98.
Angelsko omizje
12. Blaženi Didak.
tfjT^jidak je bil rojen na Španskem iz ugiedne in ^N^/ imGvite družine. Starši so ga zelo lepo vzgo-^b^ jiH. Didak je še kot majhen deček rad pohitel v cerkev o zgodnji jutranji uri, da bi prvi stregel pri sveti maši. Služiti mašniku pri oltarju, je bilo njegovo največje veselje. Tudi doma se je vsak dan izkazal prijatelja molitve. Po svoji ponižncsti in čistosti se je mali Didak vsem prikupil tako, da so se oči velikih in malih rade ozirale po njem. Tovariši so komaj čakali, kje in kdaj ga bodo zopet videli. Ali težek križ je mučil dobrega dečka. Učiti se ni mogel in v šoli je daleč zaostajal za drugimi. Prvi v cerkvi, zadnji v šoli. Ali otroška vera mu je povedala, kje najde tolažbe in pomoči. Pri Zveličarju, v zakra-mentu Ijubezni. Sklenil je, pogostoma prejemati sv. obhajilo. »Oni, ki se imenuje Luč, bo razsvetlil tudi moj um in mojo pamet,« si je mislil mladi Didak. Rastel je in vzrastel v čvrstega mladeniča. »V samo-stan pojdem!« je odločno dejal staršem, »tam bom mogel najlažje vsak dan pristopiti k sv. obhajilu.« Prosil je vzprejema v kapucinskem samostanu rod-nega svojega mesta. Niso ga sprejeli. »Je premalo nadarjen. Zabitih pa tudi samostan ne potrebuje,« je sodil oče gvardijan. Didaka je to močno bolelo. Žalcsten je odšel domov. Marljivo je prihajal k taber-nakeljnu v bližnjo cerkev, molil in molil, zraven pa tudi pridno sedeval ob knjigi v domači hiši in se učil. Njegov trud ni bil zastonj. Didak je pričel rasti tudi v modrosti. Vnovič je zaprosil vzprejema pri očetih kapucinih, in sicer topot v Sevili, slovečem špan-skem mestu. Sprejet je bil. V zahvalo je sklenil, . pcstati še gorcčnejši v molitvi in v učenju. Postal je mašnik. Z veseljem in z lahkoto si je prisvojil potrebno znr.nje za sveti mašniški stan. Predstojniki so ga določili za pridigarja v domači samostanski cerkvi, Didak se je izgovarjal, da ni sposoben za to pretežko in prečastno službo, a pokorščini se je vdal.
99
In uspehi? Cerkev je bila polna strmenja in gore-čega navdušenja, ko je oznanjal besedo božjo mladi kapucinski oče Didak. (Didakovo prvotno ime je bilo Jožef Franc Lcpez.) Kmalu je postal Ijudski misijonar na Španskem. Didak je govoril preprosto, a prepri-čevalno, vse je pohvalno govorilo o velikih talentih onega, o katerem je bilo nekoč rečeno: »Zabitih pa tudi samcstan ne potrebuje.« Sedaj pa je bila cela Španija polna hvale o Didaku. Tudi na kraljevem dvoru so z zanimanjem govorili o njem. Kadar je pridigal na misijonih Didak, nikjer ni bilo cerkve, da bi cbsegla ljudstvo, torej je moral govoriti večinoma na prostem. Po končanem govoru so ga obstopili krepki možje-stražniki, ki so zabranili, da ga ljudstvo ni obsulo od vseh strani in mu raztrgalo oblačila, da si kak košček vzame v spomin na slovečega in svetcga moža. Kamor je Didak prišel s svojimi govori, sc zapirali slaba gledišča in požigali pohujšljivc knjige. Pri vseh velikih uspehih je ostal Didak ponižen redov-nik. Pred sto leti je umrl in pred 20 leti ga je sveta Cerkev prištela med blažence in ni več daleč čas, ko ga uvrsti tudi med svoje svetnike. Blaženi Didak, ljubi otroci, vas uči, koliko pomaga pogostno sveto obhajilo tudi pri lepem napredovanju v šoli.
r.