Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 43
Ljubljana, petek, 11. novembra 1927.
Leto II.
Posamezna številka Din 2*—.
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom. Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Jakob Pančur, čevljar, Ljubljana, Karla Marxa trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci in kmetje vseh dežel« združite se!
S. 1. novembrom 1927 bo uprava »Enotnosti« pričela sprejemati inserate in objave pd ceniku, ki ga na zahtevo vsakomur vpošljemo. Pozivamo delavce in kmete, da si nabavljajo svoje potrebščine le pri tvrdkah, ki inserirajo v našem listu.
tO let delavsko- km ečke vlade.
I.
7.	novembra je delovno ljudstvo Sovjetske Unije in vsega sveta praznovalo desetletni obstoj sovjetske oblasti, proletarske diktature na ozemlju, ki obsega skoraj eno šestino sveta. Tam, ker je nekdaj vladala peščica veleposestnikov, birokratov, veletrgovcev in fabrikantov v zvezi s svetovnim imperializmom, tam, kjer je vladala najstrašnejša reakcija, tam, kjer je bila preje ena sama velika »ječa narodov«, tam je parasitski kapitalistični razred pregnan, tam je celokupna težka in srednja industrija podržavljena, je uničen kulturni monopol buržuazije, »ječa narodov« se je spremenila v bratsko unijo (zvezo) narodov.
Oktoberska * revolucija je velikanski dogodek v zgodovini človeštva. Prvič v zgodovini človeštva se je zatiranemu razredu posrečilo ne samo vreči zatiralce, nego tudi v velikanski državi v postaviti in obdržati nov državni ustroj. Zgodovina pozna vstajo špartakov v starem veku, kmečke vojne v srednjem veku, vztrajni boj čeških taboritov, ki so za kratek čas vzeli oblast posvetni in duhovniški gospodi. Pariški komunardi so se nad dva meseca junaško držali na površju, pa so bili končno poraženi, kajti kapitalizem je bil takrat v svoji najboljši dobi, proletariat pa še ni bil dovolj organiziran, manjkalo mu je tudi še jasne ideološke podlage za enotno revolucionarno proletarsko stranko.
Oktoberska revolucija pa se je vršila v epohi razpadanja kapitalizma, v epohi imperializma, v dobi, ko je socializem postal znanost. Z oktobersko revolucijo se pričenja doba svetovne revolucije, ki jo vrši proletarski razred, razred, ki ima najvažnejšo vlogo ■v produkciji, ki je vodnik v boju vseh zatiranih in zasužnjenih in v’ tem leži tudi zgodovinska važnost oktoberske revolucije.
Pretečenih 10 let je bilo deset let velikega junaštva in požrtvovalnosti množic. Revolucionarji so prevzeli, oblast v državi, katera je bila s triletno imperialistično vojno opustošena. Kontrarevolucionarji so takoj po revoluciji s pomočjo menjševikov in ese-rov (S. R. = socialni revolucionarji), sedanjih članov II. internacionale, pričeli z meščansko vojno proti sovjetom, ki je trajala cela tri leta. Niso pomagali milijoni dolarjev, ki jih je s polnimi rokami dajala evropska buržuazija za kontrarevolucionarno vojsko, ni omajalo revolucionarjev pomanjkanje kruha in premoga, ko so bili odrezani od žitnih centrov in premogovnih revirjev, tudi od socialistov organizirani atentati (umor Volodarskega in Urickega, atentat na Lenina) in upori v zaledju rdeče armade niso zlomili boljševikov, ker delavske množice so gladne in pre-zebljene branile svojo oblast. Vorošilovu in l'rm^eju je uspelo belogardistične čete zdrobiti in pokazati vsemu svetu, da proti oboroženemu proletariatu tudi regularna vojska ne more vzdržati.
Po državljanski vojni, blokadi in intervencijah je zadela sovjetsko Unijo velika nesreča; glad je pomoril desettisoče delovnega ljudstva (1921 in 1922). Tudi to nesrečo je proletariat sovjetske Unije prene sel in prebolel.
1922. I. je mednarodni kapital poskusil v Genovi sovjetsko vlado na »miren« način prisiliti k kapitulaciji. Po tem neuspelem poskusu pa mednarodni kapital od 1926. leta naprej sistematično pripravlja vojno proti sovjetski Uniji.
10 let obstoja proletarske diktature pa je tudi zgodovinska preizkušnja spora, ki je bil in ki je še med reformizmom in boljševizmom. Še na predvečer revolucije so reformisti (Marto\v, Bauer, Kantski) dvomili, da more proletariat zavzeti oblast. Na skrajnem levem krilu menjševizma stoječi list »Novo Življenje« je trdil, da »je proletariat od kmetov izoliran«, da »proletariat nima sposobnih ljudi, ki bi mogli voditi državo«, da »proletariat ne bo mogel premagati vse sovražne sile, ki bodo pomedle z diktaturo proletariata in z vso revolucijo«. — Otto Bauer je trdil, da se bo diktatura proletariata mogla vzdržati le nekaj časa, ker je proletariat v manjšini itd. Deset let obstoja USSR je najboljši dokaz za popolen bankrot reformističnih prerokov.
Proletariat ni ostal izoliran, izolirana je ostala buržuazija, sovražne sile niso pomedle z diktaturo, temveč diktatura je pomedla s sovražnimi silami.
S trditvijo, da »proletariat nima sposobnih ljudi, ki bi mogli voditi državo«, je Lenin teoretično obračunal že v septembru 1917, ko je zapisal:
»Po revoluciji 1905 je v Rusiji vladalo 130.000 veleposestnikov, ki so vršili nasilja nad 150 milijoni ljudi. Ali ne bi moglo v Rusiji vladati v korist delavcev in kmetov 240.000 članov boljševiške stranke. Ti člani pa imajo za seboj nad en milijon ljudi, ki bodo socialistični državi vdani iz prepričanja in ne zato, ker 20. vsakega mesecu prejmejo svoj kupček denarja. Ta milijonski aparat pa moremo še podese-toriti s pritegnitvijo delovnega ljudstva v državno upravo.«
Desetletne izkušnje sovjetskega sistema so Leninove teze popoloma potrdile. Proletariat je cari-stični državni aparat razbil in zgradil nov sovjetski državni sistem, pri katerem sodeluje nad l¥i milijon državljanov, delavcev, nameščencev, obrtnikov, vojakov in gospodinj. Kako je sestavljena sovjetska oblast, še vidi n. pr. po sestavi moskovskega mestnega sovjetoma časa carizma je obstojal moskovski magistrat iz 28; 7 % plemičev, 61-9% tovarnarjev in trgovcev in 9-4% malomeščanov. V sedanjem moskovskem mestnem sevjetu pa je 60-2% delavcev (43-7% jih dela v obratu), 26-6% nameščencev, 3-9% rdečih 'vojakov, 4-4% gospodinj itd. Toda samo statistika članov sovjetov še ne pove vsega, kako je delovno ljudstvo potom sovjetov pritegnjeno k državni upravi. Vsak, posebno pa še vsak mestni sovjet, ima celo vrsto sekcij in komisij (za finance, za kulturne zadeve, za otroško skrb itd.), v katere se pritegne delavce. ki niso člani sovjetov. V Moskvi je članov sovjetov 3900, v sekcijah in komisijah pa dela še do 60.000 delavcev. Besede Lenina, da bodo milijoni upravljali proletarsko državo, so se uresničile.
* Po pravoslavnem koledarju se je revolucija izvršila 1	26. oktobra, kar odgovarja po našem koledarju 7. novembra.
Sedaj je tudi v Rusiji vpeljan naš koledar.
TUDI KMETJE POZDRAVLJAJO IN PODPIRAJO »ENOTNOST«.
»Enotnost« mi jako ugaja in z njo najbolj simpatiziram. Ker sem ves dan zaposlen pri svojem delu, mi delavske razmere niso dosti znane, vem pa toliko, da bi bilo tudi za delavce boljše, če bi vsaj vsaki deseti delavec in kmet čital ta dragoceni list, ki kaže življenje v pravi luči.
Pozdravljam povečanje »Enotnosti« in tudi jaz polagam mali prispevek za resnico in pravico. Tudi moj sosed P. Vitez prispeva 5 Din.	R.	J.	C... e.
Nujna potreba obnovitve rudarskega strokovnega gibanja,
Trboveljska družba postopa z delavci
kakor s kaznjenci.
V	zadnjih številkah »Enotnosti« smo objavili grozoto pri TPD v številkah. Danes objavljamo dokument, ki z bengalično lučjo posveti v razmere, katere vladajo v revirjih bogatih premogovnih baronov. Gospodom pri TPD ni dovolj, da s skrbno organiziranim priganjanjem izcedijo iz rudarja zadnjo kapljo krvi in zdravja, ni zadosti tem predstavnikom mednarodnega kapitala, da strada in umira rudar vsled nezadostnih plač, TPD se požvižga tudi na ustavo in vse tiste pravice, ki jih zagotavlja državljanom ustava v poglavju o osebni svobodi. TPD je država v državi in izdaja svoje zakone. Doslej je bilo samo v zaporih potrebno dovoljenje za obisk kaznjencev, sedaj pa je tudi TPD uvedla v svojih revirjih kaznilniški režim. Kdor hoče govoriti in obiskati rudarja — jetnika v jetnišnicah TPD, mora imeti dovoljenje, kot v zaporu. Čitajte zakon, ki ga je izdal ravnatelj rudarske kaznilnice v Hudi jami:
RAZGLAS.
Vsled raznih nesoglasij in kaljenja družabnega miru se prepove obisk v samska stanovanja v Hudi jami vsem onim, ki niso zaposleni, oziroma nastanjeni v samskih stanovanjih. Izjemoma se dovoli dostop v samska stanovanja sorodnikom nastanjenih delavcev, vendar pod pogojem, da si preje preskrbijo tozadevno pismeno dovoljenje od hišnika gosp. Šipeka.
Dolžnost postrežnic, zaposlenih v samskih stanovanjih je, da vsakega tujca, ki bi se nahajal v samskem stanovanju, povprašajo za gorinavedeno dovolilo in v slučaju, da se nahaja brez dovolila, morajo iste opozoriti prizadetega na izdani razglas in to takoj javiti hišniku. V razglasu niso izvzeti razni krošnjarji in potniki.
Proti vsem protivnikom tega razglasa, kakor tudi proti postrežnicam, ki bi ne ustrezale temu razglasu, se bo najstrožje postopalo.
Laško, dne 9. avgusta 1927.
Trboveljska Premogokopna Družba, Rudnik Laško.
Ing. K lo c.
Take zakone izdaja in javno objavlja TPD in ni ga državnega pravdnika, ki bi si upal nastopiti proti vsegamogočni družbi v zaščito osebne svobode de-lavcev-ljudi.
Rudarji so avantgarda proletariata: na drugi strani je TPD vedno v prvih'vrstah, kadar se po-ostruje kapitalistični pritisk na delavstvo. Trboveljska družba začenja, drugi podjetniki jo posnemajo. Če ne nastopi celokupno delavstvo proti tej omejitvi osebne svobode rudarjev, bodo pričela z istimi metodami še ostala podjetja in delavci bodo postali navadni kaznjenci, ki jih bo na delu priganjal in bičal valpet-paznik, na stanovanju pa jih bo stražil in šikaniral valpet-hišnik.
Na Delavsko Zbornico, kjer kraljujeta Uratnik in Svetek s štruco se ne smemo zanašati, ker ta proti čobalovskim metodam TPD ne bo nastopila »Ker minister ne dovoli.« Državni pravdnik bo ovadbo radi omejevanja osebne svobode vrgel v koš, ker kapitalist je v kapitalistični državi nedotakljiva oseba, če pritiska na proletariat.
Delavci si morajo sami pomagati, rudarji moraio pospešiti svoje prizadevanje in napore za ustvanovi-tev močne strokovne organizacije, ki bo oprta na podporo vseh rudarjev mogla nastopiti in braniti svo človeške pravice napram tlačiteljem pri TPD.
Z buržuazijo — ali proti buržuaziji?
Pred plenarno sejo DZ.
Upravni odbor Delavske zbornice (DZ) je za 20. november 1927 sklical plenarno sejo in to z ozirom na bližajoče se občinske volitve, v Maribor. Zelo neradi sklicujejo soci&lpairioti plenarne seje DZ, kadar jih pa že AiORAJO, ko jih celo reakcionaren minister pritiska na to, tedaj skličejo plenarno sejo za par ur, sestavijo obširen dnevni red, tako da delavskim delegatom preostane samo še glasovanje. Diskusij in debat v javnosti se socialpatrioti bojijo kot hudič križa in zato se vse količkaj važne zadeve sklepajo na tajnih sejah načelnikov klubov in formalno še v upravnem odboru. Zato razen birokratov in Kristanovih zaupnikov nihče ne pozna »pametnega delovanja« sociaipatriotske večine v DZ. — Izvoljeni delegati DELAVCI iz Trbovelj, Jesenic itd. pridejo na plenarno sejo, ko je že vse pripravljeno in dogovorjeno med demokrati, klerikalci in socialpatrioti in ko se nič več spremeniti ne da. Predloge, ki se na plenarni seji iznesejo, ne pozna do predvečera plenarne seje noben delegat iz vrst delavcev, o predlogih se ne more pred plenarno sejo nikjer razpravljati, ker jih Uratnik in Svetek s štruco držita skrite kot »zaupen material«. Na ta način je delavstvu onemogočeno vsako sodelovanje in razume se tildi vsako soodločanje. V DZ absolutistično vlada klika kristanovcev brez delavstva, pač pa v lepem sporazumu s klerikalci in demokrati. Takozvana »delavska« večina se je doslej vporabila le tedaj, če je šlo za kako nastavitev: za Štuklja in še par zvestih se je eksponirala večina, ko pa so leteli na cesto zaupniki-delavci večina »ni mogla«, pri vprašanju brezposelnih podpor za delavce večina zopet »ni mogla« itd. Za Kristanu zvesto birokracijo je bilo vse mogoče, za delavstvo pa ni šlo, češ »bomo razpuščeni«, če ministra ne ubogamo. In zato js tudi bilanca dveletnega vladanja seciaipatriotov v DZ za delavstvo sploh, zelo porazna. Mesto da bi DZ biia delavska trdnjava v razrednem boju, je postala rentabilna trgovina, v kateri socialpatrioti trgujejo z demokrati in klerikalci za delavske interese in v kateri za dober kup tudi prodajajo in izdajajo načela razrednega boja. Način, kfcko so se razdeljevale brezposelne podpore in pravilnik za te podpore je tak, da so ga lahko veseli podjetniki in demokratski in klerikalni klub, ne pa brezposelni delavci. Prosvetni odsek DZ skrbi za taka predavanja v razrednih organizacijah, ki jih sestavljajo duhovniki, borze dela so bolj za nastavijence kot za delavce. Pri vprašanju stanovanjske mizerije je DZ odpovedala, v zadevi pravilnika za bratovske skladnice je akcijo zavozila, v vprašanju komercializacije železnic je DZ v enotni fronti z generalom za komercializacijo itd., itd.
Saj je res, da mestna občina ljubljanska gradi kasarno, v kateri bodo nameščene pisarne DZ, tudi ne tajimo, da ima sociaSpatriotska večina mnogo smisla za luksuzne fotelje in komfortno opremo kanci;:, in za slično. Poslali so tudi razne Golmajcrje in Arhe po svetu in
tudi to je res, da se je Uratnik pririnil v častno predsedstvo gotove institucije, kjer sedi v družbi škofa Jegliča, raznih generalov, industrijcev in fašistov. — Toda za te vrste »zaslug« delavske množice socialpatrio-tiji ne morejo dati odveze.
Pa saj tudi r.e more biti drugače, dokler bo predsedoval DZ Miha Čobal, ki je na steklarskih pogajanjih zagovarjal zahteve podjetja in nastopal proti steklarjem, predsednik ki sedi v gerentskem svetu v Zagorju in sodeluje z demokrati, predsednik, ki nosi okrajnemu glavarju informacije o komunistih itd.? Ali more delavska večina v DZ kaj koristnega ukreniti, dokler je predsednik kluba Svetek s štruco, tisti, ki je izvedel nasilje nad delavstvom na Hrvaškem in mu pomagal ukrasti volilno pravico pri volitvah v DZ’, tisti ki je ponosen, da je vršil štrajkbreherske posle?
Dokler bodo absolutistično mogle gospodovati v DZ firme kristanovstva: Uratnik, Čobal, Svetek s štruco itd., delavstvo nc-more od DZ pričakovati nobenih rezultatov.
S tega stališča se morajo delavski delegati pripravljati na bližajočo se plenarno sejo DZ v Mariboru.
Dnevni red plenarne seje je določen tako-le: 1. Či-tanje zapisnika. 2. Poročilo predsednika. 3. Poročilo tajnika. 4. Poročilo blagajnika. 5. Poročilo finančne kontrole. 6. Računski zaključek. 7. Sklepanje o izdatkih iz gradbenega fonda. 8. Sklepanje o spremembi volilnega reda. 9. Razno.
Skrivajoč svoje delo pred delavstvom upravni odbor ni predložil izvoljenim delegatom in še manj seveda delavski javnosti nobenega predloga. Popolnoma neob-veščeni in nepripravljeni bodo prišli delegati na sejo in lo kristanovska klika ravno hoče. Po škandaloznem projektu pravilnika in poslovnika za obratne zaupnike si meremo misliti, kak bo predlagan spremenjen volilni red. Mesto izboijšanega bo predlagan še bolj reakcionaren in še bolj kompliciran volilni red. O računskem zaključku in gradbenem fondu je delavstvo neinformirano in kako naj delegati odobrijo računski zaključek, katerega niso imeli niti prilike dobro prečitati? Tako nepripravljene seje so zločin, ker se delavske delegate prisili, da z glasovanjem prevzamejo odgovornost za nekaj, kar dejansko dovolj niti ne poznajo.
Delavski klub v DZ pa bo pred to plenarno sejo moral razčistiti vprašanje: Ali sta Čobal in Svetek s šfruco še lahko člana delavskega kluba, ali more po aferi med pekovsko stavko Svetek s štruco še biti predsednik de!avskega kluba v DZ? Štrajkbreherji ne spadajo v delavske vrste, to so v nedeljo dokumentirali železničarji na svoji plenarni seji in drugačnega mnenja ne bo mogel biti delavski klub, če se noče odreči še delavskega imena.
Delavci morsje Svojim delegatom dati navodila za p'aJ?2rr.o sejo in splošna direktiva se mora glasiti:
PROČ S SODELOVANJEM Z BURŽUAZIJO!
PROČ S ŠTRAJKBREHERJI!
'v
Železničarji so obsodili šftrajk-breherje Z
Na sestanku železničarjev v Ljubljani (sekcija vlakospremnega osobja, ki je najmočnejša) so železničarji zahtevali, da se razpravlja o slučaju predsednika SŽJ Kovača, ki je med pekovsko stavko delal, in o tem, če more glasilo razredne strok, organizacije, »Ujedinjeni Železničar« braniti štrajkbreherstvo.
V	diskusiji se je branil navzoči Kovač, katerega je podpiral edino socialist Miklošič. Vsi ostali govorniki so obsojali štrajkbreherstvo in tudi one, ki štrajkbre-herje branijo v besedi in časopisju. Z vsemi proti 2 glasovoma je bil spretej predlog, da se od centralnega odbora zahteva, da izključi Kovača,
Centralni odbor je kakor smo javili v prejšnih številkah Kovača skušal rehabilitirati, poslal ga je v Sarajevo, branil ga v listu itd., železničarji iz proge pa se niso prestrašili kristanovskih groženj in storili edino pravilen sklep: PROČ S ŠTRAJKBRE-HERJEM!
NA PLENARNI SEJI SŽJ.
Stanko in njegovi prijatelji, ki danes komandirajo v SŽJ seveda niso smatrali za potrebno dati na dnevni red seje žalosten fakt, da je predsednik SŽJ med stavko delal v pekarni. Mogoče so pričakovali, da noben železničar ne bo imel poguma govoriti o stvareh, ki jih njegovi veličanstvi Kristan in Stanko ne marata. Ko so železničarji zahtevali,
da se o tem govori takoj po otvoritvi seje, pa so morali uvideti, da se proti ogromni večini delegatov ne bo moglo ničesar storiti. Vendar pa se je še našlo par ljudi, ki so štrajkbreherstvo zagovarjali. Seveda ne naravnost in moško, temveč indirektno, kakor so pač čitali v »Delavski politiki« in »Ujedinjenem Železničarju«. »Psihološki razlogi«,.laž, da je Koren podpisal celo pogodbo, napadi na »Enotnost« itd., s takimi stvarmi so branili Kovača. »Če železničar v stavki peče žemlje, ni štrajkbreher«, celo tako nevarne trditve so postavljali branilci stavkolomcev in niso pomislili, da bi se v kaki železničarski stavki mogel kdo opirati na to teorijo in reči: »Jaz sem privatni strojnik, torej ni štrajkbreherstvo, če grem med stavko na železnico.«
Sklenilo se je, da se KOVAČA, ki po obsodbi, ki jo je zasluženo doživel na sestanku vlakospremnega Gsobja ni prišel na plenarno sejo, ODSTAVI S PREDSEDNIŠKEGA MESTA in ker so njegovi branilci sklicujoč se na pravila, bili proti takojšnji izključitvi se je izvolila komisija, ki ima še formelno sestaviti obtožbo, da se bo v smislu pravil moglo izključiti Kovača. Kristanovci upajo, da bodo Kovača rešili v razsodišču, železničarji pa bodo že znali preprečiti tudi te manevre, kakor so jih doslej.
Plenarna seja železničarjev je s tem od sebe vrgla sum, da železničarji zagovarjajo stavkolom-stvo. Ali bodo kovinarski delavci dopustili, da bo Svetek s štruco še naprej v njihovi organizaciji? Ali bodo delegati v Delavski zbornici še trpeli, da bo član in načelnik delavskega kluba človek, ki je brez odobrenja stavkovnega vodstva med stavko delal?
Birokrati in Kristanovci bodo Sveteka s štruco in druge take seveda branili, kot so branili Kovača, delavci pa bodo njegovo postopanje obsodili, kot so železničarji Kovača.
Proslava 10 letnice v USSR.
»V prvem desetletju smo kapitalizem porinili do groba, v drugem desetletju ga bomo zvrnili v grob!«
Takih napisov je te dni, ko proletariat vsega sveta proslavlja 10 letnico obstoja sovjetske oblasti, vse polno po sovjetski Uniji, poleg tisočerih drugih.
Iz vseh petih delov sveta so prisotne v Moskvi delavske delegacije na proslavi. Samo iz Madžarske, Romunije in Jugoslavije ni nobene legalne delegacije ob prvi desetletnici. Mussolini je krvnik, Ljapčev njega vredni brat, toda tudi italijansko in bolgarsko delavstvo je zastopano na proslavah. Delavstvo v Jugoslaviji pa si bo zapomnilo ta slučaj in tudi ve presoditi, koliko je verjeti vestem časopisja tiste buržuazije, ki ne dovoli delavcem, da bi se na lastne oči prepričali »o grozotah« sovjetskega sistema.
Za 10 letnico je izdana zelo široka amnestija (pomiloščenje), izvzeti so samo goljufi in oni, ki so bili obsojeni, ker so se dali podkupiti ter oni, ki so bili obsojeni vsled kontrarevolucionarnih dejanj. Tri dni so trajale svečanosti. V Moskvi je bila pred delegati iz vsega sveta parada rdeče vojske in demonstracije pri katerih je sodelovalo nad milijon ljudi. Proslave se je udeležel in pozdravil 10 letni obstoj USSR komunard Guay iz Pariza, ki je 1871. leta na barikadah branil pariško Komuno. Za komunistično internacionalo je govoril Buharin, v imenu evropskega proletariata pa 70 letna bojevnica Klara Zetkin in pisatelj Henrik Barbusse in drugi.
Tudi evropski proletariat je v svobodnejših državah proslavljal 10 letni obstoj sovjetov na velikanskih mitingih. V mnogih mestih je prišlo do spopadov s policijo, ki je demonstracije za Unijo SSR razganjala. Naprosili smo sodruga, ki prisostvuje slavnostim v Moskvi, da v »Enotnosti« objavi svoje utise in upamo, da bomo za prihodnjo »Enotnost« že dobili prvo poročilo.
Kakor v Bohinju tako v Domžalah.
Žandarska nasiila.
Domžalski orožniki pretepajo ljudi.
Domžale, 1. nov. 1927..
Šele danes vam poročam o postopanju domžalskih orožnikov, ker so nam grozili, da nam bo huda predla, če jih damo v list.
Jokaje ini je pripovedovala cela Mozetičeva družina iz Ihana, kako so jih pretepali orožniki. Alojzij Mozetič in Ivan Lunar sta bila osumljena tatvine. Zgodaj zjutraj so pridrveli v Mozetičevo hišo, žandarji, ko sta domača hčerka in oče Franc Mozetič še spala. Očeta so žandarji pričeli pretepati in so ga potegnili s postelje. Ko jih je prosil, da naj ga ne pretepajo, so se mu smejali, češ, da morajo tako, ker je od vlade pripoznan stari srbski zakon. 12 letno hčerko Jožefo je žandar bil po licih, da je skoraj omedlela in več dni je imela otečen obraz. Klofutali so tudi Mozetičevo ženo, katera je skozi okno zbežala v bližnji gozd. Ko so dobili v roke osumljenega Lunarja in A. Mozetiča so jih žandarji tako zverinsko pretepli, da sta bila 14 dni nesposobna za vsako delo. Uklenili so jih in zvezane suvali s puškinimi kopiti. Po životu sta bila vsa črna. Končno pa se je izkazalo, da so bili Mozetičevi in Lunar nedolžni.
Vprašamo velikega župana in vodstvo SLS, če je res uveljavljen tak zakon, da morajo žandarji pretepavati ljudi.	—1	—c.
»Slovenec« je pred volitvami obljubil, da bodo bohinjski orožniki, ki so prebatinali bohinjske kmete kaznovani. Niti las se ni skrivil kapetanu (Todoroviču?), ki je lastnoročno pretepal ljudi. Ker se bohinjskim žandarjem ni ničesar zgodilo, jih posnemajo sedaj še drugod. Tako smo pod vlado SLS prišli tako daleč, da je v Sloveniji batinanje na dnevnem redu. To je zasluga SLS, ki ima oba velika župana, ki sta vrhovna žandar ja v Sloveniji.
Pozivamo ponovno vse delavce in kmete, da nam vsak tak slučaj takoj javijo, od orožnikov pretepeni pa naj si priskrbijo zdravniška spričevala, ker bodo orožniki morali plačati odškodnino.
OBČINSKE VOLITVE V RUŠAH.
SSJ zopet razbila skupen nastop.
Sedaj nam je v Rušah postalo jasno, kdo je pri parlamentarnih volitvah razbijal in razbil skupni nastop. Kakor smo že v »Enotnosti« poročali, smo na skupnem sestanku s socialisti sestavili skupno listo za občinske volitve na podlagi platforme DKRB. Ta skupen nastop pa ni bil po volji soc. generalom v Mariboru in zato so potoni renegata Magdiča že doseženi skupni nastop razbili. Po direktivah iz Maribora so kar naenkrat zahtevali, da naj nekateri naši sodrugi odstopijo od kandidature. Strnad je tako nastopal kot čobal pri občinskih volitvah v Zagorju. Ko so na sestanku to zahtevo iznesli pred delavce, noben delavec ni bil za razbijanje, Strnad pa je vstal in izjavil, da z nami skupno ne kandidira in da bo postavil svojo listo. Magdič, ki je še pred kratkim trdil, da ne bo nikjer kandidiral, če ne pride do skupnega nastopa, je na pritisk iz Maribora le sprejel socia-listično-razbijaško kandidaturo. Mi gremo vsled tega samostojno v volitve in zavedni delavci in kmetje bodo šli v volitve za listo delavcev in kmetov v Rušah. — Prihodnjič več!
RUDARJI NIMAJO DELA, MINISTER PA NAROČA PREMOG IZ INOZEMSTVA.
Velenje. Vest, katero je prineslo meščansko časopisje, da je prometno ministrstvo naročilo iz Madžarske 10.000 vagonov premoga, je sprejelo tukajšnje delavstvo z velikim ogorčenjem. Menda ga ni premogovnika v državi, kjer bi se tako realno praznovalo po 2 dni v tednu in to že čez dve leti, kot na velenjskem državnem rudniku. Vse zle posledice praznovanja padajo seveda na ramena delavcev, katerih prejemki pri nizkih plačah in praznovanju daleko ne odgovarjajo človeškim potrebam. Zima tika na duri, družina bosa. lačna, brez obleke, cela raja »neodrešenih bratov« pa ne tam preko. — Pogovore: kaj pa oblastna skupščina, kaj pa parlament, kaj Pušenjak. Fetejan in drugi, pa uvažujejo predmete, ki jih doma deponiramo, slišiš med delavci. Vmes pa tudi pametne bes,ede: kaj njim za nas. prišli so po kroglice, sedaj pa na svidenje čez tri leta. Dvema se ne da služiti, kapitalistični gospodi in raztrganemu proletarcu. Naša, delavska rešitev je samo v razredni, bojevni zvezi delavcev in kmetov — brez plačanih agentov kapitala.
Delu čast in oblast!	Rudarji.
Naročajte in širite »ENOTNOST"!
Na sramotnem
odru.
Svetek v Splitu.
Kot vse delavske zbornice po vsej državi, je vladajoča buržuazija tudi splitsko delavsko zbornico izročila soci-alpatriotskim komisarjem, da bi svoje stališče ojačali in podpirali buržuazijo proti proletariatu. Komisarili so leta in leta, dokler jim ni buržuazija dala nalog, naj razpišejo volitve v to »delavsko« inštitucijo (prav za prav meščansko inštitucijo za delavce) in sicer take volitve, da bodo zopet izvoljeni dosedanji komisarji, socialpatriotski hlapci vsakega režima.
Toda v Dalmaciji socialpatrioti sploh nimajo nobenih organizacij. Neodvisne strokovne organizacije pa gazi policijski teror. Klerikalci in Orjuna so s podjetniškim terorjem ustanovili nekaj umetnih organizacij.
Socialpatrioti v Splitu so pozvali izkušenega vodjo romunskih volitev v zagrebško Del. Zbornico, slovenskega so-cialpatriotskega generala SVETEKA s štruco v Split, da jim pomaga izvesti volitve po zagrebško.
Svetek je šel direktno iz »delavske« pekarne, kjer je pekel štruce, v Split. Tam je videi breznadni položaj social-patriotizma, nakar so se splitski socialisti s klerikalci domenili, da se volitve še ne smejo vršiti. Kot pretvezo za javnost so navedli razlog, da se mora pri delavski zbornici otvoriti poseben odsek za mornarje (za pomorske delavce). Minister za socialno politiko dr. Gosar je nato volitve preložil na nedoločen termin.
Sramotni komisarski režim social-patriotov v delavskih zbornicah, podpiran od radikalsko-demokratskih, od radikalsko-radičevskih in od radikalsko-klerikalnih vlad, se nadaljuje.
Socialistični delavci! Besede demokracija, svoboda, razrednost itd. v ustih vaših voditeljev so samo vabe, da bi vi podpirali njihovo hlapčevanje kapitalističnim režimom. Spreglejte in uvrstite se v rdečo bojevno fronto!
NOGOMET V TRBOVLJAH.
Nacionalisti in sokoli imajo svoj klub »Trbovlje« in tudi v tem izrazito buržuaz-nem klubu je tudi par delavcev. Mladina, ki se prišteva med delavsko ima svoj klub »Amater«. Amaterji pa vedno bolj postajajo samo športniki in pozabljajo na delavski-razredni značaj, ki bi ga moral dokumentirati klub, ki hoče biti res delavski. Kako po-žabljajo »Amaterji« na svoj delavski značaj, priča to, da so 30. oktobra n. pr. sodelovali pri popolnoma buržuaznem olimpijskem dnevu, kar ni storil noben klub v Jugoslaviji, ki se prišteva k delavskem gibanju. Ali člani bivše »Vesne« ne čutijo, da ni v tem -oziru v »Amaterju« nekaj v redu? Jernej Š., kaj praviš? Če »Amaterji« ne spremenijo svojega kurza in če bodo v delavskem športu uganjali to, kar počnejo Cobal, Svetek, Kristan itd. v politiki, naj se ne čudijo, če jih bo zadela ista obsodba. Na olimpijski dan se zadela ista obsodba. Na olimpijski dan se je zeno »Hrastnik« pred gnezdom prijateljev morilcev iz leta 1924. To naj zaenkrat zadostuje. Popoldne se je vršila predtekma med rezervami »Trbovlja« in »Amaterja«, ki je končala z rezultatom 3 : 1 za »Trbovlje«. 2e kmalu po otvoritvi so vratarju »Amaterja« zlomili nogo in to je dalo tako premoč »Trbovlju«. Zanikernost se je pokazala, ko ni bilo na igrišču nobenih sredstev, da bi se ponesrečenemu vratarju nudila prva pomoč. Tekma med prvim moštvom »Trbov« lja« in »Amaterja« pa je končala po krivdi sodnika in nekaterih surovih igralcev »Trbovlja« s škandalom. Gledalci so vdrli na igrišče in le posredovanju nekaterih se je zahvaliti, da sta sodnik in Pinterič odnesla zdravo kožo.
Želim, da bi se »Amater« zavedal svojega .delavskega značaja, in da bi ne bilo treba več pred vso delavsko javnostjo opozarjati jih, da plovejo v buržuazne vode.
H—c.
DOGOŠE PRI MARIBORU.
Sivi dnevi, eden kakor drugi, delo od zore do mraka, hišice malih bajtarjev in zvečer cela kolona biciklistov in pešcev — delavcev, ki se vračalo iz 6 kilometrov oddaljenega Maribora domov od dela v tovarni, to je življenje v naši tihi med Dravo in Ptujskim gozdom ležeči občini. Vendar ima sedaj tudi naša tiha gmajna svojo senzacijo, postala je vsem »interesentom« znana, dobili smo soseda ne daleč od cerkve Marija Brezje ca 1500 m v gozdu — magacin za smodnik in ekrazit, kjer bo baje prostor za okoli 10 vagonov tega kulturonosnega sredstva, s pomočjo katerega se nam lahko lepega dne zgodi, da zletimo v zrak — brez aeroplatia;.,.. kdo nam bo potem naše kosti in zrušene bajte flikal, nihče ne pove. Vemo le, da je privatni kapitalist dal ta magacin delati, ki bo pa v slučaju vojne samo ob sebi umevno od erarja rekviriran in cela občina lahko potem noč in dan pričakuje katastrofo. Zahvaliti se imaftno za to »kulturno pridobitev« našemu županu, ki je klerikalec ah samostojnež, saj natančno menda sam ne ve. Mi zahtevamo glasovanje vseh občanov; če je večina za »pulvermagazin«, pa nam more dati lastnik zadostno garancijo za slučaj nezgode. Radi tega nočemo več purgarskega župana; občina Dogoše spada v roke delavcev in kmetov.
Delu čast in oblast!
	
Izobraževalno delo v proletarski državi.
Vedno in povsod se oblastni gospodje in njih predstavniki v kulturnem življenju pritožujejo nad neizobraženim ljudstvom. Posmehujejo se nevednosti kmeta in delavca, izobrazbe pa mu ne dajo. Zato, ker velja v kapitalistični družbi načelo: delavcu jn kmetu samo toliko izobrazbe, kolikor je potrebno pri uporabljanju kladiva in pluga. Kmet in delavec sta v kapitalističnem družabnem redu namenoma zapostavljena v šolah, kajti, kakor hitro se delavec in kmet začneta zavedati, kaj pomeni njuno delo v človeški družbi, ko se toliko izobrazita, da lahko kritično sprejemata vse tiste visoko doneče spise velike gospode, se izluščita iz nezavednosti, postaneta sila, močna sila razuma. In da bi postala delavec in kmet razumna, to je največja bojazen buržuazije.
Tako je bilo tudi v caristični Rusiji in vsakdo ve, da je ravno nevednost mas bila največja opora absolutizma. Revolucija je presekala za vedno metodo carizma — danes po desetih letih obstoja Sovjetske Rusije zaznamuje mogočne uspehe na kulturnem polju. Ni mogoče popisati vseh potankosti tega razvoja, ker to delo je tako podrobno ogromno, da je v desetih letih prerodilo vse množice od severa republike, kjer prebivajo še pod carizmom na pol divji Samojedi do kavkaškega juga, kjer je oblastovala muslimanska zaprta, konservativna ha-remska kultura.
Neverjetno se skoraj zdi človeku, ko čita poročila delegacij in potnikov, o vaseh, kjer kmetje poslušajo radio, orjejo s traktorji, da delavci stavijo veliko elektrarno na Donu itd.
Enotna delovna šola.
1918. leta je Lenin to-le povedal: Zemlja, vsa podjetja, vsa produkcijska sredstva so sedaj skupna last delavcev in kmetov. Delovno ljudstvo ni samo poklicano, priti na delo v tovarno ali pa hoditi za plugom. Delovno ljudstvo mora tudi voditi vse gospodarstvo, fabrike in podjetja. In zato je razumljiva strast po izobrazbi, ki se je razvila v delovnem ljudstvu.
Iz teh razlogov se je razvila takozvana enotna delovna šola. Njena naloga je, doraščajoči mladini nuditi ono izobrazbo, znanje, ki je potrebno za človeka kot posameznika in kot delovnega člena človeške družbe. Obiskuje jo mladina od 8 do 17. leta. Vsaka šola ima svoj šolski svet, ki sklepa o sprejemu otrok in jih po njih razvitih zmožnostih razdeli. Verski pouk v šolah je prepovedan, zakaj za vsakega pravega marksista mora biti jasno Marksovo načelo: religija je opij (strup) naroda. Pretepanje otrok je strogo prepovedano. Učni red ni tako mehanično sestavljen kakor v naših ljudskih šolah, kjer po navadi vlada feldvebelski sistem. Sovjeti so strgali krinko buržujski šolski politiki, ki pravi, da šola ne sme biti politična — če tudi vedno je. Seveda buržuazija to krinko povsod potrebuje, da slepi delovne množice. Sovjetska šola je izrecno šola delovnega ljudstva, šola dela in življenja. V njej se vzgaja mladina v razredni proletarski zavesti, da bo kot odrasla vedno dobro vodila krmilo proletariata v borbi zoper buržuazijo — za vpostavitev brezrazredne, svobodne človeške družbe.
Osnovne sovjetske šolske naprave tvorijo otroški domovi za stalno bivališče otrok, za celodnevno in za šesturno oskrbo. Skoraj vsako večje podjetje ima vrhu-tega še svoje lastne otroške dome. Seveda je število teh domov za množico otrok še vedno premajhno. In tega se sovjetska vlada tudi zaveda. V zvezi s temi domovi je tudi skrb za zaščito otrok. Veliko otrok, ki jih je glad v dobi revolucije vrgel na cesto, še tava v zakotnih delih velikih mest in sovjetska uprava ima težko delo z njimi. To je tudi poglavje, ki ga kapitalistično
časopisje najbolj izrablja, pozabi pa pri tem povedati, koliko energije, koliko duševnih in gmotnih žrtev je tekom desetih let doprinesla ravno za 'zaščito in oskrbo mladine mlada delavsko-kmečka republika. Namenoma pozablja, da mlada država odpravlja zlo, ki ga je podedovala po carizmu, zakriva, da se kapitalizem nič ne briga za zaščito delavskih otrok, ampak nasprotno, njegov obstoj rodi vedno večjo bedo teh nesrečnežev.
Boj proti nepismenosti.
Veliko zlo in zapreka za hitrejši kulturni razvoj je bila nepismenost množic, ki so jo sovjeti podedovali po carizmu, katerega kulturno delo v množicah je bila samo prodaja državnega žganja — vodke. Vsled razsežnosti države je bilo delo za odpravo nepismenosti zelo otež-kočeno, vendar so kljub temu, da še nepismenost ni odpravljena, zaznamovani veliki uspehi. Veliko so pomagale pri tem strokovne organizacije, zlasti pa rdeča armada, kamor ne pridejo fantje zato, da bi jih kak narednik maltretiral, ampak rdeča armada je šola za 'Uelavsko-kmečki naraščaj. Roko v roki z najenostavnejšo izobrazbo pisanja in čitanja se skrbi za politično izobrazbo, za razredno zavest. Koliko čitalnih krožkov, koliko knjižnic, izobraževalnih krožkov je na delu za izobrazbo proletariata! Takozvane sovjetske strankine šole tvorijo z osnovnim političnim podukom, šole prve in druge stopnje in komunistične univerze.
Strokovna izobrazba.
Časi, ko je bila sovjetska oblast navezana na pomoč tehničnih strokovnjakov, takozvanih »špecov« iz buržuazije, so že mimo. Danes študirajo na visokih in strokovnih šolah desettisoči delavski in kmečki sinovi, ki po dokončanem študiju stopijo kot strokovnjaki v službo proletarske države. Na delavskih univerzah študira 53% delavcev, 39-8% kmetov — od vseh je 14-6% žensk, kar pomeni veliko, če pomislimo, da je žena v vseh kapitalističnih državah zapostavljen, eksploatiran element. Na 1017 tehničnih šolah študira 180.475 učencev.
Znanstvo proletariatu!
V	kapitalistični državi je univerza last buržuazije. Sinovi delavcev le redko po mukapolnem stradanju in pehanju dosežejo visokošolsko izobrazbo. Znanstvo si je vzel kapitalizem v last, da operira z njim, kakor se njemu zdi prav in koristno.
Revolucija je temu napravila konec. In statistika dokazuie, da je nova država tudi razvila, razširila delokrog vseučilišč. V letu 19141915 je bilo 91 visokih šol, danes jih je že 134. Sporedno s popularizacijo znanosti in dovodom delovnih inas na visoke šole raste tudi zveza med znanostjo in produkcijo, med teorijo in prakso. Sploh je osnovno načelo vsega sovjetskega šolstva, da se učenci ne smejo pitati s kakimi »veleumnimi« besedami profesorjev, ampak se mora vsak nauk učencu praktično pokazati in učenec ga mora tudi praktično znati izvajati. Znanstveno delo sovj. Rusije so morali priznati tudi na zapadu. Zgodilo se je celo, da so ugledni vseučiliški profesorji zapustili ugledna mesta v kapitalističnih državah ter odšli v sovj. Rusijo, ki gotovo od vseh držav najbolj podpira znanstvo in znanstvena raz-iskavanja. Znane so razne ekspedicije v neznane kraje itd.
Tako manifestira Sovj. Rusiia marksistično načeloj Proletariat je gonilna sila zgodovine. Proletariat je dedič ‘vseh dosedanjih kulturnih pridobitev, ki jih zamore samo on po diktaturi proletariata razširiti, razviti, da bodo v prospeh in korist vsega človeštva?
Prad desetimi Beti
Iz zasedanja vseruskega sovjetskega kongresa dne
8.	novembra 1917.
. . Ob pol treh je prečital Kamenjev ob napeti paz-’	’	:rrrcsa dekret o sestavi vlade.
astavotvorne skupščine upostavlja ■ .s •	dclavsko-kmetsko vlado, ki se ime-
• . i	komisarjev«.
Uprava različnih državnih organov se poveri koml-iiam, ki so sestavljene tako, da je sprovajanje sklepov jga kongresa tesno zvezano z organizacijami mndžic celovnih mož in žena, mornarjev, vojakov, kmetov in astavljencev.
Kontrolo nad ljudskimi komisarji vrši in pravico, da jih odstavi, ima vseruski sovjetski kongres delavskih, vojaških in kmetskih odposlancev in od njega upostav-ljeni centralni izvrševalni odbor.«
Še vedno globoka tišina. Tedaj pa, ko je Kamenjev čital imena komisarjev, viharno odobravanje po vsakem imenu, najbolj po imenih Lenina in Trockega.
A v i 1 o v, od redakcije socialpatriotskega časopisa »Novo življenje«, je govoril v imenu levih menjševikov, po svojem elegantnem površniku razlikujoč se od drugih delegatov:
»Na vsak način nam mora biti jasno, kam gre naša pot. Lahek način, s katerim je bila vržena koalicijska ' iada, razlagamo mi ne iz sile leve demokracije (to je oljševikov), temveč iz tega, ker je vlada Keretiskega okazala svojo nesposobnost, dati ljudstvu kruha in miru.
' udi levo krilo (boljševiki) se ne bodo mogli držati na . Udi, če ne bodo mogli rešiti teh dveh vprašanj.
Ali boste mogli dati ljudstvu kruha. 'lita je malo. Večina kmetov ne bo z vami; kajti vi jim ne morete dati strojev, ki jih potrebujejo. Goriva in dingih surovin ni mogoče od nikoder dobiti.
Kar pa se tiče miru, je rešitev \ega vprašanja celo težja od drugih. Zavezniki (antanta) ne bodo nikdar pristali na mirovno konferenco, ’Ki jo boste sklicali vi. Niti v Parizu, niti v Londonu, n\ti v Berlinu vas ne bodo priznali.
Tudi na kako učinkovi+.o podporo proletariata an-i itnih držav ne morete računati, kajti v večini teh držav so-delavci daleč o^ vsake vrste revolucionarnega ia. Pomislite nato, d^ demokracija (socialisti) antantni držav ni bila niti v stanju, da omogoči štokholmsko nferenco. In Nerrvci? Ravnokar sem govoril s sodru-gom Goldenbergo m, enim izmed naših delegatov na štok-holmski konferenci. Zastopniki skrajne levice nemškega socialdemokratskega gibanja so mu rekli, da je v Nemčiji revolucija nemogoča, dokler traja vojna?«
Prava toča medklicov se je vsula; toda Avilov je Voril nezbegano naprej.
»Edini rezultat izolacije Rusije bo ta:	Ali	se	bo
ka armada zrušila pod udarci Nemcev in prišlo bo do . u med avstrijsko-nemško na eni in francosko-angleško ;zo na drugi strani, do miru na račun Rusije ali pa i separatnega, miru Rusije z Nemčijo.
Kakor ravnokar čujem, se pripravljajo diplomatični stopniki antantnih držav nato, da odpotujejo in pa, da . ustvarjajo v vseh mestih Rusije protirevolucionarni Ibori za rešitev Rusije«. Nimamo stranke, ki bi sama gla premagati te ogromne težkoče. Revolucijo dovesti do konca uspešno more le socialistična koalicijska vlada.«
Pogumni in obvezni način Avilovega dokazovanja kljub temu, da je kongres prevladovalo revolucionar-navdušenje, napravil utis. Proti koncu njegovega go-;a so medklici polagoma prenehali in ko je končal, je celo nekaj odobravanja.
Za njim Trocki, siguren, očarujoč, s svojim sar-:ičnim smehljajem okrog ust. Z daleč razlegajočim se om, množico dvigajoč k sebi:
»Kažejo nam nevarnost osamljenja (izolacije) naše stranke, To ni nič novega. Že na predvečer vstaje so "■ ^rokovali neizogiben poraz naše stranke. Vsi so bili !> oti nam. V revolucionarnem vojnem odboru je bil le jhen del levih socialrevolucionarjev na naši strani.
: .ko smo mogli napraviti to, da smo vrgli vlado skoro z prelivanja krvi? Dejstvo, da smo zmagali, je naj-ovejši dokaz za to, da nismo bili izolirani. Nasprotno:
izolirana je bila začasna vlada, demokratske stranke, ki so marširale proti nam. In te so še in bodo za vedno odrezane od proletariata!
Vi govorite, da je potrebna koalicija. Edina mogoča koalicija je koalicija delavcev, vojakov in revnih kmetov. In čast naše stranke je, da je to koalicijo uresničila. Kakšno kpalicijo pa je mislil Avilov? Koalicijo z onimi, ki so podpirali vlado, ki je izdala ljudstvo? Ne pomeni vsaka koalicija povečanje moči. Ali bi mogoče mi mogli organizirati vstajo, če bi bila socializdajalca Dan in Av-ksentjev v naših vrstah?«. Smeh in pritrjevanje.
»Avilov misli, da nas bo strašil, če prorokuje, da se v slučaju, če ostanemo osamljeni, ponesrečijo naši napori za dosego miru. Ponoviti moram, da ne morem uvideti, v koliko bi nas mogla koalicija s Skobetovom ali celo s Teresčenkom, s socialpatrioti, ki so pristaši vojne, približati miru. Avilov nam grozi z mirom na naš račun. Na to imam odgovoriti, da dobro vemo, da ako bo v Evropi še naprej vladala imperialistična buržuazija, se revolucionarna Rusija sama ne more držati.
Dvoje je mogoče: Ali bodo reakcionarne sile Evrope nničile revolucionarno Rusijo, ali pa bo ruska revolucija ustvarila revolucionarno Evropo.«
In množice so mu divje ploskale, razplamenjene Je smelosti-pri misli, da so one poklicane, da so predstraže svetovnega proletariata, da so prebojevniki človeštva.
Stavka pekovskih pomoi-nikov v Uuhliani konian@.
Dne 26. oktobra 1927 se je na članskem zborovanju zaključila 27 dni trajajoča stavka pekovskih pomočnikov. Borba, ki so jo vodili pekovski pomočniki v Ljubljani je dokaz, v kakšnem slabem stanju in v kako slabih razmerah živijo in garajo pomočniki za svoje mojstre. Vidi se, da gospodje pri pekovski zadrugi (Vidmar, Bizjak, Piskar, Kavčič), smatrajo še vedno svoje pomočnike za kitajske hulije. Ti gospodje, ki so pristaši demokratske stranke so se poslužili vseh sredstev, denunciranja, da smo sami komunisti, s pomočjo policije so vdrli v društvene prostore, hoteč izzvati pomočnike in tako dati policiji povod za nastop. Toda pekovski pomočniki se niso dali zavesti od teh demokratov, ki so tudi posameznike hoteli terorizirati pod asistenco oborožene policije. Zastražila je policija vse pekarne,^ da so lahko-gospodje delali z mladoletnimi delavci, služkinjami, hlapci in štrajkbreherji. Niso zlomili pomočnikov ne mojstri in ne policija, prišli pa so nezavedni pomočniki iz province čez trideset, ki so skočili v hrbet svojim sotrpinom gospoda v Kristanovi pekarni, ki pa smo že omenili. Stavka sama je pokazala, da so pekarski pomočniki enotni, da se zavedajo, da je edino le v borbi uspeh. Pokazalo se je tudi, da lokalne stavke nimajo uspeha, ker obstojajo v Ljubljani v veliki večini mali obrati z enim ali dvema pomočnikoma. Le 4 moderne pekarne so, ki zaposlujejo 8 do 10 pomočnikov. Borba je otežkočena tudi radi prevelikega števila vajencev. Samo v Ljubljani jih je 68 zaposlenih, pomočnikov pa 80. Naša naloga bo, da pripeljemo te vajence v organizacijo, da jih usposobimo za bodoče boje.
Najbolj važno za pekovske pomočnike pa je vprašanje Zedinjenja živilskih delavcev Jugoslavije z eno močno bojevno zvezo. Skušnje te stavke nas učijo, da bo naš uspeh le tedaj, ako nas bodo podpirali tudi ostali živilski delavci Jugoslavije. Umetne ovire, ki jih imamo na poti bo treba odstraniti in ljudi, ki nečejo zedinjenja, moramo prisiliti ali pa bomo šli živilski delavci preko njih in ustvarili zedinjenje ne pri zelenih mizah, temveč pri delavcih samih v obratih. Za odpravo nočnega dela se bomo mogli boriti le potom generalnih akcij in takrat bo desežen 8 urni delovnik.
Naj živi Zedinjenje živilskih delavcev Jugoslavije.
Stavkalo je v celoti 93 pomočnikov, na podlagi delno sprejete kolektivne pogodbe je šlo delati v 10 obratov 35 pomočnikov, 24 jih je izprtih, 20 jih je odpotovalo, 12 jih je bilo že preje brez dela. Ker je stavkalo le še 8 pomočnikov, stavkokazov, pa je naraslo preko 30, je stavkovni odbor v sporazumu z zastopniki centrale in stav-kujočimi proglasil stavko za končano.
Iz Maribora.
OBČINSKE VOLITVE IN SOCIALISTI.
Sreča me socialist, ki je v službi pri mariborski občini ter pravi: »Ti, to je pa grdo, da ste napravili samostojno listo, ter ne greste skupno z nami pri občinskih volitvah.« Nato mu odvrnem: »Saj nam o skupnem nastopu nihče ničesar ni omenil. Mi pa nismo več tako neumni, da bomo zopet vam ponujali skupen nastop, potem nas boste pa obrekovali za razbijače!« Čudil se je nato še, kako stno mogli sestaviti listo ter kako smo dobili toliko podpisov? Ko mu nato pojasnim, da so na naši listi sami delavci, ki niso taki zajci kakor njihovi birokratje, da bi se ne upali javno pokazati, da so proletarci, mi odvrne: »No ja, saj mi smo itak sklenili, da ne gremo z nikomur skupaj!« Komentarja k temu menda ni treba! Se poznamo, kaj?	N.
REFORMISTIČNI BIROKRATI SABOTIRAJO PODRUŽNICO I.
V	»Delavski Politiki« smo šele čitali, da se vrši železničarski shod podružnic I. II. in III". v sredo dne 2. novembra. Birokrati niso namreč smatrali za potrebno, da bi vsaj obvestili odbor podružnice 1. o tem shodu. Ker so v tem odboru tudi naši sodrugi, menda ta podružnica za njih sploh ne obstoja. Tu se vidi, koliko so ti birokrati dejansko za enotnost strokovnih organizacij. Na vseh shodih neprestano vpijejo o enotnosti in predstavljajo nas levičarje kot najhujše razbijače, v resnici pa oni skupno delo sabotirajo. To je razbijanje strokovnih organizacij, ne pa delo za enotnost. Odbor podružnice I. mora proti takem izmanevriranju od strani birokratov energično nastopiti.
SHOD ŽELEZNIČARJEV.
Ta shod je bil samo zato sklican, da bi socialpatrioti zopet dobili malo več vpliva v strokovni organizaciji in da si zopet pridobijo uazaj zaupanje železničarjev. Vuk iz Ljubljane je govoril o komercializaciji. Ni govoril niti za, niti proti komercializaciji. Njegova izvajanja so bila tako nejasna, da je delavcem vse jasne pojme popolnoma zmešal. Pač pa je napadel levičarje, ki da smo razbijači, ker njih in njihove zastopnike v Delavski zbornici vedno napadamo. Po njegovem mnenju obstoja enotnost v tem, da mi na celi črti odobravamo izdajalsko politiko socialpatriotov. S. Čanžek je govoril o novih šikanah v delavnici. Prepovedan je v delavnici prehod iz enega oddelka v drugi. Sedaj še celo prepovedujejo nošenje pelerine, češ, da delavci nasijo pod pelerino drva domov. Torej niti onih odpadkov ne bi smel delavec nositi domov, ki ležijo popolnoma odveč po delavnici. Sedaj hočejo te odpadke zbirati in odpraviti v — Srbijo. Zahtevati se mora, da se odpošiljanje odpadkov ustavi in da se naj dajo ta drva na razpolago delavstvu v delavnici. Shod je končal z fiaskom za so-cialpatriote, ki so s sabotažo odbora podružnice I. dosegli samo to, da je bil shod zelo slabo obiskan.
SI
»Inseratna politika .
Sodr. Fr. P. je napisal članek o »inseratni politiki«. Članek je bil potreben, ker v vprašanju norčevanja oglasov v naš list vlada pri nas od nekdaj precejšnja kon-fuznost. Toda stališče, ki ga je zavzel sodrug Fr. P. je za nas nesprejemljivo, ker ni v skladu z našo taktiko. Sodrug Fr. P. rezonira tako-le: Nekateri so principielno proti oglasom, ker proletarski tisk bi morali vzdrževati proletarci sami. Drugi so za oglase, ker nesejo. Prvi nimajo prav, ker je delavstvo tudi zainteresirano na nekaterih vrstah oglasov. Drugi nimajo prav, ker se oglasi v delavski list ne smejo sprejemati le zaradi denarja. Denar iz inseratov je le pripomoček in ne glavni vir. Delavski list, ki se skuša zdržati samo z oglasi je zgrešil svojo razredno pot. Sprejeti je take inserate, ki ne nasprotujejo razrednemu boju, odkloniti pa take, ki nasprotujejo. Cvička »Konsumnega društva za Slovenijo« ne smemo priporočati,. njegovo limonado pa bi lahko itd.
Sodrugi, meni se zdi, da tičimo s to filozofijo z eno nogo v bernotizmu. Inserati niso za nas niti vprašanje reklame, niti sentimentalne malomeščanske morale, temveč edino finančno vprašanje. Da so delavci interesirani (drugače) na nekaterih inseratih, je kaj šepav argument, na »le« in »samo« pa pri nas gotovo ni nikdo mislil in se jih poslužuje sodr. Fr. P. samo v zadregi s svojo teorijo. Nam so inserati neprijetni, ker smo tednik in nam barikadirajo prostor v listu, ki bi ga rajše porabljali za naše delo in ne iz drugih razlogov.
Zato je naš ideal tudi, da delavci sami skrbe za svoj tisk in za svoje politično delo. Brez tega je seveda pravilno proletarsko delo nemogoče. Toda, če delavci ne morejo prispevati dovolj za svoj tisk in svojo propagando, ne razumemo, zakaj bi bilo napačno ali pro-tivno proletarski morali —ki ni istovetna z buržuazno! — pridobivati propagandna sredstva tudi potom inseratov? Denar, ki ga dobiš za inserate, plača ravno toliko, kakor delavski.
En pogoj pa moramo staviti takemu denarju:	da
nam ne veže rok v našem delu, da ohranimo popolnoma svobodno pot listu. To mora biti naša glavna zahteva! Če smo dobili ta denar za oglas banke, žganjarne, parfumerije, Tonetovega cvička ali pa Janezove limonade, to je popolnoma vseeno. Ni pa vseeno, če »Enotnost« zaradi bančnega inserata ne sme več hoditi po svoji poti, pisati da dotična banka odira, če zaradi inserata žganjarne ne piše, da je žganje strup in da naj se delavci izogibljejo vsake žganjarne, če ne smem povedati, da je Tonetov cviček samo vaba za njegovo mošnjo in da naj za to delavci rajši hodijo pit Janezovo limonado. To je za nas glavno, ker banke, parfumerije, gostilne in »zlate kapljice« bodo v kapitalistični družbi vseeno obstojale in se redile na stroške delavcev in kmetov, pa če jih »Enotnost« priporoča ali pa ne.
Pri vsem tem pa je tudi prav majhna nevarnost, da bi mi prišli kdaj v odvisnost bank. parfumerij, tovaren itd.. Te niso neumne in nas ne rabijo za svoje reklame. One imajo predober nos in vedo prav dobro, koliko lahko pričakujejo od nas. V našem listu bodo inserirali le tisti, na katere pritiska naša usmerjena delavska masa kot njihova klientela, kot kupna moč. In če naši sodrugi znašajo kapitalistu svoje težko prislužene groše, o tedaj naj le energično zahtevajo od njega, da inserira v našem listu. Še več! Naši sodrugi naj organizirajo nakupovanje delavcev samo pri takih trgovcih, tovarnah itd., ki inse-rirajo v »Enotnosti«. Tudi v gostilno naj hodijo samo tja, kjer imajo naročeno »Enotnost«, in inserat v njej. Tudi to je propaganda za našo stvar.
Razume pa se samo po sebi, da »Enotnost« ne more prinašati takih inseratov, ki so naperjeni direktno proti našemu gibanju ali pa sploh proti delavstvu. Toda če je podjetje, ki ga reklamiramo v oglasu demokratično, klerikalno ali pa fašistično, nas to prav malo briga, dokler se mi resnično borimo proti kapitalu in fašizmu. Mi ne očitamo n. pr. socialnim patriotom, da dobivajo plače in denar potom različnih kapitalističnih ustanov od buržuazije a priori. Temveč očitamo jim to zato, ker prejemajo mesta, plače in denar od buržuazije in se ji s tem prodajajo; očitamo ji, ker zaradi tega sodelujejo z njo na škodo proletariata!
Inserate za denar torej, a svobodne roke v naši politiki!	Anin.
Delavci za „Enotnost“, »Enotnost" za delavce.
350 novih naročnikov in 5313.50 Din tiskovnega sklada.
Vkljub preganjanju naših naročnikov in kakor pišejo sodrugi iz Kočevja, tudi ravno radi preganjani, lepo narašča število naročnikov in zbirka za tiskovni sklad se je pričela tudi po krajih, kjer je doslej vladala pasivnost. Zato se je moglo število naročnikov povečati v zadnjem tednu za 65 in zbralo se je v zadnjem tednu 1259 Din tiskovnega sklada. Ne smemo pa se zadovoljiti samo z dosedanjim uspehom, nadaljevati moramo započeto akcijo, pritegniti in vzbuditi še pasivne k delu, da dosežemo to, kar vsi želimo, DVAKRATNO IZHAJANJE »ENOTNOSTI« NA TEDEN.
Današnja številka je zopet na dveh straneh. Ce bi ne bilo izrednih stroškov radi zaplembe 41. številke, bi mogla tudi današnja številka biti na 4 straneh. Ko dosežemo število 400 pri novih naročnikih in 6000 Din pri tisk. skladu — in to je mogoče ŽE BODOČI TEDEN — BO »ENOTNOST« MOGLA IZITI ZOPET NA 4 STRANEH.
Kdor hoče, da bo »Enotnost« stalno izhajala na 4 straneh ali dvakrat tedensko, to pa mora hoteti vsak zaveden delavec in kmet, ta bo tudi v bodoče pridobival novih naročnikov, zbiral in prispeval za tiskovni sklad.
IZKAZ TISKOVNEGA SKLADA od 3. do 9. novembra 1927.
Ljubljana: K. K. 30 Din, »Ognjev« 100, Zlatner 10, Monte Kristo 5, Baebler 10, Kusold 5, neimenovan 10, N. N. 5, V. Kokalj 5, neimenovan 20, Korošec 5, »za 10 letno obletnico sovjetov, za vsako leto 1 Din« 10. — Hrastnik: Zibret 5, Pečnik 5. — Trbovlje: Monteman 4. — Karlovac: Novak 35. — Guštanj: Brodniak 5, Cevnik 0.50. — Vaše: Babnik 5. — Lesce: neimenovan 30. — Zagorje: Mervik 10, Mrnuh 1, Bolke 10, Zupančič 5, Lebeničnik 10. — Jesenice: »Za boljšo bodočnost« 13, Ambrožič 4. — Maribor: S. V. 15, »Grabnarji« 30. — Mladenov ac: Floridan 10. — Celje: Rodica 5, P. V. 5. — Trbovlje: Gnilšak 5, Slapšak 5, Neimenovan Alojz 2, Ker je št. 41,- zaplenjena 4, Vranešič 10, Slapšak 2.50, Buršič 1, Cerar 10, Tan-šek 10, Zaubi 1, Goropevšek 3, Ravnikar 2, Unetič 1, Hribar 1, Bivic 2, Magič 1.10, Maroševič 2, Ameršek J. 5, Ameršek F. 2, Hauptman 5, Matko 2, Fertič 2, Povoden 2, Zorko 1, Oprešnik
1, Svetanič 1, Vilčnik 2, Sušnik 2, Tolar 2, Blažič 2, Kovač 1, Cugelj 3, Pirc 5, R. F. 2, Fakin 5, M. A. 1, Kaplar 3, Kmetič
3, Zolet 3, Kolenc T. 2, Rajhar 2, Simonič 2 Škorjac 2, Oblak 1.50, Grili 2, Hvala 1, Lokan 1, Pajk 2, Zakonšek 3, Prašnikar 2, Porle 2, Vratanar 2, Kršlin 1, Tomšič 2, Opara 1, Hauptman 2, Cilinšek 4, Šprogar 1, Zdovc 1, Varga 10, Rženičnik J. 1, Rženičnik L. 3, Kocjan Josip 5, Šoštarič 10, Fogris 4, Požun 5, Vidergar 1.50, Zibre 10, Sadovnik 3, Košič 3, Okrogar
2, A. C. 1, Sterniša 5, Kralj 2, Skubic 5, Zorko 2, Gizela 1, P. J. 2, Neimenovan 2, N. 1, Pečnik 2, Trenti 2, Slapšak S. 2, Slapšak I. 2, Per 11, Hauptman 4, Zupan 3, Janežič 2. — Celje: Ker nas je že sram, da še nismo med objavami rude-čega Celja, še hodimo in zbiramo za tiskovni sklad dalje, da tudi mi storimo dolžnost. Kocman 10, VVeisbacher 10, Neimenovan 10, Štok 10, M. VVeisbacher 5, Neimenovan 4, Leskošek
4, Prme 2, Neimenovan 2, Neimenovan 2 Kač 1.50. — Boljevuc: »Zagorski rudarji v Srbiji pošiljajo pozdrave svojim sotrpinom v Sloveniji:« Zbiral tržan in plačal poštnino. Podjet 2, Mohar 1, Trbušak 1, Lapuh 1, Raspotnik 1, Raspotnik 1, Mežnar 12, Rotar Karl 10, Knez 1, Juhart 1, Grošelj 10 Uranič 10, Gošte 3 Pirc 10, Klančišar 5, Jerman 2, Zupančič 10, Hribar Greg. 5, Resnik 5, Skrabar 3, Pistotnik 2, Mihalič 1, Farič 1, Rogan 1, Ocepek 5, Seregalj 2, Odlazek 10, Sčurič 10, Volšek 5, Arčul 2, Klepej 10. Urankar in Blagojčan sta bila proti zbiranju, zato so dali njihove sostanovalci za vsacega po 10 Din, t. j. 20 Din. — Kamnik: Novak 5, Podbreznik 5, Novak F. 5, VVrankar 4, Traven 3, Ipavc 4, Pirc 4, Sušnik 4, Kramar 5, Bergant 4, Juhant 2, Šubelj 1, Vrhovnik 2, Vidmar 10, Lemič 5, Libisch 10, Mrzlikar 5, Gostiša 5, Franc Perpar 3, VVeber 6, Kaševič 4, Pugl 5, Celestin Smrki 3. — Črnomelj: Franc Gregorčič 10, Grelja 4, Novak 6, Gerem 3 Gorenc 3, Medvešek 10 Lobe 5, Zupančič 3, Dvojmoč 10, Kmetič 5, Brusnik 10. — Zagorje: »Živela enotnost delavcev in kmetov«-: O. L. 5, J. S. 5, M. H. 5, G. L. 5, Gostiša 10, Geršak 10. — Križe-Gorenjsko: F. C. 4, U. P. 10, P. A. 3, 1. K. 10, L. M. 3-50, R. B. 10, J. K. 2. — Hrušica pri Ljubljani: Bricelj 10, Dolenc 2, Pirman 3, Hočevar
3, Pokovec 5, Iks 2, Pogačon 2, Habič 2, Goteben 2, Zorc 5, Bricelj 10, Habič 10, Pavšič 2, Bricelj 4, Namut 6, Kardež 2.
Skupaj 1259 Din.
V	šestih tednih kampanje 5313.50 Din; od 4. septembra 1927 6386.50 Din.
Sodruge, ki so dobili nabiralne pole prosimo, da pospešijo nabiranje in da pole v svrho kontrolne objave vrnejo.
S. N. T. Boljevac. Poslal si Din 170, v objavljenih prispevkih pa je samo 163 Din. Sporoči, zakaj je preostalih 7 Din?
F. Črnomelj: Zakaj je poslanfh 100 Din?
Odprto pismo.
ravnatelju TPD v Hudi jami g. ing. Klocu.
25. X. ste me g. ravnatelj odpustili, češ »da se v delavnici prepočasi nosim« in rekli ste, da sem odpuščen »še radi nekaj drugega«. Ker ne morem drugače zvedeti, sem prisiljen tem potom vas vprašati, kaj je to »še nekaj drugega«.
Namena, da odstranite vse zavedne delavce, gospod ravnatelj, ne bodete dosegli. Obrnil se bom na delavsko zbornico in II. rudarsko skupino, da poskrbita, da bo tudi v vašem carstvu prišel do veljave doslej poteptani zakon o zaščiti delavcev.
Huda jama, 26. X. 1927. MIRKO SENICA.
Vič-Giince.
MARIBOR
Koroška cesta 19
Nepremočljivi
KARO
Jesenski in zimski čevlji
Vodovod je potreben! Kdo ga naj plača?
V naši delavski občini se bije hud prikrit boj o vodovodu: ali je potreben ali ni. Da, vodovod je potreben, in sicer neobhodno potreben.
Imamo hiše, ki že desetletja stojijo, pa nimajo svojega vodnjaka, ker ga imeti ne niGrejo radi gnojnih, neprimernih tal. Drugič pa radi tega, ker tuui tain* koder vodnjak ali Štirna že stoji, je voda razen nekaterih slau£ ali pa celo neužitna. Največkrat pa v suši poleti ali v hudem mrazu vode zmanjka, tako, da jih tisti posestniki, kateri imajo boljše vodnjake, zaklepajo. Naše žene so primorane hoditi od hiše do hiše in prositi za vodo, če hočejo da lahko kuhajo. Vodovod bi radi imeli vsi, tako mi delavci, kot vsi najemniki, kakor tudi posestniki hiš.
Vprašanje je tukaj samo to, kdo bo vodovod plačal.
V	preteklih 14 dnevih so se vršili sestanki različnih strank, kjer se je debatiralo in razpravljalo o tej stvari. Tudi meščansko časopisje »NaTod«, »Jutro«, je že pisalo dolge članke o vodovodu, vendar pa pozitivno ni povedalo, kdo naj nosi stroške za to delo.
Strinjale bi se gotovo vse meščanske stranke, da vodovod plačajo delavci, ki itak plačujejo najvišje davke v občini. Samo par številk: V preteklem proračunskem letu se je dobilo v občini na hišno najemninskem in direktnem davku 56 tisoč dinarjev, medtem ko se je dobilo na indirektnih davkih, to je na davkih na užitnino, na vino, katere plačuje delavstvo nad 300 tisoč dinarjev. Iz tega je razvidno, da mora vodovod plačati tisti, ki itak ne plačuje nobenih davkov v občini, to so tovarnarji in hišni posestniki, ki živijo od naših žuljev in katerim bo vodovod prinesel tudi največ koristi. Delu čast in oblast!
Obleke
dobavljate na]-cenejše pri tvrdki
F. Sešek - Medvode.
KAJ PA ,V A J Tu POMENI?
Objavljamo iz pisma nekega našega naročnika tole: »Poleg tega pa nas je opominjal »Naprej«, ki je navedel, da je »Enotnost« priloga »Napreja« in da moramo njemu poslati naročnino tudi za vaš list...«
Ce je res, kar stoji v pismu — in o tem se mora »Naprej« že izjaviti — mu taki posli ne bodo ravno na čast.
Tudi v Kočevju žandarji!
Poročamo Vam, da se je vršila dne 21. m. m. pri nas na rudniku v Kočevju, pri petih naročnikih »Enotnosti« in članih »Svobode« hišne preiskave, popreje pa že v mestu. Kaj so iskali, nam ni znano, našli pa niso ničesar.
Prišli so orožniki, dva moža, ter ena priča, (hišnik!) ter zahtevali, da pokažemo razne spise in prepovedane knjige. Vpraševali so, na kakšne časopise smo naročeni, premetali so nam vse, našli ničesar. Vpraševali so tudi, v kakšne namene, se je denar nabiral v Gostilni pri Bizjaku, (za tiskovni sklad »Enotnosti«) in koliko se je odposlalo.
Spali smo, pa nas je vzdramila reakcija in nam premetala vse pohištvo, ato pa gremo na delo, da razširimo list »Enotnost«, in da zberemo, kolikor je po naših močeh žrtvovati tudi za tiskovni sklad ob desetletnici ruske revolucije. To v zahvalo in na namen hišnih preiskav.
Pripomba: Jaz bi večkrat pisal, ampak žalostno dejstvo je, da nimam niti toliko, da bi mogel kupiti marko. Imam za preživljati 9 oseb, plače pa nikdar ne vidim, ker vse v Konsumu ostane. Še to kuverto in znamko sem dobil od drugih, da sem vam mogel sporočiti o tem. V drugič kaj več!
JESENICE.
(Soclalpatriotske manire.)
Jurčetu slaba prede. Težko je dobiti kristanovcem 66 podpisov za njihovo razbijaško listo in zato se poslužujejo goljufij. S. H. je podpisal našo kandidatno listo in k njem so prišli kristanovci in ga z lažmi, da so se sporazumeli za skupno listo nagovarjali, da naj podpiše še drugo listo. S. H. jim je verjel in podpisal, brez da bi vedel, da so ga kristanovci zapeljali v položaj, ki bi mu lahko prinesel tudi sodnijske posledice. Ko je s. H. za to lopovščino kristanov-cev zvedel, je dal takoj pismeno izjavo, da je le na podlagi lažnjivih trditev podpisal kristanovsko listo in da svoj drugi podpis preklicuje.
Prisega rdečih vojakov.
»Jaz, sin delovnega ljudstva, postajam vojščak delavske in kmečke armade. Pred delavnim razredom Unije Socialističnih Sovjetskih Republik in pred-vsem svetom se obvezujem, da za stvar socializma in bratstva vseh narodov ne bom štedil ne svojih moči in ne svojega življenja.«
Rudolf Golouh: Kriza.
Socialna drama v šestih slikah. Založba »Delavske Politike«. Maribor. Drama to ni, ker je brez prave dramatične gradbe in brez izrazite peripetije, kar je neobhodno potrebno za vsako dramo. So pa to lepe slike iz najbolj zanimive dobe naše zgodovine, iz povojnih časov. Te slike imajo nedvomno literarno vrednost, obenem pa so zajete iz tistega življenja, ki se ga slovenska oficielna umetnost po Cankarjevi smrti prav vestno izogiblje, ker je »tendenciozna«. Ce buržuazni umetniki falsifici-rajo zgodovino v nacionalistične svrhe, če nam podajajo vsemogoče puhlosti kapitalističnega žanra in kapitalistične morale, da s svojo omlednostjo zadržujejo svet v kapitalistični psihologiji, to ni tendenčnost. Če pa podaš kos življenja kakoršno je v resnici in kakor ne odgovarja kapitalističnim interesom, tedaj je tendenciozno. Golouhovim slikam bi imeli tudi z vsebinske strani nekatere stvari očitati — predvsem nepotrebni mistični prizor v IV. sliki — kljub temu pa je na novi poti, na poti proletarske umetnosti, ki je napovedala boj »l’art-pour-l’artismu« (umetnosti, ki je sama sebi namen). Njega vrednost je tem večja, ker je imel Golouh pogum, da je v njej pokazal v realni luči sodelovanje oportunističnih delavskih voditeljev s kapitalom, kar je moralo neposredno zadeti njegovo najbližjo okolico. Mi jo ravno zaradi njene vsebine prav toplo priporočamo vsem delavskim odrom. Marsikdo bo videl v teh slikah svoj lastni obraz. Zato naj izginejo z naših delavskih odrov vse tiste brezpomembne buržuazno-moralistične burke in naj se nadomestijo s »Krizo«, ki je dovolj močna, da izove v zdravih delavskih množicah krizo, ki je neobhodno pobobna za prerojenje našega delavskega gibanja, p a t“di za dosego proletarskih ciljev.
Buržuazija pojde seveda ITIOlče mimo tega kosa, avtor pa ga menda tudi ni napisal zaradi njenega priznanja
D. G.
ZAHVALA.
Zahvaljujem se za podporo, katero sem dobil od sodrugov steklarjev. Živela »Enotnost«. Delu čast in oblast!
Jager Leopold, Maribor.
V Medvodah se odda
soba s kuhinjo,
event. z dvema sobama; odd3fieno 3 minute od postaje. — Oferte pod „Medvode“ na upravo »Enotnosti".
Deklico vzamem za svojo.
Čedno, zdravo punčko od 3 do 5 let, ki je brez staršev, vzamem za svojo, ker sva z ženo brez otrok. Imam malo posestva v bližini Sevnice in bi ena sirota po najini smrti prišla do svojega imetja. Tozadevne dopise pošiljati na upravo «Enotnosti«, Ljubljana.
-
h