4 □ KNJIGE GORIŠKE MATICE ki so doslej izšle PRVO LETO 1919. Koledar za leto 1920. DRUGO LETO 1920. Koledar za leto 1921. (pošel) Alolzij Gradnik, Božje solze (pošle) TRETJE LETO 1921. Koledar za leto 1922. Lojze Remec, Naši ljudje Joža Lavrenčič, Gorske pravljice ČETRTO LETO 1922. Koledar za leto 1923. Alojzij Gradnik, Zlata srca Dr. Egidij, Sirahove bukve PETO LETO 1923. Koledar za leto 1924. Ivan Pregelj, Zgodbe zdravnika Muznika (pošle) Šoški črnošolec, Mladi gozdar (pošel) Franc Finžgar, Bogu, kar je božjega ŠESTO LETO 1924. Koledar za leto 1925. Carli Lukovič, Zadnji dnevi v Ogleju Dr. Pavlica, Sv. Frančišek Ksaverski France Bevk, Mlada Zora (pošla) SEDMO LETO 1925. Koledar za leto 1926. France Bevk, Smrt pred hišo Carli Lukovič, Evfemija Ivan Bežnik, ^Otroci Stepe Ivan Meže, Častitljivi don Bosco OSMO LETO 1926. Koledar za leto 1927. (pošel) Dr. Just Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši. I. del. Drugi natis. Damir Feigel, Pasja dlaka (pošla) Naši kraji v preteklosti Prvi koraki (pošli) France Bevk, Brat Frančišek. Drugi natis. DEVETO LETO 1927. Koledar za leto 1928. Dr. Just Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši. II. del. Slavko Slavec, Župan Žagar Gabrijel Majcen, Zgodovina domačih in pi- tomih rastlin Venec domačih pravljic France Bevk, Znamenja na nebu. I. del. Krvavi jezdeci DESETO LETO 1928. Koledar za leto 1929. VI. S. Reymont, Pravica Just Ušaj, Kmečko branje Janko Furlan, Danska in Danci Iz starih časov, zgodovinske bajke in povesti iz domačih krajev France Bevk, Znamenja na nebu. II. del. Škorpijoni zemlje (pošli) France Bevk. Znamenja na nebu. III. del. Črni bratje in sestre ENAJSTO LETO 1929. Koledar za leto 1930. Dr. Josip Potrala, Zdravje in bolezen v domači hiši. III. del. Ciril Drekonja.^Pod domačim krovom Slavko Slavec, Čigava si ? Nande Vrbanjakov, Slike iz prirode France Bevk, Umirajoči Bog Triglav Gizela Majeva, Vzorna gospodinja (pošla) DVANAJSTO LETO 1930. Koledar za leto 1931. Dr. Josip Potrata, Zdravje in bolezen v do- mači hiši. IV. del. Šlibarjev Polde, Ljudska astronomija Damir Feigel, Čudežno oko Nande Vrbanjahov, Po svetu naokrog France Bevk, Človek proti človeku, zgodovinski roman. TRINAJSTO LETO 1931. Koledar za leto 1932. Dr. Josip Potrata, Zdravje in bolezen v domači hiši, V. del. Gizela^Majeva, Praktična kuharica Tone Čemažar, Burkež gospoda Viterga Nande Vrbanjakov, Dedek pripoveduje France Bevk, Vedomec Eliza Orzeszkowa, Kmetavzar OPOMBA. Knjige do osmega leta t. j. do leta 1926. se dobe, v kolikor niso že pošle, v knjiparni Ludovika Lucchessi-ja (prej Narodna knjigarna) v Gorici, Via Carducci 7. - Vse knjige poznejših let se dobe pri Goriški Matici (Unione Editoriale Goriziana) Gorizia, Via Carducci 7, I. Knjige za prihodnje leto 1933. Koledar za leto 1933 Slavko Slavec, Med srci in zemljo Dr. Josip Potrata, Higijena Gizela Majema, Mati in otrok Nande Vrbanjakov, Pogled v svetovno zrcalo Kot fakultativni knjigi: France Bevk, Črnošolec in en roman iz svetovne književnosti. KOLEDAR GORIŠKE MATICE ZA LETO t » < IZDALA IN ZALOŽILA »GORIŠKA MATICA" V GORICI NATISNILA TIPOGRAFIA CONSORZIALE V TRSTU 1932. ( f,•■• ■ K?) 4H H31 _ KOLEDAR l\ PRISTOPNO LETO 1932. Prestopno leto 1932. ima 366 dni (52 tedna) ter se začne s petkom in se konca s soboto. Premakljivi prazniki. 1.) Septuagezima: 24. januarja. 2.) Pepelnica : 10. februarja. 3.) Velika noč: 27. marca. 4.) Križevo: 2., 3. in 4. maja. 5.) Vnebohod: 5. maja. 6.) Binkošti: 15. maja. 7.) Sv. Trojica : 22. maja. 8.) Sv. Rešnje Telo: 26. maja. 9.) Prva adventna nedelja: 27. novembra. Pust traja od 7. januarja do 9. februv., t. j. 34 dni. Postnih nedelj je šest, povelikonoč-nih iudi šest, pobinkoštnih pa dvajset in sedem. Prazniki. a) Običajni in civilni. 1.) Vse nedelje. — 2.) Novo leto. — 3.) Sv. Trije kralji (6. januarja.) — 4.) 11. fe-bruvarja (dogovor s Sv. Stolico.)— 5. Sv. ložef (19. marca). 6.) 21. aprila (rojstvo Rima). 7.) Vnebohod (5. maja.) — 8.) Sv. Rešnje Telo (26. maja). — 9.) Vnebovzetje Mar. Dev. (15. avgusta). — 10.) 28. oktobra (pohod na Rim). — 11.) Vsi svetniki (1. novembra). — 12.) 4. novembra (zmaga pri Vittorio Venetu) in 13.) Božič (25. decembra). Začetek leta 1932. Občno in državno leto se začne na dan novega leta, t. j. s prvim januarjem. Cerkveno leto se prične s prvo adventno nedeljo (27. novembra). V letu 1932. bosta dva solnčna mrka: 1. obročast 7. marca 1932, velikost 0,92 (toliki del solnčne ploskve bo namreč zastrt), v naših krajih neviden ; 2. p o p o 1 n i mrk 31. avgusta, velikost 1,01, pri nas neviden; in dva lunina mrka: 1. d e 1 n i m r k 22. marca, velikost o,97, pri nas neviden; 2. d e 1 n i mrk 14. septembra, velikost o,98, pri nas viden. • Vstop v polsenco ob 19. uri 5 min., v polno senco ob 20. uri 18 min., sredina mrka ob 22. uri 0 min , izstop iz polne sence ob 23 uri 43 min., izstop iz pojsence 15. septembra ob 0. uri 56 min. — (Čas je srednjeevropski). Solnčni vzhod in zahod. Čas solnčnega vzhoda in zahoda, ki ga bodo našli bralci letos zaznamovanega pri vsakem mesecu, je bil za naš Koledar posebno izračunjen in sicer za zemljepisno širino 45°57' ter zemljepisno dolžino —0h 54,5min- t. j. za mesto Gorico. Ti podatki veljajo pa precej dobro tudi za vso ostalo Julijsko Krajino. Iz njih lahko vsak sam določi dolžino dneva ter po primerjavi, za koliko je dan zrastel ali pa se skrčil. Pri tej priliki opozarjamo vnovič na svojo lansko knjigo „Osolnčje in osuetje" (spisal Šlibarjev Polde), ki nam podaja za vse koledarske posebnosti prav točno razlago poleg jasne in velezanimive slike o našem osolnčju in osvetju. Znamenja za lunine mene. Mlaj.....® Ščip ali polna luna @ Prvi krajec ... 3 Zadnji krajec . . C Kvatrni posti. I. kvatre, spomladanske ali postne: 17., 19. in 20. februvarja. II. kvatre, letne ali binkoštne: 18., 20. in 21. maja. III. kvatre, jesenske: 21., 23. in 24. septembra. IV. k v atr e, zimske ali adventne : 14., 16. in 17. decembra. Cerkveni prepovedani časi. Obhajati ženitve je prepovedano od 1. adventne nedelje do božiča in od pepeln. srede do velikonočnega pondeljka. Prazniki, ki se ujemajo s cerkvenimi, so v Koledarju mastno tiskani, drugi so zaznamovani z dvema zvezdicama. b) Državni, ob katerih se skrči delovni urnik samo na dopoldanske ure. 1.) 8. januarja: rojstni dan kraljice Helene. 2.) Pustni četrtek, pondeljek in torek. 3.) Velikonočni četrtek, velikonočna sobota in velikonočni pondeljek. 4.) 24. maja: napoved vojne. 5.) 29. jul.: obletnica smrti kralja Humberta. 6.) 18. avgusta: god kraljice Helene. 7.) 15. septembra: rojstni dan prestolonaslednika Humberta. 8.) 2. novembra: vseh vernih duš dan. 9.) 11. novembra: rojstni dan kralja Viktorja Emanuela III. 10.) 24. decembra: božični večer. 11.) 31. decembra: Silvestrovo. • • • Ti prazniki so v Koledarju, ako ne padejo na nedeljo, zaznamovani z eno zvezdico. c) Dnevi, v katerih se razobešajo državne zastave, poleg prej označenih. 1.) 4. jan.: obletn. smrti prve kraljice Italije. 2.) 9. jan: smrt kralja Vikt. Emanuela I. 3.) 23. marca: ustanovitev fašjev (1. 1919.) 4.) prva nedelja v juniju : praznik ustave. 5.) 12. oktobra: obletnica odkritja Amerike. 3 JANUAR - PROSINEC D n e v Godovi in nedeljski evangeliji 1 Petek Novo leto. Obrez. Gospod. (T 2 Sobota Makarij, opat; Martinijan, šk. Ko je bil Herod umrl. Mah 2, 14 —23. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota V osmini N. 1. Genovefa, dev, Tit, šk.; Izabela, kr. Telesfor, pap. fnuč.; Simeon Stol Sv. Trije kralji. Razgl. Gosp. Valentin, škof; Lucijan, muč. * Severin, opat; Erhard, škof. Julijan in Bazilisa, mucenca. Uvanajsllelni lezus v tcmplu. Luka 2, 42.-52. 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. po raz. Gosp., Pavel, pap Higin, pap. muč.; Božidar, op. Arkadij, muč.; Ernest, škof Veronika, dev.; Bogomir. Feliks iz Nole, sp.; Hilarij, cer. uč. Pavel, pušč.; Maver, opat. f) Marcel, papež; Ticijan, škof; O ženitnini v Kani Galilejski. Jan 2. 1.—11 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. po raz. G.; Anton, pušč. Sv. Petra stol v R.; Priska, dev Knut, kralj; Agricij, škof Fabjaa in Boštjan, muč.; Manjrad Neža, devica mučenica. Vincencij, muč.; Anastazij, muč. Zar. M. D.; Emerencijana, dev. O delavcih v vinogradu. Mal. 20, 1. — 16. 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. predpep., Timotej, šk. Izpreob. Pavla apostola Polikarp, škof; Pavla, vdova Janez Zlatoust, cerkv. učenik. Kari Veliki, cesar; Julijan, škof. Frančišek Sal., šk.; Konštantin Martina, dev.; Janez Mil., šk. Prilika o sejalcu in semenu. Luka 8, 4.—15. 51 Nedelja 2. predpep., Peter Nol., spoz Lunine mene. C Zud. krajec 1. ob 2. uri 23 m. © Mlaj 8. ob 0. uri 29 m. > Prvi krajecl5. ob 21. uri 55 m. ® Ščip 23. ob 14. uri 44 m. C Zod. krajec 30. ob 10. uri 32 m. Nebesno znamenje : Vodnar Solnčni vzhod • zahod 1. januarja : 7.48 16.29 11. „ 7.46 16.39 21. „ 7.40 16.53 31. „ 7.31 17.07 OPOZORILO. Obresti obveznic. — Prvi dan zapadejo letne in polletne obresti državnih, bančnih in industrijskih obveznic. Davki. — V prvi polovici meseca «o izpostavljeni v občinskih uradih glavni in dopolnilni davčni .seznami prve serije. Vsak davkoplačevalec naj jih pregleda in če zapazi v njih materijelne po-greške, dvojnost ali nepravilen vpis nnj reku-rira. Čas za to je do 16. julija (glej opombo 15. julija). Samski davek. — Petnajstega zapade rok plačila samskega davka od delodajalcev za uslužbence. Zadnjega je zadnji rok za prijavo samcev v svrho odmeritve samskega davka. Pristojbine mrtve roke. — Dvajsetega zapade rok plačila prve polovice pristojbine mrtve roke (ujemajoče se prej s pristojbinskim namestkom) pri registrskem uradu (glej opombo 20. julija). Tehtnice in uteži. — Od drugega do deisetega se mora naznaniti seznam tehtnic in uteži, ki jih vsakdo rabi. To naznanilo je obvezno in zapade v oglobitev, kdor ne ugodi tem zahtevam zakona. Naborni seznam. — V naborne sezname se morajo vpisati v teku tega meseca vsi mladeniči, ki dopolnijo v tekočem letu osemnajsto leto svoje starosti. V slučaju mladeničeve odsotnosti,, ga morajo priglasiti njegovi 'starši aH pa skrbniki. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Pripravi, preoraj in pognoji zemljo. Očisti in odberi seme za pomladansko setev. V hlevu. —- Skrbi za enakomerno toploto (od 15" do 18° C) v hlevu in prezrači ga večkrat. Zmanjšaj krmo delovni, zvišaj jo pri molzni živini. Na travniku. — Nadaljuj z delom, zastalim v novembru in decembru (glej navodilo za november). Na vrtu. — Prekopavaj vrtne grede in pognoji ob enem. V sadovnjaku. — Okopuj in pognoji sadno drevje ter poškropi ga z «antiparasitom» zoper škodljivi mroeis. Obreži mlado in pretrebi krono starejšemu drevju. V kleti. — Pretoči mlada vina. Skrbi, da bodo sodi, v katerih hraniš vino, vedno polni, prazne pa prežvepljuj. FEBRUAR - SVEČAN D n e v 7 8 9 10 11 12 13 7 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 Pondeljek Torek Sreda Čelrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji. Ignacij, šk.; Brigita, dev. Svečnica, Dar. Gospodovo Blaž, škof; Oskar, škof. * Andrej Kor., šk.; Veronika,dev. Agata, dev. muč.; Japonski muč Doroteja, dev.muč.; Tit., šk. Jezus ozdravi slepca. Luka 18, 31,—43. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. predpep., Rihard, kr. * Janez Matajski sp.; Juven, šk. * Pust. Ciril A., šk.; Apolonija Pepelnica. Školastika, dev. ** Lurška M. božja; Adolf, škof Evlalija, muč.; Humbelina, dev Katarina Riči, dev.;Gregorij, pap. Hudobni duh skuša Jezusa. Mat. 4, 1,—11. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. postna. Valentin, muč. Favstin in Jovita, muč. Julijana, dev.; Onezim, muč. f Kvatre. Donat in tov., muč. Simeon, škof; Flavijan, škof t Kvatre. Julijan, sp.; Konrad f Kvatre. Elevterij, škof, muč. Jezus se na gori izpremeni. Mat. 17, 1.—9. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. postna. Maksimilijan, šk. Sv. Petra stol v Antijohiji @ Peter Damijan,šk.; Marjeta, spok, Prestopni dan. Matija, apostol; Modest, škof Valburga, dev.; Viktorin, muč. 9 Jezus izžene hudiča iz mutca. Luka 11, 14, —28. 28 29 Nedelja Pondeljek 3. postna. Leander, škof (£, Rajmund, spoz.; Roman, op. Lunine mene. © Mlaj 6. ob 15. url 45 m. ) Prvi krajec 14. ob 19. uri 16 m. ® Ščip 22. ob 3. uri 7 m. C Zadn. krajec 28. ob 19. uri 3 m. Nebesno znamenje : Ribi Solnčnl vzhod - zahod 1. februarja : 7.30 17.08 11. , 7.16 17.23 21. . 7.01 17.38 OPOZORILO. Davki. — Od desetega do osemnajstega se plača pri davčnih izterjevalnicah prvi obrok premičnega bogastva in drugih davkov. Kdor ni plačal do vštetega osemnajstega dne (če ta dan nedelja, velja devetnajsti kot zadnji dan), se oglobi s šestimi odstotki. Kdor ni dobil naznanila glede plačevanja, mora vkljub temu plačati obrok, ker zadostuje v tem oziru razglas davčnih seznamov, a ne plača globe po preteku gori imenovanega roka. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Nadaljuj s preoravanjem, gnojenjem in brananjem. Pognoji njive s superfosfatom. Pripravi semena. Obrezuj meje in drevje. V hlevu. — Delovni živini pokladaj vedno več krme, a tudi klavna živina in molzne krave naj se zadostno krmijo. Na travniku. — Nadaljuj z brananjem, čiščenjem in gnojenjem travnikov. Razgrebaj krtine in mravljišča. Na vrtu. — Sadi in sejaj, če podnebje pripušča, zgodnjo zelenjad, kakor karfijol, češenj, zgodnji kapus, čebulo, grah, peteršilj, špinačo in radič. V sadovnjaku, — Poškropi hruške in jablane 8 petodstotno raztopino železne ali pa modre ga-lice, kateri si dodal primerno količino apnenega beleža. Za breskve in marelice zadošča triodstotna raztopina. V vinogradu. — Okopavaj in gnoji trte. Prični z obrezovanjem, pripravi cepiče. Izmenjaj slabe kole, Uničuj škodljivi mrčes s tem, da ostržeš lubad z žičnato ščetjo in namažeš debla z «antiparasitom». V kleti. — Nadzoruj pretočena vina in pazi, da bodo sodi vedno polni, prazni pa prežveplani. V čebelnjaku, — Pusti čebele v popolnem miru in odpri panje le v skrajni sili. 8. 9. 10. 11. 12. 13- 14. 15. 16 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24 25. 26. 27. 28. Dnevi 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 13 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Albin, škof; Antonina, muč. Simplicij, pap.; Neža Praška Kunigunda, ces.; Andrej, muč. Kazimir, sp. ; Lucij I., pap. Agppeta s tov., muč.; Evzebij, m. 10 Jezus nasili 5000 mož. Jan. 6, 1,—15. 6 Nedelja 7 Pondeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 4. postna, (sredp.) Fridolin Tomaž Akv., cerk. uč. % Janez od Boga, sp.; Filemon Frančiška Rim., vd.; Gregorij, šk, 40 mučenikov ; Makarij, škof Heraklij, muč.; Kozem, muč. Gregor L, pap.; Bernard, škof 11 Judje hočejo Jezusa kamenjali, Jan. 8, 46.-59. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. postna, (tiha). Rozina, vd Matilda, kr.; Evtihij, muč. Klemen M., sp.; Longin, muč. 3 Hilarij in Tacijan, muč. Patricij, škof; Jedert, dev. Ciril Jeruz., šk.; Edvard, kralj. Jožef, ženin Device Marije 12 Jezusov prihod v Jeruzalem. Mat. 21, 1. —19. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 26 Sobota 6. postna (oljčna). Feliks in t Benedikt, op.; Serapijon, šk. Benvenut, šk : Katarina Gen. Pelagija, muč.; Jožef Oriol. **Vel. četrtek. Gabrijel, nad Vel. petek. * V e 1. s o b o t a. Emanuel, muč Jezus vstane od mrtvih. Mark 16, 1,—7. 27 I Nedelja 28! Pondeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek Velika noč. Vstajenje Gosp * Velikon. pond. Janez Kap. Ciril, muč.; Bertold, spoz. ^ Janez Klim., op.; Amadej, spoz. Modest, šk.; Benjamin, muč. Lunine men«. @ Mlaj 7. ob 8. uri 44 m. 3 Prvi krajec 15. ob 13. uri 41 m. ® Ščlp 22. ob 13. uri 37 m. C Zad. krajec29. ob 4. uri 44 m. Nebesno znamenje s Oven Solnčni vzhod - zahod 1. marca: 6.4o 17.51 11. - 6.26 18.05 21. „ 6.07 18.18 31. , 5.47 18.32 20. marca pričelek pomladi; pomladansko enakonočje. OPOZORILO. Davki in pristojbine. — Objavijo se dopolnilni seznami prve serije direktnih davkov. Davkoplačevalci imajo vpogled v te sezname, izpostavljene v občinskem uradu, da lahko napravijo morebitne tozadevne pritožbe. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Sejaj odbrano seme v rahlo, primerno pognojeno in primerno vlažno zemljo. Sejaj jaro žito, oves, deteljo. Razvaljaj, pobranaj in oplej žito, ki si ga bil posejal v jeseni. Gnoji s super-fotsfatom in solitrom. V hlevu. — Vprežno živino dobro krmi in pazi, da se ne prehladi. Na travniku. — Nadaljuj z delom, zaostalim v februarju. Če je travna ruša preredka ali obrasla z neprimernimi travami, pobranaj tak travnik podolž in počez prav temeljito, če le mogoče raztrosi že prej tudi umetna gnojila in obsej ga s primerno mešanico trav in detelj. Zatiraj podlesek. Na vrtu. — Posad' zgodnji krompir in beluše (šparglje). Presadi v jeseni posejano čebulo in vsadi češenj. V vinogradu. — Zapomni si, da je ta mesec najboljši čas za sajenje trt. Nove nasade dobro pognoji, najbolje z mešancem (kompostom). Druge trte pa okopavaj, pristavi jim kole, poprav: pokvarjeno podzidje. V čebelnjaku. — Pazi, da ima vsak panj matico. Družinam s pičlo zalogo medu pomagaj takoj. Slabičev ne trpi v čebelnjaku. BELEŽKE 1, 2. 3. 4. 5. 6....... 7. 8. 9. . 10...... .............................................................................................. 11........ 12....... 13. 14. 15. 16..... 17. 18. 19. 20. 21 22. 23. 24. 25..... 26. 27. 28. 29. 30. 31. APRIL - MALI TRAVEN Dnevi 1 Petek 2 | Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Hugon, škof; Teodora, dev. Frančišek Pav., spoz.; Marija E 14 Jezus se prikaže pri zaprtih vratih. Jan. 20, 19.-31. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. povelik. (bela) Abundij, šk, O z n a n. Mar. Dev. Izidor, šk Vincencij, spoz.; Irena, d. muč. Sikst, pap.; Celestina, muč. % Herman, spozn.; Eberhard, pušč Albert, škof; Dionizij, muč. Marija Kleofa ; Demeter, muč. 15 Jezus, dobri pastir. Jan. 10, 11,—16. 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. povelik., Ecehijel, prer. Leon, pap. cerkv. uč.; Betina, d, Julij, pap.; Angelus, spozn. Hermenegild, muč.; Ida, dev. Justin, muč.; Tiburcij, muč. J Helena, kralj.; Anastazija, dev. Benedikt, spoz.; Turibij, škof 16 Jezus napove svoj odhod. Jan. 16, 16.—22. 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. povelik. Anicet, pap. muč Apolonij, muč.; Elevterij, šk. Ema, vd.; Leon, pap. Neža, dev.; Marcelin, škof ** Anzelm, škof. ; Bruno, spozn. Soter in Kaj, papeža mučenca. Adalbert, škof; Viljem, spoz. 17 Jezus obljubi učencem sv. Duha. Jan. 16, 5,—14. 24 25 26 27 28 29 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 30 Sobota 4. povelik. Jurij, muč. Marko, evang.; Ermin, muč. Mati B. dobrega sveta; Klet, šk Pelegrin, sp.; Anastazij, pap. (f; Pavel od križa; Vital, muč. Robert, op.; Peter, muč. Katarina Sijen., dev.; Marijan. Lunine mene. 0 Mlaj t>- ob 2. ur! 21 ni. 3 Prvi krajec 14. ob -1. uri Iti m. ® Ščip 2J. ob 22. uri 27 m. C Zad. krajec 27. ob 16. url M m. Nebesno znamenje : Bik Solni-ni vzhod ■ zahod t. uprila: 5.46 1K.3-5 11. . 5.27 18.46 21. . 5.09 18.59 OPOZORILO. Davki, —• V tem mesecu zapade drugi davčni obrok. Plačati ga moraš v dneh od desetega do vštetega osemnajstega. Če je ta dan nedelja ali praznik, velja kot zadnji dan naslednji t, j. devetnajsti. S petnajstim zapade rok za predložitev naznanila, da so dohodki prenehali oziroma da niso obstojali, ker le po tej poti se doseže oprostitev od davka od 1. januarja, če se je namreč ugotovilo, da so bili dohodki prenehali s tem dnevom ali pa še prej. Tehtnice in uteži, —■ V tem mesecu morajo predložiti trgovci svoje tehtnice in uteži overovi-telju. Kdor bi tega ne storil, bo naznanjen sod-niji. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Sejaj turščico v dobro pognojeno zemljo. V hlevu. — Krmi živino z zelenimi krmili, katerim bodi primešana suha krma. Prehod od suhe krme k zeleni naj se vrši polagoma. Razkuži hleve, ker se bliža nevarno poletje. Na vrtu. — Zavaruj s slamnatimi odejami in enakim predčasne nasade pred slano, presejaj zeleno, posadi zgodnji fižol in pripravi tople grede za paradižnike. V vinogradu, — Cepi trte v glavo, okopavaj in veži jih, Zatiraj trtjona in rujavega hrošča. V sadovnjaku. — Cepi v razklad, pristriži mlade veje in dobro očisti drevesa polžev, gosenic in uši. V kleti. — Pretakaj drugič vino, če tega nisi že storil. V čebelnjaku. — Priskrbi si pravočasno potrebnih satnic. MAJ - VELIKI TRAVEN Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji 18 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 22 Jezus uči o moči molitve. Jan. 16, 23, —30. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. povelik, Filip in Jakobs ap Atanazij, cer, uč.; Sekund, m. i* Najdba sv. križa; Mavra, muč= i s Florijan, muč.; Monika, vd. Krist. Vnebohod; Pij, pap. § Janez Ev. pred lat. vrati. Stanislav, škof; Gizela, kraljica. 19 Jezus govori o pričevanju sv, Duha. Jan.J5,J6-27 JnJB, 1.-4. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. povelik. Prikaz. Mih. nad Gregorij Nac., šk.; Beat, spoz, Antonin, šk.; Gordijan, muč. Mamert, škof; Gandolf, opat. Pankracij, muč.; Nerej, muč. Servacij, šk.; Peter Regalat, sp. 3 Bonifacij, muč.; Korona, muč. 20 Jezus govori o sv. Duhu in ljubezni. Jan. i4, 23 31. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Binkošti. Prihod sv. Duha Janez Nep., muč.; Ubald, šk. Paskal, spoz.; Brunon, šk. •j- Kvatre. Venancij, muč. Celestin papež; Ivo, spozn. f Kvatre. Bernardin, spozn. f Kvatre. Feliks K., spozn. 21 Meni je dana vsa oblast. Mat. 2a, 18- 20. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. pobink. Sv. Trojica Deziderij, šk.; Andrej Bob., sp. * Marija Dev. pomoč, kristijanov Gregor VII., pap.; Urban, pap. Sv. Rešnje Telo. Filip Neri Janez, pap. muč.; Beda, muč. C Avguštin, šk.; Viljem, opat. Prilika o veliki večerji. Luka 14, 16. -24. 29 Nedelja 30 Pondeljek 31 Torek 2. pobink. Maksim, šk. Ferdinand, kr.; Feliks I., pap. Angela, dev.; Kocijan in tov., m, Lunine men«, • Mlaj 5. ob 19. uri 12 m. ) Prvi krajec 13. ob 15. uri 2 m. ® Ščip 20. ob 0. uri 9 m. C Zad. krajec 27. ob .5. uri 55 m. Nebesno znamenje : Dvojčka Solnčni vzhod • zahod 1. maja 4.52 19.13 11. „ 4.38 19.25 21. „ 4.26 19.37 31. » 4.18 19.47 OPOZORILO. Davki-. — V prvi polovici so razpoloženi dopolnilni seznami druge serije direktnih davkov in davčnih naklad. Premično bogastvo. — Od prvega dalje (do 31 julija) se lahko zaprosi, naj ise popravijo za bo doče leto dohodki iz premičnega bogastva vrste B in C zasebnim davkoplačevalcem. Prenehanje obrti. — Kdor preneha s svojo obrtjo, oziroma kdor je svojo obrt omejil, mora predložiti občinski davčni komisiji na navadni (in ne kolkovni) poli svojo zahtevo, da se- izbriše kot obrtnik, oziroma da se mu znižajo razne pristojbine. Kratka£navodila za kmete. % Na polju. — Nakosi zeleno krmo, presejaj kapus in krmsko peso. Zatiraj plevel in pazi posebno na skrajno nevarno deteljno predenico. V hlevu. — Daj cepiti vse prašiče proti rdečici, ker je že skrajn/ čas. Na travniku. — Kjer je zgodnja trava, lahko že kosiš. Najboljši čas za košnjo je tedaj, ko je večina trav v cvetju. Na vrtu. — Sejaj buče, kumare, korenje, peso, presejaj paradižnike, namakaj obilno v slučaju isuše. V vinogradu. — Popraši trte z žveplom, da jih obvaruješ oidija in proti koncu meseca poškropi jih z apneno-modro galično raztopino, da jih obvaruješ peronospore ali rose. V sadovnjaku. — Nadaljuj boj zoper mrčes s tobačnim izvlečkom, kvasijevimi trskami in s svinčenim arzenatom, V čebelnjaku. — Da odpraviš iz panjev nadležne mravlje, postavi vanje v medeni vodi namočeno gobo, ki privabi mravlje k sebi, in ko se goba tako napolni z njimi, vrzi jo v vrekf vodo. Sviloreja. — Položi dobro in izbrano seme v va-lišče, še bolje je, da si preskrbiš že izvaljene gosenčice. Pazi, da se ohrani v izrejevališču vedno primerna toplota (20°—23° C). Preprečuj vsak najmanjši prepih. Pokladaj isviloprejkam murbino listje v mali količini, zato pa pogostoma. BELEŽKE 1. 2. 3. 4. 5. .6. 7. 8. .......................................................................... 9. 10. ........... 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. ..............:................................. 29..... 30. 31. JUNIJ - ROŽNIK Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji Sreda Četrtek Petek Sobota Juvencij, muč.; Gracijan, muč. Erazem, škof.; Marcelin, muč. Srce Jezusovo; Klotilda, kr. Frančišek Kor., sp.; Kvirin, šk. 5 23 Prilika o izgubljeni ovci. Luka 15, 1,—10. 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. pobink. Valerija, muč. Norbert, šk.; Bertrand, patr. Robert, op.; Sabinijan, muč. Medard, škof; Maksim, škof. Primož in Felicijan, mučenca. Marjeta, kraljica; Mavrin, muč. Barnaba, apost. ;Marcijan, muč.^ 24 O velikem ribjem lovu. Luka 5, 1.—11. 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja 4. pobink. Janez Fakund., sp Pondeljek Anton Padov., sp.; Akvilina, muč Torek Bazilij, cerk. uč.; Elizej, prer. Sreda Vid, Modest in Krescenc., muč Četrtek Franc Regij, spozn.; Jošt, opat Petek Adolf, škof; Lavra, nuna. Sobota Feliks in Fort., muč.; Marka. # 25 O farizejski pravičnosti- Mat. 5, 20.-24. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. pobink. Julijaina Falk., dev. Silverij, pap.; Florentina, dev. Alojzij, sp.; Alban, muč. Ahacij in tov., muč.; Pavlin, škof. Eberhard, škof; Agripina, dev. Janez K r s t n i k (rojstvo). Kres Viljem, opat; Prosper, škof. C 26 Jezus nasiti 4000 mož. Mark 8, 1.-9. 26 27 28 29 30 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek 6. pobink. Jane/ in Pavel, m Hema, vdova ; Ladislav, škof. Irenei, spoz.; Leon, pap. Peter in Pavel, apostola. Spomin sv Pavla, Lucina Lunine mene. O Mlaj 4. ob 10. uri 16 m. ) Prvi krajec 11. ob 22. uri 40 m. ® Ščlp 18. ob 13. uri 38 m. ( Zad. krajec 25. ob 21. uri 36 m. Nebesno znamenje : Rak Solnčni vzhod - zahod 1. junija 4.18 19.48 11. „ 4.14 19,55 21. , 4.13 19.59 21. junija pričetek polelja ; najdaljši dan, najkrajša noč. OPOZORILO. Davki. — Desetega zapade v plačilo tretji obrok glavnih in dopolnilnih davčnih seznamov prve serije. Zneski morajo biti plačani najkasneje osemnajsti dan tega meseca. Cepljenje. — V tem mesecu se objavijo naznanila o brezplačnem cepljenju otrok zoper koze. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Da ob\ aruješ pozni krompir pred boleznimi na listju, poškropi ga z raztopino modre galice in apna. V hlevu. — Živino krmi izdatno z ozirom na njeno delo. Na travniku. — Za košnjo moramo imeti ugodno vreme. Kosijo se v tem mesecu pred visem travniki, ki se kosijo letno trikrat. Na vrtu. — Za zgodnjo zelenjadjo obsadi proste lehe z zeleno, poletno endivijo. Ob suši zalivaj zelenjavo zvečer ob solnčnem zatonu. V vinogradu. — Poškropi in požvepljaj trte. Povezuj mladje, da ga veter ne polomi. V sadovnjaku. — Razredči sadež, da si zagotoviš najboljši razvoj- ostalega. Proti gosenicam in moljem škropi s polodstotno raztopino svinčenega arsenata v vodi. V kleti. — Klet imej dobro zaprto in snažno. Zalivaj sode, da so vedno polni. V čebelnjaku. — Pazi, da ti kak roj ne ubeži. Zanj imej že popolnoma opremljen panj. Sviloreja. — Pazi na isnago, menjaj pogostoma ležišča. Ne dotikaj se gosenic z rokami. Pokla-daj jim redno in pogostoma svežega in nikdar ne mokrega murbinega listja. Pazi na prenaglo izpremembo temperature. Pripravi pravočasno zaprejališče in ne pobiraj svilodov nikdar pred desetimi dnevi, po tem ko so >se svilo-prejke zapredle. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. ♦ 15. 16. . ■17. ............... 18. 19. 20. 21 22. - 23. 24, ..................................... 25 26. 27. 28. ............................. 29. 30.................................................. JULIJ - MALI SRPAN Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji 1 Petek Presveta Rešnja Kri; Teobald, p 2 Sobota Obiskovanje M. Dev.; Oton, škof 27 10 11 12 13 14 15 16 24 25 26 27 28 29 30 O lažnivih prerokih. Mal. 7, 15. 21. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 7. pobink. Helijodor, šk. ® Urh, šk.; Berta, dev. Ciril in Metod, slov. apost Izaija, prerok; Dominika, muč. Vilibald, škof; Pulherija, dev. Elizabeta, kraljica; Kilijan, škof. Anatolija, dev.; Veronika, dev. 28 O krivičnem hišniku. Luka 16. 1,—19. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8. pobink. Amalija, dev. Pij, pap.; Savin, muč. 3 Mohor in Fortunat, muč. Marjeta, dev. muč.; Anaklet, pap. Bonaventura, cer. uč.; Just, muč Henrik, kr. spoz.; Vladimir, kralj. Dev. Marija Karmelska (Škap.) 29 Jezus se joka nad Jeruzalemom. Luka 19, 41,—47. 17 | Nedelja 18 Pondeljek 19 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 9. pob. Aleš, sp.; Generoz @ Kamil Lel., sp.; Friderik, šk. Vincencij Pavi., sp.; Maksima Marjeta, dev. muč.; Elija, prer. Danijel, prerok; Olga, dev. Marija Magd., sp.; Teofil, muč. Apolinar, škof in muč.; Liborij, šk 30 O farizeju in cestninarju. Luk. 19, 9,—14. Nedelja Pondeljek Torek Sreda četrtek Petek Sobota 10. pobink. Kristina, dev. m. Jakob, apost.; Krištof, muč. ^ Ana, mati M. D.; Valens, muč Pantaleon, muč.; Natalija, muč. Inocencij, pap.; Viktor, muč. * Marta, dev.; Beatrika, muč. Abdon in Sen., muč.; Julita, m. 31 Jezus ozdravi gluhonemega. Mark 7, 31.—37. 51 Nedelja j 11. pobink. Ignacij, spozn. Lunine mene. @ Mlaj 3. ob 23. uri 20 m. ) Prvi krojcc 11. ob 4. uri 07 m. t> Šrip 17. ob 22. uri fi m. ( Zad. krajec 25 ob 14. uri 42 m. Nebesno znamenje : Lev Solnčni vzhod - zahod 1. julija 4.17 2 .— 11. „ 4.25 19.56 21. „ 4.34 19.4« 31. . 4.45 19.36 OPOZORILO. Premično bogastvo. Hišni in zemljiški davek. — Petnajstega zapade rok za predložitev rekurza glede dvojnosti, glede pomot, glede nepravilnih vpisov v sezname na podlagi nepravilnih ugotovitev in odločitev za vpis. — Zadnjega zapade rok za predložitev poprav dohodkov iz premičnega bogastva (glej opombo v maju). Pristojbine mrtve roke. — Dvajsetega zapade rok plačila druge polovice pristojbine mrtve roke (glej opombo v januarju). Samski davek. — Petnajstega zapade rok plačila samskega davka od strani delodajalcev za uslužbence pri registrskem uradu (glej opombo v januarju). • Kratka navodila za kmete. Na polju. — Krompir izoravaj o suhem vremenu. 1'ožanji žito, ko je slama popolnoma porume-nela. Podorji strnišče, da se zemlja ne presuši. Osej činkvantin, ajdo, repo. Osipaj turščico. V hlevu. — Nakrmi vprežno živino dobro in v redu vsaj zvečer in zjutraj. Na travniku. — Košnja se nadaljuje. Na vrtu. —■ Seje se ozimna vrtnina. V vinogradu. — Nadaljuj is škropljenjem in žvep-lanjem. V sadovnjaku. —■ Podpri preobložene veje, nadaljuj boj zoper mrčes, zatiraj uši s tobačnim izvlečkom in kvasijevimi trskami, gosenice in ličinke pa s svinčenim arzenatom. V čebelnjaku. —■ Ne trčaj medu, dokler ni vsaj polovica satnikov pokrita z njim. O vročini zasenči panje. Daj čebelam mnogo vode na razpolago v bližini čebelnjaka. Rojenje preprečuj, ker pozni roji niso priporočljivi. AVGUST - VELIKI SRPAN Dnevi 1 Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji. Vezi Petra ap.; Makab. bratje. Porcijunkula ; Alfonz Lig., \ Najdba sv. Štefana ; Lidija, vd. Dominik, spozn.; Agabij, škof. Mar. Dev. Snežna ; Ožbolt, kr. Gospodova spr.; Siksl II., pap. 32 O usmiljenem Samaritanu Luka 10, 23. -27. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 13 Sobota 12. pobink. Kajetan, spozn. Cirijak, Larg in Smaragd, muč. Roman, muč.; Emigdij, šk. f8> Lavrencij, muč.; Hugon, škof. Suzana, dev. ; Tiburcij, muč. Klara, dev.; Hilarija, muč. Hipolitin Kasijan, muč.; Radeg. 33 Jezus ozdravi deset gobavih. Luka 17, 11.-19. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Pondel. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 13. pobink. Evzebij, spozn. Vnebovzetje Marije Device Rok, sp.; Joahim, oče M. D. Hiacint, spozn ; Sibila, dev. * Helena, kraljica ; Agapit, muč. Ludovik Toled., „šk.; Julij, muč. Bernard, opat; Štefan, kralj_ 34_____O božji 21 Nedelja 22 Pondeljek 23 Torek 24 Sreda 25 Četrtek 26 Petek 27 Sobota previdnosti. Mat. 6, 23.-38. 14. pobink. Ivana Franč., vd Timotej, muč.; Hipolit, muč. Filip Ben., spozn; Viktor, šk. Jernej, apost.; Ptolemej, šk. C Ludovik, kralj; Patricija, dev. Cefirin I., papež;. Samuel muč Jožef Kal., sp.; Natalija, dev. 35 lezus o b udi m 1 a deniča v Najmu. Luk a 7. 11. lb. 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda 15. pobink. Avguštin, c. uč, Obglavlj. sv. Janeza Krstnika. Roza Lim., dev.; Feliks, muč. Rajmund, spozn.; Izabela, dev.3 Lunine mene. © Mlaj 2. ob 10. uri 42 m. ) Prvi krajec 0. ob S. uri 40 m. © Ščip Irt. ob 8. uri 42 m. Zad. krajec 24. ob 8. uri m. ©Mlaj 31. ob 20. uri 55 m. Nebesno znamenje : Devica Solnčni vzhod - zahod 1. avgusta 4 47 19.35 11. „ 4.58 19.21 21. » 3.11 19.04 31. „ 5.24 18.46 OPOZORIL O. Davki, — Od desetega do vštetega osemnajstega se mora plačati četrti obrok tako glavnega kakor dopolnilnih davčnih seznamov. Vino. — Do petnajstega morajo naznaniti preostanek svojega vina in sicer tako pridelovalci kakor tudi trgovci na debelo. Kratka navodila za kmete. Na njivi, — Poruj strnišča in izoraj njive globoko, da tako pripraviš tla 7,a ozimino. Zatiraj tur-ščično snet s tem, da izruješ in sežgeš napadena stebla. V hlevu. — Napajaj močno vroče živali sele potem,'ko so se popolnoma ohladile. Na vrtu, -— Sejaj jesensko korenje, motovileč, zimsko špinačo, prej pa zemljo dobro pognoji. Zatiraj gosenice na zelju. Rastline okopavaj posebno o vročini in isuši. V vinogradu. — Zatiraj plevel. Kjer opaziš na grozdih črva-kiseljaka, poškropi jih z vodo zredčenega tobačnega izvlečka. V sadovnjaku. — Obiraj poletno sadje previdno in skrbno, da ne poškoduješ drevja. Odpadlo in črvivo sadje poberi in odstrani, da ne izlezejo il njega molji, ki zlezejo potem na drevje in tam prezimijo. V čebelnjaku. Pelji čebele na gozdne ali močvirnato pašo. Preskrbi si dobre matice. SEPTEMBER - KIMAVEC Dnevi Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji. Egidij, opat; Verena, dev. muč. Štefan, kralj; Antonin, muč. Evfemija, Tekla, Doroteja, muč. 36 Jezus ozdravi vodeničnega. Luka 14, 1.—11. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 16. pobink. (Ang.), Rozaliia Lavrencij just., škof; Viktorin. Hermogen, muč.; Pelazij, muč. Bronislava, nuna ; Regina, d. m.ff Rojstvo Device Marije. Korbinijan, škof.; Gorgonij, muč. Nikolaj Toled., sp.; Pulherija 37 O največji zapovedi. Mat. 22, 34.-46. 11 12 13 14 15 16 171 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota i 17. pobink. Emilijan, spozn. Ime Marijino; Gvidon, spozn. Virgilij, muč.; Notburga, dev. Povišanje križa; Maternij, šk. ® * Nikomed, muč.; Evtropija, muč. Ljudmila, vdova; Kornelij, muč. Lambert, škof; Hildegarda, op. 38 Jezus ozdravi mrlvoudnega. Mat. 9, 1.—8. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 18. pobink. Marija 7 žalosti Januarij, šk. muč.; Arnulf, sp. Evstahij in tov. muč.; Suzana m f K v a t r e. Matej, ap.; Mavra, dev Mavricij in tov., mučenci. f Kvatre. Tekla, dev. muč. C -j- Kvatre. Mar. D. reš. ujetn. 39 Prilika o kraljevi ženitnini. Mat. 22, 1.—14. 25 26 27 28 29 30 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 19. pobink. Firmin, šk. muč. Ciprijan in Justina, muč. Kozma in Damijan, muč. Vaclav, kralj; Marcijal, muč. Mihael, nadang.; Evtihij, muč. Jeronim, c. uč.; Honorij, škof Lunine mene. ) Prvi krajec 7. ob 13. uri 49 m. ® Ščlp 14. ob 22. uri 6 m. ( Zad. kraje.c 23. ob 1. uri 47 m. © Mlaj 30. ob 6. uri 30 m. Nebesno znamenje : Tehtnica Solnčni vzhod - zahod 1. septembra 5.25 18.44 11. „ 5.37 18.25 21. „ 5.50 18.05 23. pričetek jeseni ; jesensko enakonočje. OPOZORILO. Davki. V prvi polovici meseca se objavijo dopolnilni seznami tretje kategorije direktnih davkov in naklad. Ljudska šola. — Uradni občinski predstojnik (po-deštat) objavi razglas glede obveznega pouka in izdela :seznam otrok, ki so dopolnili šesto leto. Starši morajo vpisati take otroke v šolo in predložiti rojstni list in izpričevalo o cepljenju koz (brez kolka). Kratka navodila za kmete. Na polju. — Izoravaj in spravljaj krompir V goratih krajih se seje ozimina (pšenica, rž. ječmen), Skrbi sploh, da se ozimina pred zimo dodobra obraste. Za setev pripravi zemljo pravilno in po-sejaj izključno le zdravo, čisto, izbrano, kaljivo, debelo, težko, polno in zrelo zrnje. Na travniku. — Kosi otavo. V vinogradu. — Ne trgaj grozdja prezgodaj. V sadovnjaku. —- Obiraj sadje le o lepem vremenu. Začni pravočasno s sušenjem sadja. Pre-zračuj shrambe, v katerih hočeš shraniti zimsko sadje. V kleti. Pripravi potrebno posodo za trgatev in stiskalnice. V čebelnjaku. Ko se je končala jesenska paša na ajdi in žepku, misli na uzimovanje. Skrbi, da bodo imele čebele dovolj medu za zimo v panju. Zoži žrelo radi os in sršenov. OKTOBER - VINOTOK 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 Dnevi 1 Sobota Godovi in nedeljski evangeliji. Remigij, škof.; Areta, muč. 40 Jezus ozdravi kraljevega sina. lan. 4, 46.-53. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 20. pobink. (Rožn. venca). Kandid, muč.; Evald, muč. Frančišek Ser, sp.; Edvin, kralj Placid in tov., muč.; Gala, vd. Brunon, spozn.; Fida, muč. J Marija, kr. rož. venca; Justina. Brigida, vdova; Simeon, spozn. 41 Prilika o kraljevem računu. Mat. 18, 25 —35. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 21. pobink. Dionizij, šk. muč Franč. Borg., sp.; Gereon in tov. Nikazij, šk.; Firmin, škof Maksimilijan, muč.; Serafin, sp. Edvard, kralj; Koloman, muč. Kalist, papež; Domicijan, škof.g Terezija, devica; Brunon, škof, 42 Dajte cesarju, kar je cesarjevega. Mat. 22. 15,—21. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 22. pobink. (Posv. cerkva) Hedviga, kraljica; Viktor, škof. Luka, evang.; Just, muč. Peter Alk., spozn.; Etbin, opat. Janez Kancijan, sp.; Felicijan, m Uršula, dev.; Hilarijon, opat. Kordula, muč.; Marija Šaloma,g 43 lezus obudi Jajrovo hčer. Mat. 9, 18 -26. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 23. pobink. Severin, šk. Rafael nadangel; Kristina, m. Krizant in Darija, muč. Evarist, papež; Marcel in Luc. Frumencij, škof; Sabina, muč. ** S i m o n i n J u d a, ap.; Fidel, m Narcis, škof; Hijacint, muč. |§ 44______Jezus^ pomiri vihaj na morju. Mat. 8, 23.-27. 24. pobink. Klavdij, muč, Volbenk, šk.; Lucila, dev. 30 Nedelja 31 Pondeljek Lunine mene. ) Prvi krajec 6. ob 21. uri 5 m. ® Ščip 14. ob 14 uri 18 m. C Zad. krajec 22. ob 18, uri 14 m. ©Mlaj 29. ob 15. uri 56 m. Nebesno znamenje t Škorpijon Solnčni vzhod - zahod 1. oklob a 6,02 17.46 11. „ 6.16 17.27 21. „ 6.30 17.09 31. , 6 44 16.53 OPOZORILO. Davki. — Od desetega do osemnajstega treba plačati peti obrok direktnih državnih davkov in občinskih in trgovskih davčnih naklad. Hišni davek. — Davčni urad sprejema do petna) stega drle poprave glede zmanjšanih oziroma zvišanih dohodkov iz hiš, Vino, — Do petnajstega je zadnji čas naznaniti vinski pridelek letošnje letine, Kratka navodila za kmete. Na polju, — Spravi pozni krompir in turščico in pripravi takoj zemljo za setev ozimine. Setev opravi v prvi polovici meseca, ko si zemljo dobro pognojih V hlevu. — Prehod od zelene krme k suhi izvrši polagoma. Pokladaj živini vsak dan manj zelene, zato pa od dne do dne več suhe krme. Na travniku, — Spravi otavčič, če ga imaš. Po-gnoji travnike z gnojnico, a uporabljaj tudi umetna gnojila: Thomasovo žlindro, superfosfat in kalijevo sol. Na vrtu, — Poberi doraslo pozno zelenjad in spravljaj jo le ob lepem vremenu v shrambo. Pospravi z vrta iižolovke in shrani jih pod kakim ostrešjem. V sadovnjaku. — Ne otresaj in ne klati poznega sadja, marveč obiraj ga skrbno. Po končanem obiranju sadja pripravi tla za nove nasade, V tem mesecu je najprimernejši čas za nastavljanje lepilnih pasov po deblih sadnega drevja. V čebelnjaku, —■ Pičle zaloge izpopolni z medom. Slabiče združi, 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 50. 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 NOVEMBER - LISTOPAD Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji Torek Sreda Četrtek Petek Sobota God vseh svetnikov * Vseh vernih duš dan. Just, Viktorin, škof.; Hubert, škof. ** Kari Boromej, šk.; Modesta. Caharija, oče Janeza Krstnika. 3 45 O dobrem semenu. Mat. 13, 24,—30. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 25. pob. (Zahvalna). Lenart Prosdocim, škof; Engelbert. Bogomir, škof; Deodat, muč. Teodor, muč.; Orest, muč. Andrej Avel., spozn.; Trifon, muč, * Martin, škof; Mena, muč. Martin, papež; Livin, škof, muč. 46 O gorčičnem zrnu. Mat. 13, 31.-35. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 26. pobink. Stanislav K., sp. <§j Jozafat Kunč., šk. muč.; Serapij Leopold, vojv., sp.; Jedert, dev. Edmund, škof; Otmar, opat. Gregorij, škof; Viktorija, muč. Odon, op.; Evgen, sp.; Hilda, m Elizabeta, kraljica; Poncijan, pap 47 O razdejanju Jeruzalema. Mat. 24, 15.-35. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 27. pobink. Varstvo M. D. Darovanje M. D.; Kolomban. (f Cecilija, dev. muč.; Maver, muč. Klemen, pap.; Felicita, muč. Janez od križa, sp.; Hrizogon. Katarina, dev. muč.; Jukunda. Konrad, škof; Silvester, opat. 48 O poslednji sodbi. Luka 21, 25.-33. Nedelja Pondeljek Torek Sreda 1. adventna. Virgilij, škof Eberhard, šk.; Gregor III., pap.: Saturnin, muč.; Filomen, muč. Andrej, apost.; Justina. Lunine mene. ) Prvi krajec 5. ob 7. uri 50 m. ® Ščip 13. ob C Zad. krajec 21. ob © Mlaj 28. ob 8. uri 28 m. 8. uri 58 m. 1. uri 43 m. Nebesno znamenje : Strelec Solnčni vzhod * zahod 1. novembra 6.45 16.52 11. „ 7.— 16.38 21. . 7.13 16.28 OPOZORILO. Premično bogastvo. Hišni in zemljiški davek. — Do petnajstega se mora predložiti naznanilo o nepostavnem vpisu v dopolnilne sezname druge serije. Tehtnice in uteži. — Najkasneje 30. t. m. se morajo trgovci, ki so odprli nanovo trgovino in ki morajo imeti overovljene tehtnice in uteži, priglasiti na občinskem uradu in predložiti omenjene priprave v overovljenje. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Pospravi pozni jesenski pridelek. Njive, ki so namenjene za pomladansko . setev, moraš globoko preorati. Ne puščaj črez zimo nobene njive nezorane. Hlevski gnoj razvozi, raztrosi in podorji. Na travniku. — Pobranaj z mahom prerasle travnike in pognoji jim s superfosiatom in kalijevo soljo. V sadovnjaku. — Zasajaj v prvi polovici tega meseca sadno drevje. Snaži in pretrebi starejše sadno drevje. Za pobelitev debel je skrajni čas, V kleti. — Skrbimo za primerno toploto, da mošt docela povre in se učisti. Sode zapolni do vrha in jih zamašuj z lesenimi kipelnimi vehami. V čebelnjaku. — Zavaruj čebele pred mrazom in nezgodami s tem, da zamažeš vse razpokline panja s kitom. Mišim v čebelnjaku nastavi past, da ne bodo vznemirjale čebel v zimskem počitku. DECEMBER - GRUDEN Dnevi j| Godovi in nedeljski evangeliji OPOZORI L O. Davki. — Direktnim državnim davkom in občinskim in deželnim nakladam zapade zadnji obrok dne desetega tega meseca. Kdor ga ni plačal v dobi osmih dni, plača šestodstotno globo. Dohodki iz premičnega bogastvu za zavode i« bitja, obdavčena na podlagi računskih zaključkov. Predložiti se mora pred zadnjim dnem tega meseca, če je bil potrjen računski zaključek pred najmanj tremi meseci. Licence. — Prenočišča, kavarne, gostilne i. t. d, morajo zaprositi za obnovitev licence za bodoče leto. V ta namen položijo prenehajočo licenco na občinskem uradu. 1 2 3 1 Četrtek II Eligij, škof; Natalija, spozn. Petek Bibijana, muč.; Pavlina, dev. ! Sobota || Frančišek Ksav., spoz.; Lucij, šk. 49 Janez Krstnik v ječi. Mat. 11, 2, —10. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. adventna. Barbara, d. m. 3 Saba, opat; Krišpin, muč. Miklavž, škof; Apolinarij, muč. Ambrozij, cerk. uč.; Agaton, muč. Brezmad. spočetje Mar. D. Peter Forezij, šk.; Valerija m. Lavret. Mati Božja; Melhijad, pap. 50 Janez Krslnik pričuje o Kristusu. Jan. 1, 19.-28. 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3, adventria. Dasnaz, pap. j Sinezij, muč.;Epimah, muč. 1 Lucija, dev. muč.; Otilija, dev.® t Kvatre. Spiridijon, opal Jernej, škof; Kristina, dekla t Kvatre. Evzebij, šk.; Adela t Kvatre. Lazar, škof; Berta 51 Janez Krslnik poklican v prerokovanje. Luka 3, 1.-16. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. adventna. Gracijan, šk. Nemezij, muč.; Favsta, vd. Liberat, muč.; Peter K., spozn.C Tomaž, apost.: Glicerij, muč. Demetrij in Honorat, muč. Viktorija, dev.; Dragobert, kr. Adam in Eva; Irmina, dev. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Če si zemljo preoral, osnaži poljsko orodje in hrani ga v suhem prostoru. Pokvarjeno orodje popravi. V hlevu, — Pazi, da so hlevi topli, da je zrak v njih zdrav in čist. Na travniku, — Velja isto, kar za november, V vinogradu. — Če ni hudega mraza, obrezavaj trte. Če je zemlja suha, okopavaj in gnoji trte. V sadovnjaku. — Gnoji sadnemu drevju. Brez gnoja ni sadja. 52 Simeon in Ana oznanjata Gospoda. Luka 2, 33.-40. 25 26 27 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Božič. Rojst. Gospodovo. Štefan, muč,; Arhelaj, škof. janež Evangelist; Fabijola || Nedolžni otročiči; Kastor Tomaž, škof, muč.; Trofin, muč. David, kralj; Liberij, m.; Nicefor. Silvester, papež; Pavlina, dev. Lunine mene, ) Prvi krajec 4. ob 22. uri 45 m. ® Ščip 13, ob 3. uri 21 m. C Zad. krajec 20. ob 21 uri 22 m. 9 Miaj 27. ob 12 uri 22 m. Nebesno znamenje • Kozorog Solnčni vzhod - zahod 1 decembra 7.27 16.21 11 „ 7 37 16.19 21. ., 7.44 16.22 31. „ 7.47 16.29 22, dec. iacdek zim«; najkrajši dan; najdaljša noč. Kovačnica je gorela Spisal Tone Čemažar. Kovačnica je gorela... Še pred petimi minutami: pokojno speča vas, zavita v mrak. V vseh oknih tema. V vsej vasi ni bilo bolnika, da bi mu svetili. Tihota, tihota,.. Le zdaj zdaj je zacepetala živina v hlevu, zarožljala z verigami. Ob samotni hiši je lajal pes. Ob klancu, kjer je bila vas pretrgana v dva dela, je stala za plotom nizka hiša. Kmetija. Ferjanovi. Drevesa so se nagibala nanjo. Širok, rdeč pas. Nad vrati kipec svetega Florjana. V veliki kamri sta sanjala sin Filip, njegova miada žena. V izbi je leižal stari Ferjan. Še vedno gospodar. Preden je zaspal, je še enkrat pogledal proti kovačnici. Bila je trda tema, a on jo je videl v duhu. .Bilo mu je, kakor da mu leži na srcu. Stala je sto korakov od hiše, ob klancu. Črna vrata. Majhna, zamrežena in zakajena okna. Ferjan je zaprl trepalnice. Tesno. Pred njim so se užigale iskre, vstajale kakor od divje razpihanega ognja. Vročina. Kakor da ga nekdo z razbeljenim železom žge po telesu. Iztegnil je roko, stisnil pest. « Prekleti!))' Vračal se je iz krčme. Pred desetimi minutami. Rumeno barvana hiša, brajda pod njo. Pod oknom je stal moški. Sloka senca: komaj jo je bilo razločiti. Zdela se mu je znana. Postal je, posluhnil. Kakor da mu je nekdo zabil žebelj v srce. Pobral je kamen in ga zaluičal. «Prekleti, hčer mi je ubil, zdaj se ženi z drugo>...» Kamen je padel na vrt. Glas mu je bil ostal v grlu. Le stopinje so pele. Dvignil sa je bil na postelji- Strmel je nekaj trenutkov v okno. Teza je ugašala. Zvrnil se je vznak, gledal v črni strop. Predstave so se mešale, prelivale v njegovi glavi. Čez nekaj minut je krepko, široko telo po-drhtevalo v zdravem spanju... V tistem hipu se je začel viti iz kovač -niče dim. Spi va tenki, vijoči se trakovi. Na vrhih so se krotovičili ko volna. Trakovi so se družili v meglene ploskve. Te so silile skozi vse špranje vrat, se širile v dimast oblak. Dvigal se je po glavni strani poslopja, ovijal streho z vedno gostejšim plaščem. Skozi veliko špranjo pod vrati je planil črni maček. Preskočil je klanec, švignil na drevo. Čepe v rogovili je prestrašen strmel v svetlobo ki je sikala izpod vrat. Padala je na sredo poti, trepetala. Plameni. Na drugi strani: svetloba se je širila skozi okno na 28 vrt. Lazila je nekaj časa po travi ko svetli hrošči. Splezala je na debla, obvisela na vejah ko-zlata pajčevina Po klancu se je prizibal človek. Bil je pijan- Ustavil se je, zrl v prikazen. Nenadno streznenje. Vzkliknil je, pobegnil v vas. Svetloba se je odtrgala od veja, švignila navzgor, zletela v temo. Rdeča perutnica. Rasla je- Dosegla je uro na zvoniku: enajsta Obsvetila je zvonove, pozlačeni križ. Pes ob samotni hiši je začuden utihnil. Zastrmel je v rdečo luč. Ali vzhaja mesec in bo zdaj zdaj priplaval velik in krvav na nebo? Lajež se je izpremenil v nepretrgano, zateglo tulenje. V svetlobi, ki je objemala zvonik, se je prikazala človeška senca. Udarilo je plat zvona, Glas se je zamolklo odbil med hišami. Trkal je na vrata, na okna, prebujal speče ljudi. Duše so obvisele v sanjali- Sapa je postala neslišna. Počasno prebujanje v zavest. Oči so se začudene odprle, ušesa so poslub-nila. Šepetanje, strah. «Kaj se je zgodilo?» Pod okni je bežal nekdo. Pošast: bele spodnjice in srajca, čevlji na golih nogah- Topot korakov. Odmev glasu: «Kovačnica gori!» Telesa so se zdramila iz omotice, oblil jih je mraz. Goreče poslopje je stalo v bližini vasi. Bila je suša, les je.žejen zijal- Trepetajoče roke niso mogle najti vžigalic ne obleke- Zavest je bila ko pijana Okna so se odpirala, zapirala. Topotanje korakov na klancu ni ponehalo- Zemlja je divje utripala. Po vsej vasi: lajež psov. Plak dojenčkov. Na gredah so zaklokotale kokoši. Glas histerične ženske: «Gorje, vse bo zgorelo!« Debel glas moža: «Kje so rnoje hlače? Bog pomagaj!» Ljudje so planili v klanec ko črne kepe. * Ogenj! Ali imate škafe ?» Srd v duši: «Kdo nam je to naredil?» Črno noč je bila razklala rdečkasta svetloba, ki je sijala čez vso vas. Ogenj se je komaj rodil, že je dobil strašne glasove. Prasketal je, lomil, cvilil in jokal- Prebudilo se je bilo nekaj strašnega, živega, priklenjenega na verigo. Velik ptič s stoierimi svetlimi porotnicami: blazno je plahutal, si z jokom lomil pot na svobodo. Ferjan je bil zasanjal: obleka na telesu mu je gorela. Ni^čutil bolečine, a bila ga. je objela neznanska groza. Mahal jo z rokama, trgal plamene raz sobe. Po vsem telesu mu je tekel znoj. Prebudil se je v grozi, zastrmel skozi okno. Svetloba je padala do njegove (postelje. Tisoč vprašanj. Na nobeno ni utegnil odgovoriti. Zgrabil je palico, potikal v strop: «Filip! Gori!» V spodnji obleki, bos je planil na klanec. Pred kovačijo so stali ljudje- Gorjače, sekire, krampi. Škafi in vedra. Beganje, postajanje. Kaj naj storijo? Gorenja okna: majhna, zamrežena, vsa v dimu Skozi okna nad vrati so bili vidni plameni. Prihajali so od ognja na stopnicah. Noč je bila mirna. Brez vetra. Od razgretega zraka se je delal vetrič okoli pogorišča- Zaganjal je dim zdaj na desno, zdaj na levo- Veje bližnjih dreves so obupno cvr-čale v vročini. Maček je bil zbežal z rogo-vile, se zatekel na Ferjanov skedenj. Strahotno, obupno so se svetile njegove oči. Ljudje so se Ferjanu molče umaknili,-V pisanih spodnjicah in v križasti srajci, pravkar prebujen, ves zmeden, blazen od začudenja in strahu, je bil grozen videti. Dva hipa, pet hipov. Strmenje. Nenadna misel: «Kje je Lovre?» Druga misel: «Ni več moje; naj zgori!» Iz srda, skoraj žalostno: «Okoli žensk se vlači. •» Zmagala je zavest: kovačnica je del hiše, bila je njegova last, dediščina njegovega očeta. Ta misel ga je zgrabila za srce, premagala vse drugo. Zdrznil se je. Z odločnim pogledom se je ozrl okrog sebe. Poln klanec ljudi. Stali so tudi pod drevesi. Prihajali so vedno novi. In zvon: bim, bim, bi m... Ubito, v mozeg segajoče. Tulenjo psov. Klici ljudi ■ «Čemu zijate? Škafe in vedra! Ženske in možje! Vode iz mlako! Pogumni naprej! Sem, sem! Naglo, naglo!» Ljudje so se zganili, kakor da so pričakovali tega glasu- V hipu so se razleteli... Sredi vasi je stala mlaka, sij svetlobe se je igral na nji. Od nje do kovačnice se je vlekla vrsta senc. V težkih dihajih so se nagibale druga proti drugi. Podajali so si zelenkasto, umazano vodo. Mlaka je bila skoraj izsušena. Voda. v škafih jo segala komaj do polovice. «Vode ne bo» Drugi: «Če ne nastane veter, smo rieišeni»- Vsak je mislil nase. Srca so se odd.ehnila Plameni, ki so lizaii vrata, so bili poga-šeni Vroč les je cvrčat in se kadil Svetle perotnice so neumorno teple drevesa, ljudi, bližnje hiše. Strahotna, zagonetna sila se je z vedno večjo silo trgala iz okov- «Sem vode! Obvarujte streho!» Les je grozeče pokal- Iz veže so se bili plameni razširili v kovačnico. Vrečei oglja, orodje, nekaj lesa, kovaški meh, vse je gorelo. Za okni so se premikale strahotne sence. Šipe so pokalev Skozi nastale odprtine, skozi mreže se je valjal dim.. «Lestve!» «Kladiva! Beti! Razbijte želez je v oknih.!» Ferjan je mahal z rokama, kot, bi hotel ■ zleiteti v zrak. Bela brada, porasle prsi so mu bile črne od pepela. Plat zvona, je utihnil. Na vasi so zapeli petelini. Menili so, da nastaja dan. Tulenje psov je za hip ponehalo. Znova je oglušno pretrgalo tišino. Sopihajoča vrsta senc, ki je podajala vodo, se je kopala v znoju. Ljudje pod drevesi: trepetajoči od bdenja in od 29 groze, ko držali roke sključene na prsih. Misli, misli. Besede. «Kje je Lovre?» «Nekdo je moral zažgali od znotraj. Saj so vrata zaklenjena « V ostri senci češnje je stalo vitko dekle Temna obleka, roke prekrižane pod vratom. Z dlanmi je objemala lica. Njene črne oči so strmele nepremično. Na njenih temnih laseh se je igrala svetloba ognja. Sikajoče besede ljudi so padle ko žareč« iskre v njeno srce.. Zganila se je. Iskala je med obrazi, med sencami. Na njenih ustnicah je raslo vprašanje. Trepet. Blazen strah se ji je zagrizel v dušo- Do tistega hipa se je skrivala v senci). Tedaj je nenadoma stopila naravnost V žgočo svetlobo. Njena senca je dolga in ozka padala v neskončnost, se zlivala s temo za vasjo. Z obupnim glasom je prevpila šum ognja, klice ljudi. <«Bog nebeški! Ljudje! Morda pa je-notri!» Roke so obstale. Vsi pogledi so bili vprtl vanjo. Kdo je notri? V hipu so se zavedeli: Lovre. Kdo vpije za njim ko ižaval za mladičem? Jožica! Kakor da se je razgalila- Nekaj so že vedeli: zdaj je bilo vse jasno. Pomenljiv nasmeh, roganje na ustnicah. V srcih nekdanja mržnja. Misel na maščevanje. Neusmiljenje. Nihče se ni ganil ne rekel besede. Ferjan. Jožičin klic ga je pribil na klanec. Kakor da mu je nekdo prebodel prsi s kolom. Okrenil se je počasi, zastrmel v dekle. Na obrazu nemo začudenje, zloben porog. Znova je stala pred njim hiša, kakor jo je videl tistega večera: rumeno pobarvana, a pod brajdo ob oknu stoječa senca. «Preklet.i!» Opotekel se je proti dekletu, obstal: «Ti, si, Jožica? A jaz sem mislil da je Lovre v tvoji kamri.» Tako: pred vsemi ljudmi- Na požar ni mislil več. S široko pestjo bi jo bil udaril v nežen obraz* Da bi se ji ulila kri. «Na, povaljenica hudičeva! Njegova žena je bila moja hči...» Dekle je zalomilo roke: «Kaj govorile? Ali se ne sramuje... Človek je v ognju, a vi tako... Nocoj sem mu rekla, da ga... Moj !3og, ljudje! On je v kovačnicib Ferjan je stal ko trs. Trenutek, clva trenutka. Trije. Strmenje. Ali naj ji verjame? Ona mu je rekla, da ga ne mara-.. Strah na njenem obrazu je vse zanikal. Vse pritrjeval. V njenih besedah: skrivnostna, grozna zveza. Mož se je zdrznil. Dvignil je pogled. Dvoje oken nad kovačnico je ovijal dim- Vet-rič ga je zdaj zdaj odganjal. Skozi šipe je posijala medla svetloba. Na eni strani se je ogenj že oprijemal strehe. Misli, misli. Notranji boji- Ali ima on res pravico? To dekle? Saj ni več poročen. Ni več njegov zet.. Ni utegnil domisliti, dobojevati do konca. Neka ženska je zavpila. s tenkim glasom. «Giejte ga! Vidite ga!» Za križi enega gorenjih oken se je bila prikazala senca. Nenadoma, je izginila. Vnovič. Nato se ni (prikazala več- Gasilci so onemeli. Odprta usta, odprte oči, Po telesu mraz. Nato vročina. V hipu so se zdele besede ko plaz. Med solzami, med šklepetanjem zob. Začudenje. Prepadenost. Neka neumljiva grozaf «Glejte ga! Notri je!» «On je zažgal! Prekleti!« «Ubogi! Umoriti se hoče. Kaj ga je privedlo do tega?» «Nad nami se je hotel znesti. Vas bi bila kmalu zgorela...» «Zblaznel je.» «On že ve, čemu je to storil.» Jožica se je zgrudila na kolena «Lovre! Lovre!» Brez pomisleka, z elementarno silo je prišlo iz Ferjana: «Postavite lestve! Razbijte vrata! Vode! Vode!» V dušah ljudi: spomin na preteklost •ko požar Objel jih je ko z ledom jim zakrk nil srca. Na Ferjanove besede je sledil molk Le ogenj je [šumel. Petelinji) klic. Lajež psov-Nobena roka se ni zganila. «Pustite ga, naj zgori, ko se je sam obsodil«, je kriknila neka ženska. «Ženo je zadavil.. Ferjan, tvoja hči! Ferjan!» Jožičin plak. Ferjan je obstal v svetlobi ognja. Zgrabil ga je bil spomin na preteklost Rana v njegovi duši še ni bila zaceljena- Na Lovretovem čelu je bil vžgan sum. Kdo ga je izbrisal? Kdo ga je izbrisal! Pred njegovimi nogami je ležala hči. V zadnjih dihih- «Katrica, povej, kaj se je bilo zgodilo?« Ni mogla več govoriti. Le oči so požirale vprašanja, pripovedovale. Nato je umrla. «0, hudič!« Udaril je z bosima nogama ob tla, da je bobnela suha zemlja. Dvignil je roke, kakor da se otepa besed ljudi, ki so padala na njegova ušesa. Udarci Bodljaji. Žerjavica. Bridkost spomina je rasla. Srd. «0, ziodej!« Dvoje sil je bilo v njem, se borilo za premoč- Nekaj zlobnega, mračnega, in svetla perot dobrote-.. «'Ne ganite se več! Pustite psa, naj pogine!« Župnik z dvignjenim prstom: «Ne sodite, si cer boste sojeni!« Kdaj so bile govorjene te besede, ki so ga tako prevzele? Požigale so plamenom njegovo vest- Vse leto... V kovač-nici je tičal človek, ki se je sam obsodil-Čemu? Zelezje in ogenj sta mu zapirala pot-Čemu? «Ne lastite se sodbe pravičnega Boga..« Ferjan se je vnovič zgrabil za prsi: «0 hudič!« Nenadoma je dvignil roke, ka- 30 kor da hoče zleleti v mrak za vasjo. Polno grlo glasu: «Ali niste slišali? Lestev, hudiči! Vlomite vrata!» Udaril se je po širokih prsih, da je bobnelo kot iz polnega soda. «Če je komu kaj storil, je storil meni, ne vam! l'ri moji.. Naglo!» V tistem hipu je priskočil eden izmed mož k vratom, ki se jih je bil znova oprijel ogenj. Dvignil je velik, železen bat. Vrata so s treskom zabobnela, se lomila, iz tečajev Koliko časa je bilo preteklo od takrat? Leto- Malo več- Sobota Proti večeru. Na klancu in na vrtovih: ljudje. Iz kovačnice so bili zaslišali krik. Ženske so posluhnile. Kje so Ferjanovi? Vsi na polju. Škodoželjna radost: *Tudi pri drugih ni tako kot se vidi.» Dva glasova: moški in ženski glas. Moški glas: jasen, rezek, ukazujoč; pol iz srda, pol iz trdne zavesti: moja je pravica- Ženski glas blazen: slepa strast. Prepletala sta se divje, ni bilo mogoče razločiti besed Moški glas je v najvišjem zaletu nena doma utihnil. Ženskega je zadavilo zamolklo grgranje. Temno občutje, poslušajoče ženske niso mogle dihati- Grgranje je pone halo- Stokanje- Iz stokanja se je izvilo obupno klicanje moškega glasu: «Katrica! Ka • trica! Katrica! O, kaj sva, storila!» Nato je bilo znova vse tiho. Ženske so stale na klancu. Gledale so plašno. Niso se upale vstopiti. Tedaj je planil skozi vrata Lovre. Spačen obraz, razkulštrani lasje. Roke so mu trepetale. Pogled je nekaj iskal; ko je zagledal ženske, je obstal. Priče? Bilo mu je do srda in joka Bil jih je tudi vesel. Ubit glas: «Pojdite h Katrici! .laz tečem po zdrav nika» Katrica je ležala na postelji- Težka sapa. Pretrgani, zamolkli vzdihi. Tuji obrazi? Odkod? Kaj ji hočejo? Dvignila je roke, kakor da jih nema podi od sebe. «Kaj ti je? Kaj se je zgodilo?» Besede ko kače. Glas sikajoč; v njem več škodoželjne radovednosti kakor usmiljenja. Kaj je dopovedovala z rokama i 11 z očmi? V njenem pogledu blaznost- Strah. Celo neko sovraštvo Mešana čuvstva- Kdo jih more razvozlati? Roke so ji omahnile. Na ustnicah in na bradi ji je lepela kri. Kri je bila tudi na prsih- Rane ni bilo- Vstopil je bil Ferjan, Nekaj svetlega se je razlilo preko obraza bolnice. Pokleknil je k njeni postelji. Oči so se ji za hip zvedrile. Groza v zenicah je izginila. Oče! Ustnice so se ji premikale Kaj je hotela povedati? Lovre? Ne, ne. Kaj se je zgodilo? Oče jo je zaman vpraševal. «P ogle j te modre lise na njenem vratu! Ali je 111 davil ?» Ferjan je gledal v znamenja. Temne črke njegove krivde? Paziti bi bil moral na hčer-Komu jo je dal? Tujemu človeku. Kaj je imel ta drugega nego svojo čudno, nemirno nrav? Zet? Do tega slokega, črnolasega človeka še nikoli ni občutil tako velikega odpora ko v tistem trenutku- Pritepenec! «Bog, ohrani mi hčer!» Pest mu je leižala na kolenu- «Z njim bom obračunal.- » «Ali te je davil?« In še: «Ali te je...?» Ali se ni na njenem obrazu zganilo nekaj pritr-jajočega? Ali noče govoriti? Moj Bog, še ga ima rada. Ali je mogoče ljubiti takega..? Začarana je. V bolesti in stiski je oče občutil neko mržnjo do nje. Do njene ljubezni. Obraz se ji je skremlžil v jok. Samo za hip. Zagrnila jo je nezavest. Ni se več prebudila. V mraku je umrla. Dve uri v noč. Lovre se je vrnil z zdravnikom. Pred kovačnico je stal Ferjan. Širok in mračen. Zdravniku: Umrla je, Hvala za trud! Ustnice so mu trepetale. Lovreta ni pogledal. Ta je stal ko olesenel. Oči so se mu raz prle na široko- Hip okamenelosti, že je planil v vežo- Ob stopnicah sta stala dva orožnika Začudil sie je in se zamajal. Nekaj nejasnega je spreletelo njegovo zavest. Samo za trenutek Zagrnilo ga je najbolestnejše, najjasnejše, umrla je Hitel je po stopnicah. S krikom se je vrgel na truplo mrtve žene. «0, Katrica! Zakaj si mi to storila?» .lok brez solz. Divja žalost je trepetala v slednji mišici njegovega telesa. Obtoževal jo je. Ne sebe, njo. Ona je nekaj storila Kaj? Kaj? Zdelo se je', da ga vprašujejo še oči, ki so sijale skozi rahlo zaprte trepalnice: kaj. kaj ? Ljudje so se mu bili umaknili. Mračno, sovražno so gledali vanj. Molki. Le oči: Pretvarja se! «ln še: «Če bi mogla govoriti, povedala bi mu-» Misel do nezmiselnosti: «Za lase bi ga zgrabila in ga tepla.. » Ranjka ni mogla govoriti, Katrica je bila nepremična. Praznična obleka- Napravili so jo za v cerkev. Prekrižane roke. Na njenem mrliškem obrazu okamenela čuvstva zadnjih trenutkov. Zadnjih ur. Vsega, kar se je bilo zgodilo- Groza. Razočaranje. Srd. Očitanje. Tn slednjič ljubezen- Da tudi ljubezen. Neka blaženost, pomešana z neizmerno bridkostjo. Vrat je imela razgaljen- Nalašč, da so se videle modre lise Le kri so bili iz. mili Krvava cunja je ležala v kotu Ženske, ki so na novo vstopale, so jo razgrinjale. «Glejte! O moj Bog!» Lovre je bil utihnil- Pogled mu je splezal v. mrliškega obraza na beli vrat. Odtisi prstov. Znamenje nagle jeze, nepreračunlji-vega srda. Grenko spoznanje se je mešalo s strahom Ko strup mu je legalo v kri. Dvig- 31 ni I se je. Počasi, počasi. Oči so mu še vedno visele na lisah- Med ljudmi je zašumelo. Čevlji so drsali po podu. Lovre je začutil roko na ramenu. Razločno: pet prstov, kakor da ga je zgrabil okostnjak. Zdrznil se je in se okreniL Orožnik. Resen obraz, osorne oči, mrzel glas. «Pojdite z menoj!» ' A? Z njim? Lovre je le nejasno razumel, kaj se godi. Z njim? Da, to je moral že vedeti-Nejasna slutnja, ki ga je bila. objela še v veži ob stopnicah se je zdajci izčistila ko voda v tolmunu. Videl je vse, do dna. Nekoč so se bili stepli, a zgrabili so bili njega- «Jaz imam že tak obrazi» Tisoč misli in predstav: vse v enem trenutku. Pogledal je po ljudeh. Krog, ki ga je zavijal v svojo sredo An grozil, da ga zadavi. Mržnja. Obsodba. Na vratih je stal drugi orožnik. «Z vami?« Skozi stisnjeno grlo: «Zakaj?» Hlad besed, ki so ga zagrinjale ko deroči valovi. Kakšen sum je padel nanj? Smešno! Rožljanje okov- Umeknil se je- Zadel je ob ljudi, ki so se mu umeknili. Mrzla bolečina mu je prešinila telo. Leglo mu je na možgane. Omotica. Zavest se je bila z nečim neo-predeljivim. Žena. Njen beli vrat. Na modrih lisah je trepetala luč. Mrliški obraz: skrivnostno zadovoljstvo na njem- Bil je vroč, nagel človek. Zavrela mu je kri «Ne! Ne in ne!» Zamahnil ji© z rokama. Pomaknil se je do stene ves trepetajoč in bled- Oprijel se je bilke. «Počakajte, da pokopljemo ;ženo!» Žalost, ki ga je še malo prej objemala, je zagrnil nagon samoobrambe. «iNe in ne!» Pripravljen bi bil umreti. Ljudje so se bili preplašeni umeknili. Zagnali so se proti stopnicam Orožnika sta ga zgrabila za roke Lovre je dobil glas cvilečega psa- Uprl se je v posteljo, da se je rnrliž zganil. Prizor je bil vpričo mrliča pretresljiv Skoraj oskrunja-joč. Izmed ljudi so se slišali posamezni glasovi. Mržnja? Maščevanje? Zelja, naj preki-nijo mučen prizor. «Bodi pameten, Lovre! Saj vidiš, da se ne moreš ustavljati. Vpričo mrliča...« «Pomi!sli na ženo! Če nisi kriv te bodo izpustili -.» «Odkod so lise na ženinem vratu?» «Ali smo bili mari priča., kaj se je bilo zgodilo ?» Lovre se je izravnal. Ljudje! Niti enega sočutnega, pogleda. Mržnja. On je bil zanje pritepenec. Niso ga ljubili- Tudi 011 jih je sovražil. Na tiho kot oni njega. Trenutek: zamrzil jih je še globje- D uši I sel je od gneva. Katrica! Kaj je ona povedala? Vse? Da, vse-On je izgubljen. Ni ga rešila, pokopala ga je. O11 je nedolžen, 011 ni hotel, četudi je morda radi tega- Pogled mržnje tudi za mrtvo ženo... Za vse. Tudi za stene- Sramoval se je jokajočega glasu Nič več se ni ma- ral smešiti pred ljudmi. Žgoča zaničljivost v očeh- «Pojdimo!» In ljudem glasno, rogajoče: «Na svidenje!» Dvignil je glavo. Občutek, da se je s tem maščeval za vse- Dokazal svojo nedolžnost- Na klancu je še vedno stal Ferjan. Lovre je znova sklonil glavo. * $ © Vrata, skozi katera je bil odšel Lovre v ječo, so se čez leto dni pod udarci razsula. Razbeljeni tečaji. Odprtina: dim in ogenj. «Vode!» Debeli curki so pljuskali v vežo Pogumen mož je vstopil. V naslednjem hipu ga je pol oslepelega vrglo na prosto- «Stopnice so zgorele.« Molk. Jožica se je bila oklenila drevesa in ga objemala ko živo bitje. Gledala je v okna. Ovijal jih je dim. Skozi šipo je bilo videti vedno večjo svetlobo. Senca? Kje je senca? Kje je Lovre? Zakaj se ne prikaže? zakaj se ne oglasi? Drevo je poslušalo blazne, prišepetujoče besede, ki jili nihče drugi ni mogel slišati. «Po lestvi na okno! Naglo, dokler se ne užge pod!» «Če ga ni že zadušilo!« Senca je plezala po lestvi- Držala je roko pred usta in oči. «Vodo skozi spodnja okna, da me ne uduši dim, da se ogenj ne prime lestve!« Ljudje so trepetali v divji napetosti. Misel na ogenj se je umakila misli na človeka. Senca na lestvi: «Vrag! Tu so vedar križi!« »Pokliči ga! Morda se ti oglasi« «Lovre! Lovre! Ničesar ni videti Vse je že dfcnu iVrata gorijo- *Tu> so vendar. križi!» Šum ognja Topotanje korakov Plju* skanje Vode. Glasovi ljudi. Petelini. Lajež psov-. Župnik v črni halji- Izvedel je: Lovre je v kovačnici. Prekrižal je roke in tiho molil. «Razbijte železje! Nesite mu bat!« Senca na lestvi je zdrčala navzdol. «To peče! Ni mogoče-, prestajati!« Moški je počeni! in si zakrival z rokama oči- Obraz se mu je pačil v bolečini. «Čakajte, da bom jaz. Hudiča, saj sem bil v vojni-» Rdečelasec je .pilezal po lestvi. Velitko kladivo. Težki, divji udarci- Vse je onemelo, oči so bile uprte v dim, iz katerega se je zdaj zdaj odgrinjala črna postava Šipe so žvenketale. Železo je zvenelo in se lomilo-Drobci ometa in kamenja so padali na tla. Pošastna senca, ki je vihtela orodje, kakor da se bori s smrtjo, je padala preko klanca na vrt- «Pol strehe je v ognju- Če doseže izbo...« 32 Iz stoterih perotnic je nastala ena sama perot svetlobe. Padala je daleč na polje, tepla vinograde. «Pokliči ga! Ali ga ni mogoče videti!» «Oj, hoj!» Bat je s treskom padel na tla. Skozi razbito okno je za hip potegnila sapa. V svetlobi od gorečih vrat in dela poda je bilo videti nekaj temnega, sključenega v kotu «Vidim ga- Leži!» Ljudje so že sumili, če ni bila morda senca v oknu le privid. Na zadnje besede je nastal med njimi krik. Olajšanje. Zadnje temno čuvstvo je izginilo iz njihovih duš Človek, človek! Rešen! Mrzlična napetost. Čeljusti so se jim tresle, cepetali so z nogami. «Zlezi skozi okno!» «Spustite ga po lestvi!» «Naj mu gre še kdo pomagat..» Mož na lestvi se je davil v dimu. «Počakajte! Dajte mi vode! Vode!» Lestev se je šibila pod težo. Voda je romala do vrha. Eden izmed fantov je od dima omamljen cepnil na tla. Prenesli so ga na vrt. «Vode! Teh par kapljic, to ni nič!» «Mlaka je prazna. V vodnjaku je ni več mnogo. Že iz hiš smo jo znesli...» «Sveti Florjan, pomagaj nam!» Ogenj je lizal po drugi polovici strehe. Rdečelasec je bil zlezel skozi okno... Trenutek napetosti. Na oknu se je znova prikazala postava. Rdečelasi mož. Mahal je z rokama, kakor da se davi, ali kakor da nekaj neznanega odganja od sebe... Možje na lestvi so ga prestregli na roke, da ni telebnil na tla. « A!» Ljudem je zastala sapa, kri v žilah. Govorjenje. Vzkliki. Hoteli so preglasiti drug drugega. Sence so nemirne begale. Ženske so vile roke. Jok- «Sveta Marija, mati božja!» Neka ženska je bila pokleknila ob župnik ovih nogah in krčevito sklepala roke- Jožica je bila onemogla pocenila ob drevesu. Roke so ji ležale v naročju. Oči so ji gledale ko blazne zdaj v okno, zdaj v Fer-jana. Ta je bil stisnil glavo med ramena in strmel v najvišji plamen, ki je šumel ko jadro v vetru. Bridkost onemoglega. Strašne, tuje, neznanske sile. / • * * * Sto ljudi in več je do zadnjega z mržnjo mislilo na Lovreta. Sto src je zdaj trepetalo za njegovo usodo. Oči uprte v steno, kot bi jo hotele prodreti: v kotu leži, nezavesten, morda mrtev. Niso ga videli. Soobčutili so njegovo trpljenje. Pritepenec? Odkod je prišel, kakšno je bilo njegovo življenje? Morilec? Kdo je videl njegovo dušo? Lovretova preteklost? Od rojstva je bil nemiren človek. Neugnano kri je bil podedoval po materi. Trikrat je bila ušla družini. Do smrti ni vedela, zakaj jo boli srce Lovre je utekal iz šole. Nato od mojstra, pri katerem se je učil rokodelstva. Palica ni pela nove maše. Skozi objokane oči je gledalo nejasno hrepenenje. Nagel srd ga je pekel v žilah. Ljubil ni nikogar. Kdo bi bil ljubil njega? Vojna. Črna noč ga je bila zanesla v Ferjanovoi hi^o. Zagledal je Katrica. Pše-nični lasje, bela polt, modre oči. Njegova usoda. Trikrat se je varal, misleč da ljubi žensko. Pravo, končno spoznanje: zdaj ljubim. Med njunima dušama je bilo nekaj sorodnega. V modrih Katričnih očeh isti skrivnostni lesk kot v njegovih. Oba sta bila trmasta, oba sta naglo zagorela. Bila sta še fant in dekle: trikrat sta se do dobra sprla, trikrat sta se spravila. Ljudje niso zvedeli za to- Po vojni. Lovre je stal v mraku pred hišo, zavil okoli oglov- «Katrica!» Dekle ga je čakalo... Ferjan je stal široko pred njim: «Nikoli! Kdo pa ste? Kaj pa imate?» Lovre in Katrica sta se zdrznila. Na tihem sta se smejala.Tako se smejejo ljudje, ki so koga prevarili. «Ferjan, mene za zeta ali sramoto v hišo.» Ferjan je zaklel, udaril s pestjo po mizi, zapodil snubca iz hiše. i Drugega dne ga je prišla iskat Katrica: «Pridi!» Ferjan je govoril z njim: «Kovačnico dobita, nad njo stanovanje.« Ni ga pogledal. Zeta je v duši klel, hčere ni mogel kleti. Preveč jo je ljubil. Bila mu je spomin na rajno ženo... Čez tri tedne se je vršila poroka. Ženitovanje. Edina Katrična prijateljica Jožica je bila za družico- Še ljudje so se čudili: družica plaka, nevesta se je med solzami smejala. In Lovre: «Čemu joče?» A nevesta: «Kdo jo razume?« Čuden blesk v njenih očeh. Lovre je molčal. Misel: vitko dekle s črnimi očmi in trepetajočimi ustnicami je vsak dan gledalo za njim..- Ta misel ga ni dolgo zasledovala. Imel je ženo in kovačnico. Oboje je ljubil. To mu je zadostovalo. Katrica mu je rodila sina. Bila sta srečna. Sinček je začel govoriti. In kakor da so mu prve besede prinesle kal bolezni, je nenadoma zbolel in umrl Kladivo je pelo počasneje: takt mrtvaške koračnice. Z vrha stopnic je prišel odlomek pesmi, a je v liipu utihnil. Ne bi se spodobilo. Vendar je mati izgubo prej prebolela ko oče. Nemirna kri ga je mučila bolj nego preji. V kovačnici se je vse spremenilo. Nekaj turobnega je dihalo od sten. Lovre se je zaman boril s svojim hrepenenjem. Ven! Odšel je k železnici. Odhajal je zgodaj, prihajal pozno. Včasih je delal ponoči, prikazal se je opoldne. Vsak dan, vsak dan. Katrici je padalo delo z rok, prisluškovala je. Udarci kladiva? Bitje njegovega srca, utripi njegove ljubezni. Vse tiho, Koraki? To je on... Ne, ni ga bilo. Ko je prišel, je bil truden. Ni pozdravljal več z istim ognjem ko nekdaj. Ni mu očitala tega. Prerada ga je imela- Pre-bolestno rada. Bila sta si vedno odkrita. Nečesa vendar Katrica ni povedala možu. Tistega še sebi ni hotela priznati. Istega dne, ko je bil u-gasnil ogenj v kovačnici, je bila zbolela Sprva se je vlačila ko senca okrog. «Kaj ti je?» Bolesten nasmeh. «Nič.» Morala je leči v posteljo. Resnica je vpila z njenega obraza Prišel je bil zdravnik: «V bolnišnico!« Katrica je sanjala o domu, bledla o delu. Rjavo poslopje, siva okna, bele postelje. Katrica se je bala tega ko smrti. S krvavečim srcem se je vdala. Sedla je na voz: imela je občutek, kakor da je legla v krsto. Dnevi, tedni. Misli, hrepenenja. Lovre je obiskoval ženo. Bila je bleda Le njena lica so bila polna- Njene oči so bile večje, gledale so živeje ko kdaj prej. Oklenila se ga je bila: «Domov poj dem. Ti ne moreš brez mene » «Ne, dokler ne ozdraviš.« Lovre ji je božal roko- «Saj si sam pomagam. Včasih mi pospravi Jožica.» Jožica? Družica s solznimi očmi. V Kat-ričinih očeh je nekaj okamenelo. Ženske vidijo v ljubezni globje nego moški- Do dna-Odprla je usta, zrla v moža, ni zmogla besede. Lovre ni slutil, kaj se godi v nji- Strmel je nad njeno spremembo, se vpraševal. Brez odgovora- Odločila se je: «Grem- Saj sem zdrava « Že je bila na tleh. «Vidiiš.» Ilotela je zaplesati, da bi dokazala svojo moč- Omotična je sedla na posteljo. Nekaj pijanega, bridkost-nega je bilo v njenih očeh- Vse sile tega sveta bi je ne bile zadržale. Lovre se je tega zavedel*. Sedela sta na postelji, se zrla. Oba sta čutila nekaj zahrbtnega v pogledu drugega. «Jožica ti bo pomagala, dokler ne boš popolnoma na nogali.» Da, da. Katrica se besedam ni upirala-Le proč od tod! Čim prej-.. Pomladni dan. Solnce, ptijbje (petje, zelena trava. Prašna cesta. Tako sta se vozila domov. Žena se je zavijala v ponošen plašč. Sveži zrak, lepota življenja Prsi so dihale svobodneje. Dom. Katrica je hotela dokazati z delom, da je zdrava in da ne potrebuje pomoči- Jožici je jemala delo iz rok. Redke besede. Še tiste z rahlo tančico nevolje. Vsako stvar je popravila za njo. Nalašč- Jožica je polagoma razumela. Pogledala je začudena. Med solzami: «Saj me več ne rabite >> «Mislim da bom lahko sama-» Iz globoke radosti, da ji je trepetala slednja žilica: «Saj radi tega ni treba, da si huda...» «0, ne!» In se ni mogla posloviti. Doma so bili ubogi. Katrica je vedela kljub temu: Jožici ni bilo le do zaslužka. Ali misli, da jo ne vidi v dušo? Po dihu jo pozna. Olajšana se je oslonila na steno, s srditim zadovoljstvom je zrla za njo. Lovre se je vrnil in opazil: Jožice ni. Začuden je pogledal. Brez vpraševanja je videl odgovor v ženinih oeeli. Nekaj strahu slič-nega mu je spreletelo ude. Skrivnosten smeli na ustnicah. Molčal jo Življenje je šlo dalje. Jutro, večer, jutro, večer, med obema zdaj dan zdaj noč. Noči so se krajšale. Katrici se je zdelo, da stiskajo njene prsi, ji pijejo kri- Delala je ko blazna, da bi se ne poznalo: ona ne zmore vsega. Obupana se je sesedla- Misel. Vzdihi. Ko je prišel Lovre, se je opotekla, se zasmejala Ne sme vedeti, kako je z njo. Nekega dne se ni mogla več opoteči proti njemu. Obsedela je bila. Roke je držala na kolenih, brezupen smeh ji je igral na ustnicah. Obed ni bil pripravljen- Lovre je pogledal na uro. Šele tedaj je zagledal ženin bledi, zaskrbljeni obraz. Moten blesk v njenih očeh. «Katrica, kaj lo pomeni?« Očitek? Žena je bila razdražena Če bi jo bil objel, bi bila zaplakala- Izpod moževe hipne nevolje je gledala skrb. Ni je opazila. Napol sovražen pogled. Glas se ji je dušil globoko v grlu. «Saj vidiš, da ne morem-« Onemela je. Iz prsi so je pognalo grgranje, pljunila je. Kri. Preplašila se je Hotela je skriti, a Lovre jo opazil vse- Nenadno spoznanje. Brezno. Vznemiril se je od jeze- «Ti pljuvaš kri? Bolna si, a se siliš!« «Nisem bolna«, je rekla trmasto." Dvignila se je, hotela hoditi- Varati sobe in moža-«To je le tako prišlo -.» «Saj komaj stojiš na nogah- Bolna si-Čemu mi tajiš?« Katrica se je z vso silo svoje volje in preprioevalnosti branila bolezni. V tistem hipu je bila razkrinkana. Ne samo pred možem Tudi pred seboj. Zakrilila je z rokama, 34 se vzpela s celim telesom. Morala je sesti na posteljo. «To ni nič!» je prišlo v plaku iz nje. Z neko zlobo: «Ali želiš, da bi umrla, ko tako govoriš ?» «Kaj bi imel od tega, če bi ti umrla? Jutri pojdeš v bolnišnico!« Te besede so ji dale novih moči- Val krvi ji je pognalo v obledeli obraz. «Ne! V bolnišnico ne grem. Nikamor! Če naj že umrem, tu bom umrla.. » «Jaz pa nočem, da umreš. Še nocoj se odpeljeva..» Besede so bile ostre. Katrica je za hip molčala. Dvoje oči se je zrlo globoko v zenice. Vpraševanje. Norost. Vse, kar je hranila toliko dni in nikoli ni bilo izgovorjeno,' je prišlo nenadoma v kriku iz nje. «Da, v bolnišnico... Da bi ti gospodinjila Jožica... Ti komaj čakaš tega...» Beseda je zdrla besedo. Nastal je plaz. Čuvstvo je vžigalo čuvstvo. Šlo je z naglico, z nerazumljivo silo, vse je podiralo pod seboj Lovre je bil za hip prepaden. Blaznost? Od dne, ko je bila Jožica nenadoma zapustila njegov dom, se je bila naselila rahla sumnja v njem? Jožica? Morda ima žena prav. Toda ne glede njega. Njegova misel je bila čista. Da, še njegova misel je bila čista. Če bi mu bila Katrica mirno razodela svoje dušno trpljenje, bi se bil smejal med solzami in jo božal. Vse to je bilo neumno Toda tedaj, ko so v divjih očitkih padale besede nanj, se je branil. «Neumnosti govoriš! To so tvoje ženske blodnje...;> Besede so postale zastrupljene ko puščice Drug drugega nista več razumela. Katrica je čutila, da je mož ne razume, da je noče razumeti. Upira se, bruha iz sebe, ker bi rad zakril resnico z lažjo. Kako naj jo on razume? Kako naj jo vidi do dna? Kako naj to mirno prenese? Da je on niti tedaj ni ljubil, ko je hodil pod njeno okno? Z Jožico sta se gledala in čakala njene odsotnosti in smrti? Da, da, to je resnica. Ona priseže... Ne, ne, ne! On je mislil nanjo, on je hotel, da bi ozdravela. Če bi mu rekla, dobil bi drugo žensko. Da, zdaj lahko tako govori. Ona je nesrečna- Ona noče več živeti. Ona bo umrla. Ljubila ga ie, a zdaj ga sovraži. In četudi umrje, z Jožico ne bosta srečna. Prekolne ju Oba. Da, da. Moj Bog, kaj strašnega pride včasih iz človeške duše. Posoda vsega lepega? Skriven hram vsega grdega.. Vse najglobl je, smrad-no in kužno je prišlo na dan. Največja bridkost: ni bila resnica, bila je laž. Nista znala več ločiti med resnico in lažjo. Nista vedela več, kaj delata. • Lovretu je bilo zmanjkalo besed. Prirojeno nagnenje k srdu se je postoterilo v njem. Krivična obdolžitev ga je vselej naredila blaznega. Hotel je zadušiti ženine besede- ne nje- Ne nje! Besede besede. I\o je bruhnila kri skozi njena usta na roke, se je zavedel. Omahnil je in se zgrabil za glavo. Kako neumno, kako otročje! Kaj se je zgodilo? Vrgel se je na njeno telo: «Kalrica!» Še je bila živa, Dihala je. Gledala ga je s čudnimi očmi. Toda ni govorila. Ni govorila- Tako je bilo, gospodje sodniki. Jako je bilo, ljudje. Vi tega niste videli. Vi tega niste doživeli. Lovre je doživel. Vprašali bi ga: «Kako je bilo?» Ali bi vam vedel povedati? Ali je razumel tudi on? V nekaterih trenutkih so nam naša lastna dejanja nerazumljiva, naša lastna dejanja nerazumljiva, naša lastna duša zagonetna. Kako bi potem sodili druge ? * $ «s Trije tedni. Lovreta so izpustili iz ječe. Brez sodbe. Opotekel se je na cesto- Žena je bila že v grobu, sedmina je bila že opravljena. Dolgi dnevi zapora, neprestana muka. Zdelo se mu je: en sam grozen dan. Bolje: ena sama noč. Sanje? Da. ene eame grozne sanje. Pot domov, misel na ženo. Nemogoča želja: našel jo bo še vedno na mrtvaškem odru. Bel vrat, modre lise. Nasmeh posmrtnega zadovoljstva... Njegova krivda? Ni se trkal na prsi ko grešnik. Zanikal je, da bi ji bil prikrajšal življenje za en sam dih. To prepričanje se ni porodilo iz trdovratnega tajenja pred sodniki in mu sedlo v kri. Prihajalo mu je iz duše. Saj je ženo ljubil. Njeno suhotno, belo telo je oboževal. Ljubosumen je bil celo na zdravnike. Razgalitev telesa, preiskovanje. Do solz se je sramovala. Njenega telesa ni več. Žro ga črvi. Vztrepetal je- Srd in žalost. Vlaga v očeh. Prišel je do vasi. Nenadno spoznanje: njegove misli so bile prazniče. En sam dan, eno samo noč v ječi? Mesec dni? Grozne sanje so bile resnica. Katrica je od ljudi že pozabljena. In on? Tenka bolečina mu je prebodla srce. Noga mu je zastala. Prvi človek mu je prištel nasproti. Pozdravil ga je. Oni je zamrmral nekaj nerazumljivega. Ni ga pogledal v obraz. Lovretu je planila kri v lica. Zakro-hotal bi se bili- Pljunil je. Občutek, kakor da je s svojim zaničevanjem zagrnil vse ljudi. Bil jim je tuj po mišljenju, po narečju in po laseh. Tudi oni njemu- Šel je skozi vas, ni se ozrl. Pogledi, šepeti. Grenko je prihajalo vanj. Roke je stiskal v žepe, kakor da jih skriva. «Moje roke so nedolžne.» Po vsaki taki misli je ostalo nekaj grenkega na dnu. Prišel je do kovačnice- Vrata so bila zaprta. Tudi okna. Ozrl se je proti Ferjanovi 35 hiši. Videl je okno, pod katerim je stal, ko je poklical dekle: «Katrica!» Za rdečimi nageljni je bledel njen obraz. Sladki spomini so se spajali z bridkimi. Da bi tega nikoli ne bilo! Kje bi bil tedaj on? Katera radost ali bridkost bi divjala v njegovi duši? Sklenil je pri sebi: «Moralo je tako priti...» Vsaka misel: Katrica. Šla je za njim ko senca. Njena ljubezen? Njeno posmrtno sovraštvo? Če ga v življenju ni razumela, ali se ji niso zdaj odprle vse tajnosti tega in onega sveta? Tam ni sovraštva. Kdo naj ga razume, če ga zdaj ona ne more razumeti? Bil je slab kristjan, nikoli ni razmišljal o večnosti. V tistem hipu bi se bil zgrozil nad najmanjšim dvomom v duši. Zaslišal je korake. Po klancu je prihajal Ferjan. Lovre je občutil pekoč strah. Vdrl bi se bil v tla, pobegnil. Česa se boji? Kaj je storil? Ni se premaknil. Ni odvrnil oči od njega. Florjan je težko dvignil obrvi. Počasi, zamolklo: «Tu imaš...» Preden se je Lovre zavedel, kaj mu hoče, je ključ padel na tla. «Ni mi toliko zato... Težko bi mi bilo, če bi mislili...» «Sodnija te je izpustila«, ga je prekinil starec mrko. «Po krivici ali po pravici? Naj sodi Bog! Med nami je, kot je bilo... ko se nismo poznali...« «Vi torej mislite...« Ne, tega ni dejal. Ni mogel govoriti. Ključ je stiskal v rokah. Strmel je za starcem. V kratkih, opotekajočih se nogah: obsodba. Sum je izbrisan v sodnijskih spisih. Vžgan je na njegovem čelu. Potegnil je z dlanjo preko obraza. Zamahnil je z roko. «Eh, vsi k vragu!« Ključ je zaškrtal. Mrtvaški duh je udaril iz izbe. Posušene cvetice, vonj po svečah. Kakor da ga je nekaj živega udarilo v lica Obstal je na vratih. Soba je bila pospravljena. Postelja izravnana. Duh po Katrici je ostal. Po živi in mrtvi. Zamolkel glas se mu je iztrgal iz grla. Zadušil je jok. Odprl je okna na stežaj. Sveži zrak je planil v sobo. Vonj življenja... Oziral se je po sobi. Praznota In vendar je bila nečesa neznano polna. Do stropa. Postelja. Na nji se je bilo izvršilo. • Prve ure tople ljubezni. Omame in skrivnosti. Nato zadnje.. Oboje: pijanost, v kateri človek ne gospoduje sam nad seboj* Ljudje. Sodniki. Neverni Tomaži. Boga samega bi imeli za lažnivca Da, on je davil svojo ženo. Krik, nato grgranje. Modri madeži na vratu. Vse to so slišali ljudje. Madeže je videl tudi1 zdravnik.. Vse je bilo natančno popisano. Od črke do črke. Ne, to ni tako enostavno. Črka je telo brez duše. A duša? V grozi, iz strahu, iz odpora in srda proti poenostavljenju človeških zadev, so mu 36 bile privrele besede. Govoril jih je sivolasemu sodniku. Še Bogu bi ne bil mogel tako razgaliti svoje duše. Tako pove človek samo enkrat, nato nikoli več- Navdahnjenje. Božji dar. Nehal je, se brez moči zgrudil na klop. Da, zdravnik je ugotovil: žena ni umrla od zadavljenja. Kaj mu torej hočejo? Čemu ga mučijo? «So nekateri slučaji...« Kakšni slučaji? Da, tu je slučaj, ki ga ni mogoče stlačiti med ozke stene kazenskega zakona «Vaša žena se je samo radi tega tako razburila, ker ste jo hoteli odpeljati v bolnišnico?« Da, samo radi tega. Bila- je bolna. Bolestno raz-dražljiva. Kaj bi še rad vedel, o sodnik? Lovre ni vsega povedal. Vsega ni hotel povedati. Zamolčano ni imelo nič opraviti z njegovo krivdo.. Morda vendar... Ne, ne! Stopil je po sobi. Pogled mu je ostal na skrinji. Robec s čipkami. Takih robcev ni imela njegova žena. Začetne črke imena. Jožica Pod rdečima črkama modra rožica. Vonj po vijolicah. Bolestna zveza s prejšnjo mislijo. Lovre-tu se je pomračil obraz. Robec je spravil v žep. Nato se je plaho ozrl. Zdelo se mu je, da ga žena gleda od vseh sten. Zdrznil se je in zbežal na prosto-* # # Misli na ženo dolgo ni mogel ubežati. Sumničenju ljudi ni ubežal nikoli. Ogibali so se ga z besedo in s pogledi. Hodili so mimo kovačnice, niso se ozrli po nji. Kladivo je jezno udrihalo po praznem nakovalu Šel bi bil na vas, jim zavpil v obraz: «Kaj mi hočete? Kaj sem vam storil?« Zadavil je bil ženo- Imeli so ga za morilca. Še tisti, ki prej Ferjanovih niso marali, so se bili zdaj sprijaznili z njimi. Sočutje, pomilovanje. Na Lovretovem čelu je bilo vžgano znamenje, senca je hodila za njim Pristopil je bil k ljudem in jih nagovoril. Odgovarjali so mu. Skoraj sladko, z nekim pridržom na dnu. Najdrznejši je pripovedoval: «Pred leti se je bilo zgodilo: nekega berača so bili obdolžili, da je umoril potujočega trgovca. Zaprli so ga. Niso mu mogli dokazati, zato so ga izpustili. Živel je še deset let- Na smrtni postelji se je izpovedal, da je bil on morilec...« Tega ni govoril naravnost njemu. Ljudje so se pomenljivo muzali- Lovre je razumel-Premagal ga je srd. Udaril je blebetača po čeljustih in odšel. Vso noč je čakal, da pridejo ponj prož-niki. Ni jih bilo. Ljudje ga niso zatožili. Bali so se ga. Morda so vedeli, da ne smejo natol-cevati. «Govoriti tega seveda ne smemo, a vendar.Tisti «vendar» je bil zastrupljena puščica. Naperjena je bila naravnost v dušo-V jedro življenja. Lovre je odšel iz vasi. Vrnil se je Isti ljudje, le da so se mu bili še bolj oddaljili. Odkritejši pogledi, a na dnu nerazločen mrak suma. Hotel je bil ostati v mestu. Ni vzdržal. Neka nevidna in nerazumljiva sila ga je vlekla v vas. Zavest, da ga imajo ljudje za krivega. Bolj ko jih je mrzil, bolj ko se jih je bal, bolj jasno je spoznaval, da ne more prestajati brez njihove bližine. Bi! je kakor človek, ki ga venomer muči neka dolžnost, katera presega njegove moči. Ne proti drugim, proti sebi. Po naravi je bil sicer trd, a to ga je izmučilo, da bi bil jokal. Na ves glas. Zatekel se je bil v cerkev. Spovedal se je bil v mestu, a ga spovednik ni poslušal. Zamrmral je bil latinske besede, napravil znamenje križa nad njim. Imel je občutek, da je z večjo težo stopal od spovednice ko k spovednici-.. Župniku je poizkusil govoriti tako, kot je govoril nekoč sodniku. Prve besede so se mu čudno zapletale, da bi se bil dvignil in šel. Skozi mrežico je videl: duhovnik je mižal, si z robcem zakrival obraz. Lovretu se je namah zazdelo, da ne govori s človekom. Nekaj višjega, vse pričujočega ga je poslušalo. Verske dolžnosti je izpolnjeval vselej z nekim sramovanjem, celo z rahlim zasmehom. V tistem hipu je nekaj dotlej neznanega stopilo vanj. Vsaj za hip. Besede so se mu zdrle, hitele ko brzica čez skale. Ni zamolčal niti tistega, kar je bil zamolčal sodniku. Dodal je goro svoje bolesti radi prezira in sumničenja ljudi. Nenadoma je umolknil. To je bilo vse, kar se je dalo izraziti z besedami. Nekatera vprašanja. Župnik ga je gledal globje v dušo nego sodnik. Ni mu odrekel neke neposredne krivde... Toda to vse je zatonilo v toku modrih, šepetajočih besed- Zaničevanje ljudi? Sum? Svet in vse, kar je na njem? Kaj je vse to proti večnosti? Prah, prah, prah... Da, da, a kljub temu boli... V nedeljo je župnik v pridigi navezal besede iz evangelija in zagrmel: «Ne sodite, da ne boste sojeni!» Pri tem je gledal ljudem globoko v oči. «Samo eden je, ki vidi vsa naša dejanja, gleda v dušo slehernega človeka, proti kateremu ste manj ko prah... Ne lastite si njegove sodbe!« Ferjan ga je razumel. Tudi nekateri va-ščani so ga razumeli. Ali je bilo res, da so ljudje gledali odslej Lovreta z drugačnimi pogledi? Morda se mu je to le dozdevalo. V samoprevari je postal mirnejši. Še nekaj drugega je vplivalo na njegovo dušo. Jožico je po dolgem času srečal na samem. Ali se ga je ves ta čas ogibala? Na klancu je postala pred njim in ga pogledala v oči. Lovre je stal ves zmeden, jecljajoč pred njo. «Ali si ti pospravljala moje stanovanje?« «Da. Kaj pa je?» «To si ti pozabila?« Lovre je potegnil robec iz žepa in ga ji je podal. Dekle ga je mečkalo v rokah in rdelo do ušes. Lovre jo je gledal v dno zenic: nekaj motnega se je premikalo za njimi. Zabolelo ga je. «Ali tudi ti tako misliš, Jožica?« «Ne, jaz ne mislim tega«,, je rekla. Čemu je uprla pogled v tla. Ali se ji glas ni boril med lažjo in resnico? «Edina», je jeknilo v Lovretovem srcu. zlahka otepal misli na 'ženo. Tedaj se mu je zazdelo, da so ga od vseh sten hkrati pogledale njene oči. V nekaterih dneh se je branil sumnje: «Čemu bi jo bil zadavil?« Tedaj je tisti «čemu» živ grozeč stopil ipredenj. O-obrazi ljudi, ki se mu rogajočei smejejo... Naslednjega dne je v drugo odšel iz vasi. *** Prve dni si je Lovre trdovratno zanikal vsako čuvstvo do Jožice. Ogibal se je celo misli.nanjo- Vselej se mu je iz Jožičine predstave porodila še druga. Njegove žene. Bel vrat, modre lise, nasmeh zagonetnega zadoščenja. Zaničevanje vaščanov je bilo ko svetniški sij okrog njenega obraza. In Jožica: pogled v tla, na listnicah besede: «Ne, jaz ne mislim tega-» M!ed obema predstavama, skrivnostna zveza. Dva meseca je hodil okrog, v mislih varal samega sebe. Prignalo ga je v vas. Stopil je v sobo. Oči, ki so ga prej gledale od vseh sten, so bile zaprte. Zagonetna groza, ki ga je prej ko s pajčevino objemalo vse noči, je izginila. Kakor da je šele tedaj spoznal: žena je mrtva. Za vedno. Njena podoba je zbledela. Na njeno mesto je stopila podoba Jožice. Postajala je od dne do dne jasnejša. Slonel je na oknu. Prvič je z nekim notranjim mirom mislil na Jožico. Čutil se je prostega. Ljudje? Ni mu bilo več toliko za 37 njihov prezir, dasi ga je v nekaterih trenutkih še vedno rahlo bolel. Sum ga je tiščal ko nezaceljena rana v duši. Jožica ga ne prezira, ona ga ne muči s sumjo. Katrica in Jožica. Njuni telesi, njuni duši. Dva nasprotna svetova. Kateremu je bliže? Smešno! Ali izbira med obema? Ena sama je. Višja nego vse druge. Vsak trenutek svetlejša. Črni lasje, temne oči, rjava polt-Vitka postava. Vdanost in mir. Mesečina med cvetjem. Bilo mu je jasno: ona ga ljubi. Kako to nerodno skriva! Misel na dni, ko je nosil vojaško suknjo. Temne oči so ga iskale. Takrat tega ni spoznal. Njegovo zavest so bili ovili Katrični pšenični lasje. Zdajci je razumel Jožičine solze na svatovščini. Tople, goreče so tekle zanj. Katrica jih je razumela. Šele v tistem hipu se mu je odpiralo spoznanje za spoznanjem. Majhne, ničeve stvari, a vendar globoke. V ženi tiha mržnja, bolest od poročnega dne. Prizor v bolnišnici... Zmagovalen smeh v očeh, ko je bila spravila Jožico od hiše.. Dan, ko se ni mogla več zadrževati in jo izbruhnilo iz nje. Jožica je bila tragična za njeno življenje. Razmišljanje je padlo ko teža nanj. Zanikal je krivdo pred seboj, pred ljudmi in pred Bogom. Vendar mu je včasih jasno stopilo v zavest: morilec. Če bi Jožice ne bilo, bi bilo vse jasno, enostavno... Zgrozil se je. Ni se mogel iznebiti misli, da sta on in Jožica posredno kriva Katrične smrti. Toda kako naj je kriv on, ki je komaj slutil dekletovo ljubezen? In ali Jožica odgovarja za svoje čuvstvo? Vsi so krivi. Življenje je krivo. Mučil ga je občutek da dela greh, če misli na Jožico. Greh pred ženo. Zavest, da ga Jožica ne sumi, ga je lajšala. Pozabljal je na ljudi. In obratno: misel nanjo ga je vedno znova obteževala. Iz njene ljubezni je rasla prej neznanska zavet krivde. Ne sme biti njegova. Če hoče pozabiti na Katrico, mora pozabiti da je bila tudi Jožica v usodni zvezi z njenim žilvjenjem in z njeno smrtjo. Nemogoče. Da, mogoče. Vse je mogoče. Pozabil je na živo, temna zavesa pozabljenja je začela polagoma zagrinjati tudi mrtvo. Pozabiti Jožico je bilo nemogoče. Prepričanje: vse, kar se je zgodilo, se je po nekih skrivnostnih zakonih moralo zgoditi. Glodajoča zavest medsebojne, četudi posredne krivde je polagoma izginjala. Katrični tragični značaj: iz njega se je izkotila nesreča in smrt. Ta misel je bila mejnik- Za njim se je zdela pot ko z rožicami postlana. Pokazati Jožici, da misli nanjo. To je bila igrača. Od nenadnega veselja je vse drhtelo v njenem srcu. Bila je vsa zmedena. Lovre jo je požiral z očmi. Le nečesa ni mogel razumeti. Neki nemir, neko čudno blestenje v njenih očeh. Obotavljanje, strah? Uganka- Kaj je za njenimi zenicami? V njeni duši? Če bi bila to Katrica, bi mu v strasti vse razodela. V o-braz. Jožica je molčala. Kakor da je molčanje sestaven del njenega značaja. To ga je mučno vznemirjalo. Razglabljal je, ni mogel do dna. Temne misli v očeh. S sten je nekaj zagonetnega strmelo vanj. V njegovi bližini je Jožica trepetala. Šiba na vodi. Trepetlika v vetru. Tako trepeta čista dekliška duša? Mislila je nanj, vendar se ga je ogibala. Ne samo pred ljudmi. «Ali se me bojiš? Ali se me sramuješ?« S solzami v očeh je zanikala. Ali je govorila resnico? Zakaj ni hotela priti, da bi mu pospravila sobo? Niti tedaj, ko ga ni bilo doma. Srdito ji je zapovedal? «Ukažem ti: pridi!» Preplašil se je. Ali ga je premagal srd Jožica je prišla. Brez očitanja. Le oči so ji čudno gorele, vsa je trepetala. Ali ga ne ljubi? Morda se ga samo boji. Nekaj čudnega, od dne do dne bolj zagonetnega je ležalo med njima. Kaj? Morda se mu izmika ko noč jutranji zarji. Ta misel ga je delala nemirnega do norosti. Bilo je prepozno za to spoznanje. Poti nazaj ni poznal. Ni več vladal nad samim seboj. Hodil je za njo, pazil na njene stopinje. Govorila je z drugimi. Besede, smeh, v ledjih se zibajoče telo. Ljubimkanje? «Vlačuga!» Zaškripal je z zobmi. Mirna, preudarna misel: tako govorijo, se smejejo vsa dekleta, dokler se ne poročijo. Ta misel ga je obvladala le za hip. Nekaj temnega, grozečega, neugasnega je valovilo v njegovi krvi- Bil je ves iz sebe. Zgrabil bi se bil za vrat, se davil- Bežal je domov. Hodil je po sobi. Ni se umiril. Stopil je v kovačnico- Jožica se mu je približala. Ni se ozrl po nji. Ko je odšla, je stopil na prag. Njeno vitko telo je izginjalo med drevjem. Dnevi... Trije, štirje? Srd, obup. S sten so ga znova zrle oči njegove žene. Še je živela. Posmrtni zasmeh. Poleg ženinih oči zagonetno blestenje v dekletovih zenicah. Vse se je omotično prepletalo med seboj. Konec. Vse je bila le igra. Bil je lutka, plesal je na nitki. In njegova žena je mislila... V njegovi zavesti je rasla krivda, pod katero je zasipaval Jožico kot pod Himalajo. Konec... In je čutil, da ne more tako končati. Solnce, ki ga je skril oblak, še ni zatonilo. Trikrat je stopil do njenega okna. Znova se je vrnil. Hiša je bila že zaprta- V oknih tema- Hodil je po vrtu, med drevesi. Znova je stal pred hišo. Potrkal je na šipo. Jožica mu je odprla. Čakala ga je. Morda je mislila, da je kdo drugi. Stal je razdražen pred njo. Njena postava je bila 38 temna, le njene oči so se svetile. A v dnu oči blesk nerazodetega, usodnega. «Varala si me. Ti nisi nikoli mislila name...» «Z drugimi ne govorim o ljubezni», je rekla plaho. Drzneje: «Saj nisem še z nikomur vezana.. » «Vezana? Nocoj naj se odloči! Ne bom čakal več. Ne morem čakati! Nočem-» Sam ni vedel za vse besede, ki jih je govoril. Jožica ni vseh ujela. Trepetala je. Bila je prepadena, bleda. Zvila se je od notranje bolečine. «Zakaj prav nocoj? Počakaj še-.» No, ne! Ne sme govoriti. Za njenimi besedami je bilo nekaj drugega. Njena plahost, njena prepadenost je bila ko roganje. «Zakaj bi odlašala? Če me boš ljubila jutri, me ljubiš tudi nocoj. Če me nocoj ne ljubiš, je bilo vse skupaj...» Postal je ponižen. Sam sebi se je gnusil. Toda ni si mogel pomagati. «Ne govori tako! Ne morem še. Ne morem, ker se nečesa bojim...« Iz šepetanja je rasel plak. Izpod sive tančice neznanega se je rahlo odgrinjala skrivnost. Česa se boji? Povedati mora. Ze se je topil v svoji notranjosti. V drugo se je vzravnal, pi*išel k sebi. Ni maral biti mehek. Moralo se je odločiti. Česa se boji? Čemu odlaša? Povedati mora, sicer... Pred Jožico se je dvignila črna postava, dvoje rok je zraslo nad njo Jožica je imela tedaj roke na obrazu. Ničesar ni videla. In kakor da je nekako z rokama potegnila zaveso z obraza. Sklenila je roke. Tako se moli Boga. «Povej mi pred Bogom, samo jaz bom vedela... Odpusti če-., pred Bogom... ali si bil zadavil Katrico?» «Tudi ona?» je jeknilo v njem. In še: tudi ona? Iz največje globočine duše, iz o-bupa, bridkosti, razočaranja: tudi ona? Nekaj trenutkov je držal roke na obrazu. Ali je skrival vžgano znamenje suma? Ali je priklenil roke, da ne splahutajo ko peroti ognja, da ne skotijo nesreče? Šlo mu je skozi ušesa: «Ali ni najbolje, da se več ne vidiva?« Kdo je govoril to? Noč? Zvezde? Jožica? Kamen, ki je v tistem hipu priletel na vrt? Koraki, ki so jezno peli po klancu? Slišal jih je, ni jih mogel slišati. Roke so se mu same od sebe odtrgale od lic in segle po obrazu v mraku. Dosegle so nekaj mehkega, spolzkega.. Ali se mu je le zdelo tako? V tistem trenutku mu je bilo vse gnusno, spolzko. Jo-žičina usta so se odprla, poslednje spoznanje, kakor da je zagorelo iz njegovih skr-čeinh prstov, ji pogledalo v oči, da se je pognalo v strahoten glas. «Ti.. ti, da, ti si jo.., Pomagajte!« Nenadoma je bilo nekaj prerezalo njen zamolkel glas. Brezmejna groza? Okno se je s truščem zaprlo. Lovreta so udarile oknice po rokah. Šipa se je zdrobila. Senca je zbežala na vrt in se oklenila drevesa. Da, on ni bil več človek, ne senca človekova. Bil je senca nečesa neznanega, strašnega; ta senca je bežala sama pred seboj, rada bi izginila v nič, ni mogla ugasniti. . $ # $ Lovre je nosil na svojih plečih veliko obtožbo ljudi. Sodili so ga, ker ga niso razumeli. Ali je on razumel druge? Jožico? Ali gorijo čuvstva v srcih drugih ljudi na isti način kot v njegovem srcu? Jožica ga je ljubila. Sramežljivo, tiho Tako ljubijo ženske njenega značaja. Na svatovščini se ni mogla premagati, da je jokala. Katrice ni sovražila. Zavidala ji je srečo. In kot bi hodila gledat izgubljeni raj. se je rada mudila v kovačnici. Imela je bistre oči, opazila je Katričino ljubosumje. Čemu je ljubosumna? Saj ona ni mislila z grdo mislijo na Lovreta. Zavedala se je, da je zanjo za vedno izgubljen. Prijetno ji je bilo v njegovi bližini, a ni ga poželela. Ali je to greh? Ni bilo morda prav, da mu je hodila v ženini odsotnosti pospravljat- Ni se mogla ubraniti. Vznemirjalo jo je, ker jo je Lovre tako čudno gledal. Od poroke. Ali je videl v njeno dušo? Katrica je umrla. Jožica so niti za hip ni upala pomisliti, da se je zdaj nji odprla pot. Bolelo jo je le, ker je padla težka sum-nja na človeka ki ga je obžarjala z vsem lepim. Njegova slika je nenadoma otemnela. Videla je za zaničevanje ljudi, spoznala njegovo bolest. Srce je odprlo usmiljenju vrata na stežaj. Poljubljala bi ga bila, ga božala, mu govorila sladke besede. Te bi ne bile prišle iz prepričanja, a ožarjalo bi jih sočutje. Če ga tudi ona obdolžuje? Za vse na svetu bi ne mogla reči,'da je res tako. V sočutju, ki ga je negovala noč in dan, se je znova zganilo v njenem srcu. Silneje ko prej. Raslo je od dne do dne. Tega se je veselila. Tega se je tudi bala. Sum? Ljubezen ga je zasipala. Zdaj zdaj je znova zakljuval v nji in se je znova pomiril. Življonska drama. Osebi: Lovre m Katrica. Tretja oseba: Jožica. Ni se zavedala tega. Vendar jo je pretreslo, če je pomislila nase, na Lovreta. Njegova žena? Pred njo je stala Katrica. Njen uničujoči pogled: «Pa ne bodi huda radi tega.» Na dnu besed strup. Nato na mrtvaškem odru: modre lise na vratu. Kadar je pogledala nanjo, je morala odvrniti pogled. In vendar jo je nekaj neprestano vleklo do nje. Ali bo poročila morilca? Če je vedel za njeno čuvstvo, ali ni storil tega nalašč? Že prej jo je tako pro-dirno gledal, jo vabil v hišo. Misel je spreletevala misel. Z neverjetno naglico. Od začetka do konca. In vedno 39 znova... Ljudem je bilo lahko. Sumili so, a ni segalo v njihovo življenje. Jožica pa je trpela-Zaman je skušala potlačiti, kar je vstajalo v nji- Vsak hip huje. Od hipa, ko je Lovre govoril jasno, je bilo nepremagljivo. Zdaj zdaj je vse te misli in bojazni v navalu ljubezni zatrla. Prišli so znova. Grozile so ji, da jo pokopljejo pod seboj. V njenih očeh je gorelo vprašanje, ki si ga ni upala izreči. Blesk, ki je Lovreta begal. Prišel je usodni trenutek, ko se ni mogla več zadržati. Stala je nad breznom. V njeni duši je vpilo: «0, da bi rekel: ne! Da bi dokazal z eno samo kretnjo, z bleskom oči!» Ne marala bi za besede, za sumnje ljudi. Duša bi bila mirna. Roka, ki je žugala iz groba kakor se ji je vedno zdelo bi omahnila. Včasih si je želela, da bi videla v sanjah prizor, ki se je bil izvršil... Tistega poslednjega večera ni videla Lovreta pod oknom, videla je senco. Mračno sliko preteklosti. V prsih grgranje, roke so se dvignile od o-braza, prsti so se mu skrčili... Ena sama kretnja. Dosti, dosti! Ona je vedala vse. Spoznanje jo je prebodlo ko s sulico. Objela jo je vročica. Lovre je utonil v grozi. Nekaj drugega, tisočkrat groznejšega ko pošast je stalo pred njo. Brezno, v katerega so se usi-pale njene tihe nade. V tistem hipu Lovreta ni več ljubila. Le bala se ga je. Bala, bala. Ogenj v kovačnici je pretrgal grozo, ki jo je objemala. Prikazalo se je nekaj nerazločnega, raslo gorelo dobivalo jasne oblike. Sočutje? Vest, da je Lovre v kovačnici, ji, je prebudila očitek: gnala ga je v smrt. Četudi bi bil res storil tisto, kar so ga obtoževali, bi mu bila tedaj pripravljena odpustiti... Kakor da je sum zgorel v plamenih, je stal nenadoma brez krivde, čist pred njo. Ni se več sramovala pred ljudmi. Prenesla je Ferjanov pogled. Upirala je oči v okno: ali se bo zgodil čudež? Okno je bilo razbito, rdečelasec je padel ljudem na roke. Trepetajoča, neodločna, kaj naj stori, je gledala v Ferjana, ki je stal mogočen, a prav tako neodločen ko ona. Nekaj se mora zgoditi. Ali ga bodo pustili umreti? V hipu, ko je bil Ferjan znova stopil k lestvi, se je bila tudi Jožica pognala s tal. Skočila je z vrta na klanec, se opotekla pred goreče poslopje. Še preden je spoznala Fer-janovo namero, se je oprijela z rokama lestve. Molčala je. Govorile so blazne oči. Razple-teni lasje, ki so ji padali preko obraza- Ferjan je obstal- Začuden je pogledal na dekle. Svetloba ju je obsipala ko opoldansko solnce. Vsaka guba njunih obrazov je imela svojo senco. Trenutek, dva. Ferjan je zgrabil Jožico za roko in jo potegnil od lestve. Ko s kleščami jo je stiskal za zapestje, ni je izpustil. Glava se mu je sklonila, hrbet se mu je uslo- 40 čil. Gledal jo je. V obraz, v dno oči. Tako, gledajo ljudje, ki se jim nenadoma odprejo globoka spoznanja. Čemu se to dekle tako poganja za Lovreta in se pred vso vasjo ne sramuje? Lovreta je videl stati pod njenim oknom. Pred pol ure, pred uro. Takrat ni pomislil: nekoč je bila njegova dekla. Ali ni Katrica zadnje čase z zaničevanjem govorila o nji? Blesk hčerinih oči. Nekaj je bilo na dnu. Nekaj nejasnega, motnega. V tistem trenutku se je učistilo. Ferjan je videl v dno, a na dnu... Pred njim je zaplesal prizor hčerine smrti tako živo, kakor da ga doživlja tisto minuto-Kaj mu je hotela Katrica povedati? Čemu sta se z Lovretom prepirala? Katrica ni mogla govoriti... Pošasti, ki so zagrnjene v tančico, so groznejše kot one, ki kažejo vsako potezo. Dva, trije, pet trenutkov. Ferjanovo srce je ovil led. «Ali boste pustili da bo zgorel ?» «Ali res ni nikogar, ki bi se upal skozi okno?» «Poizkusite še enkrat! možje!» Ljudje so begali ko živali v kletki. Klici so leteli od vseh strani. Nihče več ni mislil na Lovreta, kot so ga prej poznali. Sum in mržnja sta izginila v plamenih, peroti ognja so jo odnesli v nebo, v črno temo. Pod vtisom župnikove navzočnosti, človečanskega prizadevanja in klicev so se bili najbolj zakrknjeni zmehčali. Dve visoki lestvi so bili pristavili z vrta na streho. Nekateri moški so od ondod branili ognju da se ni širil. «Vode! Vode!» Vrsta podajačev se je bila razširila v drugi konec vasi. Tam je bilo še vode. Škafi so prihajali polni do vrha. Ogenj je sikal kakor v srdu. Branili so mu, da bi biL razmahnil svoje peroti. «V imenu usmiljenja božjega», je stopil župnik do fantov, «kdo izmed vas ima toliko poguma? Ne silim nikogar v nesrečo, B'og vari, a človek je v ognju.- Ziv ali mrtev, toda človek...» Vesel kodrolasec je potegnil klobuk na ušesa, raztegnil obraz. «Tomaž», je pomignil tovarišu. Ta je gledal na Jožico. Ali ni govorila tudi z njim? Zdaj se je razgalila pred ljudmi. Nekaj grenkega, motnega je prihajalo iz srca in legalo v oči. Pljunil je. Stopil je na lestvo. i «Vode! Sem vode!» «Vode! jima dajte!« so vpili ljudje. Ferjan je izpustil dekle, skočil ko besen k lestvi in jo potresel. Spoznanje, ki se je bilo porodilo v njem, je bilo tako močno, da je dušilo vse drugo. «Proč! Naj zgori! Naj zgori pre... vse skupaj! Da bi...» Vzelo mu je besedo. Nastala je popolna tihota, le ogenj je sikal, plahutal. Kaj se je zgodilo? Po trenutku molka so prišli ljudje k zavesti. Klici začudenja, pritrjevanja. V nekaterih izmed njih je bila nenadoma zagorela prejšnja mržnja. Ljudje so se razdelili v dva tabora. Besede so udarjale druga v drugo, se mešale v. išlumu ognja. Drug drugega niso mogli razumeti. j Ferjan je za hip posluhnil. Ko je iz pre-trganih odlomkov besed spoznal, da so nekateri vaščani na njegovi strani, je še višje zagorela njegova strast. Stresal je lestvo, da sta se morala fanta krčevito oklepati klinov, sicer bi; bila padla na tla, in kričal! «Vse naj zgori! Tu jaz ukazujem!« «Primite ga! Saj je znorel. Pusti lestvo, hudič!» Nihče se mu ni upal približati. Le sin ga je bil zgrabil za roko: «Oče!» Ferjan se ga je v srdu otresel. Srajca se mu je bila odpela. Oči so mu bliskale v ognju. Bil ije strašen videti. Jožica je bila planila do župnika. »Pomagajte!« je dvignila roke. Župnik se je stežka zavedel, iz groze in začudenja. Pastir, ki v tistem hipu ni razumel svojih ov-čic. Seme, ki je padlo na kamenita tla. In kakor da se je šele tedaj zavedel, kaj se godi je hitel z naglimi koraki do Ferjana. Suknja se mu je opletala okoli nog, njegova grozeča senca je padala daleč na vrt- «Ferjan! Ferjan! Tu ne ukazujete vi!« In ker se Ferjan ni ganil, je dvignil glas, ki mu je prešel v grozeči krik: «Ferjan, proč! Do kovačnice imate pravico, a ne do človeka. Ne posegajte v lastnino -Boga!« Mož je izpustil lestvo. Pogledal je župnika začudeno, kakor da ne razume ničesar več. Vračala se mu je zavest. Vse, kar je pravkar občutil, se je ko grenka gmota po-greznilo v njegovem srcu. Začel je trepetati. Pogledal je v tla. Roke so mu padle ob telesu. Čez lica mu je padla krinka obupne bridkosti, obraz se mu je potresel v joku. «Vi ne veste vsega... gospod..-,» je zajec-ljal v opravičbo- Okrenil se je in odšel s počasnimi koraki proti domu, ne da bi se bil ozrl. *** V tistem hipu, ko je bila Jožica zaprla okno, izginila in je bilo vse tiho v hiši in okoli nje, je Lovre še vedno stal na vrtu in objemal drevo. Nekaj hipov se ni zavedal, kaj se godi z njim. Gledal je proti črnemu oknu, ki se mu je zdelo tako veliko, temno brezno. Izmed vseh razočaranj v življenju ga je to najhuje zadelo. Smrtna rana, ki nikoli več ne bo začel j ena- Edini steber njegove duše, njegovega življenja se je s tru-ščem sesul v prah. Njegova nekdanja samozavest je izginila v nič- Sam sebi se je zdel ko prazna vreča, s težavo se je držal po-koncu. Telo brez moči. duša brez moči. Ozrl se je po vasi. Temne hiše, v njih sami sovražni ljudje- In četudi to ni bilo res, saj so ga nekateri celo pomilovali, njemu se je tako zdelo. Nikoli prej ni pomislil na maščevanje. Zdajci se mu je ta misel živo, divje porodila v njem, A kako? Kako! Opotekajoč je odšel domov. Vrgel se je na posteljo. Zagrebel je glavo v roke- Hotel je jokati1. Da, imel je neutešno Željo, čutil je živo potrebo, da bi jokal. Ni mogel- Najhujše, ko se človeku posušijo solze, a jih duša kliče. Dvignil se je in ko pijan stopil do okna-Pogledal se je v šipi. Sam sebe se je sramoval. Mevža! Toda — kaj naj stori? Znova je zajeičal v blazine: «0, Katrica!« Objemale so ga mrtve, gluhe stene. Tudi Katričine oči so bile zdaj mrtve. Ostale so žgoče misli. Ne, te niso bile misli- Bili so ognji njegove notranjosti, ki so ga požigali. Vse, kar je doživel, je znova stalo pred njegovimi očmi i ga zamotavalo v klopec. Nastajale so nove podobe, strahotni sklepi, ki so se pršili v paljice in se znova porajali veliki ko gora. Koliko (časa je to trajalo? Včasih zore misli in sklepi z naglico, kil je človeškim pojmom tuja. Dvignil se je. Izginili so mu bili vsi pomisleki- Dozorelo je bilo v njem. Bil je ko pijan. Omamen. Zdelo se je, da je v njem vse mirno, mirno, svetlo in hladno, ko mesečna zimska noč. Jožica je izgubljena. Življenje je izgubljeno. Vse ga je bilo prevarilo-Če bi stopila v tistem hipu Jožica, se mu vrgla v naročje, bi jo pehnil od sebe. Da, pehnil bi jo bil od sebei. Ona sumi. Tudi ona. Kako naj ji dopove? Sumnje ni mogoče u-biti z golo besedo. Vse je odvisno od njene veire. A ona- Ha! Zasmejal se je- Žoličljivo, grenko. Zajokati ni mogel, a zasmejal se je. Sijajna misel: kako, da se mu že prej ni porodila! Vse pride o svojem času. Vžigalica... rodili .se bodo svetli hudički, plameni, a nato-.. Vse bo upepeljeno, a njega ne bo več- Kar je Lovre kadarkoli v svoji strasti sklenil, je izvršil do pike. Pri vojakih se je bil ustrelil v nogo, da je prišel v bolnišnico. Drugi niso imeli poguma, on še zamižal ni .-Stopil je v vežo- Natrosil je slame.Naložil je nekaj drvi. Porinil je zapah. Vžigalica je zagorela... Na vrhu stopnic je postal, se ozrl v vežo. Za hip se mu je stožilo po življenju. Občutek strahu mu je šel po udih— Zdrznil se je in planil v sobo.-. Pogled mu je objel pohištvo-Obšli so ga spomini na lepe trenutke njegovega življenja- V drugo ga je zgrabilo za dušo in ga tiščalo ko s kremplji. Huje nego prvič. Pomislil je: smrt v plamenih. Nekaj strahotnega- Planil je iz kota v kot, da se je s trudom premagal. Ne. ne! Tako mora biti. Njegova krivda bo gorela. In če zgori vas? Kleli ga bodo, mrtvega bodo raztrgali. Ne, ne! Naj, naj! Njega ne bo več- Sedel je na skrinjo. Nič več ni mislil na življenje. Sključen v dve gubi je čakal. Kaj se je pretakalo v njem? Zaslišal je glasove ljudi. Zdramil se je. Nov neznan strah ga je objel- Čuvstva, kakor da mu bijejo udarci velikega kladiva na senci. V sobo se je valil dim. Nehote je stopil do okna- Nova strast do življenja. Ljudje v svetlobi, drevesa na vrtu, razsvetljena noč... Živeti. Živeti. Poizkusil je odpreti vrata, stopiti na stopnice. Skozi špranje je videl plamene. Zunaj je pokalo, v oknih so bili križi. To je trajalo le za hip. Premagal se je-Nova misel: pred ljudmi bo stal ko dvojen zločinec. Če zgori vas.. Ne, ne! Zbral je nadčloveške moiči- Vrgel se je v kot ob postelji. Telo mu je ovil dim. Obraz mu je bil obrnjen v steno, glavo si je zavil v jopič. Skrčeni prsti na rokah, skrčene mišice na obrazu. Če bi ga kdo videl v tistem trenutku, bi ga ne bil spoznal. Od vrat je sinila vročina, objela ves prostor. Lovre je občutil vse to le kot nekaj nejasnega, podmolklega- Še je tlela iskra, želja po življenju v njem. Kot nekaj skrivnostnega, breztelesnega je plavala v neskončni prostornini, iskala izhoda. Brez trpljenja, brez misli. Nad vsemi stvarmi. Nato je iskra polagoma ugašala. Čemu ti udarci na okno? Iskra je ugašala- Kaj se je bilo strahotnega zakrknilo v tem človeku, da ni vpil, da ni lomil na svobodo? Podzavestna želja: da bi ga rešiti. A bila je bleda, komaj se je zavedel. Ugašala je. Ce bi ga dvignile božajoče roke in ga, položiile na trato-.. No, tedaj mu je bilo že vse eno... Kmalu bo zagorela postelja. Strop se bo zrušil. Iskre in plameni. Življenja ne bo več- Ob vratih na mizi je ležala knjiga. Mo-litvenik. Usnje se je v vročini zvežilo, zacvr-čalo. Knjiga je bila napol odprta- Potegnila je sapa, diha je našel pot skozi razbito okno. Plameni so divje, veseli zagrgrali in zapeli. Listi knjige so zašumeli, počrneli. Objel jih je plamen. Z rahlim šumom je bral molitve- V tistem hipu se je Lovretovo sključeno telo čudno vzpelo, kot da ga je vsločila neznana sila, in padlo vznak. Oči so gledale ko osteklenele v dim, v plamen na mizici. Še je živel. Od nekje je prišila komaj razločna misel: «I>a bi bilo že končano!» Smrt mu je povsem jasno stopila pred oči. «Bog; o Bog!» Udaril je z roko po prsih, kakor da ga je bilo nenadoma obšlo končno> poznanje. Lovil je sapo, oči so mu stopile iz jamic, z rokama je bil okrog sebe. Hotel se je dvigniti, a se je vedno znova zgrudil. Pognal se je ko kača, se dvignil na noge, hotel planiti, a je znova padel. Zdelo se je, da vsega tega ne dela sam, ampak neke tuje, podzavestne sile. Znova se je vrnil v kot, obraz je iskal izhoda, zraku, življenja.-. Zavest je ugašala... Plamen je ob-liznil posteljo... Skozi okno se je valil vedno gostejši dim. Gorelo je že v podstrešju- Zdelo se je, da bo zdaj planil ogenj tudi skozi okno... Ljudje so od groze držali roke na obrazih. Brez rSape, (trepetajoči so gledali mladeiiča na lestvi. Kodrolasec je izginil v dimu- Tudi Tomaž je bil skrit do polovice, videti je bilo le njegove noge. Jožica si jo bila zakrila z rokama oči. Ni mogla gledati. Hip tesnega pričakovanja. «Vode!» Škafi so romali do vrha lestve. Vse to se je izvršilo v nekaj hipih- « Dovolj!» Roke gasilcev so znova zastale. Oči so strmele v odprtino. Skozi okno je prišel glas: «Pomagajte!» Klic je pretresel ljudi. Nato še enkrat: «Po-ma. •» Glas se je udušil v dimu. Ljudje so vpili ko iz enega grla: »Pristavite še eno lestvo! Po rjuho!» Imeli so solze v očeh, od "razburjenja so jim trepetali udje. «Možje na. lestvo!» Lestva se je zibala pod težo. Prav tako druga. Potegnila je sapa- Med dimom je bilo videti glavo človeka. Roke, ki so ko mrtve omahnile po steni. «Tomaž, primi! Hudič, izpustil ga bom.» Kodrolasec se je dušik Dim ga je sle-pel- Od vročine je skoraj besnel. Možje so zgrabili nekaj nedoločnega, zagrnjenega v dim. Potegnili so, ujeli na roke. «Nagio, gorim!» Telo se je zdelo neznasko težko. Noge so omahnile ko velike uteži. Skoraj bi jim zdrknil iz rok. «Počasi! Primite, vi spodaj!» «Ali še živi?» «Ne zave se-» «Držite, hudiči! Navzdol, navzdol! Tu ga ne moremo držati.» «Že držimo. Kje je rjuha?» V tistem hipu se je kodrolasec zavihtel skozi okno. Ni čakal, da mu narede prostor. Zdrčal je navzdol, tri fante je potegnil za seboj. Opotekel se je čez klanec, ostal za hip nezavesten- Ženske so mu prinesle vode in ga zmočile. Odprl je oči. Prvo vprašanje: «Ali še živi ?» «Ne vemo.» Lovre je ležal nedaleč od njega. Na rjuhi. Nepremičen opečen- S spačenim obrazom, s skrčenimi prsti. Okrog njega so stali ljudje. Ali je mrtev? Ni se zavedel. Iz napol odprtih, osteklenelih oči je gledala prestala bolečina. «Prenesite ga na vrt!» 42 «Vode! Kisa! Morda bi ga zopet oživeli!» In vendar niso vedeli, kaj bi počeli z njim. Kako bi mu pomagali? Prenesli so ga pod drevesa- Položili so ga na travo. Obkrožen je bil od senc- Razsvetljeval ga je svit ognja. Župnik je pokleknil in posluhnil na njegovih prsih. Pokrižal se je. «Molimo za njegovo dušo, da hi mu bil Bog milosten sodnik!« Ljudje so molili- Še tisti, ki so bili do zadnjega hipa v dnu svoje duše proti njemu, so bili ganjeni- Pred njimi ni ležal Lovre, ampak mrlič. Sum je zgorel, krivda je bila upepeljena. Njegova duša odgovarja pred Bogom. Od hiše je prišel Ferjan. S počasnimi koraki. Oblečen- Na njegovem obrazu je ležal nenavaden mir. Mrlič. Postal je. Krivda? Ta človek je nesel skrivnost s seboj. Tako tudi Katrica- Vse je bilo samo sumnja. Naredil si je velik križ. Okrenil se je do gasilcev: «Pustite! Naj zgori! Naj zgori do tal!« Jožica je spočetka stala med ljudmi. Nihče ni mislil nanjo. Roke je pritiskala na lica. Še živi? Mrtev? Mrtev? Beseda jo je kljuvala v prsih. Spočetka ni mogla verjeti-Sto misli v glavi. Sto čuvstev v srcu. Kaj naj stori? Nenadoma se je zdramila. Iz groznih sanj- Čemu se je tedaj sramovala? Za hip, dva- Ali se je bala, da pade neka krivda nanjo? In še ena. Nato mržnja ljudi.,. Zbežala bi bila- Izginila v nič- Zdaj je bilo že tako vse končano.. Po molitvi jo je premagala bridkost. Odločila se je v srcu- Ni se sramovala več. Kriknila je, pognala se je dalje, pokleknila poleg mrliča- Ljudje so se ji umaknili. Gledali so jo. Nemi, trdi ljudje- Nikoli niso kazali vročih čuvstev. Nikoli niso videli ljubezni, v kateri bi se bilo srce razodevalo na tako javen način. Tisto noč jih je bilo pretreslo. Mržnja do tega človeka se je izpremenila v sočutje-Pri nekaterih celo v samoočitanje, v ljubezen. Ničemur več se niso čudili- Vse je bilo globoko pretresujoče, vendar v tistem trenutku nič bolj naravnega. Če bi bilo tako padlo v njihovo življenje, bi; svojo ljubezen prav tako kazali pred svetom med krikom in jokom. Kaj je Jožica čutila? Kaj je mislila? Ali ni zrasla nova krivda iz Lovretovega mrtvega trupla? Ali mu ni bila ona obudila vesti? Zažgal je, umoril se je, da bi zabrisal vse-. Ne, ne! Ona ga je ljubila. Zanjo je bil čist in svet, A mrtev- Njene solze, njeni klici ga niso mogli prebuditi. Bil je mrtev. Za vedno- Nehala je plakati. Dvignila se je. Z rokama na obrazu je gledala nanj. Ne na ljudi. Nanj. Zanjo, se je zdelo, ni več sveta. Ljudje so jo nemi zrli. Ali so slutili, v kakšni zvezi je bila ona z dramo, ki se je bila pravkar dovršila? Nemo so spoštovali njeno čuvstvo- «Nesite ga v našo hišo!« je ukazal Ferjan. Možje so dvignili rjuho, v kateri se je zibal mrlič. Nesli so ga z drobnimi, stopi-cajočimi koraki- Suhljata, visoka ženska je šla s svečo pred njimi. Med tem se je bil ogenj razgorel po mili volji. Najviše, Sikal je, šumel. Grebeni plamenov so se premikali, lizali ko ostri jeziki. Strašen zubelj do zvezd- Streha se je sesula. Plamen je omahnil, se razdelil po vsem podstrešju v tisoče bratcev. Iskre Dim, dim. Zarja. Konec poletne noči. Psi so nehali lajati- Po vsej vasi so peli petelini. Zazvonilo je sveto jutro. Ljudje so se bili razšli. Eni proti Fer-janu, a drugi domov. Le Jožica je še vedno stala na mestu. Ni vedela, kam. ■ i • ■ Žalostno dekle Dekle poveŠa glavico; ker fantič njen je vzel slovo. Odšel je lep ko mladi dan, boli, skeli jo srčna stran... Na pot mu dala je spomin goreči nagelj, rožmarin. Življenja mu je dala pol, ostala ji je v srcu bol. Ni soluca zanjo vi'h neba, le misel v srcu je temna; ni zanjo rožic po vrte h, solze so grenke ji v očeh. «Molila bom vse dni, noči, da se pod oknom oglasi. Če ga ne bo, čle ga ne bo, naj v Črni grob me preneso. Naj zraste nagelj, rožmarin iz mojih srčnih bolečin, naj rosa, solnce, mrak noči o njem mi večno govori!« Fran Žgur. 43 Zgodba o dveh lovcih Spisal Giuseppe Giacosa. — Prevel Slavko Slavec. G. Giacosa, pesnik in pisatelj komedij (1847. — 1906.), (Najprej romanopisec (La partita a scacchi), nato apostol gledališkega realizma (Tristi amori), V zadnjih letih vlade Viktorja Ema-nuela so se divji lovci v Aostski dolini tako pomnožili in so postali tako predrzni, da je kralju prišlo na misel, da se jih ne more drugače odkrižati, kakor če sprejme nekaj divjih lovcev samih, najsmelejše in najsrčnejše, med svoje lovske paznike. Vsi poznajo kraljevo silno strast za planinski lov, za katerega je bil neznansko v skrbeh; vrhu tega lovijo lovski tatovi brez mere in izbire, da le kaj je, kralju pa je bilo na tem, da se ne zatre prelepa pasma kozorogov, od katere je v vsej Evropi živelo le še malo poedincev, ki so se zatekli na robove in v naročje strašno visoke skupine gora z imenom Gran Paradiso. Toda po kraljevskem lovu je skominalo «hribolazce». Kozorožje meso je izvrstno. In mnogi Švicarji bi bili sijajno plačali živega samca in samico, da bi prenesli pasmo in jo ukoreninili v svojih gorah. Tako se je dogajalo, da so celo mnogi lovski pazniki, če se je ponudila prilika, skrivaj sprožili kak strel- Po zimi so lazili do najvišjih gozdov in iskali mladiče, obračajoč v prid svoje podjetnosti oblast, ki jim je bila poverjena, in nadaljujoče seveda vojno zoper divje lovce. Da, zdaj so jih tem huje preganjali, čim večjo iškodo so imeli od skupne lovske kraje. Razume se, da so divji lovce prav iz srca sovražili paznike, ker so bili pazniki, pa tudi zato, ker so jim odjedali njihovo obrt. Cesto so se porajali iz tega siloviti prizori. V visokih samotah niso bili vsi streli namenjeni kozorogom in vse tožbe ranjenih niso bile živalsko vpitje. Včasih se je kak hribovec vrnil zvečer s površno povezano roko ali nogo- Žena je našušimarila rano z zelišči, strdila kri s smodnikom ali zdrobljenim tobakom. Mož je tičal dneve in dneve v temi, v vlažnem brlogu, pod uspavalnim dihom krav, žvečil čike in klel. Po vasi so govorili da je odšel na kak piemontski sejem- Vsi so vedeli kaj se je bilo zgodilo, a nihče ni črhnil. Nato sta šla ranilec in ranjenec vkup v krčmo, kjer sta drug drugega branila, dokler se nista nadelana vrnila. In oba sta vedela, da gorje tistemu, ki pride pri prvem pohodu v planine na strel. Po kraljevi smrti se je odprla lovcem prve mesece prava deveta dežela in padali so kozorogi in divji kozli, da je bilo kaj. Nekega dne pod konec pomladi sta se vzdignila Gregor Balmet in Vincencij Mar-quettaz, imenovan Rdečec, iz Cogne proti vrhovom Nuove, silno visokega hriba, ki se veže z vrhuncem Lavine in dalje z Gran Pa-radisom po kratkem pogorju skalovitih in skoro nedostopnih grebenov. Na pobočju, ki pada v Val Soano, Nuova nima večnih sne-gov, toda na cogneski strani je vsa granpa-radiška brežina obdana s pasom silno strmih majhnih ledenikov in še niže s snežišči, ki jim mora do živega le jarko solnce malega in velikega srpana. Ta snežišča so za pastirje vzrok pozne pašnje, tako da nudi gora divjačini, ker ljudje pozno pridejo in zgodaj odidejo, življensko varnost in obilno pašo. V višini se vse pogorje razvija v obliki silno prostornega antiteatra, katerega skrajne točke so na eni strani Becca di Nona in Monte Emilius, na drugi pa Grivola s svojo nabrušeno ostrino iz ledu. Od Grivole do Becche di Nona in do Mont'Emiliusa kroži oko po lauzanskih snežiščih, po Gran Para-disu, Lavini, Nuovi in Tersivi, mogočnem krogu večnih snegov in ledu, večnem viru svežosti in sile za pašnike strmin in gozdove v dolini- Taki anfiteatri se često srečujejo v Alpah, a se navadno odpirajo v dolini z nizkim nebesnim obzorjem. Tukaj, kjer padata oba konca pogorja v Aostsko dolino, zapira obzorje široka grmada. Mont Blanca, tako da se zdi, 6e jo gledamo z nuovskih višin, podobna veliki kotlini brez izhoda, prevlečeno s temno zelenjo na dnu, malo više s črnikasto in rdečkasto barvo golih skal in po robovih z brezmadežno, bleščečo belino. V zabrisanih odsevih večernih mrakov ali ob sivih dnevih kaže Cogneska kotlina milo podobo pastirske pokojnosti. Človek bi dejal, da se je ves mir, kar ga je kje na svetu, zatekel v ta kot. Pokojna, enakomerna barva, ki blaži čutom ostrost, se zdi, da jim onemogoča vsak nasilen gibljaj. Nizke hiše s široko, naprej štrlečo streho so podobne valečim kokljam, novi baršun po travnikih ne kaže niti ene ščetinaste dlake- Gozd dremlje negiben in strog. Skale ne kažejo štrlin in snegovi s tihimi odsevi se zdijo kakor neizmerne, silno mehke blazine. Toda v solncu se kotlina vznemiri in dobi srdit, nasilen obraz. Silno globoke doline so vdolbene vanjo, zato ni nikdar vsa razsvetljena, niti opoldne ne. Kakšna velikanska senca vedno trga travnike, pogasi na dolge razdalje- svetlikanje tekočega hudournika, sili s črnim profilom navzgor po borovih nasadih in meša v vedro poletno cvetenje mrzle zimske krajce- Če jo gleda človek z višine, kaže kotlina vedno kakšna ve- 44 lika, zijajoča usta s svetlimi ustnami in temnim goltancem brez dna- Iz njih vstajajo v solnce. ki jih izvablja, tanke ostrine sopar kakor jeziki razdraženih kač. Skale razkrivajo udore in strahovito strme kleči in sne-govi bleščijo, vžgani od neznosne luči. Oba lovca sta zapustila stezo, ki vodi na hrib Nuovo, in sta zavila na desno, sledeč najnižji krajec snežilšča, ki se razteza proti Lavini. Sijajni dan in gora, umita kakor steklo, sta obetala zanesljiv in lahek lov. Divji kozli so ju zavohali, kajti čisto sveži sledovi na snegu so kazali, da so pravkar tekli po njem- A skrivališče ni moglo biti daleč. Po snežišču navzgor in z njega na ledenik niso zbežali, ker bi jih bila onadva opazila, in malo na desno, čisto v smeri sledov je ravna vdrtina končavala s prepadom, ki je segal navpično prav do 'doline. Tam so se živali — biti jih je je moralo precej ■— gotovo skrile v velikem kupu neznanskih skal in zdaj se njih barva staplja z barvo živega klečevja. A če se jim približata, ne morejo bežati. Prepad, čeprav je bil ozek, je bil za skok tudi najčvrstejišega in najbolj splašenega kozoroga vendar preširok in njegove gladke, z ledom pokrite stene niso nudile oprijemkov za beg navzdol. Dvojica je stopala molče, s puško nabito in skoro sneto, v nedopovedljivi tesnobi zdajzdajšnega strela. Zelo oster (pisk je oba lovca v pričakovanju prikoval na mesto-Divji kozli, najmanj kakšnih petnajst, so vsi stali na grebenu skal. vohajoč v zrak, v skrbeh, kam bi bežali. Štirje streli so zbežali proti ledeniku. Prihranjen trud, da bi jih človek nosil v dolino; divji kozli so sami padli vanjo. Srečen dan! Lovca sta stekla na rob prepada in sta zagledala spodaj na ze-meljnatem snegu plazu vse tri živali negibne. Že sta se hotela vrniti, ko je Balmet nenadoma pomignil Rdeecu proti nasprotnem grebenu prepada, rekoč: «Pazniki.» Dva sta bila kakor ona, oborožena kakor ona, in sta ju mirno gledala- «Strel je zadel», je odvrnil Rdečec, «poj-diva dol » Paznika ju radi razdalje v resnici nista mogla spoznati in lovcev je bilo toliko v tistem kraju, da ju bo nemogoče, razkriti. Kvečjemu je bilo treba priti prej v dolino nego paznika, da jima plen ne odide; če bi le imela divje kozle v rokah, bi že poskrbela, kako jih skrijeta- Balmet ni odvrnil oči od sovražnika. «Daljnogled imata.» «Res? Z mano!« In ne da bi se le trenutek obotavljal, je začel Rdečec znova nabijati puško; še prej pa je s kretnjo zagrozil paznikoma- «Na tla!» je zavpil Balmet in se je stegnil po skalovju, kakor je bil dolg in širok. Z druge strani je počil strel. Rdečec je izpustil orožje, zarjul je: Kristus!» skušal je napraviti korak do tovariša in se je zvalil na tla- Kakor hitro je strel odjeknil, sta paznika izginila. Balmet se je vrgel na Rdečca- Bil je iživ in pri zavesti. S silovitim naporom se je zbral in sedel- Z desnico si jie) otipaval levo roko in nogo in vpil: «Svinje! Svinje! Svinje!» Dve debeli šibri sta ga bili zadeli v levi podlaket in v levo stegno in sta obe odleteli; zrno v podlaktu je globoko zarezalo v meso, v stegnu pa je svinec gotovo raztrgal kakšno mišico ali kak gibalni živec. Balmet je razgalil obe rani, pograbil pest snega in ga pritisnil na obe ranjeni mesti. Rdečec mu tega ni branil in je le neprestano z isto besedo klel oba ranilca- «Ali lahko hodiš?» «Nemogoče.» «Kako pojdeva dol?» «Nesi me!» A Balmet ni zmogel take teže- Ranjenec je bil vražji možakar, visok in obilen, da bi osem rok utrudil. «Počakaj me.» «Pomagaj mi odtod, deni me tja», je pokazal zeleno liso nove trave v bližini. Ko ga je Balmet previdno položil nanjo, mu je dal stekleničico z žganjem, velik hlebec, odrezek osoljenega mesa, slekel si je suknjo iz debele volne, mu jo položil okrog ramen, obljubil mu je, da se čim prej vrne s pomočniki, in izginil je naglo po najkrajši stezi navzdol- Bila je morda ena popoldne. Solnce je bilo navpik in zrak je trepetal in se kadil-Snežišče se je solzilo in se topilo v potočiče, ki so skakljali po hrapavih tleh ali tekli po gladkem snegu, uprizarjajoč na tisoče veselih godb s kovinastimi glasovi, s pridržanim šepetanjem zaljubljencev, z jeznim mrmranjem kakor od zaprte ose; grgrali so z zvoki oblastne jezice po skalovitih soteskah, nato so se družili in kakor bi jih to svidenje; po tako dolgem jetniškem molku veselilo, so se podvizali v teku, dokler se niso v slapu srebrne pnšavice zagnali navzdol po kaki pečini, ki je po svoji steni že nosila suho črnikasto črto od voda prejšnjih let. Tu in tam je po vdrtinah, kamor solnce ni neprestano pripekalo, z vzdihiijočimi prestanki bedno kapljal zapoznel, smradliv vodni curek; ob prvem oblaku, ki ga je zasenčil, se je nenadoma ustavil ter začel kakor jokavo otroče brž zopet tožiti, ko se je solnce spet prikazalo. V zelo nagnjenih širinah je zemlja ponekod z jarko svetečo se črnino prebijala izpod redkega, mezlanu podobnega snežca; 45 drugod je vsaka sled beline izginila in prav drobna, prav nežna travica se je svetlikala v solncu. Rdečec je ležal negibno- Noge je imel iztegnjene po travi, hrbet oprt ob skalo, molčeč v svojem gnevu in krčih od ran. Zdaj pa zdaj je iztegnil zdravo roko, nastrgal tisto malo snega, kolikor ga je dosegel, in tako preminjal obkladke na rani; s tem je ustavil kri. Meril je v spominu razdaljo, ki ga jr ločila od prvih hiš, in tako računal, kako dolgo mora še čakati, da se njegov tovariš vrne- Zdaj je dospel do jelovega gozda; ubral jo je gotovo čez «Clapey», tla so spolzka, ali 011 skače kakor divja koza; zdaj je skočil tu, zdaj tam, zdaj zopet malo niže. Sledil ga je v teku minuto za minuto, vse kraje je videl v duhu, vse podrobnosti poti so mu vstajale v spominu.Kako je poznal svoje planine na pamet! Še nikdar se ni bil zavedel, da jih tako dobro pozna- Kdo pride? Ta je gotovo doma. Oni, brezposelni krčmar, bo gotovo pijan spodaj v Cogni. Potem so tudi ženske- Pa seveda treba delati račune le približno. Ljudje imajo svoje opravke- Ne najdeš takoj treh ali štirih oseb, ki bi šle s tabo na prvi klic- In tedaj se je ves pogreznil v ovire; belil si je glavo s tem, da si jih je vedno več izmišljal. V prvih hišah morda ne bo ljudi doma; potrpeti bo treba, eno uro, dve uri več. Nič ne de. Solnce bo sijalo še več ur! Občutil je neizmerno, nežno naklonjenost do prijateljev in znanceiv po dolini, o-troško živahno ljubezen do ljudi, s katerimi leta in leta ni govoril- V svojem tihem samo-govoru jih je imenoval: «Ta dobri Peter, ta dobri Št.efan»; pa je tistemu Petru in tistemu Štefanu še prejšnji dan grozil z zaušnicami. Prešteval in računal je svoja dobra dela, o-življajoč v duhu na tisoče majhnih uslug, ki jih je bil tu ali tam izkazal. Temu je pomagal potegniti kravo iz brezna! oni ga je prosil, ko se je napravljal na divje koze, naj mu jez prekopi je, da se travniki namočijo! in ko je odhajal doli v Aosto, s koliko različ-nirriil naročili so ga vsi obsipali! In kolikokrat so ga njegovi tovariši lovci prosili pomoči, če je bilo treba paznikom posvetiti! In on se nikdar ni umaknil. Saj ni bil tako preklemano hudirjev. če se do dna premisli- Kdo drugi bi bil z njegovo močjo mnogo objestnejši in večji raz-bijavt. Toda. potem je prišla stran z dolgovi in pesti in brce, ki jih je brez usmiljenja delil, so mu povzročale, ko se jih je zdaj spominjal prav bolestno presenečenje. Lep dobiček ima zdaj od tega. Vsaka nova krivica ki jo je razkril na sebi, ga je zbodla huje, nego so ga zbadale ranet. Pa saj ni otrok, da bi se tako cmeril. On bi prav gotovo pohitel drugemu na pomoč, komurkoli, tudi sovražniku, če bi vedel, da je v takih škripcih kakor on zdaj- In kako bi pohitel! Kakšna vnema ljubezni do bližnjega ga je vžigala! Tisočero nevarnosti bi se ne plašil, da reši sodolinca, kajti dolina je kakor ozka domovina in ustvarja sorodstvo med ljudmi. In povrh je bil 011 žrtev paznikov in kaj ne veže vseh skupna dolžnost zoper nje? Vsaka misel, ki mu je šinila v glavo, je ostala dolgo v njej. Ni je sam preobračal, da bi ji videl do dna ali kakor bi se z njo naslanjal. Misel sama je obstala in ga mučila, nabijajoč z vedno istimi besedami. I11 zle misli so bile najbolj trdovratne- Včasih je zaprl oči in zdelo se je, da spi, nato jih je sunkoma spet odprl in pogledal naokrog. Nikogar ni bilo. Koliko časa je bilo minilo? Dasi so bile stranske doline že temne, se je glavna dolina še vsa lena kopala v solncu in vode so dalje žuborele, kakor bi ženice na vasi čebljale. A mrzli dih zatona se je naglo bližal- Videl ga je, kako sili gor in drvi kot mrzličen drget po dolini. Gozdovi so si ga izročali drug drugemu* Temnozelene veje daljnih jelk so dobivale begoten srebrn odsev, ki jih je delal še temnejše in negibnejše. Bilke so zasivele, ko so se za trenutek nagnile, in so se nato še ponositeje spet vzravnale. In dih je vel ter se šle zmerom zelo naglo dvigal. Najbližnjim jelkam so se vrhovi zganili. kakor bi hoteli noč odpoditi,najbližji travniki so se v neredu zavalovali. Odmevajoč val je nenadoma odnesel vse zvoke in vse glasove doline v višave. Ranjenca je stresel leden drget, nato se je vrnil prejšnji sme-jajoiči se mir- Toda znamenje je bilo dano! Tisti mogočni val zvokov in glasov je kakor z naraščajočim sklepom zaključil veliko dnevno simfonijo. Naj je solnce le še žarelo — dneva je bilo konec. Skorja snežišča se je spet str-dila iin pri tem tisočkrat drobno in suho šikripnila, kakor bi vzmet zaškrtala. Vsi veseli zvoki voda sa zatihnili, vsi potočiči so obstali. Snegu je vlažna mehkoba skrepenela v kristalno trdoto in zrak je postal mrzel, rezen in bridek kakor sovražnik. Že pred nekaj minutami se je vrinila nema in nejasna sumnja Rdečcu v misli- Zavedal se je je po ostrem občutku grenkobe, a ni si znal razlagati in ji ni mogel dati ne imena ne jedra. Bolj nego sumnia je bilo 10 izkušnjava Obnavljajoč v duhu pot, ki jo je moral slediti Balmet, trkajoč v mislih na vse hišne duri. razpravljajoč med upom in strahom o vseh možnostih za pomoč, je polagoma pozabil svoje sedanje stanje in bolečino svojih ran. Zdelo se mu je, da je zdrav in pripravljen iskati pomoči za ranjenega tovariša. Toda v njegovem teku se mu je z naraščajočo vsilivostjo vračala misel na tri ubite divje kozle, ležeče negibno spodaj na zemeljnatem snegu plazu. Krasen plen za enega samega človeka! Trije divji kozli! Kdo mu bo branil skriti jih v kakšno skalnato votlino ali poti sneg in vrniti se ponoči, da jih naloži na osliča in spravi v dobiček, ki ga obdrži vsega zase? Čeprav je to misel odrival, vendar je sama od sebe izvabljala smehljaj ugodja- In ko mu je prvi ledeni dih sirovo znova zbudil zavest bolečine, ga ta misel ni več zapustila niti za trenutek; toda zdaj ni bila več njegova, bila je tovariševa Čutil je, da se je morala tudi v tovarišu zbuditi, da je morala tudi njemu ugajati, da se je bo tudi on branil, nato jo bo pretresal in končno se bo ravnal po njej. Tedaj se mu je sum ,da je zapuščen, zagozdil v možgane, in to, da pomoči le ni bilo« ga je spremenilo v gotovost. Kot bi trenil, je uvide!, da je izgubljen in obup mu je vlit neizmerno moč- Premikajoč se z zdravo roko in opirajoč se šiloma na zdravo nogo se je med trgajočo bolečino zavlekel na rob prepada in pogledal v brezno- Obraz se mu je spačil od strahu. Divji kozli so ležali še zmerom negibni na plazu Bil je kakor prerojen! Kakšne strahovite sanje je imel! Zdaj je bila rešitev gotova in bila je blizu. Zdelo se mu je celo da čuje glasove in stopinje prihajajočih. Napeto je gledal sem in tja, tresoč se radi bližajoče se velike radosti. Kako bi zav-pil, če bi jih zagledal! Vso svojo dušo bi dal tem junakom, vse svoje življenje. Samo še minuto, eno minuto- evo jih! Ali kako? Tam čez? Z druge strani? Iz brezna je prišel do njega ropot premaknjenih in trkljajočili se kamnov. Še enkrat je pogledal. Dva divja kozla sta bila izginila in neki moški- gotovo Balmet, se je sklanjal nad zadnjega, da si ga naloži na ramena- Ni ga spoznal radi sence in razdalje, a nihče drugi ni mogel biti kakor on- Ob rjo-večem kriku, ki ga je iztulil, ko je to videl, je moški dvignil glavo in pogledal nazgor, nato je naglo izginil s plenom. Nastala je senca- Vsa dolina je bila temna. Solnce je bežalo s travnikov in gozdov in je oblivalo snežnike naokrog z najmeh-kejšimi rožnatimi barvami in z živo sinjimi odsevi. Nato so tudi ledeniki pomodreli, žarki so obrobili najvišje vrhove in izginili in samo daleč v ozadju na Montu Blancu je še trajalo božanje svetlobe. Zasnežena slemena so bila še nekaj minut temnejša od neba. Nato pa se je to odelo v pepelnato barvo in sneg se je odražal jasneje in svetleje od njega ln potem so na jasnem nebu zablestele zvezde. Rimska cesta je s svojo belino vse prekosila Dolina se je zožila in izgubila sleherno obliko. Velik Cogneska kotlina je postala nema in črna kakor grob. Ranjenec je začel ječati kakor otrok-Nato je začel z besnim glasom tuliti kakor pogubijenec. Klical je, zaklinjal, prosil, dajal od sebe neopisne glasove, rjul, izmučen molčal, začenjal znova še bolj divje dokler ni tuljenje postalo človeško kričanje in se kričanje ni prevrglo v ostre tožbe in niso tožbe omahnile v onemoglo, pridržano ječanje. Nato mu je zmanjkalo glasu tudi za to- Tedaj je začel buljiti predse v temo, negiben, obnorel. Zjutraj je bil šle živ. Dan mu je povrnil nekaj oddaljenih nad in predvsem popolno jasnost duha. V Balmeta bi bilo prazno zaupati. Toda paznika sta po strelu najbrže odšla v dolino, da ga ovadita, in gosposka pride gotovo v goro, da ga poišče- Ker je hotel ostati živ, da te ljudi dočaka, se je zavlekel spet na mesto, kamor ga je bil Balmet položil in je on snoči pusti tisto malo živil, ki jih je imel. To je bil dolg in mučen posel. Tam je brez volje odgriznil nekaj osolje-nega mesa, popil par požirkov žganja in zazdelo se mu je, da se mu moči vračajo- Rane niso krvavele, a so pekle in otekale; zlasti stegno je nabreknilo in je natezalo kožo, da je pokala. Velike spremembe so se vršile v nogi! Čutil je, kako so se vsi živci nategnili, otrpnili, nato znova popustili kakor utrgane strune Nepremagljiv nemir in lenoben ob-čut teže sta mu budila potrebo, da bi se gibal, a sta mu obenem onemogočala katerikoli gibljaj- Jutro je bilo jasno in poldan žgoč. Solčna toplota mu je prav dobro delali) potem se mu sredi veselih glasov ni več zdelo, da je tako sam. Toda ure so minevale, minevale, ne da bi kdo prišel. Čreda divjili kozlov je prišla mirno doli z ledenika in je skakljala čez snežišče- Nekateri najdrznejši so se mu približali, vohali so nezaupno, kaj bi bilo to črno telo, in ko jih je nato njegova negibnost opogumnila, bi bili stopali skoro po njem, da jih ni s kretnjo zdrave roke prestrašil in v beg pognal- Morda so bili prav tisti, ki so prejšnji dan pobegnili. Polagoma se mu je mehka utrujenost razširila po vseh udih. Zdaj ga je mučila samo še žgoča žeja, kajti žganje žeje ne gasi in 011 je bil postrgal že ves sneg, kolikor ga je mogel doseči; za nič na svetu pa bi ne hotel poskusiti gibljaja, ki bi mu bil moral žrtvovati "svojo zložno lego. Vzel je kamenček in ga podržal v ustih, da bi dobil kaj slin, in medtem dalje gledal naravnost predse v zrak in po dolini, kjer^ee mu je pogled spo-čival na zelenih travnikih- Ni več upal, ni več tožil, ni več mislil- Bil je v nebeško meli-kobnem stanju in če bi bili prišli ljudje, da ga poberejo, bi jih bil prosil, naj ga pustijo samega, kakor leži, in naj ga ne premikajo. Malo pred solnčnim zatonom je vzšlo nekaj lahkih oblakov sem izza Gran Para-disa- Malo pozneje so novi oblaki splezali od vseli .strani na vrhove in so se ob gorah polže razširili plazeč se po skalah s pohotnim zvijanjem, trgajoč se ob gozdovih- Drugi so nezaupno vstajali iz stranskih dolin obotavljali so se za trenutek, kakor bi se bali, da 47 jih kdo opazi, in potem so se v diru pridružili široki sivi poplavi, ki je temnela nebo nad dolino. Po vdolbinah so tanke meglice drvele s silno naglico po soteskah navzgor, kakor bi jih velikanska, v nebu odprta usta sesala vase. Polagoma se je kotlina okrog in okrog zaprla kakor z neizmernim pokrovom. Samo lam daleč na Montu Blacu se je vedro nebo radostno smejalo v sinjih odsevih vijoličaste, rožnate in jarko rumene barve. Rdečec je strmel v to edino svetlo točko z blazno gorečnostjo- Zdelo se mu je, da se vsa ta oblačna vojska uprizarja njemu v škodo; oblaki so bili sovražniki, ki so ga hoteli obkoliti in zadušiti. Toda Mont Blanc je čuval nad njegovo rešitvijo in mu govoril naj zaupa, naj se ne premika, da že on odpravi, enkrat zapiha in pomete nebo, da bo zopet čisto kakor zrcalo. Borba je bila dolga in ljuta Oblaki so se grmadili drug vrh dru- gega, se gostili, se redčili, bežali in se vračali v krčevitih okretih, križajoč nebo s pretankimi belimi črtami, maižoč ga z velikimi sivkastimi in svinčenimi lisami. Njegova žeja je rastla, postala je žgoča« neznosna; toda on se ni mogel premikati, neprestano strmeč V žareči sijaj velikanske gore- Cogneski zvon je zazvonil «Zdravo Marijo«, oblaki so zmagali, zagrnili so Mont Blanc in Rdečec je zaprl oči: mrtev. Nebo se je znižalo, da se ga je dotikalo. V dolini je gosto delžilo in tam na nuovskih višinah se je razvnela okrog mrliča bitka besnega, kristalnega snega, ki se je nato razkrojil v široke kosme, naletajoče tiho, navpično. Ženske iz gorskih domov so medtem hitele v cerkev in so med seboj šepetale o duhovih, ki so prejšnjo noč s kriki in stoki napolnili dolino- Domača obrt Spisal Ivan Franko. - Prevel Slavko Slavec. Žličarjeva povest. V časopisih sem bral — kajti jaz sem malo pismen —, da je Bog dal našemu kraju tako dobrega glavarja, ki pravi: «Vse svoje sile zastavim, da le domačo obrt v Galicji dvignem. Naj že tam karkoli pade in karkoli propade, domača obrt se mora vsekakor podpreti!« Bral sem te dni, kako zelo proslavljajo to našo domačo obrt taki veliki gospodje kakor grof Didušicki1, gospod Veržbicki2 in drugi, kako za drage denarce nakupujejo hu-culske črepinje, žalne noše, stare preproge, nize biserov, rezbarske in druge lesene izdelke in da jih ne zastavljajo samo temu svetu na ogled, temveč naročajo tudi, naj se vse te stvari naslikajo, in pišejo v knjige o njih. Nu. si mislim, hvala Ti, o Gospod! Solnce je vendar posvetilo končno tudi v naše okence- Zdaj se morda tudi meni sreča nasmehne- Vedeti morate namreč, da se tudi jaz, čeprav sem nekoliko premožen in gospodar na posestvu, ukvarjam včasih s to domačo obrtjo. Res, obrt ni Bog ve kakšna: lesene žlice izdelujem, nečke in kropila. To je pri nas že v rodu, od deda in pradeda- Od davna imamo svoj gozdič, same breze, lipe, maklene in jesenike, in taka je pri nas ustanova, da mora, kdor, v družini nekaj starih dreves poseka, dvakrat toliko mladih zasa- Vladimir Didušicki, ustanovitelj znamenitega pri-rodopisnega, arheološkega in etnografskega muzeja v Lvov*u. 2) Ludoviik Veržbicki, okrog 1. 1880 ravnatelj mestnega obrtnega muzeja v Lvovu, je objavil izborni atlant „Wzory przemyslvu domowego wtoscian na Rusi". diti. Srednjih dreves pa sploh ni dovoljeno sekati- Kakor pravim, obrt ni Bog ve kaj- Če posekam tri stara drevesa, mi dado lesa za leto ali tudi za dve. Človek dela večinoma «za sproti«, po naročilu, a na prodaj komaj enkrat v letu odpeljem to, kar ostane, česar mi ljudje naravnost iz hiše ne odnesejo. Samo kropila peljem po dvakrat na leto na Kalvarijo k odpustkom, v Sambor k Materi božji in v Drogobič k Sveti Trojici. Mojih žlic pa ne boste videli na nobenem semnju-Po žlice prihajajo ljudje k meni čez sedem gor in sedem dolin in kar naredim, mi vse sproti raznesejo. Ne bom se hvalil, le to povem, kar ljudje pravijo: nad moje žlice jih pa ni- Lahke so in priročne in trpežne. Ne vem, ali vam je znano, da ima pri nas po vaseh vsak žličar svoj poseben način, svojo obliko žlic. Eden jih dela nekam nerodne kakor kopače, drugi zopet vegaste, da moraš, ko ješ, vse prav pred usti razliti, tretji jih sicer dela dobro, pa kaj, ko ti uporabi zanje tako vrsto lesa, da žlica, če le malo v solnce pokuka, ali tudi samo takole od kuhinjske toplote — nenadoma poči. To sicer ni velika umetnost, napraviti leseno žlico, pa mora človek vendar imeti svojo zmožnost, biti vešč lesu, znati ga urezati po sledi, znati posušiti, nu, in pri delu samem zadeti potrebno sorazmerje. Tudi ne bo izdelek dober iz kateregakoli drevesa, tudi drevesa je treba odbrati- V moji hiši, kakor vam pravim, se ta obrt goji že od deda in pradeda, Zato pa se 48 razvije navadno, ko z najstarejšim sinom se-deva da bova žlice delala, v našem domu pravi semenj. Kakor blisk se vest razleti po selili: Oho, Jae Jaremišin se je k žlicam usedel! In brž drugi dan se začno natekati ljudje, najprej seveda iz našega sela. Ti so prvi na vrsti in zanje je cena nižja. Taka je že od davna pogodba med nami, in to, glejte, zato, ker mojemu gozdiču prizanašajo. V cesarskih in gosposkih gozdovih kradejo, kar le more kdo doseči, v mojem pa se niti vejice ne dotaknejo, dasi jim je ta prav pred nosom- Nu, to je prastara navada in vsi se tega držimo. In med tem ko svoje zadovoljujem, glej, že čakajo v vrsti drugi iz daljnih vasi kakor na blagoslovljeno vodo. — «ln zame, boter kopo1!« — «In zame pol kope!» — «In zame z Alešem kopo, vsakemu pol!» — Zapišem si vse, povem, kdaj bodo narejene, in ljudje spet odidejo Pa že pride kateri od daleč iznad Dnjes-stra ali iz Dolov- Teh nikakor ni mogoče odpraviti; čakajo; dokler ne naredim toliko, kolikor jim je treba. Večkrat jih po pet in po šest prenočuje pri meni, nekaj pod kolnico, nekaj v skednju na gumnu. In zvečer, to je jasno, je treba ljudem postreči s tem, kar je Bog dal. Midva s sinom delava na sklopnem pogradu, leščerba sveti, kakor more, tuji ljudje pa posedajo po klopi, pripovedujejo, kako se jim godi, kaj je pri njih novega, in pri tem vsakdo z očmi pase moje delo, ali kmalu odide tisti ki je pred njim. Taka je bila ta naša domača obrt od davnih časov, odkar ljudje pamtijo- Dobiček od tega ni bil velik, kajti cena žlice je malenkost in truditi se ob njej ni treba Bog ve kaj; nu pa vendar je človek živel z ljudmi, se porazgovoril, imel je znance, v tujih selili so ga kaj pošteli, kjerkoli se je prikazal — nu, ne glede na to, da je od tega prišlo tudi gospodarstvu kaj v prid- Ko sem torej takole razbral, da je tam v Lvovu za glavarja tako dober možak, ki hoče biti zaščitnik naše domače obrti, sem ]) Kopa = 60 komadov. od veselja kar Boga zahvalil. Res, tega nisem mogel razbrati, na kakšen način hoče gospod glavar podpreti to obrt, ali že sama dobra volja me je razveselila. Tak moder in vele-možen gospod, si mislim, že iztuhta način, o kakršnem bi se nam preprostim kmetom še sanjalo ne In za prvo je že to dobro, da je obrnil svoj pogled na nas; naj pomaga ali ne pomaga, da nas le ohrani Židov, ki so vse naše žličarje, kar sem jih jaz poznal, tako hitro vzeli v svoje roke, da siromaki vse dni in noči z vsemi svojimi čepe in delajo žlice za Žide, za deset krajcarjv od kope-Les je židovski, to je res, ali za delo prejme tak siromak komaj toliko, da v težki bedi komaj diha- Židje so skušali tudi mene pridobiti, pa jim ni uspelo; jaz imam svoje posestvo in svoj les, pa tudi jaz nisem tak, da bi se dal zajeti. Ponujali so mi namreč denar na posodo in tudi v skupno podjetje so me vabili. «Dajte», so \rekli, «ustanovimo tvornico lesenih izdelkov « Tudi s tem me niso izpodlezli- «Pustite me lepo pri miru«, sem jim povedal, «iščite si svoje židovske sopodjetnike, jaz pa bom po starem opravljal svoje delo » Od tedaj so začeli tajno riti zoper mene. Naščuvali so davčnega komisarja, naj mi naloži dohodninski davek. Toda komisar je bil pošten človek. Židom ni verjel na besedo. Pripeljal se je k meini, ogledal si je moje orodje, moj gozdič, moj sklad suhega lesa, zaslišal je ljudi in ko se je prepričal, da se s tem delom ukvarjam samo v prostih urah, ki mi jih pušča gospodarstvo, in v majhnem obsegu, me je pustil pri miru, Žide pa je odslovil z dolgim nosom. «Gotovo je pred vsem nujno to. da se naša domača obrt ubrani takih nezaželjenili zaščitnikov«, sem pomislil sam pri sebi, ko sem bral, da se gospod glavar tako živo zanima za nas- «IIo- ho« pravim radosten vsem znancem, «a!i vidite? Končno je vendar tudi iz našega Podgorja zasvetila luč po vsej Galicji! Saj je vendar gospod glavar iz našega bližnjega sosedstva, iz Starega mesta.! Smelo laliko trdim. da. so moje in mojega očeta žlice pomogle. da je dorasel v človeka. Vsi Staromeščani že iz pradavnih časov samo pri nas žlice kupujejo. In čisto gotovo je, da so ga kot dete v naših nečkali kopali in z našim kropiiom kropili! Nu, zato ni čudno, če se nas je spomnil zdaj, ko je postal tak gospod- Le počakajte, videli boste, kakšno pomoč si izmisli za nas!» In ljudje poslušajo to govorjenje in se tudi oni radujejo. «Nu, kaj pa, Bog daj, Bog daj, da bi iz našega preprostega stanu nastala korist za ves naš kraj!» En sam neveren Tomaž se je našel v vsem kraju — pa saj se je tudi imenoval Tomaž Gubati. «Ej», pravi, «boter Jac, vam se tudi do zdaj ni treba pritoževati nad vašo usodo; na gosposko pomoč se pa nikarte ne zanašati! Jaz gospodov ne obsojam, le toliko vam kot starec rečem: gosposka ljubezen ni bila še nikoli kaj prida za kmeta. Stari ljudje niso zastonj zložili povestice: ne meri. svojega nosa z gospodo, kajti če bo tvoj daljši, ti ga malo odrežejo; če pa ho krajši, ti ga nategnejo- Gosposka ljubezen na bistrem konju jezdi.» «Jaz vam v tem, boter Tomaž, ne oporekam«, sem odvrnil, «in se na nobeno gosposko ljubezen ne zanašam; mislim pa, da. bo tudi meni bolje, če bo ljudem kaj bolje, in da gospod glavar vendarle besed v veter ne t rosi.» Tako ugibljemo med sabo sem in tja, dokler ne pride nova. številka časopisa, ki ga z botrom ključarjem vkup naprej plačujeva- Piše tam nekaj na dolgo in široko o nekakšni «obvezni korporacji». Kakšen vrag je to? Berem, berem, nenadoma prav nič več ne razumem, a malo dalje najdem, da se govori o cehih. Starodavni cehi naj bi se obnovili- S samega Dunaja je prišel ukaz. Ej, si mislim to ni za nas pisano. Cehi so za mesta, za obrtnike po poklicu, pri nas po Poplava v Vipavi. selih pa cehov, odkar svet stoji, ni bilo nobenih in jih tudi nikdar ne bo. Bilo je to nekako o pustu, po zimi. No, takole sredi posta se s sinom lotiva žlic. Delava prvi dan, delava drugi, tretji- Ljudstva se nabira zmerom več. Razpravljamo o tem in onem- Evo, kar vstopi orožnik. «Dober dan!» «Dober dan!» «Bog daj srečo!« «Gospod Bog jo daj! Hvala za dobro besedo.« Sedel je na klop pri oknu- Gleda naše delo in pravi dalje: «Kaj pa to, gospodar, da je toliko ljudi pri vas?« «No, tako pač; po žlice so prišli.» «Vi jim žlice delate?« «Delam jih, takole včasih, če jih kdo naroči« Vzel je neko narejeno žlico in si jo o-gledal. «Lepo delo«, pravi. «Pa kje ste se tega rokodelstva naučili?« «Nikjer. To je pri nas v rodu. Od očeta prehaja na sina.« «A, tako! Pa imate spričevalo o sposobnosti?« Jaz sem ga pogledat kakor tele nova vrata, da se izrazim, kakor pri vas govore. «Kaj pa tako buljite vame?« vpraša o-rožnik z nasmehom- «Ali me ne razumete ali kaj? « «Jaz res ne razumem«, sem odvrnil. «Ka.ko to? Ali res ne veste, da je izšla laka postava, da se nihče ne sme ukvarjati s kakim rokodelstvom, če nima od svojega ceha spričevala o sposobnosti?« Jaz sem odskočil ob taki besedi. «Bokodelstvom?-..» je buknilo iz mene «A1 i je to rokodelstvo?« «Kaj pa je?« «To... je vendar domača obrt « «Ha-ha-ha!» se je zasmejal orožnik. «To vam je prava domača obrt, ko pa delate blago za prodaj- Če bi vi delali samo za svcjo domačo potrebo, to bi bila domača obrt, tako pa je rokodelstvo-« «A kako naj dobim od ceha spričevalo, če pa nisem v cehu?« «To nič ne de. Če se prepričajo, da ste izurjeni, vam spričevalo dado. Dokler pa takega spričevala nimate, tudi nimate pravice delati za druge.« S tem je orožnik odšel, pustivši nas vse kakor s kropom oblite. Kaj naj človek na tem svetu počne? Za-prežem konje in se odpeljem v mesto, sina pa pustim pri delu: toliko tujih ljudi ni mogoče praznih rok odsloviti. S sabo vzamem za vsak slučaj nekaj srebrnikov — pa hi! Spotoma mi že pride na um: ba, v kateri ceh bi mogel jaz prav za prav soditi? Kateri mojster mi lahko da spričevalo o sposobnosti, če se v mestu noben rokodelec ne ukvarja z izdelovanjem žlic in kropil? Ha, kaj naj storim — preudarjam v sebi. Treba bo iti do vseh, ki se kakorkoli bavijo z lesenimi izdelki, morda mi kateri izmed njih da lo preklemano spričevalo- Ko se pripeljem v mesto, grem najprej do znanega stroparja. Razpovedal sem mu vso stvar: tako in tako: s kom naj se človek lu posvetuje? On se je sprva zasmejal, potem pa ko sem mu pojasnil, da se orožniki po naših selih ne šalijo, se je zamislil. «Kaj bi, gospod Jaremišin», pravi, «če je taka, je treba kaj uganiti. Veste, pri nas sta le dva ceha, ki se ukvarjata z leisenimi izdelki: stroparji in mizarji. Imamo tudi e-nega tesarja, ta se je pridružil mizarjem, in enega bednjarja — ta pa sedi v stroparskem cehu- Kam pa bi vas pritaknili, tega jaz prav res ne vem. Pojdiva, jaz pojdem z vami, najprej k našemu cehovskemu starešini, pogovoriva se z njim in če ne bot mogoče pri njem nič opraviti, pojdeva še do mizarskega« «0, Bog vam povrni, gospod mojster, za vašo ustrežljivost!» sem dejal. Šla sva. Stroparski starešina je namr-šeil čelo in zamigal z brki, ko sem mu razložil svojo zadevo. «Izdelovanje žlic ne sodi v našo stroko«, je odvrnil kratko. «V katero pa sodi?» ga vprašam. «Iočni Simsdn.« V letih 1880 —1890 je bila pisateljica na višku. Tendenca je stopila v ozadje, dala je prednost umetniški obliki in realističnemu opazovanju.^ V delih, ki jih je spisala v teh letih, opisuje beloruske in litavske kmete ter nižje plemstvo, ki ga je dobro poznala. V tej dobi so nastali štirje izvrstni romani: «Dziurdzowi», «Cham» (Kmetavzar), «Nad Niemnom» in «Dva tečaja«. K tem romanom lahko uvrstimo še povesti «Čarovnica» in «Bene nati». V prvem izmed navedenih romanov opisuje pisateljica pretresljivo zgodbo, kako je postala neka lepa, delavna kmetica žrtev vražjeverskega suma, da je čarovnica. Roman «Nad Niemnom» podaja vrsto različnih tipov in značajev, v zvezi z istodobnimi perečimi, socialnimi problemi. Roman «Dva tečaja« je zgodba dveh duš, dveh različnih značajev, ki ju je združila ljubezenska opojnost, a ju je različnost nravi in mišljenja zopet razdružila. «Čarovnica» opisuje podjetno, zdravo žensko, ki se celo v mestu, kljub hudobnemu obrekovanju, prebije do dostojnega mesta. «Bene nati» je zelo lepo delce, ki opisuje nesrečno, a zvesto ljubezen plemiške deklice do kmetskega fanta. Po mnenju kritikov je najboljše delo Elize Orzeszkowe «Ivmetavzar», ki jo imenujejo fino dušeslovno študijo in globoko analizo dveh značajev, moškega in ženskega. Ri sanje značajev v tej povesti, kj bi jo moral brati vsak ljubitelj dobre 'knjige, se lahko meri z najboljšimi pisatelji pretekle dobe. V tej povesti opisuje pisateljica kmeta ribiča, ki je neuk in nesrečen v življenju, toda poštenjak skozi in skozi. Ta Pavel, ki ne pozna drugega sveta razen svojega Nje-mena, ne druge izobrazbe razen edine mašne knjige, ki jo z muko črkuje, stremi za tem, da živi tako, kakor Bog ukazuje. In ta človek, ki je o slabem samo slišal, a ni mogel verjeti, da je vse tako strašno, kot ljudje pripovedujejo, je združil svojo usodo s Franko, ki je popolnoma nasprotna od njega. Čudi se odkritosti, s katero mu ona pripoveduje svoje zavoženo življenje, a vendar čuti v nji dušo, ki jo je mogoče poboljšati. Njena prisega, da bo poštena, ga popolnoma pomiri-Niti na misel mu ne pride, da bi mogla lagati, če je prisegla. Dvakrat ga Franka vara, vrne se z otrokom tujega človeka, a on ji odpusti. Mora tako delati, ker je prisegel pred oltarjem. Toda ne obdolžuje nje, ampak sebe, ki je ni znal pripraviti na pravo pot. To je samo v kratkih besedah, kar povest vsebuje. Vse njene lepote bo spoznal le oni, ki jo bo bral. Prav je, da smo dobili v gladkem prevodu to najboljše delo Elize Or-zeszkowe. Pisateljica je spisala do svoje smrti še več. del, ki jih na tem mestu ne bomo naštevali. Obogatela je poljsko književnost; med poljskimi pisatelji izza leta 1863. stoji na zelo vidnem mestu, glas o nji je šel tudi preko Evrope, njena dela se berejo v številnih prevodih. Poljski narod, ki jo je leta 1907-proslavil po vseh mestih in je v Varšavi nji na čast ustanovil ženski pedagoški zavod, ki nosi tudi njeno ime, se je s hvaležnostjo spominja. SPOMIN Ko štel bi sanje, ki sem sanjal Ko štel bi boli vse in jade o tvojih svetlih jih očeh, in dvome in vso vero vate ko štel bi misli, ki premislil ljubezni svoje tiste mlade — o tebi v tistih sem jih dneh... preštel bi prej vse zvezde zlate. Tako sem ljubil te in vendar razšla sva se vsak svoja pota, in davno, davno že med nama razpenja dalje se samota... Radivoj Rehar. 57 Fran Levstik ob stoletnici njegovega rojstva Sla;ko Slavec. 1. Splošna označba- «Vseh del mojster — vseli rev gospodar«, bi lahko rekli o tem znamenitem možu. Pa kakšnih del mojster! In kakšnih rev gospodar! V kratkih petdeset šestih letih svojega zemskega bivanja je bil Levstik pesnik, pisatelj, bogoslovec, prevajalec, vseučiliški slušatelj, igralec, domači učitelj, kritik, znanstvenik, čitalniški tajnik, urednik, matični tajnik, politik, časnikar, Sokol, dramatik, skriptor — da navedemo le njegove glavne posle, kajti stranskih je imel še celo kopo; navadno jih je opravljal po več obenem. Koliko je sveta obredel, predvsem slovenskega, ki je Levstika s čarobno silo priklepal nase, nam predočuje niz krajev, koder je prebil krajšo ali daljšo vrsto svojih dni: Spodnje Ketje, Velike Lašče, Ljubljana, Olomuc, Dunaj, Gradec, Maribor, Krško, Prečna pri Novem mestu, Retje, Lašče, grad Turn pri Čatežu, Ljubljana, Moravče pri Turnu, Retje, Kaleč na Notranjskem, Podbrezje na Gorenjskem, Istra, Trst, Ljubljana, Vižmarje, Brod pod Šmarno goro, Dunaj, Ljubljana. Če danes pregledamo to burno, pisano, plodovito življenje, se nam zazdi Levstik za svojo dobo najizrazitejši — Slovenec. S svojimi prijatelji in učenci je bil za svoj čas to, kar je bil v prvi polovici tistega stoletja Prešeren s svojim krogom — najmočnejše jedro, okrog katerega se je oblikovala slovenska zavest. 2. Brstenje in zorenje- V preprosti kmetski hiši pri Joškovili v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah so dobili 28. septembra 1831. sina, ki so ga krstili za Frančišča. Kot otroku se je Levstiku neizbrisno vtisnilo v spomin vse, kar je moralo živahnega dečka zanimati: naravne krasote domačih polj, dobrav in gozdov, krepka in klena ljudska govorica, domači in popotni posebneži, kakršnih je pozneje več izklesal v svojih spisih. Po treh letih velikolaške šole ga je za dve leti sprejela ljubljanska noimalka, odkoder je vstopil 1. 1844, v gimnazijo. Kot srednješolec je bival od tretje do pete šole v Alojzijevišču, kjer je začel pesniti in se je prav samosvoje izkazal tudi v dramatiki. V šoli so ga najbolj veselili jeziki. Računstvo mu je bilo zoprno in mu je parkrat skvarilo odliko. Vse življenje je potem slabo računal in težko sešteval bore groše za vsakdanji kruh. Že takrat so ga mikale drugačne, ne-gmotne vrednote. V četrti šoli je osemnajst letni mladenič objavil svojo prvo pesem «Želje» in naslednja leta še več drugih, med njimi nekaj svojih najboljših. Njegovi tovariši so že takrat videli v njem priznanega pesnika in glede slovenščine najvišjega sodnika. Takrat, v pomladi narodov (1848.), so prvič izza Napoleonovih časov tudi Slovenci za kratko dobo prosteje zadihali. Slovstveni vzori in učitelji Levstikovi so bili Prešeren, Vodnik in Goethe — prva dva najjedrovitejša Slovenca prejšnjih dob, zadnji najbolj naravni, Vsemu človeškemu najbližji nemški genij. Do konca ljubljanskega dijakovanja se je Levstiku nabralo pesmi ža celo zbirko. Med njimi so bile n. pr. «Opomin k veselju«, «Vile», «Prvi pomladni bučelici», «Brezskrbni poet», «Kamniti švatje«, «Ura», «Rožica», slavni «Popotnik», «Na Prešernovem grobu«, «V Bledu«, «Božična», «Hrepenenje mladega pesnika« ter «Deklica in ptič«, ki zveni tako preprosto narodno: Dekle je zajemalo v vedro vode, v kovano vedro vodice hladne; pogleda se v vodo, uzre si obraz, začudi se svojemu licu ta čas: «Lepote, ki jo na obrazu imam, za tri gradove bele ne dam! 58 3. Obsojene pesmi. Bolezen in strah pred računstvom sta pridnega dijaka, skoro vedno odličnjaka, ociganila za maturo. Brez nje ni mogel na vseučilišče in si je izbral bogoslovje. Vstopil je v nemški viteški red in odšel 1. 1854. v knezoškofijsko semenišče v Olomuc. Komaj se je tu poglobil v novo učenje, zlasti v če-ščino, iz katere je prevel «Kraljedvorski rokopis«, se je v Ljubljani razpočila bomba, ki je s svojim puhom segla do daljnega Olo-muca in trešičila Levstika iz bogoslovnice na brezkončno cesto večnega popotnika. Kaj se je bilo zgodilo? V Ljubljani so pri Blazniku izšle Levstikove pesmi«, izza Prešernovih «Poezij» (1. 1846.)) prva zbirka, s katero so se Slovenci lahko postavili pred mogočnejšimi slovanskimi brati in pred svetom. In k,o se roka moja strun dotakne po žilah neznana moč mi vzigra, v nebeški slasti srce trepeta. Tako se izpoveduje Levstili v «Vvodu». Pristno njegove so med drugimi: «Povsod ni sreče«, «Koledniki», «Zidar», «Poredni mladenič«, «Na vseh svetnikov dan«, «Študen-tovska zdravica«, «Plesavka», «Pri potoci«. Iz njih žehti zdravje in sila, mladost in lepota, ukajoče veselje do življenja, šegava prešernost. Sršenasto zbadljiv je pesnik v «Ježi na Parnas« in v drugih, kjer se z ostrim želom zaganja v mogočne, domišljave »prvake«, zlasti v votlo bobnečega Koseskega. Navdušenje mladine za to zbirko popi-suje takratni gimnazijec Stritar takole: «To vam je bil pravi prevrat v šoli. Druge knjige so imele mir tisti čas, kakor o počitnicah, doma in v šoli. Tudi v šoli; kamor si pogledal, videl si tisto rdečkasto knjižico v rokah.« Ali Slovenija je bila vse čase mogočna trdnjava najstrožje morale. Zmerom je imela pogumne može, ki so to trdnjavo neustrašeno branili, zlasti zoper nevarne pesnike, ki so se kdaj drznili prosto po svojih srčnih nagibih peti o vsakojakih dušnih dogodivščinah. Tako so se vrgli brambovci z vso ihto tudi na Levstika. Iztrgali so mladini «po-hujšljivo« rdečkasto knjižico iz rok, založnika prisilili, da je dal neprodane izvode zapreti in zapečatiti, Levstiku pa z ovadbo na olomuško ravnateljstvo, da so njegove pesmi razuzdane, onemogočili nadaljno bivanje v bogoslovnici. Levstik namreč ni bil mož, ki bi se bil uklonil zahtevi, naj svoje najboljše, najdražje otroke zataji in pesmi prekliče. Rajši je vzel v roko opevani «grčav les« iz svojega «Popotnika» in se moško napotil v negotovo prihodnjost. Storjena krivica je naredila njegov značaj še bolj grčav in borben, nego je bil že po naravi. 4. Ob grenkem kruhu — vzorna dela. Na poti iz Olomuca se je Levstik ustavil par mesecev na Dunaju. Poslušal je Miklošičeva predavanja o slovanskih jezikih in so pri starem Vuku Stef. Karadžiču, zbiratelju srbskih narodnih pesmi, zatapljal v južno-slovansko narodno slovstvo. Zložil je nekaj novih pesmi, n. pr. «Vsak ob svojem času« ter «(Meniška cerkev in dunajski vrt«. Pomanjkanje ga je gnalo dalje. Peš je romal skozi Gradec in Maribor, kjer je zagnal poslednji novčič v Dravo, v Prečno pri Novem mestu, kamor so se bili medtem preselili njegovi starši, in dalje v rojstno vas, kjer ga je prijatelj Jože Oblak vzel za nekaj časa pod gostoljubno streho. V jeseni 1. 1855. je postal domači učitelj pri grofu Rud. Pacetu na Turnu pri Čatežu in je ostal dve leti pri njem. Ko je bil nato brez službe, se je znova zatekel v Retje k Oblaku. Jeseni 1. 1858. ga je sprejel graščak Villiar na Kalcu za domačega učitelja svojih otrok. Ta služba je trajala par let in ni bila z rožicami postlana. V teh petih, precej nestalnih letih je imel Levstik priliko, da se je v svojo ožjo domovino med Ljubljano in Novim Mestom, do Lašč in do Senožeč, še bolj poglobil. Proučeval je ljudstvo in njegov značaj, govorico in navade, posebnosti in napake. Rad se je pogovarjal s kmeti, moževal in se šalil z njimi, se družil s fanti in dekleti, med katerimi je Zidarjevo Tono iz Mioravč globoko vzljubil in opeval. V prostih urah se je učil in pisal. , Kakor prej v vezani besedi je zdaj ustvaril 1 dela trajne vrednosti tudi v nevezani besedi. < Kar je takrat o jeziku in slovenskem pisanju razmislil in dognal, je položil v dve velevažni razpravi iz 1. 1857. in 1858. ''rva, «Popotovanje iz Litije do Čateža«, govori v obliki potopisa o življenju dolenjskega ljudstva in njegovih navadah. Seznani nas z zanimivimi Dolenjci, kakor so: Bojic, Tara, Hostnik, Končina, Mrtolaz, župnik Kobe. Nazorno kažoč, kako se piše jedrnat jezik, sloneč na ljudski govorici, razpravlja o slovenski in srbski narodni pesmi in o domačih slovstvenih prilikah. Priznava, da smo imeli dotlej nekaj dobre lirike, a kar se romana, novele in iger tiče, smo zelo zaostali. Ta spis je navdušil slovstveni naraščaj, postal mu je novo blagovestje, ki se ga je začel z vnemo oklepati. Najzrelejši plodovi le smeri so bila Jurčičeva dela. Druga razprava, «Napake slovenskega pisanja«, se je rodila iz Levstikovega ogorčenja nad neslovenskim jezikom najbolj znanih takratnih pisateljev. V njej graja preveliko odvisnost od nemščine in samovoljno ugnetanje jezika, kakršno si je dovoljeval posebno Koseski. Zahteva brezobzirno in ostro kritiko, ki mora slovenskemu slovttvu 59 samo koristiti. Tudi te Levstikove zahteve je prvi rod za njim uresničil, čeprav so se starejši veljaki spočetka strupeno in zahrbtno zaganjali vanj ter izzivali nove odgovore («Hicingerjeva novoletna noč 1860» in »Slovensko slovstvo«). Kot primer vzorne slovenske povesti je sledilo najlepše in najpopolnejše Levstikovo pripovedno delo, slavni «Martin Krpan«. V klasičnem, nedosežno klenem in barvitem, šegavem jeziku riše pisatelj notranjskega korenjaka, ki skrivaj prevaža angleško sol od morja in reši s svojo močjo cesarju državo, ko jo velikan Brdavs ogroža. «Martin Krpan« stoji v zgodovini slovenske' proze kot mejnik dveh dob: pred njim slaboten, v tujih vplivih dušeč se jezik, za njim bujen razcvet slovenske pripovedne umetnosti. Bolj strokoven, a jezikovno ne manj zanimiv je bil Levstikov «Bučelarček», ki so ga razne ovire zadržale, da ni nikdar izšel. S tem in z drugimi manjšimi, kritičnimi spisi je Levstik polagal temelje slovenskemu znanstvenemu izrazoslovju. Vir poezije mu tudi v tem mnogostran-skem delu ni usahnil. Iz tega časa sta pesmi «Skrilovska modrost« in «Na sv. Roka dan«. Toni so posvečene: «Boječnost», «Prvi poljub«, «Toni», «Ne jokaj«, «Ljubica v pustiv ne hodi«, «Lepe oči«, «Zvečer», «Slavec», ((Pogovor«, «Otvi», «Tiha žalost«, «Srečni mrak«. Šaljiva je «Pomlad in jesen«. Po narodnih so spesnjene: «Bogoslovec», «Ropotec», ((Nezvestoba«, ((Sramežljiva deklica«, «Roža», ((Ribičeva hči«, «Past,ir in piščalka«. Krasna je balada «Ubežni kralj«. Refleksivne so: ((Udomačitev«, ((Knjižna modrost«, «Umetelnik», «Lesnike» in prevod iz Deržavina «Bog». Šaljivi prizor «Juntez» se nam ni ves ohranil. Glavno vlogo v njem je učinkovito igral Levstik sam. Pri Vilharju se je Levstik lotil popravljanja tujih pesmi, ki ga je potem v raznih razmerah opravljal do svoje smrti. Na Kalcu je pilil Vilharjeve «Pesml«, preden so 1. 1860. izšle. Jezik je brusil tudi v rokopisih, ki mu jili je pošiljal v pregled urednik Janežič iz Celovca. Oblikovno je izpopolnil Cegnarjev prevod Schillerjeve «Marije Stuart«. Kakor je bil na gimnaziji priznan jezikovni veščak svojim součencem, tako se mu je zdaj vrhovno sodstvo razširilo nad vso Slovenijo. 5. Razcepljen. Navzkrižja z Vilharjem so Levstiku zagrenila bivanje na Kalcu. Nekaj nad eno leto je tajnikoval novo ustanovljeni «Čitalnici» v Trstu (1861—1862), pregledoval Cegnarjeve prevode («Valenštajnov ostrog«), se poglabljal v jezikoslovje in se otepal z uboštvom. Jezikoslovje ga je še bolj omrežilo, ko se je jeseni I. 1862. preselil v Ljubljano, kjer 60 je nato urejeval Vilharjev časopis «Naprej». S članki je dregal v javno življenje in obsojal omahljivost slovenskih izobražencev. Objavil je «Desetega brata«, nedovršeno avtobiografsko povest, ki ni ostala brez vpliva na Jurčičevega ((Desetega brata«. Napisal je tudi več sestavkov o raznih tedaj perečih vprašanjih («Črtice iz življenja sv. Cirila in Metoda«, «Zatoženi samoglasnik« i. dr.). Pri ljubljanski «Čitalnici» se je Udejstvoval kot odbornik. Vlada je «Naprej» nekaj časa pisano gledala, nato ga je ustavila. Levstika, ki je bil zopet na cesti, so sprva podpirali nekateri prijatelji. L. 1864. je postal plačan tajnik ((Slovenske Matice«. Nekateri rodoljubi so mu to mestece že naslednje leto vzeli. Razen pri «Matici» je deloval pri «Čitalnici» in zlasti pri «Južnem Sokolu«. Spor s prvaki se je poostril, ko jim je Levstik v nekaterih spisih očital oblastnost, samopašnost in medsebojno povzdigovanje. Plod jezikovnih študij je bila nemški pisana slovenska slovnica (1866), opirajoča se po Miklošiču na staroslovenščino. L. 1865. je postal Levstik urednik slovensko-nem-škega dela Wolfovega slovarja. Zbiranje gradiva in znanstveno širjenje obsega je objavo slovarja bolj in bolj odmikalo, tako da si je Levstik tudi s tem delom nakopal marsi-kakšno nevšečnost. Nekaj zadoščenja mu je prineslo to, da so se smele njegove pred 12 leti prepovedane pesmi spet prodajati. Pripravil in ((popravil« je Prešernove ((Poezije«, ki so tedaj izšle kot «Klasje z domačega polja« (1866). Naslednje leto je izdal prvi del «Nauka o telovadbi«. Kakor Prešernove «Poezije« je predelal in objavil Vodnikove «Pesni» (1839). Leta 1867. so Levstika zajeli novi politični vrtinci. Nemška strahovlada, neprestane nepostavnosti, cincanje in neznačajnost domačih voditeljev in drugi podobni vzroki so rodili mladoslovensko stranko s ((Slovenskim Narodom« in Levstik je kmalu stal na čelu te svobodomiselne smeri na Kraljskem. Napadal je hinavščino, nepoštenost in sveto-hlinstvo prvakov. Udeleževal se je taborsU •-ga gibanja in sodeloval pri ((Dramatičnem društvu«, ki mu je bil nekaj časa predsednik. Ta površni pregled vsestranske Levstikove delavnosti dovolj pojasnjuje, zakaj nimamo iz te dobe obširnejših slovstvenih del. Neštevilni manjši posli so cepili njegove zmožnosti. Povsod je bil potreben in povsod je žrtvoval moči in čas. Kljub tej razcepljenosti pa je nastalo tudi v teh letih precej novih pesmi, ki so izšle 1. 1868. v Jurčičevem in Stritarjevem zborniku «Mladika», n. pr. oda «Reši nas zlega«, šaljiva «Pod oknom«, par političnih sonetov, klasični «Diguž« i. dr. 6, Ljubezen in sovraštvo. Krepkeje je začela biti pevska žila, ko se je pesnik 17. maja 1869. na vižmarskem taboru seznanil s Franjo Koširjevo (Malenško-vo), ki je Levstikovim strunam izvabila venec najsočnejših in najlepših ljubezenskih pesmi, kar jih Slovenci premoremo. Solnce sreče je naglo vzšlo in jarko sijalo, a se je že naslednje leto nagnilo k zatonu. Franja se je zaročila z drugim. Pesnika je tri obup: Ko je tvoja sladka mi otrava Zalezla v srce je in kri, Potem si tigra mi krvava Raztrgala srce z nohtmi. Že prej si je moral biti razboriti Levstik sam na jasnem, da on, večni popotnik brez stalne strehe in službe, ne bi mogel nuditi Franji mikavne bodočnosti. L. 1869. so mu vzeli uredništvo slovarja, češ, da dela prepočasi in se izgublja v preobširne študije. S tem je bila tudi ta skromna skorjica kruha izgubljena. S prvaki se je tako spri, da so si mnogi mislili, kar je dr. Gosta nemški jasno izrekel: «Pogine naj pes!» Ko je dobil začasno drobtinico zaslužka pri deželnem predsedniku baronu Conradu in je napovedal satiričen list «Blisk», so ga celo osumili, da ga je vlada podkupila, in so namigovali na narodno izdajstvo. Levstikovo življenje v Ljubljani je bilo podobno obupnemu brodolomu- Prevaran v ljubezni, brez sredstev, ranjen na najobčutljivejšem mestu moškega poštenja, opljuvan in zasmehovan. V tej najbridkejši uri ga je Stritar povabil 1. 1870. na Dunaj. Tu je začel Levstik izdajati satiričen list «Pavlilia», kjer je napadal Nemce, nemškutarje in Staro-slovence, ki niso znali zastopati slovenskih koristi. Spet so se javno ponavljala sumni-čenja, da ga plačuje vlada. Medtem so se doma tudi Mladoslovenci odvrnili od Levstika in «Pavliha» je s sedmo številko ponehal. V Stritarjevem «Zvonu» je Levstik objavil nekaj pesmi pretežno satirične vsebine in t daljšo povest «Doktor Bežanec v Tožbanji vasi», kjer zasmehuje slabe strani kmetiške-ga življenja in biča v Bežancu svetohlinstvo prvaka drja. Coste. Začasno je Stritar požrtvovalno odstopil prijatelju svoje mesto pri državnem zakoniku (1871) ter ga tako rešil najhujše bede in lakote. 7 Tihi kctiček. Življenja večer. Naslednje leto je postal Levstik po posredovanju svojih prijateljev skriptor licej-ske knjižnice v Ljubljani. Po skoro dvajsetletnem otepanju z najrazličnejšimi službami in nadlogami je prišel tako do stalnega me- sta, ki mu je bilo všeč. Nasprotniki so mu nalili še nekaj strupa s pogrevanjem sumnje, da ga je vlada tako poplačala za njegovo narodno izdajstvo. Toda Levstik je dal politiki slovo- Razen svojemu delu v knjižnici se je zdaj posvečal s posebno vnemo mladinskemu slovstvu. Sodeloval je pri Tomšičevem «Vrtcu», popravljal mladinske prispevke, prevajal za ta list iz Anderseha, iz Nestorja in iz srbščine ter skladal «Otročje igre v pesencah». Za vse drugo je njegovo srce odcveto, kakor toži v žalostinki «Omnia evanescunt« in kakor izpoveduje v sonetu «Neprijazna sreča»: Zdaj pel bi, pa se več ne moram vneti. Le kaj zbadljivega je še rad napisal, n. pr. «Ljudski glas» in epigrame zoper nekatere pisatelje manjše cene. Svoje «Izbrane pesmi« je pripravljal za natis, a se je zadeva razbila. Jurčiču je žaloigro «Tugomer» jezikovno temeljito zlevstikoval. V knjižnici je svoje jezikovno znanje širil in izpopolnjeval-Uporabljal ga je pri jezikovnih sestavkih. Čistil je slovenski jezik in ga bogatil z lepimi novimi izrazi. V kakšni posebnosti ni bil vedno dosleden, ker so se mu nazori o nekaterih vprašanjih med učenjem včasih izpre-menili. L. 1885. je zbolel na živcih. Po dveletnem trpljenju je umrl 16. novembra 1887. Pokopan je v Ljubljani pri Sv. Krištofu. 8. Zaključek. Levstik se je kulturno uveljavil v treh smereh in v treh dobah. Kot mladenič je vrgel v slovensko javnost svež, dehteč šopek žlahtnih pesmi, ki nikdar ne zvenejo; pozneje je sledilo še par manjših šopkov- V prvi moški dobi je z vzornimi pripovednimi deli in razpravami zasidral slovensko prozo na trdni, zdravi podlagi narodne govorice. V zreli moški dobi je neustrašno odrival gnoj in smeti s pozornice javnega življenja, čistil jezik in slog in zastavil vse svoje sile, da bi se Slovenci uveljavili kot kulturen, napreden narod, ki ga sovražna tujina ne bo mogla ogrožati in mu kvariti narodnega značaja. Ves slovstveni in kulturni rod osemdesetih let sloni na Levstiku in bi brez teg£ moža ne bil to, kar je. Ob stoletnici Levstikovega rojstva se vršijo po Sloveniji slovesne proslave v čast Levstikovega spomina. Objavljajo se njegovi zbrani spisi. Njemu samemu njegovi rojaki gotovo najbolj ustrežejo, če se ob tej priliki znova poglobijo v njegova tlela in s tem v svoje bistvo. 61 Razvoj glasbe F. Komel. Glasba kot najbolj osebna vseh umetnosti je stara ko človeški rod. Sposobnost za petje je dobil človek istočasno z darom govora. Skušal je posnemati prirodne glasove in se jih tako vadil razločevati po višini, moči in značaju. Stari narodi so imeli petje za božanski dar, kakor posnemamo iz različnih bajk. Tako nam pripoveduje bajka o Arionu, živečem okoli 1. 600 pred Kr. r. Arion je dobil pri neki pevski tekmi prvo darilo. Ko se je vračal z dragocenimi zakladi na ladji v Ko-rint, je zvedel, da ga hočejo umoriti lakomni mornarji. Prosil jih je, naj mu dovole da zapoje še enkrat. Nato je stopil v polnem pevskem ornatu na krov in privabil s petjem delfine, ki so se zbrali v velikem številu okrog ladje. Arion je skočil v morske valove, iz katerih ga je rešil hvaležen delfin s tem, da ga je odnesel na hrbtu do obrežja. Različne take bajke nam pričajo o gojitvi glasbe v predzgodovinski dobi. Šele, ko so dosegli narodi gotovo kulturno stopnjo, se začne zgodovinsko raziskovanje. Pri Egipčanih so našli slike različnih godal na kraljevih grobovih, obeliskih in drugih spomenikih iz četrtega tisočletja pred Kr. r. Iz hieroglifskih napisov na spomenikih se je tudi marsikaj dognalo o gojitvi glasbe pri bogočastju in v narodnem življenju prvih kulturnih narodov. Zanimivo je tudi vprašanje, kaj je bilo prej: petje ali instrumentalna glasba. Sodi se splošno, da je bilo petje prej, če razumemo namreč s tem proizvajanje melodije. Instrumentalna glasba tistih časov je bila glede tonov zmeden hrup t. j. ropot brez melodije; piskali in trobili so vsi vprek; šlo je samo za ritem pri spremljevanju različnih plesov in pohodov. Tako ropotanje imajo divji narodi še dandanes. Iz Azije je prišla glasba v Evropo, kjer je našla zelo rodovitna tla pri Grkih, najbolj nadarjenem narodu, čigar mojstrstvo v plastiki in slikarstvu občudujemo še dandanes. Klasična cvetoča doba pri Grkih se začenja okoli I. 500 pred Kr. r. Imeli so že izpopolnjen tonski sistem, niso pa še poznali harmonije, mnogoglasja. Petje je bilo enoglasno in petje so spremljali na godala, ki so jih imeli že celo vrsto. Višek je dosegla glasba, ko se je združilo petje z godali, plesi in mimiko pri uprizarjanju žaloiger. Iz poskusov zopetnega oživljenja omenjenih grških žaloiger je nastala konec 16- stoletja opera, toda o tem pozneje. Napisanih melodij iz tistih najstarejših časov nimamo, po grških pisateljih pa po- snemamo, da je obstajala pisava not. Najstarejši zabeležki melodij segajo malo črez Kristovo rojstvo. Zato pa imamo iz tiste dobe večje število teoretičnih del, ki nam pričajo, kako visoko se je že povzdignila glasbena umetnost. Vsa glasba srednjega veka je ko-reninila v glasbi grške dobe in glasbena teorija starih Grkov je še dandanes podlaga glasbeni znanosti. Če primerjamo glasbo z drugimi umetnostmi, je upravičen domnevek, da je doseglo n. pr. kiparstvo in stavbarstvo v starem veku popoln razvoj vseli upodabljajočih sredstev tako, da je za kiparja potreben študij antike. O glasbi tega ne moremo trditi že radi tega, ker takrat še niso poznali učinkov mnogoglasja in moči harmonije. Mnogoglasje je nastalo šele po preseljevanju narodov, po propadu grške in rimske kulture, v srednjem veku. Po znanstvenih spisih poznamo glasbeno teorijo precej natančno, o pravem bistvu glasbe pa vemo malo pozitivnega, ker razen nekaterih odlomkov melodij nam niso jht a njene glasbene umetnine, skladbe tistih daljnih časov. Do pravega, samostojnega razvoja pa vendar ni prišla glasba. Zaostala je zn upodabljajočo umetnostjo in pesništvom, ker jo bila v svojih najlepših in vzvišenih stvaritvah, v spevih grške tragedije, navezana na besedilo in ritem plesov- Z vstopom v prvo tisočletje je prišla glasba v dotiko s krščanstvom in prešla polagoma popolnoma v službo krščansko cerkve, kjer je našla rodovitna tla. Človeštvo se je odvrnilo od sveta in prvič pogledalo vase. Ni druge umetnosti, s katero bi se dala vsa najgloblja čuvstva tako izražati kakor z glasbo. Zato je pa imela ta umetnost privlačno silo za srednjeveškega, v notranje življenje obrnjenega duha. Bolj ko kipar, slikar in pesnik nam zna razkriti glasbenik svojo-notranjost. V naročju cerkve je našla glasba nadalj-ni razvoj in sposobnost za izraz čuvstev- Krščanska občina je častila Boga in se zahvaljevala z enoglasnim petjem. Tako zvani ju-bili t. j. več tonov, ki so se peli po končanem besedilu na zadnjem zlogu, so bili kal posebnega oblikovanja. Sv. Avguštin pravi: «Od besedila navdušeni pevci, ki ne morejo Aeč izražati svojih čuvstev z besedami, si dajo duška z jubilacijami» — to je tisto zavijanje melodije na enem zlogu, kakor ga slišimo pri koralnem petju. Spevi prvih kristjanov nikakor niso bili novi; uporabljali so se stari napevi, prevzeti najbrž od Hebrejcev iri Grkov. Ko je pod Konštantinom Velikim .po- 62 stala 1. 313. krščanska državna vera, se je izboljšalo tudi petje. Iztrebili so vse, kar je spominjalo na židovstvo in poganstvo. Vse to je uredil milanski škof sv. Ambrož (374 -397), ki je bil tudi skladatelj in ki je postavil prvi tonski sistem- Pripisuje se mu cela vrsta himen, ki so še dandanes v rabi ("le Deum laudamus, A^terne perum conditor in dr.). Radi stremljenja po novem in po "ečji izrazitosti melodij je raslo s časom število spevov, da je nastala potreba, da se to mnogovrstno gradivo prebere in uredi. Resno in s sprotno roko se jo lotil tega dela papež Gregor I., kateremu je uspelo izvršiti to nalogo v primeroma kratkem času. Iz mnogoštevilnega gradiva je izločil, kar se mu je zdelo bistveno, iztrebil nepotrebnosti in ustvaril enotno skozi stoletja trajajoče cerkveno petje — gregorijanski koral. Tudi izven cerkve se je gojila in razvijala glasba, o kateri nam je manj znano kakor o glasbi, ki je stala pod mogočnim cerkvenim varstvom- Gojitelji in širitelji ljudskega petja so bili v prvi vrsti potujoči godci. Bili so to pustolovci, domači ali tuji glu-mači in drugi taki ljudje ki so hodili pevajoč od dežele do dežele. Peli so tiste pesmi, ki so plodovito vplivale na poznejši razvoj umetne glasbe. Proti koncil 11. stoletja se je začela razvijati poezija in pevska umetnost tudi po različnih dvorih, med plemenitaši in vitezi. Viteški liriki in pevci, trubadurji imenovani, so se povzpeli v Italiji, na Francoskem in Španskem do posebne slovitosti. Ni dvoma, da so pobudili vtisi križarskih vojen smisel za umetnost teh pevcev, ki so vplivali s petjem na duha in nrav krščanskega viteštva srednjega veka. Istočasno s trubadurji so nastopali v Nemčiji « Minnesanger-ji». Vsi omenjeni potujoči godci, viteški trubadurji in Minnesanger-ji, živeči od 11. do 14. stoletja, so se trudili za razvoj in povzdigo posvetne glasbe. Ohranili so ljudsko poezijo. S propadom viteštva je izgubil ugled tudi nemški Minnegesang. Njegovo dediščino je prevzel «Meistergesang». O teh časih nam dajeta najlepšo sliko Wagnerjevi operi «Taunhauser» in «Meistersinger». Petje je bilo še vedno enoglasno. Šele v 8. ali 9. stoletju so se pokazali prvi poskusi mnogoglasja, ki so pa bili zelo okorni. Tedaj so imeli še neka godala, na katera so piskati dvoglasno kakor n. pr. duda (Dudelsack). Na dolgo zavlečen nizek ton je spremljal melodijo v višjih legah. Iz tega sklepamo, da so bili približno taki tudi prvi pevski poskusi. Kakor se je razvijalo enoglasje počasi skozi stoletja, tako je rabilo mnogoglasje tudi stoletja, preden je prišlo do zaključka, do harmonije v 16. stoletju. Ta prehod k mnogoglasju je gotovo najvažnejši preobrat vse- ga. dolgotrajnega razvoja glasbe. S tem je bil napravljen odločilni korak, ki loči naše sedanje pojmovanje glasbe od pojmovanja starih. Menzurirana in figurirana glasba je rodila konti apunkt. in harmonijo, ki-sta ustvarila iz melodične umetnosti glasbeno umet-nost. v pravem smislu, tisto posebno, od poezije ločeno umetnost, ki je postala tako velikega pomena v duševnem življenju narodov. To izpremembo lahko primerjamo z razvojem slikarstva iz samih vnanjih obrisov do notranjih, do barv in perspektive. Prehod iz 16. v 17. stoletje lahko računamo kot začetek novega glasbenega veka. Obliki, ki igrata največjo vlogo v sedanjem glasbenem življenju t. je. opera in instrumentalna glasba, se razvijeta do umetniškega pomena. Stari cerkveni tonovni načini se umaknejo modernemu molu in duru. Na mesto starega melodično-kontrapunktičnega pojmovanja stopa moderno harmonično pojmovanje. Okoli leta 1580. so se zbirali v Firencah v hiši grofa Bardija razni umetniki in učenjaki, baveč se z mislijo oživeti staro grško tragedijo, kar jim pa ni uspelo. Nastala je čisto drugačna vrsta glasbe in sicer dramatična glasba, iz katere se je slednjič razvila opera. Zopet so minula stoletja in treba je bilo vsestranskega izboljšanja in reform, preden smo prišli do glasbene umetnine, kakršno imamo dandanes. Zelo zanimivo je vprašanje: kakšne so bile prve opere. Vsebina besedila je bila vzeta iz starih bajk; preproste pastirske igre brez dramatičnih učinkov. Glasbo so tvorili brezkončni recitativi, ki so imeli za podlago okoren bas s številkami (kakor naloge iz harmonije). Partitura je bila zelo enostavna. Imela je dva notna sistema, na enem je bilo napisano petje, na drugem bas s številkami, namenjen godcem, ki so igrali na štiri instrumente (klavir, cliitarrone, lira grande in liuto grosso) in sicer za kulisami. Na pobudo omenjenega grofa Bardi-ja v Firencah sta zložila skladatelja Peri in Pic-cini prvo opero «Daphne» leta 1594. Kakor že omenjeno, so bile prve opere zelo puste in okorne glede petja in instrumentalne glasbe. Šele drzni novotar Claudio Monteverde se je odvrnil od takratnega pustega sloga in dal operi dramatičnega življenja, orkestru pa samostojnosti in značaja. Harmonijo jo rešil iz spon starih cerkvenih tonovnih načinov in rabil z najboljšim uspehom enharmonijo in kr omatiko. Umrl je lota 1643. kot kapelnik pri sv. Marku v Benetkah. Priboril si je bit častno mesto v zgodovini opere. Odslej se je širila italijanska opera po vsej Evropi. Po vseh francoskih in nemških dvorih so bili skladatelji, maestri da capel-la, pevci in primadorie. Začela je propadati 63 opera; izneverila se je postavljenim ciljem in namesto čiste dramatične je nastala lea-tralno-glasbena umetnost. Skladatelji so postali sužnji pevcev, ki so se hoteli izkazati z vsakovrstnimi pasažami tako zvanega «can-(o fiorito». Pokazali so se ponovni poskusi reakcije, da se reši opera popolnega propada. Težko, požrtvovalno delo preustrojitve je u-spelo Glucku. Kljub temu, da bi bil prišel v starem štilu do velikih uspehov, se je lotil preustrojitve z opero «Orpheus», ki se je uprizorila na Dunaju leta 1762. Lepo je označeno to vsem skušnjavam kljubujoče delovanje na Gluckovem mramornem doprsnem kipu v pariški veliki operi: «Musas praepo-suit Sirenis». Po Gluckovi reformi se je začela razvijati operna glasba pri vseh narodih samostojno. Minulo je zopet eno stoletje in pokazal se je tretji reformator: R. \Yagner (roj. 1813. V Leipzigu, umrl 1883 v Benetkah). Veliko je število opernih skladateljev vseh narodov pred VVagnerjem in za njim. Velikansko število raznovrstnih oper. Ni nam treba sklepati iz različnih opisovanj, kakšne so te različne opere. Izumitelju radia se moramo zahvaliti, da si prav poceni privoščimo opero. Najlepšo opero lahko slišimo, opero, ki jo pojejo najboljši pevci, ki jo igrajo izvežbani orkestri pod vodstvom svetovno-znanih dirigentov. Namen teh vrstic je bil, popisati na kratko, kako se je razvijala glasba polagoma skozi tisočletja in koliko duševnega dela je bilo treba, da je prišlo človeštvo do glasbenega umotvora, kakršen je opera. To naj pomisli vsak, ko posluša mirno kako opero po radiu. Daniel Defoe (Ob dvestoletnici njegove smrti 26. IV. 1731) Leta 1712.. sla se srečala v prenočišču «Pri rdečem levu» v angleškem mestu Bristolu dva moža: Anglež Daniel Defoe, ki je spisa-l znameniti roman: Robinzon Cruso>e» in Škot Aleksander Selkirk, ki je bil Robinson sam. Selkirk, utrjen pomorščak, je izročil tedaj že sivemu Defoe-ju svoje listine in mu povedal vso svojo prečudežno zgodbo. Defoe je 64 dotle slovel po svojih neštetih bistroumnih, a ob enem zbadljivih političnih in verskih spisih in razpravah. Pisatelj po poklicu je postal šele, ko je dobil po Selkirku idejo in tvarino za svoje največje delo, ki mu je pripomoglo do svetovnega slovesa, za povest namreč «Robinson Crusoe». Časniki so tačas že poročali o čudežni zgodbi Aleksandra Selkirka, ki je prebil leta na neobljudenem otoku Juan-u Fernandes u. Selkirk, rojen leta 1876. v Largu na Škotskem, je bil sin črevljarja in je silil že deček na morje. Toda oče je bil drugačnega mnenja. Hotel je, da postane njegov sin marljiv in pošten rokodelec, a se je pri tem uštel. Sinu ni prijalo sedenje in enoličnost novega opravila, zato je nenadoma pobegnil in šel med mornarje. Nekaj let na to se je zopet pojavil v svojem rojstnem kraju, toda nepremagljiva sila ga je gnala nazaj na morje. Napotil se je na Angleško in se zadal kapitanu Dampieru, ki se je prav tedaj odpravljal v Tihi ocean. Selkirk je bil kot mornar zelo vesten, radi česar je tudi napredoval v službi. Meseca oktobra leta 1704. se je zasidrala ladja «Cinque Ports», ki je na njej služil Selkirk, ob enem izmed otokov Fernande-škili. To otočje leži v Tihem oceanu, skoraj 700 km od kilenske pokrajine Valparaiza, na zapadni strani Južne Amerike. Tu je našlo moštvo dva moža, ki ju je. bila neka ladja po nepaznosti pustila na otoku, kjer sta prebila dva meseca v neprostovoljni samoti. Radi malenkostne zadeve se je prav tedaj spričkai Selkirk s svojim kapitanom in sklenil, da ostane rajši po zgledu omenjenih dveh mornarjev sam samcat na otoku, kakor da bi nadaljeval svojo pot v družbi s kapitanom. Temu sklepu so ugodili. Izročili so mu nekaj obleke, puško, nekaj streliva, sekiro, vrečico tobaka in sveto pismo in ga pustili na otoku, kjer se je začela ro-binzonada človeka, iztrganega kulturi in družbi, ki jo je tako dovršeno opisal Defoe v svojem Robinzonu. Samo štiri leta je preživel Selkirk na (em samotnem otoku. Dvakrat so se približale otoku španske ladje, a Selkirk je pogasil ogenj in se skril, ker se je bal Špancev iu njihove krutosti. Leta 1709. in sicer meseca februarja ga je vzel kapitan Dampier sam, ko je plul s svojo ladjo mimo, na krov, kjer je postal kmalu krmilar. Leta 1711. se je vrnil Selkirk v domovino in živel v rojstnem kraju, kjer je podedoval po svojem očetu hišico, do svoje smrti v miru in ob spominih na dobo, prebito na daljnem, samotnem otoku. Njegove dogodke je z mojstrsko roko opisal Daniel Defoe. Seveda se ni držala njegova domišljija točno Selkirkovih podatkov — tako je podaljšala njegovo bivanje na samotnem otoku za celih dva in dvajset let, otok sam pa prenesla k Malim Antilam ob ustju reke Orinoko, da je vpletel pisatelj v zgodbo tudi ljudožrce in njihovo skorajšnjo žrtev, zamorca Petka — a lahko rečemo, da je njegov Robinzon najbolj čitana knjiga, prevedena v večino jezikov in je tudi pri nas doživel njen prevod že četrto izdajo in jo menda v tem oziru prekaša le še izvirna Sketova povest: Miklova Zala. Nekaj o Nobelovi nagradi Lansko leto (1930.) je obhajala Nobelova ustanova svojo tridesetletnico. Vsako leto razdele Nobelove nagrade 10. decembra, na dan smrti njihovega ustanovi- telja Alfreda Nobela (1896.). Že kak mesec prej prinesejo časopisi imena odlikovancev, izbranih za fiziko in kemijo po kr. znanstvc- V. ni akademiji, za fiziologijo in medicino po kr. karolinškem zdravniško-kirurškem zavodu, nekakem medicinskem vseučilišču, za literaturo po švedski akademiji, podobni ustanovi kakor v Italiji, Franciji, Nemčiji in Španiji, in za mirovna prizadevanja po posebnem odboru, ki ga izvoli norveški stor-thing t. j. državni zbor. Alfred Nobel je bil rojen dne 21. oktobra 1. 1833. v Stockholmu, glavnem mestu švedske. Dasi samouk — obiskoval je le nekaj razredov ljudske šole — se je začel že v rani mladosti zanimati za razstreliva. Izumil je tekoči nitroglicerin, dinamit in balislit, ki so olajšali delo v rudokopih, pri predorih in cestah. S tovarnami na Švedskem, Francoskem in Italiji je prišel do precejšnjega premoženja. V svoji oporoki je določil, da se obresti njegovega premoženja razdele vsako leto med za,služne osebe, ki so se izkazale s kakim važnim odkritjem ali izumom v liziki, kemiji, fiziologiji ali medicini, ki so se odlikovale v književnosti in ki so delovale za mir med narodi, za odpravo ali zmanjšanje armad in za pospešitev mirovnih zborovanj. Vsaka nagrada znaša sedaj približno 900.000 lir. l)a bodo bravci Koledarja imeli točno sliko o delovanju Nobelovega odbora v teku tridesetih let njegovega obstoja; smo napravili pregledno razpredelnico. Iz nje ravidijo, koliko odlikovancev imajo posamezni narodi, kajti j&sno je, da se odlikuje z osebo ludi narod, h kateremu pripada. 65 Vseh odlikovanj je bilo podeljenih 156. Med zavodi, odlikovanimi z nagrado za mirovna prizadevanja, navajamo «Zavod za mednarodno pravo v Gentu» (Belgija) odi. 1. 1904. — «Modnarodni mirovni urad v Bernu» (Švica) — odi. 1. 1910. — in «Odbor Rdečega križa v Ženevi» (Švica) — odi, 1. 1917. Med odlikovanimi osebami je tudi pet žensk in sicer: Marija Curie rej. Skloclcvska v Varšavi na Poljskem. Ona je edina med vsemi sto petdeset in dvema osebama (zavodi so odšteti), ki je bila dvakrat odlikovana in sicer 1. 1903. za fiziko v družbi s svojim možem Pier-re-jem in učenjakom .Becquerelom za odkritje važnih radioaktivnih prvin: radija in polonija, in 1911. za, kemijo radi njenih zaslug za nadaljni razvoj kemije. Berta ven Suttner roj. grofica Kinsky v Pragi. Dobila je 1. 190. nagrado za mir, ker se je z romani kakor tudi s predavanji in članki potegovala za mirovno idejo. Selma Lagerlof roj. v Marbacki na Švedskem. Dobila je 1909. nagrado za literaturo. Nekaj časa je bila učiteljica, a se je kmalu posvetila izključno pisateljevanju. Njeni romani, v prvi vrsti «Gosta Berling», so prevedeni v vse kulturne jezike. 66 Grazia Deledda roj. 9. oktobra 1875. v mestecu Nuoro na Sardiniji. Tudi ona je bila učiteljica, a jo je notranje zvanje gnalo med pisatelje. Odlikovana je bila z nagrado za književnost 1. 1926, Vsa njena veličina tiči v njenih romanih in novelah, v katerih opisuje življenje svojih rojakov-Sardencev Sigrid Undset roj. v Kallundborgu na Norveškem. Nagrada ji je bila priznana 1 1928. za književnost, ker je tako krasno opisovala življenje na severu v srednjem veku. Najznameintejši njen roman je «Kristin La-vrandsdatter«. Med Italijani dobimo pet odlikovancev: Prvi je bil odlikovan z nagrado za medicino 1. 1906. skupno s Špancem Gayakom Camillo Golgi iz Brescije v Lombardiji. Bil je vseučiliščni profesor v Paviji. Leta 1870. je znašel po njem imenovano metodo, po kateri je pobarval s srebrnim nitratom živčno tvarino, da je lahko ločeno opazoval dele živčnega pleteža. Spisal je več znanstvenih knjig. Umrl je 1. 1926. 83 let star. Isto leto je dobil nagrado za književnost Giosue Carducci, roj. 1. 1833- v pokrajini Luc-ci. Predaval je o zgodovini italijanske književnosti na vseučilišču v Bologni. Njegovi zbrani spisi obsegajo dvajset knjig. Odliko- * van jo bil radi učenosti, radi svežega sloga in lirične sile. Umrl je leta 1907. Nagrado za mirovno stremljenje je dobil leto pozneje t. j. 1. 1907. Ernest Teodor Mo-neta. Rojen 1. 1833. je bil najprej vojak, boril se je za svobodno Italijo proti Avstriji, pozneje je stopil v uredništvo milanskega lista «11 Secolo», kjer je deloval skoraj 30 let. Od 1. 1870. se je posvetil mednarodnemu mirovnemu pokretu, ustanovil ital. mirovno društvo «Unione Lombarda» in razširjal z živo in pisano besedo mirovna stremljenja. Svojo nagrado je delil s Francozom Renaultom, ki sta oba skoraj istočasno umrla, prvi 10. drugi 8. februarja 1918. Četrti odlikovanec je prišel na vrsto 1-1909. z nagrado za fiziko Guglielmo Marconi, sedanji predsednik italijanske akademije. Rojen leta 1874. v Griffone-ju pri Bologni. Že kot dijaku so mu uspeli prvi poskusi z brezžičnim brzojavom. O velikanskem pomenu tega izuma za promet ni treba, da govorimo. Še je v spominu njegov poskus spomladi 1. 1930., s katerim je iz Genove sprožil električno razsvetljavo na razstavi v Sid-neyu. O peti odlikovanki, pisateljici Grazii De-leddi smo govorili že zgoraj med ženskami. Oglejmo si še odlikovane Slovane. Marijo Gurie ro. Sklodovsko smo že omenili. Henrik Sienkiewicz, poljski pisatelj. Odlikovan 1. 1905. Znan po svojih romanih: «Z ognjem in mečem», «Potop», «Pan Volo-dijowski», «Brez dogme», «Rodbina Pola- niecki», «Križarji» in po najboljšem romanu svetovnega slovesa «Quo vadiš ?». Med vojno je umrl pesnik v Švici 1. 1916- 70 let star. Vladislav Reymont, tudi poljski pisatelj, odlikovan 1. 1924. Njegov najboljši roman «Kmetje» v štirih knjigah je preveden v večino evropskih jezikov. Goriška Matica je izdala prevod njegovega romana «Pravica». Umrl je še ne eno leto po odlikovanju (5. decembra 1925). Ivan Petrovič Pavlov roj. 1.1849. v Rjasa-nu na Ruskem. Predaval je na raznih zavodih in akademijah medicino in fiziologijo. Dobil je nagrado 1. 1904. kot priznanje za njegovo delo o fiziologiji prebave. Ilija Iljič Mečnikov roj. 1. 1845. v guber-niji Harkov, bil profesor v Odesi in Petro-gradu, šel 1888. v Pariš k Pasteurju, ki mu je izročil poseben oddelek na svojem svetov-noznanem zavodu. L. 1884. je priobčil svojo teorijo, po kateri imajo bela krvna telesca lastnost, da napadajo škodljive bakterije, ki so vdrle v telo. Bil je veljak v primerjajoči embriologiji in v raziskavanju nižjega živalstva. Dobil je nagrado za medicijo skupno z Ehrlichom za svoja dela, tičoča se imunitete, nalezljivosti. Doslej (do junija 1931.) je umrlo 64 odli-kovancev (42.10%). Kot posebnost navajamo, da je med vsemi odlikovanci užival dobrote Nobelove nagrade najmanj časa italijanski pisatelj Carducci (10. dec. 1906. — 15. feb. 1907.), najdelj časa pa holandski fizik Zee-man in angleški zdravnik Roos, ki sta bila oba odlikovana 1. 1902. in ki oba še živita. Ured. Vojni pes Domače živali so med vsemi človeku najkoristnejše. Tisoč in tisoč let je potreboval, da mu je uspela njihova udomačitev. Namenoma smo rekli, da mu je uspela, ker bi danes brez domačih živali sploh ne mogli živeti. Vrsta domačih živali je različna. Pri nas imamo govedo, konja, ovco, kozo, prašiča. Na skrajnem severu bi si ljudje s temi živalmi ne mogli pomagati, ker bi jim ne mogli priskrbeti potrebne krme. Zato so si tamkaj udomačili severnega jelena. Nasprotno temu so si udomačili v vročih deželah kamelo, ki laže prenaša žejo. Med domačimi živalmi je edini pes, ki spremlja človeka povsod tako ob mrzlem tečaju kakor na vročem ravniku. Pes je bil prva žival, ki si jo je človek udomačil. Prvi ljudje so se hranili z mesom, bili so lovci. Res niso imeli za to še primernega orožja, toda zverjadi je bilo v izobilju in človek je lahko prišel do potrebnega mesa s kamenim orožjem. V istem razmerju kakor si je človek izboljševal orožje, uporabljal bron in kasneje železo, tako se je krčilo število zverjadi. Takratni lovec se je že moral mučiti, da je našel primerno žival. Šlo je vedno teže in teže, zato si je od matere narave izposodil bitje, ki mu je pomagalo s svojim nosom iztikati «vsakdanji kruh» — udomačil je psa. Od tedaj sta človek in pes nerazdružlji-va prijatelja. Rekli bi, da vlada med njima nekaka tako zvana simbijoza, radi katere ne moreta živeti drug brez drugega. Pes se je nekako prilagodil človeku in njegovim potrebam. Z napredujočo človeško omiko se je izomikal tudi sam. Človek je bil opustil lov in se lotil poljedelstva in živinoreje — pes ga je posnemal. Iz lovskega psa je postal čuvaj, pastir. Kakor je napredoval človek, v isti meri je napredoval pes in tako smo dospeli do dobe, v kateri imamo najrazličnejše pasje pasme, ki so sicer več ali manj ohra- 67 nile prvotni vzrok, ki je omogočil udomače-nje t. j. dober nos, a so si pridobile še posebnih lastnosti, kakršnih je človek od njih zahteval. Tako imamo dandanes lovske pse, čuvaje, ovčarje, vojne, sanitetne, policijske pse, hrte, dobermane, seterje, pinče, pudelj-ne, jazbečarje i. t. d. seveda med njimi še največ takih, ki pričujejo po barvi in truplu, po dobrinah in napakah, da so potomci mešanih pradedov. Zadnja, oziroma pravkar minula svetovna vojna je spravila v ospredje tudi psa. Pes se je znal prilagoditi tudi temu rokodelstvu, dal je človeku na razpolago svoj nos, zvestobo, inteligenco in pokorščino in postal tako v pravem pomenu besede — vojak. «Vse je že bilo!» je vzkliknil modri Ben Akiba. Tako tudi psa niso uporabljali v vojne namene samo v zadnji, svetovni vojni. Zgodovina nam pripoveduje, da so se v ta namen že v davnib časih posluževali psa, čeprav nekoliko drugače. Takrat so zahtevali od psa, da je velik, močan, divji, ker le tak je lahko služil pri napadu in pri obrambi, medtem ko se dandanes zahteva od njega, da nadomesti te lastnosti z inteligenco. Sarmati so živeli ob Črnem morju. V boju z Rimljani so ti nomadski narodi pošiljali svojim sovražnikom naproti cele trume psov, s katerimi so imeli Rimljani težkega posla. Eden zadnjih sarmatskih vladarjev se je na pse celo bolj zanesel ko na človeka in jih imel cele trope za svojo telesno stražo. . Ko so širili Rimljani svojo državo, so prišli v boju z raznimi narodi zopet v dotiko s psi. Tako pri obleganju Korinta (1. liti. pred Kr. r.). Po nemarnosti straže so jih napadli Korinčani, kojih psi so se tako zagrizli v Rimljane, da so ti le z največjim naporom in le radi svoje premoči zmagali. V vojni s Cimbri pri Verceli (1. 101. pred Kr. r.) so sicer Rimljani premagali svoje nasprotnike, toda imeli so še mnogo truda, preden so zavzeli tudi tako zvane «vozne trdnjavo«, za katerimi so se cimberske žene in psi še dolgo uspešno branili. Tako so Rimljani sčasoma sami začeli upoštevati psa kot pomagača v vojni Konzul Pompej Kato se je poslužil psov, da je z njimi prepodil Sardince iz njihovih skrivališč, kar bi se mu sicer ne bilo posrečilo (1. 231. pred Kr.). Na stebru Marka Avrelija je videti psa ob boku bojujoče se čete. Na nekem reliefu v Ilerkulanu je videti trdnjavo, ki jo branijo psi in tu so ti branitelji že opremljeni z železnimi oklepi in bodečimi ovratnicami. Kakor piše rimski vojaški pisatelj Vegecij, so imeli vojaki po irdnjav-skih stolpih po več psov, ki so s svojim nosom kmalu zavohali sovražnika in pripomogli s tem, da so se branitelji pravočasno pripravili. V bitki pri Maratatonu (I- 45JO. pred Kr.) — piše Elijan — se je neki pes v spopadu s Perzijci tako izkazal, da ga je najboljši takratni slikar Polignot iz Tarza ovekove-čil z gospodarjem vred. Isti pisatelj pripoveduje, da so se Magnezijci v bojih z Efežani posluževali vojske, ki je bila sestavljena iz treh vrst: v prvi vrsti so stali psi, v drugi sužnji in šele v tretji so stali pravi vojaki. Znani starogrški zgodovinar Ilerodot piše, da se je perzijski kralj Kserks posluževal pri svojem pohodu na Helence indijskih psov. Ko je špartanski kralj Egisipol (1. 385. pred Kr.) oblegal Mantinejo. je izpustil okrog mesta pse tako, da so oblegane meščane popolnoma odrezali od zunanjega sveta. Filip Macedonski je premagal Trakijce. Njihovi ostanki so se poizgubili po gozdovih in odtod vedno napadali njegovo armado, dokler jih ni dal s psi poiskati, nakar jih je popolnoma uničil. Strabo piše, da so si Keltje v bojne svrhe naročali zato primernih psov (dog) iz Angleškega, Psa najdemo pogostoma tudi v srednjeveških vojskah. Henrik Angleški (1509 1514) je v vednih prepirih med cesarjem Karlom V. in Francem I. pomagal zdaj temu zdaj drugemu, kakor mu je pač kazalo. Re-. dil je na tisoče bojnih psov. Nekoč jih je 400 prepustil Karlu V., ki se jih je zelo razveselil in ki je nato vzpodbujal svoje vojake: «Glej-te, da boste tako pogumni in vztrajni ko ti psi!» In res so se psi v bitki pri Valenciji tako izkazali, da je zmagal cesar Ivarl. Pri Granzonu (1. 1476.) in istega, leta tudi pri Murtenu so spustili Švicarji nad Burgundce, ki jim je poveljeval Kari Drzni, tolpe psov. Španci so uporabljali pse, da so z njimi obvladali Indijance na Kubi in San Domingu, enako Angleži na Jamaiki. Pri napadih na konjeništvo so opremili pse z oklepi in ostmi, s katerimi so ranili konje in tako spravili zmedo v sovražne vrste. Celo posode z ognjem so jim pritrjali na hrbet in jih zapodili v sovražni tabor, da ga zažgo. V novejši dobi so se Francozi posluževali psov, da so z njimi udušili upor Kabilov. Tudi Napoleon je imel pri svojih pohodih vedno nekaj psov s seboj. Pripovedujejo, da je prinesel v hitki pri Austerlitzu neki pes uplenjeno polkovno zastavo nazaj in bil za to javno odlikovan. Tudi Turki so rabili pse pri svojih pohodih. Nameravani naskok na Akropolis pri Atenah je zabranila le pasja čuječnost, V ameriških vojnah so tvorili psi strah in grozo sovražnikov. Na Filipinih so bili bojeviti Moslemi skozi sto let prava nadloga, dokler jih Španci niso pregnali iz njihovih skrivališč med grmovjem s psi. Kompanija prostovoljcev «Kakatekas» v Meksiki bi se bila ubranila svojih nasprotnikov, ako hi jim lile ne bili zastrupili psov- 68 Leta 1882. je uporabljala tudi Avstrija pse v Krivošiji in zabranila po njihovi ču-ječnosti marsikak nenaden napad. V ru-sko-japonski vojni so si Rusi naročili iz Nemčije večjo množico psov, ki niso služili naravnost v bojne namene, ampak so imeli le nalogo iskati ranjence. Psi so se za ta posel zelo dobro izkazali in tako so prvič pokazali svoje dobre lastnosti kot sanitejski psi. Med zadnjo vojno, v kateri so postale bitke na odprtem polju zeio redke in so se nasprotniki zarili v strelske jarke, je izgubil pes kot napadalec svojo veljavo, a radi svoje čuječnosti in zvestobe je vkljub temu ohranil svojo vrednost. Prenašal je tudi poročila in povelja, ako je bila pretrgana telefonska zveiza. V majhni meri je prenašal tudi municije. Vojaški psi kot vprežna živina. Gotovo se še spominja mnogo bravcev, ki jim pridejo te vrstijce v roke, nekdanjega življenja po strelskih jarkih, zato ne prezrejo še druge pasje dobrine. Kako so se bile tedaj razmnožile podgane! Ti gnusni glo-davci so postali vojaku prava nadlega, ki bi bila še večja, da niso psi tudi v tem oziru napravili svoje dolžnosti in pomorili na tisoče podgan. Drugo nalogo je rešil pes v blaginjo človeštva kot Samaritanec — sanitejski pes. Znan je bernliardinec Bari, ki je na prelazu Sv. Bernarda v desetih letih rešil življenje 40 ljudem. Zato so mu v Ženevi postavili kamenit spomenik, pred katerim stoji vsako leto enkrat častna vojaška straža. Nagaeen stoji pes v mestnem muzeju in nosi okoli vratu pripeto zlato kolajno za zasluge. V Nemčiji, ki slovi po svoji visoko razviti pasjereji, so že leta 1893. ustanovili «družbo za. vzgajanje sanitejskih psov». Kolike koristi je bila ustanovitev tega društva, vidimo lahko iz dejstva, da je društvo I. 1916. dalo vojni upravi na razpolago 3200 psov, ki so bili vsi popolnoma izučeni za samaritansko delo. Seveda se je to število postopoma višalo in ker je potreba vedno naraščala, so v ta namen pritegnili še izu-čene policijske pse. ki so pa morali napra- viti še nekak «nadaljevalni tečaj», preden so odšli na fronto. Ustanovitelj gori omenjenega društva J. Bungartz, ki slovi tudi kot zoolog in slikar, ima na tisoče pisem, s katerimi se mu vojaki zahvaljujejo za ustanovitev društva, ki jim je po svojih psih rešilo življenje in jih tako vrnilo svojcem. Koliko tisoč slučajev pa sploh ni prišlo v javnost! Toliko lahko rečemo, da je pes v tem pogledu sijajno rešil svojo nalogo in postal vojni saniteti neobhodno potreben, posebno, ker se je moglo vršiti iskanje ranjencev radi obstreljevanja le ponoči. Kako velikega pomena je vzgajanje sanitejskih psov, vidimo iz tega, da so jih začeli vzgajati tudi po drugih državah. Posebno častniki se zanimajo za te pasje šole in tako se udeležujejo teh tečajev v Nemčiji dandanes že častniki iz Italije, Anglije, Ho-landske, Francije in tudi drugih držav. Nemčija nam je za vzgajanje psov v vzgled še v drugih panogah. Imajo posebne šole za vzgajanje ovčarskih, obmejnih cari-narskih, železnicarskih 111 poštnih psov. Posebno simpatično je vzgajanje psov, ki služijo slepcem za vodnika. Vojna je vzela vid, ta najdragocenejši dar božji, tisoč in tisoč ljudem in jih potisnila v neprodirno temo. Imovitejiši slepci si lahko privoščijo človeškega vodnika, a na žalost slepota tudi revežem ni prizanesla. Da služi pes za vodnika slepcem, je bilo že prej v navadi. Toda Bosanska volkulja, izučena za policijskega psa povečano število slepcev je ustvarilo večjo potrebo takih štirinogatih dobrotnikov in tako so ustanovili pasje šole, kjer se psi sistematično vzgajajo v ta namen in se izroči pes slepcu oziroma slepec psu šele potem, ko je pes z dobrim uspehom napravil javni izpit, da ostaneta do smrti nerazdružljiva prijatelja, ki ju veže najiskrenejša ljubezen. Koliko inteligence, razuma mora pokazati .pes-vodnik, si skoraj predstavljati ne moremo. Opozarjati mora gospodarja na vsako pretečo nevarnost, na vsak najmanjši 69 jarek, na vsako stopnico, brati mu mora raz obraz željo, kam naj ga pelje in marsikateremu slepcu je vrvica, ki ga spaja s psom, edina vez, ki mu omogoča stik z življenjem. I)a pes tudi tu vrši z največjo vdanostjo, vestnostjo in zvestobo svojo nalogo, nam dokazuje statistika, ki je ugotovila, da se je ponesrečilo več slepcev, ki so bili prepuščeni neodraslim ljudem, kakor pa onih, ki so prepustili svoje žalostno življenje štirinož-nemu vodniku. Posebno mnogo slepcev s pasjimi vodniki je videti v Berlinu, tem mi- Psu — voditelju slepcev so postavili v Berlinu spomenik. lijonskem mestu, kjer se giblje po ulicah nepretrgana vrsta avtomobilov, da zdrav človek ne more na drugo stran ulice, pač pa se to posreči slepcu. S primernimi, a strogimi odredbami je to popolnoma urejeno. Slepčev pes-vodnik se ustavi pred vrsto avtomobilov, zalaja, nakar mora najbližji avtomobil dati s trobilom predpisano znamenje, ustaviti se, na to se ustavijo vsi avtomobili za prvim in pes pelje lahko izročenega mu slepca črez ulico. Za njima se vrsta avtomobilov zopet strne. R. Šebenik. Pes vodi slepca: Pozor, stopnice! Pes se je ustavil in ne pusti varovanca dalje. Fantič je Fantič je bil vesel, lepo je žvižgal, lepo pel, v hladnem je jutru kositi začel. Škrjanček pravi: sek, sek, sek, pojdem kosit travico, na zeleni travniček pod jasno to nebo. bil vesel. Tičica mi žvrgoli, dekleta prebudi, vsaka, vsaka hitro naj si srpek naostri. Petelinčki lepo pojo, fantje skozi vas gredo, že dekleta vstajajo, na polje ze gredo. Narodna. 70 O mleku Nemško mesto Leipzig porabi na leto 700.000 litrov mleka, da pogosti z njimi 27.500 šolskih otrok t. j. polovico vseh šolarčkov. Vsak otrok dobi na teden četrtinko litra čistega mleka, eno četrtinko pa s kakavom, z zdrobom ali s kako drugo z mlekom pripravljeno jedjo. S čistim mlekom dobi vsak otrok zemljo ali kos črnega kruha. Uprava mesta ne polaga vse važnosti na uživanje mleka, njej je do tega, da vzgoji svojo mladino, da bo poznala vrednost mleka in ga uživala tudi doma v čim večji meri. Saj je prav šola najprimernejši kraj, kjer se otrokom vedno lahko ponavlja in zabičuje, da spoznavajo vrednost mleka, njegovo re-dilnost in važnost za življenje. Šola jo ob enem tudi kraj, kjer vzgajamo telo, kjer pripravimo otroka k spoznanju, da je odgovoren za blaginjo svojega telesa. Zlobno je, ako mučimo želodec z raznimi neprimernimi jedili, ako zastrupljamo kri z alkoholom, nikotinom, kofeinom ali celo s kokainom. Bolje se pohladimo s čistim, mrzlim mlekom ko s pivom ali vinom. Z mlekom se ob enem hranimo in porabimo pri tem mnogo manj denarja. Precej starokopitni smo radi, vendar se je začelo tudi med nami širiti pojmovanje o koristnosti mleka, zato pa vedno pogosteje uživamo — črno kavo! Skoraj neverjetno se čuje, a je resnično. Po naših gorah ni skoraj najti vasi, ki bi ne imela mlekarnice, kar je samo ob sebi hvalevredno, saj je mlekarstvo dandanes skoraj edini vir dohodkov, le škoda, da se pri tem pretirava. Vsak naprstnik mleka gre v mlekarno, doma je pa kopica otrok, ki poznajo mleko le po barvi. Ako koristi meščanu uživanje mleka, ga poceni hladi in hrani, zakaj noče živinorejec tega uvideti in kupuje dražja jedila, ki nimajo mlečne redilnosti? Oddaja mleko, prevozne stroške mora seveda nositi sam, rediti mora razne prekupce, kupuje drugo blago, plačuje zopet prevozne stroške, daje dobička raznim trgovcem in prinese domov nekaj, kar je manj vredno od mleka, ki ga ima doma in bi se lahko okoristil z njim brez prevoznih stroškov in brez dobička raznim trgovcem in prekupcem. Na prvi pogled bi bilo misliti, da je to nekam upravičljivo, češ, kmet se je mleka že preobjedel in kakor si vsak drug človek rad privošči nekoliko izpremembe v hrani, zakaj bi to zabranili kmetu? Resnica je pa popolnoma drugačna: Kmet použije dandanes manj mleka in mlečnih izdelkov ko meščan in prav pri meščanu ne opazimo v tem pogledu nikakega prenasičenja, ampak o-bratno. Po mestih se uporaba mleka množi. Ako bi znal kmet to izrabiti, da bi namreč uporabljal več mleka doma, bi si s tem neposredno koristil. Pomisliti moramo, da je mleko najideal-nejša hrana, ki je ne morejo nadomestiti nobeni preparati. Posnemajmo naravo, ki je v tem naša nezmotljiva skrbna mati, naša najboljša učiteljica. Ona je v hrano določila vsem sesavcem materino mleko in ta hrana je najboljša, najprimernejša in ob enem najcenejša. Eskimojske, laplandske in druge na skrajnem severu živeče matere doje svojega otroka po več let. Pameten živinorejec ne odstavlja telet po štirih ali petih tednih, vsaj ne onih, katere bo rabil za dom ali za pleme, pač pa jim pušča to naravno hrano po dva in tudi tri mesece. Iz tega lahko razvidimo, da ni stavila narava nikake meje, ampak jo začrtujejo druge okolnosti. Mleko pa je in ostane najprikladnejša hrana tudi v našem poznejšem življenju. Krajšati otroku uporabo mleka, je greh. Posebno tedaj, ko gonimo živino na pašo in je radi tega mleko izredno bogato vitaminov, ga moramo privoščiti otrokom posebno spomladi, ko nimamo še sadja in so vitamini za razvijajoče se telo neobhodno potrebni. Več mleka pa tudi nam odraslim ne bo škodilo. Kako blagodejno vpliva ob vročini nekaj kozarcev-kislega mleka, je znano. Sicer je posneto mleko radi odstranjene maščobe manj vredno od celega neposnetega, a ima vendar v sebi dovolj koristnih snovi, ki jih ne moremo zlepa nadomestiti z drugo hrano. Uživanje mleka se vedno bolj širi med športniki. Vsak telesni šport je združen z nekim naporom in spremljajočo ga žejo. Uživanje alkoholnih pijač zoper žejo je škodljivo in nezdružljivo z namenom športa, zato si dandanes gase žejo z mlekom. Iz higi-jeničnih razlogov je sicer umestno, zavreti mleko pred uživanjem, a to ima zopet napako: z vročino se uničijo vitamini. Radi kontrole je pa postala nevarnost oljužitve po presnem mleku tako malenkostna, da uporabljajo športniki izključno neprekuhano, ohlajeno mleko. Mleko uživajo kot ohlaje-valno pijačo in kakor ni dobro gorko vino, da niti ne govorimo o mlačnem pivu, tako mora biti tudi mleko hladno, ako hočemo doseči namen. Krompir je hrana, brez katere bi dandanes ne mogli izhajati. Te važnosti pa ne zasluži krompir radi redilnosti, pač pa radi okolnosti, da se da mnogostransko uporabljati. Uživamo ga kuhanega, pečenega, cvr-tega, dobivamo ga na mizo z raznimi solatami, v kuhinjah, celo torta se da napraviti iz krompirja. 71 Enako je z mlekom. Uživanje mleka v vedno enaki obliki bi dovedlo gotovo do nekakega prenasičenja. Toda dandanes smo se otresli nekdanjih predsodkov in uporabljamo mleko v slučajih, pri katerih bi se naše stare matere zgražale. Razne zeljnate prikuhe imajo okus po sirovini. Ta okus odstranimo z dodatkom mleka. Mnogim naravno mleko ne ugaja. A poskusite dodati mleku nekoliko limonove-ga soka in videli boste, kako imenitno pi- jačo ste si pripravili. Mešajte z mlekom oaa-linovec, sok smukvic in druge rastlinske sokove in sami se boste prepričali, kako vas je taka pijača osvežila. Naloga današnje gospodinje je ta, da vzdržuje z majhnimi stroški družino zdravo, svežo, veselo, ji daje veselje do dela. To pa ni mogoče, ako prezira vrednost in ceno mleka. Vzgajajmo našo mladino k uživanju mleka in bodimo prepričani, da nam laka vzgoja pripomore do zdravega naraščaja. Kako se je razvijala tehnika Po dr. ing. Horvvilz-u. Pri motrenju razvoja tehnike ne priha jajo v poštev toliko zgodovinski podatki, kakor recimo pri zgodovini te ali one države oziroma tega ali onega gospodarstva, marveč tiči vse težišče prav v razvoju samem. Brez vsakega pomena bi bilo, ako bi se tudi tu krčevito držali običajne razdelitve: stari srednji in novi vek. Tehnika je bila in je seveda z gospodarskim in družabnim razvojem kakor tudi s kulturnim napredk >m vedno tesno združena. Ne smemo si pa predstavljati, da se pojavljajo bistvene novosti v vseh teh strokah istočasno. Tehnika hodi pač svoja pota: lahko zaostaja, ko jo daleč prehitevajo plodovi vojnega, državljanskega ali umetniškega duha, lahko pa nadaljuje nemoteno svojo pot, medtem ko upropašča-jo pogubni politični preobrati marsikak narod in dvigajo druge na površje. Radi tega je koristneje, ako si razdelimo zgodovino razvoja tehnike na nekatere stopnje. Posebna imena za posamezne stopnje niso brezpogojno potrebna, zadostuje, ako navajamo stopnje, po vrsti. Pradoba Tehnika je bila na svetu že v pradavni dobi. Vsako živo bitje skuša, kako bi smo-treno samo ustvarjalo. Prizadevanje, doseči najvišje učinke z najmanjšim trudom in najmanjšo tvarino, lahko opazujemo že pri najnižjih vrstah rastlinstva in živalstva. Prilagoditev ni nič drugega ko izobrazitev primernih oblik in načina, kako se vesti v boju z okolico. I)a imajo rastline večkrat neobičajne tehnične priprave, je znano že več desetletij, čeprav se v tem oziru marsikaj pretirava, marsikaj omalovažuje. Prav tako imajo živali večkrat posebne tehnične zmožnosti, ki se omejujejo seveda le na določeno smer. Gnezdo nudi, da omenimo le nekaj, dovolj priložnosti1, razviti vsakovrstno konstruktivno in tehnološko nadarjenost in nekatere živali, kakor n. pr. avstralski prebivalci listnatih dreves, grade gnezda v svojo zaba- vo in ne za svoje bivališče; nekatere vrste mravelj obdelujejo svet kakor kaki poljedelci in bober je mojster pri vodnih zgradbah. Človek pa — tako so domnevali — naj bi bil edino bitje, ki uporablja tuje orodje t. j. orodje, ki je izven njegovega telesa. A tudi ta domneva se je* izkazala za napačno, kajti ugotovili so, da uporabljajo opice in sloni ob tej ali oni priliki, ne da bi jih do tega dovedel kak vpliv bodisi ujetništva ali krotitve, razne predmete kot tolkače. Pračlovek je znal uporabljati najenostavnejša orodja, drugače si ga skoraj predstavljati ne moremo. Od te prve stopnje tehnike nimamo nobenih ostankov. Človek je živel tedaj mogoče v skupinah, omejen le na nekatere kraje zemeljske površine. Za orodje ali orožje je uporabljal v začetku te dobe lesene dele, ki jih je prilično mimogrede pobral, nekoliko prilomil in jih na ta način napravil uporabne. Po uporabi je take predmete nemarno zavrgel. Kamni, ki jih je radi njihove posebne oblike sam izbral in pobral in ki jih še ni samovoljno oblikoval, so mu služili v enake namere- Tudi živalske organe, kakor zobe in kremplje je uporabljal pračlovek tako, kakor" jih je videl uporabljati njihove lastnike, ko so bili še živi. Ogenj. Uporaba ognja označuje drugo poglavje v razvoju tehnike. Najprej se je razvila sposobnost, da je človek uporabljal ogenj v razne namene, pozneje se je pridružila tej sposobnosti še umetnost, napraviti, zanetiti ogenj. V tej dobi je začel človek izoblikovati posebno učinkovati orodje iz kamna in kosti. Izdelovanje takega orodja je zahtevalo po naših današnjih pojmih večkrat zelo dolgo dobo. Orodje je pa pri tem postalo že lastnina; po dovršenem opravilu ni več zavrgel človek brezbrižno orodja. Seveda ni bilo tedanje orodje nič drugega ko nastavek na najvažnejše orodje vsakega človeka, na njegovo roko. Največ dela napravlja v tej dobi še vedno človeško telo, orodje se samo od sebe še ne giblje, niti ono, ki je sestavljeno iz več kosov. Vrtenje Le polagoma in še neizrazito se prikazuje že ona novost, ki vtisne tretji stopnji razvoja svoj znak, namreč vrtenje. Roka, o-klepajoča orodje, pritiska isto, vrteč ga v tvarino, kamen ali kos lesa kroži, pritrjen na ovijavko okrog vrteče se roke. Dalje se pa ni mogel razviti ta najznamenitejši tehnični pojav človeštva. Šele tretja stopnja je prinesla višjo tehniko vrtenja. Pojavijo se kolo — prvotno bržkone na enem samem mestu naše zemlje, ki je moralo biti nekje v srednji Aziji — in tri važne naprave, vse izpeljane iz kolesa: lončarski kolovrat, stružnica in vrtilni mlin, ne' morda istočasno, pač pa skoraj gotovo po stoletjih, da, celo tisočletjih, ločena druga od druge. S to stopnjo se je pa razdelilo človeštvo Mnogi narodi so zaostali na tem mestu. Samo velika evropsko- azijska skupina, h kateri prihaja še Afrika oh Sredozemskem morju, je dosegla tehniko višjega vrtenja. Ostala Afrika, potem vsa Amerika, Avstralija in otočje Tihega oceana niso poznale ne kolesa niti kake prej navedene, od kolesa izhajajoče naprave. In tu se kaže, da ni neobhodno potrebno, da bi spremljal državljanski in vojaški, družabni in umetniški razvoj istočasno tudi napredek v tehniki, kajti tudi stare velekulture ameriških narodov niso prekoračile tretje stopnje razvoja tehnike, a zaslužijo vkljub temu naziv: velekulture. Pri prehodu k zgodovinski dobi — kolo se je pojavilo v praveku — opažamo, da so bili vsi kulturno in tehnično visoko stoječi narodi naseljeni v dolinah ob velikih rekah. Izrabljali so toke z njihovim perijodičnim naraščajem in padanjem. Zato se je tudi začela razvijati vodna zgradba. V tej dobi sta dosegli pridobivanje in obdelovanje kovin velik pomen. Poleg tega so se zidale obširne, da, celo ogromne stavbe iz kamna. Organizacija je dovedla do razcvita vojno tehniko in promet in organizacija je bila zopet, ki je obvladovala z ustanovitvijo suženjstva delo širših množic. Uporaba naravnih sil S tem, da so začeli ljudje uporabljati naravne sile, je stopil razvoj tehnike v četrto stopnjo. Prva prosta energija, ki si jo je človek usužnjil, je bila veter pri uporabi jadrnic. Ta pridobitev se je razširila tudi pri narodih z nerazvito kulturo, a ni napredovala. Izraba vode in vetra pri strojnih napravah je zopet omejena na veliko evrop- sko-azijsko skupino in oba izuma imata svoj izvor skoraj gotovo v zahodni Aziji. Evropa se odlikuje v tej dobi najprej v Grčiji in potem v Rimu kot voditeljica v tehniški stroki. V Grčiji snujejo eksaktno naravoslovje in grade mehaniko na matematični podlagi. Toda znanstveniki in tehniki so družabno še strogo ločeni; komaj da se poznajo med seboj. Radi tega se tehnika ne more razcvitati. Samo v vojni stroki, kjer gre večkrat za obstoj celega naroda, posegajo uspešno vmes tudi teoretično izobraženi možje, razvijajo recimo oblegovalno tehniko do izredne višine in izumljajo novo orožje. Rim izpopolnjuje organizatorično to, kar je ustvaril grški duh. Težnja se nagiba pri tem k črezmernosti, ogromnosti; rokodelstvo doseže, vsaj v velikih državnih delavnicah, industrijski značaj, grade se neštete ceste. Na silostroj t. j. na stroj, ki bi ga gnala kaka sila, pa ne naletimo tako pogostoma. Vodna kolesa nahajamo sicer v prvih stoletjih po Kr. v zmernem številu, toda njihovo delo, njihov uspeh je malenkosten in nji bova uporaba, se omejuje le na. mline in žage. Preseljevanje narodov Neznanski preobrati, ki jih je povzročilo preseljevanje narodov, so raztreščili stari zemljevid Evrope. V tehniški stroki ni povzročilo uničenje svetovne rimske države nobene velike izpremembe. Seveda je trpelo vse, kar je bilo v zvezi z organizacijo, pred vsem vojna tehnika in promet; udobje in razkošje sta pojemala, izdelovalna tehnika je pa stopala korakoma po svoji poti. Že v zgodnjem srednjem veku izkoriščajo ljudje vedno bolj vodno silo, pozneje uporabljajo tudi mline na veter. Uporaba smodnika preobrazi vojskovanje, rudarstvo se razcvita, izumljajo se številni izboljški pri orodju in pripravah in vse tehniško prizadevanje je doseglo svoj višek v kulturno do tedaj najpomembnejšem činu človeštva: v izumu tiskarstva. To peto stopnjo razvoja so dosegli tudi nekateri kulturni narodi izven Evrope; podrobnosti nam pa niso znane. Vsekakor lahko trdimo, da je prekosila islamska svetovna država, čeprav je bilo njeno življenje le kratko, pridobitve zahoda v mnogih strokah-Vzhodna Azija (Kitajska), ki je prišla do konca srednjega veka le malokdaj v stike z Evropo, je popolnoma samostojno do tedaj prav tako napredovala ko Evropa. Tudi na skrajnem vzhodu so se izrabljale v omejeni meri naravne sile, mnogotero orodje in pomenljive naprave so bile splošno v rabi in tudi tiskarstvo so tam izumili — celo še prej kov Evropi. , To pokrajine pa niso nikdar prekoračile te pete stopnje razvoja. Zahod t. j Evropa je pa nasprotno v naslednji dobi ustvaril današnjo tehniko in s t.eni položil podlago svoji svetovni vladi. Delovni stroj Šesto stopnjo lahko smatramo za rojstni čas delovnega stroja, čeprav sega njegov začetek precej nazaj. Stroj gonijo često živali in ljudje, a češče se že uporabljajo naravne sile. Tehnika koraka v tej dobi, v kateri se izumljajo neštete novosti in izboljšave, le počasi naprej, do kakega odločilnega preobrata pa nikakor ne more priti. Brezpogojno premoč preskrbi Evropi tehnika le v vojaški stroki in jo tako usposobi, da si osvoji širne pokrajine, v katerih žive narodi, ki niso tako napredovali v vojnii tehniki. V tej dobi se zopet pridobe mnoge organizato-rične zmožnosti, ki so se bile po starem veku porazgubile; rokodelstvo se stopnjuje do tovarniškega obrata in promet se zopet povzpne približno do nekdanjega viška. TtJletni stroj Sedma stopnja, doba, v kateri še živimo, se pričenja z novostjo, ki je napravila tak preobrat kakor malo kaka stvar pred njo: t. j. toplotni stroj. Šele parni stroj, za njim še drugi toplotni motorji dosežejo velikanski vpliv pri izkoriščanju naravnih sil. Nove možnosti za te sile pripravi približno eno stoletje pozneje elektro-tehnika t. j. uporaba elektrike v tehnične namene. Poleg tega vidimo v osvojitvi zraku najdragocenejšo pridobitev v tehničnem, čeprav ne v gospodarskem oziru. Sploh sta motorizacija prometa in izpopolnitev poročevanja najbolj očitna. Izraba naravnih sil pridobiva pri proizvajanju vedno večji pomen. Neznanske količine energije se obvladujejo in vrše v skrajno zapletenih delovnih strojih delo, ki bi bilo prej brez stalnega poseganja človeka vmes popolnoma nemogoče. Seveda je postal človek na ta način nekak hlapec stroja. Čeprav uvršča zadnja pridobitev racijonal-nega izdelovanja tako zvano «delo ob tekočem traku» človeka z vso silo v proizvajalni postopek in ga napravlja s tem za del celotnega stroja, je vkljul) temu pričakovati, da ga osvobodi nadaljna mehanizacija od tega suženjstva in mu naloži edino le nad--zorovalno službo. Industrija iz živali M. P. Industrija t. j .velika obrt ali izdelovanje na debelo dobiva po veliki večini svoje sirovine iz rastlinstva in rudninstva, medtem ko zavisi človeška prehranitev skoraj docela od živalstva, vsaj dotle, dokler ne zavlada vegetarizem, zauživanje .izključno rastlinske hrane, v vsej svoji strogosti. Meso in mast, mleko in njegova izdelka: maslo in sir, jajca in med so za nas izredne važnosti. One vrednote, ki se pridelujejo vsako leto v hlevih in na pašnikih, se prav lahko kosajo s premogom in železom. A ne samo naša prehranitev, ne, deloma tudi naša obleka in obuvalo slone na živalskih pridelkih. Tako so nastale radi živalske kože razne industrijske panoge kakor strojarne, črevljarske tovarne in krznarnice. Misliti pa moramo tudi na uporabo las in ščetin, ovčjega črevesa za napravo strun, nadalje se domislimo slona in njegove kosti, želve in njene želvovine, sviloprejke, ki ji je nastal zadnje čase v tovarni za umetno svilo hud tekmec, in naposled kita, ki je ohranil svojo važnost edino le kot zalagatelj masti, medtem ko je zatemnela njegova slava kot dobavitelja zob, odkar ne nosijo več ženske steznikov. Posamezne živalske vrste so mnogo bolj koristne, kakor si splošno predstavljamo, a poleg tega so še druge vrste, ki jih upošteva industrija, o katerih pa nima pravega pojma človek, ki se s tem ne bavi. Predstavljajmo si vola, ki so ga pravkar zaklali v klavnici. Ali se od njega še kaj drugega uporablja ko meso, kosti, mast -in kri, v kolikor pridejo te stvari v mesnico? Seveda, in če se ponašajo čikaški klavni-čarji, da se od njihovih prašičev ne da uporabiti edino le kruljenje, potem lahko trdimo z mirno vestjo isto o volu, samo da postavimo namesto kruljenja mukanje. Preskočimo njegovo dragoceno kožo in ponudimo se nekoliko pri njegovem črevesu. Črevo ne služi samo klobasam, njegova uporaba je najraznovrstnejša: slepo črevo ali vsaj njegova gorenja kožica je neutrpna v zlatoklep-stvu, pri izdelovanju zlate pene; iz obisti se dobiva v zdravilstvu važni adrenalin, tva-rina, ki zožuje žile^in ustavlja na ta način kri, posebno pri operacijah v nosu; žolč ne prihaja samo v lekarno, ampak tudi v mi-lovarnico, v delavnico miniaturnega slikarja, takega, ki slika najfinejše sličice, v tovarno za* izdelovanje papirja in v knjigoveznico. Tudi roženinar čaka na del volovskih ostankov. Tako pridejo parklji v gumbar-nico, iz parkljev dobljena" mast služi urar-jem in finim mehanikom. Trebušna slinavka je zopet velike važnosti za zdravnika, iz nje se namreč pripravlja pankrealin, s ka- terim se zdravi motenje črevesnega delovanja. in se pospešuje prebava. Pred vsem pa moramo omeniti albumin, ki je neutrpen v sladkorni čistilnici, v katunarnici (tovarni za izdelovanje bombaževe tkanine) in pri pripravljanju fotografskih papirjev. Kaj je ostalo torej od vola neuporabno? Nič, vse se je uporabilo, celo kosti, iz katerih se izdelujejo po odstranitvi masti tako zva-no kostno oglje, uporabno v tovarnah za glicerin, parafin in sladkor, nadalje kostni pepel, važen pri izdelovanju mlečnega stekla i. dr., in na vse zadnje še kostna moka, ki se ceni kot izborno gnojilo. Če ne gre za vola, pač pa za kravo, potem je bila ta že tačas, ko je še živela, v službi industrije. Iz njenega mleka dobivamo koristno sirnino, ki je temeljna snov za galatit, roženasto tvarino, ki se da z lahkoto upogniti in stisniti. In druge domače živali? Konj nam dobavlja tako zvano liipursko kislino, iz katere se je izdelovala kislina benzoe, tele daje sirilo ali sirišče, ki se rabi v sirarnah, tele in prašič dajeta pepsin (pepsinsko vino pospešuje prebavo), mačka kirurgično šiv ilo in celo pes žrtvuje svoj pasjak za strojarne. Naj omenimo le mimogrede, da je izdelovanje vonjav navezano na mošek (mo-šus) in cibet, da dajejo razne vrste jeseter ne samo ikre (kavijar), ampak tudi važno čistilo, tako zvani vizji klej, da se iz luskin malih klenov izdeluje izvleček, ki je neobhodno potreben za izdelovanje umetnih biserov, in da se uporablja ribja moka kot izvrstno gnojilo. Od nekaterih rib črnic ali sip se uporablja njihova edina Kost za fina livarska tvorila (modele) kakor tudi kot likalni prašek, njihov mošnjiček nam daje temnorjavi sok, sepijo, ki je zelo čislana barva. V prejšnjih časih so nabirali z veliko vnemo košeniljke (škrlatne uši), ker so dajale rdečilo karmin. Spomnimo se ob tej priliki tudi še nižjih bitij, kakršne so korale in gobe, ki so dandanes neutrpni predmeti našega gospodinjstva. Naglašati moramo, da so celo že davno izumrle živalske vrste najnižje stopnje za nas velikanskega pomena. Pravek na,m je zapustil ogromne plasti kremenastih oklepov najmanjših živi, močelk itd. in ta kremenasta zemlja se uporablja pri izdelovanju vo-denastega stekla, cedilnikov, pred vsem pa dinamita, tega brezpogojno najvažnejšega raznesila. Petrolej, sirovina, za katero se bije toliko krvavih in nekrvavih vojn, izhaja od ostankov neštetih izumrlih mastnih morskih živalic. Brez petroleja in njegovih izdelkov si pa današnje civilizacije skoraj misliti ne moremo. Kreda, ki sestoji iz ap-nenih oklepov zelo majhnih, le z drobnogledom vidnih mehkužcev, je velike važnosti v kemični veleindustriji. Naj ne zabimo ob zaključku še ihtiola, ki se dobiva iz skrilavca, prepojenega z mnogimi ribjimi ostanki, in ki se uporablja v izdatni meri v zdravilstvu. Živalstvo torej ne služi samo za to, da nam pomaga rešiti vprašanja: «Kaj bomo jedli, kaj bomo pili?», ampak nam služi tudi za obuvalo, za okraske in sploh za vse potrebščine, ki jim ustreza industrija, in sicer industrija v najširšem pomenu besede. Napake pri prašičjereji G. D o r n i k. Spominjam se, da sem nekoč bral knjigo o svinjereji. Vsebina mi je zelo ugajala, .bila je pisana z natančnostjo, vestnostjo in skrbjo, le nekaj se mi je zamerilo. Pisatelj pravi v predgovoru da je prašič ona žival, ki nam najhitreje in najceneje preskrbi potrebnega mesa. Ne vem, si je pisec nabral dokazov za to svojo trditev po ameriških prerijah, kjer se pasejo črede prašičev, broječe po 1000 glav in kjer zahteva njihova reja le malo več stroškov od onih za nadziranje črede; morda je prišel do tega prepričanja po obširnih bosanskih gozdovih, kjer se rede prašiči z želodom, žirom in drugo pašo tako rekoč sami od sebe — toda za naše razmere je piščeva trditev popolnoma neutemeljena in se ni malo ni dosti ne strinja z resnico. Ne samo, da nam mesar plača svinjsko meso draže od go- vejega in celo telečjega, vidimo že ob najpreprostejšem računu, da je prašič silno draga žival, koje reja se gotovo ne izplača, ako bi kmetovalec, stan torej, pri katerem pride svi-rtjereja skoraj izključno v poštev, ne bil nekako primoran, baviti se tudi s to panogo živinoreje. Želodec je namreč hud, neizprosen gospodar, ki zahteva svojih pravic od gospoda in kmeta. Kje naj slednji dobi že itak skromno množino masti in mesa, ako bi se ne bavil s syinjerejo? Denarja ni, oljka pri nas ne rase, da bi lahko nadomeščali živalsko mast z rastlinsko, maslo potujei v Trst in druga mesta, da pride kmet do najpotrebnejšega denarja. Ker se le poredkoma bavimo z rejo plemenskih svinj, moramo kriti, potrebo po mladih pujskih z nakupom. Prva napaka je torej, da smo primoran i kupiti mladiča na 75 trgu. Že za pot samo se nam zvišajo stroški in smo razen tega kupili še «mačko v žak-lju». Prodajalec nam vzame iz gnezda prašiča, prime ga za zadnjo nogo, pri čemer se mladiču podaljša truplo, hvali in hvali in po dolgem brezkoristnem prerekanju je slednjič kupčija sklenjena. Mladiča pobašemo v vrečo in hajdi domov. Hruška ne rase na leski. Kaj vemo o starših mladiča? Nič! Moremo li sklepati po starših, da se nam bo kupljeni prašič dobro redil? Svinje, ki so že količkaj odrasle, silijo že po oploditvi. Lastnik, ki mu gre ie za dobiček pri mladičih, se pač ne ozira na to, da je svinja premlada za materinstvo, žene k mrjascu in tako pridobljeni zarod nosi že v sebi vzroke, da ne izpolni našega pričakovanja. LTmni živinorejec sploh ne redi prvencev za dom, pač pa jih odda mesarju. «Umazan si ko svinja!» — to je naš pogosti izraz, s katerim hočemo poudariti ne snažnost na človeku. Prepričani smo namreč, da se «prašič ne redi, če ni umazan«. Po kmetskih kuhinjah in izbah, kjer delujejo naša pridna, ročnih del vešča dekleta, nale-timo pogosto na. stavek: «Snaga in red vdr-žujeta svet,!». A žal, le premnogokrat se dogaja, da visita «snaga in reid» le na zidu, na kosu platna, medtem ko ni deležna vsa najbližja okolica tega resničnega pregovora, najmanj pa bližnji svinjak, kjer išče ubogi šče-tinar zaman primernega prostora, da bi legel na suho. Prašič je zelo snažna žival, do umazano-sti ga primoramo mi sami, ker mu ne damo prilike, da bi se kopal in mu ne odmerimo primernih prostorov. Kakšni so naši svinjaki? Zrak že pride noter skozi razne špranje, a solncu je pot zaprta in solnca je prašič prav tako potreben ko vsaka druga žival. Neizogibno potrebno je, da preskrbimo prašiču potrebno gibanje, da si more razviti mišice. V tem pogledu grešimo prav pogostoma, saj prašiča puščamo redkokdaj na prosto in v največ slučajih prestopi žival hlevski prag, ko ga kot mladiča spravimo noter in takrat, Ob Hublju. ko ga za ušesa izvlečemo iz hleva, da ga vržemo na klop. Prašič se rad kopa, to vidimo že iz tega, da biva njegov praded, divji prašič, le po močvirnatih gozdih in se skrbno ogiblje suhih, skalnatih gozdov. Človeška in tudi živalska koža ni navadna vreča, ki v njej tiči truplo, ne, ona je važen organ za dinanjo, tako važen organ, da mu še vedno odmerjamo premalo važnosti. Pri vojaških konjih zaleže redno vsakdanje snaženje toliko kakor polovica krme in tudi pri govedi lahko opazujemo blagodejni vpliv ščeti in štriglja. Isto velja za našega ščetinarja. Ako mu že ne moremo preskrbeti, da bi se kopal, ga moramo pogosto umivati, potem osušiti, ker je izredno občutljiv za prehlad, saj ga narava ni opremila z gosto dlako kakor ovco in kozo, ampak mu odmerila le redke ščetine. Zato mora biti svinjak gorak, v njem naj ne pade toplota nikdar pod 12 stop. Le nekje sem videl, da je imel kmet dva svinjaka, mrzlega in gorkega. Tam meseca novembra ko so bili prašiči že na pol pitani, jih je spravil v mrzli hlev Ta način je sicer precej nevaren, a po naravnih zakonih upravičen. Čim večja razlika je med zunanjo lemperaturo in vedno enako toploto živalskega telesa t. j. čim večjemu mrazu je izpostavljena žival, tem več hrane potrebuje. Tako postane tudi prašič na mrazu požrešnejši in se hitreje debeli, ker mu preskrbi narava toplejši plašč v obliki masti, ki je zelo slab prevodnik toplote. Mnogo prašičev pogine v mladosti za grižo. To povzroča največ krmljenje s posnetim in kislim mlekom, ki ni zanje. iakn mleko smemo dati prašiču šele, ko je star najmanj štiri mesece in še takrat ga moramo polagoma pripraviti na to hrano. Mnogo pripomore do griže tudi nesnaga po koritih, ki so največkrat tako napravljena, da jih ni mogoče pošteno osnažiti. Korito mora imeti spodaj luknjo. Korito dobro osnažimo, ga še pošteno izplaknemo in odcedimo nato vodo skozi omenjeno luknjo. Priporočljiva so v ta namen cementasta korita, ki naj bodo vsaj znotraj popolnoma gladka, da se lahko sna-žijo. Leseno korito začne radi vedne vlage kmalu gniti, snaženje ni izvršljivo, ker se je les napil in postal tako pravo gnezdo raznih bacilov. Našel sem kmeta, ki je zagovarjal leseno korito, češ, da ostane krma v njem delj časa gorka, kar je sicer res, a ta dozdevna prednost se v primeri z napakami popolnoma izgubi. Ako je krma tako gorka, kakor je toplota v svinjaku, to popolnoma zadostuje. Kdo neki greje bosanskemu prašiču želod in kostanj? Že leta in leta zahajam v neko hišo. Pač se brišejo klopi in mize, omivajo se okna belijo prostori, a da bi osnažili kamenito posodo, kamor spravljajo pomije, nisem še videl ia tudi posoda ni bila še nikdar prazna. V takih slučajih ne morem brzdati svojega jezika, a vsi moji pogosti opomini niso vzbudili razumevanja, gospodinja me je nekam zaničljivo zavrnila: «Saj je le za prašiče!» Tako! torej! Letos sta ji poginila oba prašiča stava kake štiri mesece. Zopet sem opomnil gospodinjo, a zopet sem slabo naletel. «Vam seveda ni poginil še nobeden, ker jili ne redite!« Krmo kuhajo v bakrenem kotlu, seveda za več dni hkratu. Krma se skisa, kislina vpliva na baker, da se prevleče z zelenim volkom, ki je hud strup, a kdo bo snažil kotel ? «Saj je le za prašiče!« Takih in podobnih slučajev je dobiti prav tako pogostoma kakor popolno nerazumevanje, da potrebuje I udi prašič snage. V tridesetih letih še nisem videl slučaja, da bi se kje ponudila prašiču čista voda in ne verjamem, da bi se mi bil ta slučaj le prikril. Saj prašič dobiva pomije in te so navadno še preveč vodene! Ali! mi ne dobivamo juhe, ali ne pijemo kave, mleka in drugih tekočin? In vendar, kako radi sežemo posebno v poletni vročini po kozarcu hladne studenčnice! Pasoča se krava dobiva s svežo krmo dovolj tekočine, saj je v travi 90% vode, vendar kako rada in z vidnim užitkom se napije ob potoku, ko se vrača domov! Le ubogi prašič ni deležen te dobrote in zakaj ne? Ali ni tudi 011 žejen kakor vse druge živali? Ali mu pogasi žejo škaf brluzgastih, nesnažnih pomij? Poskušajte z njimi pogasiti žejo konju ali kozi, ki sta glede vode posebno izbirčna! Zopet smo tam: «Za prašiča je vse dobro!« Mnoge plemenske svinje so nagnjene k temu, da bi požrle svoje mladiče. Pojav obstoji v tem, da si želi žival prav tako ko človek izpremembe hrane. Opazilo se je namreč, da svinje, krmljene z raznimi mesar-simi odpadki, ne kažejo tega nagnjenja. Ako se svinja takoj potem, ko se je otrebila, polasti posteljice, se s tem nekako osladi in potem so v nevarnosti vrženi pujski. Zato moramo takoj odstraniti posteljico. Tudi se dogaja pogostoma, da prizadevajo sesajoči mladiči s svojimi špičastimi zobmi' materi hude bolečine. Svinja hlastne po mladiču, ' da se reši bolečine, a opravila je to tako temeljito, da je mladič mrtev in postane kot tak za mater dobrodošel ocvirek in posledica temu je, da se rada loti tudi ostalih pujskov. Tudi prašič je podvržen raznim boleznim in to v še večji meri kakor druge naše domače živali. Vedno je zaprt, zato pomehkužen in občutljiv, nima prilike, da bi ril po zemlji ter dobil snovi, s katerimi bi si čistil želodec, ne puščamo ga na pašo, da bi tamkaj použil marsikatero zdravilno rastlino. Podvržen je mnogim nalezljivim boleznim kakor rdečici, vraničnem prisadu, svinjski kugi, jetiki itd. Ako se pojavi taka bolezen, zapademo navadno drugi napaki. Na pomoč se kličejo sosedi in sosede, ta svetuje to, drugi drugo, poizkuša se navadno vse, kar se nam je na-svetovalo, a s tem bolezen navadno le poslabšamo. V nasprotje doslej omenjenim napakam naj navedem neko dobro lastnost naših gospodinj pri svinjereji, ki pa postane radi predavanja napaka^ «Preveč dobrega ni zdravo!« pravi pregovor. Med gospodinjami se začne nekaka tekma z namenom pokazati, katera si upa najuspešnejše in najhitreje o-pitati svojega prašiča. Mesto preproste hrane, ki bi pomagal prašiču le do rašče, mu začenjamo dajati čimprej raznih pribolj-škov, krmo mu kuhamo itd. S tem prašiča razvadimo, da postane izbirčen kakor otrok, ki je vajen sladkarij. Menda ni treba poudarjati da imamo od tega le izgubo- V najboljšem slučaju dosežemo, da se začne prašič prezgodaj debeliti, postane len, pri čemer zaostaja razvoj mišic-mesa in ker skoraj ne poznamo grenke soli, s katero bi prašiču vsaj vsaka dva tedna izeistili želodec, dosežemo s predobro, pretečno hrano prav nasprotje onega, kar smo nameravali. Prašiču smo zabasali želodec, da slednjič ne mara več krmo in mora radi tega prezgodaj pod nož. Kakor pravimo o človeku, da se ne redi od tega, kar použije, ampak od tega, kar prebavi, natančno isto lahko trdimo o prašiču. Ako ga ne razvajamo z raznimi priboljški in ne silimo vanj prezgodaj pretečnih krmil, marveč ga z natančno določenim časom krmljenja privadimo gotovi skromnosti, pri-pomoremo, da mu želodec bolje prebavlja, bolje izkorišča podano mu hrano, s čimer pač mnogo prihranimo. S kuhanjem krme, z maščenjem krompirja olajšamo sicer prašiču prebavljanje, a mu odvzamemo vitamine, katerih je njegov organizem prav tako potreben kakor človeški. Pri kuhani, zma-ščeni krani prašič uporablja le v majhni meri svoje zobovje, radi česar se isto pre- Krnica 77 malo obrabi, postane predolgo tako, da mu slednjič otežuje in ovira žretje, kar gotovo ni v korist ne njemu ne nam. Prebavila niso samo želodec in čreva, ampak tudi žrelo. Prvi pogoj za dobro prebavljanje se vrši že v gobcu. Ob žvečenju se namreč hrana meša in pregnete s ptialinom, slinovino, ki jo izločajo ustne slinavke, in šele potem se odda hrana naprej želodcu. Ako pa uživamo kuhano, zdrobljeno, zmaščeno hrano, jo lahko kar požiramo, s tem pa manjšamo ugodno vplivanje ustnih slinavk, kar se maščuje s tem, da spravi iz sebe mnogo neprebavljene iu zato neizkoriščene krme, kar nam zopet nj dobiček. Zato se moramo tudi tukaj držati neke srednje poti in tudi odraslemu prašiču, ki ga debelimo, moramo redno podajati sirov® hrane, da je primoran žvečiti. Sirova hrana vpliva tudi čistilno na želodec in veča s tem ješčnost. Vzemimo, da smo prašiča srečno spravili skozi razne neprilike in nevarnosti in ga opitali. Približal se je «domači praznik». Že na vse zgodaj vzbudi vso bližnjo okolico strahovito kruljenje in cviljenje, da si mora človek mašiti ušesa. To neprijetnost si lahko prihranimo. Kako ubivamo govedo? Z udarcem na glavo živinuče omamimo in ga zako-ljemo. Koliko muk smo s tem (prihranil)) ubogi živali, ubili smo jo tako, da se niti ne zaveda. Zakaj se tega načina ne poslužujemo tudi pri prašiču? Če se je ta način sponesel v Ameriki in drugih državah, zakaj bi se ne vpeljal tudi pri nas? Ali naj velja tudi tu izrek: «Saj je le prašič!» Smoditi mrtvega prašiča, da mu odstranimo ščetine, ni priporočljivo- Korenina ščetine ostane vseeno v koži in manjša s tem vrednost ob uživanju. Na Ivobariškem sem videl, da imajo v ta namen posebno korito, kamor polože- zaklanega prašiča, pod njega pa železno verigo. Nato oblijejo prašiča z vrelo vodo, potresejo ga s kolofonskim prahom in vlačijo verigo sem ter tja, obračajo ga in mu na ta, način odstranijo večji del ščetin s korenino vred in šele potem ga «garajo» z nožem po mestih, ki jih ni bila dosegla veriga. Mislili bi, da se je s prašičevo smrtjo že izčrpalo število napak, ki nam podražujejo svinjsko meso. Ne še! Pri našem kmetu še vedno prevladuje mnenje, da meso ne potrebuje druge zabele ko sol in se te zabele poslužujejo v preveliki meri, večkrat pa tudi v premajhni meri, sploh ne pozna nobene mere, ker potresa meso s soljo in ne ve, kdaj je dovolj, kdaj preveč, kdaj premalo. Zato je edini način, pri katerem natančno lahko do- ločimo množino potrebne soli, ta, da solimo meiso v solni raztopini, solamurnici. Zmes mesa in masti, iz katere izdelujemo klobase, mora dobiti, če hočemo, da bodo klobase primerno slane, ravno k% soli. To razmerje pa velja samo takrat, kadar smo pripravili klobase v to, da jih takoj uporabimo. Za klobase pa, ki jih nameravamo hraniti delj časa, zadostuje popolnoma soli. Suha klobasa izgubi namreč precejšen del vode, soli pa ne, zato bi bile klobase s 4% soli preslane. Tako vidimo, da je pravo razmerje med soljo in mesom, ki smo se ga namenili hraniti in sušiti, 3y2 proti 100. Torej na kvintal mesa porabim 3 in pol kg. soli, 170 gramov solitra in približno 1 kg sladkorja. Čemu so-liter in čemu sladkor? Prvi povzročuje, da ostane tudi že osušeino in okajeno meso lepo rdeče, sladkor ima soli nasprotno lastnost. Dočim dela sol, da postane meso trdo, povzroča sladkor, da postaja mehkejše in nežnejše. Opozarjam pa, da pri solamurnici, dobljeni s 3^% soli, ne upoštevam samo teže mesa, ampak tudi težo vode. V tem slučaju je vseeno, sem li porabil za napravo te so-lamurnice 10 ali 20 1 vode. Koliko časa naj ostane meso v čebru, zavisi od velikosti kosov. Manjši kosi so slani v 8 do 14 dneh, dočim potrebujejo večji kosi po tri tedne in če dodamo večji gnjati še 14 dni povrhu, nismo prav nič pogrešili. Iz čebra potuje meso v dimnik in se pri tem izpostavlja predzadnji nevarnosti. Ta nevarnost nastopa tem pogosteje posebno dandanes, ko imamo v svojem slepem posnemanju meščanov skoraj v vsaki kmečki hiši štedilnik mesto tako prijetnega domačega ognjišča. Meso se pošteno prekadi le na odprtem ognju, sicer ne tako, da bi meso kar obesili v dimnik, kjer nam ga vročina utegne pokvariti, da dobi neki neprijeten osladen okus, ampak proč od vročine, da ga zadeva ohlajeni dim. Kajenje z brinjevimi vejami daje mesu prijeten okus, ogibati se pa moramo smolnatega lesa, ker tak dim kvari okus mesa. Prišel sem tako do zadnje napake, ki jo delamo s prašičjem1 mesom. Svinjino, posebno gnjati kuhamo predolgo časa. Voda izvleče iz njega vso slast in tako dobimo le nekako tkaninasto tvarino, ki skoraj nima drugega okusa, kakor, da je slana. Še na nekaj-bi rad opozoril bravce tega članka. Izmed vseh živali, kojih meso uživamo, nam daje prašič najteže prebavljivo meso. Bodimo torej zmerni in ne višajmo cene prašičjemu mesu s tem, da se bomo morali zateči vrhu vsega še do zdravniške pomoči. 78 Št. Vid pri Vipavi. 79 Lastovica z razcepljenim jezičkom Japonska pravljica. • H. M. Biischer. V borni kočici je živel star mož s svojo ženo. V lesenem ptičniku je imel lastovico, ki jo je zelo ljubil. Žena, ki je bila hudobna, pa ni mogla trpeti živalce. Bil je vroč poletni dan. Žena je stopila do potoka, da si opere svoj kimono. S seboj je vzela skodelico rižnega škroba — nori imenovanega — da pomaže z njim posamezne dele oprane obleke in jih tako ugladi in utrdi. Med tem je krmil mož doma svojo ljubljeno lastavičico. Ko jo je bil nakrmil, je popolnoma pozabil zapreti kletko. Živalica je to opazila, smuknila je iz kletke in odletela v bambusov gozdiček. Ko je priletela do potoka, ki je pri njem bila žena že oprala obleko, se je nekoliko okopala v studeni vodi, pri tem pa opazila poleg potoka skodelico norija. Nori je imela lastovica zelo rada, zato ga je hotela pokusiti. Bila je pa neprevidna, preveč se je zaletela v skodelico, da je zabredla z nožicami v lepljivo zmes. V tem je pa tudi že začula za seboj oštevajoči in psujoči glas hudobne žene: «Še tega mi je manjkalo, da mi požreš ves nori!» Ostrašena živalica je hotela čimprej uiti, ni pa mogla potegniti svojih nožic iz leplji-. vega škroba. A že se je iztegnila roka po njej in jo zagrabila. «Kaznovati te moram!« se je zadrla starka, vzela škarje, odprla lastovičici kljunček in ji prestrigla jezik. Nato je postavila ptičko brezsrčno na tla in se odpravila proti domu. Doma je povedala možu, kako je kradla živalica in kako jo je kaznovala. Mož se je razžalostil, tekel na prosto, da dobi ljubljenko, a ves njegov trud ni imel uspeha. Žalosten se je vrnil pod večer v kočo. Lastovičica je pa stopicala vsa solzna sem ter tja in odfrlela; ko se je zvečerilo, še globlje v gozd, kjer so gnezdile njene sestrice. Sprejele so jo, a ona jim ni mogla potožiti svojega gorja, kajti bila je nema. Dan za dnem je iskal neutolaženi starček svojo ljubljenko. Ker je ni bil dobil v bližini koče, je sklenil, da preišče ves gozd. Tako je sedel nekega dne brez utehe pod drevesom. Vzel je riž, ki ga je bil prinesel s seboj, in ga začel jesti. Nekaj zrn mu je padlo na tla in ko jim je sledil z očmi, je videl dve mladi lastovici, ki sta bili pravkar prišli iz bližnje zemeljske duplje in kavsnili po padlih zrnih- Zasmilili sta se mu in dal jima je vse, kar mu je bilo ostalo od južine. Ptički sta postali zaupni in vprašali sta ga, ali bi ne hotel stopiti v njuno stanovanje; pravkar se praznuje veliko slavje pri njih. Starček je privolil, vedno upajoč, da poizve od lastovic kaj več o svoji ljubljenki. Ptički sta mu pokazali dupljo v zemlji, skozi katero bi se moral splaziti, in glej, uspelo mu je. Lastovici sta ga peljali po dolgih temnih rovih. Prišli so do velike dvorane. Tu je ležalo nešteto lastovic, in vse je bilo lepo opremljeno z odejami in blazinami in pestre lučke so visele vsepovsod. Starček je moral sesti na blazino in mali gospodični - lasto-vički sta mu nanosili mnogo majčkenih lončkov z najboljšimi slaščicami. Starčku je seglo tako gostoljuje globoko v srce in šele tedaj se je drznil vprašati po ljubljenki. Privedli so jo predenj. V resnici ona je bila nema, a njena velika žalostna očca so bila tem bolj zgovorna. Starčku je skoraj srce počilo od sočutja; prosil jo je, naj mu odpusti. Ob enem je sklenil, da je ne vzame več s seboj domov k svoji hudobni ženi, marveč jo pusti rajši v gozdu pri njenih sestricah. Pri slovesu so prinesle lastovice od nekod dva zaboja, manjšega in večjega, postavile so ju pred moža in ga prosile, naj si izbere enega kot dar. Iz skromnosti se je odločil starček za manjši zaboj. Mladi go-spodični-lastavici sta spremili starčka do duplje in mu končno še svetoval"], naj odpre zaboj šele, ko se vrne domov. Doma je odprl zaboj in glej, v njem je bilo vse polno samega čistega zlata. Ves srečen in ponosen je pokazal ta zaklad svoji ženi in ko je ta le silila vanj, ji je povedal vse, kar se mu je bilo pripetilo. Žena ga je začela oštevati, očitala mu je glupost, da si ni bil izbral večjega zaboja, in zatrdila končno, da pojde sama in da ne bo tako nespametna kakor 011. Mož ji je odsvetoval, ona ga je pa toliko časa mučila, dokler ji ni popisal, kod mora hoditi, da pride do duplje. Takoj drugo jutro se je žena odpravila. -Sedla je pod drevo in začela jesti riž. Ko je opazila duplino v zemlji, je stresla nekaj SO zrn na tla in v trenutku sta prišli ptički, pobrali zrna in povabili žensko, naj jima sledi. Ko so ji ob slovesu pokazali oba zaboja, si je izbrala, ne da bi se bila dolgo po-mišljala, večjega, in se dala nato pospremiti. Ptički sta ji svetovali, naj ne odpira zaboja, dokler ne pride domov, a po njunem nasvetu se žena ni ravnala. Radovednost ji ni dala miru. Kakor hitro sta odleteli spremljevalki, je žena položila zaboj na tla in ga odprla vsa spačena od same poželjivosti. V tem se je pa usulo iz zaboja na stotine lju-tih sršenov. Žena je zbežala, bežala je vedno globlje v gozd, a niso je videli nikdar več. In če ni umrla, leta hudobna žena še dandanes okrog, za njo se pa usipajo sršeni. In prav se ji godi. Mrtva mati Pravljica. — Spisal Trott. Hudo je bila zbolela stara Logarca. Ležala je v svoji kočici na ravnem ležišču. Njena soseda ji je stregla, kajti mati Logarca ni imela nikogar, ki bi bil skrbel ko otrok zanjo. In vendar je imela tri sinove. A ti so bili daleč1, daleč. «Mati Logarca, jaz nameravam pisati vašim otrokom, naj pridejo, naj vam pomagajo, saj ste potrebni podpore.» Mati Logarca je zmajala z glavo in obrnila obraz k zidu. Toda soseda je le pisala. Zvedela je za naslove vseh treh sinov. Vsem trem je pi- sala enaka pisma, da je mati hudo bolna, da trpi pomanjkanje in da je dolžnost otrok, zanimati se za bolnico. Najstarejši je odpisal, da ne more priti. Prav sedaj razmišlja o veliki iznajdbi, ki mu bo v veliko korist. Soseda naj skrbi začasno za mater, sicer pa pride on čimprej. Drugi je pisal, da je postal radi svojih zaslug visok dostojanstvenik, da bremeni na njegovih ramenih velika odgovornost, dala trenutek ne more priti, da pa obišče mater, kakor hitro mu dopuste opravila. Soseda naj pomaga po svojih močeh materi, njeno postrežbo in njen trud bo nagradil, ko pride in obišče mater. Tretje pismo je prišlo nazaj. Na zavitku je bila opazka, da je bil naslovljenec odpuščen iz ječe in da ne vedo, kam jo je bil mahnil. «Postal je skoraj gotovo potepuh«, je zamrmrala soseda. Toda o teh pismih ni zinila stari Logarci najmanjše besede. Starko bi bilo gotovo bolelo, da se ni bil odzval klicu noben sin, zato ji ni niti povedala, da je sploh pisa'a otrokom pisma. Vkljub temu se je zdelo, kakor bi čakala mati Logarca dan na dan, kdaj pride kdo od njenih otrok. Koprneče so pogledale njene oči proti durim, kadar koli so se odprle, ogenj je pa takoj ugasnil v očeh, ko je spoznala v došlecu sosedo. Nekega dne je pa mati Logarca zaprla oči za vedno. Nobeden njenih otrok ni bil navzoč. Nekaj znancev je spremilo prepro- Lokve. VI. 81 sto krsto do groba. Ko so padale zemeljske kepe nanjo, so se vprašali pogrebci, ni li prišel kdo izmed njenih sinov na pogreb. Soseda je odkimala. Mati Logarca je ležala že nekaj mesecev v grobu. Zeleni bršljan je zrasel na grobu, cvetlice pa je ni bilo najti na njem, kajti mati Logarca je bila že pozabljena. Vrba-žalujka je rasla nad vzglavjem in razprostirala svoje veje črez pozabljeni grob. Nekoč se ustavi pred hišo sosede lepa kočija. Sluga je odprl vratca in odličen gospod je izstopil. Radovedno se je približala soseda tujcu. «Kje je moja mati? Pisali ste mi, naj pridem. Tu sem!» «Prepozno!» je dejala soseda in spremila odličnega gospoda na pokopališče k zapuščenemu grobu. Najstarejši sin je stal ob grobu in klical mater: «Obogatel sem, moj izum je popolnoma uspel. Hotel sem priti pote. Najlepše sobe te čakajo, mati, pridi, stopi iz groba, živela boš v bogastvu in izobilju, imela boš najlepše obleke. Pridi, vnuki te pričakujejo, pridi, ljuba mamica, pridi!» Rahlo je pihljal veter skozi veje vrbe-žalujke in zdelo se je v tem šumenju, kakor bi bil kdo vzdihnil: prepozno! Nekaj tednov nato se je zopet ustavil voz. Iz njega je izstopil gospod ves v zlatih našivih. Sosedo je vprašal po materi. Zopet je peljala tujca na vaško pokopališče. «Mati, mati,» je obupno vil roke, «za ministra so me imenovali! Sreča ljudstva je v mojih rokah. Prišel sem, hotel sem ti kupiti najlepšo hišo, da bi imela solnčno, brezskrbno starost. Skrbeti sem hotel zate. Sedaj je prepozno. Da bi mogla stopiti iz groba! Odpusti mi, mati, da nisem prišel prej, kakor je bila moja dolžnost!» Zopet je zapihal veter skozi vrbo in gospodu se je zdelo, kakor bi bil slišal: prepozno, a pojdi v miru, odpuščeno ti bodi! Črez tedne je prišel zopet nekdo, ki je povpraševal po ranjki. Ni se pripeljal v kočiji, v cape je bil oblečen, iz obraza sta mu zrli lakota in beda. Njegove bose noge so bile krvave od dolge hoje. Sosedo je bilo sram hoditi s takim capinom skozi vas. Slednjič mu je-vendar le pokazala grob. Ob materinem grobu je stal najmlajši sin. Zgrudil se je, ril z rokami po zemlji in stokal: «Zadnja je torej šla od mene, ki bi me bila utegnila iztrgati življenski bedi! Nimam človeka, ki bi me ljubil, vsak me zaničuje, vsi beže pred mano, pred krivcem, pred obsojencem. Mati, ali vidiš svojega zapuščenega sina? Mati, pomagaj sinu, da se popolnoma ne pogubi!» Veter je dvignil vrbove veje, dvignil jih je visoko, bilo je, kakor bi se iztegovale roke, da objamejo nesrečneža. In nenadoma se je odprl grob, prikazen se je pojavila iz groba in potepuh je čutil, kako ga objemljejo nežne roke. «Mati!» je vzkliknil. «Potrebuješ me,» mu je zazvenelo na uho, «jaz te ne zapustim, rada te imam, tvoja mati sem, zate bom skrbela!« Skrušen od sramote, bolesti in kesanja je potepuh popolnoma omahnil. Že leta in leta ni bil nihče izpregovoril z njim prijazne besede, nobenega ni bilo, ki bi ga bil podprl. Sedaj je pa njegov divji obup zbudil mater iz njenega grobnega miru. Zapuščen otrok je vpil po materi, zato ni moglo mirno ostati materino srce. «Pridi!» je dejala žena in plula poleg mladeniča, ki se je vračal z jasnim pogledom proti vasi. «Pridi, zaupaj mi, jaz ti po-morem, da ne obupaš!« Dete spi Kaj, se travica tam giblje? kaj zvoni to, je zlato? ne, Marija dete ziblje, pesem angelci pojo. Dete spi in se sprehaja, s starim otcem belobradim; — daje cvetke mu duhteče, pravljice v uho šepeče, — lepe ko skrivnosti raja -Rad bi, da se jih navadim! , Fran Žgur. Mali dimnikar Spisal Jurij Wolker. Dimnikar ne nosi samo lestvo, marveč prinaša tudi srečo- To vedo vsi ljudje, posebno oni, ki imajo gumbe na suknji- Če srečajo dimnikarja, primejo hitro za gumb in si mislijo tisto, česar si najbolj želijo. In resnično — njihova želja se nato izpolni- Od nekdaj delajo ljudje tako in bodo delali, dokler bodo hodili dimnikarji po cesti. Tako lahko postanejo vsi ljudje srečni. Ne potrebujejo ničesar drugega ko gumb in dimnikarja. Mali Janezek, sirota, je to dobro vedel. Ker je bil majhen otrok, ki se je noč in dan potepal po predmestju, je ime! najlepše želje. Želel si je lepo pečeno žemljico, vstopnico za vrtiljak, hrepenel je po umrli mamici ali pa po lepih jabolkah, ki so jih prodajale debele branjevke. Ker ničesar ni imel, je bil kup želja tem večji Nerodno pa je bilo za Janezka radi tega, ker ni imel niti na svojem raztrganem plašču niti na svojih razcefranih l^ačah nobe- 82 nega gumba. Oboje je dobil od dobrih ljudi. Toda tudi dobri ljudje ne dajo svojih še dobrih stvari. Zato so bile oblekee že čislo po-nošene in brez vsakega gumba. V začetku Janezek ni pogrešal teh gumbov. Šele pozneje, ko je izvedel veliko tajnost o sreči, ki jo prinašajo dimnikarji, je pričel žalosten razmišljati: «Ne morem postati srečen, ker nimam nobenega gumba.» To spoznanje ga je silno potrlo, mislil je samo še na to, kako bi prišel do gumba. Za druge otroke ni bila nobena težava priti do gumba, za Janezka pa to ni bilo majhno delo. Z gumbom sta vedno v zvezi oče in mati. Oče, ki ga kupi, a mati, ki ga prišije. Janezek je bil brez očeta in brez matere. Janezek si je hotel prislužiti denar, da si kupi gumb. Hodil je za neko gospo po vodo, drugi je prinašal premog. V sosedno vas je hodil po mleko. Skratka, delal je vse, kar je mogel storiti deček v njegovi starosti. Kljub temu si ni mogel prislužiti denarja za gumb? Ljudje so menili: «Zakaj bi dajali tako majhnemu otroku denar? Zapravil bi ga. Dajmo mu rajši kaj jesti.» Dali so mu kruha ali sira, krožnik juhe ali ostanke kosila. Janezek se je do sitega najedel. Bil je zadovoljen, da je pozabil na gumb. Zvečer, ko se je zopet oglasila lakota, je znova zaplesal pred njegovimi očmi gumb, mislil je na vse one čudovite stvari, ki bi jih lahko dobil, če bi ga imel. Zlasti so bile žive njegove želje, ko je šel mimo trgovine z gumbi in jih videl cele kopice najrazno-vrstnejših oblik in velikosti. Bili so tu vojaški gumbi, civilni, nekateri pozlačeni z vrezanimi črkami, drugi so imeli sinji sijaj morja. Na nekaterih so bile vidne majhne luknjice, a najbolj poželjivo so se upirale njegove oči na vrsto gumbov iz biserovine. «Ti prinašajo gotovo največjo srečo», si je mislil. «Teh ne bom mogel nikdar kupiti, ker so predragi.« «Kakor začaran je strmel v gumbe, dokler ni lastnica trgovine pridirjala in ga zapodila: «Ali boš izginil, pobič umazani! Iz tvojih oči ne sije nič dobrega.» Mislila je, da hoče Janezek ukrasti gumbe. Deček se je osramočen splazil naprej. Zgodilo se je, da je Janezek srečal na ulici deklico, ki je imela na plašču gumb, kakršnega je videl v izložbi. Opazil je tudi, da visi lepi gumb na zadnji nitki in da se bo vsak čas odtrgal. Srce mu je pričelo biti ob misli, da bi mogla deklica izgubiti gumb, on pa bi ga našel. Konec bi bilo njegovih težav. Že naslednjega dne bi mogel imeti vsega, kar si je želel. Pričel je deklici neopazno slediti Kar je hrepenel, se je zgodilo. V hipu, ko je deklica stopila v vežo neke hiše, se je odtrgal gumb in obležal na pločniku. Deklica je bila pač zelo nepazljiva, ker je bil to edini gumb na njenem plašču. Bila je oropana sreče, ki je bila združena s tem gumbom. Janezek je bil ves vesel. Previdno je pobral gumb, ki se je lesketal v solncu ko dragulj.Izginil je z njim za prvim vogalom. Hitel je domov, slekel plašč in si izprosil iglo. Nit je potegnil iz umazane cunje, s katero se je ponoči pokrival. Začel si je prišivati gumb. Med delom je nenadoma začel misliti na deklico, ki se morda joče, ker je izgubila lepi gumb. Morda ne dobi nobenega novega, saj je tako težko priti do gumba. Ali naj ga ji vrne? Ne, tega ne more storiti, ko je pa tako dolgo hrepenel po njem. Ko mu gumb prinese srečo, potem ga lahko vrne deklici in ji vrhu tega podari še kaj lepega. Tako si je mislil. Pa jo bo potem našel? Roke^so se mu tresle. Šival je tako dolgo, dokler ni bil gumb zelo dobro prišit, kakor se mu je zdelo. Naslednjega dne je šel iskat dimnikarja. Vso pot je premišljeval, kaj naj si želi. Nazadnje se je odločil za zlat grad na kristalnem griču. Vrhu tega si je želel še eno pomarančo. Okrog poldne je zagledal dimnikarja. Bil je črn ko zamorec, 1? oči so bile modre ko vijolice. Naglo se mu je približal in z mrzlično roko zgrabil za gumb. Smejoča se mačka? Fotograf jo je pogodil v trenutku, ko je dvignila gorenjo čeljust, kar napravlja na gledalca dojem, da se žival smeje, 83 Srce mu je viharno tolklo. Bila sta si čisto blizu. Janezek je bil bled, roka, ki je držala gumb, je bila ledena. Dimnikar je stal ob njem. Pričel je tiho: «Zlat grad — eno po-maran •—» Rsk! S preperelo nitjo prišit gumb se je odtrgal in obvisel na koncu sukanca ko uvela roža. Vse Janezkove nade so bile pokopane. Solze so mu stopile v oči. Vzrok nesreče je videl v tem, ker si je bil prilastil tujo stvar. Jokal je tako obupno, da je pristopil dimnikar. .«Kaj se ti je zgodilo, mali?» ga je vprašal z blagim glasom. — Janezek mu ni odgovoril, le še bolj je jokal. »Ali ti je kdo kaj storil, ali si kaj izgubil!?« Dimnikar je božajoče pogladil malčka po gtavi. «Vzel sem gumb», je zajecljal Janezek-«Grad in pomarančo sem hotel imeti in zato sem včeraj pobral gumb.» «Čigav pa si?» Janezek ni vedel. Od nikogar ni bil in vendar bi mu bilo tako sladko, da bi tudi on bil od nekoga. Dimnikar je prijel Janezka za roko in ga odpeljal. Dimnikarjeva roka je bila črna in sajasta, ali kako lepo je znala voditi! Črni mož je pripeljal Janezka v majhno hišo — v isto, v katero je bila prejšnjega dne izginila deklica. «Mati! Tu sem vam pripeljal malega dečka, ki se joče, ker bi rad imel zlat grad in pomarančo.» «Ne jočem se zato», je dejal Janezek. <; Jočem se, ker sem vzel gumb.» «Ne moremo ti dati ne gradu ne pomaranče)), j« dejala dimnikarica, «ampak samo kosilo«. In tako se je zgodilo. Posadili so ga k mizi, dali so mu poln krožnik juhe. Na nje-, govi desnici je sedel dimnikar, umit in čist, na Levici pa gospa dimnikarica, a njemu nasproti deklica, ki je bila izgubila gumb. Ljubeče so ga izpraševali, Janezek je odgovarjal. Še nikoli ni toliko pripovedoval ko tistikrat. Povedal jim je. da je sirota, kako je iskal gumb in kako se mu je vse ponesrečilo. Dimnikar in dimnikarica sla se mu smehljala. Deklica ga je gledala z začudenimi očmi- «Všeč si mi, dečko», je dejal dimnikar. «Če hočeš, lahko ostaneš pri nas, izučil te bom za dimnikarja. Že tako je za mojo hčerko žalostno, ker je vedno sama.» Žena je prikimala; dekliške oči so se zasvetile in tudi Janezek je bil vesel. Tako je postal dimnikarski vajenec. Biti dimnikar, pomeni osrečevati ljudi. Ne more pa dimnikar priti do sreče s pomočjo gumba. Ker prinaša srečo, ne sme nič od nje vzeti. Kljub temu pa je bil Janezek srečen in nič zato, če ni mogel prijeti za gumb, kadar je srečal drugega dimnikarja. Plezal je po visokih strehah. Ljudje so ga čislali, ker jim je lepo čistil dimnike, da so mogli kuhati. Čas je naglo potekal. Janezek je postal Janez. Dimnikar jie bil z njim zadovoljen in njegova žena tudi in deklica mu je že dav-naj odpustila, da ji je bil vzel gumb, saj mu je morala pozneje oprostiti celo to da je vzel njo. Če zdaj kdaj srečate Janeza, ga boste hitro spoznali. Na videz je tak ko vsi drugi dimnikarji, toda njegovi žepi so polni gumbov. Komur manjka gumb, ta ga dobi od njega. On noče, da bi prinesel srečo samo enemu. drugemu pa ne. In ko bodo enkrat vsi ljudje imeli gumbe, bodo tudi vsi ljudje srečni. Nikica potuje Z zmajem-viakom, ha, ha, ha, Nikica se pelje — to z^oni, buči, drdra Nikici v veselje! Zmaj železen bije, veter mu je drug; zlato solnce sije, spremlja ga na jug-- Rad peljal 4bi jaz se iž njim, a me straši zmajev dim! Fran tgnr. • Modri kmet Spisal Kaztmlr Tetmajer. Živel je vojvoda, ki je kruto preziral svoje podložinike, zlasti- kmete. «S korobačem po njih», je bilo njegovo geslo. Baš je slavil svoj štirideseti rojstni dan. Plemstvo se je po običaju zbralo, da mu častita. Zabava je bila v polnem teku, ko je nenadoma vstopil sluga in prijavil kmeta, češ da stoji pred vrati in hoče s silo notri. Pravi, da prinaša prevažno vest za vojvodo- «Ali je znorel ali kaj? Kaj ne ve, da imam goste? Pa če že nosi važno novico, naj vstopi! Slišali boste, prijatelji, kake kmetavze imam- Glavo stavim, da bo prišel s prošnjo, naj mu bom milosten. No, baš o pravem času prihaja«, je govoril vojvoda svojim gostom. Komaj je izrekel te besede, je že vstopil v dvorano kmet, pražnje oblečen, z radostjo 84 na licih. Globoko se je priklonil gospodi in obstal za vrati. «Kaj hočeš ?» ga je vprašal vojvoda ves besen. «Vaša milost«, je začel kmet, «Slišal sem, da ste, izgubili prstan, ki je bil mnogo vreden in vaši milosti za čudo drag.« «Da, bil je dragocen spomin, ki sem ga izgubil na lovu«, je potrdil vojvoda. «Morda veš kaj o njem?« Na mesto odgovora je privlekel kmet izza pasa prstan, ki se je ves blestel od dragih kamnov. «Naj pogleda vaša milost, ako je morda to oni prstan. Ako je, prosim, pustite me milostno, da odidem«, je prosil kmet. Vojvoda je poskočil in kriknil: «Da, to je moj prstan! Kje si ga dobil?« «Našel sem ga.» «A kje?« «Na potu, ki vodi k vašemu dvorcu. Med dvema kamnoma je ležal, zato sem vam ga brž prinesel.« Po teh besedah se je priklonil in hotel oditi. «Kam siliš? Kaj ne veš za moje besede? Rekel sem, da bo oni, ki mi prinese izgubljeni prstan, prejel veliko nagrado«, ga je zadrževal vojvoda. «Oprostite, tega nisem vedel, ker bivam daleč od ljudi.« «Ne govori, kakor da nečeš nagrade! Besede ne prelomim.« „ «Prosim, storil sem samo svojo dolžnost...,« je govoril kmet prostodušno. «Meni to ni mari, je odvrnil vojvoda. «Ali hočeš denarja ali kaj drugega?« «Če vaša milost dovoli, da izbiram, bi prosil za nekaj drugega«, je dejal kmet in pri tem napravil tak obraz, da se gosti niso mogli vzdržati smeha. «Kako nagrado torej želiš?« je vprašal vojvoda. «Prosil bi za pet in dvajset vročih udarcev z debelo palico«, je zaprosil kmet in pri tem šaljivo trepljal z očmi. Navzočni so prasnili v gromovit smeh. Vojvoda je stežka prišel k sapi in rekel kmetu: ((Izberi si drugo nagrado, sicer bom mislil, da v tvoji glavi ni vse v redu...« «Prav zato, ker imam zdravo pamet, hočem imeti pet in dvajset vročih udarcev, ker od teh ne bom imel niti enega«, je odgovoril kmet. «Kaj?» so se čudili gostje. «To je takole: ko sem prišel na dvorišče in prosil vratarja, naj me pusti k vam, me ta ni pustil, dokler mu nisem obljubil če- četrtine nagrade, ki naj bi jo dobil za najdeni prstan. A ko je drugi sluga izvedel za to, me tudi ni pustil dalje, dokler nisem tudi njemu obljubil četrtine nagrade. Pred vež-nimi vrati je bilo še strašnejše: tu me je zadržal upravitelj in me ni pustil naprej, dokler mu nisem obljubil polovico nagrade. In tako meni ne ostane nič...« Ko je kmet to izrekel, je zabučala burja smeha. «To si sijajno izvedel, prijatelj«, je vzkliknil vojvoda. «Kar so zahtevali, naj dobijo! Ker si pošteno razdelil svojo nagrado med zanikarneže, naj prejme vsak svoj delež!« Vojvoda je ukazal, naj razdelijo nagrado. In že se je razlegalo javkanje slug, ki so prijemali svoje dogovorjene deleže... Kmetu pa je dal vojvoda deset zlatnikov, ker se je izkazal tako velikega in modrega. Povabil ga je, naj sede k mizi med goste. Vaški modrijan jih s svojimi dovtipi in domislicami ni le zabaval, ampak jim je pokazal tudi to, da preprost kmet ni bedast, zato mu je težko, ako gospoda z njim ravna kakor s sužnjem... Ta dogodek je tako močno vplival na vojvodo, da je kmeta imenoval za svojega svetovalca in je od takrat postal največji kmetski prijatelj. OTROŠKI VRTEC V PRAGOZDU. Mati pelje sinčka prvič k pouku. 85 Punčka Spisal Viktor Hugo. Sitarjevi imajo gostilno na deželi blizu mesta. Poleg svojih dveh otrok Mire in Van-de imajo pri sebi še deklico Milko, ki so jo vzeli v rejo. Milki je umrla mamica. Ker ni nihče več plačeval zanjo vzdrževalnine, so zelo grdo in sirovo ravnali z njo. Nekoč je stopil v Sitarjevo gostilno tujec. Tedaj se je odigral ta-le prizor. Ptice si delajo gnezda iz vsakovrstne drobnjavi, otroci pa punčke iz česar koli. Mira in Vanda sta povijali mačko. Milka pa je povila svojo sabljico. Imela je namreč za prst dolgo svinčeno sabljico, ki je bila njena edina igrača. Vzela jo je v naročje in ji pela sladko uspavanko. Nenadoma je Milka obstala. Ozrla se je bila in zagledala punčko Sitarjevih dveh, ki sta jo bili zamenjali z mačko in jo pustili v kuhinji. Ležala je nekaj korakov od mize Povito sabljico, katere se je bila skoraj naveličala, je Milka spustila na tla Počasi se je ozrla po sobi. Sitarica se je no lil i o menila z možem in preštevala denar. Mira in Vanda sta se igrali z mačko. Nekateri potniki so jedli, drugi so pili ali peli. Nihče se ni zmenil zanjo- Niti trenutka ni smela izgubiti. Po vseh štirih se je splazila izpod mize in še enkrat prepričala, če je nihče ne opazuje. Nato je naglo oddrsala do punčke in jo pobrala. Takoj je bila na svojem prejšnjem mestu. Obsedela je, kot bi jo bil pribil. Obrnila pa se je tako, da je zakrivala punčko, ki jo je držala v rokah. Bila je vsa iz sebe od same sreče, da se je smela igrati s pravo punčko, ki jo je redko dobila v roke. Videl jo je samo popotnik, ki je počasi použival svojo borno večerjo. Tako se je radovala kake četrt ure. Kljub opreznosti ni opazila, da se vidi punčki ena noga in da jo ogenj iz peči zelo močno obseva. Rdečkasto, osvetljeno nogo, ki je molela iz teme, je zagledala Vanda. Rekla je sestri: «Mira, glej!» Deklici sta zastrmeli od začudenja. Da si je Milka upala vzeti njuno punčko! Mira je vstala in kar z mačko v naročju šla k materi. Vlekla jo je za krilo. «Pusti me vendar», je dejala mati. «Kaj pa mi hočeš ?» «Mama», je govoril otrok, «le poglej!» Pokazala je s prstkom na Milko, ki je bila tako zaverovana v svojo igračo, da ni nič videla ne slišala. Sitarici se je od jeze spačil obraz. Podobna je bila hudobni čarovnici. Njena o-šabnost je povečevala njeno jezo. Da se je Milka drznila poseči po punčki njenih hčera! Če bi kraljica videla, da si hlapec pri- penja odlikovanje njenega sina, bi gotovo nič bolj ne pobesnela. Ogorčeno je zavpila: «Milka!» Milka se je stresla, ko bi se zemlja zamajala pod njo. Obrnila se je. «Milka!» je ponovila Sitarica. Milka je vzela punčko in jo spoštljivo, a obupano položila na tla. Ne da bi se z očmi ločila od nje, je sklenila roke in jih začela viti. Potem je zaihtela. Milka ni jokala, če je morala delati ne vem kaj, tekati po gozdu ali nesti težak vrč vode. Če je izgubila denar, ali zagledala nad seboj strašen bič. Tudi, ko jo je Mira neusmiljeno zatožila materi, je ni premagal jok. A tedaj je milo zajokala. Tuji popotnik se je dvignil. «Kaj pa je?» je vprašal Sitarico. «Ali ne vidite?» je odgovorila Sitarica in kazala na punčko, ki je ležala ob Milki-nih nogah. «No in kaj za to?» se je čudil tujec. «Ta potepinka», je odgovorila Sitarica, «se je dotaknila punčke mojih otrok-» «Pa radi tega delate tak hrup?» je menil neznanec. «In kaj potem, če se je poigrala s punčko!» «Prijemala jo je s svojimi umazanimi rokami» je nadaljevala Sitarica. «Kako o-studne roke ima!» Milka je še bolj zaihtela. «Bošj tiho!» je zakričala Sitarica. Tujec se je naglo obrnil proti vratom, ki so vodila na cesto, jih odprl in odšel. 86 Kakor hitro je oni odšel, je izrabila Si-tarica njegovo odsotnost in z vso močjo brcnila Milko pod mizo, da je ta začela ve-kati na ves glas. V tistem trenutku so se vrata zopet odprla, v izbo je stopil tujec z neznansko lepo punčko v rokah. Tako punčko je videla Milka nekoč v sanjah. Postavil jo je pred deklico rekoč: «Na, tvoja je!» Milka je dvignila oči. Ko je videla, da se ji mož bliža s tako punčko, se ji je zdelo, da gleda solnce in sliši neverjetne besede: «Ta bo odslej tvoja!« Ozrla se je na neznanega moža in na punčko, nato se je skrila v kot pod mizo. Ni več jokala, tudi vekala ni. Videti je bilo, da niti ne diha... Lepota punčke jo je premagala. Prišla je slednjič bliže in plašno zajecljala proti Nitarici: «A1 i smem, gospa ?» Na obrazu je bilo brati obup, strah in radost. «Seveda», je odgovorila Sitarica. «Saj je tvoja, ko ti jo gospod daje.» «Res, gospod?» je vprašala Milka. «Ali je ta punčka res moja?» Tujcu so skoraj solze zalile oči... Z glavo je prikimal Milki in položil roko punčke v njeno roko. «Katica te bom imenovala«, je rekla Milka svoji punčki. Položila je Katico na stolček in sedla pred njo na tla. Tako je obsedela in molče občudovala svojo prelepo punčko. «Igraj se, Milka, igraj!» ji je dejal tujec. «Saj se igram«, je odgovoril otrok. Hoja, hoj, hoj! Hoja hoj hoj, volk ima loj! Sraka je spaka, Žolna prav taka. Sova, hu, sova — vsa je sirova. Če jo ulovim, kaj naredim? Hoja hoj hoj, volk mi da loj, sraka zakuri, žolna se žuri, sovo mi speče. Medved priteče — rad bi jo vzel, če bi jo smel. Grofov sin Jožef Kenda. Živel je bogat grof, ki je imel edinega sina, mater in služabnike; žena mu je bila že umrla. Sina edinca je prisrčno ljubil in varoval, da ga ni jemal niti na lov s seboj, ker se je bal, da bi ga ne izgubil. Za sinov dvajseti god pripravi grof bogato gostijo. Vsem služabnikom zapove, naj gredo na lov. Takrat pa prosi grofova mati za vnuka, da bi smel iti tudi on na lov. Po dolgi materini prošnji se grof vda in dovoli, da gre tudi sin na divjačino. V spremstvu služabnikov odideta grof in sin zjutraj zgodaj na lov v velik gozd. V gozdu se sin loči od spremstva in se zgubi. Grof in služabniki ga iščejo do večera, a ga ne morejo najti. Žalosten se vrne oče domov. Mladi grofič blodi po gozdu, a ne najde poti proti domu; vedno globlje ga vede noga med drevesi in proti večeru zagleda v temni gošči lučko. Približa se ji in zapazi med drevjem majhno hišo. Stopi v kočo in v njej najde starko-čarovnico z možem in tremi OTROŠKI VRTEC V PRAGOZDU. Kugvarček razmišlja, ali naj gre k pouku ali ne. 87 hčerami. Grofič prosi, da bi ga prenočili. Starka mu obljubi, da ga sprejme ob noč. Da mu nekaj večerje nato ga pelje spat v grdo, umazano sobo. Drugo jutro ga pokliče starka na vse zgodaj in mu da sekiro v roke ter reče: «S to sekiro moraš posekati gozd, sesekati drva in jih zložiti v skladovnico.« Grofič vzame sekiro, gre v gozd pa sede na tla in se milo zjoče; kajti sekire ni imel .še nikoli v rokah in ni znal z njo delati. Opoldne mu prinese mlajša izmed treh hčera kosilo. Najde ga žalostnega v gozdu, pa ga vpraša: «Zakaj jočeš?« In ko ji mladenič pove, da ne zna sekati, ga deklica potolaži in mu pravi: «Ne boj se, bom že jaz izvršila delo mesto tebe.» Dekle vzame nato sekiro, poseče gozd, raz-seče drva in zloži. Še zapove grofiču, naj se ne vrne pred večerom domov. Drugo jutro mu zapove starka, naj izkoplje veliko jamo in naj napelje vanjo vodo, da bo nastalo jezero, v katerem bo potem napajala vole. Mladenič ne ve, kaj bi storil; a opoldne mu prinese najmlajša hči kosilo in ko ga vidi tako žalostnega, mu reče: «Nič se ne boj, bom že jaz izvršila delo mesto tebe!« Nato izkoplje deklica veliko jamo in napelje vanjo vodo. Zvečer pove mladenič čarovnici, da je delo izvršil. Starka je nevoljna do črne jeze in ne ve, kaj bi počela. Naslednje jutro da grofiču tretje in najtežje delo. Ukaže mu, , naj prekoplje prostor, kjer je bil poprej gozd in naj naredi njivo; v njivo naj vseje pšenico, naj jo požanje ter omlati in naj prinese zvečer zrnje domov. Mladenič gre v gozd in je žalosten, ker ve, da bi dela ne mogel izvršiti. Opoldne mu prinese najmlajša hči kosilo in ko ga vidi tako žalostnega, mu pravi: Nič se ne boj, delo bom izvršila jaz mesto tebe.« In še mu pravi: «Ko boš zvečer pove-čerjal reci, da greš spat, ker da si truden od preobilnega dela. Zaspati pa ne smeš; pusti okno odprto in me čakaj. Prišla bom in OTROŠKI VRTEC V PRAGOZDU. Jagvarčka se na poti v šolo Se nekoliko poigrajčkata. te bom rešila od tod. — In če te bo zvečer mati izpr^ševala, ali sem ti kaj pomagala pri delu moraš reči, da ne. Tudi če ti bo grozila, moraš ostati trden, ker drugače bi te ubila in pripravila nam za kosilo. Kar je prišlo do zdaj ljudi k nam, z vsemi je tako naredila.« — Nato deklica izvrši deio, ki ga je čarovnica naložila grofiču. Zvečer, ko se vrne mladenič z žitom domov, ga prične starka izpraševati, če mu je pomagala opraviti delo njena hčerka; a on taji in pravi, da ga je izvršil sam. Čarovnica se togoti ter sili vanj, a on se ne vda. Po večerji pravi mladenič, da je truden in da gre spat. Pride v svojo sobo, odpre okno in čaka. Ko vstane ldna izza gor pripleza na okno najmlajša hči, ki mu veli, naj gre z njo. Mladenič uboga, skoči skozi okno in oba se zgubita v temnem gozdu. Drugo jutro vstane čarovnica in pokliče svoje hčerke, a se hudo prestraši, ko izve, da je najmlajša izginila. Pogleda v grofičevo sobo in ko tudi njega ne najde nikjer, se brž domisli, da sta zbežala skupaj. Hitro zbudi svojega moža ga spremeni v vrana ter ga pošlje iskat hčer in grofiča. Najmlajši hčeri se je dozdevalo, da ju bodo iskali. Ko se zdani, vpraša grofiča, ali gre kdo za njima. Grofič se ogleda in vidi v daljavi vrana. Pove rešiteljici in ona se hudo prestraši, ker ve, da je to njen oče, ki ju išče. Hitro reče grofiču: «Ti bodi jablan, jaz pa jabolko«. In res, mladenič se spremeni v jablan, deklica pa v lepo rdečo jabolko. Vran prileti ter sede na jablan in ker ne opazi nikjer žive duše, se vrne spet v oni kraj, odkoder je bil priletel. Doma vpraša čarovnica moža, če je kaj opazil, in našel; pa ji pove, da je videl samo jablan in jabolko. Žena se razhudi in pravi: «Neumnež, jabolko bi bil utrgal, pa bi bil jablan šel sam za tabo!« Grofič in deklica se spremenita zopet v človeka in potujeta dalje. Hodita dolgo časa in preideta veliko daljavo, ko ukaže rešiteljica mladeniču, naj se ogleda. Grofič se ozre in vidi zopet vrana v zraku. Zdaj reče deklica: «Ti bodi cerkvica jaz pa mašnik.« In ko prileti vran na mesto, najde tam cerkvico in v njej mašnika, zato se vrne tja, od koder je bil priletel. Ko prispe do čarovnice, ji pove, kaj je videl. Čarovnica se še bolj razhudi in pravi možu: «Neumnež, mašnika bi bil prejel in ga odpeljal, pa bi bila šla cerkvica sama za tabo!« In še pravi: «čakaj, zdaj grem pa sama, da ju najdem in pripeljem nazaj.« Hitro obuje črevlje s katerimi je bilo mogoče stopiti na enkrat sedem klaf-ter daleč, pa odhiti za grofičem in rešiteljico. Mladenič in mladenka se spremenita zopet v človeka in hitita dalje po potu. V tretjič reče deklica grofiču, naj se ogleda, če 88 ne gre kdo za njima. Grofič se ozre in vidi grdo starko, ki hiti s hitrimi koraki za njima. To pove deklici in ta reče: «Ti bodi jezero, jaz pa račica.» Ko pride starka do jezera, kliče račico k bregu, a vse zaman, ra-čica odplava na sredo jezera in se ne vrne h kraju. Čarovnica čaka in čaka, a ko sprevidi, da nič ne opravi, se vrne vsa srdita domov. Mladenič in mladenka se spremenita zopet v človeka in gresta naprej-. Prideta pred grofov grad in rešiteljica reče grofiču: «Ne pozabi me, ko boš prišel domov « Grof se silno razveseli sinovega prihoda. Veliko gostijo priredi njemu na čast. Mater izpusti iz ječe, kamor jo je ukazal zapreti, češ, da je bila ona kriva sinove nesreče. Vsi se vesele, tudi mladenič, da celo pozabi na rešiteljico, katero je pustil pred gradom. Ona čaka in čaka pred gradom, a nikogar ni po njo. Kar tako si ne upa pred grofiča, pa gre v bližnje mesto in nakupi najlepša jabolka ter jih nese v grad prodajat. Ko vidijo hlapci prelepa jabolka, pokličejo grofa in grofiča. Mladenič pogleda skozi okno in vidi svojo rešiteljico. Zdaj pove očetu vse po vrsti, kako se mu je godilo in kdo ga je rešil. Grof ukaže služabnikom naj pokličejo deklico v grad. Prisrčno jo sprejmeta oče in sin. Dva meseca pozneje so obhajali poroko in grofič ter mladenka sta bila potem mož in žena. Pesem je taka Pesem je taka — pravi nam sraka: Tine s Krtine, Grega raz Brega muco sta ukrala, v Trstu prodala, moke kupila, sok zabelila in se najela. Tine se joče, Grega ihti: muce več ni. Pesem je taka pravi nam sraka. zlodju.» Drugo jutro se res prikaže ženin in zaprosi očeta, naj bi mu dal najstarejšo hčer za ženo. Oče je zadovoljen ter mu jo da. Ženin, ki je bil sam zlodej, odpelje nevesto v svoj grad sredi puščave. V gradu je bilo mnogo prelepih sob in v sobah je bila prelepa oprava. — Ženin dovoli nevesti, da se sme sprehajati po vseh sobah, le v eno ji prepove vstopiti. Da ji še zlato jabolko in ji naroči, da ga mora nositi vedno s seboj. Nevesta premišlja, kaj bi zamoglo biti v sobi, v katero ji je ženin prepovedal stopiti. Radovedna je čimbolj in ko gre mož nekega dne na lov, jo premaga skušnjava, da odpre vrata tudi v to sobo. Ko odpre vrata, zagleda hude reči; pred sabo vidi globoko brezdno in v njem same pogubljene duše. Tako se prestraši, ko vidi vse to, da ji pade zlato jabolko iz rok v brezdno. Zvečer pride zlodej domov in vpraša nevesto, kje ima zlato jabolko. Ona se hudo prestraši in ne ve, kaj naj bi mu odgovorila. Zlodej se razsrdi, pograbi svojo ženo in jo vrže živo v pekel. Zdaj gre v drugič do očeta treh hčera in ga prosi, če bi mu dal srednjo za ženo. Mož mu ne odreče in mu da hčer v zakon- Zlodej jo odpelje v svoj grad in ji naroči prav isto kakor starejši sestri; da ji zlato jabolko in ji reče, da se lahko sprehaja po vseh sobah, samo v eno ne sme. Tudi drugo nevesto moti radovednost, da odpre vrata v sobo. Pa vidi isto, kar je videla njena sestra. Prestraši se in od strahu ji pade zlato jabolko iz rok. Zvečer se vrne zlodej domov in vpraša nevesto, kje ima zlato jabolko in ker mu ta ne more odgovoriti, se razsrdi in jo vrže v pekel. Zlodjeve neveste Jožef Kenda. Živel je ubožen mož, ki je imel tri hčere. Siromašne in uboge so bile, pa ni bilo snubca, da bi jih bil prosil v zakon. Oče je bil hudo nevoljen, a tudi hčere so bile žalostne, ker jih nihče ni maral. Nekega dne premišlja oče o svojih hčerah, pa reče sam pri sebi: «Poročiti jih hočem, pa tudi če jih moram dati samemu OTROŠKI VRTEC V PRAGOZDU. Volčičema ne dišita nič kaj strogost in red v vrtcu, zato se obotavljata. 89 Zopet gre zlodej do očela treh hčera in ga prosi naj bi mu dal najlepšo za ženo. Težko privoli oče v zakon, ker mu je ostala edina od treh hčera, a naposled se uda in privoli, da gre hčer z doma. Mlajša hči gre v grad in tam ji, da zlodej zlato jabolko ter ji naroči isto kot starejšima. Vendar je mlajša hči previdna in modra; zlato jabolko zaveže v predpasnik, nato odpre vrata v tisto sobo, v katero ji je zlodej prepovedal stopiti. Prestraši se, ko vidi pod sabo globoko brezdno in v brezdnu med pogubljenimi dušami tudi svoji starejši sestri. Pa se ojunači in vpraša najstarejšo: «Kako naj te rešim?» Najstarejša sestra ji odgovori, naj ji spusti v brezdno dolgo žico. Stori tako in res reši najstarejšo sestro. A sedaj ne ve, kako naj jo skrije pred zlodjem in kako naj jo reši iz gradu. Pa se domisli in nasuje v velik koš denarja, na vrh pa položi svojo sestro. Ko pride zvečer zlodej domov mu pravi nevesta: «Pripravila sem koš in ga napolnila z živili za moje revne starše. Hitro se pripravi in nesi ga na moj dom. A glej, da med potjo ne boš počival; bom že gledala za tabo, če boš stopal dovolj hitro.» Sestri pa še naroči, naj zavpije nad zlodjem, če bi hotel počivati: «Te že vidim; le počakaj ali tako ubogaš svojo ženo!» Zlodej uboga, pobaše koš in hiti proti nevestinemu domu. A na potu se utrudi in se hoče odpočiti, pa že zasliši glas: «Te že vidim; te počakaj, ali tako ubogaš svojo ' ženo!» Zlodej se prestraši, ker misii, da je to glas njegove žene. Hitro zadene koš na rame in hiti dalje. Ko prispe do nevestinega doma, pusti breme pred hišo in se vrne v svoj grad. Naslednje dni reši najmlajša hči drugo sestro. Zopet vloži v koš mnogo denarja, in še sestro zraven. Ko pride zvečer zlodej domov, mu reče nevesta, da je pripravila koš jedil za revne starše in mu ukaže, naj jih hitro nese na njen dom. Sestri pa naroči prav tako kakor prvi. Zlodej popade koš in teče na vso moč; a med potoma opeša in se hoče odpočiti. Takrat pa zasliši glas: «Te že vidim; te počakaj, ali tako ubogaš svojo ženo!» Zlodej se zboji, zadene zopet koš in hiti proti ženinemu domu. Tam pusti bremf pred hišo iin se vrne v svoj grad. Dnevi in tedni pretečejo od takrat. Neko jutro pa reče nevesta svojemu možu: «Že dolgo nisem ničesar poslala staršem. Pripravila bom koš jedil in ko se vrneš domov, ga zadeni in ga nesi k nam, četudi mene ne bo v hiši!» Zlodej odide na lov, nevesta pa naloži v koš denarja, potem naredi žensko iz slame ter iz cunj. Tako postavi k peči, sama pa zleze v koš in se pokrije. Ko pride zlodej domov, najde pripravljen koš. Pokori s ženinemu ukazu in ga brž zadene na ramo ter se odpravi na pot. Boji se, da bi ga žena ne videla, zalo speši svoj korak; a po dolgi hoji se utrudi in osloui koš na skalo, da bi se odpočil. Komaj počiva trenutek časa, že zasliši glas: «Ze vidim; le počakaj, ali tako ubogaš svojo ženo!» Zlodej se zboji, hitro vstane ter hiti dalje. Ko prinese koš do ženinega doma, ga postavi pred hišo, sam pa se vrne v svoj grad. Tako so bile rešene vse tri hčere. Zlodej pride v grad, stopi v kuhinjo in vidi pred pečjo žensko. Misli, da je njegova žena, pa jo vpraša trdo: «Ali si mi napravila večerjo?« Ženska se ne gane. Vnovič zakriči zlodej nad njo in ker mu le ne odgovori, jo pograbi ter jo vrže v peč. A brž spozna, da je bil ogoljufan; ženska iz slame zgori v peči. Zlodej se hitro napravi in gre najprej v pekel, da pogleda, ali sta prvi ženi še notri. Hudo se razjezi, ker ju ne najde med pogubljenimi dušami. Takoj steče na reve-žev dom in ko pride tja, ne more v hišo, ker je bila dobro zavarovana. Na vsakem oknu in na vratih je bil napis: «Jezus, Marija, Jožef.« Zastonj išče zlodej poti v hišo. Ko vidi, ČUDNE ŽIVALI. Čopka iz Argentinije. Ponatis iz knjige: Prof. dr W. Ramrhe, Tiergrotesken, s posebnim dovoljenjem založbe: Brehm Verlag, Berlin. 90 da nič ne opravi, se zažene s lako močjo proli domu, da se še hišnega ogla ne more ogniti; z vso silo zadene vanj in ga podere. Reveževe hčere so se potem lahko orno-žile, ker so imele dovolj denarja. Presežna stopnja «Največje mesto na svetu» je glede prebivalstva še vedno London. Policijsko okrožje londonskega mesta šteje skoraj osem milijonov prebivalcev (1. IV. 1928. 7,8 milijonov). «Največje obmestje na svetu» ima Berlin, ki meri 880 km2 površine in 225 km v obsegu. «Največja stavba na svetu» je 356.5 m visoki stolp v londonskem parku Wemb-ley-u, je torej za 56.5 m višji od Eitlovega stolpa v Parizu. ((Najvišji zvonik na svetu« je v Ulmu ob Donavi. Glavni stolp ulmske stolnice je visok 161 m. «Največ cerkva na svetu» ni, kakor bi si kdo mislil, v večnem mestu, v Rimu, ki šteje 400 cerkev, med temi 365 katoliških, marveč v Londonu, ki jih šteje 765, od teh 640 anglikanskih. «Največja cerkev na svetu» je cerkev sv. Petra v Rimu. Dolga je 211,5 m, široka 112,6 m in visoka 132,5 m. Ogromna kupola je delo znamenitega Michelangela. «Največji zvon na svetu» je tako zvani «carjev zvon» v Kremlu v Moskvi. Visok je 7,9 m, v obsegu meri 20 m in v njegovi notranjosti bi bilo za 25 oseb prostora. «Najbogatejši in največji muzej na sve-tu» je Louvre v Parizu. To poslopje je bilo nekoč kraljevi dvorec. «Največji kip na svetu» je kip prostosti v new-yorškem pristanu; visok je 93 m in tehta 225.000 kg. V glavi kipa se lahko giblje 40 oseb. «Največje gledališče na svetu« čigar razvaline še dandanes pričajo o nekdanji mogočnosti, je kolosej v Rimu. Skozi 90 vhodov je dospelo 85.000 gledalcev v štirinadstropno, 50 m visoko gledališče. «Največ kinematografov in največji« so v New-Yorku. Nekaj nad 4000 jih je vseh. »Največjo voznino na svetu« se plača na železnici na Jungfrau-i v Švici. Tu stane vsak kilometer nad deset lir. Zato je pa tudi njeno delo sorazmerno, ker nas pripelje v petih četrtih skozi predore na višino 3500 metrov.. «Najdaljši predor na svetu« je simplon-ski predor, ki veže z dvema po 19-731 m dolgima rovoma Švico z Italijo. «Najbolj strma proga na svetu« je pior-ska železnica v Severnem Tešinu v Švici, ki premaga na nekaterih mestih 87.8 odstotno strmino. Po tej progi pa vozi en sam voz, ki ima v njem prostora največ 18 oseb. ((Najdaljši most na svetu« je železniški most črez Firth of Forth na Škotskem, ki je dolg 2470 m in ima največjo razpetino 521,20 m. ((Največja stavba na svetu« je 3300 km dolgi kitajski zid — sezidan v dobi dinastije Mingd (1368—1644) — ki je ob enem največja obrambna stavba na svetu. ((Najvišje mesto na svetu« je prestolnica Bolivije La Paz, ki leži 3840 m nad morjem v južno-ameriških Andah. «Najvišja vas na svetu» je pa Feri nad prelazom Tanglajem na tibetanski planoti. Feri leži še 100 m više ko bolivijsko glavno mesto. ((Največje podjetje na svetu« je ameriška telefonska in brzojavna družba, Bell Sy-stem imenovana, ki ima 454.000 nastavljen-cev. To podjetje je pa tudi ((najbogatejše na svetu«, saj presega skupno imetje družbe 800 milijonov angleških funtov (približno 75 milijard lir). «Največje zdravilišče na svetu« je Wies-baden na Nemškem, kamor prihaja nad 200 tisoč tujcev. Zdravilišče ima 30 zdravilnih vrelcev. Iz kitajskega koledarja I/. G. P. Kitajski šolarčki se morajo vsekakor mnogo bolj truditi kakor naši. Njihova pi,-sava namreč ne pozna abecede, posameznih črk, in ima vsaka beseda posebno znamenje, ki se jih morajo vsako posamič naučiti pisati in brati. Srednje nadarjen učenec se ČUDNE ŽIVALI. Dolgonosa opica z otoka Borneo. Ponatis iz knjige: Prof. dr. W. Ramme, Tiergrotesken, s posebnim dovoljenjem založbe: Brehm Verlag, Berlin. 91 mora zadovoljiti, da se nauči kvečjemu 500 do 600 takih znamenj. Toliko mu jih tudi vsaj v vsakdanjem občevanju popolnoma zadostuje. » * + # n && jt W /v * II & Prinašamo v sliki eno stran iz kitajske učne knjige, ki je tiskana na bajno finem, a ob enem tako trdnem papirju, da se skoraj ne da raztrgati. Koristnost takega papirja je pri igračastih in nemirnih paglavčkih na dlani. Štiri znamenja nad robom pomenijo v doslovnem prevodu: opazovati deset tri naloga- Izgovarjajo se pa ona znamenja približno tako-le: di ši san ke. Pod črnim vrhnim robom stoje znamenja, ki se pojavijo prvič v knjigi. Ko je učitelj obrazložil ta nova, dotle še neznana znamenja, prično učenci brati in sicer s desne proti levi in vsako od zgoraj navzdol. Naj prevedemo besedilo dobesedno, da se nekoliko seznanijo naši šolarji pa tudi starejši naši bravci s preporsto skladnjo kitajskega jezika: Eden star mož držati ročaj loviti riba dobiti riba zamenjati denar dobiti denar kupiti riž. S temi besedami je popisano dnevno delo starega ribiča. Tako preprost je ves kitajski jezik. Ednina in množina, sklanja in spregatev, vse to je nepotrebno. Kitajski jezik obstoji namreč iz samih enozložnih, ne-izpremenljivih besed. Sedaj razumemo go-renjo trditev, da zadostuje navadnemu Kitajcu 500 besed in prav toliko tozadevnih znakov. Tone zapravljivec Tone-lone ždi doma, za ušesi se čehlja. Lakota skoz okna gleda, pajek čreva mu zapreda, eno kravo zaigral, drugo kravo je prodal Maček ga srdito gleda, ni več mleka polna skleda, ne bo več smetane jel, ne bo mesten gobček imel. Tone-lone, oj, gorje, če te muc z lasmi poje! Veliki ropar Franc )ski spisal Guy Peron. Končno sem se bil odločil, da zapustim Meksiko in da stopim v Vera-Cruzu na ladjo, ki me popelje v Francijo. Da sem dospel do Vera-Cruza, sem uporabil hotelsko kočijo. Ko je zapuščalo prostorno vozilo s štirimi konji predmestje, je pravkar vzhajalo solnce, da sem si lahko ogledal svoje sopotnike. Bili so posestnik Tejada, neki trgovec iz Kordove, ki sem mu ime že pozabil, senor Ruez Barillo, zdravnik Feria in še dve drugi neznani osebi: mož in mlada gospa. Gospod je bil očitno odličnega stanu. Ves se je bil zavil v svoj plašč. Njegov ploščati, široko-krajni klobuk je bil potisnjen globoko na čelo — videti je bil zelo nedostopen, naravnost odbijajoč. Gospa je bila velike, lepe postave. Tudi ona se je bila zavila tesno v svoje ogrinjalo, izza katerega so se svetile samo njene temne, z dolgimi vekami zasenčene oči. Iz las ji je padala rdeča roža po licu. Oba sta bila brezdvomno zaročenca, če nista bila že mlada poročenca. Po kratkem postanku v Basanki smo se peljali naprej po kordovski cesti. Sveži zrak je vel od gorskih brežin na ozko pot, po kateri se je peljala kočija. Gledal sem z okna na krasno prirodo, ki je bežala v taktu vozne r.2 brzine mimo nas. Nenadoma se je sklonil Ruez Barillo k zdravniku Ferii in pokazal skrivaj na tujca: «AJi ga poznate ?» «Ne,» je odvrnil šepetaje zdravnik. «In gospo z roižo?» je zopet vprašal Barillo. «To je Rozita Ferrez, markiza d'Anon-tara. Pred nekaj dnevi se je govorilo o dvoboju radi nje. Eden izmed nasprotnikov je padel smrtno zadet.» «In drugi ?» «Bo pač njen sedanji spremljevavec« «Tak je kakor kak ropar,» je tiho pripomnil Barillo. Zdravniku, ki se je že dolgočasil, se je zdelo umestno, spomniti se dejstva, da je okolica Sante Kordove zelo nevarna. Že marsikak voz so tu ustavili roparji. «Jaz bi znal tudi kaj povedati,« je dejal Barillo. «Pred nekaj leti sem potoval tod z nekim dobrim znancem. Mirno sva se razgovarjala. Nenadoma zavpijejo zunaj: «Stoj!». Konji so se ustavili. Midva sva hotela zbežati, v tem pa priskočijo trije razbojniki in naju pozovejo kratko, a vljudno, naj izprazniva žepe. Oni trije dobro oboroženi, midva nisva imela niti pištole, kaj nama more koristiti odpor! Jaz sem pravkar enemu med njimi izročal mošnjo z vsem svojim premoženjem, dvajset piastrov je bilo v njej, ko zakliče ta mojemu znancu: «Perellas, ti tukaj ?» Obraz mojega tovariša se je pri tem pozdravu razjasnil. Veselo je stisnil roparju roko in dejal: «Guahild! Skoraj bi te ne bil spoznal. Tu potujem s svojim prijateljem. Saj mu ne misliš vsega pobrati?» «Per dios,» je odvrnil ropar, «mi se ze-dmimo,« je odločil in mi vrnil z veličastno kretnjo deset piastrov. «Srečni ste bili,» sem se oglasil, ko je bil dokončal Barillo svojo zgodbo. Zdravnik Feria je vneto pripomnil: «0, so še vljudnejši roparji! Na primer Zapataz. Jaz ga ne poznam, a o njegovi velikodušnosti in plemenitosti govore čudovite reči!» «Če vas tako zanima, vas lahko predstavim njemu, gospod doktor,» je prekinil neznanec naš razgovor. «V Kordovi, mogoče tudi še prej.» Po glasu sem spoznal v neznancu bikoborca Garcio y Vajadoz. Hotel sem ga pozdraviti, a on mi je skrivaj namignil, naj molčim. Razumel sem: ni mu bilo do tega, da bi sklepal nova znanstva. «Zelo bi vam bil za to hvaležen, gospod,» je odvrnil zdravnik Feria neznancu. «Mnogo sem že slišal o Zapatazu. Tako to-le zgodbo, povedati vam jo moram! Nekega dne se je peljal po tej poti voz. V vozu so sedeli trgovec, duhovnik, odlična gospa in štu- dent. Zapataz je ustavil voz in ali veste, kako je ravnal s potniki?« «Nimam pojma,» je dejal neznanec in se delal, kakor bi bil sila radoveden. «Ko so njegovi ljudje obkolili voz, je velel izstopiti vsem potnikom. Trgovec mu je moral izročiti vse, kar je imel pri sebi. Ko ga je vprašal duhovnik, kaj naj mu da, je rekel: Vključite me v svojo molitev!' Duhovnik mu ni odbil prošnje. Gospa mu je hotela izročiti bisere. Zavrnil jo je vljudno in jo prosil edino le rože iz njenih las. Dala mu je rožo in on ji je poljubil roko. V mošnjiček pa, ki ga je študent drgetajoč ponujal, je položil pet piastrov in mu ga vrnil. Kaj ne, gospoda, da se je vedel Zapataz kot poštenjak.« «Dragi doktor,« je pripomnil Barillo, «zamolčali ste, da je bil voz, ko je že nadaljeval svojo pot, kmalu zopet ustavljen. Ustavil ga je bil ropar, ki je trdil, da je njegov gospodar pozabil zapleniti gospe njeno ČUDNE ŽIVALI. Južnoameriški škržat. Ponatis iz knjige: Prof. dr W. Ramme, Tiergrotesken, s posebnim ilovoljenjem založbe: Brehm Verlag, Berlin. 93 ,1 prtljago. Izročiti mu jo je morala. Vsa vaša zgodba ni bila torej drugega ko burka velikega Zapataza. «To ni res!» je zavpil Garcia y Vajadoz. «Zapataz ni prav nič vedel o lopovstvu svojega podložnika. Ko je o tem zvedel, ga je obesil na prvo drevo in vrnil gospe njeno prtljago.« «Odkod pa vi to veste?« «Ker sem — Zapataz!« «Vi ste veliki ropar?« Garcia se je smehljaje priklonil: «Zapa-taz!» Vsi štirje gospodje so pobledeli. Na bližnji postaji, ki je bila cilj moji vožnji, so tudi zapustili voz. Odrekli so se bili nadaljnemu potovanju v družbi s tako nevarnim roparjem. Ko sem kot zadnji izstopal, sem opazil, kako se je obrnila mlada gospa do svojega tovariša in ga ljubeznivo vprašala: «Povej mi, dragec, čemu si natvezil gospodom, da si ropar Zapataz?« «Ah,» je odvrnil senor Carcia y Vajadoz, «da sem se jih odkrižal in da sva končno sama.« Pri prestopnih letih odštej od skupne vsote, ako pade datum, ki ga iščeš, na januar ali februar, število 1- Na primer: Kateri tedenski dan bo 1. dec. 1933-? Vzemi število 33 (stoletij 19 no upoštevaj), deli ga s štirimi, na kar dobiš 8 (ostanka 1 prav tako ne upoštevaj). Seštej to število k prejšnjemu, dodaj številko 1 (1. dec.), za mesec december pa gorenjo številko 6, tako da ti nastane tak-le račun: 33 + 8 + 1 +6 = 48 To zadnje število deli s sedmimi, kar da 6, ostanejo 6. Število 6 pa pravi, da bo 1. dec. 1933. petek. Kateri tedenski dan bo 9- februar 1940.? 40 + (40 : 4 =) 10 + 9 + 4 = 63 Ker je pa 1. 1940. prestopno leto in pade dan, ki ga iščemo, v februar, moramo odšteti Koledar v glavi Po Walkerju. Da izračunaš tedenski dan tega ali onega datuma, zapomni si za vsak mesec posebno številko. Razen za julij (sedmi mesec) in november (enajsti mesec), ki sta vzela svoji številki iz splošnega koledarja, nimaš nobene druge opore, zato si moraš že na kak način zapomniti te številke: januar ..................8 februar ..................4 marec .........11 april . .........7 maj .........9 junij..........5 julij ..........7 avgust ..........10 september ........6 oktober ..................8 november.........11 december.........6 Vzemi torej letno število (ne zmeni se za stoletja) in deli to število s štirimi. Ostanek ne igra nobene uloge. Seštej letno število, nadalje število, ki si ga dobil pri deljenju, in zaželjeni dan v mesecu. Skupno vsoto deli s sedmimi. Če se ti ne pojavi noben ostanek, če je ta vsota torej deljiva s sedmimi, potem je datum, ki si ga iskal, sobota. Ostanek 1 pomeni nedeljo, 2 „ pondeljek, 3 „ torek, 4 „ sredo, 5 „ četrtek, 6 „ petek. ČUDNE ŽIVALI. Kobilica z indomalajskih otokov. Ponatis iz knjige: Prof. dr W. Ramme, Tiergrotesken, s posebnim dovoljenjem založbe: Brehm Verlag, Berlin, 94 od skupne vsote 1. 63 — 1 = 62; 62 : 7 = 8, ostane 6. Deveti februar 1. 1940. bo torej petek. Ta račun velja le za datume dvajsetega stoletja t. j. za leta od 1900 do 1999. Kdor hoče izračunati tedenski dan datuma iz devetnajstega stoletja, naj prišteje k skupni vsoti še 2. Glede prestopnih let ostane kakor prej in treba 1 odšteti in sicer za meseca januar in februar. Kateri tedenski dan je bil 11. januar 1824.? Tozadevni račun bo tak-le: 24 + (24 : 4 = ) 6 + 11 + 8 - 49 ; 49 + 2 - 51; 51 — 1 50; 50 : 7 — 7 ostane 1. 11. januarja 1824. je bila torej nedelja. Trdožive številke Znano je, da so nekatere živali zelo trdožive. V tem oziru je posebno na glasu mačka. Marsikdo jo je že ubil, mrtvo vrgel v jarek, a prišedši domov po ovinkih, jo je našel doma v zapečku. Svetovna vojna je pokazala, da je tudi človek v nekaterih slučajih zelo trdoživ, saj je ozdravel marsikateri ranjenec, ki je imel prestreljeno glavo, pljuča, čreva, prsi i. t. d. Zdravniki so se lotili celo ranjenega srca, zašili ga in ranjenec je večkrat popolnoma okreval. Med vojno sem pohajal nekaj mesecev kliniko v Gradcu. Videl sem nadpo-ročnika brez rok in nog, ki je bil razen tega še slep. V Karpatih ga je oslepila granata, ostal je sam ponoči v mrazu in, ko so ga na-» šli, je imel zmrzle roke in noge, da so mu jih morali odrezati. To je gotovo trdoživost. Pravtam sem videl Bošnjaka, ki mu je manjkala tretjina obraza. Drugi je bil zopet prevrtan od 23 krogel in postal pozneje kuhar pri stotniji. Lovec je ustrelil lisico. Ko jo je pobral, je videl, da nima gorenje čeljusti. Rana se je bila živali že popolnoma zarasla in vendar je lisica preživljala, brez gornje čeljusti mesece in mesece ter morda leta. Naj omenim našo navadno gaščerico. Odpade ji rep, a kmalu ji začne poganjati drugi. Rak izgubi škarje, nogo, oka, a vse se mu zopet nadomesti. Enako je pri vodnem pupku. Iz na dvoje presekanega čreva nastaneta dva črva. «Lep» primer trdoživosti so želve, čre-pahe. Žival se skoraj ne da ubiti. Prinesejo jo na trg in režejo od nje razne dele, ki se kuhajo, pečejo, cvrejo, a črepaha še vedno živi. Neki zdravnik je izdrl črepahi možgane ter votlino zapečatil. Črepaha je živela še 14 dni. To bi utegnil biti pač višek trdoživosti. ! • Nekako podobno trdoživost dobimo pri številkah. Če sadimo (množimo) krompir. Če seje-mo (množimo oves, dobimo oves. Če množimo število 142857, dobimo natančno zopet onih šest številk. Poglejmo: 142857' X 2 = 285714 142857 X 3 = 428571 142857 X 4 = 571428 142857 X 5 = 714285 142857 X 6 = 857142 Prvotnih šest števil se vedno ponavlja in sicer vedno v določenem redu. Množimo s katerim večjim številom n. pr.: 142857 X 345 = 49285665 Tu smo torej število vendar le ubili. Navidezno! Prvotno število obstoji iz šestih številk, a ta zmnožek jih ima osem, torej dve več. Pridenimo prirastek t. j. prištejmo prirastek številu: 285665 + 49 = 285714 Zopet imamo onih prej omenjenih ča-' robnih številk. Množimo število s samim seboj (kvadri-rajmo ga): 142857 X 142857 = 20408122449 Napravimo kakor prej. Prvim šestim številkam dodajmo prirastek: 122449 + 20408 = 142857 Prvotno število je zopet tu! Poskušajte množiti s poljubnim številom, uspeh bo isti. Onih šestih številk se ne iznebimo. Pač! Množimo ga s 7 142857 X 7 999999 Sedaj smo število ubili. Kaj? Ne še! Vzemimo polovico onih devetic in odštejmo jim polovico našega trdoživega števila 999 — 857 = 142 ali 999 — 142 = 857, tako, da imamo zopet onih šest številk. Če sadimo (množimo) krompir, dobimo vedno krompir. Če ga pa razkrojimo, dobimo lahko različne tvarine. Mnogo prikuh, škrob, alkohol. Poskušajmo z našim številom! 142857 : 2 = 71428*5, prvotno število je zopet tu. Delimo ga s 5! 142857 : 5 = 28571-4. Rekli smo, da dobimo šest devetic, ako množimo s 7. Poskusimo množiti število z mnogokratniki številke 7, torej s 14, 21 itd. 142857 X 14 = 19999998, zopet šest devetic, prva in zadnja številka dasti zopet 9 (1 + 8 = 9). 14-2857 X 21 = 29999997, zopet šest devetic, prva in zadnja dasti zopet 9 (2 + 7 = 9). 95 Nakup in prodaja živine po italijanskem pravu S prvim julijem 1. 1929. se je razširil italijanski državljanski zakonik od 25. junija 1. 1865. na nove pokrajine. S tem so se pa v marsičem izpremenile tudi dotedanje določbe o jamstvu pri nakupu in prodaji živine. Dobro je, če se seznani naš živinorejec z odslej veljavnimi določbami, da se izogne morebitne škode in dragih pravd. Naša pojasnila se bodo bavila z obveznostmi zakonitega jamstva, ki se uveljavlja samo ob sebi pri vsakem nakupu živine, ne, da bi bil potreben za to kak poseben dogovor. O nakupu Nakup se izvrši na ta način, da izrazita tako prodajalec kakor kupec svojo voljo izročiti oziroma sprejeti živino za določeno ceno. Lastninska pravica z vso svojo koristjo in škodo preide na kupca pri nakupu živine, kakor pri vsakem nakupu premičnin, ne kakor po avstrijskem pravu šele pri izročitvi, namreč takoj ob sklepu nakupa. Nakup je namreč zaključen še pred izročitvijo in pred izplačilom kupnine (čl. 1447. in 1448. obč. drž. zak.). Običajni nadavek (kapara) od strani kupca ne spada neobhodno k bistvu pogodbe; nadavek je le zunanji znak že sklenjene pogodbe in je bolj nekako zavarovanje zoper škodo, ki nastane prodajalcu, če bi kUpec enostransko odstopil od pogodbe t. j. nakupa. Ustna pogodba je veljavna prav tako kakor pismena. Toda nobene pogodbe ne moreš dokazati s pričami, ako je predmet vreden nad 2000 lir. Pazi torej, da v takem slučaju napišeta in podpišeta pogodbo z vsemi določili, ker bi bil sicer odvisen od prisege svojega nasprotnika. Če se nista drugače domenila, mora plačati kupec kupnino istočasno, ko prevzema živino. Kdor kupi v dobri veri izgubljeno ali ukradeno žival, jo mora brez obotavljanja izročiti zakonitemu lastniku. Kupec take živine sme zahtevati povrnitev nastale škode le od prodajalca. Kdor je pa kupil tako žival v dobri veri na javnem tr^u ali pri kaki dražbi, jo mora izročiti lastniku le tedaj, če mu ta povrne kupnino (čl. 708- in 709. obč. drž. zak.). O prodajalcu Prodajalec jamči kupcu, da razpolaga on. t. j. prodajalec popolnoma prosto z živino, ki je predmet pogodbe, in da sme kupec imeti kupljeno živino v mirni, nemoteni posesti. Če se nista drugače zmenila, se izroči živina ob dogovorjenem času na mestu, kjer je stala v trenutku nakupa. Če pri sklepa- nju kupčije ni bilo govora o plačilnih pogojih, se mora izplačati dogovorjena cena istočasno ob izročitvi živine v popolnem znesku, sicer sme prodajalec odbiti izročitev in tožiti kupca na izpolnitev obveznosti ali pa predlagati pred sodnijo, da se razveljavi pogodba in mu povrne škoda. Sama ob sebi pa se kupčija ne razdere, če se prevzetje in plačilo zakesni in prodajalec ne sme samovoljno drugače ravnati brez sodnijske razsodbe. Če se pogodita pogodnika pri pogodbi, da se plača kupnina v določenem času po izročitvi, sme odbiti prodajalec izročitev živali le tedaj, če je prišel v tem času kupec v konkurs ali če se je pokazala njegova in-solvenca (nezmožnost do plačevanja) in je torej velika in utemeljena nevarnost, da izgubi prodajalec kupnino. Jamstvo za napake Medtem ko po avstrijskem pravu ni bilo razlike pri jamstvu za prodano živinče med izrecno prevzetim jamstvom za gotove lastnosti in zakonitim jamstvom za napake, je treba po italijanskem pravu razločevati med tema dvema jamstvoma. Ako prodajalec jamči kupcu izrecno za kako lastnost n. pr. da je krava breja, je to navadna pogodba, pri kateri veljajo navadna zakonita določila in ne določila za zakonito jamstvo. Radi tega ne velja pri takem jamstvu n. pr. da mora kupec tožiti v teku štiridesetih dni. Tudi če prodajalec ne prevzame izrecnega jamstva, jamči vendar tudi po italijanskem pravu kupcu za to, da prodana stvar nima napak, ki jo delajo nesposobno za rabo, kateri je namenjena, ali pa ji omejujejo tako rabo na način, da bi je kupec ne bil kupil ali ponudil manjšo ceno, ako bi mu bile napake znane. Tako jamstvo se pa nanaša edino le na skrite napake in ne na o-čitne, ki bi jih moral kupec sam po sebi spoznati, ako bi bil zadosti pazljiv. To so splošna pravila za jamstvo pri napakah prodanih predmetov. Pri živini pa velja zelo važna omejitev, ki si jo je treba zapomniti, namreč ta, da jamči prodajalec samo za napake, določene v zakonu ali pa po krajevni navadi. Ako torej kupiš živinče, si moraš dobro predočiti to določilo. Ako za kako napako, čeprav skrito, ki jo najdeš pri kupljeni živini, ni določeno v zakonu, da ti prodajalec zanjo jamči, ali ni tako jamstvo krajevna navada, ne boš mogel nič opraviti proti prodajalcu. Tožbo moraš vložiti v teku štiridesetih dni, računajoč od dneva, ko ti je bila kupljena živina izročena, sicer izgubiš vsako 96 pravico do svojega prodajalca. Kupec ima pravico izbirati, da razveljavi pogodbo ali pa da zahteva delno povračitev kupne cene. Višino povračila določi sodnik. Predaja brez jamstva Pri prodaji «brez jamstva» ne jamči prodajalec edino le tedaj, če sam ni poznal napake. Če je poznal napako, kupec pa ne, ne velja dogovor «brez jamstva«. Da se prodajalec iznebi popolnoma vsakega jamstva, mora v takem slučaju označiti kupcu napako in šele potem, ko kupi kupec vkljub temu živino, ugasne njegova odgovornost (čl. 1500 obč. drž. zak. in razsodba kasacijskega dvora v Rimu od 20. januarja 1. 1909.). O kupcu Kakor že omenjeno, pridobi kupec takoj po sklenitvi pogodbe lastninsko pravico do živine, čeprav se je bilo določilo, da se izročita živina in kupnina pozneje. Prodajalec se smatra do dogovorjenega dne, ko mora žival izročiti, kot hranitelj in mora prizadevno skrbeti zanjo, kakor bi bila njegova lastnina. Slučajne poškodbe na živali v tem času gredo na kupčevo breme. Če pa zadene v takih slučajih prodajalca kaka krivda, jamči ta za škodo. Če se prodajalec po lastni krivdi zakesni in ne izroči živine na dogovorjeni dan, jamči prodajalec za vse slučajne poškodbe, ki nastanejo pri živali od omenjenega dne pa tja do izročitve. Po prevzetju živali mora skrbeti kupec v dobi, ki je ali zakonita (40 dni), ali pa daljša, kakor sta se bila pač pogodila za-sebnopravno oba pogodnika, prizadevno za živino, ne sme izpremeniti njene zunanjosti, ne sme n. pr. ostriči konju grive, ne mu skrajšati repa. Če zboli žival, treba poklicati živinozdravnika in obvestiti o tem takoj prodajalca. Kupčeva prva in poglavitna naloga je pa ta, da plača, če se nista s prodajalcem drugače zmenila, pri sprejetju živine vso kupnino v polnem znesku hkratu. Kakor prej omenjeno, mora plačati kupec ob dogovorjenem času tudi tedaj, če je žival-poginila po nakupu, a še pred izročitvijo brez vsake prodajalčeve krivde radi kakega nanovo nastalega vzroka, ali če se po predpisih zakona o živalskih kugah ne sme spraviti živina v dogovorjenem času v promet. Kupcu ni treba plačati kupnine edino le v slučaju, če je zvedel, da ne bo moge^ biti v mirni posesti živali radi grozečega konkurza ali in-solvence prodajalčeve. Upravičeni vzrok za odreko kupnine bi se pa moral sodnijsko dokazati. O nakupu na pcskušnfo Ta nakup je po italijanskem pravu nakup z odlašalnimi pogoji. Če pogine žival brez krivde tega ali onega pogodnika v dogovorjeni poskusni dobi, velja, da se pogodba ni sklenila in trpi škodo prodajalec. Če je nastala škoda radi krivde enega pogodnika, plača ta nastalo škodo. Če se je znižala pri živali brez krivde stranke, ki jo je vzela na poskušnjo, njena vrednost, jo mora kupec sprejeti tako, kakršna je, ne da bi se ji skrčila cena. Če se je žival poslabšala po krivdi kupca, ima druga stranka pravico, razveljaviti pogodbo ali pa mora prevzeti žival tako, kakršna je, in zahtevati odškodnino. Poglavitna razlika med tozadevnim italijanskim in avstrijskim pravom tiči v tem, da lahko odstopi po avstrijskem državljanskem pravu kupec na poskušnjo med poskusno dobo kadarkoli od pogodbe, ne da bi za to navajal kak vzrok, po italijanskem pravu dovoljujejo edino le tehtni vzroki kupcu odstop od pogodbe. Ako ustreza živina pri kupčiji na poskušnjo zahtevanim in dogovorjenim pogojem, kar se da ugotoviti tudi po strokovnjakih in izvedencih, je nakup dovršen, v nasprotnem slučaju pa neveljaven. Vendar pa je treba omeniti, da pravniki niso edini v tem in zagovarjajo nekateri mnenje, da je kupec samo dolžan izvršiti poskus, a lahko zavrne kupljeno stvar, ne da bi odgovarjal za to O zamenjavi Pogodbo, pri kateri se zaveže vsaj pogod-nik, da sprejme eno stvar za drugo, imenujemo zamenjavo (čl. 1549.). Prav tako kakor kup je tudi zamenjava dovršena v trenutku, ko sta se zedinili obe stranki (čl. 1550. obč. drž. zak.). Tudi tu se prenese lastninska pravica o priliki obojestranskih tozadevnih izjav, tako da zadene odgovornost za slučajno pogubo ali zmanjšano vrednost živali onega, kateremu je pripadla po menjalni pogodbi, tudi če se dejanski še ni bila izvršila izročitev. Zamenjava je lahko enakomerna ali pa taka z nadavkom. V obeh slučajih jamčita obe stranki, kakor jamči prodajalec pri kupni pogodbi za skrite, važne napake. Iz navedenega lahko posnemamo, da je po sedaj veljavnih postavah glede nakupa in prodaje živine izčrpno preskrbljeno za oba pogodnika. VII. 97 Trgovina nekdaj in sedaj Prvi postanki trgovine. Sveto pismo nam daja zanimive podatke o trgovini v pradavni dobi. Že v prvi Mojzesovi knjigi beremo o midianitskih trgovcih, kojih domovina je bila v Severo-zapadni Arabiji. Tem trgovcem, ki so na velblodih tovorili blago v Egipet, so prodali sinovi očaka Jakoba svojega brata Jožefa za dvajset srebrnikov. Dospevši v Egipet so potem prodali Jožefa Putifarju, ki je bil načelnik straže egiptovskega faraona. Seveda je bila to le priložnostna kupčija, saj so trgovali vsi trgovci takratne dobe in pozneje mimogrede, če je prav prilika nanesla, tudi s sužnji- Kaj so pa trgovci tedaj v glavnem kupovali in prodajali? Tudi na to vprašanje nam odgovarja poleg drugih virov sveto pismo stare zaveze in nas poučuje, da so bili Arabci ne samo roparski pastirji, ampak tudi trgovci in to mnogo, mnogo stoletij, preden je nastopil Mohamed, njihov poznejši voditelj, in preden so nam slikale pravljice iz «Tisoč in ene noči» pestre slike o dejanju in nehanju, o življenju in trgovanju v slavni kalifski državi. Prerok Ecehiel, ki je živel v šestem stoletju pred Kr. r., je naštel v svoji žalobni pesmi o feniškem mestu Tyru vse trgovske zveze in predmete tega takrat tako znamenitega trgovskega središča. V omenjeni pesmi navaja prerok izrecno Arabijo, vse ke-darske kneze t- j. beduinske šejke, in trgovce iz Sabe in Ragme in našteva ne samo «ovce, ovne in kozle», ampak tudi «drago-cene dišavine, žlahtne kamene in zlato«, ki so jih prej navedeni knezi in trgovci prinašali na mestni trg. Posebno razvita je bila trgovina z diša-vinami t. j. s kadilom in raznovrstnimi vonjavami. To so bili pridelki domače dežele, kajti v Arabiji so vedno najbolj uspevale one rastline, ki dajajo žlahtne smole, vo-njavne sokove in blagodišeča olja. Mira prihaja k nam še dandanes iz Arabije, seveda po" velikem ovinku preko Bombaja, a tudi blagodišeča smola storaks in kadilo se še uporabljata. Za zadnja dva predmeta pa ni več Arabija poglavitni pridelovatelj in kar se tiče kadila, lahko trdimo, da je njegova uporaba dandanes naravnost skromna v primeri z njegovo vse naše pojme presegajočo uporabo v starem veku. Tudi zlato se je nekoč dobivalo v Arabiji in nekateri kamni, kakršne daje še dandanes hadramavtsko hribovje ob južni obali arabskega polnotoka, naj omenimo onikse, ahate in rubine. Toda Arabci niso trgovali samo s svojimi domačimi pridelki, ampak so prinašali na trg tudi sladko skorjico (cimet), ki se je uporabljala za različne dišave, v zdravilstvu, pri Židih pri napravi svetega maziljnega olja, nadalje ebenovino in slonovo kost. Pri teh naštetih predmetih, pri skorjici, ebeno-vini in slonovi kosti pa Arabci nikakor niso bili odkritosrčni in grški pisatelj Herodot, ki si je bil popolnoma zaslužil naslov «očeta zgodovine«, je nasedel na njihovo sleparijo. O skorjici pravi, da je arabski pridelek, kar pa seveda ni, prav tako ne kakor ebenovina in slonova kost. Po te stvari so namreč hodili Arabci na svojih velblodih, a tudi na ladjah v Indijo in so pri tem zaslužili ogromne vsote. Nobenemu pa niso izdali krajev, odkod dobivajo te predmete. Zamolčali so Indijo in trdili, da so to pridelki njihove t. j- arabske dežele. Na ta način so se zavarovali, da bi se bil pojavil na njihovem indijskem torišču kak tekmec in jim kratil zaslužek. Kdaj torej je nastala arabska, staroarab-ska trgovina? Od začetka našega časovnega štetja moramo iti nekaj tisočletij nazaj do tja, kjer se prerine komaj in komaj prvi zor starih bajk v splošno temo. Na vsak način so obstojale že v tretjem tisočletju pred Kr. r. trgovske zveze med Egibtom, Babilonijo in Južno Arabijo, namreč današnjim Jeme-nom, najbolj rodovitnim delom Arabije, in goratim Hadramavtom. Nomadska plemena so se prvotno udeleževala trgovine le v toliko, v kolikor so posojala svoje velblode in skrbela iz svoje srede za spremstvo takim karavanam. Pozneje so se pričela tudi sama baviti s kupčijami. Arabci so si bili nabrali ogromnega bogastva. Živeli so naravnost v barbarskem razkošju. Celo svoje velblode so lepotili z zlatimi ogrljaki. Prvi trgovci med njimi so bili Midianiti, ki so omenjeni že v začetku te razprave, in Edomiti. Imeli so ceste in skladišča. Eno najvažnejših takih postajališč je bilo prastaro mesto Sela ob gori Hori. Sela si je bila večkrat izpremenila ime, nazadnje se je imenovala Petra in po njej so imenovali ves se-vernozapadni del: petrajsko Arabijo- Iz tega mesta so dospeli trgovci v sedemdesetih dneh v «srečno Arabijo«, v današnji Jemen, ki je, kakor smo že omenili najplodovitejši del na jugo-zapadni strani velikanskega a-rabskega poluotoka. Mesto Gera ob Perzijskem zalivu je imelo trgovske zveze z naselbino na hadramavtskem pogorju in poleg tega sta jo vezali še dve cesti s Petro. Arabci so se torej že v najstarejši dobi udejstvovali kot trgovci. Pozneje, ko je prišel islam t. j. mohamedanska vera do moči in veljave in ko je bilo vernikom po ušta- 98 novitvi kalifske oblasti olajšano prej precej nevarno potovanje, se je to udejstvovanje le še pojačilo. Koran, mohamedansko sveto pismo, naravnost poziva vernike k popotovanju. «Pojdite in potujte, ker božji svet je velik!» Tako so potovali verniki ne z namenom, da bi se zabavali ali bogatili svoje znanje, pač pa so jih vedno dvignili na pot verski razlogi: romanje, vojskovanje ali trgovina. Nenavadni, trgovinski predmeti. Radi kupčije je postal ves svet ena sama trgovina z najrazličnejšimi trgovinskimi predmeti. S predmeti, ki se rabijo recimo v tej deželi in ki se radi tega prodajo v veliki množini, ne uspeva kupčija v kaki drugi deželi, ker ni po njih nobenega povpraševanja. Zelo mnogo je tudi takih predmetov, ki so širšim krogom našega ljudstva nepoznani, a so vendar le predmet kupčije, predmetov, o katerih ne ve navadni človek, da so, da imajo trgovinsko vrednost in da se sploh dado za kaj uporabiti. Nekoč je bila trgovina z ljudmi kakor znano zelo velika in dobičkonosna trgovinska. panoga in je — česar mogoče niti ne ve večina ljudi — še dandanes v veliki meri. V Abesiniji, v arabskih kraljevinah trgujejo celo v današnji prosvitljeni dobi z ljudmi in v Čedi, mestu ob Rdečem morju in glavnem trgovskem središču Arabije, prihaja na trg mnogo «človeškega blaga», ki ga pridno kupujejo jemenski židje. Ameriški poljedelci nakupujejo v velikih množinah hrošče polonice, s katerimi u?onab]jajo nekatere majhne rastlinske za-jedavce. Manj znano je, da prodajajo tamoš-nji sadjerejci ne samo črešnje, marveč tudi in sicer v velikih množinah črešnjeve peclie posebej. Peclji se namreč rabijo v lekarnah. Znano je, da je postal guano, obiloma nakopičen ptičji gnoj, že davno trgovinski predmet, manj znan je pa umetni guano, tako zvani «poudrette», ki je sestavljen iz mešanice posušenega, zdrobljenega človeškega blata in drugih suhih snovi, in se ceni kot izvrstno gnojilo. Z že davno izumrlimi živalmi, vretenčarji, posebno ihtiozavri in pleriozavri, krijejo potrebo po gnojilih, kajti njihovi okameneli odpadki, koproliti imenovani, se odkopujejo, kjer so v velikih množinah, se izpirajo, zmeljejo in iz njih se izdeluje superfosfat. Sploh dajo živali marsikak predmet, o katerem večina ne ve, da je sploh možna kaka kupčija z njimi. Na veliko se trguje z volovskim žolčem, z želodčno slinavko prašičev za izdelavo pepsina, s telečjim želodcem, z bobrovino, sirasto snovjo pri bobru, kajti vsi ti predmeti se rabijo bodisi v lekarnah, bodisi v tovarnah za dišavine. Gnezda iz posušene sline nekaterih, lastovici podobnih ptičev, salangamov, ne uživajo samo kitajski sladkosnedneži, marveč se uporabljajo tudi v Evropi in Ameriki pri napravi iz-borne juhe. Zato so pa ta gnezda tako zaže-ljeno trgovinsko blago. Brez zavisti prepuščamo Evropci Kitajcem njihove trepange, posušene črve z ježasto kožo, ki so za kupca sladčica in razdražilo. Pijavke so še vedno, čeprav je njihova uporaba precej padla, predmet veletrgovine. Tako izvaža recimo Nemčija približno trideset milijonov živalic na leto in jih porabi poleg tega še sama doma dvajset in pet milijonov. Malo ali nič znana so rakova oka, ko leča veliki kamenčki, ki se tvorijo med želodčnimi mrenami navadnega potočnega raka in ki odpadejo ob levitvi. Ta oka se plačujejo v lekarnah po visoki ceni. Velika riba glavač daje ambro strjene odpadke, ki jih poberejo do 90 kg težke iz morja in ki jih prodajajo tovarnam za dišavine po velikanski ceni. Iz raznih votlin kitove črepinje dobivajo neko svetlo olje, ki ga rabijo mnoge tovarne, a se izdelujejo iz njega tudi sveče, tako zvane normalne sveče, s katerimi se poskuša svetilnost gorilnega plina. Tudi košeniljke ne smemo na tem mestu pozabiti, rastlinske uši, ki jo goje v Meksiki, Centralni Ameriki in Algeriju radi izbornega barvila karmina. Rastlinskega izvora so sledeči nenavadni trgovinski predmeti: korenina ginseng, ki jo na Kitajskem zelo cenijo kot zdravilo in jo tudi drago plačujejo, in oreh areka. Ta sad prepeljujejo po ladjah iz Cejlona v indijske in kitajske luke, kajti ta sad žvečijo po vsej južni Aziji, da postane človeška sapa blagodišeča. V onih krajih se trguje s tem sadom na debelo, pri nas pa Ra pozna le ona peščica ljudi, ki barva z njim bombaž ali pa izdeluje iz njega črnilo. Prašek, ki povzroča srbež in ki tiči v semeniku neke indijske rastline, je predmet kupčije prav tako kakor itikitari, s čigar škorjo se barva rum, in nepregledna množica raznovrstnega lesa za izbrano pohištvo. Naj omenimo ob sklepu še omelo, ki se iz njega izdeluje ptičji in mušji lep. Saje, ki jih ne more pogrešati noben tiskar, so tudi važen trgovinski predmet. 99 Veliki dobički iz malenkosti Kdor hoče doseči v industriji milijonske dobičke, ni treba, da izdeluje velike predmete kakor lokomotive ali da gradi oceanske velikane, tudi z «malenkostmi», s predmeti, ki merijo le nekaj centimetrov, se pride do lepega dobička, če je le njihova prodaja nad vse mere velika. Kot primer naj navedemo šele sto let stare vžigalice, da pokažemo, kako izvaja sedanji diktator v tej stroki, Šved Ivar Kreuger, v starem in novem svetu z monopoli svojo moč in svoj vpliv celo do sklepanja velikih državnih posojil. Šved se pa pri tem opira edino le na 5 cm dolge vžigalice, katerih se uporabi v vsakem gospodarstvu vseh kulturnih držav 20 do 30 na dan. Ko so pripustili za približno 80 milijonov obveznic akcijske družbe Kreuger & Toll na stock-holmsko borzo, se je razvidelo iz načrta za to pripustitev, da razpolaga družba z glavnico ene milijarde švedskih kron (nad pet milijard lir.). Moč tovarnarjev drugih «malenkosti» ni tako razvita. Vsekakor je iz narodnega go spodarstva zanimivo, opazovati, koliko je takih «zelo majhnih predmetov, kojih izdelovanje se je razvilo v veleindustrijo. Povsod je še pred kratkim cvetela industrija za šivanke, bucike, v prvi vrsti pa za lasnice. Takih tovarn je bilo vse polno posebno v Nemčiji in sicer v renski pokrajini. Hud udarec je zadala tej industriji nova moda kratkih ženskih las, radi katerih so postale lasnice skoraj popolnoma nepotrebne. Skoraj sto let je donašalo tovarniško izdelovanje onih malenkosti celim okrajem blagostanje. To izgubo je nekoliko nadomestil nov, modern predmet in mesto lasnic izdelujejo tovarne igle za gramofonske plošče. Povpraševanje po takih iglah je dandanes precej veliko, posebno če se obnovi igla po vsaki točki, kakor zahteva to ohranitev plošče. Iste tovarne so se zatekle tudi k zaponkam, katere drže skupaj več listin in ki se jih precej rabi po raznih pisarnah. Toda ne z iglami za plošče niti z zaponkami se ne povzpnejo tovarne do onih milijonskih dobičkov, ki so jih jim donašale v prejšnji dobi lasnice. Nova industrija je. nastala ob zaključku osemnajstega stoletja. Alojzij Senefelder, iz-umitej kamenotiska, je izumil tudi pisalna peresa iz kaljenega jekla, ki so stopila na mesto gosjih peres. Tovarnar kovinskih izdelkov Mason v Birminghamu je izdeloval taka pisalna peresa že 1. 1820. na debelo s strojnim obratom in proti 1. 1830. je dvignil James Perry takratno industrijo tega predmeta do take stopnje, da je kril potrebo vsega sveta za desetletja. Kakor prej pri lasni-cah, opažamo tudi v tej stroki nekako nazadovanje. Pisalni stroji in nalivni ročniki so precej škodili tej industriji, ki si bo morala pomagati že na kak drug način, a iz jeklenih peres ne bo mogla nikdar več iztisniti milijonskih dobičkov. Iz Zedinjenih držav Severne Amerike je prišlo pred kakimi dvajset in petimi leti prvo rezilo za britje z dotičnim aparatom v Evropo. Gilette, po katerem se imenuje rezilo, je izumil aparat že 1. 1895., toda prvih deset let ni imel sreče. Uspeh se je pojavil šele potem, ko je prevzel zadevo mož, ki je s primerno, zares ameriško reklamo pripomogel izumu do popolne veljave. Danes ima bostonska družba Gilette Safety Razor Com-pany, ki izdeluje ko škatlica za vžigalice velika, tenka rezila, že tri velike tovarne, in sicer v Zedinjenih državah, v Kanadi in na Angleškem. Njena glavnica znaša 30 milijonov dolarjev (570 mil. lir), njen letni dobiček pa 7.5 milijonov (142 mil. lir). Mnogo milijonov moških uporablja dotične aparate in rezila. Nastala so sicer podobna podjetja tudi po drugih državah, toda do milijonskih dobičkov se ni mogla še nobena povzpeti. Naj omenimo še žvečilni gumi, čigar u-poraba je pa samo v Ameriki velikanska, drugod, v Evropi, se nikakor ne more udomačiti. Ta neznatni predmet je povzdignil svojega izumitelja za «kralja žvečilnega gumija« in mu naklonil k časti še milijonske dohodke. Mogoče je krenil Američan Woolworth po pravi poti, ko si je rekel, da je za tovarnarja zelo, zelo težko, doseči z izdelovanjem enega samega predmeta velikanske dobičke, da je pa trgovcu laže priti do blagostanja in bogastva, če pusti, da dela zanj tovarnar in si izbere izmed izdelanih ^malenkosti« take, ki so po njegovem mnenju nabolj sposobne za prodajo v velikem obsegu. V Woolwortho-vih prodajalnah — nad 1500 jih je raztresenih po vseh ameriških državah — se ne prodaja noben predmet, ki bi stal več ko deset centov (1.90 L). Vkljub temu dosežejo te prodajalne milijonske dobičke s prodajo najrazličnejših «malenkosti». Tudi po nekaterih velemestih Evrope so se pojavile v zadnjem času prodajalne z enotno ceno vseh predmetov, toda preden dosežejo približno take uspehe, s kakršnimi se ponaša Američan Woolworth, preteče gotovo precej časa. 100 Nekaj o zavarovanju Kakor znano je zavarovanje pogodba, s katero se obvezuje zavarovavec, da prevzame neko nevarnost (riziko) proti plačevanju določene vsote (premije) od strani zavarovanca. Pogodba o tem se imenuje polica. Najbolj so v navadi pogodbe, s katerimi zavarujemo svoje imetje proti vlomu, požaru in drugim vremenskim nezgodam. O tem navadnem zavarovanju ne bomo govorili na tem mestu, izpregovoriti hočemo le o nekaterih posebnih slučajih nenavadnega zavarovanja. Precej originalna je pobuda nekega založnika v Lipskem, ki si želi zavarovanja založniškega rizika. Povrniti bi se morali stroški za napravo neprodanih knjig. Prav tako bi se lahko zavarovala gledališka uprava za slučaj, če bi kaka igra propadla ali če bi h kaki predstavi prišlo premalo občinstva. V Švici na Francoskem se lahko zavaruje človek v novejšem času zoper oslepe-lost. Pred kratkim je uvedlo dunajsko mesto zavarovanje zoper stroške, ki nastanejo meščanu, če se mora na podlagi kake odredbe stavbinske pojicije izseliti iz stanovanja. Uvedlo se je tudi posebno zavarovanje pri konjskih dirkah. Kdor stavi na konja, dobi svojo vlogo vrnjeno, če konj, ki je nanj stavil, pri dirki pade ali se kako drugače izloči iz tekmovanja. Na Angleškem in v Ameriki poganja zavarovanje razne čudne cvetove. Najbolj abot-ne in smešne ideje ugajajo in se širijo. V Ameriki se je pred kratkim sklenilo zavarovanje zoper propad, a pogodbe ni sklenil kak glediški ravnatelj, pač pa neka igralska šola. Če ne morejo dobiti izučene gojenke nobene službe z najmanj petdesetimi dolarji plače na teden, ali če jo pri prvem javnem nastopu tako polomijo, da se morajo za vedno posloviti od odrskega življenja in delovanja, dobe eno leto precejšnjo rento, da lahko presedlajo. Zavarovalnino za vse svoje gojenke plačuje ta odlična in dalekovidna šola sama. Umetniki in umetnice zavarujejo pridevke svoje slave, pa naj bodo to že znamenja lepote ali grdosti. Lepe oči in škilaste oči, lepe noge in ploske noge, lepo izobličen hrbet in lepo zaokrožene ustnice, vse se zavaruje, vse, na čemer slonita slava in sloves. Ondriček, Kubelik, Kocian, trojica slavnih čeških virtuozov na gosli, so si zavarovali za visoko vsoto svojo levo roko. Za naravnost bajno vsoto je zavaroval slavni filmski igralec-komik Chaplin svoje značilne črev-lje in svojo palico. Poldrugi milijon dolarjev je cenila ameriška plesalka vrednost svojih palcev na nogah in ju je tudi za to vsoto zavarovala. Ameriška filmska družba First National je zavarovala glas pevke Corinne Griffith za en milijon dolarjev, prej je seveda sklenila z umetnico petletno pogodbo. Ameriški privatni docent dobi 5U00 dolarjev, če ne postane v šestih letih profesor na vseučilišču. Dobro sta jo pogodila neki klobučar v Londonu in neki trgovec z deli-katesami v New Yorku. Sklenila sta namreč pogodbo, po kateri zapade zavarovalnina, kakor hitro otvori v isti ulici kak tekmec svojo trgovino. Tudi ljubezen in zakon nudita vsakovrstnih možnosti za zavarovanje. V Ameriki se je zavaroval reven ženin bogate neveste za slučaj, da se razdere poroka. Da se zakonci zavarujejo zoper ločitev zakona, ni na Angleškem in v Ameriki nobena posebnost, prav tako in nič čudnega zavarovanje zoper dvojčke in trojčke. Zoper «nevarnost» dvojčkov se lahko n. pr. zavaruje pri neki angleški družbi s premijo enega funta šterlina (92 lir) in se dobi, če se res rodita dvojčka, 1000 funtov. Razumni očetje zavarujejo hčere na ta način, da dobiva hči od določene starosti dalje stalno plačo, če bi se ne poročila. Pri zadnjih angleških volitvah so se mnogi kandidat je zavarovali za visoke vsote zoper možnost propada pri volitvah. Resnejša zadeva je bila, ko je angleški kralj pred dvema letoma hudo zbolel. Bali so se namreč, da ne preboli bolezni. Ker bi bila njegova smrt povzročila daljše žalovanje po vsej državi, so se lastniki gledališč in zabavišč zavarovali za izpadli zaslužek radi kraljeve smrti. V zadnjih letih je prišlo v Nemčiji precej v modo zavarovanje zoper neugodno vreme za čas običajnega poletnega dopusta. Uradniki plačujejo določene zneske in dobe zavarovalnino izplačano, če jim deževje onemogoči izlete in potovanje. Tako dobe vsaj delno odškodnino za izpadle užitke v solnčni naravi. Indija Gandijev boj zoper angleško oblast je spravil Indijo v središče splošnega zanimanja. Mnogi se zadovoljijo, če se nekoliko po-uče o politični razdelitvi sil obeh nasprotni- kov, kar pa v sedanjem času gotovo ne zadostuje. Saj gre pri tem za ozemlje, ki šteje nad 320 milijonov prebivalcev. Indijci govore nad sto jezikov. Naj žive v splošnem še 101 tako ubožno, rede približno 150 milijonov govedi in 40 milijonov bivolov torej skoraj 200 milijonov samo rogate živine. Seveda evropskega pomeščanjevanja t. j. bega podeželskih slojev v mesta ni opaziti v Indiji. Saj šteje vsa država le 33 mest z nad 100.000 preb., zato pa približno 100.000 vasi, v katerih živi 95 odstotkov vsega prebivalstva. Z gospodarskim pomenom Indije bi se lahko seznanili iz njene zgodovine. Samo radi tega, ker je v Indiji gorko (večkrat celo zelo neprijetno vroče) niso šli ne Aleksander Veliki ne mohamedanski osvajevalci črez kiberski prelaz in druge gorske prehode v indijsko nižino. V prvi vrsti so iskali v tej deželi dragih kamenov in dišavin, blaga, ki so ga prevažale karavane skozi mnoga stoletja iz teh krajev v Evropo. Da je bila Indija za mnogovrstno blago, posebno za važne dišavine le prehodna dežela, saj so rasle te po večini na otočju vzhodne Indije, niso vedeli in niso mogli vedeti osvojevalci tedanje dobe. Kar se tiče dragih kamenov, so bili pa vsekakor dobro poučeni, kajti do odkritja brazilijanskih demantov v 17. stoletju je prihajal skoraj ves dovoz demantov in drugih žlahtnih kamenov iz Indije. Danes so se stvari nekoliko izpremenile. Indijski demanti ne igrajo sploh nobene ulo-ge, najdenišča so vsa že izčrpana in oni maloštevilni demanti, ki prihajajo še iz Indije, nimajo kdo ve kakega pomena, če pomislimo na donose afriških najdenišč. Ogromna je pa količina drugih pridelkov, ki se le deloma izvažajo, ker porabi prebivalstvo vkljub veliki revščini prav radi svoje številnosti velikanske množine. Samo rižna žetev Indije znaša približno 28—30 milijonov ton (tona = 1000 kg), pšenice se pridela 6—8 mil. ton. Čeprav je poljedelstvo popolnoma preprosto in nerazvito, čeprav je semenska iz-bera nezadostna, pridelajo v Indiji do 6 milijonov bal bombaža. Še nekega predmeta ne smemo pozabiti, ki pomeni za Indijo nekak monopol. V nekaterih krajih na severo-za-padu rase juta, fina, a zelo krhka konoplja. Iz njenih vlaken se izdelujejo vreče in podobno. Dobra tretjina vsega čajnega pridelka na svetu odpade na Indijo in ta čaj rase na razmeroma majhni planoti na severu. Že te številke pričajo v zadostni meri o gospodarskem pomenu indijske države. Indija stoji na petem mestu, kar se tiče svetovne trgovine. Razumljiv je torej odpor Angležev proti osvobodilnim namenom probu-jajočih se Indijcev. Koliko stanejo tuje živali ? Trgovina s tujimi živalmi je kupčija, ki obsega vse dele sveta in ki zavisi kakor vsako drugo podjetje od dveh okoliščin: od ponudbe in od povpraševanja. Taka trgovina je precej nevarno podjetje, kajti živali, ki se prevažajo z veliko prizadevo iz daljnih krajev, prav lahko poginejo medpotoma. Večkrat morajo rediti taki trgovci del j časa živali v svojih vrtih, dokler se jim ne nudi prilika, da jih prodajo po ugodni ceni. Odjemalci so navadno zverinjaki, kakršne imajo vsa večja mesta po širnem svetu, nadalje cirkuška podjetja, krotilci, ki nastopajo javno z ukročenimi živalmi in za manjše živali tudi zasebniki, ki goje iz posebnega veselja male opice, južnoameriške medvediče in druge podobne živali. V vsaki državi je nekaj bogatašev, ki jim je v veliko zabavo, če letajo prosto po njihovih vrtih in parkih avstralski klokani (kenguruji), antilope in zebre. Možnost, da se ohranijo živali v ujetništvu, igra veliko ulogo pri takih kupčijah. Tako so bili gorila do zadnjega časa zelo redki, stali so velike vsote, a so se le težko oddajali, ker so živali navadno takoj poginile. Odkar so se pa po zverinjakih oziroma zooloških parkih naučili, kako treba ravnati s temi občutljivimi človeškimi opicami, je takoj zraslo zanimanje za te opice, z zanimanjem pa seveda tudi cena. Podatki, ki jih prinašamo v naslednjih vrsticah, so dobesedni prevod iz cenikov nemških trgovcev in marsikdo bo ugotovil, da si je trgovsko vrednost živali napačno predstavljal, če je sploh na to mislil, in se bo čudil, da se prodajajo recimo krokodili in kače na metre. Nemške marke pri cenah smo izpremenili, da se laže razumejo, po običajnem ključu v lire in, če je bila potreba, se je zaokrožila vsota za malenkost bodisi navzgor, bodisi navzdol. Šimpans, samec bledejše barve, iz francoskega Konga, 4—5 let star, 55 cm visok, ko sedi, zdrav, velikanska krepka postava, zelo kosmat, navajen trdega belega kruha, kuhanega riža, podzemeljskih orehov i. t. d., krotek...............L 14.000 Indijski slon, samica, 1.70 m visoka, popolnoma krotka, brez napake, zdrava, potiska vozove in dr. . ;.......L 40.000 102 I Levi iz vzli. Afrike samec, 15 mes. star................L > 14.000 samec, 12 mes. star........L 13.000 samec, 10 mes. star........L 12.000 samica, 12 mes. stara........L 12.000 Tu navedeni levi so zajamčeni divjaki iz okrožja Kenia in se nikakor niso izvozili iz afriških zooloških vrtov Lev, samec, prib. 1 star, uvožen, s kratkimi nogami .... L 7.000 Sundski tiger, samica.............L 20.000 Sundski tiger, s slabimi zobmi ..........L 17.000 Bengalski tiger...............L 28.000 Morski levi, kalifornijski, še nedorasli, poslušni učenci, zelo lepe živali, vsaka po...............L 3.500 Velblodi po velikosti.............L 3.500 Antilope trstični kozli, močne krepke živali, pri samcih je en rog % nekoliko upognjen, za par ....... .....L 21.000 Povodni konj, samica, pribl. dve leti stara.......L 65.000 Nandus (južnoameriški noji), popolnoma dorasli, naravnost iz neke patagonske farme za noje uvoženi, se ne dado primerjati z malimi, belimi izrodki, ki se goje v Južni Franciji, za par.....L 15.000 Rdeči plamenjaki (flamingo), zelene noge, rdeča kolena, zelo redki, za par ................L 1.700 Hijena, afriška, progasta, skoraj dorasla .......L 4.000 Ježevci, indijski ............................L 450 Ježevci, južnoafriški, spol nedoločen ... .....L 700 Tesarski orli, popolnoma dorasli .... ............L 900 Cesarski orli, letošnji, zelo lepo razviti................L 700 Bele štorklje, za par..........................L 200 Leopard, indijski ........•......L 2800 — 4000 Leopard, afriški ..............L 2800 — 4000 Velikanske kače (pvthon mol)........... 1H m dolge ...............L 200 IX _ 2 m dolge ............................L 220 — 280 2 — 2« m dolge '..............L 280 — 350 Krokodili, K- m dolgi..........................L 150 nad 2 m se ravnajo cene po zalogi......... Zebra ................................L 7000 — 23.000 Lame (južnoameriške kamele)...........L 3000 Hamadayas (pavijan) velik samec *..................L 800 Labodje, beli za par ..........................L 600 Labodje, črni za par..............L 1500 Tjulenj (morski pes)..............L 450 — 600 Pasanec ................L 400 Nosorog, afriški, dvorogi............L 140.000 — 240.000 Raznoterosti Mozart je- v svojem četrtem letu sviral klavir, v svojem šestem letu je uglasbil svoje prve stvari, v svojem dvanajstem letu pa je uglasbil svojo prvo opero — Dr, Kosmos je imel doslej najdaljši govor. Govoril je v zbornici Britske Kolumbije, kanadske pokrajine 1. 1880. nepretrgoma celih 47 ur — V Ameriki živi žaba, ki ima roge in laja ko pes — V posodici, ki gojimo v njej zlate ribice, se prav tako menjujeta plima in oseka kakor pri morju, le da je ta menjava za nas skoraj neopazna — V Cheshire-ju (New York) živi raca, ki nese jajca s črno lupino — Rodbina Bach. koje najslavnejši član je b.l veliki skladatelj Johann Sebastian Bach, je dala v enajstih rodovih dvajset in devet velikih glasbenikov — Nenavaden par sta Doletta Buk in njen mdS. Ona meri 70 cm, on pa dva metra. Imata tri normalne otroke — Frankfurtski učenjak Boomer je opazil med mravljami živalico, ki je letala vedno v krogu. Pod drobnogledom je dognal, da je imela revica v levih možganih oteklino — V Novi Zelandiji, ki je večja od Velike Britanske in Irske, ni nobenih kač niti v zooloških vrtovih, ker to prepovedujejo zelo stroge odredbe — Najmanjša krava na svetu živi v Heresfordu (Teksas. Zed. drž. Severne Amerike) in je v.soka samo 78 cm — Solata vsebuje vse doslej znane vitamine A, B, C, D in Ej — Pri Kitajcih ne stoje oči pošev, pač pa obrvi — Skoraj pri vseh žepn h urah manjka označba (VI) za šesto uro. Na njenem mestu je sekundni kazalec — Na zadnji mačji razstavi v Croydonu (Anglija) je bil razstavljen maček s popolnoma naravno rdečo dlako — V bližini velike Sfinge se je odkril grob velikega duhovna. Ker sta ležali v grobu tudi dve britvi, sklepajo učenjaki, da je bil veliki duhoven ob enem tudi faraonov brivec — Gospodični Ethel Weberjevi iz Cincinnatija (Ohio, Sev. Amerika) bije žila le 38krat v minuti — Reka Ottawa je pri mestecu Pembrocke (Ontario, Kanada) več ko 1600 m globoka — Japonska hrana ne pozna ne mesa, ne mleka ne kruha, ne masla — V Louisvilleju (Zed. drž. Sev. Amerike) so sklatili oreh, ki se je delil ne kakor običajno na 103 dvoje, pač pa na četvero, kar se je poznalo že na lupini — V Travni dolini (Kalifornija) izvira iz kostanja in sicer v precejšnji višini studenec, ki doslej še ni usahnil — Albanci zmajajo z glavo ko pritrjujejo, in prikimavajo, ko zanikujejo — Škorpijon umori samega sebe, le če ga ogroža ogenj — Wiliam G, Long v Seattle (Washington) je ujel ribo, ki je imela mesto luskin kožuh — Na high-gatskem pokopališču pri Londonu so postavili skladatelju ihorntonu nagrobni spomenik v obliki kamnitega klavirja — Učenjak, matematik in veleum Einstein je padel iz matematike pri sprejemnem izpitu na curiški politehniki — Na marbleheadskem pokopališču (Zed. drž), so pokopane same ženske. Možje pomirajo na morju kot mornarji — Stotinka, naložena ob Kristusovem rojstvu na štiriodstotne obresti, bi bila danes več vredna ko zlato na vseh vidnih nebnih svetovih — Philetas z otoka Kosa v starem veku je bil tako vitek, nežen in suh, da je moral nositi svinčene črevlje, da ga ni odnašal veter — Leonardo da Vinci, menda največji veleum na svetu, je bil slikar, stavbenik, zdravnik, tehniški izumitelj in pesnik ob enem — Ogrske kmetice pološkega rodu nosijo do trideset kril hkratu na sebi — Vsako število zmanjšano za vsoto vseh njegovih posameznih številk, da število, deljivo z devetimi n. pr. 152: 1 + 5 + 2 = 8; 152 — 8 = 144; 144 ; 9 = 16 — Liter gorke vode je lažji ko; liter mrzle — Angleški kralj Jurij V. (1660-1727) ni znal angleški. Bil je namreč po rodu Nemec — Postavi vsako trimestno število dvakrat zaporedoma, pa dobiš število, deljivo s trinajstimi n. pr. 571.571 : 13 ;= 43967 — Dvajset in sedemletni Ferdinand Contat je visok 2.5 m, tehta 207 kg in je najvišja oseba na Francoskem — Mesti z najkrajšim imenom ležita na Kitajskem in se imenujeta U in I — Kanarski otoki niso dobili svojega imena po kanarčkih pač pa po latinski besedi canis = pes in bi se morali imenovati prav za prav pasji otoki —• Riba Antemarius h:spi-dus, ki živi v Sugaškem morju, ne zna plavati in se giblje po morskem dnu le s svojo roki podobno plavuto — Kitajski psi Hauhau, špiceljni z dolgo dlako, imajo vsi črn jezik — Vojno odškodnino, ki jo je morala plačati 1, 1871. Francija Nemčiji v znesku petih milijard v zlatu, je vozilo pet vlakov po dvajset in pet vozov vsak vlak iz Pariza" v Berlin — Kitajec Ma Čino je visok 2.52 m. Najel ga je cirkus Barnum kot največjega človeka na svetu — Citrona ni sad, marveč jagoda — V New Yorku je stolp, s katerega se vidi ob jasnem vremenu šest držav — Neka mačka v Oslu (Norveška) je dojila in oddo-jila gnezdo miši — Al Hunter v Omahi (Zed. drž.) ima kozo z leseno nogo, ki ji služi kakor naravna — Plin hejij so zasledili najprej na solncu (1. 1868.) in šele 27 let pozneje tudi na naši zemlji —• Najstarejši v kamen izklesan človeški obraz je star dvajset tisoč let. Kamen so izkopali na Moravskem — V vasi Strobecku v nemškem Harzu igrajo razen dojenčkov in prav malih otrok vsi šah. ki se poučuje tudi v šoli. Igra je v navadi v tej vasi, Schachdorf imenovani že več sto let — V osemnajstem stoletju so nosile angleške dame ladje z razpetimi jadri kot okras svojega klobuka —• Vsako leto dežuje v Yoru (Honduras, Srednja Amerika) ribe. Viharji in vodene trobe dvignejo z vodo tudi nešteto rib iz morja v zrak — Državna blagajna v Zedinjenih državah je prostovoljno vrnila družbi Eastman Kodak Co. dva milijona dolarjev, ki jih je ta v letih 1920 do 1923. preveč plačala — Neki ameriški milijonar je razpisal nagrado v znesku 25.000 dolarjev za vzgojitev modre georgine. Čeprav poznajo 13.000 vrst teh rož, vendar modre ni med njimi — Doslej je dobilo v tridesetih letih, odkar se deli Nobelova nagrada, 153 oseb to odlikovanje — Vroča voda zmrzne hitreje ko mrzla — Družina Evelyn v Rochestru (New York) ima mačko s podganjim repom — V Afriki živi ploskokopita žival, ki je manjša od našega kunca, a je vkljub temu v najbližjem sorodstvu s slonom — Na razstavo v Washingtonu je bil pripeljan bik, ki ni imel na sebi niti ene dlake — Egiptovski faraon Ramzes II. e je imel 162 otrok: 111 sinov in 51 hčera, kojih imena so vsa zaporedoma navedena na njegovem nagrobnem spomeniku — Kamela vidi z zaprtimi očmi. Na vsakem očesu ima namreč po dvoje vek. Notranje so prozorne in branijo oči proti svišču (letečemu pesku) — Leta 1927. so spustili v Srednji Ameriki v morje zaprto ste- klenico, ki so jo 1. 1929. pobrali pri Filipinskih otokih iz morja. Steklenica je napravila 15.000 km dolgo pot — rtič noj ne zna letati, teče pa hitreje kot vsak konj. — Otok brez gospodarja pri Woodville-ju (New-tlamphire, Zed. drž. Sev. Amerike) tvori mejo med dvema državama, tremi deželami in štirimi mesti — Da se napravi svilena obleka, je treba svile iz 3000 mešičkov — V luli, meksikanski vasi, rase cipresa, ki meri v obsegu 50 m in je najdebelejše do sedaj znano drevo na svetu — Edino medvedje nimajo med sesavci slepega črevesa — Japonskemu kmetovavcu 1 okanuri Miculu je uspelo vzgojiti kokoši, ki niso imele več repa — Figa ni sad, je mesnat cvet — Saksonski minister grof briill, strasten nosljač, je zapustil zbirko 835 dragocenih toDačnic — Braziljanski vojni minister pod cesarjem Petrom je imenoval 1. 1871. sv. Antona Padovanskega za podpolkovnika brazilijanske armade — Nič prej ko 8. junija 1. 2004. pojde planet Venera t. j. večernica kot temna točka preko solnčne oble — Dvojčka Roy in Dex Daniel v Amarillu (Teksas, Sev. Amerika) sta se rodila v različnih letih, prvi v pozni silvestrski uri 1. 1924., drugi kot zgodnje novoletno darilo 1. 1925. — Monte Nuovo pri Neaplju je nastal v eni sami noči in sicer 23. septembra 1. 1538. ob priliki izbruha ognjenika — Indijski pesnik hond Bardai, ki je živel v 12. stoletju, je spisal pesem s 100.000 verzi — V VCashingtonu so dali novi ulici, ležeči med četrto in peto cesto, ime: 4'A. ulica — Čebula je lilija — Naftalin, izdelek črnega premoga, je bel ko sneg — Jeane Gunder v Pasadeni (Kalifornija) je ujela veščo .s petimi krili, tremi na desni, dvema na levi strani — Brkasti ser leti z naglico 180 km na uro — Piva se pridela največ v Nemčiji. Tej slede po vrsti Anglija, Francija, Belgija in Čehoslovaška — V Ware-ju (Massachussets. Sev. Amerika) rase drevo, ki si je samo napravilo vozel v deblo — Poštno poslopje v Bee-be-ju leži na meji Kanade in Zedinjenih držav. Vsaka država ima svoj vhod v pošto — V belgijskem Kongu (Srednja Afrika) so dobili naravoslovci blizu gorovja Hara plavolaso črno pritlikavsko pleme, čigar pripadniki dosežejo velikost sedemletnih otrok — 10 do 20% ljudi so levičarji — Plinij poroča, da je spremljalo Popejo, zloglasno Neronovo ženo, ki se je rada kopala v oslovskem mleku, 500 oslic na vsakem njenem potovanju — Od leta 1633. se vrše v Oberammergau-u na Bavarskem pasijonske igre — Že 7COO let pred Kr, r. so varili Ba-bilonci iz ječmena in nekega drugega jtita pivo — Največji hrast rase v Chiro-ju (Kalifornija), je 35 m visok, deblo meri v obsegu 10 m, veje so se tako razširile, da je pod njimi za 10.000 ljudi prostora — Keopsovo piramido je delalo 100.000 sužnjev 20 let. Dandanes bi jo zgradilo po računih francoskega inženirja Lavallier-ja 500 delavcev, opremljenih z vsemi najnovejšimi tehničnimi pripomočki v desetih mesecih — Najstarejši list na svetu je «Peking Gazette». Izhaja približno 1000 let. V tem času je bilo obglavljenih nič manj ko 15C0 njegovih urednikov — Pisalna mizica. 65 cm široka, delo slavnega mojstra Delacroix-a je bila prodana na dražbi v Londonu za 350.000 L — V Speyer-ju (Nemčija) hranijo stekelnico palatinaškega vina iz rimske dobe (3. stoletje) — Glas zvonarja, v Južni Ameriki živečega ptiča, se sliši 5 km daleč in spominja na glas cerkvenih zvonov, odtod tudi njegovo ime — Vzemi eno število pod sto, obrni jo, se-štej obe števili, kar dobiš, je deljivo z 11 (N. pr. 65 + 56 = 121 : 11 = 11) — Fritz Babel iz Monakove-ga je preležal 60 let iz bojazni, da dobi hripo. Ko so nekoč okno njegove spalnice odprli, je nenadoma umrl. Strah pred prehladom ga je bil usmrtil — Li Tai Pe, največji kitajski pesnik, se je umeknil v samoto, kjer je zlagal v stalni pijanosti svoje najlepše in nenvnljive pesmi — V Zedinjenih državah Sev. Amprike izhajajo trije svojevrstni strokovni listi, in sicer list za uničevalce mrčesa, list za smrčavce in list za one, ki sovražijo dežnik — Kameleon, barvo izpreminjajoča drevesna ga-ščerica, gleda lahko istočasno naprej in nazaj, ker obrača oči ijezavisno oko od očesa — V dveh sto letih (1801-2C00) je bila najbolj zgodnja velikanoč 1. 1818. in sicer 22. marca, najbolj pozna velikanoč 1. 1886. in bo 1943. t. j. 25. aprila —- Deževnica —- črv ima štiri srca — Angleški kralj Henrik I. je vpeljal v svoji državi dol-gostno mero: yard (0.914 m) toliko je bil namreč odda- 104 ljen njegov nos od palca njegove iztegnjene roke — Rimski cesar Nercn je izumil enoočnik (monokel) in ga uporabljal v cirkusu, ko je gledal umirajoče borilce — Polž napravi 1 km dolgo pot v desetih dneh — Stari Egipčani in Perzijci so že imeli zobne tehnike, ki so zalivali zobe z zlatom in izdelovali umetno zobovje — Za cesarja Karla Velikega je bilo prepovedano uživanje konjskega me:a s smrtno kaznijo — V Guatemali ras to drevesa, kojih sok sliči po barvi in okusu kravjemu mleku — Pri urojenkah na otoku Borneo velja za največjo lepoto umetno in sicer do 40 cm podaljšani uhlji — Škorpijon nosi mladiče na hrbtu; če kateri pade, ga sne. Ko dorastejo mladiči, se spravijo nad mater in jo požro — Rak nosi svoj okostnjak zunaj — Valovi se ne pre-g'b'jejo z mesta— Rep kita je najstrašnejše in najtežje orožje vseh živali — Hale Salassie I., prejšnji Ras Tafari je 334. vladar Abesinije — Meksikanske ribe, ki imajo meču podoben rep, izpremsne svoj spol. Samice postanejo v starosti samci — Profesor Virchow v Berlinu je imel 1. 1913. slavca z dvema glavama. Slavec je pel z obema. O tem je poročal profesor v svojih «Pre-davanjih o patologiji® — Najbogatejši zaklad, ki nam ga je zapustil stari vek. je zaklad iz grobnice faraona Tu-tankamena iz XVIII, dinastije — Ameriška raziskovavca Gislmann in Dickey sta odkrila novo sladilo, ki je 7C0 krat slajši ko prekmorski sladkor in prekaša za 150 enot saharin, ki je veljal doslej za največje sladilo — Vojvoda Westminster, eden najbogatejših Angležev, poseduje samo v Londonu nad 400 hiš — v 14, stoletju so rabili sladkor le kot zdravilo — Čim više se dviga letalo, tem lvtreje leta — Z navadnim svinčnikom potegnemo lahko 60 km dolgo črto, da se grafit popolnoma porabi — Zajec leti hitreje navkreber radi daljših zadnjih nog ko navzdol — Povprečna telesna velikost posameznih na- rodov se manjša od tečaja proti ravniku — Thomas Burleigh iz Shifnala na Angleškem je živel točno 100 let. Kodil se je v novoletni noči 1. 1600. in umrl v isti noči 1. 17C0. — Neki puran v Cambici (Kalifornija) je snedel za eno samo južino 776 kobilic — V kraju Braun-lage-ju v Harcu stoji spomenik, postavljen v čast prvemu krompirju L 1748, — Čimboraso v južni Ameriki je najvišji hrib na svetu, 3500 m je višji ko Everest, seveda ne od morska gladine, pač pa od zemskega središča računjeno — Edit Thompsom v Edinburgu je dala 1. 1927. svojega konja z zlatom podkovati — V Elzaciji iščejo gobe gomoljike z zato izučenimi prašiči — V Pen-silvaniji živi pes «Fip», ki je strog vegetarijanec in se ne da pripraviti do tega, da bi zaužil najmanjši košček mesa — Medved mravljičar iima razmeroma med se-savci najmanjše možgane — V pokrajini Guarri (Paragvaj, Južna Amerika) dežuje že od predavnih časov zdržema — Dne 27. novembra 1933. poleti naša Zemlja skozi glavo Bielove repatice — Jezero Kvirila v Kav-kaziji je radi manganskih delcev popolnoma črno — Najbogatejši narod so Indijanci, vsak član med njimi razpolaga z 45.000 dolarji. Na njihovem ozemlju so se odkrili namreč bogati petrolejski vrelci — Meksikanska plesalka (umrla leta 1860.) je imela v gorenji in spodnji čeljusti po dve vrsti zob — Bolha skoči 200 krat tako daleč kakor je sama dolga — Neimenovan dobrotnik je izročil angleškemu min stru za javna dela darilo 18 milijonov L:r za postavitev posebnega parka za zaljubljene parčke — Šmarnice so strupene. Ne devajte stebla v usta! —* Izračunali so. da se spiralne megle v Velikem vozu oddaljujejo od nas s hitrostjo 115C0 km na sekundo — Prvi časnikarski oglas je bil priobčen v londonskem «Impartial Intellgencer»-ju 12. aprila 1, 1649. so najboljši, naj trajnejši, radi tega najcenejši Na podlagi svetovno razširjene in povsod zastopane Tvrdke DIABOLO A. B Pump-sep. iz Stock-holma Švedsko, je dana priložnost za nakup in'pod-uk rabe tako koristnega in dobičkanosnega stroja vsakemu kmetovalcu 1111 DIABOLO posnemalnik je vsak (garantiran) zajamčen. — Trgovina in prodaja je organizirana tako, da se lahko kupi tudi na obroke — brez kakega poviška na ceni ! ! 1 Iščejo se krajev, zastopniki! Zahtevajte pojasnila na naslov : S. H. S. DIABOLO - Gorizia, Casella post. No. 25 105 O PRISTOJBINAH S kr. dekretom 30/12. 1923. št. 3269. so se spremenile pri nas s 1. julijem 1923. registracijske pristojbine starih provinc. Te pristojbine se plačujejo počenši z navedenim dnevom pri registracijskih uradih (Ufficio di registro), ki so se ustanovili pri nas 1. julija 1923. in uradujejo za kolkovine in pristojbine. S kr. dekretom 30./12. 1923 št. 3269, so se spremenile nekatere določbe glede goriomenjenih pristojbin. Nov kr. odlok z dne 12. avg. 1927, št. 1463 je pa uvedel nekatere olajšave pristojbin. Spisi v javni in privatni obliki, civilni in trgovski, sodni in izvensodni, ki vsebujejo prenos lastninske, užitne in zastavne pravice do nepremičnin in premičnin, so podvrženi registracijskim pristojbinam, ki so koj plačljive. Tudi ustne- pogodbe, tičoče se najemnin in zakupnin so podvržene 'registracijskim, pristojbinam. Važno je vedeti, da dobe ti spisi pravno moč še le po registraciji. Spise, podvržene tem pristojbinam, ki niso prijavljeni registracijskemu uradu, sodnija odklanja. Radi tega se mora vsaka taka listina registrirati pri dotičnem uradu v teku 20 dni po podpisu, da se izognemo kazni in drugim posledicam. Listine se predložijo registracijskemu uradu v iz-■ virniku, pisanem na kolkovanem papirju za 5 L in na poverjenem prepisu na kolkovanem papirju za 3 L. Prepis ostane uradu, izvirnik s potrdilom plačila pristojbin dobi stranka. Listine podvržene registraciji so: Kupnoprodajne pogodbe, darilne pogodbe, menjalne pogodbe, preživninske pogodbe, ženitne pogodbe, zadružne pogodbe, najemne (nakupne) pogodbe, pobotnice, ki se nanašajo na zadolžnice in druge listine, razsodbe, vknjižbe i dr. Registracijske pristojbine so progresivne, sorazmerne (proporcionalne), postopne ali stalne. Podlaga odmere teh pristojbin je cena ali vrednost pravnega posla. Registracijske pristojbine so sledeče: A) za kupne pogodbe: a) od kupne cene (vrednosti) nepremičnine od 200 L............4% b) od kupne vrednosti nepremičnine od 200 do 400 L...........5.20% c) od kupne cene (vrednosti) nepremičnin nad 4C0 L dalje.............6% č) če se kupljene nepremičnine spet prodajo v teku treh let. znaša pristojbina pod a) b) c) eno četrtino manj. Dovoljeno je plačati polovico pristojbine pri registraciji, polovico pa šele v šestih mesecih. Za kupne pogodbe glede novih stavb veljajo olajšave. (Čl. 11. zakona 13. 4. 19-11., št. 509.) d) od kupne cene (vrednosti) premičnin . . 4% e) odkupne cene (vrednosti) živine in poljskih pridelkov..........1% f) od kupne cene (vrednosti) za navadne predmete med trgovci........Yi % g) od kupne cene za razkošne predmete med trgovci.........„ 2% h) od kupne cene za šumeča vina, mineralno vodo v steklenicah, medicinalne specialitete in dišave med trgovci........3% B) Za darilne pogodbe, sklenjene med bližnjimi sorodniki in med drugimi osebami velja de- 106 kret od 20. avg. 1923, št. 1802 oziroma dekret 1. 5. 1930. C) Za najemne (zakupne) pogodbe . , . y2% Č) Za zadolžnice........1.30% D) Za pobotnice nanašajoče se na zadolžnice in druge listine.........yiy0 E) Za pobotnice posebej izdane, ki se nanašajo na kupno-pogodbene cene.....0.30% Pristojbine za zemljiško-knjižoe vpise znašajo: 1. za vpis lastninske pravice za vsakih 100 L 0.75% (ta pristojbina ni všteta pod A) a, b, c. 2. za vpis zastavne pravice: a) na prvih 10.00 L, za vsakih 100 L . . 1% b) za vsak višji znesek, za vsakih 100 L . . 1% Kolkovine. S kr. odlokom z dne 18. marca 1923. št. 550. so bile odpravljene kolkovne pristojbine, uvedene s kr. dekretom 16. junija 1921. št. 795 na razkošne predmete, na dragulje in dragocenosti, na proizvajanje razkošnih tkanin in rokavic in namesto teh so stopile v veljavo s 1. aprila 1923. znižane kolkovne pristojbine. Te pristojbine so se spremenile s kr. odlokom od 30. dec. 1924., št. 3273 in v teku so še druge spremembe. Tej pristojbini je podvržena vsaka kupčija (prenos-scambio) blaga in predmetov med obrtniki, trgovci itd. Računi (fakture) se morajo naipraviti v dveh izvodih, drugi izvod lahko nadomesti vpis v knjigi, ki mora biti zaznamovan s tekočimi številkami. Prepise fakture treba hraniti 5 let in zaznamovati s tekočimi številkami. Vse kolkovine plača kupec. Pristojbine se plačajo s kolki, ki obstojijo iz dveh delov. Izdajatelj računa prilepi del kolka, ki nosi kraljevo podobo, na račun (fakturo), namenjen kupcu, drugi del pa se prilepi na prepis fakture ali v knjigo «prima nota» zraven dotičnega vpisa. Kolki se razveljavijo s prebodom ali pa, da se prepiše na oba dela kolka s črnilom datum dneva izdanja ali pa, če se datum pritisne z mastnim črnilom. Za kupčijo (prenos — scambio) najnujnejših živ-ljenskih potrebščin, kakor pšenice, turšice, ječmena, riža, moke, kruha, navadne testenine, zelenjave, suhe in konservirane, sadja svežega in »;uhega, paradižne konserve, mesa (svežega, mrzlega in v zabojčkih). mesnega ekstrakta, kondenzirane juhe (tekoče ali v kockah), zabele za juhe. rib, jajc, mleka, masla, skute, sira, prekajenine, slanine, prašičje in druge jedilne masti, oljčnega in drugega jedilnega olja, oljk, oljnatih semen, kisa (ne v steklenicah), sladkorja in melase, kave, kuriva (tudi petroleja in bencina), pralnega mila. luga vode za proizvajanje sile in pitne vode in predmetov državnega monopola med trgovci in obrtniki je treba kolkovati račune (fakture) kakor sledi: Nad 1 do 100 lir .... L 0.10 Nad 100 do 1000 lir .... L 0.50 Nad 1C00 lir dalje.....L 1,- Kr. dekret 30. dec. 1923. št. 3268: Fakture, račune, izdane od trgovcev in obrtnikov za prodano blago kon-sumentom in navadne pobotnice, ki se nanašajo na zadolžnice, razsodbe in druge obvezne listine, kakor tudi pobotnice, note, račune med zasebniki (privatniki), zasebniki in trgovci, med trgovci in zasebniki je treba kolkovati z navadnimi kolki kakor sledi: Do Kad L. 1.— 1.01 do L. 100 L. 0.10 100.01 n 1000 „ 0.50 1000.01 it 3000 „ 1,— 3000.01 „ it 6000 „ 2,— 6000.01 „ 10000 „ 3,— 10000.01 n 13000 „ 4,- 13000.01 n 16000 „ 5.- 16000.01 it 2000U „ 6.— 20000 01 n 23000 „ 7,- 23000.01 rt 26000 „ 8.— 26000.01 v „ 30000 „ 9.- 30000 01 „ 33000 „ 10,— 33001.01 „ 36000 „ 11.— 3600001 „ 40000 „ 12,- 40000 01 „ „ 43000 „ 13.- 43000.01 n 4b000 „ 14,— 46000.01 n 50000 „ 15,- 50000.01 „ 53000 „ 16,- 53000.01 n 56000 „ 17.- 56000.01 n 60000 „ 18.- 60000.01 63000 „ 19— 63000.01 66000 „ 20,- 66000.01 v „ 70000 „ 21,— 70000.01 n 73000 „ 22,— 73000.01 76000 „ 23.- 76000.01 „ 80000 „ 24,- 80000.01 n 83000 „ 25,- 8300001 » „ 86000 „ 26,- 2C0.CC0 L. za vsakih 1C00 ali odlomke 1000 L. — JU st. UdlomKi poa i uro prisiojume se zuukiu^iju un 1 liro. — Za zneske nad 200X00 L. ali nedoločene vsote znaša kolek 60 lir. Kolki so navadni in se prepišejo kakor do sedaj. Trgovske knjige: hranilne knjižice, dnevnik, inventar, knjige za prepise pisem in knjige knjigovodstva je treba predložiti registrskemu uradu, da prepečati prilepljene kolke preden se začnejo knjige rabiti. LESTVICA pristojbin (kolkov) za menice, plačljive v kraljestvu v teku enega meseca, štirih, šestih mesecev in po šestem mesecu (kr. dekret 30. dec. 1924. št. 3268. spremenjen po kr. odloku 10. avg. 1927. št. 1463 ozir. 17. marca 1930 št. 142. <0 MENICA PLAČLJIVA 1 > ttl £ po več ko 53 — v ieku v teku v (efcu šestih me- 0 enega šlirih šeslih secih; kolek g meseca meseeev mesecev pri menicah £ in Mane 0 200 060 030 0-50 0-90 400 0 60 0 50 0-90 1-70 600 060 070 1-30 2-50 800 0 60 0 90 1-70 3-30 1000 0 60 1-10 2-10 4-10 2000 110 2'10 4'10 810 3000 1-60 310 6*10 12 10 4000 210 410 8-10 16-10 5000 2 60 510 10-10 20-10 6000 3 10 6'10 12-10 24-10 7000 360 7-10 14-10 2&'i0 8000 410 810 1610 3210 9000 4 60 9-10 18 10 36\0 10000 510 10-10 20-10 4010 __________ _________,__treba plačati vsak nadaljnji tisoč lir 50 stotink več, ko gre za menico, ki zapade v enem mesecu, 1 liro več, ako je treba menico plačati po preteku štirih mesecev, 2 liri več, ako znaša doba zapadlosti šest mesecev ter 4 lire več, ako moraš menico plačati po več. ko šestih mesecih ali če gre za menico «in bianco». VLOGE. Prošnje naslovljene na upravne oblasti, je treba pisati na kolkovno polo za 2 L; one, naslovljene na ministrstva pa na kolkovno polo za 3 L. Franc Sirk, davčni upravitelj v pok. 0.25 0.50 0.25 0 80 050 0.15 0.30 0 50 0.30 0.60 POŠTNE PRISTOJBINE 1. Navadna pisma ali zalepke v notranjem prometu Italije za vsakih 15 g ali vlomek (najvišja teža 2 kg) a) v kraju samem ...... b) iz kraja v kraj...... cj aktivno služečim vojakom (častniki in podčastniki izvzeti) do 15 g . d) v inozemstvo (Nemško Avstrijo, Ogrsko in Jugoslavijo za prvih 20 g ali vlomek ........ e) V Vatikansko mesto, za prvih 20 g za nadaljnih 20 g ali vlomek . . . f) za drugo inozemstvo ..... g) za vse inozemstvo vsakih nadaljnih 20 g ali vlomek ...... 2. Dopisnice uradne ali tudi zasebne v kraju isamem ali naslovljene služečim vojakom (častniki in podčastniki izvzeti) .......... Iz kraja v kraj....... V inozemstvo (Nemško Avstrijo, Ogrsko in Jugoslavijo...... V Vatikansko mesto....... 3. Dopisnice uradne s plačanim odgovorom v kraju........ Iz kraja v kraj....... 4. Razglednice: a) s samim podpisom in datumom b) s petimi voščilnimi besedami jednako, v Vatikansko mesto , , . c) z dopisi iz kraja v kraj..... d) z dopisi v Nemško Avstrijo, Ogrsko in Jugoslavijo....... e) z dopisi v kraju samem, oziroma vojakom (kakor zgoraj) .... 5. Posetnice s kvečjemu 5 voščilnimi besedami (tudi v kraju)..... 6. Obvestila: rojstva, smrti poroke in slična......... 7. Trgovski računi brez dopisov in le posamezni do 15 g....... 8. Rokopisi v obliki pisma 45X45 in valja 10X75 cm, katerim lahko priložimo pismo, ki se nanaša na rokopis a) do 200 g........ b) za vsakih nadaljnih 50 g ali vlomek, do 2 kg ........ c) v Vatikansko mesto, do 200 g . . . za vsakih nadaljnih 50 g..... d) v inozemstvo za prvih 250 g . . . e) v inozemstvo za vsakih nadaljnih 50 g ali vlomek do 2 kg . v Vatikansko mesto....... 9. Navadne tiskovine za vsakih 50 g ali vlomek do 2 kg ..... V vatikansko mesto..... Navadne tiskovine, ki presegajo 25 cm v dolžini ali širini, doplačajo . Navadne tiskovine, ki presegajo 45X45 ali 10X75, se izključijo. 10. Bukvarski listi (naročila knjig v komisiji) .......... 11. Perijodične tiskovine (časopisi in druge) potom Conto corrente . a) dnevniki do 50 g..... b) dnevniki do 25 g...... c) časopisi ki izhajajo vsaj vsakih 15 dni do 50 g....... d) časopisi, ki izhajajo vsaj vsakih 15 dni do 100 g . ...... c) časopisi, ki izhajajo vsaj mesečno do 50 g........ 1.00 0.10 0-20 020 0.30 0.15 0.20 0.15 0 25 0.60 0.20 100 0-30 0.20 020 0.20 0.10 0.03 0.008 0.004 0.011 0.002 0.014 107 f) časopisi, ki izhajajo vsaj mesečno za vsakih nadaljnih 50 g g) trgovski katalogi in druge listine, ki izhajajo polletno do 50 g . h) trgovski katalogi in druge listine, za nadaljnih 50 g do 2 kg . i) računski izvlečki uprav časopisov . j) za perijodične tiskovine (časopise), poslane od izdajateljev ali knjigarn v Jugoslavijo, za vsakih 50 g ali vlomek........ 12. Zavoji s knjigami do 70Hg odposlani iz založbe oziroma knjigarne: a) za vsakih 50 g ali vlomek . . , b) priporočanje takih pošiljatev c) odškodnina za priporočene, izgubljene pošiljatve...... d) poštno potrdilo za nepriporočene pošiljatve........ e) za knjige poslane od izdajateljev ali knjigarn v Avstrijo, Ogersko ali Jugoslavijo, za vsakih 50 g ali vlomek do največ 3 kg....... 13. Pisma z vzbočenimi pikastimi črkami za slepce: a) za vsak kg (največ 4 kg) . b) priporočanje istih . . . " . c) odškodnina za priporočeno, izgubljeno pošiljatev...... d) inozemstvo za vsakih 500 g do 3 kg 14. Vzorci brezvrednostni: a) do 100 g........ b) vsakih nadaljnih 50 g c) v Vatikansko mesto do 100 g . . . vsakih nadaljnih 100 g..... Teža vzorcev v Italiji je dovoljena do 350 g, a v inozemstvo do 500 g. 15. Vzorci z zdravili, odposlani po proiz-vajateljih in naslovljeni zdravnikom, klinikam, bolnišnicam ali zdraviliščem do teže 500 g; a) za prvih 100 g...... b) za vsakih nadaljnih 50 g . cj priporočanje istih..... d) odškodnina izgubljenih priporoče: nih pošiljatev....... 16. Poštno naročanje časopisov (v inozemstvo) za vsak časopis (lahko več izvodov) poleg naročnine še ... 17. a) Priporočanje — (Raccomandazione) poštnih pošiljatev stane poleg navadne pristojbine še ..... b) v Vatikansko m to..... c) odškodnina izgu jenih priporočenih pošiljatev....... d) priporočanje dopisnic, tiskovin al vzorcev ....... e) za perijodične tiskovine je dopuščen špecijalni Conto corrente za pripo ročanje istih po minisiterijal. poobla stilu. 18. Ekspresne pošiljatve, doplačilo k zgo raj omenjenim...... v Vatikansko mesto...... Pripomba — pisma, ki so označena ekspresno, a niso znamkovana zadostno, pošiljajo in dostavljajo se kakor navadna. Za dostavljanje ekspresnih pisem izven dostavljalnega območja plača naslo.vljenec ali pošiljatelj v slučaju odklonitve dostavljanja še sledeče pristojbine za dolžino poti: a) za razdaljo do 500 m , in kolon. o J >§ 0.C09 0 048 0.018 0..0 0.10 J.075 0.30 7.50 0.10 0.05 0.2 J 0.02 0.10 5.00 0.05 0.35 0.50 015 0.25 0.60 0"50 0.25 010 0.30 7 50 1.00 3.00 1.25 1.50 1.25 25.00 125.0 0.60 1.25 1 25 7.50 2.00 0.30 b) za vsak kilometer ali razliko istega, ki presega 500 m..... c) za dostavljanje po noči ali ob slabem vremenu se povišajo te pristojbine do 100%. 19. Poštne povratnice (Ricevute di ritorno) v Vatikansko mesto....... 20. Poštno ležeče (fermo-posta) naslovljena pisma (izvzemši ekspresna) doplačajo . Ako ni plačal odpošiljatelj te pristojbine, plača naslovljenec (tudi za pisma iz inozemstva)....... Poštno ležeča pisma se morajo nasloviti s polnim imenom in priimkom in se izročijo samo odraslim nad 18. leti. 21. Povzetna pristojbina (diritto di as.se-gno) pri vzorcih le do 15 lir, pri drugih pošiljkah do 1000 lir kakor pri priporočenih z doplačilom..... v inozemstvo poleg pristojbine 1.— še za vsakih lir 1C0 ali vlomek povzete svote......... v Vatikansko mesto..... 22. Zavarovanje (assicurazione) denarnih pisem, poleg pristojbine priporočenih, še zavarovalnino: a) za prvih 200 lir ali vlomek . b) za vsakih nad. 100 lir ali vlomek. Doplačilo proti višji »sili znaša: c) za prvih 200 lir ali vlomek . d) za nadaljnih 100 lir..... V inozemstvo: poleg pristojbine za priporočanje: e) v Vatikansko mesto do L. 200 . za vsakih nadaljnih lir 100 e) za vsakih 300 lir ali vlomek . f) zavojčki z navedeno vrednostjo (scatoletta con valore dichiarato) poleg pristojbine za navadne, priporočene in zavarovane pošiljke do 250 g. . . . . . . . . . g) isto a za nadaljnih 50 g ali vlomek h) za zavojčke z navedeno vrednostjo iz inozemstva — za manipulacijo carinarne ....... 23. Pnevmatična pošta za pisma do 15 g in dopisnice še....... Pnevmatična pošta za pisma do 30 g (poleg navadne) še...... 24. Kreditni računi (conti di credito) provizija za vsakih 100 lir ali vlomek (za inkaso)........ 25. Poštni predalčki, mesečna pristojbina za: a) odprte predalčke (v notranj. urada) b) zaprte predalčke z ključem male c) zaprte predalčke z ključem srednje d) zaprte predalčke z ključem velike Pripomba: Za uporabo zaprtega predalčka se mora vplačati kavcija (ki se vrne po uporabi)...... 26. Legalizacija listin, katero oskrbi pošta. Poleg navadne pristojbine in priporo-čenja . ....... 27. Poštne legitimacije stanejo .... 28. Plačilni nalogi za vnovčenje listin (menic) na račun drugih (riscossioni per conto di terzi) poleg navadne priporočene in zavarovalne pristojbine: a) do 10 lir........ b) do 200 lir......... c) do 1000 lir....... d) za vsakih nadaljnih 1000 lir . a največ ........ 0.60 0.50 0-80 0.15 0-25 1.25 0.25 0.50 0.50 0.80 0 80 0.30 0.50 0.25 1 25 0.50 1.85 5 00 1.00 2.50 0.15 0.35 5 00 6.00 8 00 12.C0 16.00 40.00 1.00 5.00 5.00 0.25 0.50 1.00 1 00 5 00 108 e) s protestom do 2000 lir poleg protestnih stroškov še..... f) če nad 2COO lir...... g) inozemstvo poleg drugih 29. Poštne nakaznice (vaglia postali), ki stanejo 10 st. za zneske do lir 25 . , za zneske nad 25 lir 50..... za zneske nad 50 Lir do lir 100 . za zneske nad 100 lir do lir 200 . za nadaljnih vsakih 100 lir ali vlo- mek, nad 200 lir...... Nakaznice do 25 lir naslovljene moštvu vojaštva....... 30. Brzojavne nakaznice plačajo poleg navadne in brzojavne pristojbine še 31. Poštne nakaznice v inozemstvo: pristojbina je sledeča: a) 50 st. za vsak h 1C0 lir ali vlomek ist h poleg tega še stalna pristojbina za vsako nakaznico...... b) Izvzete pa so države, ki so uredile pogodbenim potom pristojbino za nakaznice in sicer poleg stalne pristojbine 0.25 L, še za vsakih 25 lir ali vlomek istih 25 st. Te države so: Angleška, Irska, Kanada, Vzhodno angleška Indija, otok Malta, republika Kostarika, Združene države Sev. Amerike in zvezo z Avstralijo. 32. Brzojavne nakaznice v inozemstvo. Pristojbine kakor za navadne vštevši pristojbino brzojavke besedila nakaznice v dotično državo. 33. Obnovljenje poštne nakaznice (rinova-zione), katero je stranka izgubila oziroma, da je zapala. Poleg pristojbine za jednako nakaznico še doplačilo: a) do 10 lir........ b) do 100 lir....... c) do 1000 lir....... Te pristojbine so izvzete nakaznice do 25 l:r, naslovljene vojaštvu po znižani pristojbini in one iz inozemstva 34. Reklamacije, priporočenih in zavarovanih pisem, zavojev in nakaznic . 35. Pismene zahteve za vrnitev ali spremembo prvotnega naslova oddanih po-šiljatev, poleg poštnih ali brzojavnih stroškov za to ureditev še doplačilo 36. Poštni zavoji ali paketi (pacchi postali) brez označbe vrednosti do 1 kg isto od 1 kg do 3 kg..... isto od 3 kg do 5 kg..... isto od 5 kg do 10 kg..... (pripombaj zavoji nad 5 kg. se pošiljajo v vse kraje kraljevine 37. Zavoji s knjigami, odposlani iz založbe oziroma knjigarn do 1 kg . nad 1 kg do 2 kg ...... nad 2 kg do 3 kg ...... nad 3 kg do 5 kg...... nad 5 kg do 10 kg ...... 38. Za zavoje z navedeno vrednostjo, ki morajo biti zapečateni, doplačilo k zgoranji pristojbini do 200 lir . za vsakih nadaljnih 100 lir ali vlomek 39 Prazne posode, ki se vračajo za (olje, vino itd.)........ 40. Pristojbina povzetja (pacchi con asse-gno).......... 41. Zavoji izredne obsežnosti doplačajo 50% pristojbine......, 2.00 5.00 0.40 0.80 1.20 2 00 0 50 o-:o 0 50 0.10 0.30 0.30 0.40 0.60 2.50 5.00 7 50 12.50 1.20 2.00 2.40 3.60 6.00 1.00 0.50 3.00 0.60 1.50 0.50 1.50 2 50 2 50 V Italiji in kolon. . o o > = « Ji N 25.50 7 50 15.00 22.50 10.00 20.00 30 00 10 kg 14.75 17.25 22.75 19.25 23.75 18.75 19.25 25 — 1775 28,— 23.71 32.75 42. Odškodnina navadnih (zgubljenih) zavojev ......... Poštni zavoji «silni» normalne obsežnosti do 1 kg . normalne obsežnosti do 3 kg normalne obsežnosti do 5 kg večje obsežnosti do 1 kg . večje obsežnosti do 3 kg , večje obsežnosti do 5 kg . 43. Poštni zavoji v inozemstvo! posebno skrbno zaprti in zapečateni se sprejemajo in pošiljajo v vse kraje sveta. Pristojbina istim je odvisna od teže in števila držav skozi katere vozi zavoj, dokler ne prispe do cilja. — Tako n. pr. plačamo zavoje v teži do: 1 kg 5 kg Vatikansko mesto...... 5.75 8.75 Avstrijo.........8.25 11.25 Albanijo ......... 9.25 13.75 Čehoslovaško........7.25 11.25 Nemčijo........... 8-75 13.75 Jugoslavijo . . ......7.— 10.50 Francijo . . '........7.25 11.25 Rumunijo.........10.— 15. Špansko .........10.— 15.— Švico — Lichtenstein.....6.25 10.75 Evr. Turčijo........11.- 1&-50 Ogrsko........8.75 13.75 Angleško.........12.-20. Egipt...........12.50 18.50 44. Brzojavke (telegrammi) naslovljene v kraljevino, S. Marino in otok Saseno — plačajo za vsako besedo do 10 črk, čitljivo pisane: a) navadne brzojavke do 10 besed .... za vsako nadaljno besedo...... b) silne brzojavke (telegramma urgente) trikratno pristojbino navadnih. c) jako silne brzojavke so dopuščene samo mej glavn:mi mesti provinc ter plačajo petkratno pristojbino. d) brzojavke s plačanim odgovorom doplačajo pristojbino Cs. 50. V inozemstvo naslovljene brzojavke plačajo pristojbino za besedo v zlati valuti in v različni odmeri, n. pr. za Vatikansko mesto Cs. 9, v Avstrijo Cs. 20, Albanijo Cs. 20. Čehoslovaško Cs. 28, Nemčijo Cs. 28, Jugoslavijo Cs. 21, Francijo Cs. 22, Rumunijo Cs. 28, Evropsko Rusijo Cs. 64, Špansko Cs. 31, Švico Cs. 19, Evropsko Turčijo Cs. 56, Ogrsko Cs. 24.5, Angleško Cs. 30.5. i.t.d. Tekoči račun (Conti correnti). Poštno čekovni promet. 45. Za vplačila po poštni položnici pri poštah v glavnem mestu province — brezplačno. V drugih krajih: Za vplačila po poštni položnici do lir 50 za vplačila po poštni položnici do lir 100 za vplačila po poštni položnici do lir 500 za vplačila po poštni položnici do lir 1.000 za vplačila po poštni položnici do lir 5.000 za vplačila po poštni položnici do lir 10.000 in za vsakih nadaljni lir 5.000 ali vlomek do najvišje pristojbine....... 45. Za izplačila odpovedanih vsot pri poštah v glavnem mestu province brezplačno. 45.a V drugih krajih: do lir 50......... do lir 100......... do lir 200 ......... 015 0.20 0.40 O.fcO 1 00 2.00 1.00 20.00 0.20 0.30 0 40 109 do lir 300 ...... do lir 400 .......\ do lir 500 ...... do lir 1.000 ............ in vsakih nadaljnih 1.000 lir ali vlomek . do najvišje pristojbine....... 46. Izplačila z bankogiro se izplačajo brez vsake pristojbine. 47. Računski izvlečki (izvzemši polletnega, ki je zastonj)........... 48. Prepis računov (za vsako stran) . 49. Zračna pošta: Navadna in ekspresna pisma, ki se pošiljajo z zračno pošto, se morajo frankirati z navadno pristojbino in še: a) za pisma dopisnice in drugo za 15 g . . b) za tiskovine, vzorce in rokopise za 50 g Opozarja se, da ekspresna pisma v Turčijo niso dovoljena. Zračna pošta iz Italije v inozemstvo, za pisma, dopisnice, obvestila, račune, posetnice i. dr. za vsakih 20 gr ali vlomek..... Za rokopise, tiskovine in vzorce, za vsakih 50 gr......... Lir 0.50 0.60 0.70 0.90 0.25 25.00 0 50 1.00 0.50 0.80 1.20 2 03 Dodatne pristojbine za poštne pošiljatve po zraku in z avtomobili, odposlane iz Italije v Maroko in Irak, so sledeče: Za v Maroko, zračna služba Toulouse-Casa-blanca: do 10 gramov........ nad 10 gramov do 20...... nad 20 gramov do 50..... nad 50 gramov do 1C0...... nad 100 gramov za prvih 100 gramov več lir 2,— za vsakih nadaljnih 100 gramov ali presegajoči odlomek. za v Irak, zračna služba Kairo-Bagdad: za vsakih 20 gramov ali odlomek 20 gramov . Po progi Toulouse - Orano se bodo lahko pošiljala pisma tudi v Alžerijo. Pristojbine so sledeče: do 10 gramov........ nad 10 gramov do 20...... nad 20 gramov do 50...... nad 50 gramov dq 100 "..... nad 100 gramov za prvih 100 gramov več lir 2.— za vsakih nadaljnih 100 gramov ali presegajoči odlomek. Pošiljatve, ki naj gredo z avtomobilom, morajo imeti na vidnem mestu pripombo: Par automobile Jafa-Bagdad. Pošiljatve, ki naj gredo dalje zračnim potom, pa pripombo po slučaju: Par avion Toulose-Casablanca. Par avion Toulose-Orano. Par avion Caire-Bagdad. 50. Poštna hranilnica prevzame vloge v poljubni višini. Obrestuje pa vloge le do lir 10.000.—. Obrestna mera znaša nekaj manj nego 3%. Vložne knjižice poštne hranilnice se izdajo na ime vložnika, kateri edini razpolaga z vlogami ali pa se vpiše namesto imena vložnika: ta, ki se glasi (al portatore). V zadnjem slučaju dvigne oziroma vloži denar, kdor prinese knjižico. Omenjeno bodi, da nagradi poštna uprava vsako leto nekaj vložnih knjižic z dobitki od 100, 500, 1.000, 10.000 in tudi več lir, ki se letno žrebajo po številkah vložnih knjižic. 51. Poštne vrednostnice (buoni postali fruttiferi). Take vrednostnice izdajajo vsi poštni uradi v kra-ljevstvu in kolonijah na ime imejitelja in sicer v zneskih po lir 100, 500 in 1.000. Teh vrednostnic pa ne moremo odstopiti drugim in to vsled dejstva, ker jih tudi sodnija ne more zapleniti. V slučaju zgube istih, napravi uprava duplikate. Te vrednostnice so tudi vsakega sedanjega in bodočega davka proste ter jih imejitelj vnovči o poljubnem času pri poljubnem poštnem uradu. Obresti teh vrednostnic so postopne in napredne, tako n. pr. je vrednostnica: od 100 lir -izplačljiva po 1. letu v znesku lir 105.— od 100 lir izplačljiva po 5. letih v znesku lir 133.80 od 100 lir izplačljiva po 10. letih v znesku lir 179.05 od 100 lir izplačljiva po 15. letih v znesku lir 239.65 od 100 lir izplačljiva po 20. letih v znesku lir 320.70 Isto sorazmerje velja tudi za vrednostnice po 500 in 1.000 lir. Splošne pripombe k pristojbinam. Pisemske pošiljatve kakor pisma, dopisnice, razglednice, posetnice, trgovski računi in rokopisi, ki so nezadostno ali neznamkovane, plačajo pri vročitvi dvojno pristojbino oziroma dvojni primanjkljaj. Izvzeti so le dopisi državnih uradov na zasebnike in pisma slu-žečih vojakov svojcem, ako jih oddajo potom svoje komande; za taka pisma plačajo naslovljenci navadno pristojbino. Vse tiskovine, tudi razglednice s samim podpisom, ki sploh niso znamkovane, se ne odpošljejo. Iz inozemstva došle pošiljatve, ki so premalo ali nič znamkovane, plačajo dvakratni primanjkljaj, vendar najmanj 60 stot. Časopisom in drugim pošiljatvam, ki plačajo nižje pristojbine, ne smemo prilagati ali pripisati nikakršnih sporočil, ker se take pošiljatve ne dostavijo naslovljen-cu, ampak finančni prokuraturi, ki kaznuje take prestopke z denarnimi globami oziroma zaporom. Uradno dopisovanje občinskih uradov. Na naslovni strani pisma mora biti čitljiv odtis uradnega pečata v ovalni obliki s sledečim besedilom: R. R. Poste — II Podesta del comune di — (S. Andrea). V slučaju, da manjka omenjeni odtis, smatra pošta taka pisma za navadna, drugače pa imajo županstva naslednje pristojbinske olajšave: 1. poštnine pjoste so dopisnice ali pisma brez prilog pa odprta in iz kraja: dopisi na vse državne urade, ki se bavijo s plačili v račun erarja (Agenti Imposte Erariali) kakor: davkarije (agenti tasse del bollo), državno odvetništvo (avvocatura erariale), pošta, telegraf, telefon, kataster, sodnija (cancellieri giudiziari), hipotečni zavodi, občinske kakor tudi društvene blagajne, inšpektorji in overovitelji utež in mer, finančni inšpektorji, gozdna uprava, carinski uradi (vsi Ricevitori), finančna inten-danca, komisija priziva davkov in občinski uradi, vojaško in orožniško poveljstvo (Comandanti, Distretti Militari e Carabinieri), državne zakladnice (Dslegati Tesoro), prefekti in podprefekti, magistrati (tribunal, porota, prizivno sodišče, kasacijsko sodišče, pretura, državno pravdništvo in sodnije), deželna volilna komisija, kvestorji (komisarji in vodje uradov javne varnosti), centralne državne administracije (ministrstvo), poveljstvo vojske in mornarice. 2. poštnine prosti so tudi dopisi s prilogami v zadevi osebne dohodarine in hišnega davka poslani odprti pod ovojem: s pristojnimi uradi, s statistično glavno direkcijo in z županstvi. 3. polovico poštne pristojbine plačajo za vsa zaprta pisma, ki so naslovljena zgoraj omenjenim uradom izvzemši centralni državni administraciji, poveljstvu vojske in mornarice, komisiji priziva davkov, generalni direkciji statistike, županstvom, obrtnim in trgovskim zbornicam izven okraja zbornice (za zaprta pisma t^m uradom morajo plačati navadno poštno pristojbino)). 110 5, za uradne brzojavke so prosti pristojbine le tedaj, ako župani uradujejo v oblasti javne varnosti v zadevi varnosti, miru in v zdravstvenem pogledu. Vsi drugi uradni brzojavi plačajo navadne pristojbine, a se pošiljajo kakor državni brzojavi, ki plačajo. 4. v zadevi: nabora, statistike, civilnega in anagraf-skega stanja plačajo tudi polovično pristojbino za po- šiljatve tudi s prilogami, a odpre oziroma pod zavojem na: poveljstva vojske in mornarice, statistično glavno direkcijo in županstva. Uradno dopisovanje šolskih vodstev je omejeno za brezplačno dopisovanje vodstev s svojimi didaktičnimi predstojniki, kateri edini smejo poš:ljati morebitne dopise na šolska vodstva. Sejmi v Julijski Krajini Ajdovščina: 10. januarja, 10. februarja, 10.marca, 10. aprila, 10. maja, 25. maja, sv. Ivan (24. junija), 10. julija, 10, avgusta, 10, septembra, sv. Terezija (15. oktobra). 10. novembra in 10. decembra. Če je ta dan nedelja, se vrše sejmi in trgi dan pozneje. — Avče: nedelja po Mariji Snežnici (5. avgusta). — Bazovica: 20. dan vsakega meseca. — Bistrica: prvi pondeljek po sv. Juriju (24. aprila), v juniju, po malem Šmarnu (8. septembra) in po sv, Mart;nu (11. novembra). Navadni trgi: 16. januarja, 16, marca. 16, maja, 16, julija, 16. septembra in 16. novembra. — Bitinje: sv. Ana (26. julija) — Boljunec: 24, dan vsakega meseca in 1. septembra. — Bovec: sv. Jožef (19. marca) in sv. Mihael (29. septembra). — Breginj: prvi četrtek v aprilu in oktobru. — Brczovica: 28. aprila, 3. julija in 17. oktobra. — Buje v Isiri: nedelja po 17. januarju (Sv. Antonu), vse kvaterne nedelje, veliki (15, avgusta) in mali (8. septembra) Šmaren. Navadni trgi vsak zadnji torek v mesecu. — Buzet v Istri: nedelja po 24. aprilu (sv. Juriju), po 13. juniju (sv, Antonu) in po 8. septembru (malem Šmarnu). — Cerkr.o: živinski sejmi: •redpostni pondeljek, zadnji pondeljek v maju, prvi pondeljek v septembru in novembru. Ako je ta dan praznik, je sejem naslednji dan. Za mlade prašiče: vsaka nedelja in vsak praznik od 15. marca do konca maja, — Cerovo: 25. aprila, 16. maja, 26. junija, 12. julija in 16. avgusta. — Cres: Marija Snežnica (5. avgusta) tri dni. — Čedad: v februarju (dan se določi) konjski sejem, sv. Martin (11. novembra) za živino, vozove in konsko opravo. Drugo in zadnjo soboto v mesecu za živino, vsako soboto za blago. — Čepovan: 15. septembra. — Červinjan: pondeljek po sv. Mart:nu (11. novembra). Trg vsak prvi četrtek v mesecu. — črniče: prva nedelja po 15. juniju (sv. Vidu). — Črni vrh: sv. Jurij (24. aprila), nedelja po sv, Marjeti (13. julija), pondeljek po malem Šmarnu (8. septembra), nedelja po sv. Martinu (11. novembra), — Dekani: 9, marca, 9. junija, 9. septembra in 9. decembra živinski sejmi. — Devin: 16. februarja 16. maja, 24. junija (konjski sejem) in 16, novembra. Če te dneve nedelja, je sejem drugi dan. — Divača: 26. dan vsakega meseca Če ta dan nedelja, je sejem drugi dan. — Dolina: (Doberdob): 4. julija. — Dol-Otlica: prva nedelja v septembru. — Drrnberg: 15. septembra trgatveni sejem. — Dutovlje: sv. Blaž (3. februarja), vsak četrti dan v mesecu razen v februarju. Če ta dan praznik, sejem drugi dan. — Goče: sv. Andrej (30. novembra) kramarski in prašičji sejem. — Gorica: vsak drugi in zadnji četrtek v mesecu. Če ta dan praznik, je trg drugi dan. Sv. HiLariij (16. marca), en dan sv. Jernej (24. avgusta), en dan, pondeljek po sv. Mihaelu (29, septembra) en dan in pondeljek po sv. Andreju (30. novembra) osem dni. Če je 16, marca in 24. avgusta nedelja, je sejem dan pozneje. — Gorjansko: sv. Mohor (12, julija). — Gradišče v Furlaniji: sv. Boštjan (20. januarj)a), vsak drugi in zadnji torek v mesecu. —■ Hernelje: drugi dan v vsakem mesecu. — Hrastovlje: sv. Trije kralji (6. januarja). — Idrija: velikonočna sreda kramarski sejem, sv. Jernej Nepomučan (16. maja) kramarski in živinski sejem, sv. Terezija (15. oktobra) kramarski sejem in 21. decembra kramarski sejem. — Ivanji-grad: sv. Križ (14. septembra) — Jelšane: 1. aprila. — Kanal: sv, Jožef (19, marca) in pondeljek pred 11. novembrom (sv. Martinom). — Klana v Istri: sv. Rok (16. avgusta), sv Hijeronim (30. septembra). — Kobarid: 9. marca, sv. Anton (13. junija), 9. septembra in pondeljek po zahvalnici (prva nedelja po vseh Svetih). — Kojsko: pondeljek po sv. Juriju (24. aprila), pondeljek po posve-čevanju cerkva (tretja nedelja v oktobru), — Komen: sv. Jožef (19. marca) živinski in kramarski sejem, cvetna nedelja kramarski sejem, nedelja pred sv. Jurjem (24. aprila) in nedelja po sv. Martinu (11. novembra) živinski in kramarski sejem. —■■ Koper: sredipostna nedelja, sv. Nazarij (19. junija) in sv. Matevž (21. septembra). — Krmin: sv, Janez (24. jun ja) dva dni, pondeljek po prvi nedelji v septembru. Tržni dnevi vsak prvi petek v mesecu. — Kubed v Istri: drugi pondeljek po roženvenski nedelji (prva nedelja v oktobru) pondeljek po sv. Martinu. — Labinj v Istri: kvatre (pomladanske, poletne, jesenske in zimske), cvetna nedelja, sv. Peter (29. junija), prvo in tretjo nedeljo v mesecu navadni trgi. — Log ped Mangartom: prva nedelja v avgustu, sv. Štefan. — Log pri Vipavi: veliki Šmaren (15. avgusta) in mali Šmaren (8. septembra). — Lcgaršče (Ponikve): nedelja po sv. I.avrencu (10, avgusta). — Lokev: velikonočni pondeljek in 9. novembra. — Lokovec: s\;. Peter in Pavel (29. junija) in roženvenska nedelja (prva nedelja v oktobru). — Lovran: sv. Jurij (24. aprila) tri dni. Materija vas: sv. Janez (24. julija). — Marezige v Istri: 4. februarja, 4. maja, 4. avgusta in 4. novembra. — Materija: 14. dan vsakega meseca živinski in kramarski sejem. Če ta dan nedelja ali praznik, se vrši sejem naslednji delavni dan. — Milje pri Trstu: 26. junija, 7. oktobra tri dni. — Mcščenice: 2. februarja in 29. novembra. — Nabrežina: 5 aprila, 17. septembra in 27. oktobra. — Oglej (Akvileja): velikonočni pondeljek, sv. Mohor (12. junija) in pondeljek po božiču. — Opatija: sv. Jakob (25. julija). — Osp: zadnja nedelja v juniju in prva nedelja v novembru. — Pazin: 10. aprila in 2. avgusta, prvi torek v mesecu razen v juliju in avgustu, pondeljek po sv. Mihaelu (29 septembra). — Pečine: nedelja po sv. Mohorju (12. julija). — Piran: sv. Jurij (24. aprila) in 15. septembra po dva dni. — Planina: sv. Jurij (24. aprila), sv. Mohor (12. julija), sv. Rok (16. avgusta) in sv. Andrej (30. novembra). — Podgrad: osmega vsakega meseca, le v novembru 27. (sv. Andreja sejem). Ako ta dan oraznik, sejem prvi delavnik po prazniku. — Pcdraga: nedelja po sv. Mohorju (12. julija) za krama-rijo. — Police (Št. Viška gora): vnebohod. — Ponikve: nedelja po ob:sko 011= M =i0 CASSfl TRIESTINA 01 CREDITO E DEPOSITI reg. zadruga z om. poroštvom, uradujc v lastni hiši v TRSTU, ulica Torre bianca štev. 19, I. nacist. Sprejema navadne hranilne vloge na knjižice, vloge na tekoči račun in vloge na čekovni promet, ter jih obrestuje po 4o/o, večje in stalne vloge po dogovoru. Daje posojila na vknjižbe, menice, zastave in osebne kredite. Obrestna mera po dogovoru. Uradne ure za stranke od 9. do 13. ure in od 16. do 18. ure. Ob nedeljah, praznikih in ob sobotah popoldne je »rad zaprt. - TELEFON štev. 35-89 GORICA Via Carducci 7, I. — Telefon št. 162 (Križišče tramway-a). Lastno poslopje. Najstarejši slovenski denarni zavod v Gorici. Ustanovljen leta 1883. Obrestuje navadne hranilne vloge po 4 % davek plača zavod sam. — Na odpoved vezane vloge obrestuje po dogovoru najugodnejše. — Sprejema vloge na tekoči račun. - Daje svojim članom posojila na vknjižbe, menice in zastave ter jim otvarja pasivni tekoči račun. Uradne ure za slranke od 9.—12. in od 15,—17. s Ob nedeljah, praznikih in sobotah je urad zaprt. □□□□□□□□□□□□□□□auici ^DaaoaaDDnnaDOcnj □ □ □ □ □ □ □ □ a □ □ □ n □ □ □ n □ □ □ □ □ Dl. Zdravnica bivša asistentinja kn. klinike za porodništvo in ženske bolezni v FirenGi GORICA CORSO G. VERDI ŠTEV. 23 (Pritličje levo) a □ □ □ □ □ □ n □ □ □ □ o □ □ □ □ □ □ □ □ o ŠP 1H HI n Edina zaloga DROBNARIJE na debelo EUGEN PIKCHERLE GORICA - Piazza delta Vittoria 24 - Tel. 166 Ustanovljena leta 1853. lil ::::nli:TT ps I Najstarejša tvrdka v tej stroki Priporoča se trgovcem, kramarjem in krošnjarjem [= Cene zmerne. Postrežba točna. mnoBi Corso Gius. Verdi 38 - Telefon 132 Konfekcije za dame, gospode, dečke in deklice - Vsakovrstna kožuhovina ter vsi v to s roko spadajoči predmeti. Cene zmerne UJM Zima prihaja in ž njo dolgi večeri Kako dobrodošla je fedaj dobra in lepa knjiga, vestna družica, zabavna in učena! »Biblioteka za pouk in zabavo" skuša biti taka družica. Da se prepričaš, evo zanimivo vsebino do sedaj izišlih knjižic : I. KNJIŽICA. Fr. Bevk, Tuje dete L. Čermelj, Kameno olje Giov. Verga - SI. Slavec, Viteštvo na kmetih H. W. Osgood - R. V., V pradomovini kave Aiphonse Croziere - Damir Feigel, O možu, ki je bil lačen. — Paberki II. KNJIŽICA. Fr. Bevk, Sestra A. K., Zakon, kakor ga urejajo civilni zakonik in nove določbe konkordata med Italijo in Sv. Stolico. Grazia Deleda-S. Slavec, Lisica M. C. Cooper-R. V., V sijamski džuugli Ovadij Slavič - Fr. B., Konjski tatovi L. Č., Sličice iz prirode in tehnike III. KNJIŽICA. Ivan Vouk, Obisk L. Čermelj, Dušik Fr. Bevk, Glej, človek! G. M. Dyolt - A. K., Ekvadorski ognjeniki G. Courleline- SI. Slavec, Pobočnik Flick F. Kleinmayr, Stolpi molka Gab. D' Annunzio - SI. Slavec, Tofo IV. KNJIŽICA. Dam. Feigel, Faraon v fraku B. K., O spravnem sodniku Bor. Stankovič - Fr. Bevk, V noči J. F. Ročk - A. K., Pri Lamah v Choniju Gab. D' Annunzio - SI. Slavec, Deviška gruda Jos. Jurca, Samopisna oporoka Fr. Gerk-r. 1., Od stopnje do stopnje V. KNJIŽICA. Slavko Slavec, Dora se drami L. Č., Iz otroških let Mihajla Pupina Damir Feigel, Faraon v Fraku (konec) M. C. Cooper-A. K., V Sudanu VI. KNJIŽICA. Ferdo Plemič, Mojca Josip Jurca, Povračanje zemljiškega davka Vladislav Stanislav Reymont-Štefan Žeromski-France Bevk, Dvoje smrti; Smrt v hlevu. - Smrt v polju Jaroslav Hašek - Tone Čemažar: Sovražniki alkohola praznujejo Silvestrov večer Adolf von Punger - M. Samsa, V pragozdu ob Amazoni Wermeskerken - D. F., Ustnik Drobiž VII. KNJIŽICA. France Bevk, Nagrada David Socke - M. Samsa, Nesrečne pečke I. S. Turgenjev - I. Vouk, Pes A. Ritlermann-Šlibarjev Polde, Izbruh Vezuva v letu 1929 J. Kukučin - Slavko Slavec, Sence in svetloba Osip Dimov - L., Izseljenci Osip Dimov - L., Novoletni obiski VIII. KNJIŽICA. Slavko Slavec, Rakeževa liza I. P., Medicina v satiri in karikaturi France Bevk, Usmiljenja J. B., Gandi Jack London - Ivan Vouk, Poljakov konec Ferdo Plemič, Krivda S. Krym - Šibenik, V raju - Tatarska legenda Paberki IX. KNJIŽICA. Ciril Ivanov, Čuvaj Suta Mihail Zoščenko - F. B., Koza Kristjan Leden - Maksa Samsa, V deželi eskimov Peter Krasnov - Ivan Vouk, Aska Mariam Paberki X. KNJIŽICA. Fr, Bevk, Živi mrlič Edgar Allan Poe - B., Padec v Maelstrom J. B., Z zrakoplovom okrog sveta Martin Kukučin - Slavko Slavec, Novinci Čarovnik Krabat, Lužiško-srbska pripovedka XI. KNJIŽICA. Slavko Slavec, Spomin z jezera Wolf Hansen, Starec od preskavskega jezera, Estonska povest V. K., Sladkor Albert Haig, Ena sama beseda Ludvik Biro, Jaz Louis Chadourne, Rdeči otok Sigbjorn Obstfelder, Narodna pesem Peter Panter, V hotelski veži Osip Dimov, Umetniška predstava Posebnosti srednjeveške lekarne Tatarska pravljica Paberki Popis risb na prilogi XII. KNJIŽICA. France Bevk, Predporočna noč Martin Kukučin - Slavko Slavec, Vaški roman J. B„ Črne čarovnije Vladimir Lidin, Stepa Anders Eje - Slavko Slavec, Dober zaslužek Anton Pavlovič Čehov, Snubač Paberki d Naroča se v „Tipografia Consorziale" in prodaja tudi v knjigarni-papirnici Stoka v Trstu in v knjigarnah v Gorici. mmmm