Saša Ličin: Bolovanje V deželi Titikaki je živel učitelj Bodec Miha s svojo ženo in nadebudnim sinkom. Nadebudni sinko je takrat dovršil toliko razredov, da je bil ravno goden za vpis v prvo gimnazijo. To se je tudi zgodilo in sedaj se vozi Bodec Miha nazaj v hribe, nazaj k ženi, nazai k deci. V mislih pa je še vedno pri sinu, ki ga je pustil v mestu. Prva gimnazija! Kdaj bo šele kaj prida iz njega? Tu pri nas gre vse tako počasi. Tedaj je Bodca nekaj zbodlo v želodcu. »Ne, to ni žclodec«, je modroval sam s seboj in v mislih premleval ves nauk o ustroju človeka. Pa ga je zbodlo drugič tako močno, da se je komaj privlekel domov, razpravil in legel v posteljo. Vsa v skrbeh je gledala žena trpeči obraz svojega moža in ni niti upala vprašati po sinu, ki je ostal v mestu. Prva gimnazija! Učitelj Bodec je bil resno bolan, zato mu je šolski upravitelj brez nadaljnjega zapovedal, naj tri dni ostane doma. Seveda, če bo dopust daljši pa zdravniško spričevalo ali pa zdravniški komisijski pregled. Paragraf je paragraf. Miha Bodec razume, samo kako bo šel k zdravniku, tega ne razume. A mora iti. Zopet ga je nekje prav neusmiljeno zbodlo, da se mu je na čelu nabral pot. S tresočo roko je žena brisala čelo in ga bodrila: »V mesto moraš, tam te pregleda.jo in dobiš dopust. Čimprej, tembolje. Služba je služba!« Drugi dan je Bodec v mestu poiskal uradnega zdravnika. Ta ga je potipal tu, poslušal tam in konec. Dobil je zdravniško spričevalo, v lekarni zdravila in od žene očitke, zakaj je bilo treba porabiti 180 dinarjev? Spisal je prošnjo za petnajstdnevni dopust in jo poslal svoji gosposki. Petnajst dni sc mu jc vleklo v neskončnost. Ze se je bolezen obračala na bolje, ko so se čisto nepričakovano oglasili zbodljaji na desni strani. Bodca je kuhala vročina, zavedal pa se je še vedno, da mu dopust poteče. Upravitelj je svetoval, naj zahteva zdravniško komisijo ali pa naj gre v mesto sam do nje. Iz vsem znanih vzrokov se je odločil za drugi nasvet. Žena ga je toplo zavila okoli vratu, da se ne prehladi, spremila do vežnih vrat in v skrbeh gledala za odhajajočim. Na glavni cesti bo sedel na poštni voz. Ko je prišel v mesto, se je pravilno javil pri prvem članu komisije, nato ^poiskal drugega in končno na licu mesta nas^J. tretjega. V ordinacijski sobi se je do potrebnega razpravil. Začela ga je tresti mrzlica, lotila se ga je grozna utrujenost; padel je v nezavest. Zdravniki so ga zdramili, tipali tu, poslušali tam in bilo bi skoraj končano, ko se ne bi oglasil prvi član: »Gospoda kolega, ali sploh poznata tcga gospoda?« Zdravnika sta se spogledala, eden izmed njiju je pozabil od presenečenja zapreti usta, drugi pa je v zmešnjavi modro dejal: »Menda je bil že pri meni, a lahko je tudi kdo drugi.« Zopet je povzel prvi: »Gospod Bodec, če ste resnično učitelj Bodec, tedaj se ligitimirajte kot pravi Miha Bodec. Tu pravi neki paragraf, ki je veljaven v vsej deželi, da moramo to zahtevati.« Bodec je gledal izgubljeno v trojico in bolno izdavil: »Ne, legitimacijo sem pustil doma.« Zdravnika sta pričela pospravljati instrumente. Bodec pa se je bolan in strt odpeljal z vozom domov. Ko se je v postelji nekoliko pregrel je povedal vse ženi, kot je resnično doživel. Med mrzlimi obkladki je končno pripoznal, da je vsa pot zaman in tudi priznal, da ga to stane 60 dinarjev. Bolezen pa se mu je poslabšala toliko, da ni več upal na pot v mesto. Tedaj mu je tovariš upravitelj dal zadnji nasvet: »Pokličimo komisijo«. Čez nekaj dni se je ustavil pred Bodčevim stanovanjem avto in izstopili so člani ko- misije. Bodca so pregledali bolj površno, saj so reveža videli že v mestu in mu hitro izstavili komisijsko zdravniško spričevalo. Samo na spričcvalu je bila opomba: bolnik je kriv, da je prišla komisija sem, ker bi to opravila že pred tednom, če bi imel Miha Bodec s seboj legitimacijo. Učitelj Miha Bodec je plačal vse stroške za komisijo in ni malo manjkalo, da ni ob tej piriliki začelo zbadati tudi žene. A prošnja je odšla vendar v redu na gosposko, in učitelj Bodec se je zdravil v domači oskrbi. Kapljice, pilule, obkladki in nega dobre žene so ga že skoro ozdravili, ko je dobil ves spis vrnjen s pripombo, da mora biti njegova bolezen vpisana v drž. jeziku poleg latinskega. Bodec je samo obrnil oči proti nebu, tiho vzdihnil, rekel pa ni nobene. Upravitelj, ki mu je zadevo raztolmačil po vseh paragrafih, je počasi uvidel, da ne sme bolnika na novo razburjati, zato je obljubil, da bo stvar uredil sam. Čisto brez skrbi. Nanj se lahko zanese. Pa je bil Miha Bodec po naravi krepak, odporen mož, ki je imel dobro ženo in veliko vero v moč pomladanskega sonca. Počasi, počasi so začeli pojenjavati zbadljaji in Bodec je v kratkcm nastopil službo. Z veliko vnemo se je lotil dela, da bi nadomestil zamujeno. Pa je tako, da čas zdravemu človeku beži hitreje kot bolniku v. postelji. Leta so minevala, Bodec se je staral. Postal je sam upravitelj na eni izmed šol v deželi Titikaki. Tako je sedel star v pisarni in čital zadnjo pošto: »Glej, glej! Učitelju Bodcu Mihi se odobruje dopust štiri mescce itd.« Strmel je v pisanje, poklical jc ženo in ves nasmejan pripovedoval o dopisu. Kdaj? Pred sedmimi, osmimi leti. »Vidiš, čez sedem let vse prav pride«, je dejala žena. Preko dvorišča stopa v šolo postaven fant. V rokah nese kos papirja: »Oče, maturo sem napravil!« Menda res. Saj se je radi sinovega vpisa v gimnazijo tako močno prehladil.