Za poduk in kratek čas. 1) v a s 1 e p c a. (Iz franeoskega.) Nasproti palači francoskega kralja Filipa II. Lepega (1285—1314) prosila sta revna slepca, sedeča pri cerkvenih vratih, mimogredoče milodarov. Bila sta jako zgovorna ter sta se čestokrat pogovarjala o takratnih dogodkih. (iovorilo se je tudi o vojni ekspediciji, ki jo je kralj pripravljal proti llanderskim mestom, katera je hotel zl-u*Itl g gVoj;m kraljestvoM. .leden od beračev odloči se za kralja; »Kdo pač naj dvomi«, pravi, »da se bo Filip vrnil kot zmagovalec?« Drugi pa pristavi: »Tem bolje, ako se kralj vrne kot zmagovalec. Vsaka zmaga pa je odvisna od Boga, kajti Bog sam odločuje bojno srečo«. Zabavala sta se pri tem prepiru. Onega berača so imenovali ljudje kraljevega prvoboritelja, tega pa božjega. Nekdo je povedal kralju o tema slepcema; Filip pa je zapovedal speči dve pogači, kateri se naj njima pošljeta. Prva pogača odločena bila je beraču, ki je bil na kraljevi strani, ter je bila napolnjena znotraj s samimi zlati; dfuga pa je bila narejena iz mesa in iz drugih lepo dišečih prikuh. Božji boritelj, zadovoljen s svojo pogačo, šel je veselejšega obraza doinov, nego njegov tovariš, ki ni ovohal nobenega prijetnega duha pri svoji pogači. In ker ni občutil velike teže svoje pogače, prosil je tovariša, da menjata darove. Menjala sta ; Ijudstvo pa, ki je bilo o tem podučeno, bilo je veselo, da je Bog svojemu prvoborilcu pomagal do takšnega bogastva. C. Kdo ljnbi svojo domovino? Spisal Petar Zoričič. Sreča in blagoslanje naše domovine odvisno je edino od nas. Vsak narod teži za tem, da sam sebe osreči in povzdigne; in če tudi drugemu ravno kaj koristi, slori to samo. radi lastne koristi. Sreča naše domovine mora ledaj prihajati le iz naših rok. To nam naj bode vedno pred očmi. Da pa dosežemo ta vzvišeni cilj, treba nam je medsobne bratske ljubezni, sloge in neumorne delavnosti. Človek, ki iz vsega grla kriči: «Jaz ljubiin svojo dojnovino«, ali poleg tega celi dan pase lenobo, doniovini več škoduje, nego koristi. Knietje in rokodelci ik;katerih narodov so bogati ljudje in zakaj? Edino zato, ker so niarljivi in se ne strašijo truda. Njihova domovina je po njih sreena, oni pa po nji. 0 teh Ijudeh se pac lahko reče po pravici, da Ijubijo svojo dmnovino. J>-Marljiv človek je redkokedaj Inidoben in napačen — lenuh pa malokateri dober; on ne misli na drugo, nego na hudobije, a časa tat Iahko zabrede v greh, ne vedbč, kako naj porabi dnove; lako pa skoduje sebi, svojeinu bližnjemu in domovini. ¦^.jhenoba je začetnica vseh pregreh, pravi pregovor, in . jo živa resnica. Lenuh ne spoštuje Boga, ker noče -.ateli m zaioiuu*:-»».% o.~. -a-~. ,^^n;v, trm,-ii katere mu je dal Bog, svojemu bližnjemu pa je samo v izpodtiko: tedaj ne ljubi niti njega, a še manje svojo domovino, katera zahteva od svojega uda, da njej služi s svojimi močmi in njej koristi. On prelamlja tudi postave, ker vsled svoje lenobe zabrede v raznovrstne pregrehe in ne spoštuje niti vero-zakonskih obredov, niti svetnih in duhovnih oblastev. Tako pa krši zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega in škoduje svojemu narodu, polem pa skupnej sreči svojih sotneščanov, največ pa samemu sebi. . Ljubimo zato Boga nad vse, ljubimo svojega bližnjega, kakor samega sebe, Ijubimo svojo domovino, kakor svojo najdražjo dodšeino; spoštujmo vero, držinio se natanko zakonov, bodimo pokorni oblastvora, pa smo izpolnili krSeanske dolžnosti. 1'oslovenil Ciriljev. Smešnica. Oee pretcpaje svojega nepokornega sinka, reče: »Misliš, da ini prelepanje veselje dela?« — >Oče, meni tudi ne!»