Radivoj Rehar: Lilijana Meduška in vešča Crnuška. <PravijiCa.)
V DAVNIH, pra-
davnih  Časih  so tudi                                ___                    k
bele lilije imele svojo
kraljico   in ime ji je
bilo Meduška.  Rastla
in    cvetela    je    sredi
prelestnega    raja    in
vesča   Črauška   ji  je
stregla   ter   jo   negu-
vala.    Vsako   noe   je
letula krog uje in od-
ganjala   vsiljivce,   ki
so   hoteli  motiti   kra-
Ijici sladki pokoj; po-
dnevi   pa   je   spala v  njeni   cvetni
Čaši in sanjala najslajše sanje,   ki
jih  ji  je   Čaral    vonj    bele   iilije.
In   vse   je   sinela   vesea   Ornuška,
dvorjanka kraljičina, ]e cno ji je
bilo   zabranjeno in na  vecne   čase
prepovedano:   izdati   lilijino  biva-
lišče divji ženi Grtli.
Tista divja žena Grda je biia hudobnica. da ji ni bilo para: zastrupljala jc ljudi iu živali tcr jih spremi-njala v trde skale. Se nedolžni otročiči se ji iiiso sinilili; še njim je delala zlo, če jim ga je le mogla. Le eno ji ni bilo dano: spremeniti se v nevidno meglico. Toda vedela je, da bi mogla tudi (o, ko bi našla kraljevsko lilijo Meduško in se napila vonjav ujenega belega cveta. Zato je sladko in mamljivo govorila vešči Črnuški, lilijini dvorjanki, [da bi ji izdala lili-jino bivalisče.
»Vse kar iniam, ti dam,< ji je šepetala, »in v vsako bitje, ki si biti želiš, te spremenim, samo če mi poveŠ, kje raste in cvete tvoja gospa U
Vesči so te besede laskale in ker si je že davno želeta postati rajska ptičica, bi bila hu-dobnici nod vse rada spolnila vročo proŠnjo, a bala se je kazui, ker vedela je, da je izdajstvo najgrša reč na svetu. Divja Žena Grda se pa ui dala ugnati: poznala jc ničemurne veščine želje, z&to ji je dejala nekoč:
»Vešča Črnuška, zlata prijateljica raoja, ako izdaš lilijo Meduško, te boiu spremenila v rajsko ptičico in biserni trak ti bom daln okrog
58i
vratu, cla te nobena osveta in nobena nesreča nikdar i» nikjer ne bo mogla closeči !<
Vešču Lrnuška je trdaj podlegla skušnjavi, dvignila se je v ?rak in divji babi kazala pot do kraljice belih lilij, do rajsko čaiobnu lilije Mednške. Letela je pred njo in je v oholi reri v svojo bodočo veličino pozabila grdobijo izdajalskega svojega početja. Tako je prispela tik do bele lilije Mcduške, <lo lepe kraljice svoje, a ko jo je liotela pokazati divji ženi — se je tlvignila iz njeue cveine čaše mala vila z zvezdico t zlatih  laseh, iztcguila preteče malo ročico in dejala:
»Izclajalka, prodala si svojo kraljicn. zalo bodi zazuamenovana na vse večne čase z znakum srainotc in samole. tn noč bodi vse tvoje živ-ljenje, dokler te ne odreši sama suirt, katere znak l>oš od tego treuutka dalje nn^ila na svojem teinenu!«:
lako je dejala mala vila z zvezdico v zlatih laseh in vešča trnuška je vztrepetala. odletela v sainoto in v noč in se nikoli več ni vrnila v soliKiii ilan. lludnbna divja žena Grtla pa ,je — pri tisti priči. ko je zaglrdala blesk kraljevske bele lilije — osU-jieia in se še sama spremenila v trdo skaln. \' samoti tistega, že davno neznancga raja stoji še dandanes mrzla in negibna: čnia vešča z mrtvaško glavo pa zaiuan eaka odresitve, ki je ni iu je še dolgu dolgo ue bo.