jSrtuftčeDG zrcalo. Spomladi, ko je svital dan, Dve dve deklici ste vstale, Pa ste takoj od srčnih ran In zakona kramljale. In Dora "Vidi govori: „Prav rada bi se vdala, Ker je že čas, to zdi se mi, Da bi sinu zibljala". Naš suhoparni ta šivar Poročiti me hoče, A kaj mi hoče ta štorkljar Ta teleban brez koče ? Snubača druzega do zdaj Pri hiši pa ni bilo, Bog vedi, če se mi kedaj Kaj boljše bo godilo". Na to jej Vida besedi: „To poizveve kmalu, O kresu prav o polnoči V dobrave svetem kalu. Ce letos še se omožiš, — In to je zgolj resnica, — Tam v vodi njega zaglediš Ki bodeš mu ženica. Ce nič se ne bojiš strshov, Na vodo poj dem s tabo, Da tamkaj ves obraz njegov Imela boš pred sabo. A praviti ne smeš ljudem Da pojdeve v dobravo, Drugače, to ti še povem, Ti ne stojim za glavo !" Vse to šivarček naš je čul, In tiho ide strani, A z dušo je za Doro plul Misle o nje nakani. Iz srca mine mu pokoj, Navda, pa skrb in toga.1) A s časom vse prenese znoj, Otide v sredo loga. Ščep pluje črez neba oblok, Nad kalom čakal v drevi Je že šivarček polhen muk2) Dve radovedni deri. Udari ura polnoči, Polukate dekleti, Šivarček pa z glavo moli, Crez vrh nad kal presveti; Da bi za svoja ženina V vodovji ga spoznala, Misle : znamenje je neba, Roko bi mu podala. Hrsk ! vrh odkrehne se, ta čas, Sivar cmokal je v vodi, Od straha vtihnil žab je glas Po mlakah in drugodi. Bežali ste dekleti v noc, Ker ste duhov se bale, Tn ko je klical na pomoč, Šc brže so bezljale. ') toga — tuga (žalost). ') moka — muka (trpljenje). Pripljuskal iz države žab, Na breg se je privlekel; Ne vem pa če ljubezni srab, Je kakor prej ga pekel. In zdaj ne hodijo več v log Na sveti kal samice, Ce prav hote od mladih nog, Postati vs*e ženice ! /I Burke slavnih Zabrdžanov. (Narodno blago ; priredil Silvester). XVII. Ko so dobili Zabrdžani prvikrat vino v usta, dopadale se jim je tako, da so se ga velike črez mero napili in vsled tega druzega dne »stražili groznega mačka". Ker te slabosti niso pozuali, mislili so, da je bilo vino otro- vano in šli so brž k zdravniku po zdiavila. Ta kmalu zve, kje tiči bolezen in jih pošlje k trgovcu po slanike. Te ribe, menil je, bodo jih kmalu ozdravile. Res jih povžijejo ogromno število. Ko jih plačajo, zde se jim precej drage in tu se oglasi bistra glava ter reče: .Prijatelji, šemu bi si mi kupovali take ribe za drag denar, ko si jih sami lahko zredimo v domačem ribniku*. — „Saj je res!" pri trdijo drugi in kupijo cel sodček slanikov, katere spravijo domu in jih vsipljejo v ribnik. Kolikokrat je šel pozneje kak Zabrdžan mimo ribnika in videl kaj plavati ali migati v vodi, vsikdar je veselo pi skočil iu se že naprej veselil imenitnih obedov. O teh pa sukali so se vsi pogovori pa vasi in staro in mlado štelo in računalo je že na prste za koliko se hode število izvrstnih zdravilnih ribic pomnožilo, koliko jih bodo pojedli, ko- liko pa porabili za nov nasad. Občinski svet pa se je že celo posvetoval, kje bi se dal nov ribnik narediti, kadar bi sedanji postal premajhen. In prišel je težko pričakovani dan izie- manja slanikov. Vsa vas bila je zbraua okoli ribnika, župan pa kot najimenitnejša oseba odprl je lastnoročno jez, da se je mogla voda odtekati. Čim manj pa je bilo vode, tem večje postajale so oči gledalcev, katerim se naposled v praznem ribniku razkrije le mnogo blata in pa — neizmerno število žab. Niti jednega slanika ni bilo v celem ribniku, kar je pač umljivo, ker so jih bili Zabrdžani mrtve in dobro osoljene zmetali v vodo. Da so zgnili ni jim prišlo na misel in iskali so uzrok, kako bi bile preminule preklicane ribe. Po dolgom premotriranju in iskanju, najdejo v blatu kači podobno ribo jeguljo, ki je prišla po naključji v ta ribnik, ter potujejo te ribe kakor znano tudi po suhem. V tej nedolžnej živ3hci pa imeli so že Zabrdžani hudodelca. Kakor nekdaj slavnega in čitateljem že znanege krojača raka obsodili so tudi jeguljo v smrt in sicer v smrt v globoki vodi. Kakor nekdaj raka nesli so tudi jeguljo k tolmunu veškega potoka in so jo vrgli vanj. Ker pa je kaj hitro zginila, rekli so: .Taženebode več žrla slanikov, kajti takoj je je bilo konec !" Če so Zabrdžani še kedaj poskusili sla- nike rediti ali kako se je novi poskus obnesel, o tem nam zgodovina nič več ne pripoveduje. $ Bralcem! Dragi brivski brivčevi bratje in bravci! Brivec brez „brivčevega večera", je brivnica brez »britev" Ta britka stvar pa se ne bere v nobenem Brivcu, ker brez britev in briv- skih pomagačev ni mogoče brivca pomisliti. Pridite zatorej vsi dragi brivski, bratje da bomo na Brivčev večer norce brili, tudi ako bo burja brila. — Na brivsko svidenje! — Bel osel. Bila je gostilna: , Bel osel". No napis je bil uže ta'iO pokvarjen, da ga ni bilo več mogoče brati. Neki popotnik, ki je bil tja namenjen opazivši krčmarja na vratih prašal je: »Kje je: „Bel osel" ?" »Jaz sem", odgovoril je krčmar, »z čem morem vas poslužiti !" Osel. ŠN, Ubogi mi! Legenda. Ko je prišla duša nekega tržaškega slo- venskega narodnjaka v nebo, je bila pred- stavljena tudi Gospodu Bogu. „Ti imaš velike zasluge za svoj narod", rekel mu je Gospodar zemlje, „da se Ti iz- kažem hvaležnega, zahtevaj za svoje trpine kar hočeš, dovolim Ti vse !" „Prosim", rekel je narodnjak, „za bo- gato in lepo letino!" „Dovoljeno je!" „Hrabrosti za moške!" „Dovoljeno je!" „Kreposti za ženske!" »Dovoljeno je! Zahtevaš še kaj?1 „ Prosil bi: nepretržno delo za delavca, svobodo, jednakopravnost, pravico jednako za vse, pametno, energično in pošteno, nepri- stransko vlado, sploh.... ,Ah, dragi moj", rekel mu je Gospodar. „Ako bi Ti še vse to uslišal, ostalo bi nebo prazno. Ako bi kak moj angelj samo 24 ur tam bival, ne bi se hotel potem več vrniti !• Cvetko.