Na meji dveh sosedov Je oreh stal širok, Usajen že od dedov,
Je bil prepira vzrok.
Oba   &iv ga svojila,
Ce prav obeh ni bil, In ko sta ga klatila
Se vsak je togotil.
Otroci pobirali
Orehe so po tleh, Tud dobro se lasali
In tolkli po zobeh*
Ni dosti jima greha
Cez toljk in toljko let, Si hoč'vta zvolj oreha
Se pravdo zdej napet'.
Sosedje nju krotijo
Žele ju umirit'; Brez pravde, ju svarijo,
Doma se pogodit'.
Po tem gre Juri v mesto Besednika iskat;
Tud Peter misli zvesto,
Clo modriga si zbrat\
Pravdarji.
Gre tožba že v sodnico,
Tam mesi se dolg čas;
Ker laž je med resnico ,
Zvijača pravde kvas.
Besednika sta rekla
Drevo v prepoved dat', Dokler bo pravda tekla,
Orehe v shrambo d jat'.
Prepovd moža perklene,
De jima gre po glav' ;
Sodnik čez dolgo sklene
Prav sodbo po postav'.
Sodila je pravica:
„De orh gre Petru v last, De vej pa polovica
Ne sega v Jurja rast;"
„Na svoji strani veje
Posekat' Juri sme,
De sonce loke greje
In dek na zemljo gre."
Na to Jur' apelira,
Nek' maliga vdobi;
In potlej revidira,
Pa zopet vse zgubi.
Jur 'z jeze orh obseka, Serce si ohladi —
Orehu sok odteka,
Se kmalo posuši.
Zdej Peter ga natega,
Mu škodo povernit';
Tožbo pa Jur odlega,
Mu bolje odgovorit'.
Se pravda hujši vname,
De konca ji ni blo 5
In premoženje jame
It' kmetama pod zlo.
Besednika pertekla,
Zdaj kmeta pogodit,
In modro jima rekla Orehe razdelit'.
Orehe sta razklala,
Si djala jedra v žep, ,,hupine kmetam dala,
In strila pravde sklep".
Sta dohtarja zobala
Orehe na pesti; Sta kmeta pa razdjala
Do bele se kosti! —
J. W-g.
List 6.