Kdo se boji revolucije
1279
NAIVNI 70
Letošnje poletje in jesen je bila vrsta akcij pri nas, tako na primer kolektivne razstave samorastnikov na Bledu, v Trebnjem, naivnih kiparjev v Kostanje-
Aleksander Bassin
1280
vici, individualne razstave v Ljubljani, Kranju, še posebej pa v Zagrebu, kjer je bilo veliko mednarodno srečanje Naivni 70 združeno s simpozijem v Koprivnici, Vse so določili in še vedno pojasnjevali situacijo, vezano na fenomen naivne umetnosti. Vprašanje je sicer, kateri izraz bi bilo najprimerneje uporabljati vsaj na tem mestu, kjer skušamo v celoti in kompleksno zajeti vse te prireditve; kajti poleg čiste na-ive imamo opravka še s primitivno, izvirno, samorastniško, laično in amatersko likovno izraznostjo. Toda o teh potankostih so razpravljali diskutanti na simpoziju, na to vprašanje je skušala dati odgovor predvsem jugoslovanska selekcija na mednarodni razstavi v okviru Naivnih 70 ter izbrana predstavitev jugoslovanskih avtorjev na samostojni prireditvi, prav tako v okviru Naivnih 70. Toda kakor je pač potekala razprava v tem ožjem ali širšem okviru, ki smo ga označili na začetku, odgovora do danes nimamo; vsaj tako jasnega in preciznega ne, da bi lahko zajezili val tako imenovane »bazar art«, izrazito komercialnega toka »naivnih umetnikov«, ki spodkopava tla čisti in razrešujoči likovni miselnosti, očitni problematiki, zavajajoč pri tem kupca, občinstvo samo v svet svoje zlagane idilike, sicer pa okovane z dolarsko valuto.
Razprava o jugoslovanski naivni umetnosti teče že trinajst let: od zvezne razstave 1957-58, prek kvadrienala 1962 v Čačku, ustanovitve Galerije primitivne umetnosti v Zagrebu, ki se je prva na svetu specializirala v tem smislu in prevzela mentorsko vlogo, do Naivnih 70, to je do poizkusa revalorizirati in selekcionirati fenomen naivnega likovnega izraza v delih naših in tujih slikarjev in kiparjev. Prizadevanja torej na vseh koncih in krajih, praktično in teoretično razreševanje pojmov, toda vse premalo vrednotenja v smislu enakopravnega obravnavanja tega   fenomena   v   odnosu   na   druga
stilna strujanja v sodobni likovni umetnosti. Tako danes prevladuje po eni strani stališče o genetični odvojenosti naivne umetnosti od umetnostnozgodo-vinskega razvoja, o njenih točno določenih dimenzijah, kot so spominjanja, nostalgije za izgubljeno srečo, o dimenzijah zlate dobe, prenesene v prihodnost, v razcvetele vrtove, o dimenzijah identificiranja s stvarmi, o dimenzijah fantastike in prerokbe, dimenzijah nedeljskega, prazničnega občutja, po drugi strani pa smo pred vsesplošno diverzifikacijo naivne umetnosti ne glede na socialno poreklo oziroma sloje, ki jih zajema, pač pa pomembno glede na odnos do avantgardne likovne situacije (abstraktizem, nove tendence).
Prav to slednje stališče pa postaja sporno in nevzdržno, saj prav ta svet idilike in tišine, ki pač označuje to situacijo, odpira vrata komercializaciji; sama hlebinska šola, ki zajema pravzaprav tretjino vse ustvarjalnosti na jugoslovanskih prireditvah, je s svojim ma-nirizmom najbolj izpostavljena temu usodnemu prevratu, se pravi prevrednotenju bistva naivne umetnosti. Kajti merila, ki bi lahko ugotavljala moč inventivnosti in izraza naivnih ustvarjalcev, povsem ločenih od drugih tokov, zaprtih vase, v krog prej naštetih dimenzije, žal, ne poznamo.
Tekoča teoretska, se pravi selektivna metoda, je v današnji situaciji, v kateri nahajamo naivno umetnost, tedaj nujna, ne 'glede na vse preveč aprioristično postavljena načela o izvirnosti, o notranji, naravni nuji po izpovednosti; v tem pogledu tudi ne gre zanemariti mentorstva, ki ga v določeni obliki opravlja že profesionalna galerija primitivne umetnosti v Zagrebu. Ne gre tudi pozabljati, da le-ta deluje v sklopu tiste mestne galerije, ki sicer organizira in je na svetu tudi prva zastavila korak za razvoj najperspektivnejših in avantgardnih novih tendenc. Sožitje kritično teoretičnih stališč na eni in razvijanja avantgardne   likovne   misli   na   drugi
Naivni 70
/
1281
strani zveni morda v taki konstelaciji paradoksalno; toda vrhovi naivne umetnosti, kot so Generalič, Bosilj, Kovačič, Večenaj, Lacko vič, sicer pa Richter, Šutej, Picelj, Srnec, Bonačič, kot nosilci novih tendenc, nas morajo prepričati prav o nasprotnem.
Aleksander Bassin