zs OHLADINA Glasilo narodno'radikalnega dijaštva. ----- Leto III. Ljubljana, meseca sušca 1907. Štev. 12. € d z? c: VSEBINA: "Q> Dr. Henrik Tuma: Nekoliko besedij o organizaciji naših študij. Ivan Lah: Naše šolske knjižnice. Vojeslav Mole: Kratek pregled poljskega slovstva. Narodno-radikalno dijaštvo. Piše Korotanski. Listek. Ponatis dovoljen le z navedbo vira. —..............~D Z7 C............ - 3 Omladina izhaja enkrat na mesec ter stane za celo leto K 4-—; za dijake K 2'—; posamezna številka 40 vin. — Dopisi naj se blagovole pošiljati uredništvu najkasneje do 20. vsakega meseca v Ljubljano na Breg št. 12. — Le frankovana pisma se sprejemajo. — Upravništvo je v tiskarni J. Blasnika naslednikov v Ljubljani, Breg št. 12. o o o Reklamacije so poštnine proste, če imajo na naslovni strani pristavek „reklamacija“ in če so odprte. Zaradi rednega pošiljanja „Oniladine“ je natanko naznaniti naslov in bivališče ter vselej vsako izpremembo bivališča. Oblastem odgovoren Mihael Rožanec. — Izdaja eksekutiva narodno-radikalnega dijaštva. - Tisk J. Blasnika naslednikov. Odbor podpornega društva »Radogoj« je izvolil g. dr. Gregorja Žerjava svojini tajnikom. Profesorska mesta. Na deželni gimnaziji v Ptuju je razpisano za šolsko leto 1907 1908 mesto suplenta za klasično filologijo kot glavni in nemščino kot stranski predmet. Prva slovenska doktorica je gdčna Eleonora Jenkova, ki je pretekli mesec promovirala na peterburškem vseučilišču doktorjem vsega zdravilstva. Čestitamo! Starešine »Slovenije«. Zadnjič je pomotoma izostalo med imeni slo-venijanskih starešin ime prof. Antona Peterlina v Kranju, ki je postal tudi društveni starešina. Na novo je pristopil g. Anton Lovše, suplent na c. kr. I. drž. gimn. v Ljubljani. V odseku slov. graških akademikov so podali zastopniki akade- mičnega društva »Tabor« izjavo, v kateri naglašajo, da se tako dolgo ne morejo vdeleževati sej tega odseka, dokler ne podajo zastopniki akdemičnega društva »Triglav« primernih pojasnil in zadoščenja za surovo obnašanje nekaterih Triglavanov napram članom akademičnega društva Tabor . Zastopnik »Triglava« je obljubil zadevo preiskati« (žvižgajo pa o tem že vrabci na graških strehah). Vederemo. Pravda za blagajniško knjigo. Vsem, ki se zanimajo za dosedaj enoletne, brezuspešne poskuse odbora akad. podr. C. i. M. v Gradcu, dobiti od starega odbora blagajniško knjigo in denar, bodi povedano, da se tudi sodnijsko postopanje ne obnese prav. Pri prvi obravnavi proti bivšemu predsedniku Tajnšeku, kot zastopniku starega odbora, ni dosegel predsednik akad. podružnice ničesar, ker je g. Tajnšek navzlic temu, da ima razsodbo c. kr. namestnije v Gradcu v žepu, negiral aktivno legitimacijo t. Stiblerja — nakar se je obravnava preložila, da si poskrbi t. Stibler potrebnih legitimacij. Nam se zdi škoda denarja, ki ga bo moral plačati g. Tajnšek za take dovtipe naj bi si n. pr. rajše kupil karto v orfej in gledališče. izzivanje nemških profesorjev. V novejšem času postajajo nemški profesorji nad Spodnjem Štajerskem vedno bolj predrzni in skušajo delovati v šoli in izven nje za »sveto nemško stvar . Ko je imel nek dijak v Celju šolsko knjigo zavito v papir, na katerega je napisal slovensko besedico »Zgodovina,« je smatral prof. Lex to za izzivanje in ukazal dijaku, da je moral pred njegovimi očmi odstraniti slovenski napis. — V Mariboru pa je slišal prof. H. ki je znan radi denunciranja — da je govoril nek dijak v trgovini slovenski. Slovenske besede so vročekrvnemu Germanu, ki je slučajno prišel za dijakom v trgovino, tako razburile kri, da je jel v sveti jezi z »logično doslednostjo® dokazovati slovenskemu dijaku, da je Maribor nemško mesto in da mora zato tam vsakdo nemški ne-le znati ampak tudi vedno govoriti itd. Kaj, ko bi se ta gospod raje bolj brigal za svoje šolske predmete kakor za narodnost dijakov? Vzorno vzgajališče. V mariborskem dijaškem semenišču pa vladajo naravnost škandalozne razmere. Nekoliko »intimnih« je objavila »Omladina že lansko leto; sedaj hočemo drugič pogledati za kulise. Zjutraj morajo gojenci vstajati ob petih (drugače jih prefekt vlači iz postelj!) ter iti potem, površno opravljeni v ledenomrzlo kapelo, kjer morajo prečepeti po tri četrt ure. Ni čuda, ako si kdo pri tem nakoplje bolezen za vse življenje — pa saj se gre za božjo čast! Umivajo se dijaki v skupnih umivalnikih in je sploh pri umivalnih posodah vse nesnažno in nehigijenično. Nizke temperature so v semenišču sploh priljubljene, zato skrbi tudi semeniška kuhinja, ki daje dijakom za zajutrek mrzlo mleko, ki je — menda po reku: itnimov ti) vdo>(> — največkrat zredčeno z vodo. Sicer prihaja mleko s škof. posestva v naravnem stanju, a semeniška kuhinja skrbi za »izboljšanje«.) Če je kdo celo tako renitenten, da se brani piti to brozgo, dobi — post. Ravnatelj NEKOLIKO BESEDIJ O ORGANIZACIJI NAŠIH ŠTUDIJ. O mladina« se je lotita s hvalevredno vnemo statistike dislokacije naših inteligentov. Značilno je itak, da se je ona lotila tega dela in ne kak osrednji organ političnega vodstva! Prinesla je že nekoliko lepo razvrščenih tabel, le bojim se, da ne bi imeli dovolj stalno organizovane »statistične komisije« in da delo ne zaspi, kakor rado vse pri nas. Da se to ne zgodi, morale bi biti statistične tabele gotove vsako leto ali že pričetkom ali koncem akademičnega leta in morala bi se stalno sestaviti za to »statistična komisija«. Statistične tablice naj se objavljajo, kedar izdelane po kronovinah, in konečno združijo razpregledno v eno samo. Akademična društva v Pragi, Dunaju in Gradcu kakor dotična ferijalna društva, bi morala sprejeti nabiranje statističnega gradiva kot obligatno delo in se v to po občnih zborih ali dotičnih odborih formelno vezati.*) No, kar bi rad danes podtaknil, ni ravno ta statistika, ampak notranja reforma naših študij, na katero seveda ne smemo čakati, da nam pride od zgoraj. Mislim na pogubonosni vpliv germaniziranega učnega gradiva in učil. Učimo se skoro izključno iz knjig, iz katerih veje čista germanska kultura. To nas zavaja in poraža! V zgodovini n. pr. se učimo iz knjig in še bolj iz žive besede »naših« profesorjev takozvanega slovenskega mišljenja gorostasne neresnice, da je bila bitka na Lechu 1. 955. in zmaga Otona Velikega nad Madjari velikanska sreča za vso Evropo — dočim je bila le rešitev Germanstva in poguba Slovanstva. Proti divjim Madjarom nas ščujejo germanske knjige in morda še bolj iz njih izučeni slovenski profesor, ki povdarja, kako so nas Madjari oplenili in zasužnjili in kako nas je rešil nemški meč in latinsko krščanstvo. In vendar bi z zmago Madjarov nedvojbeno mi Slovenci ohranili svoje prvotne narodne meje. Oton Veliki bi ne imel niti časa niti vojske, vreči se po porazu Madjarov na severne Slovane. Po Lechu bi ne bilo Replanskega poraza! Kakor se je *) Pripominjamo, da smatra eksekutiva nar,-rad. dijaštva dijaško stanovsko statistiko za eno svojih prvih nalog in da se dotično delo redno izvršuje. Statistiko akademičnega uradništva pa menda prevzame podporno društvo »Radogoj«, dokler je ne prevzame v svoj delokrog poklicanejši organ, namreč bodoči narodni svet, ki bo pač moral voditi podrobno stanovsko in narodno statistiko vsega prebivalstva na Slovenskem. Op. ur. 12 finski Bolgar zamesil med stare slovenske naseljence, isto bi se bilo zgodilo z Madjari med nami. Primesek finskega plemena bi našo kri organizatorno le okrepil. Kakor se nas uči napačno na ravno navedenem eklatantnem primeru, tako se vrši germanizacija našega mišljenja potom cele zgodovine. In dubiis velja vedno germanska verzija in z znanstvenega stališča popolnoma enakovredna slovenska verzija druge smeri se navadno ne omenja ali bagatelizuje. Proti Turkom napolnjujejo mlada srca s studom in sovraštvom! In vendar je bil turški jarem jez proti raznarodovanju, rešil je i Madjare i Srbe i Hrvate i deloma tudi nas. German in Italijan je prinesel sicer svojo kulturo, a odrezal je povsodi slovansko šibo in vcepil svojo nanjo. Kjer nas je podjarmil German in Italijan, tam smo izginili, dočim so ohranili Slovani pod turškim jarmom vso svojo narodno svežost. V filologiji je zavzemal Miklošič komodno stališče : kar ni matematično gotovo naše, pustimo raje drugim. V slovstvu nas kar napaja germanska krasota in lepota — kar je slovanskega, prihaja v poštev le s stališča zapadne — germanske kritike. Naša mladina, ko pride iz srednje šole, ne zna čitati cirilice — no, saj jo i profesorji še-le malo znajo. Kot akademikom jim je premučno začeti z azbuko in vsi zakladi ruske literature so postavljeni tako na zadnje mesto. Slovenska in germanska filologija sta skoraj neločljivi — za komparativne študije italijansko-finsko-slovanske se ima le malo ali nič smisla. Že pri marsikaterem mladem filologu sem naletel na gorečo željo, obiskati nemške biblijoteke in študirati nemške dokumente. Arhivi oglejski, severne Italije, Madjarske in Orijenta zaman čakajo slovenskega učenjaka. Daleč črez Tagliamento in do gor nad Piave segajo slovenski sledovi. Kdo jih je še kedaj zasledoval? Vsa madjarska kultura je vznikla iz naše, madjarska administracija in konstitucija se je razvijala na naši. Staroslovensko pravo bi se dalo rekonstruirati le iz madjarskega; kdo za boga se gre učit madjarski? Tako rijemo v germanstvo, da se zarinemo vanj in ne vidimo več ne sebe ne soseščine. Hrvatska, srbska, bolgarska zgodovina, zemljepisje, socijalni, kulturni in ekonomični položaj so nam tuji. Ne neopravičeno nam je Tresič-Pavičič še 1. 1906 očital, da ni niti enega Slovenca na zagrebški univerzi. Da se nikdo ne izgubi v Budimpešto, Belgrad in Sofijo, se pač po sebi razume ! Kedar je vprašanje kruha rešeno, nas žene vnetost za »pristno« vedo na nemške univerze. Odganja nas od vzhoda v srednji šoli vzgojena antipatija. Posebno zgodovinarji in filologi v tem največ greše; dasi i pravniki raje brskajo latinske in saksonske kodekse, nego bi se pečali s staroslovanskim a kaj še slovenskim pravom. Niti vendarle ogromnega že nabranega gradiva ruskega, poljskega, srbsko-hrvatskega se nikdo ne loti. Zaman se nam je izgovarjati vedno in vedno na borbo za vsakdanji kruh. Kakor mora nas tlači ta misel in nas ponižuje, ne le za časa akademičnega življenja, ampak še huje posledice provzročuje s tem, da se naši inteligentje, ko so prišli do kruha, polene. Iz samo sebe pomilujoče mladine postane nam filistersko, pedantično, birokratsko orodje za germanizatorski vladni aparat. Sem nasprotno mnenja, da neprestano delo za višjimi cilji našo akademično mladino očvrsti in jo tudi poprej dovede do boljše eksistence. Imam ravno pred očmi oni del naše omladine, ki ne sedi čmerno za učno knjigo svoje stroke, ampak se je vrgla odločno v boj za aktualnimi življenskimi vprašanji. V tem boju je dvignila sebe in si tudi pridobila boljšo eksistenco i za časa študij. Ali ne obodri že dosedanji uspeh akademične mladine za daljši še odločnejši, vstrajnejši nastop? Ali ni opozorila vso slovensko javnost na-se? Ali ni plod nje možatega nastopa živahno gibanje med slovenskimi profesorji, zanimanje političnih krogov in laskanje političnih voditeljev? Po drugi strani neuspeh »Slovenskega Tehnika« kaže akademični mladini, da mora žal prihajati inicijativa še vedno le od njene strani. Na sebi krasno in praktično zasnovano podjetje hira in propada radi ravnodušnosti tehnikov, ki imajo že svojo pozicijo. Namesto, da bi vsak izmed njih saj enkrat na en ali dva meseca napisal aktualen članek, se ali apatično odstranjajo ali pa plitko kritikujejo podjetje »nezrele mladine«. Ako »Slovenski Tehnik« v kratkem propade, bo to krivda naših filisterskih, birokratičnih tehnikov doma. Izgovarjajo se morda, da je započetje »Slov. Tehnika« premalo praktično. Dobro, zakaj pa niso oni praktiki se poprijeli stvari kot izkušeni strokovnjaki, ki ne poznajo samo teorije, ampak tudi naše potrebe in sile. Kako pa to, da puste, da iščejo po naši domovini vodne sile nemški in švicarski tehniki? Ako se ne čutijo poklicanim zanimati slovenske denarne zavode za izkoriščanje vodnih sil in sami aktivno prevzeti vodstvo organizacije naših kapitalov v tehnične svrhe, ako se že sami ne upajo ustanavljati delniških družb, kakor se to upajo nemški in italijanski inženirji, naj vsaj teoretično razpravljajo in opozore naš tehnični naraščaj na prava pota in določene cilje ! Ostaja torej še vedno dolžnost mladini nastopati agitatorno. Posamezni neuspehi je ne smejo strašiti, pokazala je sijajno svojo moč za kratke dobe svojega nastopa in obudila energije. V tej zavesti se moramo lotiti tudi reforme študij naših vseučilišču ikov v smeri razvoja naše slovenske individualnosti! IVAN LAH: NAŠE ŠOLSKE KNJIŽNICE. Ustanavljanje knjižnic na vseh koncih in krajih naše 'domovine kaže, da smo se prepričali o njih veliki potrebi. Knjižnice so ljudstvu vir izobrazbe. Vsaka javna ljudska knjižnica pa mora imeti svojo predhodnico v šolski knjižnici; kakor je šola priprava za življenje, tako mora šolska knjižnica usposobiti človeka, da nadaljuje potem, ko je dokončal šolo, svoje izobraževanje v javni knjižnici. Šolska knjižnica ima torej namen: buditi v otroku ljubezen do knjige, vzbuditi v mladem človeku 12* zanimanje za razna vprašanja, napolniti mladini dušo z željo po izobrazbi, in ji dati smisel za vse, kar je lepega in visokega, za umetnost. Zastonj in brez pomena bi nam namreč stale knjižnice, ko bi ljudstvo ne čitalo knjig, ali ko bi jih čitalo samo za zabavo. Da more knjižnica odgovarjati svojemu namenu in s tem utrdi svoj pomen v narodu, v to treba ljudi vzgajati s šolsko knjižnico. In zato so šolske knjižnice tako velikega pomena in šolstvo brez dobrih šolskih knjižnic ne spolni niti pol svojega namena. Kaj namreč pomaga človeka naučiti pisati in brati, ako mu ob jednem ne pokažem, da sem mu s tem odprl pot k knjigi, da sem mu s tem odprl nov svet, kjer oplemeni svojega duha ter dobi odgovor na vprašanja, ki ga vsak dan obdajajo. Opaža se, da na kmetih več čitajo stari ljudje, ki so se sami brati naučili, nego mlajši, ki so hodili v šolo; Zakaj najdemo mlade ljudi pri 20. letih, ki so hodili od šestega do dvanajstega leta v šolo in ne znajo niti pisati niti brati in zakaj opažamo ravno pri tej vrsti ljudi največ surovosti? Kriva je temu največkrat šola brez dobre šolske knjižnice. Cisto psihologično je to umljivo. Stari človek, ki se je sam brati naučil, učil se je zato, da bi znal čitati. Njega je zanimalo, kaj se v »bukvah druka«. Knjige in časopisi, to je bilo zanj nekaj novega. Stari človek je čutil, da mu ima nadomestiti knjiga ustno pripovedovanje, zato jo je z zanimanjem jemal v roko ter čital z vso pazljivostjo. — Iz šol pa je prišel nov zarod. Ne zanimanje, dolžnost ga je gnala v šolo. Pisati in brati se je naučil, nekaj računati, in s tem je izpolnil to, kar je moral. Predno je prišel iz šole, je že izgubil zanimanje za to, za kar je šola ustanovljena. Šola mu ni dala veselja do čitanja, morda mu ga je celo vzela. Zakaj? Zato, ker mu ni dala knjige, da bi mu s tem dokazala, da knjiga ni mučilnica ampak zaklad, ki ga treba samo dvigniti. Pravimo, da naše ljudstvo rado čita. Ne oporekam, a priznati mi morate, da današnja mladina mnogo premalo čita. Vse brutalnosti in surovosti pri mladih fantih so posledica pomanjkljivosti naše šolske vzgoje. Nečem se dotikati naše šolske metode in pedagogike. Niti šola niti pedagogika ni vsemogočna. Že po naravi nimajo vsi otroci jednakega značaja in istih zmožnostij. A eno smemo in moramo zahtevati od vsake vzgoje in od vsake šole: buditi zanimanje za čitanje. Vsaka prava vzgoja mora to doseči. Učitelj-vzgojitelj mora biti psiholog, poznati mora dušo vsakega posameznega učenca ter temu primerno nanj uplivati. Ko bi danes pregledali naše šolske knjižnice, ne vem, kako bi nas uspeh zadovoljil. Če priznavamo šolskim knjižnicam oni pomen, ki smo ga navedli zgoraj, bi bili najbrž presenečeni. Večinoma se smatra šolsko knjižnico za nepotrebno, v mnogih krajih je ni, v mnogih je varno zaprta, da bi otroci knjig ne skazili, drugod obstoji iz starih „Vrtcev“ in nekaj drugih pozabljenih knjig. Knjižnice pa, ki bi odgovarjala potrebam moderne šole in vzgoje, bi morda ne dobili. In niso samo šolska vodstva temu kriva, dasi bi se moglo v nekaterih krajih več zahtevati. Vemo, da se marsikje učiteljstvo ne zaveda te svoje dolžnosti, da nudi otrokom premalo duševne hrane, to se pravi, da ne napolni z duhom forme, ki jo je dala šola. Kaj čuda, da počasi forma brez duha izgine ali ostane mrtva. Po šolski knjižnici bi si nadzornik najlažje napravil pojem o smislu vzgoje na zavodu. Po tem, kaj in koliko so otroci čitali, bi spoznal vrednost vzgoje. — Priznavam, da učiteljstvo ni edino krivo teh nedostatkov, kajti prav tako važno ulogo igrata tu dva druga faktorja, namreč: 1. pomanjkanje denarnih sredstev in 2. pomanjkanje knjig. »Tu tiči zajec«, si je mislil vsak. Da, res, a še bolj v naši brezmiselnosti za vzgojo in v lenobi za delo. Toda k stvari! Denarja manjka za take stvari od strani krajnih šolskih svetov in — založništva ni. Oboje bo in mora biti, ko premagamo drugo zapreko: Treba je knjig. Treba je pri nas knjig na celi črti. To uvidi vsak, kdor je kdaj ustanavljal knjižnice. In treba je predvsem dobrih knjig za mladino. Za to so drugod dobro skrbeli. Vzemimo Cehe, ki bodo, kar se narodne vzgoje tiče, skoraj prvi narod na svetu. V Pragi je posebno društvo za pospeševanje smisla do umetnosti med mladino. Založniki konkurirajo, kdo izda več krasnejših knjig za mladino, pisateljsko društvo »Maj« izdaja knjige in list »Noviny Mladeže«, da ne naštevam neštetih drugih listov. Kaka težava je potem napraviti lepe šolske knjižnice, ko je knjig v preostajanju. (Na Češkem ima tudi vsaka družina svojo knjižnico, česar pri nas niti v inteligentnih družinah ne najdemo.) Ni se torej čuditi visokemu duševnemu nivoju, velikemu smislu za umetnost, gledališče itd., ki ga opažamo pri Čehih. Vzrok vsemu temu leži v njih vzgoji. V istem smislu je treba torej tudi pri nas začeti. Začeti je treba izdajati knjige. S tem mislimo na znotraj in na zunaj umetniško dovršene knjige, ki jih vzame otrok z veseljem v roke. Lepa knjiga budi posebno pri otroku ljubezen do sebe. Izdaje nekaterih boljših mladinskih del pri nas pa so naravnost škandalozne. Današnje šolske knjižnice polnijo večinoma neokusno izdane knjige iz slavnoznane Giontinijeve založbe. Tipografija je dosegla sedaj tako stopinjo popolnosti, da se dobi lahko za mal denar lepo knjigo. In taka knjiga budi v otroku veselje do sebe. Do zdaj je tem smislu izdanih le par del. Slavne Andersenove pravljice imamo še sedaj v prvotni Erjavčevi izdaji, da ne omenjamo drugih (Robinsona, Babice itd.) Zakaj? Zato, ker smo čakali, kaj nam prineso založniki. V zadnjem času smo se začeli nekako zavedati, da je naša dolžnost skrbeti za mladinsko literaturo. S sramoto si moramo priznati, da je nas najprej moral na to opozoriti Čeh Jan Lego, ki je zbral požrtovalno nekaj denarja, ki se je razpisoval kot nagrade. Ali bomo že skoro znali skrbeti sami za sebe V Ali bomo zagledali v mladini tisto silo, ki jo moramo gojiti s celo ljubeznijo, da bo stala silna v bran težkim časom? Spopolniti moramo torej na celi črti vrzeli — v književnosti in v knjižnicah. Dolžnost «Šolske Matice« in »Mohorjeve družbe« bi bila, izdati vsako leto dobro mladeniško knjigo. Isto hoče delati »Nar. Založba«. Povdarjamo vnovič, da naj imajo knjige, ki so namenjene mladini, kolikor mogoče lepo obliko in bodo ilustrovane. Češka založništva se odlikujejo po krasnih ilustracijah in v slučaju prevodov bi jih brezdvomno prepustila za mal denar našim založnikom. Preidem k praktičnim nasvetom: Za otroke, ki še ne znajo čitati, imamo le par zbirk s slikami — večinoma si moramo pomagati z nemškimi. Temu je treba odpomoči. Slike so za otroka velikega pomena, ker pospešujejo mišljenje, vstvarjajo prve pojme, ki se vtisnejo otroku globoko v spomin in s tem olajšajo učenje v šoli. En sam seznam mi kaže 26 zbirk te vrste za češko deco. Za otroke od 5. do 7. leta so knjige s podobami in verzi, tako, da je v podobi več povedano nego v besedi. Isti seznam mi kaže 51 čeških del te vrste. Cela priroda s svojimi čari se tu pokaže otroku ter mu budi zanimanje, ki se na izprehodih spopolni. Spomladi vidi dete v prirodi, kar je gledalo po zimi na sliki. Doba od 8. do 11. leta je doba bajke vživljena priroda. Ta del je v našem mladeniškem slovstvu najbolj zanemarjen. In vendar je bajka najbolj zmožna v tej dobi zadostiti umetniški zahtevi mlade duše. Bajka je nastala v naivni otroški dobi naroda, ona je vzrastla z narodom in je ostanek mladega, naravnega mišljenja o prirodi. Zato tudi odgovarja naivni otroški dobi. Treba je torej, da postanejo pred vsem naše narodne pravljice in bajke (ilustrirane v narodnem duhu) dostopne naši mladini — potem sploh slovanske bajke in pravljice iz zbirk našega Valjavca, Erbena, Afanasjeva, V. Karadžiča, VI. Wojcickega. Za temi naj pridejo bajke in pravljice Andersena, Bož. Nemcove, Tolstega, Kraszevvskega. K temu je potreba primerne zbirke slik in epizod iz naše in slovanske zgodovine (ne a la: Junaki i. dr.). V to dobo spadajo tudi Ezopove basni. Treba je dalje primerne šolske izdaje Slomškovih spisov za mladino.*) Istotako je treba novih izdaj večjih pravljic in povestij, kot so slavni »Repoštev«, »Potovanje v Liliput«, »Robinson«, »Don Quixote«, »Tisoč in jedna noč«. Največje pozornosti je treba v dobi od 12. do 15. leta, ko otrok najbolj zahrepeni po knjigah. Tu mu je treba dati knjig, ki mu vcepijo v srce stalno ljubezen do knjige. Otrok je prešel iz dežele bajk. Zanima ga realni svet, domovina, zemlja, zgodovina. Mi še danes nimamo primerne zgodovine slov. naroda za otroke. Nimamo zgodovine pisane tako, da bi otrok, ki jo bere, vzljubil to zgodovino, ker je zgodovina njegovega naroda, da bi vzljubil zemljo, ki je prestala to zgodovino. Skrito in brez pomena mu ostane vse, edino, kar morda sliši je: mi smo narod brez zgodovine. Oj, mi pedagogi! Dečka v tej dobi najbolj zanima svet, tujina, narodi. Treba.je zadostiti tudi temu zanimanju. Čehi imajo krasno ilustrirano izdanje češke zemlje, vsaka posebnost, vsak kot je opisan in naslikan. Celo delo tvori več velikih zvezkov in je salonska knjiga v družini. Ne omenjam neštetih ilustriranih izdaj zgodovine za otroke, ki navdahne mladega Čeha *) Baje se je to tudi svetovalo Mohorjevi družbi, a tam menda bolj skrbe za stare molitvenike nego za mladino. z onim ponosom, ki se mu čita z obraza pri misli: jaz sem Čeh. In ta ponos ir a svoj pomen, ker je trajen. Ne govorim, kako je s tem pri nas. Zaleteli so se v tej dobi na »staro kramo« ter si z indijanaricami in drugimi sedaj tudi že v slovenskem jeziku dostopnimi budalostmi kazili okus za pravo umetnost ter izgubljali veselje do lepe knjige. Karl May je v tej dobi najnevarnejše čtivo, njemu nasproti moramo postaviti Julija Vernea. Dozdaj imamo edino njegovo »V 80 dneh Okoli sveta«. Skrajni čas je, da postane Julij Verne del naše mladinske literature. Čehi imajo celega, krasno ilustrirano. Tudi druga klasična dela svetovnih literatur morajo postati naša last. S to dobo pa se odpre mladeniču naša in svetovna literatura. Ako smo mu vzbudili do te dobe veselje do čitanja, mu ostane knjiga dobra prijateljica skozi celo življenje. Upamo, da poklicani faktorji ne bodo prezrli naših nasvetov. »Mohorjeva družba«, ki ima toliko denarja za razne »Zgodbe« in za »Naše cesarje«, naj izda celoten ilustriran popis »Slovenske zemlje«, v obliki »Zgodb« ali še večji. S tem postavi narodu kulturni kamen. To je njeno delo, njena dolžnost, čeprav to ni zapisano v statutih. Mesto molitvenika naj izdaja prevode — ali pa knjižnico za mladino. »Šolska Matica« in »Nar. Založba« pa naj poskrbita, da se spopolnijo druge vrzeli. Drugih delavcev ne bo manjkalo. Upamo na naše učiteljstvo, ki je pokazalo dovolj smisla za delo in organizacijo. Olajšali bodo s tem vzgojo sami sebi, kajti šolska knjižnica bo vzbujala v mladini ljubezen do učenja. Šola in šolska knjižnica se med seboj spopolnujeti in brez šolske knjižnice je šola brez življenske sile ali boljše, sila brez življenja. Zato: več in boljše mladinske literature! VOJESLAV MOLE. KRATEK PREGLED POLJSKEGA SLOVSTVA. (Konec.) Veliki duhovi so imeli male epigone. Bogdan Zaleski je pel o svoji rodni Ukrajini. V zgodnji mladosti je čul doma pripovedovati o slavni minulosti svoje domovine, o kozakih, o Hmelnickem, o zaporoškem Siču. In pel je o tej slavi svoje majke-zemlje, popisoval njeno krasoto v mehkih, nežnih barvah, ubiral je tožne strune kakor kak teorbanist. Nastopali so še drugi: Severin Goščinski, Mavricij Gosfavvski, Odyniec, Chodžko, Witwicki, Frančišek Morawski, Bielovvski, Hofovvinski, Korze-niovvski i. dr., a nihče od teh se ni povzpel visoko. Vsega mesijanizma se je otresel Kornel Ujejski, udaril v domoljubne strune in zapel kot triindvajsetleten mladenič »Jeremijeve tožbe«, pesmi, ki opevajo v čudovitih akordih prerokovo bol — bol nad zatirano domovino. Med temi »Tožbami« je tudi pesem »Z dymem požarow«..., ki je postala narodna himna. Pozneje je še izdal »Biblijske melodije«, »Interpretacije Chopina«, a njegovo glavno delo so vendar »Jeremijeve tožbe«. V istem času je deloval tudi Wincenty Pol, najznačilnejši zastopnik one dobe. V priprosti obliki narodne pesmi je zložil »Janušove pesmi«, bil je sprva demokrat, a se je spreobrnil in postal pesnik plemstva in njegovih tradicij. Njegovo najznamenitejše delo je rapsodija »Mohort«. Dva ljudska pesnika sta bila WTadislav Syrokonila (Ludovik Kondratovvicz) in Teofil Lenartovvicz. Prvi se je poskušal najpiej v epiki, a bil je le lirik. Pel je samo o svoji ljubljeni Litvi, o belih hišicah, skritih med zelenjem, o davnih legendah. Tudi Lenartovicz je dosegel uspeh le s svojimi narodnimi pesmami. A niso bile otožne, kakor Kondratowiczeve, ampak vesele, polne življenja. Njegovo najuspelejše epsko delo je »Boj pri Raclavicah«. Z zastarelimi nazori je nastopil med to množico grof Henrik Rzew nski, nasprotoval je vsakim demokratičnim težnjam, priporočal združitev z Rusi. Visoko se je povzpel v zgodovinskem romanu. Veliki pesniki so umolknili in bilo je dolgo vse tiho na poljskem Parnasu. Tu je vstal mož, ki je sam dovršil delo cele generacije — spisal je vsega skupaj približno 700 zvezkov — Jožef Ignacij Kraszewski Ustvaril je sam celo biblioteko in dal svojemu narodu literaturo. Pisal je romane, zgodovinske in novodobne, pesmi, igrokaze, mladinske spise, basni, potopise, memoare, knjige za ljudstvo — arheološke, filozofske, narodopisne in zgodovinske. Bi! je politik, žurnalist in slikar. Seveda ni moglo biti potemtakem vse, kar je napisal, enako dobro, a svojemu ljudstvu je hotel dati izobrazbe in to se mu je posrečilo. In romani »Resurrecturi«, »Morituri«, »Ulana« so biseri umetnosti. Poslovenjena je njegova »Koča za vasjo«. Še par drugih ljudij je bilo, ki so delali z isto tendenco: Teodor Tomaž Jež, Jan Zacharyasiewicz, Kaczkowski,Morzkowska, i. dr.; a vse pisatelje, ki so nastopili v šestdesetih letih minulega stoletja, prekaša Eliza Orzeszkovva. Sprva je bila zagovornica ženske emancipacije in risala s spretnim peresom trpljenje žene in njeno brezbrambenost. V začetku se je zgubljala v tiradah in frazah, a ko se je njen slog umiril in ublažil, je pokazala svojo silno moč. Zanimala se je za vse ponižane in preganjane in pisala povesti iz življenja poljskih Židov in revnih kmetov, iz osredja nižjega plemstva, povest iz židovskega življenja v Rimu pod Vespazijanom in širila v svojih delih napredne, svobodne misli. In še sedaj, ko je že praznovala štiridesetletnico svojega pisateljevanja, javnost komaj pričakuje vsakega njenega novega spisa. Orzeszkovi stoji ob strani Henrik Sienkievvicz, slavni pisatelj zgodovinskih, družinskih, psiholoških romanov, realističnih skic in novel. Ta je pri nas dovolj poznan in morda ga slovenska javnost radi tega, ker ne pozna drugih poljskih umotvorov, veliko precenjuje. Vzgojil si je celo vrsto posnemovalcev in učencev, znana sta zlasti C ho inski in Krecho-wiecki, a mojstra ni dosegel nobeden. Prijateljem „Omladine"! Prosimo svoje cenjene naročnike in prijatelje „Omladine“, da nam blagovolijo napisati na ta obrazec naslove svojih znancev, ki bi se utegnili naročiti na „Omladino“, ali pa naslove eventuelno že pridobljenih novih naročnikov. Tako izpolnjeni list naj nam dobrohotno vrnejo s trivinarsko znamko v odprtem zavitku. Onim p. n. naročnikom, ki se bodo z uspehom odzvali naši prošnji, poslali bomo brezplačno 1 eksemplar naše brošure „Iz naroda za narod." IT ... „ , .. Upravnistvo „Omladine.“ Ime in priimek Posel Bivališče Zadnja pošta Med starejšimi, še sedaj živečimi pisatelji je znamenit avtodidakt Aleksander G t o w a c k i (BolesJaw Prus) s svojimi iz življenja zajetimi povestmi. V njih zastopa idejo pozitivizma. Zlasti je znana njegova »PJa-cowka (Straža)« in »Emancypantki«. Tem pisateljem se pridružuje še cela vrsta drugih literatov: W i e n i-awski, J u n o s z a, Dygasinski, Gawalewicz, Kosiakiewicz, D, Tisk I. Blasnikovih naslednikov v Ljubljani. vjV • Zidanšek dokazuje svojo ljubezen do mladine s tem, da imenuje sedmošolce »falote« in gemeines Volk«. Posebno so mu k srcu prirastli radikalci, ki imajo po njegovih besedah -poganske nazore- — Koncem prosinca bi se bilo 7 dijakov v spalnici za peto šolo skoraj zadušilo in to le vsled varčnosti ravnatelja, ki ne da prej kuriti spalnic, ko v pozno noč. Nekaj jih je v nezavesti popadalo po tleh, jeden, ki je šel iz sobe, je celo vsled slabosti obležal na hodniku. Zjutraj, ko so za silo prišli k zavesti, pa pride ravnatelj in jih pozdravi z »lumpi v šolo !« Še po zdravnika dolgo ni hotel poslati, ker vsemogočni g. kuharici to ni bilo po volji. Ko je potem zdravnik enega posebno slabotnega preiskoval, zarohni ravnatelj: -Das ist ja so ein Spitzbub!« Vzor krščanskega pedagoga! Snaženje prostorov je popolnoma pomanjkljivo. Naravnost smešno pa je, ako se dijakom »za kazen« omejuje in prepoveduje uporaba semeniškega vrta, ki je v prvi vrsti namenjen gojencem. — Posledice Zidanškovega ravnateljevanja so vidne na vseh koncih in krajih: vedno več bolnih dijakov kakor pod prejšnjim ravnateljem, nejevolja na eni, a dobrikanje in brezznačajnost na drugi strani. Semenišče v najnovejši dobi ne vzgaja, ampak ubija duševno in telesno. O razmerah v celjski »Dijaški kuhinji« čitamo v zadnjem času po slovenskem časopisju skrajno žalostne vesti. Kuratoriju »D. k.« se očita brezbrižnost hrana v kuhinji je baje pod vso kritiko, vrhu vsega pa še skrajno nesnažna. Da odgovarjajo ta očitanja dejstvom, o tem smo se informirali. Vemo sicer, daje ravnal kuratorij vselej bona fide in ni ved orna povzročil škandaloznih razmer — toda nabirati denar in izplačevati oskrbniku račune, ne more in ne sme biti edina naloga društva »D. k.« Naj se vendar uvede primerna inšpekcija, ki pa naj si ogleda tudi kuhinjo, v kateri se obed pripravlja. Celjske tt. srednješolce pa prosimo, da vršijo tako inšpekcijo tudi sami ter vsak slučaj brezobzirno naznanijo — to je po našem mnenju nele njihova pravica, ampak tudi dolžnost, naprain sebi in tovarišem! Na celjski gimnaziji, se je začelo denuncirati. Najprej naznani slovenski profesor »liberalne« dijake, da imajo svojo knjižnico, v kateri se nahaja celo Renan, da čitajo liberalne« liste ter tamburajo. Profesor je svoje delo vršil dvakrat (menda da bo bolje držalo!) in sicer v »Slov. Gospodarju« in pri ravnateljstvu. V Sl. Nar,- pa vrača patronus liberalnih dijakov šilo za ognjilo, ter denuncira »klerikalce«. Nimamo primernega izraza za tako herostratsko početje — obsojamo je kar najostrejše. Naj je prvi denuncijant, varuh slov. mladine, profesor (veronauka?) desetkrat nastopil proti liberalnim dijakom nobenemu Slovencu ne dajemo pravice izročati naše dijaštvo nemškemu prof. zboru in naj si bo to desetkrat klerikalno. — Zdi pa se nam, da je dotični dopisnik Sl. Nar.« dobro vedel, da se ne gre za klerikalce«, katerih celjska gimnazija skoraj niti ne pozna. Nesramnost. »Slovenčev graški dopisun (moža poznamo po rogovih) dovolil si je pobožno predpustno šalo. Da poveličuje triglavansko-zarjansko zvezo proti narodnim radikalcem, tega mu ne moremo prepovedati, to je stvar okusa naprednih Triglavanov; da pa se z lažmi in očitnim obrekovanjem zaletava v naš »Tabor«, to si bodemo vedeli in znali mi prepovedati. Dokazali mu bodemo prav kmalu ad oculos, da ostanejo njegove vesti o krizi v našem Taboru« pobožne klerikalne želje. Pribiti hočemo danes le nesramno obrekovanje, za katero pač ne bo dobil velikonočne odveze. Mož konstatira v svojem dopisu resnično dejstvo, da je politična oblast po preteku celega leta vendarle potrdila pravilnost odbora akad. podružnice, ki sestoji iz Taborjanov — vsled zveze z Nemci« pravi, in vsak razsoden človek se smeje. Nato pa pristavlja, da se Taborjani ne upajo sklicati občnega zbora, ker se boje računov! Kdor razmer ne pozna, bo seveda prepričan, da so blagajniške knjige v neredu. Nato tudi merijo dopisunove besede. Njegova katoliška zlobnost se kaže baš v tem stavku: dobro namreč ve, da se občni zbor akad. podružnice baš radi tega ne more vršiti, ker novi odbor do danes ni prejel od svojih klerikalnih in t r i -glavanskih pre d n i ko v d r u št ve n i h knjig, in sicer na opetovane pozive ne, tako da mu ni preostajalo ničesar druzega, kakor ti rja ti jih sodnijskim potom. Za dopisnikovo podlost si poiščemo primernega zadoščenja. Z njegovo osebo se bodemo še bavili na primeren način, akoravno je najlepša obsodba Greuterjev enostavni, a krepki: Pfui Teufel! Doneski k »čiščenju« na srednjih šolah. Na novomeški gimnaziji pada število dijakov od leta do leta naravnost rapidno. Poučne so v tem oziru sledeče številke. Leta 1898 99. je vstopilo v prvi razred 51 dijakov, prihodnje leto je bilo od teh v drugem razredu le še 32, nato v tretjem samo 29: v četrtem 17, v petem 11, v šestem 9, v sedmem 8 in v osmem se je srečno znašlo zopet 8 tovarišev. — Še radikalnejše so pometali s prihodnjo generacijo, ki je vstopila v‘prvoJ>olo 1. 1899/00. Tu so padale številke takole: 60, 41, 25, 16, 8, 6, 5, 4. Če bi človek stavil te »numare« v loterijo, pa bi gotovo terno zadel! Človek se začuden vpraša, je li dijaški materijal novomeške gimnazije v resnici tako slab, ali tiči krivda kje drugje. To pa je gotovo, da bomo, ako se bo po tem »sistemu« nadaljevalo, stali v par letih pred vprašanjem, ali naj se višji razredi novomeške gimnazije ne zapro* radi pomanjkanja dijakov. Znani »vzgojitelj« Gerstner na ljubljanskem učiteljišču še ne miruje. Vedno še obklada gojence z že znanimi psovkami. Poleg tega se izraža tako žaljivo o gojencih, da moramo opozoriti slovensko javnost na tega »olikanega« moža. Rekel je pred kratkim: »Sie sind alle nicht soviel vvert, dass ich auf Sie spucken \viirde' . Skrajni čas je že, da se pokaže temu človeku pot z zavoda. Slovenci smo zelo potrpežljivi ljudje, a takih nesram-nostij se ne pustimo dopasti. Odboru »Triglava« priporočamo, naj pazi na nekatere društvene člane, ki se obnašajo napram slovenskim kolegom posebno po kavarnah nedo-stojnejše nego vsak nemški burš. Določite tem ljudem enostavno horo legalis«, ali jih pa izročite pametnim tovarišem v varstvo, sicer bomo primorani javno ožigosati škandalozne nastope, česar danes zgolj iz ozirov na vse slov. dijaštvo in tudi na pametne in poštene fante iz Vaših vrst ne storimo. Torej caveant consules ! LISTNICA UREDNIŠTVA. S pričujočo številko sklepamo tretji letnik našega lista. Oni, ki so nam ob rojstvu in pozneje prorokovali, da se list ne bo vzdržal dolgo, so se pač zmotili. Z najboljšimi nadami v bodočnost in navdušenjem za vzvišeni namen, kojemu služimo, duševno osamosvojitev in regeneracijo slovenske mladine, predvsem slovenskega srednje- in visokošolskega dijaštva, nastopamo četrti letnik. Nasprotnikov se ne bojimo. Mladi smo in zaupamo v svoje sile. Onim pa, ki so nas v naših stremljenjih podpirali, izrekamo svojo iskreno zahvalo, nadejajoč se, da ostanejo listu i v nadalje zvesti prijatelji, bodisi kot sotrudniki, bodisi kot naročniki, upamo pa tudi, da se njih število z novim letnikom znatno pomnoži. — Dopisnikom 1. L., M. K., A. K., J. B. in A. M.: Vaše prispevke porabimo večinoma prihodnjič. Dr. K. v L.: Vaši želji ne moremo ustreči. Več pismeno. LISTNICA UPRAVNIŠTVA. Cenjene poverjenike našega lista tem potom najuljudneje prosimo, da poberejo in upošljejo zaostalo naročnino še pred 1. aprilom. Obenem se obračamo do njih in vseh prijateljev našega lista s prošnjo, da nam pošljejo še pred 20. marcem natančni imenik (ime, priimek, stan, naslov) vseh onih oseb, ki se naročajo, oziroma bi se naročili na novi letnik. <^<5S»«S£><32»<22*