VALENTIN POLANŠEK, LIPOV BOGEC
Koroški slovenski pesnik Valentin Polanšek* se je s prvo pesniško zbirko,
* Valentin Polanšek, Lipov bogec. DZS, Ljubljana 1974, opremil Rudi Španzel, str. 66.
M. Zlobec
Grape in sonce, tiskano v Celovcu, pojavil v javnosti leta 1963. Iz spremne besede Janka Messnerja lahko prepoznamo v koroškem pesniku murnovsko usodo, ob nji pa je pognala besedna umetnost neposredno iz »pesnikove socialne bede in narodno-kulturnega mrka v deželi. »Messnerjevo opombo, da se je Valentin Polanšek dokopal do jezikovnega znanja »golorok in samo-tež«, sprejemamo kot opozorilo, ne pa kot zagovor poetike in estetske vrednosti pesnikovih sporočil. Polanškova poezija v resnici raste iz zavesti o lastni usodi (Kdo sem), iz zavesti o pesnikovem poslanstvu in moči ubesedenega humanizma. Naslednji neprekriti motiv prve zbirke je motiv ljubezni (Ne vem, Tisto poletje, Lipovka cvete (Kranj 1944), Pri tebi, Vrstnika, Ko kresna noč čarobno sije, Zaljubljen pastir, Zaljubljenca ...). V drugem delu zbirke se pojavlja avtorefleksivna resignacija (Človekovo srce, V predpomladi, Veter v travi, Do mojih vrat, Hipe zlate zate, Ob vrtu), vizija kozmične sreče (Jutranji obrisi, Svetle dalje, Zlari hipi, Poljub pomladi, Vrt pripravlja), človekove povezave z zemljo (Rodna zemlja, S penico potuje mi pesem, Na polju plamen, Pod mojim oknom so travniki), minljivosti človekovega življenja (Apo-kalipsa jeseni, Zimsko tihožitje, Brez naslova). Tretji del zbirke odpira novo tematiko, predvsem temo slovenske Koroške in položaja Slovencev v njej. Motiv se pojavlja v pomenskih odtenkih: od himnične vzvišenosti (Pozdrav Koroški, Koroška), retrospektivne re-signacije (Tiha grapa, Moj požgani dom, Obirska lipa), do agitacijske prakse (Sosed pri sosedu). Četrti in zadnji del prve zbirke prinaša motiv socialne neenakosti, delavca-proletarca in prikritega agnosticizma. Zbirka Grape in sonce je v pesniškem izrazu še v marsičem začetniška, metaforika večkrat konvencionalna in neizrazita. Pesniška inspiracija sega do Murna in celo Gregorčiča, v nekaterih tekstih je opazen
648
Valentin Polanšek, Lipov bogec
vpliv ekspresionizma, vendar je izbor motivov dokaj širok.
V  drugi zbirki, Karantanske (1971), se Valentinu Polanšku pesniški izraz v treh ciklih le deloma okrepi. V prvem ciklu, Solze in vino, se pesnik vrača k ljubezenskemu motivu iz prve zbirke. Erotika postaja zrela, resignacijsko umirjena, posameznikova eksistenca se odpre svetu in sočloveku ter v zadnji razvojni fazi odpira prostor motivu minljivosti sveta, življenja in smrti.
Drugi cikel devetih tekstov, Karantanske, aktualizira najprej motiv pesnikovega poslanstva: »Pesem, / ki je ljubezen, mladost, / sreča, žalost, / vera, starost, / šola, upanje... / Pesem, ki je v njej živel pogan, / ki je ni zapustil tlačan, / da jo ima Korotan še današnji dan!« Diahrona vizija slovenske Koroške, njene slovenske zgodovine, z deklarativno in agitacijsko besedo ubese-duje socialni in nacionalni antropocen-trizem in v nemetaforični tendenčnosti oživlja zavestni klic k narodni zavesti, socialni enakosti in internacionalni ko-eksistenci. Namesto čakanja in upanja napovedujejo teksti akcijo.
V  tretjem ciklu, Več veselih ..., motiv internacionalizma prestopi meje Koroške (Vietnamski motiv), okrepi pa se socialna motivika (Balada o rokah, Delopustna, Sezonsko dekle, Brezposelna) in motiv človekove svobode (. .. danes zunaj, Pesem o prostosti, Več veselih).
Tako kot prva zbirka prinaša tudi druga, Karantanske, motivno raznolikost, vendar bi v njej zaman iskali močnejše izkoriščanje ekspresivne vrednosti jezika: v poeziji Valentina Polan-ška je preveč deklarativne neposrednosti, tako da v bistvu niha med kli-šejsko neizrazitostjo in individualnostjo izraza, ne manjka pa ji nacionalnega vitalizma.
V  tretji zbirki, Lipov bogec (1974), se do revolucionarnega vitalizma stopnjuje predvsem nacionalni motiv. Iz socialne neenakosti, avtorefleksivne za-
vesti o izkoriščanju delavca, kmeta, izhaja k nacionalni in socialni zavesti (Kakor bi tuja roka, Nekrolog na poslednjega orača, Demonstracija se izjalovi), ob nji se pojavlja starčevska re-signacija (Starčevo tihožitje, Tihožitje, Preostala fotografija, Pogostitev, Pokojninsko brezčasje). Ob revolucionarnem aktivizmu se v drugem ciklu pojavi celo svetobolje (Preden se pokončam), vendar se v njem rojeva prenovljena revolucionarna zavest: »Od zdaj naprej / bom bela vrana, / ki bom vsaki vrani / izkljuval oči.«
V  nekaj tekstih se poezija Valentina Polanška dotakne skic koroškega »neproblematičnega« potrošniškega življenja (Muzejski sprehod, Tuj človek, Tankistovske, V delikatesi, Sredi občinstva, Reklame), vendar bi v slehernem tekstu zlahka opazili prikrito ironijo. Poezija v tretjem ciklu išče identiteto človekovega bivanja in bistva. Kot že v drugi zbirki se tudi tu odloča avtor za identiteto revolucionarnega posameznika, ki sta mu samoobjokova-nje in bojazljivost negativni poli osebnosti.
V  četrtem ciklu, Zunaj svoje sence, doseže zavest eksistencialne stiske in minevanja svoj vrh in razbremenitev v svetobolni resignaciji. Cikel Lipov bogec končuje zbirko. Iz prejšnje resig-nacije se v Gregorčičevem stilu stopnjuje zavest nacionalne zatiranosti in majhnosti. Vizija diahronije sveta, Koroške, niha med nacionalno smrtjo in revolucijo, med kontinuiranim tlačan-stvom in revolucionarnostjo. Sklep zbirke ni resignacijski, marveč napoved nacionalno vitalistične vztrajnosti.
Valentin Polanšek se v tretji zbirki odpoveduje sentimentalnemu intimizmu in prigodniški deklarativnosti. Ob motivu nacionalnega in socialnega izkoriščanja stopnjuje zavest o minljivosti lastne eksistence, zato je ambivalenca v zbirki Lipov bogec najbolj razvidna. V zelo dostopnem, skoraj nemetafo-ričnem jeziku se ideja nacionalne svo-
649
M. Zlobec
bode in revolucionarnosti pojavlja kontinuirano, vendar revolucionarna zavest niha med vitalizmom in resignacijo in svetoboljem. To pa ruši idejo revolucije, se ji v praksi izogne in prepušča usodi. Polanškova nacionalna revolucija Gregorčičevega tipa, se pravi revolucija s samoblokado. Tipična sta za poezijo Valentina Polanška v celoti oba cikla tretje zbirke: Zunaj svoje sence in Lipov bogec in predstavljata v okviru avtorjeve poetike njen vrh.
Poezija Valentina Polanška sodi po svoji generacijski pripadnosti med poezijo prve povojne pesniške generacije, vendar po svoji izpovedni moči zaostaja za njo. Usmerjenost v konkretno tematiko in deklarativno-agitacijski izraz ji jemlje ekspresivno moč, dopušča pa motivno širino, iz katere izstopajo socialni in nacionalni antropocentrizem in humanistična normativnost.
650