SLOVENSKI
UČITELJ.
Mo »Učiteljskega društva za slovenski Štajer."
r.—^
Uhaja 6. in 20. vaakotfa meseca na coli lil Za osnanlla so plačuje od n&vudne ver-poli in velja za celo leto 3 pid., za pol I stice, če se natisne enkrat, 10 kr., dvakrat leta 1 gld. 00 kr.	III	14 kr., trikrat 18 kr.
Štev. 23. V Mariboru 5. decembra 1877. Letnik V.
Naš namen in cilj, naš trud in delovanje, naši vspehi in nevspehi.
(Dalje.)
Poleg Slomšeka in /,a njim se je za napredek slovenskega šolstva najbolj trudil g. Andrej Praprotnik. On je bil že sodelavec pervega slovenskega šolskega lista, „Solskega prijatelja". Pozneje je pomagal uredovati sedanje čitanke slovenske, izdal je več spisov za mladino (n. pr. nDarek pridni mladosti-1'), šolske pesmice. Od njega smo dobili edino slovensko spisje in on je izdal pervo „slovensko slovnico" za naše šole. Naj-veeje zasluge pa ima kot urednik »Učiteljskega Tovariša" in kot voditelj slovenskega Šolstva od leta 1860. —1873. leta, t. j. kot večletni predsednik kranjskega (pozneje slovenskega) društva naroduih učiteljev, v katerem je bila zbrana vsa inteligenca slovenskega ljudskega učitelistva. Temu možu je bilo izročeno tudi sestavljenjc »Tretjega berila", menda že pred kacimi 7 leti. Da to željno pričakovano delo ni še prišlo na dan, temu je kriv sedauji, razvitku sloveuskega šolstva neprijazni veter, tedaj g. Praprotnik in gg. Tomšič in Močnik gotovo no. (Poslednja dva sta mu namreč pri sestavljenji 3. berilo pomagala.) Osoda 3. slovenske čitanke je sicer znana, vendar ne bo škodovalo, ako to zadevo še enkrat objavimo, da bodo tudi naši potomci, čitajoči te verste, znali, s katerimi zaprekami smo se morali boriti. 6. Praprotniku je bilo naučno miuisterstvo samo naročilo, izdelati omenjeno čitanko, katera je bila v nekaterih (3— 4 letih) tudi doveršcna. V pregled pa je prišel rokopis znanim sovražnikom našim in odpadnikom od naše zastave v Ljubljani, kateri so marljivo delo najboljših slovenskih učiteljev neusmiljeno kritikovali. Oni so celč besedo „po Slovenskem" mogočno preČertali, rekoč, da mje kronovine, katera bi se tako zvala. Vernjeui rokopis
23
je poterpežljivi g. Praprotnik z nova pregledal in morda v nečem vstregel ostrim kritikovalcem nadjavši se konečno vendar le odobrenja. Take popravljeni rokopis se izroči pa zopet v pregled možem, kateri nimajo niti ljubezni do naših knjig niti toliko zmožnosti v tej strogi, nego g. pisatelj sam. A rokopis 3. berila je bil zopet zaveržen. G. Praprotnik se bode sedaj težko brezvpešnega dela lotil, a kdo drugi menda tudi ne. Slovenski učitelji in slovenski šolski otroci bodo torej čakati in čakati morali kervavo potrebnega 3. berila. Menda pa hočejo na dotičuem mestu, da bi učitelji v slovenske šole nemške čitanke vpeljali? (Gotovo da, vsaj se je bil g. Končnik pri celjski konferenci tako izjavil. Ur.) Čudno je tudi to, da se je bil rokopis Miklošič-evega Abecednika izročil v pregled učiteljicam c. kr. vadnice v Ljubljani, katere so tudi bile svojo sodbo o njem izrekle, a ga zopet malo pohvalile, da si je bilo delo šlo prej skozi roke najboljših slovenskih pedagogov in pisateljev (n. pr-Tomšič, Levstik). G. Miklošič je delo zopet predelal. No, morebiti vendar dobimo to njegovo delo, vsaj obljubljeno je nam. Sicer pa no damo dosta za te obljube. Na književnem polju so se torej slovenski učitelji že od nekdaj mnogo trudili. Slovenski učitelji, namreč nekateri ljubljanski, so pomagali tudi sestavljati boljše nemške slovnice, katere zdaj rabimo, z eno besedo , le slovenski učitelji so spisali šolske knjige, katere je izdala sl. vlada, in katere se rabijo po slovenskih šolah. Kakošuo hvalo ti sedaj zavživajo za ta svoj trud, to je znano. Ali so se pa morda slovenski učitelji uperli bili kdaj zoper postave, zoper sl. vlado? O, nikdar ne! Velika večina je bila marveč z veseljem pozdravila nove šolske postave, in obetala, da hoče sl. vladi z vsemi močmi pomagati, da se one tudi izpeljejo na korist naše širje domovine avstrijske in zlasti pa na dobro naše ožje domovine slovenske. Slovenski učitelji so pa — seveda — pričakovali, da se bodo postave izpeljevale v onem duhu, po katerem bi koristile vsem narodom enako, torej tudi slovenskemu. V tem smislu je dolgo časa več slovenskih časopisov pisalo, v tem duhu se je govorilo pri vseh skupščinah slovenskih učiteljev. Že perva leta nove šolske dobe potezal se je „Učiteljski Tovariš1' za nove šolske postave, a večji meri pa še „Sloveuski narod", kar ni bilo po volji konservativnim Slovencem.
Se v večji meri 'se je za napredek slovenskega šolstva na podlagi novih šolskih postav potegoval »Slovenski učitelj", ki je ravno iz tega namena svoje delovanje pričel. Bilo je to tedanjim vladnim možem čisto po volji. „Slovcnski učiteij" je bil takrat celč pohvaljen po vladnih časopisih, n. pr. od »Grazer Zeitung". Toda prišli so drugi časi. Kako so prišli in zakaj so prišli, to bodemo kmalu razjasnili. Slovenski učitelji so se bili poprijeli novih šolskih postav, a deržali se starih veljavnih načel skušeuih pedagogov. »Materinski jezik mora
biti podlaga vsemu podu ku“, tega načela so se hoteli oni tudi v novi šolski dobi deržati. Opirali so se pri tem na nat urn o pravo vsakega naroda, na pedagogičua načela, na §. 19 osnovnih deržavnih postav avstrijskih in na nove šolske postave, katere se v nobenem § ne izražujejo zoper narodnostne principe, dasi-ravno jih tudi nobeden § posebno v hrambo ne jemlje. Na podlagi teh pravic so se slovenski učitelji z veseljem poprijeli novega dela, namreč izpeljevanja novih šolskih postav. Pri tem jih je tudi to veselilo, da so imeli upanje priti do do s ta boljšega materijalnega stanja in do večje svobode in neodvisnosti. Toda vse te nade so slovenskim učiteljem (nemškim ne tako) po večjem po vodi splavale, kar hočemo vse po malem razložiti, ker človek ne sme preveč hitim z resnico na dan, kajti „resnica v oči bode.“ Ozrimo se torej na naše delovanje za napredek šolstva na narodni podlagi. V tej zadevi je bil naš trud v tem, da prepričamo učitelje o koristi čisto narodne šole za slovensko ljudstvo. Kazali smo slovenskim učiteljem in šolskim možjem, da imajo vsi. narodi svoje pervotne (ljudske, narodne) šole osnovane na podlagi svojega jezika, da naj tudi mi Slovenci jih posnemamo in odpravljamo ovire, katere se še tem prizadevanjem stavijo, ker je le narodni jezik, materinski jezik otrok najboljše sredstvo, po katerem se more mladino vspošno podu-čevati in odgojevati.
Iz tega namena smo bili vedno zoper to, da bi bila nemščina učni jezik v slovenskih šolah. Zoper to namčro so se borili učitelji pri muogih konferencah in skupščinah, seveda le z malim vspehoin, ker je odločeval na pravica v drugih rokah. Zoper nemščino kot predmet v večrazrednih šolah nismo pa nikdar bili in ne bomo, ako se temu predmetu ue bode preveliko število ur dovoljevalo, n. pr. več kakor slovenščini, kar se je že zgodilo na nekaterih šolah. — Mi smo namreč na to delovali, da se vsi predmeti narodne šolč učč v slovenščini, v materinščini naši; zato smo pa tudi nastajali, da dobe učitelji in učenci knjige slovenske s temi predmeti v roke. Nadjali smo se pri tem podvzetji gotove pomoči na merodajnem mestu. Da je to drugače prišlo, tega mi nismo krivi.
Za naše boljše materijaluo stanje* dosegli smo sicer nekaj, vendar se pa nič posebno pohvaliti ne moremo, ker si ravno le vsakdanji kruh služimo. Pri tem vsakdanjem kruhu pa tudi ostanemo nekaj let, tega smo si svesti. Materijalno vprašanje avstrijskega učiteljstva bode torej mirovalo nekoliko časa. Prepirali se bodemo k večjemu o tem, ali imamo postavnih pravic do petletnih doklad, ali imajo te pravice samo nekateri učitelji ali vsi, ali se pri podeljevanji petletnic ima ozirati še na česa druzega nego ua vspebe učiteljeve v šoli in v obče na spoluje-vanje njegovih dolžnosti ali pa ua druge privatne reči. Na kaj
23*
se ima ozirati pri vpokojevanji učiteljev, to vprašanje bode tudi dobro pretresovati, kajti čuti je v tem obziru več pritožeb.
(Konec prih.)
Jurij Torinek.
(Životopisna čertica.)
Slaven vojskovodja, ki nij druzega kot vojskovodja, je le neznaten Človek. Kdor pa Človeštvo v otrokih ljubi in se za njih rast in duševno odgojo daruje, ta je velik mož. Njegovo ime je v nebesih zapisano in angelji božji ga sč štovanjem imenujejo. Le-te J. Sailer-jeve besede prišle so mi v spornim, ko sem 9. nov. t. 1. stal na grobu moža, ki se je več kot pol stoletja trudil za človeštvo, ki je vso svojo duševno in telesno jakost daroval v prid in blagor svoje občine, svojega premilega slovenskega naroda, ki je bil štovan od svojih sostanovnikov in kot oče od svoje občine ljubljen, starine vseh slovensko-štajer-skih učiteljev Jurij Torinek a, učitelja v št. Martinu v rožnem dolu pri Celji. Istina, mož, ki celo svoje življenje dela za eno veliko idejo, za odgojitev in blaženje človeštva, ki tej ideji vkljub vsem zaprekam zvest ostane, zasluži zahvalo in občudovanje vseh.
Celo njegovo delovanje d& se narbolje iz njegovega živo-topisa razvideti, za kar poskusim prijaznim čitateljem tega lista v kratkih potezih ovo razviditi.
Jurij Torinek rodil se je 17. aprila 1790 v št. Martinu v šaleškej dolini (Velenje) kot sin vbogih kmetskih staršev. Služil je začetkoma v domačej župniji za pastirja. Kot bistroumen in ukaželjen deček začel se je na paši iz Abecednika čitati in pisati učiti. V tem se nekoliko izurivši in vže nekoliko dorasel postane cerkovnik v Razborih. Toda vže 1. 1817 najdemo ga kot cerkovnika v št. Martinu v rožnem dolu, kjer je v istem leti začel privatno šolo. Da bi se bolj izobražil ter svojo privatno šolo v javno povzdigniti zamogel, bodil je na prigovarjanje tedajšujega šmartinskega župnika Mih. Weissa vsak teden parkrati na celjsko realko, ki je ob enim i za učiteljišče služila. Tako se vseh za tedanjega učitelja potrebnih strokah izučivši, postal je farni organist iu kmalo potem doživel je radost, da se je njegova privatna šola povzdignila v javno učilnico in ka je on kot u t e m e 1 j i t elj šmar-tinške šole s dekretom od 1. novembra 1821 bil imenovan za pervega učitelja Šmartinskega.
Zraven veselja, kojega je videvši svojo šolo povzdignjeno, vžival, moral je pa seveda i m&rsikojo grenko požreti, marsi-kojo neprijetnost doživeti, kakor vže to na novo osnovanih šolih drugače mogoče nij. Vendar ker mu je v sercu prava ljubezen
do zapuščenega ljudstva klila, prebil je vse te bridkosti s prepričanjem, da le tisti svoje doseže, v kojega srcu ogenj prave ljubezni k učiteljskemu stanu plamti. Istina, kako bi p&č bil vse zapreke premagal, ko ne bi bil znotranjega nagona, veselja in ljubezni do svojega poklica imel.
Po srečno prestanih šolskih porodniških boleznih, zamogel se je stoperv svojega delovanja veseliti. Ko si je vže 1. 1817 tudi sopotnico za življenje izbral, živel je mirno in zadovoljno, svest si, ka spolnjuje svoje dolžnosti in da kdor močvirje izsn-ševa in velike ceste gradi stori veliko, kdor pa za odgojo človeštva skerbi, ta stori še več.
Tako mu je med vednira trudom, mešanim z marsikojo radostno urico, hitro minol čas in 1. 1867 je sč svojo še sedaj živečo zvesto soprugo obhajal zlato poroko. Čisto veselje si bral veselima starcema iz obraza vidovša, da sta vkljub mnogim nezgodom srečno dočakala ovi vseli dan. Bil je pa to tudi veseli dan vseh faranov, videti svojega častitega in ljubljenega učitelja to srečo dospeti.
Doživel je starec še leto 1869 in stem izišlo nove šolske postave, koje so mu preeej preglavice in skerbij pouzročile. One in velika starost napeljale so ga 1. 1874 za častno zasluženi pokoj poprositi. Prošnja se je uslišala in Njih Veličanstvo presvitli cesar ga je za njegove zasluge in vspešno delovanje z zlatim križcem s krono odlikoval.
Z lehkim sercom in mirno vestjo užival je zasluženi pokoj in pač redka prikazen! videl je vso od njega zasejano seme kliti, cveteti in zoreti. S ponosom je lehko omenil, da skoro cela župnija od najstarejšega začeuši, se ima vse nauke le njemu zahvaliti; on je bil luč in sol svoje občine.
Mirno in lehko čakal je bele, neusmiljene žene, smrti, tudi kot družbinski oče; kajti vse tri svoje otroke je dobro preskerbel. Najstarejši (če se ne motim sedaj 58 let stari) sin Karl poprijel se je njegovega stanu in je sedaj nadučitelj v Prevalih na Koroškem in ob enim c. k. okrajni nadzornik pliberškoga in veli-kovškega okraja. Drugemu sinu Maksu zapustil je svoje posestvo in hčerko omožil je dobremu, pridnemu možu. Tako vse lepo preskerbevši in uredivši, zaspal je 7. nov. t. 1. po kratkej komaj tridnevnej bolezni mirno v gospodu.
Komaj se je raznesla žalostna vest, da Torineka nij več med živimi, obšla je žalost vse njegove faimane in znance. Ta je žaloval za njim kot svojim učiteljem, uni za svojim dobrotnikom, ta za svojim zvestim svetovalcem, uni za svojim dragim kolegom. Skratka! nij je menda osebe v celej župniji, koja bi se mu ne imela česa zahvaliti.
Kako priljubljen in češčen pa je ranjki bil, videlo se je na dan njegovega pogreba. Ogromno število ljudij, privrelo je od daleč in blizo svojemu ljubljencu zadnjo čast izkazati. In vkljub
temu, da je 9. nov. šolski dau, znišlo se je tudi osem učiteljev, ki so Zapeli blagemu tovarišu žalostno popotnico ter tako vzeli slovo od moža, kojega serce je vedno v zvestej ljubezni do njih gorelo. Žalostno stalo je ljudstvo okolo gomile svojega odgo-jitelja in ko je še celo g. Žohar, šmartinski župnik, v svojej od gostili solz cesto preterganej lepej nagrobnici opomnil množico velikih zaslug, koje si je dragi raujei v svojim skoro 621etuim delovanju pri tej župniji pridobil, tedaj vsule so se tudi iz marsikojega očesa okolo stoječih gorke solze ter tako pričale, da je z raujcim zgubil drago osebo.
O njegovem poduku in ravnanji v učilnici nimamo druzcga poročati, kot da je odgojeval svoje odgojepčke s čutom in no samo z besedami, ravnajo se po besedih Goethejevega Fausta:
„Wonn ihr’s nicht fUhlt, ilir wordot’s nicht erjagen —
Nie werdet ihr Ilerz zu Herzon schaffen,
Wenn cs cuch nicht vom Ilerzon golit!"
Njegovo geslo je bilo: „Živimo za otroke!" To svoje geslo je zvesto spolnjeval.
Naj bi pri tem prav veliko vnetih in zvestih posnemovalcev našel, kajti Če ne bo pomaujkovalo pravih odgojiteljev, tudi prave odgoje pogrešali ne bodemo.
Delajmo, da prisije našemu milemu narodu „prihodnjesti svitlejša zarja11, tudi mi v njegovem smislu naprej:
Z Bogom, serčnostjo in poterpežljivostjo!
Tone Biezovnik.
„Na Slovenskem dom je moj!“
(Poskus mcmoriranja.)
Moj prijatelj je uže v lanskem „Slov. Učit." pokazal, kako se naj pesni memorirajo; jn sicer z Vodnikovo pesnijo: „Na moje rojake". Tudi je kratko omenil korist na pamet učenja, kar je itak vsakemu učitelju dovolj znano. Tukaj Vam podajam jaz, dragi naroduo-slovenski učitelji, drugo pesen: „Kje dom je moj", katera mi se tudi posebno pripravna zdi, buditi in gojiti čem večjo ljubezen do Slovencev, do slovenske domovine in do mile materinščine pri izročenej nam ljubej mladeži. Razve tega se lahko in lopo pojo poleg napeva od Fr. Skraupa (v B-dur, v prilogi „Učitelskč Listy", čislo 4. v Brno 1877.)
Kje dom je moj ?
1.	Kje dom jo moj V	2.	Kje dom je moj?
Sava tečo po ravninah,	No poznaš — li v zemlji mil'
Drava dore po pečinah;	Slavskih sinov hrabrih v sili?
Glej! povsod spomladni cvet,	Bister um, dušic krotkost
Zemeljski raj na pogled.	Ste med druzmi njih lastnost.
In to je slovenska zomlja,	To pa je slovenski narod.
Na Slovenskem dom je.moji	Med Slovenci dom jo moj?
3.	Kje dem je moj?
Tiim kjer Soča v blagem kraju Vije so — podobnem raju; Tam kjer žlahtne trtice Venčajo goričice.
In to je slovenska krajna Na Slovenskem dom je moj!
5.	Kje dom je moj?
GorStan, Primorje, Krajna,
Ž njimi Štajerzemlja sjajna Dom rodil so slavskcga Dom rodu junaškega.
In to je Slovenija mila, Med Slovenci dom je moj!
4.	Kje dom je moj?
V sinjega morja zerkalu — Čudapolnem ogledalu —
Se primorski kraj blišči Z brežčiki prijaznimi.
To pa je slovenska zemlja, Na Slovenskem dom je moj!
6.	Kje dom jo moj?
Iz orjaškega Triglava Gleda doli mati Slava, Sinke kliče in budi K delu, slogi, srčnosti;
Duh slovenski zopet veje,
Na Slovenskem dom je moj!
(Pirnat.)
Danes se bodemo učili neke posebno lepe pesni. Ko so ie dobro na pamet naučimo, potem jo bodemo tudi prepevali. Naslov ji je: Kje dom je moj? Povejte mi, kar misli kateri '*mej vas, kje je naš dom. — Nekateri bodo imenovali ves, drugi faro itd. Kje pa je nas vseli dom? Kedo ve? V šoli, v katerej je učitelj narodno zavest pri učencih uže od konca vzbujal i gojil, bodo gotovo dobil odgovor: Naš dom je na Slovencem! Čemu pa ne rečemo: naš dom je na Nemškem, Magjar-Ccm ali Italijanskem? Ker smo rojeni Slovenci, ker so naši biditelji itd. tudi Slovenci. Bi-li lepo bilo od nas, če bi Nemško 'a svoj dom imeli? Zakaj ne? Kaj bi nam Nemec odgovoril, Jo bi ga vprašali za dom? Nemec bi rekel: moj dom je na ‘nemškem. Ako bi pa Nemec (doma od Nemškega) rekel: moj Jotu je na Slovenskem, kaj bi mi o takem Nemcu mislili? Če tedaj mi Slovenci rekli: naš dom je na Nemškem, kako bi Cs pametni Nemci imenovali? Rekli bi nam, da ne govorimo 'anietno. Hočemo-Ii za pametne ljudi veljati, kako moramo reči? ^tš dom je na Slovenskem! Tako je prav. Recimo še enkrat N kar nas je, prav glasno: Naš dom je na Slovenskem! v Zdaj pa pazite, kako so neki pridni slovenski učenci in učenki Ogovarjali svojemu učitelju, ko jih je vprašal za njih dom.
.	1.	Pervi Radoslav je rekel: „Kje.................pečinah41; —
teče Sava? Zakaj pravimo „po ravninah?11 Katere dežele 55 Bava glavna reka? (Težka vprašanja mora učitelj sam od-rvoriti. Učenci, ki so pa v zernljepisju uže nekaj napredovali, No jih odgovarjali sami). Deželo kranjske. Kaki jezik govori Nnjsko ljudstvo? Slovenski. Soji tedaj Kranjci naši rojaki? | av Kranjskem jo dom Slovencev, čemu velimo: Drava teče po Ninah? Tudi zamoremo reči: Drava teče mej gorami. Drava ,N po Koroški in Štajerski (natančneje reči spadajo v zemlje-N zato jih tukaj opuščam). Kako je v teh slovenskih krajih, katerih tečete reki Sava in Drava? Radoslav nam odgovarja: J 'ej! .... pogled.11 Povsod je spomladni cvet — povsod vse Ve,e in zeleni, kakor spomladi. Čemu je vse podobno? Zemelj-
skemu raju — neizmerno lepo je vse kakor v raju. Čegava je ta povsod cvetoča, zemeljskemu raju podobna zemlja? In to
...........moj!“	Recimo vsi: „In . . . . Ponovimo od konca, kar
je Radoslav govoril. (To treba tako dolgo ponavljati pojedine6 in skupej, dokler vsi učenci 1. kitico na pamet znajo. Baš tako se ravna pri vseh sledečih kiticah. Zlasti pa je treba pazil' na pravilen in čist naglas).
2. Sedaj pa poslušajmo, kaj je Ljudmilka velela o Slo;
vencih. — „Kje v sili V“ — V zemlji mili — ljubi »1'
dragi. Je-li Ljudmilka ljubila svoj dom ? D&. Kako je imenovale svoj slovenski dom? Zemlja mila. „Slavskih sinov" — slovenski!' sinov. Kaj je Ljudmilka velela o slovenskih sinih? Rekla jej Slavski ali slovenski siui so nhrabri v sili". Hrabri — serču'|
— pogumni, ki se sovražnika ne vstrašijo. Znatc-li mi kateri!1 posebno hrabrih slovenskih sinov imenovati ? Katere še drug6 lastnosti imajo slovenski sini? „Bister um" — lahko se vseg9 naučijo, učeni so. Tudi krotki — miroljubni so, svoje narodu6 sosede pustijo v miru. Katere še druge lastnosti imajo Slovenci Radi pevajo, gostoljubni so itd. — Kako se zovc narod, ki im® toliko lepih lastnostij ? „To moj!"
3. Milan je rekel: „Kje raju" ; Soča se vije — So2*
teče. Kje teče Soča? Na Goriškem, kjer tudi Slovenci živ6. Kaki je tam kraj? „BIagi kraj" — prijeten, lep, topel kraj, v katerem rodi različno južno sadje, kakor pomeranče itd. Koru" je ta kraj podoben? Kaj še druzega raste v tem kraju? „Žtabtue tertice", ki veučajo (— kinčajo) goričice (— vinograde) in da)®
izverstuo vino, „In to...............moj!" Katera je ta kraju®
Krajna •— kraj ali dom. Milau bi zamogel tudi reči: In to J6 italijanska ali laška krajna, ker na Laškem tudi žlahten 89 rodi. Zakaj tega ni storil? Ker je svoj slovenski dom ljub' Koga moramo mi posnemati? Milana. —
4. Učenka Vida je pela: „Kje prijaznimi." — „SioJ
morje" — plavo, modro morje, ker se nam vidi kakor da voda bila modra. Rečemo tudi: modro nebo. Zerkalo — zerc
— ogledalo. Kako je sin jega morja ogledalo ? Čudapolno. *f,j morski kraj — ker je pri morju uli poleg morja. Je-li t" kraj čudapoln ? Kateri je ta kraj, ki se čudapoluo v morsk6 ogledalu ali zercalu blišči? Poslušajmo Vido, kar pravi: v
D'
moj
sk®
5.	Neki drugi učenec Zorko, ki zlasti svojo slova«
domovino ljubi, prepeva: „Kje...............junaškega".
čegav dom so: Goratan ali Koroška, Primorje, Krajn® Kranjska in pa Štajer ali Štajerska;? Te zemlje so dom r0 slavskega — slovenskega. Zemlja sjajna — lepa, krasna ze®11 Kaki jo slavski ali slovenski rod? Slovenski rod — sloveus ljudstvo je junaški — serčni ali pogumni rod. Kedaj 80
izkazal posebno junaškega? V turških bojih itd. Kako pa Zorko omenjene 4 dežele skupej imenuje?
6.	Zadnji učenec Slavoljub prepeva: „Kje . . . . Slavau. Orjaški — visoki. Triglav je visoka gora na Kranjskem. Kako bi še lahko rekli, v katerej zemlji je ta gora? V slovenskej zemlji. Še drugače! Kateri ve? Mislite^na Zorka,"kako je on imenoval Kranjsko in še tri druge dežele?,*Tedaj Triglav je visoka gora na Slovenskem. Kedo gleda iz orjaškega Triglava? Mati Slava. Kaj pa veleva svojim slavskim sinom? K delu nas kliče in budi t. j. veleva nam, naj bi bili pridni, naj bi se pridno učili itd. K slogi nas kliče — veleva nam, naj bi bili složni, naj bi eden drugemu pomagali, ter se mej sebo ljubili kakor brati. Tudi želi, da bodemo serčni —jjjpogumni. Ak° hočemo, da nas bode Slava mati ljubila, česa nam treba storiti? Moramo slovenski jezik ljubiti. O katerem Slovencu znate, da je slovenščino zelo ljubil? Slomšek, o tem vam bodem pa prihodnjič mnogo lepega razlagal, zlasti jej pridne otroke neizmerno ljubil. — „Duh .... moj!“
Ko je učitelj kitico za kitico naučil otroke, potem jih naj po šest naprej pozove, ter imenuje: ti bodeš Radoslav itd. S obrazom obernjeni proti celemu razredu naj deklamujo vsak svojo kitico. To jim dela veselja, pa tudi pogumne jih stori.
Samo ob sebi se razume, da morajo biti vsi odgovori točni in celi; jaz sem jih zarad kratkosti opuščal. Tu in tam se še da mnogo dodati — kar pa bodi skerb narodnih učiteljev. Modremu jedno oko dosta !	—č.—
Rusko narodno šolstvo.
V treh poslednjih kujižicah „Žurnala Ministerstva Narodnega Prosveščenijau sc nahaja ministrovo poročilo o narodnem šolstvu 1. 1875 na Ruskem. Dovoljujem si navesti nektere točke iz toga poročila.
Koncem 1875. leta je bilo ua Ruskem 23.936 začetnih narodnih učilišč in 955.499 nčeucev in sicer 785.465 moškega in 170.465 ženskega spola. V	primeri	s poprejšnjim	letom	se
je pomnožilo število učilišč za	1547,	število učencev pa	za
35.549 in sicer mej dečki za 30.80), pri deklicah pa za 4783, V tem poročilu pa niso všteta učilišča Kavkaškega kraja, Fin-laudije iu srednje-azijskih oblastij kakor tudi ne selska luteranska nčitelišča pribaltijskih gubernijah.
Vzrok znatne razlike v pomnožmji števila mej učenci moškega spola se pa po poročilu	pojasnujo s tem, ker	tisti,	ki
začetne šole dobro dovršijo, pri	vojadh	lažje shajajo.
Ne gledč na občno pomnoženje učelišč in učencev vlada še vendar velikansko pomankanje v tem oziru, ker na 3216 prebivalcev pridne jeduo samo učilišče. V šolo hodijo otroci od
7.	do 14. leta. Če pa sostavljajo otroci te starosti, kakor računajo statistiki, 15% vsega prebivalstva, potem bi moralo ljudsko šolo na Ruskem obiskovati 11 Va milj- otrok, a v resnici jih obiskuje komaj dvanajsti del tega števila. Po zmernem računu pride jedno učelišče na 1000 prebivalcev in zatega del bi morala imeti Ruska s svojimi 77 milijoni prebivalci trikrat več učilišč nego do sedaj. Pravim po zmernem računu, ker v zapad-nej Evropi mora uže 500 prebivalcev svojo šolo imeti.
Število učencev v ruskih narodnih šolah izraženo v od-stotnej razmeri ki prebivalstvu znaša jedva okoli 1 -2%. Najbolj se obiskujejo šole v varšavskem okraju (2'4%), potem sledi moskovski in odeski okraj; st. petersburški in vilenski okraj ima četrto mesto, harkovski peto, kazanski in derptski šesto. Najbolj nevgodne razmere v tem oziru so pa v kijevs kem in orenburškem okraji, v izhodnej in posebno v zapadnej Sibirij (0-3%).
Po spolnej razliki je razmerao število učencev k prebivalstvu naslednje: izmej 38 miljonov moškega prebivalstva pride 1 učenec na 48 in izmej 39 milj. ženskega prebivalstva pride 1 učenka na 211. Mej za šolo vgodno mladino pride 1 deček na 7 in 1 deklica na 34. Po ten takem, obiskujejo deklice še petkrat slabeje šolo nego dečki.
Vsega skupaj se je izdala 1875. 1. za narodna učelišča 5,906.803 rublje in sicer '/s (okoli 738.350) za dvorazrodna učilišča. Počezno je stalo vsiko ■ dvorazredno učilišče 1547 r. in vsako jednorazredno 228 r. Primeroma s poprejšnjim letom se je za začetna učilišča izdala 779.325 r. in izmej teh rubljev jih pripada samo 200.000 na državno blagajno.
Počezna plača učiteljski na jednorazrednih šolah je bila 190 r. V odstotnej razmeri j* dobivalo okoli 23% učiteljev in učiteljic manj nego 100 r., 50% je dobivalo 100— 200 rub., 20% je dobivalo 200—300 m 8% ycč nego 300 rubljev.
V vsacem slučaji napreduje narodno šolstvo na Ruskem, akopram počasno. Zatega dalj si ne moremo v omenjenem pojasniti naslednjega zaključka: „Odtod sledi naravno, da je pod-učenje za večino učencev v naših šolah po krajnej meri brezkoristno in da ne more oio v nobenem slučaji vesti k vresni-čenju te visoke naloge, kitera je zapopadena v osnovanji narodnega šolstva4'. S—n.	»Sl.“
Risanje.
(Anton Leban - Mozirski.)
Mej predmete narodne šole spada tudi risanje. Ker budi risanje v otroku estetični čut in se otrok uči spoznavati, razločevati oblike velikosti itd., ker se mu bistri pogled|iu s tem vadi oko razločevati daljave in se s tem tudi goji čut do lepih oblik; ker se v otroku fantazija razvija, posredovajoč lepe lastnosti, kakor red, čistost itd., ker se dalje otrok vadi v vsako-jakih potezah in si s tem tudi lepo pisavo prisvoji — je ta predmet v šoli velike koristi.
Iz šole odhajajočim dečkom in deklicam, ki so se v risanji dobro vadili, prinaša toto znauje dober dobiček. Pervi postanejo n. pr. mizarji, krojači, in drugi rokodelci, druge £pak šivilje, in znauje risanja jim v rokodelstvu jako basni.
Baš na ta hasek je tedaj tudi treba v narodnej šoli ozir jemati. Nastane tedaj vprašanje, kako naj bode risanje v n&-roduej šoli?
Pedagogi so različnega mnenja. Nekojim bolj ugaja risanje s prosto roko, drugim z ravnalom, tretjim pak mešano.
Vsekako moramo mi oboje gojiti, kajti risanje ne budi samo lepočutje, ampak posreduje napredek v drugih predmetih, n. pr. ker pride z geometričnem oblikoslovjem v ožjo dotiko.
Ako je mogoče, naj bode učitelj sam dober risar. Pri kazalnem nauku v pervem razredu se temu predmetu vže temelj položi. Ko učitelj drugi razied uči, lahko prvi risa, to je nc-posredenj poduk.
V nase n&rodne šole so upeljani „Grandauerjevi“ zvezki, ker ti najbolj ustrezajo učnem načertu. Po teh učitelj na tabli risa in otroci v stigmirane knjižice risajo. Primerno bi bilo, to preje ua tablicah poskusiti.
Grandauerjevi zvezki so sestavljeni po pedagogičnem vodilu: „7. lehkega do težjega." Tedaj so v istini tudi ti zvezki za n&rodue šole najprimernejši.
Pri vsaki vadbi naj sledijo pogovori posredovajoči um in razumnost.
Mladina naj se o narisani reči izrazi; naj otrok povč, zakaj se to in uno tako naredi in ne drugače. Vsako podobo tedaj otrok pod učiteljevim vodstvom preštudira, paziti je treba, da otrok podobo suažno narisa; če pa hočemo, da se to zgodi, mora biti disciplina izgledna; vsled tega bode tudi poduk uspešen. Tedaj otroci naj pri risanju ne čenčajo; tiho in mirno mora biti v šoli. Mej tem pa stopa učitelj k vsakemu otroku, ter mu napake popravlja. Napake, ki zadevajo večino šolske mladine, naj učitelj na tabli pokaže. Po končanej uri se ri sarsko orodje na komando odstrani,
Najprimernejše ure za risanje so popoludanske.
Dopisi.
iz Maribora. Učiteljsko društvo mariborske okolice je imelo 8. novembra svojo zadnjo sejo v tekočem društvonom letu. V nazočnosti 20 udov se je zborovanje ob 10. uri dopoldne pričelo ter se prebral zadnji zapisnik, ki so je od zbornice odobril. Po rešitvi opravilnega dela jo g. Koprivnik govoril o parazitih v in na človeškem telesu. V svojem ravno tako zanimivem kakor temeljitem govoru nam je razlagal naše sicer manj poznane, vendar po večini zelč nevarne sovražnike, ki v polnem pomenu besede živč od naše kervi. Na podlagi najnovejših vrednostih izvestij jo opisoval njih čudovito stvarjona telesa, kakor tudi znamenitosti njihovega življenja. Tudi učinke in nasledke, izvirajoče iz naselitve teh nepovabljenih gostov v ali na človeškem telesu je omenil, ter priporočal nova jih ugo-nobeča sredstva, koja so se po mnogej skušnji kot naj sigurnejša pokazala. — G. Mojovšek je v svojem učilnom poskusu kazal kako se zamore elektrika v ljudskej učilnici obravnavati. Z lastno roko narejenimi, sicer čisto priprostimi, pa vendor popolnoma zadostujočimi aparati jo vedel vse ove električne prikazni izvabiti, kojo so naj bolj potrebne, da učenci pravi pojem o tej čudovitej natornej moči zadobč tor tako njene za današnje življenje toliko imenitne učinke dobro razumejo.
Slovstvo.
(Peta račulnica) od (ir. vit. Fr. Moč nika,'i katera se bo v 4. in
5.	razredu slovenskih ljudskih šol potrebovala, pride — za kakih 8 tednov v c. kr. zalogi šolskih knjig v Boču na svetlo. To bode prav porabljiva slovenska knjižica, ki bi še odraslim dobro služila. V isti zalogi se že nekaj časa dobiva v 1 knjigi „Navod k prvej in drugej računiei“ od istega slovečega g.jjpisatelja, ki je za slovenskega učitelja tako važna in koristna^knjiga, da se ne more dovolj priporočati.
Šolske ilovice in drobtine.
(„SLOVENSKI jUČITELJ“) bode e prihodnjo (24. štev.) prenehal izhajati.) Zakaj? Eden vzrok je ta, da imamo Slovenci za obilo svojih časopisov premalo materijalnih sredstev, a duševne moči premalo uporab-ljujemo za-se, ono ali mirujejo vsled strahu prod sedanjim vetrom, ali pa jih obračamo v korist tujščine. S tem, da bode nas list prenehal, utegne se pa stanje drugim našim časopisom zboljšati, kar želimo posebno oniin slovenskim listom, kateri šolsko interese zagovarjajo. Drugi vzrok temu je, da se je materijalno stanjo ^Učiteljskega društva za slovenski Štajer“ kot založnika, zelo poslabšalo, in to vsled večkratnih konfiskacij, pravd in kazni in velikega davka, katere so naš organ zadele. Veliko denarja jo omenjeno društvo utakr.ilo tudi v knjige, katero so našli na merodajnem mestu tako malo milosti in po katerih so slovenski učitelji radi tega in . radi mlačnosti tako malo segli. K slabemu stanju našega društva pripomogli so pa tudi oni slovenski učitelji, katori so sicer list in knjigo naročevali in prijemali — toda malo nič plačali. Zato je društvo prišlo v tako
razmere, da ima društvo še veliko denarja pri naročnikih, a žalibog tudi veliko dolga v tiskarni. Kadi tega pa prosimo že danes, prav lepo, da se nam vos zaostali denar v kratkem pošlje, kajti mi moramo svojo dolžnost nasproti tiskarne izpolniti. Se drugi nalog temu, da s svojim delovanjem prenehamo je ta, da piha sedaj tako merzel in suh veter za slovenske liste, slovenske knjige, da se mora vse posušiti in zmerzniti, kar ne dobiva dovolj moči in mčče. No, možje pa, kateri so bili glavni podporniki listu, so vsled teh okoliščin prišli v zadrege, v neprilike in tudi materij alno škodo tako, da jim vsaj za zdaj ni mogoče ovijati se v plašč svojega domoljubja in braniti se merzlemu, sušilnemu, severnemu vetru. Vsaj nas gg. čitateljo menda razumd. Več pa morebiti še prihodnjič povemo, ako bomo smeli.
Iz štajerskega deželnega šolskega sveta.) Seja 8. novembra. V tej soji se je dovolilo podučevanje v petji na mariborski realki, oprostili so se nekateri učenci gimnazijski v Gradcu in Celji šolnino, razširilo nekatere šole. Naznanil so je okrajnim šolskim svetom sledeči sklep: Ako učiteljski kandidat samo nekoliko časa na kateri šoli pomaga, tedaj se mu ta čas nima v učiteljsko prakso vštevati. Nek krajni šolski svet je prosil, da se mu dovoli obrok, da plača nekateri primanjkljaj v svojih računih. Na to se je odgovorilo, da spada ta zadeva v delokrog okrajnih šolskih svetov. Hermina Matzenauer (iz Maribora) so je imenovala za nadučiteljico na dekliški šoli v Lipnici; kot iudustrijalni učiteljici ste imenovani: Ana Bergler (za Veliko Moto) in Hedw. Majcen (zaHočje).— Seja 22. novembra. Dovolila se jo ustanovitev kmetijsko-napredovalnega tečaja pri sv. Petru pri Radgoni. Volitev nadučitelja Alojza Sernetz-a na Studenčinah v mariborski okrajni šolski svet se poterdi. Imenoval se je za nadučitelja pri Veliki nedelji Košar Ivan, za pomožnega učitelja v Leitersperg-Krčovini Anton Stiobler. Starostne doklade so dobili: Regorschek Martin v Vitanji, Kosi Ivan pri sv. Lenartu, Matekovič Martin v Skalah, Zagoričnik France v Preborji, Erschonjak Simon pri sv. Petru pri Radgoni. (Čestitamo; privoščili bi tudi drugim to doklado, zlasti onim, kateri nam tožijo, da jo no dobč. Ured.)
(Odbor „slovenskega učiteljskega društva") v Ljubljani je sestavljon enako, kakor lansko leto, namreč iz gospodov: Govekar (predsednik), Kuhar (podpredsednik), Tomšič (blagajnik), Močnik (tajnik); Borštnik, Čenčic, Lapajne, Andr. Praprotnik in Stognar (pa odborniki).
(Iz Ljutomera.) V dolžnost si štejem objaviti šololjubni trud v tukajšnji okolici bivajočega pravičnega Nemca, blagorodnega gosp. barona Seggendorfa. On spravlja tukajšnje gosp. uradnike i tržane v društvo, katero bi nekaterim siromašnim pa vrlim šolskim otrokom opoludno mali obed (juho) priskerbovalo. To bode šoli in mladini na korist dotičnon gospodom pa na čast. — Sole našo niso bile menda še nikoli tako napolnjene kakor lotos; v 6 razredih lju iske šole štejemo 620 otrok. Sveta še no bo konec.
(Deželni odbor kranjski) seje izrazil zoper predlog litijskega okrajnega šolskega sveta, po katerem naj bi se nemščina kot predmet vpeljala v ljudski šoli v Zagorji. Da bi le več takih gosposk bilo! kajti uemščiua jo v slovenskih šolali po kmetih za drugo koristnejše predmete to, kar je plevel med hasnovitimi rastlinami.
(0 potrebnih slovenskih šolskih knj igah) so je govorilo tudi pri občnem zboru »slovenskega učiteljskega društva" v Ljubljani. Enoglasno se je izreklo, naj se sedanje čitanke, katere že 20 let nespremenjeno rabimo, z novimi boljšimi nadoraeste! Ali vse to je monda le glas vpijočega v puščavi?! Govor g. Praprotnika je, kakor smo ga v „Tov.u brali, le preveč teoretičen, bojše bi bilo (ako bi se smelo) v obraz povedati onim ljudem krivico, katero se nam dela s tem, da se nam 3. slovenske čitanke ne privošči.
(Brezplačno) bo dobi lehko po več iztisov „Ustraho valnih pravil ljutomerske šole" in „UČnih načertov za slovenski učni jezik (veljavni za štajerske šole in izdani od štaj. dež. š. sv.) pri Učiteljskem društvu" v Ljutomeru, ako so plačajo poštni stroški, ali pa, ako se naroči ob enem česa druzega.
(Vabilo.) Mariborsko učiteljsko društvo bode 3. januarja v Mariboru zborovalo. Dnevni red je sledeči: 1. Poročilo o minolem društvenem letu.
2.	Volitve novih odbornikov. 3. „ Naprava in uredba telovadišč na deželi" govori g. Leskovar. 4. ^Zgodovinska podoba" praktičen poskus, govoril g. Praprotnik 5. Nasveti Vse častite ude prav prijazno vabi Odbor.
(Iz Gorice) se je „N.“ poročalo: Te dni (1. dni novembra) so se vršili učiteljski izpiti za meščanske šole v Gorici in Trstu. V Gorici je delal jeden za meščansko šole in jeden za ljudske šole. Oba sta lansko leto bila pnla. Lotos jim je bila boginja-Fortuua milejša. Kandidat za meščanske šole delajoč dobil jo št. 2. za ljudske šolo pa št. 3. V Trstu oglasilo se je baje 17 učiteljev k izpitu. Izid mi nji znan.
(Srednji vek občne zgodovine) za srednje šole in učiteljišča od slovečega, učenega in domoljubnoga profesorja Janeza Jesenka (v Terstu) je ravnokar izišel. Mi to novo knjigo tudi vsem slovenskim učiteljem prav gorko priporočamo. Sezite saj še po slovenskih dobrih knjigah, kakor so vsa dela imenovanega pisatelja, nego po dragocenih nemških knj gah dvomljivega notranjega obsega. „Srednjeinu veku" je menda cena 80 kr. enako kakor „staremu“.
(V Kopru) na zjcdinjenem učiteljišči za Primorsko je veliko število gojencev, kar nam kažo, da v bližnjej bodočnosti ne bodemo baš"pomanjkanja učiteljskih moči imeli. V 1. letniki jo 35 kandidatov, v 2. — 47, v 3. — 36 in v 4. — 21. Večino jih je Slovencev, potem Italijani in Hrvati. Pripravljevalnega in enoletnega kurza ni j. Na ljubljanskem učiteljišči za učitelje jo v 1. letniku 39 kand. v 2. — 29, v 3. — 24, v 4.
15 kand. v pripravljevalnom raz odu je 34 dijakov. Na ženskem zavodu pa je 129 kandidatinj.
Razpisi učiteljskih služeb po Slovenskem.
Na Štajerskem: Učiteljska služba pri sv. Doroteji pri Dornavi (lrazr., p. Ptuj) s 550 gld. in stan. do 20. dec. na kr. š. svet.
Na Kranjskem: Učiteljska služba v Št. Jorneju (okraj Kerški, 3razr. š.) s 600 gld. do 31. dec. na kr. š. svet. Učiteljska služba v Ter-žiču (4. r. š.) s 400 gld. do 20. ja«, na kr. š. sv.
Premembe pri učiteljstvu po Slovenskem.
Na Štajerskem-. Gospodična Katarina Preširen (učit. kand. Ijublj.), podučiteljica v Brežicah; gospodična J. Šol (iz Šmarij), suplontinja v Novo-cerkev; gosp. Ed. Blonk (iz Slatine), podučitelj v Šmarje; gospodična A. Fasl v Velenju soje družbi odpovodala; gosp. A. Černelč, (podučitelj v Novejcerkvi) in Fr. Košutnik, (zač. učitelj v gornji Ponkvi) morala sta na tri leta k vojakom.
Na Kranjskem: Gospod Lorene Let n ar, definitivni učitelj v Cerkljah; takisto g. Iv. Zarnik v Vrabčah; gosp. M, Ivanetič (prej v Robu), zač. učitelj na Polici; gosp. Valentin Lindtner, učitelj v Teržiču, je umeri; g. Ribtaršič, učitelj v Ihanu; g. Kavčič, def. učitelj v Postojni; g. Krušnik, zač. učitelj v Podkraju.
Javno zahvalo izrekam v lastnem in v imenu „Učiteljskega društva za slovenski Štajer“ blagorodnemu gospodu dr. Josip-u Sernec-U, odvetniku v Celji, za brezplačno zastopanje in zagovarjanje pri dveh pravdali tega lista.
Drag. Lorene,
odgovorni urednik „Slov. Učitelja.11
Lepo okinčani obrazci
za
razdelitev šolskih ur
(Stundenplan) se dobe pri Fr. Dubois-u v Ljutomeru po 10 kr.
,ouo„ „000,
cena 70 k . 00 ,
OtV	VT0	Vi
 1 tojig za 2 žil!
Kdor naroči sledečih 10 slovenskih (Šolskih knjig skupaj in za gotov denar pri »Učiteljskem društvu za slovenski Štajer11 v Ljutomeru, dobi jih samo za 2 gld., namesto za 2 gld. 70 kr.
1) Decker-Lapajne: „Fizika in kemija"
2)	Netolička-Lapajne: .Mali prirodopis"	,
3)	Netolička-Lapajne: .Občna zgodovina"	,
4)	Netolička-Lapajne: .Mala fizika"	,
5)	Lapajne: .Geometrija ali merstvo"	,
6)	Kocen-Lapajne: .Zemljepis"	,
7) Krones-Lapajne: .Pripovesti iz zgodovine Štajerske".................................,
8) Trnski-Lapajne: .Učitelj Dobrašin", podučita povest)	................
9) Lapajne: .Kratek opis Štajerske, Kranjske,
Koroške in Primorja" (1. natis malo iztisov več, 2. pomnožen natis se pripravlja) .............................
10) Lapajne: .Kranjsko ljudsko šolstvo" (malo iztisov še) ........................................
2 gld. 70 kr.
- 360 -
Unterlehrerstelle
An der zwoiklassigen Volksschulo in Hohonmauthon ist die Unterlehrerstollo mit dem Gehalte der 3. Klasso, freier VVohnung definitiv oder auch provisorisch zu bosetzon.
Gesuche sind im vorgeschriebenon Wege bis 15. Dezcinber d. J. an don OrtSBchuirath Hohenmauthen zu loiton.
Bezirkssohulrath Mahrenberg, den 31. Oktober 1877.
2—3	Der	Vorsitzende:	Rupnik m. p.
V Pragi v založbi Felkl-na in sina (Celetua ulica, č. 30) so izišle po priporočilu »Učiteljskega društva za slovenski Štajor“:
NOVE RISANKE
s slovenskimi napisi in s prav dobrim, debelim papirjem:
Perva, druga in tretja risanka so pikčaste, če-terta ima čisti papir. V 1. risanki so pike 1 cm., v 2.—2 cm., v 3.—4 cm. narazen.
100 kosov velja 4 gld. 50 kr.; posamezni sešitki (s 6 listi) so po 6 kr.
Za slovenske šole jih ima pa v zalogi
Janez Griontini in Fr. X)u/bois v Ljubljani.	v	Ljutomeru.
Zlasti opozorujemo slavne okrajne šolske svete, p. n. gospode šolske ravnatelje in učitelje na naše, izverstne po najnovejših zemljepisnih znanostih ured-jene zemeljske krogle (globe), luno- in pla-netostroje najnižjih cen v slovenskem, hervat-skem in serbskera jeziku. Visoko naučno miui-sterstvo jih je v svojem času kot edino za šolo pripravne priporočilo.
Vzori (obrazci) sc na zahtevanje zastonj in franko pošiljajo.
l^elltl in sina
9—12	tergovina	s	papirjem	v	Pragi.
Lastništvo „Učiteljskn društvo za slov. Štajer.“
Za urodn. odgovoren Drag. Lorene. — J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.