Franc Boheim. Dne 7. julija t. 1. je umrl v Mariboru po krajši bolezni eden naših tovarišev, čigar ime se je le poredko slišalo čez meje, a je imelo temvečjo veljavo v ožjem krogu. To je bil že dve leti v pokoju živeči nadučitelj Franc Boheim. Ker je bil eden naših najvrednejših, zato mu bodi postavljen tukaj skromen spomenik. Franc Boheim se je rodil 1. 1843. v čislani učiteljski rodovini v Podčetrtku. Leta 1861. je prebil zrelostni izpit in zatem še izpit usposobljenja. Služboval je dve leti med špeharji pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju, štiri leta blizu Blukovega rajha", t. j. pri Sv. Marku niže Ptuja, potem y vinorodnih Sromljah, na Zidanem mostu, v Konjicah, Slov. Bistrici in naposled 33 let v Kozjem. Kdor ve, kako neugodne so bile takratne šolske razmere, kako nedostatna naobrazba učiteljstva, ta bo lahko uvidel, koliko truda je bilo treba, iti vedno z duhom časa; zakaj današnje šolske razmere se s takratnim ne dado niti primerjati. Marsikateri je ostal na pol pota ter sklenil z duhom, videč, da ne more zmagati vedno naraščajočih bremen in napredka. Ali Boheim se je čvrsto držal. Pridobil si je znanja, da se je lahko kosal z vsakim Bnovodobnim", a glede dragocene izkušnje pa je prekašal marsikogar. Šola je bila Djegov dom in pouk njegovo veselje. Zaradi teh svojih vrlin, je bil tudi imenovan za okrajnega šolskega nadzornika, a je to častno mesto odklonil. Boheim je imel tudi najlepše urejen šolski vrt v vsem kozjanskem okraju. Kot tovariš pa pokojnik ni imel nobenega sovražnika. Ne le da je bil iz srca krotek in ponižen, ampak storil je za svoje tovariše, kar je mogel. On je bil ustanovnik kozjanskega učiteljskega društva, 10 let Djegov predsednik, ves čas — 24 let — pa njegov odbornik, ki je podpiral društvo z besedo in dejanjem. Učiteljstvo pa ga je tudi vedelo ceniti: Poverilo mu je odgovorno in težko nalogo učiteljskega zastopnika v okrajnem šolskem svetu. 24 Iet je neustrašeno branil učiteljstvo in zagovarjal njegove interese. Kdor ve, za kako brezpravnega še smatrajo ponekod učitelja, ta bo tudi vedel prav ceniti one, ki se na pravera mestu nesebično potegujejo zanj. V tem oziru ve marsikateri B5heimu hvalo. Boheim pa je bil -tudi knjižničar okrajne učiteljske knjižnice ves čas, kar je bil v Kozjem; in kako rad je vsakemu postregel, naj je prišel kadarkoli. Boheimovo neumorno, zgledno in požrtvovalno delovanje za povzdigo in napredek šole je odlikoval svetli cesar sam, ko mu je podelil srebrn križec s krono za zasluge. Če kdo, gotovo je Boheim zaslužil to odlikovanje. nVisoko čislam ueenjaka, ki nam preganja temo zmot, a bolj še cenim poštenjaka, ki ve in hodi pravo pot." Pred dvema letoraa je odložil orodje iz rok ter šel v pokoj. Učiteljstvo kozjanskega okraja ga je o tej priliki imenovalo svojim častnim članom, kar je našega dragega tovariša očitno razveselilo. Toda dnevi pokoja so mu bili kratki. Niti dve leti, in moral je za zmeraj od nas. Toda mislim in duhu ni mej, in tem nisi umrl. Ljub je nate spomin, ki je zagotovljen tvojim manom! P.