Mirko Rupel
KAKO JE ZUPANČIČ SAM SEBE POPRAVLJAL 
Oton Zupančič je dosihdob največji mojster slovenskega jezika. Pot do mojstrstva ni bila lahka, a Župančič se je temeljito učil ter napredoval od knjige do knjige. Ker se je napredka dobro zavedal, je razumljivo, da bi bil na stara leta rad popravil prve prevode Shakespeara ter »približal izraz svojemii sedanjemu jezikovnemu znanju, da bi bil dal čim popolneje in čim več Shakespeara Slovencem in z njim nekako oblikovan slovenski jezik« (Ljudska pravica, 22. januarja 1948).
Podrobna analiza Župančičevega jezika od prve do zadnje objave bj gotovo pokazala zanimiv razvoj. Preprosteje nas vsaj delno poučijo o tem razvoju dela, ki jim je pesnik sam pripravil drugo izdajo. Tu je seveda treba ločiti pesnitve od proze in pri tej spet prevodno prozo od izvirne. Pri pesnitvah so namreč popravke lahko povzročili tudi drugi, ne samo jezikovni oziri, pri-prevodih pa ozir na izvirnik. Zato utegne biti za naš namen izvirna proza še najbolj poučna, pa sem primerjal
76
sestavke v IV. zvezku Del Otona Župančiča s prvimi objavami. Ta zvezek, izšel 1938, vsebuje članke, govore, ocene in eseje, ki so izhajali od leta 1900 do 1932, torej nekako od takrat naprej, ko je Župančič začel objavljati svoje pesniške zbirke. Dela Otona Župančiča je uredil Josip Vidmar, vendar pravi opomba v IV. zvezku na str. 195: »Za našo izdajo je O. Župančič mestoma popravil prvotno obliko.« Sam sem pred izidom IV. zvezka videl tiskarske korekture in v njih z Zupančičevo roko vnesene popravke.
Tu najprej nekaj stvari, ki jih današnja raba odklanja kot napake (pred pomišljajem navajam obliko v prvi objavi —¦ za pomišljajem Župančičev popravek in stran v IV. zvezku Del): potom pravljic — po pravljicah (23); noben d r u g i — noben drug (35); do čim-— medtem ko (25, 30, 60), dočim — ko (106); odgovarja — ustreza (12), odgovarjal — ustrezal (105), odgovarjaj zahtevam — ustrezaj zahtevam (157), odgovarjajočega — u s t r e z a j o č e g a (101) ; par črt — nekaj črt (13), par imen — nekaj imen (38), par misli — nekoliko misli (72), par stoletij— nekaj stoletij (90), par let—^nekaj let (111), par mladih kostanjev — nekaj mladih kostanjev (153), par ljudem — peščici ljudi <109), s par potezami — z nekoliko potezami (139); ostalo pa je p a r let (131); za merodajnega sodnika — za odločilnega sodnika (103), merodajna — odločilna (104); govorim o onih notranjih glasovih, pojočih v tajni, a mogočni govorici — govorim o tistih notranjih glasovih...; eden jezik — en jezik (111); isto-vredne — enakovredne (36); zveza pesnika s prirodo — pesnikova zveza s prirodo (9); z najizobraženejšimi ljudmi (108) — z najbolj izobraženimi ljudmi (108).
Popravljeno je: v celi knjigi — v vsej knjigi (110), celega sveta -r- visega sveta (31), dasi se v takih zvezah tudi cel da zagovarjati. Pravopis sicer dovoljuje enostavno, Zupančič pa je prav storil, da je popravil v preprosto (63). Tako je popravil še več izrazov, ki jih SP posebej ne obsoja: kar naenkrat — kar nenadoma (106), naenkrat — mahoma (108); to bi bilo deloma odpustno —¦ to bi bilo nekoliko odpustljivo (33), deloma pokvarjeno — kolikor toliko pokvarjeno (109); v tem o z ir u — v tem pogledu (34); ali bi ne bilo na mestu — ali bi ne bilo primerno (33); mestoma — tu pa tam (25); kajti—• z a k a j (16), vendar je štajerski podredni veznik kajti, ki je v knjižnem jeziku postal priredni veznik, pri Zupančiču dostikrat ostal.
Pri tujkah bera ni bila velika, vendar dovolj značilna: h armo-nuje — se sklada 13); mnogo gostobesednega frazerstva — mnogo go s tob e s ednos t i (30); do markantnega viška — do znamenitega viška (38); iz kurijoznosti — iz radovednosti (103); niso ustvarile umetnine, ki bi jo smeli postaviti kot vreden pendant poleg Prešerna — ... kot enakovredno poleg Prešernove. PravUno je Župančič popravil ženijev — genijev (112), ženijalen — genij alen (143), ženijalni — genijalni (41); danes pišemo genialen.
77
Odpravil je besedni red: pridevnik + svojilni zaimek, ki ga še danes pogostoma srečujemo, a je kaj nenaraven: največjinaš lirik — naš največji lirik (14), nepokvarjeni naš rod — naš nepokvarjeni rod (51), dosedanji njih ocenjevalci — njih dosedanji ocenjevalci (23); v prvih svojih besedah — v svojih prvih besedah (138); sem gre še: skepsa njegova ga zapusti — skepsa ga zapusti (11). Tudi naslednji popravek se tiče besednega reda: tako da pišejo pogostoma naši ljudje slog... — tako da pogostoma pišejo... (98). Izognil se je trpniku: naš pesniški jezik, rabljen od nespretnih epigonov — naš pesniški jezik v rokah nespretnih epigonov (7). Upošteval je, da pomeni o d pri trpniku vzrok in da izraža sredstvo predlog s (z): obljudena od ljudi — natlačena z ljudmi (16). Čeprav je zveza gnan od burje pravilna, pa je le spremenil: se ne da več slepo gnati od burje — se ne da več slepo gnati burji (10). Poučni so popravki: z barvastimi besedami — z barvitimi besedami (109); ljubavni melodram ..., ki se nazadnje točno uresniči — ... ki se nazadnje srečno zaključi (140); so si trli glavo — so si belili glavo (120); pečat vtisniti — pečat udariti (23); prav tako: preproge... od drage tkanine — preproge... iz drage tkanine (172); součencem v zabavo — součencem z a zabavo (34); vede d o trme — vede v trmo (102).
Posebno zanimivi so popravki, ki se tičejo nepotrebnih slovenskih, največ srbskohrvatskih izposojenk: jedva — komaj (153); saj jih pozna itak na izust — saj jih zna na izust (40); baš — prav (36, 61, 75), baš — ravno (76), baš okusen — posebno okusen (40); ni baš preslabo — ni p,renap.ačno (159); ostal pa je baš na str. 159; vsled — zaradi (39, 58); vsled pritiska — pod pritiskom (99); radi — zaradi (154, 161), radi česa — zakaj (103); nego — temveč (100, 119, 134, 175); ostal pa je nego na str. 73, 91 itd.); daleko — daleč (29); ga spominja vitkega stasa deklet —• ga spominja vitke dekliške postave (8); iz velikega neizčrpnega zaklada majke prirode—...matere prirode (105); bo-jami — barvami (12); protivnik — nasprotnik (127); v eni točki pa so si edini vsi — v enem pa so si edini vsi (107); v tem slučaju — v tem primeru (26, 100, 106), kakor je hotel slučaj — kakor je naneslo (31); v prilog — v korist (33); smotrov — hotenja (76); kist — čopič (156); na str. 154 pa so ostali kisti; neodoljiv nagon — nepremagljiv nagon (120, 121); neumesten — neprimeren (37); sledeče — tole (127); in smelo trdim — in smem trditi (108); oči vidno — očito (58, 132); vse delo mu je osredotočeno na poglabljanje — gre rnu le še za poglabljanje; da smatra on vse svoje pesnitve za istovredne — da so njemu vse njegove pesnitve enakovredne (36); smatra — ima (36), je smatral — je imel (81), da se bomo smatrali za... — da se bomo imeli za... (190); odstavila — pustila (39); nedostaje — manjka (144, 146); produšev-Ijen — preduševljen (87); na str. 105 pa je ostalo pr oduševljenje; po vsej  priliki — po vsej  podobi (48, 68, 180).
78
Zbral sem skoraj vse popravke, pa je treba reči, da niso posebno številni. Tudi nedoslednosti so vmes, zakaj nekateri izrazi so le ponekod popravljeni, drugod pa so ostali, kakršni so bili v prvi objavi. Kakor kažejo navedeni zgledi, gre največkrat za izboljšanje zgolj posameznih besed. Vemo pa, da je bil Župančič velik mojster ne samo v izbiri besed, temveč v vsem načinu izražanja. Sam je izrecno poudaril, da ni dovolj beseda in termin, da je marveč važen »duh jezika, ki se ne skriva v besedi, temveč v skladnji in v reklih«. Zdi se mi, da bi büo popravkov več, ko bi bil Župančič izdajo sam prirejeval. Skoraj bi dejal — morda se motim — da je pesnik popravil svojo prozo za IV. zvezek Del šele na tiskarskih popravnih polah, na teh pa iz obzirnosti do tiskarne in stavca lahko spremeniš posameznost, teže pa rekla in stavke. Bodi kakor koli že, vse spremembe, tudi najriianjše, so kaj značilne za Župančiča, hkrati pa vsaj nekoliko osvetljujejo razvoj našega knjižnega jezika v zadnjem pol stoletju. Če se bo komu čudno zdelo, da je Župančič sploh mogel napisati n. pr. besedo potom ali vsled, pa naj pomisli, da je to bilo pred petdesetimi in več leti, ko so bile te in še mnogo hujše spake kaj navadne v slovenskem pisanju.
To je samo droben prispevek o Zupančičevi skrbi za jezik. Njegova izvirna proza v IV. in V. zvezku Del bi zaslužila posebno jezikovno študijo in prav tako njegovi prevodi: potem šele bi se videlo, kako je omikal in olikal našo besedo in kolikšen jezikovni zaklad nam je zapustil.