Migljeji o ,,Drngem berilu". Zapisal J. Gros. Kranjska in sosedne dežele. (Str. 362.) Tu ima učitelj naj lepšo priložnost učencem nekoliko od kranjske zgodovine pripovedovati, in jih soznanjati z zemljopisjem, zemljovidi i. t. d. Prične naj z domačini krajem; ko jim domači kraj na tanko razloži (prav dobro je, da vse to na šolsko tablo načerta^, naj jim kaže celi okraj, potem tisto stran kranjske dežele, v kteri je njegova šola, poslednjič celo kranjsko deželo. — Ko otroci domačo deželo dobro poznajo, naj jim učitelj kaže sosedne dežele, in naj jih tako vpeije v celo avstrijansko cesarstvo. Bolj poverhno naj jim razkazuje nemške dežele, potem Evropo in ua zadnje vso zemljo. Ker mislim pozneje o tem več govoriti, sem sedaj le ,,Savo" vzel iz spisa in njeni tek geografično popisal, kakor sania pripoveduje. S a v a. nLjubi učenec! ti bi rad zvedil, kako, kje in kamtečem. Povedala bom, kako liodim; poslušaj tedaj! V Bohinji v znožji velicastncga Triglava izviram, ter berzno pritečem do stermega Babjega zoba. Nimam časa, da bi mogla pozdraviti krasno Blejsko jezero; pustim ga tedaj na levi. Uobro se napojim stranskih vodti, ter liitiin proti mesticu Radoljici, kjer jo pozdravim, pa grem hilro naprej mimo prijaznih gojzdičev in logov, in pridem niinio Joštove in Smarjetine gore pod prijetno Kranjsko mesto. Tukaj se široko razlivam, in Kranjci so čez me postavili dolg most, kterega jim o povodnji dostikrat raztergam. Peneča derem naprej ; inoj zadnji pogled velja sv. Joštu, in kmali prinesem od njega prijazni pozdrav Smarni gori. Osoda moja mi je prepovedala iti do bele Ljubljane, toda umazana Ljubljanica mi na uhd pošepta vse, kar se ondi godi. — Kmali dospem v Zalog, kjer moje bobnenje prevpije ropotanje železnično. Enake dvem urnim sernam dereve kot v stavo, ktera bo poprej dotekla do svojega namena. Vsa vpehana naenkrat začujem v kerškem samostanu zvoniti ,,Ave Marijo", in ko Triglava sive glave poljubujejo zadnji žarki tonečega solnca, žalostna pri Jesenicali zapustim svojo drago domovino. Noč na nebu zvezdice že prižiga, ko se valim po hervaških ravninah, in ko nii pervi žarki jutranjega solnca merzlo meglo popijd, radostna zakličem: ,,Evo Zagreb*! Pri stari Gradiški resneja postanem, ker nalogo imam, da sem terdna meja med vojaško krajino in Turekim, proti Belemgradu. Mirneje tečem in pri Belemgradu mi veličastna Donova vzame nioje poprej slavno ime!" n. V nalogo za daljno izpeljavo bi se morda reka primerjala s človeškim življenjem, n. p.: Reka je od kraja mali studenček, — s stranskimi potoci pomnožen — nazadnje nosi velike teže. Tako je človek pri začetku mali otročiček, — potem mla»lenec, — krepostni mož, ki more veliko delati. Reka dere hitro in nič ne preneha, — ravno tako dere tudi živIjenja čas. Po deževanji reka nastopi, — se razliva po travnicib, in dela veliko škodo. Tudi človek večkrat — od strasti gnan — sebi in drugim zeld škoduje. Potem reka mirneje teče, in ko se v morje izlije, zgubi svoje ime. Tudi človek postaja proti koncu življenja mirneji, — njegove stopinje so počasneje, — in po smertije njegovo ime — pozabljeno. Izpeljava. Reka je od začetka le mali studenček; kmali zedinijo sc pa še drugi studenci in potoki z njim, in narase se tako v mogočno reko, ktera more nositi težko obložene barke. Tako je tudi človek od kraja malo slabotno dete. Poteni prihaja močneji, kmali postane mladeneč, naslednje krepostni niož, ki more delati težke in unietne reči. Kakor reka hitro in neprenehoma naprej dere, tako hitro beži tudi čas življenja brez počitka. Po velikih nalivih se reka tako naraša, da svoje ograje predere in po polji zeld razdeva in škodo nareja. Enako tudi dostikrat človek, gnan od svojih strasti, dela doprinaša, ki so njemu in drugim Ijudein v škodo in veliko zeld. Preden se pa reka v morje izlije, počasneje in mirneje leče, in zedinjenaz morjem tudi zgubisvoje ime. Ko se človeku življenja čas že nagne, je tudi on mirneji, hoja njegova je počasneja in uianj krepostna. In ko oko zatisne in gre v tihi grob, kmali, kmali se zgubi njegov spomin, in tudi njegovo ime se kmali pozabi. —