Per 1395/2005 10029767 18 Na božični dan, ko bo zemljo že prekrila noč, boste v roke lahko vzeli novo, 18. številko ‘Co/skega časnika’. Primeren čas za majhno darilo, kar naj bi časnik tudi bil. Lepa leta. Lahko bi rekli, da je časnik postal polnoleten. Da je bolj zrel. Da bo poletel, tako kot poleti mlad človek, ko pride v to obdobje. Pa ni čisto tako. Ne pri časniku ne pri človeku. Težave in zadrege se vrstijo, včasih tiste majhne, začetniške, včasih pa tudi take, pri katerih brez pomoči nekoga drugega preprosto ne gre. Ampak, tako je življenje. Brez težav ne gre. Ne v življenju ljudi ne pri nastajanju časopisa. Kot je rekla v eni prejšnjih številk ‘Colskega časnika ’ sestra Rebeka: “Težave morajo biti, če hočemo na kraj miru priti! ” In prav pogovoru s sestro Rebeko, dobitnico letošnjega petomajskega priznanja, je namenjen uvodni del letošnjega časnika. Na naslednjih straneh pa boste lahko prebrali to in ono; pretežno prispevke, ki govorijo o življenju in delu na Colu in v njegovi okolici. Tudi tokrat pa so se oglasili nekateri naši dopisniki “iz sveta” in nam povedali, kaj so oni doživljali, medtem ko so “vandrali”po tem našem ljubem planetu. Na žalost pa ima tudi letošnji ‘Colski časnik’ pridih minljivosti, saj je usoda spet kruto zarezala v naše vrste. In ob takih dogodkih se šele zavemo, da zgoraj omenjeni problemi predstavljajo le neznatno oviro, trenutek. Morda nam hočejo le povedati, da je čas, da se za hip ustavimo in se vprašamo:”A delam prav?” Želim vam, da vam bi branje ‘Colskega časnika’prineslo kakšen trenutek oddiha, da bi v njem našli temo, ki vas bo pritegnila in vas mogoče pripravila do tega, da bi tudi sami začeli razmišljati o tem, da bi objavili kak svoj prispevek v svojem časniku. Vedno boste dobrodošli. Če ne pa naj vam ob listanju po teh straneh vsaj čas hitreje mine. Nam je prav. V prvem in drugem primeru smo ustvarjalci ‘Colskega časnika ’ dosegli svoj namen. V imenu ekipe, ki je ustvarjala letošnjo številko, vam želim VESELJA IN SREČE MED PRAZNIKI TER MIRU POLNO LETO 2006 Lucijan Trošt “ČLOVEK JE TO, KAR JE PRED BOGOM...” Pogovor z letošnjo prejemnico petomajskega priznanja Rebeko Kenda Ivan Pregelj Petomajsko priznanje je najvišje priznanje Občine Ajdovščina. Podeljuje se vsako leto ob občinskem prazniku. Praviloma se na leto podeli le eno takšno priznanje, zato je izbira nagrajenca še toliko bolj zahtevno opravilo. Lanskoletni prejemnik petomajskega priznanja je bil Stanislav Mikuž iz Gozda, ki se poleg svojega rednega dela nesebično razdaja tudi na drugih področjih. Priznanje je prejel zaradi velikih zaslug za razvoj občine in celotnega severnoprimorskega področja, predvsem na področju nudenja pomoči in razvoja gospodarstva na tem območju. Zelo uspešen je tudi v svojem podjetju, saj je izdelal računalniške programe, kijih uporabljajo ne le v Slovenski carini, ampak tudi v celotni Evropski skupnosti. Letošnja nagrajenka je sestra Rebeka Kenda, ki sicer ne stanuje na Colu, je pa z našo župnijo tesno povezana, zato jo vsi zelo dobro poznamo. Rodila seje v Kranju, pod imenom Anja, v petčlanski družini, akademsko izobraženima staršema. Rebeka je njeno redovniško ime. Po končani osnovni šoli je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in se zaposlila v vrtcu. Nadaljevala je študij klavirja na srednji glasbeni šoli. Šolanje je nadaljevala na Pedagoški akademiji za glasbo. Leta 1982 je vstopila v samostan šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Po opravljenem noviciatu je poučevala klavir na orglarski šoli v Ljubljani, hkrati pa seje izpopolnjevala v igranju orgel. Dokončala je tudi katehetsko šolo. Dolga leta je vodila duhovne vaje za otroke in mladino na Uskovnici. Leta 1996je bila premeščena v Ajdovščino. Leta 2000je v treh mesecih uredila opustošeno Košparjevo domačijo v Kanjem Dolu. Svoje življenje posveča otrokom med 6-im in 18-im letom. Njen vzgojni program poudarja skromno in pošteno življenje. V Kanjem Dolu se vsako leto zvrsti skozi različne programe okoli 1100 otrok. Sestra Rebeka tudi sama živi skromngiaagketsko življenje, k čemur vzgaja tudi druge. Šolske sestre so nastale na prošnjo škofa Slomška. Slomšek si je želel, da bi bile redovnice v Mariboru, kjer bi se ukvarjale s slovensko žensko zapuščeno mladino. Prve tri sestre so prišle s Koroškega in so začele delati z dekleti. Veliko deklet je želelo vstopiti v ta red, kar pa je bilo nemogoče, ker je bil noviciat v Avstriji. Zato je sestra Margarita Puhar, ustanoviteljica reda, prosila, da bi se lahko odcepile od matične hiše. To jimje bilo odobreno, in tako je nastal nov red, nova kongregacija. Dekleta so se množično vključevala v novo redovno skupnost. Ker je bilo vedno več sester, se je zavod v Mariboru hitro širil. Šolske sestre so imele tako proti koncu 19. stoletja že svoje sirotišnice, vrtce, šole in vse stopnje poklicnega izobraževanja za dekleta. Začele so se širiti tudi drugod po Sloveniji ter odhajati tudi v misijone, predvsem tja, kamor so se naseljevali slovenski ljudje - v Egipt, v Severno in Južno Ameriko, Zair, v tržaško in koroško pokrajino, pa na Balkan, v Srbijo, Hercegovino in v Bosno. Kaj je tisto, kar privlači mlade v redovniško življenje? Kaj naj bi privlačilo današnjo mladino, da bi vstopila v redovniško življenje? Za žensko se mi zdi, daje to hrepenenje po popolni podaritvi. Pri ženski je to nagnjenje, da želi nekomu pripadati - ali v družini služiti družini in možu ali pa se odločiti za redovno življenje. Redovnica popolnoma pripada Jezusu Kristusu - z njim je tesno povezana in mu služi. Vsak človek ima svojo karizmo. Tudi redovne skupnosti se razlikujejo po karizmi, ki jo imajo. Bog od vsakega izmed nas pričakuje, da mu služimo z darovi, ki jih imamo. Nekateri služijo v zaprtih, kontemplativnih redovih, predvsem z molitvijo in postom. Jaz sem kot šolska sestra vedno želela služiti Jezusu v otrocih, v hot mladih, v slovenskih družinah. Mladi, ki vstopajo v redovni poklic, zelo različno začutijo ta božji klic. Bog kliče tako različno, kot smo različni ljudje. Bog pravi, da je do iskrenega iskren, do zvijačnega pa oprezen. Že nekaj let živite v Ajdovščini in imate tudi dom v Kanjem Dolu. Kaj vas nagovarja na takšno osamljeno življenje, ki ga živite ločeno od svoje skupnosti? Že nekaj let sodelujete tudi z našo župnijo, kjer delujete predvsem kot katehistinja. Kaj nam lahko poveste o tem? Spadam v skupnost v Sturjah. Tri leta sem se iz Šturij vozila v Kanji Dol, vendar je bilo skupin vedno več in tega fizično nisem več zmogla. Zato sem zaprosila, če bi lahko eno leto bivala v Kanjem Dolu. Vendar prihaja sem vsako leto več otrok in mladine, s tem pa se zelo veča delo in odgovornost. Postalo je nemogoče, da bi dnevno prihajala gor iz doline. Tudi vse drugače je, če je hiša živa in stalno ogreta. To mi omogoča, da se lažje posvečam svojemu delu. Živim samo na enem kraju. Nikakor se ne počutim osamljeno. Vedno imam veliko dela, vedno je akcija. Tudi kot redovnica, kot Kristusova nevesta, ne morem biti osamljena, vedno sem združena s Kristusom. Seveda pa ni po pravilih, da živim sama. Ljudje smo ustvarjeni, da bivamo v skupnosti. Zato bi bilo prav, da bi živela v skupnosti, vendar to, glede na okoliščine, ni mogoče. Svoje delo sprejemam kot božjo voljo. Če se bodo pa kdaj razmere spremenile, bom tudi to razumela kot božji poseg. Nekateri imajo vero za obremenitev. Vendar biti kristjan je milost, je blagoslov. Kako vi gledate na krščanstvo? Zame osebno pomeni biti kristjan biti svoboden. Bog je tisti, ki mi daje življenje, ki mi daje ljubezen, ki mi daje vse, kar potrebujem. Ne morem si predstavljati življenja brez ljubezni, to je brez Boga. Vera je iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je bilo nekoč izključno stvar duhovnikov. Po Drugem Vatikanskem koncilu je to nekoliko drugače. Kdo naj bi danes vse evangeliziral - poleg duhovnikov, redovnikov, staršev? Ali tudi laiki lahko kaj naredimo na tem področju? Ne strinjam se, da bi bilo oznanjevanje stvar samo duhovnikov, ker smo pri krstu vsi prejeli službo skupnega duhovništva. Tako smo po krstu vsi poklicani Delček dogajanja v Domu duhovnosti v Kanjem Dolu. Slike so iz arhiva sestre Rebeke k oznanjevanju. Vsi smo poklicani k dobrodelnosti, to je k udejanjanju ljubezni, k oznanjevanju evangelija in življenja z Bogom. Zato ima vsak na svojem mestu, kjer je, pravico in dolžnost oznanjevati evangelij, najprej z zgledom in tudi z besedo. Starši kot prvi svojim otrokom in družini; kdor je zaposlen, na delovnem mestu, v tovarni ali drugje. Duhovnik v svoji župniji. Oznanjevati je potrebno tudi na ulici. Jaz pa tistim ljudem, s katerimi prihajam v stik. Kakšno mnenje imate o otrocih z našega gorskega področja? Vi jih zelo dobro poznate ... Mislim, da ni važno, kako jih jaz ocenjujem, ampak kako jih ocenjuje Bog. Človek je to, kar je pred Bogom, ne glede na to, kaj ljudje o njem govorijo. So pa danes vsi otroci, vsi mladi, ranjeni in potrebni veliko veliko pozornosti, veliko ljubezni in vzgoje, da bi lahko hodili za Kristusom, da ne bi bili deležni samo kateheze tega sveta, ampak tudi veselega oznanila o Jezusu Kristusu. Sestra Rebeka, hvala lepa za ta pogovor. Na koncu vam še enkrat čestitam za visoko priznanje, tudi v imenu vseh bralcev našega časopisa. Zahvaljujem se vam za vaše nesebično delo in skrb za naše otroke, saj vlagate vse napore v njihovo časno in večno srečo. FRANC RUPNIK -KALIŠKI IZZA KRIŽNE GORE Božič za Križno Goro Ker je ravno tak čas, objavljamo zapis o tem, kako so pred desetletji v Kališeh za Križno Goro - in tudi drugod v naših gorskih krajih - praznovali BOŽIČ. Spominjal se je Franc Rupnik - Kališki, avtor zapisa pa je Franc Černigoj ...(Foto: Arhiv F.Rupnik) Sveta družina ... Že nekaj dni pred božičem so otroci nabrali mah, borove in smrekove češarke. Dan pred božičem, dopoldne, je gospodar iz gozda prinesel smrečico - do leta 1950 je bila to majhna smrečica, visoka komaj kakih 20 - 30 centimetrov, kasneje pa je bila vse večja - tudi do 2 metra. Dan pred božičem je moralo biti vse postorjeno že do opoldne, ker se popoldne ni smelo več delati. Tudi seno za večerno krmljenje živine in vodo za napajanje so morali pripraviti že dopoldne. Popoldne, pred svetim večerom, so delali jaslice. Smrekica je bila okrašena s posrebrenimi češarki; s kamenčki, orehi, lešniki - zavitimi v srebrn papir; z rožiči, z jabolki; na vrhu je bila iz kartona izrezana in v srebrn papir zavita zvezda repatica, kije pripeljala svete tri kralje do novorojenega deteta. Jaslice so bile v kamniti votlini, obdani z mahom; vse figure (pastirci, sveta družina, živina, angeli, trije kralji...) so bili leseni - izrezljani iz lesa in živo pobarvani. Ob mraku seje napravilo kadilo. Sestavljeno je bilo iz delov močerada - velikonočne butare: iz osutih brinovih iglic (brinove veje so bile osnova močerada), iz suhih listov oljke. Da se je lepše kadilo in dišalo, so dodali še malo smole. Tako pripravljeno kadilo so vrgli na žerjavico, ki jo je gospodar v pokriti ponvi (posodi z ročajem) nesel pred zbrano družino - najprej okrog hiše, nato pa še v vse prostore, tudi v hlev k živini. Tudi na senik (skedenj) so šli, a so zaradi nevarnosti požara pustili ogenj zunaj. Za gospodarjem je šla gospodinja z žegnano vodo in je ves čas z njo škropila okoli sebe. Vso pot so molili rožni venec. Gospodarje imel rožni venec ovit okoli roke in je molil naprej. Vsi so morali iti, razen nepokretnega bolnika, ki je ta čas molil v postelji. Ko so prišli nazaj v hišo, so pustili žerjavico s kadilom v žeknu (za vratci velike zidane krušne peči), da je umrla - do konca stlela. Potem so imeli boljšo večerjo - močno zabeljeno polento z velikimi ocvirki. Po večerji so tolkli orehe in lešnike in čakali na odhod k polnočnici. Ko so čakali na odhod v cerkev, so si pripovedovali bajke in pripovedke, povezane z vražami v času božiča. Verjeli so namreč, da na sveti večer, če greš na križpotje k znamenju, slišiš, kaj se bo v tistem letu godilo doma in pri sosedih. Če si na tak večer na križpotju pri kaki hiši slišal jok, je to pomenilo, da bo tisto leto v hiši mrlič. Topili so tudi svinec in ga vročega vlivali v mrzlo vodo. Iz podob, ki jih je ustvaril strjeni svinec, so sklepali, kaj se jim bo v tistem letu zgodilo. Do cerkve v Črnem Vrhu je bilo dobro uro in pol hoda, pot vodi skozi gozd, zato so si svetili z doma napravljenimi baklami. V ta namen so že novembra meseca posekali kakih 8 centimetrov debele smrekice, jih na vrhu na drobno nasekali, v reže nakapali smolo in vse skupaj močno povezali z beko (vrsta vrbe) ali z vlaknatimi smrekovimi vejicami - trtami. Če bi povezali z žico, bi bakla ugasnila, ker žica ne zgori. Trta pa zgori, bakla se razpre (razcveti) in smola v režah lahko gori. Ena bakla je svetila približno eno uro. Da je les lepo gorel, so ga tri dni pred božičem sušili v peči. Na dan božiča so spet šli k maši - gospodar k prvi, ki je bila že ob šestih, ostali pa k deseti maši. Spali so torej zelo malo, če pomislimo, da so tri ure porabili samo za pot. Kosilo za božič je bilo svečano - svinjska župa iz suhega svinjskega mesa, krompir, zeljnata solata in ocvirkovka (potica, ki ima za nadev ocvirke).Ta je bila ves dan na peči, daje bila vedno gorka. Dan pred božičem so spekli tudi poprtnjak - to so bili trije hlebci kruha, položeni eden na drugega in pokriti z belim prtom. Zraven je obvezno stal križ. En hlebec so pojedli na božič, enega na novo leto, enega pa za svete tri kralje. Od vsakega hlebca so dali tudi čistim živalim (govedu in drobnici), prašičem in psom pa ne. Na božič nisi smel na obiske. Otrokom, ki so na ta dan silili k sosedom, so rekli, da ga bodo pri sosedu ‘s šilom v rit zbadali’, če bo šel tja pohajat. Na obiske so hodili drugi dan, 26. decembra, na dan svetega Štefana. Jasli so podrli na svete tri kralje, 6. januarja. Trdoživ Gorjan z belo brado ... Kdo na Gori in v Deželi ga ne pozna: Franca Rupnika -Kališkega izza tistega dela Križne Gore, ki je uradno Mrzli Log? Visokega izrazitega moža z belo, na kratko pristriženo koničasto bradico? Kdo ne pozna rezbarja, ki zna v trdih lesovih poiskati dušo lesa in ji vdahniti še svojega duha? Kdo ne ve za gorohodca, ki že desetletja razkriva mladim lepote naših gora? Franc Rupnik na Golakih, 1. maj 2003 Poznam ga že dolgo, še iz tistega časa, ko je bil miličnik, kakor seje tedaj reklo policajem. Med ljudmi je veljal za strogega, doslednega, a poštenega varuha reda in miru. Potem sem začel zapisovati in v sebi gnesti ljudsko izročilo in Beseda mi je pokazala pot do njega. Ta mož v sebi tako izrazito združuje lastnosti trdnega, trdoživega, spretnega in iznajdljivega Gorjana, da sem si ga izposodil kot realistično-pravljični lik pastirja, ki v spopadih s pravljičnim hudičkom z bistrino duha in radoživostjo premaguje težave življenja (F. Černigoj: Mož in čemerika, Ajdovščina 1997, od str. 16 - 19). Hkrati pa v svojem spominu hrani bogato védenje o življenju na Gori v prejšnjih časih. Ko sem zbiral gradivo za knjigo o V svoji ‘delavnici’, pod stopniščem v stanovanjskem bloku na Ribniku v Ajdovščini znamenjih na Gori (F. Černigoj: Znamenje na Gori, Ajdovščina 1999), me je popeljal po Mrzlem Logu in Križni Gori in mi razkril marsikatero skrivnost tega neizprosno lepega sveta, ki bi nezapisana zagotovo poniknila iz zavesti tega sveta. Iz najinega prijateljevanja so vzniknila tudi štiri na novo postavljena znamenja na črnovrškem delu Križne Gore, iz akacijevine izrezljana, ki pričajo o ondotnem človeku in njegovi razpetosti med zemeljskim in Bogom. Naj na kratko povem njegovo življenjsko zgodbo ... Franc Rupnik kaže na mesto, kjer je bil pokopan partizan. Križna Gora, Pri Tagurenem Žgavcu, april 1999 ... Franc Rupnik-Francelj Kališki jebil rojen v letu 1933, v Kališeh, v Mrzlem Logu. To je uradno ime ene najbolj razpotegnjenih vasi na Slovenskem, saj se začne Pri Vodnjaku in konča na Mali Gori nad Zadlogom*; z enega konca vasi do drugega več kot 2 uri hoje! Bil je prvi otrok očeta Alojza in matere Rozalije Leskovec iz Idrijskega Loga. V družini seje rodilo še sedem otrok, ki sta jih življenje in nemirni duh iskanja raztepla po širnem svetu: Gefica in Martin sta v Kanadi, Klara je ostala doma, Janez je v Ljubljani, Vencelj na Colu, Dore v Brezjah pri Horjulu, Alojz pa je umrl že pri dveh letih. Očeta so mobilizirali partizani. Kot borca Dolomitskega odreda so ga na Pivškem ujeli domobranci. Umrl je v uničevalnem taborišču Mathausen kot Številka 91433. Za očetovo smrt so zvedeli iz posebne publikacije ‘Vesti’, šele julija 1945. leta (Vesti, Rdeči križ Slovenije, Odbor za Goriško). Prav oče je v mladem fantu zbudil nemirnega duha in rezbarsko žilico. Rezljal je okvirje za slike (rome), znal jez lesom. Dosti je bral in že šestletnega sina je naučil brati, pri sedmih letih pa gaje o božiču peljal v črnovrško cerkev gledat nove jaslice, ki sojih dobili od nekod s Tirolskega. To je bilo za malega Franceljna kot razodetje. Bil je ves prevzet, ni mogel odtrgati pogleda z jaslic, ki so mu v domišljiji odprla nov sanjski svet, ves bleščeč in daljen ... 1957. leta je Kališki Francelj postal miličnik Franc Rupnik. Uniformo je nosil celih enaintrideset let. Jaslice, ki so bile razstavljene na Sveti gori; božič 2004 ... Navzven je, visok in resen, v modri miličniški uniformi, vzbujal strah in spoštovanje, a kdor je z njim spregovoril, je v dobrohotnih, le službeno strogih očeh in toplem glasu takoj začutil dobrega človeka. In res, strogi Franc je bil v resnici še vedno Francelj Kališki, ki je doma uresničeval svoje otroške sanje - rezljal je iz lesa, najraje jaslice ... Nekateri kolegi miličniki so to vedeli, a nikoli mu tega niti privatno niti uradno niso očitali. Še marsičesa se je lotil, vezal je celo knjige. S prav posebno ljubeznijo je jemal v roke zdelane starke, ravnal in gladil orumenel papir in jih oblačil v nove trpežne platnice. V zvezi s to veščino mu je v spominu ostala tale dogodivščina ... Ko je služboval v Cerknem, gaje priletna ženička, vsa v strahu, prosila - miličnika in partijca, če ji na novo zveže mašne bukvice. Seveda ji je ustregel, ona pa mu je za sveto zatrjevala, da nobeden ne bo zvedel, kdo ji je to naredil... Iz časa miličnikovanja seje vanj usedla tudi tale grenka zgodba ... Bilo je prav na sveti večer 1968. leta. Franc je takrat z družino stanoval v Ajdovščini, v Papirnici, v pritličju. Zena je bila noseča. Bilje v službi, dežuren, ko so mu prišli povedat, da gori Papirnica. Hitro je prosil kolega, da gaje zamenjal, sam pa je stekel reševat družino in imetje. Dobro, da je prišla na pomoč tudi vojska, drugače bi bilo ob vse. Tako pa je zgorelo le v nadstropju, v njegovo stanovanje pa je povsod pritekla voda, s katero so gasili. Opolnoči se je vrnil na policijsko postajo, kolega se je ponudil, da ga lahko še naprej nadomešča, komandir pa je ukazal: »Ne, ti pojdi domov, Franc pa naj dežura!« In kaj je hotel -ostal je v službi, doma pa je bila noseča žena sama, v razdejanem stanovanju ... Spomine na službo miličnika Franc zaključi s temi besedami: »Tudi v domačih krajih si lahko policaj - če si človek ...« 1987. leta seje upokojil in takrat je z lesom res polno zaživel. Vsega, kar je iz lesa, seje lotil. Delal je glave tramom za ostrešja, vodil delo pri lovskih prežah, Sveti Florjan, 1995; gasilski dom v Črnem Vrhu.. pohištvo, lesena spominska obeležja ... Ko sta z Leonardom Kovačem iz Lokavca pri Čohih delala cimper, gaje le-ta poprosil: »Francelj, naredi mi križ s Križanim.« Naredil ga je in tako se je začelo ‘obdobje križev’. Mnogo jih je obnovil, mnogo na novo izrezljal. Za model mu je bil več kot sto let star hišni Renkov križ iz Mrzlega Loga. Poleg križev je izrezljal dosti svetnikov - sv. Florjana z golido, sv. Boštjana s puščicami po telesu, sv. Antona Puščavnika s prašičkom (tega je imel Joško Mažar v ‘ččsti’ ...), sv. Frančiška Asiškega s Križanim v roki, sv. Martina za vinske hrame po Deželi, sv. Družino in druge figure za jaslice (pastirji, sv. trije kralji, osliček, voliček ...), sv. Huberta z jelenom in križem med rogovjem, figuro gozdarja ... Na mnogih vratih domov, hramov in cerkva so njegove reliefne rezbarije, še na vratih cerkve sv. Ivana v Ajdovščini. Slednje sta naredila z mizarjem Palkom iz Ajdovščine. Načrt za rezbarijo pa je naredil prof. Ivo Kovač. Župnik Francu ni zaupal, ker je bil prej miličnik. Nad končanim izdelkom pa je bil navdušen. Francelj je ceno precej spustil in mu rekel: »Če bo dal vsak vernik v Ajdovščini toliko kot jaz, boste lahko k tem vratom kupili zlat okvir!« Posebno poglavje v rezbarjenju Franceljnu Kališkega pa so stebrasta znamenja in druga lesena znamenja na prostem. Štiri stebrasta znamenja za Križno Goro smo že omenili, kar trije od teh pa so nastali, ko sva gruntala, kako bi izrezljal Kristusa kar v križ, da bi bil del križa. To je zelo izvirna rešitev in je ne poznam od drugod. Drugi njegovi križi in znamenja so še na Predmeji (Ruska kapelca), na Malem Polju, v Horjulu ... V posebno zadoščenje mu je, da je hči Nataša podedovala likovno umetniško žilico in opravlja na osnovni šoli v Ajdovščini poklic likovne pedagoginje. Očetu zelo rada tudi kaj strokovno svetuje in mu pomaga. Kot zanimivost - Franc Rupnik je dve leti vodil celo rezbarski krožek na eolski osnovni šoli ... Njegova velika ljubezen so tudi gore. Že desetletja je član Planinskega društva v Ajdovščini, 4 leta je bil tudi njegov predsednik, dolga leta pa član upravnega odbora. Zelo rad v hribe in gore vodi otroke - vrtce, osnovne in srednje šole, od vseh pa najraje pelje gojence Vzgojno delovnega centra iz Ajdovščine. »To so otroci, ki jih je treba iskati. Narava jih je za marsikaj prikrajšala, dala pa jim je nekaj drugega - neizmerno so hvaležni, na vsak način ti hočejo vrniti, če kaj dobrega storiš zanje. Zelo cenijo zunanji videz - ko gremo v hribe, mora biti vse tako, kot je prav: planinski klobuk z značkami, pohodna palica, planinski nahrbtnik, dokolenke, gojzarji...« Ob Rupnikovi 70-letnici (12. septembra 2003) je v ‘Idrijskih novicah’ o njem izšel zelo topel članek, ki ga je napisal Bernard Čuk iz Črnega Vrha. Sposodimo si misel ali dve: »... Ko človek dobi vnuke, se zave, daje res vredno živeti. ‘Nončko’ mi pravi najmlajša. Ko to slišim, v hipu postanem mlad ... Zelo dobro vem, kaj je tretja mladost. To je najlepši čas, ki je dan človeku. Dozorel si duševno, trezno zreš v življenje in v miru Francelj Kališki z ženo Katjo in vnukinjama Elo in Izo ... načrtuješ ... Z ljubeznijo in predanostjo se moraš lotevati stvari... Sreča j e povsod, toda ta plemenita gospa se ne pusti izzivati, ne smeš se norčevati iz nje ...« * Za večino okoliških domačinov je Mrzli Log le dolina levo pod Kampelcom, pod cesto med Lomičem in Vrhom Gore nad Crnovrškimi rajdami. Vse drugo širno območje — od Jerinovca prek Skančerja, Jožka in Kalarja do Male Gore z ene strani ter Kališ, Brkonka in Kobilce z druge strani, pa je Križna Gora - eolski del Križne Gore spada v ajdovsko, črnovrški del pa v idrijsko občino. Vsaka je štela po 17 hišnih številk. Največ prebivalcev sta Križni Gori imeli ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Leto 1890: črnovrški del Križne Gore, torej Mrzli Log: 129 prebivalcev, eolski del Križne Gore pa 118; skupaj 247 duš! Danes jih šteje prvi del, če štejemo še Zajca na Mali Gori, 15, eolski del pa 4! Sredi 20-ih let 20. stoletja so z obeh Križnih Gor v mlekarno pri Tagurenem Žgavcu prinesli 600 litrov mleka na dan! Samo i’ Kališeh so imeli 17glav živine. Pri Kalarju, ki je danes podrtija, so imeli: par konj, par volov, več kot 20 glav govedi, do 150 ovac, do 6 prašičev - tudi merjasca ... LETO 2005 SE IZTEKA ... ...kratka eolska župnijska kronika Lojze Šinkovec Morda sledeč zapis ne bo čisto točen, ker je bil narejen že 14. decembra. Je pa znamenje dobre volje in izraz želje, da bi se tega leta zmogli spomniti zaradi zapisa v ‘Colskem časniku’ tudi čez leta, ko bodo naši vtisi že zbledeli. Številke v oklepaju so podatki za leto 2004 in so primerjava z letošnjim letom. Še bolj točni podatki bodo v novoletnem Oznanilu naših treh župnij. Prvi zakrament sv. krsta je prejelo deset (8) otrok, pet (6) dečkov in pet (2) deklic. Naj jih še naštejemo: Matija Koren, Simon Poženel, Karin Bajc, Lia Bajec, Nejc Peljhan, Larisa Koren, Tomaž Pregelj, Karin Benčina, Adam Fabčič in Veronika Stubelj. Vsi otroci izhajajo iz urejenih družin. Prvoobhajancev je bilo petnajst (10), osem (7) dečkov in sedem (3) deklic. Cerkveno zakonsko zvezo sta sklenila samo dva (6) para. En par iz šturske župnije seje poročil v Sanaboru, drugi se je poročil na Colu, vendar se je po poroki odselil drugam. Če so te številke bolj skromne, so pa večje v pogledu smrti. Do 14. decembrajc umrlo štirinajst (11) župljanov, devet (7) moških in pet (4) žensk. Naj naštejemo letos umrle: Roza Škvarč, Marijan Peljhan, Lucija Kovšca, Franc Bajc, Ivan Česnik, Ivan Kovšca, Danijel Trošt, Tiberij Polanc, Ivan Krapež, Jože Likar, Ivanka Pregelj, Frančiška Bizjak, Ivanka Koren in Ivan Rušt. Kar polovica umrlih bi po naših pričakovanjih lahko še živela. Nekaj je bilo tudi nenadnih smrti, dva sta bila žrtvi prometne nesreče. Tudi podpisani avtor teh vrstic, župnik Lojze, sem se v tem letu poslovil od mame Olge Šinkovec, ki je v 91. letu starosti umrla prav med župnijskim romanjem na Trsat. Leto 2005 so s koledovanjem začeli otroci, ki so zbirali darove za otroke - sirote v Kairu in Aleksandriji. V tednu po 13. februarju smo skupaj z vsemi župnijami v Sloveniji izvolili nov Župnijski pastoralni svet (ŽPS) in Župnijski gospodarski svet (ŽGS). Večina izvoljenih je službo in odgovornost sprejela z vso korajžo. Večina članov je novih in zavzetih. Opravljenih je bilo nekaj materialnih del. Posebej ŽGS je na več sejah že zastavil obnovo župnijske cerkve. Zaradi previsokih stroškov za nov strop se je odločil le za novo elektrifikacijo, nova okna in beljenje. Zbrani so že predračuni. Dela naj bi se opravila v letu 2006. Iščejo se vse mogoče finančne rešitve zanje. Bo pa potrebno prej odplačati še obveznosti za Škofijsko gimnazijo in dijaška domova v Vipavi. V Sanaboru sta bila izdelana nova streha in nov strop na zakristiji, na celotni cerkvi in zakristiji pa so postavljeni novi bakreni žlebovi. Poleg zidarjev, kleparjev in domačinov ima veliko zaslugo vipavska Občina, kije v ta namen darovala milijon tolarjev. Dela, ki gredo h kraju v decembru, bodo zahtevala še prispevek Sanaborcev. Na Colu so bila končana vsa dela pri novi garaži ob stopnišču v cerkev. Terasa je dobila ograjo, v garaži pa je čez vso severno steno naslikan sv. Krištof. Garaža ima še dolg. Garažo je blagoslovil na nedeljo in god sv. Krištofa, 24. 7., domači župnik. Po blagoslovitvi je bil še piknik za dobrotnike in graditelje. Tik pred misijonom je po zaslugi Elektro Primorske bila z novega betonskega droga z dvema reflektorjema osvetljena cerkev. Na binkoštno nedeljo popoldne smo blagoslovili novo -obnovljeno znamenje na Malem Polju - križ »sredi širne doline.« Rektor škofijske gimnazije mag. Slavko Rebec nam je 24.4. pri obeh nedeljskih mašah z našimi dijakinjami in dijaki predstavil poslanstvo Škofijske gimnazije in Dijaškega doma Vipava. Ob tem smo, kakor sicer vsako tretjo nedeljo v mesecu, darovali v ta namen. Škofijski pastoralni dan z geslom ‘Pošlji mene!’ nas je 14. 5. zbral po župnijah vipavske dekanije in nato popoldne na vipavskem stadionu, pri škofovi maši. Skupaj z župnijo Podkraj smo imeli dve romanji. 11.6. smo z dvema avtobusoma poromali na otok Košljun, Krk, Punat in Trsat. Konec junija smo z gasilkami in gasilci PGD Col tri dni (23. -25.6.) romali po poteh sv. Florijana-po Avstriji: Leonding, Marija Taferl, Lorch, St. Florian, Amstetten, Salzburg. Udeležencev sicer ni bilo za poln avtobus. Uniformirane gasilce je spremljal poleg župnika tudi rojak, vojaški kurat g. Milan Pregelj. Romanje smo zaključili z mašo v ljubljanski stolnici, na dan državnosti. Otroško-mladinski pevski zbor je skupaj s strežniki in strežnicami imel običajni počitniški teden v Piranu, pri minoritih. Zaradi petja in sodelovanja pri srebrni maši p. Mirka Veršiča OFMCon, seje počitnikovanje raztegnilo še na nedeljo. Od 29. 10. do 6. 11. smo imeli po desetih letih župnijski misijon, ob stoletnici posvetitve župnijske cerkve sv. Lenarta. Sklenili smo ga prav na njegov god, s celodnevnim čaščenjem. Z geslom ‘Prišel sem, da bi imeli življenje’ (Jn 10, 10) ga je z vso zavzetostjo in gorečnostjo vodil p. Lojze Markelj DJ. Svoje vtise in zahvalo nam je za ‘Colski časnik’ napisal tudi on. Pred božičem nam je bil na razpolago še cel dan za adventno spoved. Kronike za iztekajoče se leto ne moremo skleniti brez priznanja vsem posameznikom, ki skrbijo za urejeno župnijsko življenje, posebej pa skupinam: pevskim zborom, molitveni in skupini Karitas. Božične praznike je skupaj z domačo župnijo pri obeh mašah slavil rojak, škof Jurij Bizjak. Naj se ob Božičnih praznikih dotakne naših src Bog sam, naj jih napolni z milostjo in svojimi darovi, naj nam da zavzetosti za duhovne vrednote in veliko, veliko vztrajnosti in čuta za župnijsko in vaško sodelovanje! Da bi bilo novo leto 2006 enako ali še bolj duhovno bogato, vam želi vaš župnik Lojze Šinkovec. Župnijski urad Col Ljubljana, 24.11.2005 P. Lojze G. Milan Pregelj v Afganistanu Bogdan Vidmar Rad se spominjam dni, ko smo skupaj molili in razmišljali, kako naj poglobimo svoje krščanstvo. Lepa so bila srečanja s poročenimi, mladimi, otroki, bolnimi, v šoli in na domovih. Presenečen sem bil ob tako mirnem obnašanju otrok v cerkvi, lepim petjem zborov in mož pri celodnevnem čaščenju sv. Rešnjega Telesa. Veliko veselje je bilo zame tako resen pristop do zakramenta sv. spovedi. Pohvale vredna je Vaša darežljivost, zbrali ste dar za 104 sv. maše in še druge darove. Hvaležen sem Vam za vse, za Vaše darove, zaupanje in lepo preživete dni pri Vas. Želim Vam blagoslovljen sveti adventni čas in milosti polne božične praznike in iskrene pozdrave ! G. Milan Pregelj, vojaški kurat v Slovenski vojski, je odšel na enomesečno misijo v Afganistan v petek 9. 12. 2005. V tej daljni deželi bo za božič in novo leto slovenskim vojakom na razpolago za duhovno oskrbo. DELOVNI TABOR »STREHA NAD GLAVO«, BANJA LUKA 2005 Bogdan Vidmar Že petič sta Škofijska karitas Koper in Škofijska gimnazija Vipava pripravili delovni tabor ‘Streha nad glavo’, v škofiji Banja Luka. Povedati je treba, daje to le eden od projektov Škofijske karitas Koper, kije pobratena s Karitas Banja Luka. Poleg tega je v posvojitev na razdaljo vključenih 90 banjaluških otrok, za katere je bilo doslej zbranih 23 milijonov tolarjev. Škofijska karitas Koper je organizirala tudi seminarje za delavce Karitas v Banja Luki, pošiljala materialno pomoč ... Letos je naša Karitas namenila slike, ki so nastale na X. likovni koloniji (Sinji Vrh, 16. - 20. avgust 2004), za pomoč pri izgradnji Družinskega centra v Banja Luki. Na tej koloniji je sodelovalo 11 ustvarjalcev, slike pa je darovalo 71 umetnikov. Doslej je bil izkupiček od prodanih slik 2,5 milijona tolarjev. Slike, ki ne bodo prodane, bodo krasile Materinski dom v Banja Luki. V akciji ‘Streha nad glavo’ je bilo doslej zbranih 30 milijonov tolarjev. Prvi delovni tabor je bil leta 2001 v vasi Barlovci, leta 2002, v kraju Mišin Han; leta 2003 v vasi Ivanjski; lani smo obnavljali hišo družine Barišič, v vasi Kotorišče pri Kotor Varošu. Letos smo v akciji ‘Streha nad glavo”, ki jepotekala v postnem času, zbrali skoraj 3 milijone tolaqev. S tem denarjem smo pomagali do doma družini Sladane Modrič iz zaselka Motike pri Banja Luki. Gospa Sladana je mati štirih otrok. Doslej je živela v kleti nedokončane hiše, ki jo je začel graditi pokojni mož, ki je padel v prvih dneh vojne. Nedelja, 31. 7.2005 Ob 10.30 sv. maša, v kapeli dijaškega doma, za udeležence tabora in vse, ki so prišli z njimi do Vipave. Pri maši smo poslušali evangelij o pomnožitvi kruha, ‘Dajte jim vi jesti’ - kot nalašč za našo odpravo in za razumevanje pobratenja med Karitasoma naše in banjaluške škofije. Po maši je sledilo nalaganje prtljage v kombija, fotografiranje in slovo od staršev, starih staršev, bratov in sester. Odrinili smo v največji pripeki, opoldne. Poleg mene in dijakov je letos z nami tudi Mario Vidali, upokojenec, zidar iz Spodnje Idrije. Kot član župnijske Karitas želi videti, kam gre denar, ki ga v postu zbiramo po župnijah. Mejo s Hrvaško smo prestopili na prehodu Obrežje; v Okučanih smo zavili proti Gradiški, kjer smo vstopili v Republiko Srbsko. Na dvorišču pred stolnico v Banja Luki nas je sprejel Željko, ki nam je pokazal, kje bomo v naslednjem tednu spali. Obenem ni mogel, da nam ne bi zaupal, da se bo čez tri tedne poročil. Namestili smo se v hiši, kjer je nekoč živel ginekolog, ki so ga Srbi pregnali, nato je v njej živel eden od zloglasnih vojnih zločincev, sedaj je vila v lasti banjaluške Karitas, ki namerava v njej ustanoviti družinsko svetovalnico in materinski dom. Namestili smo se pod streho, v zgornje nadstropje, pod nami je že bila mednarodna skupina prostovoljcev ‘Bouworde’, ki so jo v glavnem sestavljali študentje iz Nizozemske, Italije, Nemčije in Belgije. Že ob prihodu sem poklepetal z Italijanko Gemmo. Zasilno kuhinjo, brez vode, smo imeli v pritličju. Posodo bomo prali na vrtu ... Večerjo sta pripravili Marta Habe in Andreja Simčič. Po večerji smo si vzeli čas za molitev večernic, predstavitev in pogovor o tednu, kije pred nami. G. Matej Kobal in Petra Merljak bosta odšla na pot proti Sarajevu jutri; Matej bo peljal slike za razstavo v Sarajevo. Predvidoma se nam bosta pridružila v torek. Ponedeljek, 1. 8. 2005 Zjutraj ob 8.00, po zajtrku, smo se srečali že stari znanci: Zoran, Rajko, Zvonko. Prihod v Motike. Hišo bomo gradili Sladani Modrič, vdovi s štirimi otroki: Lidija (21 let), Alkeksander (20 let), Nino (17 let) in Ana Marija (14 let). Mož je padel v prvih dneh vojne. Svak je alkoholik, s tastom, oziroma starim očetom, se tudi ne razumejo dobro; tast pije in je bolan. Sladani Modrič so prostovoljci iz Vipave gradili nov dom. (Foto: Arhiv B. Vidmar) Pomanjkljiva organizacija me ni presenetila, za udeležence, ki so prišli prvič, pa je bilo to nerazumljivo. Na prihod materiala in orodja smo morali počakati, ogledovali smo si hišo in okolico. Ko je orodje končno prispelo, smo začeli z delom. Toda bilo nas je preveč na kupu. Nekaj deklet sem vključil v delo v kuhinji. Iskali smo mesto, kjer bi kuhali in jedli. Končno smo pristali pred hišo tasta, ki je sicer po poklicu zidar, a se je zapil. Slavkotov plinski gorilnik in semeniška posoda, ki smo jo vzeli s seboj, nam je prišla prav. Vodo smo imeli v vodnjaku, v njej pa ni manjkalo pijavk ...Videli smo, kako domačini to vodo uporabljajo brez problemov, nam pa se je v grlu naredil cmok. Marta se je izkazala. Lonec je bil sicer premajhen, zato je bila pašta malo polentasta, a smo vse pojedli. Popoldne smo na streho nabijali letve, ki jih je zmanjkalo... Sonce je neusmiljeno pripekalo. S Sladanino hčerko Ana Marijo sem odšel v ‘market’ v Motikah, kjer mi je pomagala kupiti lubenico, sirup in sveče, ki bodo prišle prav zvečer na vrtu v Banja Luki. Včeraj so nam jih posodili prostovoljci Bouworde. Ko je prišel Zoran, sva se dogovorila, da v naslednjih dneh ena skupina odide na delo v Šargovac. Delali smo vse do 18.00. Vrnitev v Banja Luko: tuširanje ... Klical sem g. Mateja, zvečer ob 19.30 še ni bil v Sarajevu. Imel je probleme na carini. Mašo smo imeli v katedrali ob 20.00. Sele po mašije bila večerja. Torek, 2. 8. 2005 Delo na gradbišču je steklo. Za kosilo je Marta s sodelavkami pripravila krompirjev golaž. Matej in Petra sta prišla šele po kosilu. Delali smo do 18.15, dokler ni bila streha pokrita. Zanimivost: ker je bilo letev premalo, so mojstri z električno motorko skrajšali nadstrešek in problem je bil rešen. Celo naša dekleta, za katere bi človek mislil, da se ne razumejo na zidarstvo, so zmigovala z glavo. Podnevi je Mario uspel vzpostaviti stik s starim očetom in se z njim pogovarjal. Sreda, 3. 8. 2005 Zvečer je bila maša spet v katedrali. Pred mašo nam je Mile razložil katedralo, po maši pa smo šli v kapelo bi. Ivana Merza, kjer so v originalnem sarkofagu njegove relikvije. Po prihodu iz katedrale seje slišala izjava: »Upajmo, da bo večerja pred zajtrkom.« Dogovorili smo se, da bo naslednji dan sveta maša zjutraj, v škofovi kapeli. Večerja - rižota s kalvo, je bila kljub pripombam pred zajtrkom, po večerji pa smo si vzeli čas za refleksijo. Spraševali smo se, kakšen je odnos z družino, kiji pomagamo. Ali ne gledajo oni na nas zviška in je ravno obratno, kot smo se bali? Zakaj ne pomagajo otroci, stari oče, svak? Zaključek: če bi oni Sladani pomagali do strehe nad glavo, nam ne bi bilo treba priti. Ravno v tem je problem, zato smo tukaj. Mašaje bila zjutraj. Končno smo se razdelili v dve skupini. Delo je zares steklo. Ga. Sladanaje z veliko vnemo učila našo kuharsko ekipo, kako se pripravi bosanski lonec. Da ne bi kdo dvomil o kvaliteti bosanskega lonca: v lonec daš olje, nato pa po plasteh sledi narezano: sveže zelje, korenje, svinjsko meso, krompir, bučke, paradižnik, goveje meso, paprika, jajčevec. Dodaš začimbe in do vrha naliješ vodo. Lonec zavežeš s kuhinjsko krpo. Na zmernem ognju se kuha, ne da bi mešal, 2 uri. Ko je kuhano, sledi ‘zapržka i prijatno’. Čeprav nekateri te specialitete niso pokusili, smo pojedli vse - s seboj smo vzeli premajhen lonec. Na kosilo je prišla tudi ‘specialna enota’, kije bila navdušena nad potekom dela v Sargovcu. Dijakinje, ki so bile uvedene v skrivnost bosanske kulinarike, so obljubile, da bodo recept objavile v prvih ‘Iskrah’, ki bodo izšle. Upam, da bodo pred tem recept preverile doma. Četrtek , 4. 8. 2005 Zjutraj sem peljal našega mojstra Rajkota v Šargovac in si ogledal hišo, kjer je delala druga skupina. Srečal sem se z zakonskim parom Zlatkom in Ljubico Kovačevič. »Vaša hiša ni prav majhna,« sem jima rekel. »Mi smo bili bogati, imeli smo marcedes, traktor, vse priključke, kmetijo, krave, prašiče, žito ...,« nista nič skrivala. Otrok nista mogla imeti, zato sta posvojila pet otrok, ki so vsi poročeni. Pripravljala sta se, da odpreta kavarno; imela sta že dovoljenje, točilni pult je bil že montiran, biljard in namizni nogomet sta bila postavljena, posoda je bila še zapakirana. Dne 8. 8. 1995 sta morala podpisati izjavo, da se odpovedujeta svoji hiši. Že isti dan seje v njuno hišo vselila srbska družina, s katero sta si eno noč delila streho, naslednji Ljubica in Zlatko Kovačevič s prostovoljci. (Foto: Arhiv B. Vidmar) dan pa sta morala zapustiti dom. Vključila sta se v srbsko kolono in z njo prišla v Novi Sad, od tam preko Madžarske potovala v Zagreb in nato v Zadar, kjer sta živela 8 let. Na svoj dom v Sargovac sta se vrnila pred dvema letoma. Ljubica seje hotela vrniti v svoj rojstni kraj. Pretresla meje njena izjava: »Ni teorije, da dam svojo zemljo.« Toda vrnitev ni bila lahka, doseči sta morala, da srbska družina zapusti hišo, ko sta se vrnila, pa je bila le ta popolnoma uničena: vsa stekla razbita, vodovodna napeljava uničena, v hiši je bilo vse polno smeti, podstrešje sežgano, od pohištva je ostal le en stol. Z možem sta več časa zaradi varnosti spala v sadovnjaku, vsak večer pod drugim drevesom. Otroci so Ljubici vrgli v glavo kamen, sedaj tožita soseda, ki je na njunem vrtu zgradil hišo. Ko sta n O T B p fl y KojoM ce noTBpfiyje ab je H3 6afca.nyKe