, 1971. Rey-Debove 1979 = Josette Rey-Debove, Les logiciens et le métalangage naturel, Histoire Épistémo- logie Langage 1.1 (1979), 15–22. Rey-Debove [1985] 1997 = Josette Rey-Debove, Le métalangage en perspective, DRLAV Revue de linguistique. Métalangue. Métadiscours. Métacommunication 32 (1985), 21–32, ponatis v: Jo- sette Rey-Debove, Le métalangage: étude linguistique du discours sur le langage , druga, pre- gledana in razširjena izdaja, Pariz: Armand Colin, 1997, 334–343. Rey-Debove [1989] 1997 = Josette Rey-Debove, Le métalangage lexicographique: formes et fonc- tions en lexicographie monolingue, v: Wörterbücher. Ein internationales Handbuch zur Lexi- kographie , ur. Franz Josef Hausmann idr., Berlin: Walter de Gruyter, 1989, 305–312, ponatis v: Josette Rey-Debove, Le métalangage: étude linguistique du discours sur le langage , druga, pregledana in razširjena izdaja, Pariz: Armand Colin, 1997, 344–355. Rey-Debove 1990a = Josette Rey-Debove, Autonyme, v: Encyclopédie philosophique universelle II. Les notions philosophiques: dictionnaire, ur. Sylvain Auroux, Paris: Presses universitaires de France, 1990, 201–202. Rey-Debove 1990b = Josette Rey-Debove, Métalangage, v: Encyclopédie philosophique universelle II. Les notions philosophiques: dictionnaire, ur. Sylvain Auroux, Paris: Presses universitaires de France, 1990, 1611. Rey-Debove 1997 = Josette Rey-Debove, Le métalangage: étude linguistique du discours sur le lan- gage , druga, pregledana in razširjena izdaja, Pariz: Armand Colin, 1997. Rey-Debove 2001 = Josette Rey-Debove, Spécificité de la terminologie linguistique, v: Métalangage et terminologie linguistique. Actes du colloque international de Grenoble (Université Stendhal – Grenoble III, 14-16 mai 1998) , ur. Bernard Colombat – Marie Savelli, Leuven – Paris – Ster- ling, Virginia: Peeters, 2001, 3–9. Seneka 1967 = Lucij Anej Seneka, Ad Lucilium epistulae morales 1, prevedel Richard M. Gum mere, Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press – London: William Heinemann Ltd, 1967, https://archive.org/details/adluciliumepistu0001sene_1962/page/n5/mode/2up. Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Trojar 2017 = Mitja Trojar, Development of Slovenian Linguistic Terminology in Slovenian Gram- mars in the 18th and 19th Centuries , doktorska disertacija, Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za podiplomski študij, 2017. Weiss 2017 = Peter Weiss, Dvojni narekovaj (narekovaj spodaj – zgoraj) , Jezikovna svetovalnica , 2017, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2418/dvojni-narekovaj-narekovaj-spodaj-zgoraj. s ummary Theory of Metalanguage and Description of Autonymy in Slovenian This article first describes theoretical approaches (Hjelmslev, Jakobson, Barthes, and Quine) to metalanguage and focuses on Rey-Debove’s (1997) theory of metalanguage. Rey-Debove describes language as composed of three sets of lexemes: (1) lexemes used to 188 Mitja Trojar  Teorija metajezika in opis a vtonimije v slovenščini describe extralinguistic reality, (2) metalinguistic lexemes used to talk about language(s), and (3) lexemes that are neutral with respect to the first two sets. Rey-Debove also em- phasizes the important role that autonyms play in metalanguage. Autonyms are elements of primary language (object language) that are embedded in secondary language (metalan- guage) and allow us to talk about language. Rey-Debove simplifies Barthes’s formula, using it to describe the structure of autonyms: E 1 (E 1 (C 1 )), in which E stands for expres- sion and C for content. Autonyms exhibit some special characteristics that vary across languages. The article proceeds with a description of autonyms in Slovenian: Section 3.1 examines how autonyms are marked in written texts, Section 3.2 shows that any element from any level of language structure can become an autonym, Section 3.3 emphasizes the fact that autonyms in metalanguage may or may not be preceded by metalinguistic lexemes, and Section 3.4 shows that autonyms are in principle nouns.