t Friderik Repovš V ponedeljek 9. t. m. smo spremljali k večnemu počitku tovariša Friderika Repovša. Omahnil je kot se zruši mogočen in trden hrast, zadet od strele, umrl je na posledicah nesrečnega padca, v letih, ko bi s svojo krepko naravo lahko kljuboval še vsem težavam in udarcem življenja. — Umrl je iskren tovariš, poštenjak in značajnež — umrl je mož. Kadar sreča naš kmetski človek po dolgem času svojega prijatelja ali znanca, ga vpraša: »Ali si zdrav?« Ni to samo iz vljudnosti, marveč zato, ker mu želi zdravja, ki je največje bogastvo. Kadar je kdo tako vprašal pokojnega Repovša, je lahko že vnaprej vedel, kakšen odgovor bo dobil. Tako duševno zdravih in telesno odpornih učiteljev je malo med nami. Samo zdravje se je odražalo v vsaki njegovi kretnji, v odgovorih, vprašanjih in debati. Z užitkom sem ga opazoval, kadar je kadil in pri tem žigosal krivičnike, ki jim je znal pošteno izprašati slabo \est. V družbi je razvijal zdrave nazore o položaju učiteljstva, o pravnih odnošajih napram staršem, javnosti in vsem, ki se zanimajo za razvoj in napredek šole in učiteljstva. Kar je nosil v srcu, je kazal povsod; vse življenje je govoril tako, kakor je mislil. Bil je poštenjak ter ga bodo pogrešali \si, ki jim je resnica — čednost. Zadnje čase je zaradi padca bolehal, telo je pešalo, duh pa je spremljal učiteljska vpra- šanja do zadnjih možnosti. S takim duhovnim bogastvom je bil oblagodarjen pokojni Friderik Repovš. Krepke poteze njegove zunanjosti, kakor tudi preudarnost besed so dokaz, da je prebivala v zdra\em telesu zdrava in poštena duša. Iz njegovih ust ni nikdar prišla žaljiva beseda, marveč le rahel očitek ali opomin, da nisi govoril ali delal dobro. Nerazumljivo bo vsem, ki jim niso bili znani vzroki obolelosti, kako je mogla nesrečna usoda tako hitro streti odporno, zdravo telesno moč pokojnikovo. Pokojni Repovš je bil vsem, ki smo ga poznali, vzor poštenjaka in pravičnika. Nobenega odgovora ni ostal dolžan, pra\ mirno, a krepko je poudaril s svojo odločno besedo vsako pravilnost dejanskega položaja v družbi tovarišev in znancev. Tudi v drugih krogih je ostal to, kar je bil po srcu in prepričanju: Zagovornik učiteljskega stanu, četudi njegova odločna beseda ni vsakemu ugajala. Bil je lo\ec in zato so ga lovski krogi prav dobro poznali ne samo kot lovca, marveč tudi kot dobrega družabnika. V šoli je bil natančen, miren, dostojen. Kot sin ljubljanskega obrtnika se je zlasti spoznal v delokrogu strokovnega nadaljevalnega šolstva. Velik delež na napredku tega šolstva gre Repovšu, ki ni znal vajencev samo učiti, ampak tudi vzgajati. Spoznal je važnost stroko\nega nadaljevalnega šolstva ter je vse delovanje v tem oziru naslonil na temelje osnovnošolskega pouka. Tako mu ni bila ta šola le formalna zunanja zadeva, nego vsebina, prilagodena duševnim sposobnostim vsakega vajenca. Doživel je kakor vsak idealen zemljan marsikako razočaranje; toda ni klonil, dokler ni podleglo izmučeno telo. Česar svet ne more dati, naj mu podeli in povrne za vsa dobra dela Modrost, ki deli plačilo pravičnikom. Pokojnega tovariša Repovša ohranimo v najlepšem spominu! Josip Ambrožič.