Glasnik S.E.D. 41/3,4 2001. stran 23 TEMA Si.D. Izvirni znanstveni članek/1.01 Andrejka Sčukovt domačim pekel v spoon]i vipavski dolini, celovit kulturni spomenik Prispevek predstavlja domačijo Pekel, kije Zaradi krajinskih, etnoloških, umetnostnih in tehničnih kvalitet edinstven kulturni spomenik v slovenskem prostoru. Zaradi i'jem ne ohranjenosti večine stavb in naprav tehniškega značaja ter zaradi pričevalnosti načina življenja na domačiji oh reki Vipavi, predvsem v 19. stoletju, je domačija predlagana tudi za kulturni spomenik državnega pomena. Pekel je ozka in kratka soteska v spodnji Vipavski dolini. Leži ob prisojnem vznožju slemena, ki ga na zahodni strani prereže reka Vipava', Po ljudskem izročilu naj bi bilo ob tem loku Vipave med Peklom in Batujami nekoč jezero, iz katerega seje voda v slapovih pretakala prek police v spodnji del struge. Območje okrog jezera so zaradi lepot imenovali Paradiž, pod slapovi pa Pekel zaradi bobnenja. V tej soteski leži istoimenska domačija Pekel. Sestavljajo jo večetažen stanovanjski objekt in več gospodarskih poslopij, ki so vsa bogato in skrbno obdelana s kamnoseškim okrasjem. Pekel, kakšno čudno in posrečeno ime! Nekoč bogatija. danes v kolesju pozabe, odrinjen od vsakdanjega življenja. V isti pozabi kot mlinska kolesa, ki se ne vrtijo več. Edino, kar prinaša dih sodobnosti, je še vedno nova voda in predvsem nedeljski obiskovalci, ki zmotijo spokojni mir. Toda Peklu se obetajo boljši časi! V zadnjih letili poteka celovita obnova tega kulturnega spomenika'. ' "-'ei1 na domačijo Pekel - stanovanjski objekt. mlin in žago Iii). TEMA Glasnik S.E.D, 41/3.4 2001. stran 24 tttifltii Salla: oprema v njej Začetek poselitve Pekla naj bi segala v prvo polovico lit stoletja. Prvi lastniki so bili grofje Lanthieriji, ki so tam že okrog leta 1740 obnovili manjši mlin. Do približno leta 1790 je imel mlin v najemu mlinar Furlan -Jakopičev, iz zaselka Furlani v vipavskih BrjahJ. V razpoložljivih virili se da nato ugotoviti, daje bil Pekel ob koncu lS.stoletja. zanesljivo pa že v začetku 19. stoletja v lasti Jožefa Pečenka. Po pripovedovanju in forma torke' naj bi Jožef Pečenko' kupil najprej glavni stanovanjski objekt, mlin pa imel Še vedno v najemu od Lanthierijev. To nam izpričujejo tudi listine'; najstarejša dokazuje, da je leia 1800 Pečenko kupil na licitaciji mlin za 1533 goldinarjev, maja leta 1832 pa še preostale obstoječe stavbe in zemljišča v Peklu za 4600 goldinarjev*. Domačija v Peklu se je kmalu za tem oplemenitila še z doto Terezije Jelen, ki se je v Pekel priženila v prvi polovici 19. stoletja iz Doberdoba. Bogastvo rodbine Pečenko je doseglo svoj vrhunec tik pred pričetkom prve svetovne vojne. Poleg posestev v okolici Branika in Pekla je obsegalo še posestvo in hišo na Brjah, hišo v Renčali, posestvo v Doberdobu ter zemljišče, kjer je danes letališče v Ajdovščini*. Hčerka zadnjega moškega potomca iu lastnika Pekla, zdaj že pokojna gospa Helena Pečenko, pa nam je pripovedovala, da je bil njen praoče velik dobrotnež. Finančno je pomagal pri popravilu in izgradnji več mostov na reki Vipavi. Iz oporoke J. Pečenka, ki jo je sestavil že maja leta 1875, razberemo njegovo »velikodušnost« do služabnikov; štirim je npr. zapustil denar, vendar pod pogojem, da ostanejo v službi na domačiji do njegove smrti. K obnovi cerkve sv. Katarine na Preserjah je primaknil kar 100 goldinarjev, prav toliko je namenil cerkvi na Brjah1". Vendar pa je po smrti J, Pečenka posestvo v Peklu pričelo propadati. O tem oziroma o reševanju iz finančnih zagat govori dokument iz avgusta leta 1887, ko je J. Pečenko zaprosil hranilnico in posojilnico v Gorici, v zastopstvu advokata Tonklija. za 6000 goldinarjev". O poreklu lastnikov Pekla po Lanthierijih torej izvemo, da izhajajo iz Vipavskih Brij. Prvi lastnik Jožef Pečenko se je celo poročil s Terezijo Jelen, ki je bila dovolj ugledna in predvsem premožna. Naslednja dva potomca sta nosila prav tako očetovo ime in priimek. Moško potomstvo se je prekinilo med drugo svetovno vojno, ko po ženski liniji postaneta lastnici Pekla hčerki. Zadnji lastnici celo trdita, da naj bi bili celo v daljnem sorodu z grofi Lanthieriji. Kot dokaz hranita grb rodbine Jelen, v katerem so v desnem polju tri lune, ki so značilne za Lanthierijev grb. Domačija Pekel Danes sodijo k domačiji stanovanjski objekt, mlin in žaga, ki imata še ohranjene zunanje in notranje naprave, hlev in klet. Kovačija, konjski in prašičji hlev so podrti. Glavni stanovanjski objekt Ta objekt je razvejana večetažna stavba. Vstop vanjo je z južne strani, skozi kamnit, rustikalno obdelan portal. Prostor v pritličju predstavlja obokan hodnik, skozi katerega je tudi vhod v mlin. Po stopnišču navzgor je prehod v dvoetažni stanovanjski del stavbe. Glasnik S.E.D. 41/3,4 2001. stran 25 TEMA Si.D. . - . , K < ,| M~t * 1« ' * '■j s\ 4 / . S. .. 7 Načn žage, izdelan leta 1860. tzdeia! M. Blažko, Zunanje fasade objekta krasijo šivani robovi in okna v oseh, ki so obdana s kamnitimi okvirji ter profil i ranim i nadstreški. Streha je korena štirikapnica in ima na zahodni in južni strani frčadi. Na severno stran stanovanjskega objekta je bil prizidek. Tam so nekoč bivali kovači, edini delavci, ki so lahko stanovali v Peklu, Premožnost lastnikov ter odraz njihove moči in veljave še danes odsevata v bogati notranji opremi, še posebno pa v sobi, ki jo imenujejo salía. Inventar, od pohištva do in dekoracij, kaže na modo opremljanja iz 19. in ¿ačetka 20. stoletja. Večina pohištva in ročno izdelan porcelan pa je del dote. ki jo je na domačijo prinesla Terezija Jelen. Mlin Mlin sodi po velikosti med večje zidane mlinske objekte °b reki Vipavi. Prvotno naj bi na sedanjem mestu stala '«ena zgradba, ki pa je bila izpostavljena poplavam. Okrog leta 1740 /dat. 1740 A F/ so zato mlin sezidali in mu povečali zmogljivost tako, da so mleli s šestimi mlinskimi kolesi oziroma z osmimi mlinskimi kamni {za belo moko, črno moko in koruzo). Mlinska stavba ima pod isto streho mlevske prostore z mlinskimi napravami in shrambo za žito - magazin. Mlinarjevo delo je bilo vedno take narave, da je hkrati l¿¿ko opravljal še druga dela. Zato se je izključno ukvarjal z vodenjem mlina. Obstaja dokument iz leta 1895. ki nam pove, daje v tem času v Peklu delal mlinar Jernej Rolett. Le ta je s Pogodbo v juliju prevzel v najem mlin. V ta namen je bil 'udi popisan celo inventar v mlinu, na kovačiji in žagi. Kolen je bil z družino tam približno dve leti, nato se je --^r preselil v Lokavec1 . Mlinarjeva družina je stanovala v zgornjih prostorih stanovanjskega objekta. Delovni teritorij mlina v Peklu je imel zelo dobro zaledje. Vanj so vozili mleti iz Komenskega Krasa in srednje Vipavske doline. V Peklu so mleli celo v najhujši suši, ker vode v reki Vipavi ni nikdar zmanjkalo. Med največjo sezono mletja so pred vhodom na posestvo čakale kolone vozov tudi po dva do tri dni. V mlinu pa so poznali slabše in boljše sezone. Najboljša je bila od srede poletja, tja do božiča. 1. V strokovnih osnovah za razglasitev nepremičnih kulturnih in Zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti v občini Nova Gorica je domačija naslovljena kol Graščinski kompleks Tekel. Poimenovanje je napačno, saj je območje Pekla grajen celovit kompleks kuliurne in tudi naravne dediščine. 2. Vipava je nižinska reka z majhnim strmcem. Večinoma teče po širokem nižinskem dnu, le pred Steskami si je vrezala v tercialncm gričevju okoli 60 metrov široko in do 100 metrov globoko sotesko Pekel. 3. Odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Nova Gorica, Ur. glasilo občin Ajdovščina. Nova Golica in Tolmin, št. 8/1985. 4. Arhiv družine Pečenko - Saksidu 5. Lastnica Pekla, gospa Helena Pečenko 6. prav tam/Isti mlinarje imel v najemu tudi mlin v Kasovljah pod Brjami. mlin pri lluhu ali Huhov mlin pri Črničah in mlin Perhule (ledinsko ime), ki sta ga vodila zena in mladoletni sin Jožer. sina Andreja pa je poslal v Pekel. 7. Arhiv družine Pečenko ■ Saksida S. prav tam 9. prav tam 10. prav tam 11. prav tam 12. prav lam m. TEMA Glasnik S.r.D. 41/3,4 2001, Siran 26 Notranjost vinske kleti Najbolj običajen način plačevanja mlevskih uslug je bil z »odmero merice«. Le redki so plačevali z denarjem. Velikokrat se je tudi zgodilo, da so stranke ostale dolžne plačila.V družinskem arhivu hranijo več listin oziroma tožb o neplačanih terjatvah; Za plačilo je mlinar nudil strankam ludi druge usluge, npr. pekli so tako imenovan mlačev kruli (iz ječmena), nudili štalo za počitek, česar pa vsi niso zmogli. Sveta Katarina, zavetnica mlinarjev, goduje na pragu advenla - 25. novembra. Kolo, na katerem jo reši muk strašna smrt. je svojevrstno vplivalo na oblikovanje raznih šeg. Po ljudskem verovanju bi moralo na njen god vsako kolo mirovali. Tako predtce niso predle, vozniki niso vozili in mlinarji niso rnleli. »Ustavila« je tudi vse zabave s plesom. Cerkev, posvečenih sv. Katarini, je na Slovenskem okrog 35. Družina Pečenko je pripadala podružnični cerkvi sv. Katarine, ki leži nad vasjo Preserje pri Braniku. Kovačija Pomemben sestavni del posestva v Peklu je bila tudi kovačija, ki je bila zgrajena na začetku 19. stoletja. V njej so izdelovali poljedelsko orodje. V kovačiji so prenehali delati lik pred drugo svetovno vojno. Da je imela kovačija pomembno meslo glede prihodkov, priča še danes ohranjen lep kamnit portal. Kovačija je bila znana ludi po iznajdljivosti kovačev. V njej so bili zaposleni štirje. Stanovali so v zdaj porušenem prizidku poleg glavnega poslopja. V osemdesetih letih 20. stoletja so na mestu kovačije uredili ribogojnico. Žaga Na slovenskih tleh je pogosto k mlinu sodila še žaga. Bila je last graščaka ali mlinarja, pozneje trgovca ali podjetnika. Njen namen je bilo dodatno ustvarjanje dohodka, stu je mlinar poleg svoje osnovne dejavnosti opravljal še žagarski poklic ali vsaj usmerja! delavce na njej. To so bile preproste stavbe v obliki lesene lope. pokrile s široko dvokapno streho. V objektu je bila žaga. Žaga v Peklu je dolga pritlična stavba, tipično gospodarsko poslopje, namenjeno zgolj predelavi in obdelavi lesa. Slrehaje dvokapna in krita s korci. Žaga je bila zgrajena že v drugi polovici 18. stoletja. Leta 1860 sojo obnovili po načrtu Mihe Blažka iz Lokovca. Delala jc po principu žag veneciank. Po drugi svetovni vojni, med leii 1946-1948, sojo iz stare lesene konstrukcije predelali v kovinsko. Lela 1965 je prenehala delovati. Ohranjene so še vse naprave. Na žagi v Peklu so imeli največ dela med obema vojnama. Takrat je delo vodila informatorka gospa H. Pečenko. Pripovedovala je, da so imeli na Krasu (v okolici Komna, Kobjeglave in Štanjela ) do SO delavcev - sekačev, ki so sekali hrastova drevesa. Obdelano hlodovino so prodajali največ v Istro, mizarskim delavnicam v Furlaniji in ludi kot piloie v Benetke. Največji zaslužek so imeli med italijansko zasedbo Abesinije. Prav v tem obdobju, od 1918 do 1930, pišejo viri. da se je na Slovenskem nasploh močno povečalo število žagarskih obratov. Žage naj bi pele noč in dan. Močno se je dvignila tudi cena lesa in marsikoga premamila, da je v svojem gozdu pusti! neusmiljeno gospodariti sekiri. Glasnik S ED, 41/3.4 2001, stran 27 TEMA Druga gospodarska poslopja K celotnemu kompleksu so sodile oziroma sodijo še naslednje stavbe: hlev za govejo živino, konjski lilev s svinjakom, klet in stopa. Hlev zu govejo živino je zidana kamnita stavba, ki stoji lik ob vstopu na posestvo. Krasi ga kamnit, trikotniško zaključen purlal. Danes v njem ni več živine in služi za spravilo kmetijske mehanizacije ter kot drvarnica. Prostor nad hlevom je nekdaj služil za spravilo sena. Klet Postavljena je pravokotno na hlev. Je delno vkopan in obokan prostor za hrambo vinskih sodov. Vhod v klet predstavlja velik, kamnit, trikotniško oblikovan portal, v katerem su vklesane inicialke JP /Jožef Pečenko/ in datacija 1865, Nad kletjo je prostor, v katerem so prešali grozdje. Veliko leseno prešo hrani Goriški muzej . Na klet je prislonjena večja lopa za vozove, katere vogal sloni na kamnitem kvadratastem stebru s posnetimi robovi. Danes jc v prostorih ropotarnica. Konjski hlev s svinjakom. Do leta 1976 je stal na mestu, kjer je danes vrt. Zaradi dotrajanosti in predvsem ker ga niso več potrebovali, so ga po potresu porušili. V konjskem hlevu so poleg domačih konjev imeli tudi konje strank, ki so v mlin vozile mlet žito. Pod konjskim hlevom je bil obokan prašičji hlev. Stope Danes je objekt porušen. Stal je poleg nekdanje žage. V njem so luščili ječmen. Stope SO uporabljali za lastne Potrebe in potrebe strank. Pri delu na posestvu so imeli pomemben delež tudi hlapci in dekle. V Peklu je bilo zaposlenih največ do trideset ljudi. Ustno izročilo govori, da je zaselek Vrh, ki sodi k naselju Preserje pri Braniku, nastal iz hlapcev in dekel. ki so delali v Peklu. Celovita prenova Pekla Prenova Pekla oziroma posamičnih objektov na domačiji je bila načrtovana večkrat, najprej v sedemdesetih in nato v začetku osemdesetih letih 20. stoletja. Celovita prenova je bila zastavljena šele leta 1991. ko je bil pripravljen konservatorski program za prenovo domačije. Vendar se je začetek prenove tudi tokrat zavlekel in stekel šele v letu 1995 ob finančni pomoči Ministrstva za kulturo ter z lastnimi sredstvi lastnika. Obnovo domačije Pekel vodi novogoriški Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Odgovorni konservator je konservator za tehniško dediščino, ki je pri načrtovanju obnovitvenih del sledil načelom kompleksnosti, izvirnosti in namembnosti objektov na domačiji. Zaradi obsežnosti domačije se objekti sanirajo postopno. Dokončno je bil leta 1999 saniran stanovanjski objekt. V letu 1999 in 2000 je lastnik domačije finančno podprl še sanacijo podpornih zidov od mlinščici in na novo prekril del objekta nad vinsko kletjo, ki je že močno zamakal. Viri in literatura AltHIV družine PeCenko - Saksida. Dokumeniacija Zavoda za varstvo r »ura v ne in kulturne dediščine Gorica v Novi Gorici BOGATAJ, Janez 1982: Mlinarji in Žagarji v dolini zgornje Kile. Novo mesto. - - I tJ,Hy; Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana. K.URET, Niko 19X9: Praznično leto Slovencev, druga knjiga. Ljubljana, SČUKOVT, And rej ka I99I; Domačijski kompleks Pekel, V: Primorska srečanja 126. ¡njbrma torka Intervju z zdaj že pokojno guspo Heleno Pečenko jc bil opravljen leta 1991. Notranjost mlina 13. Leta 1960 so lastniki prešo prodali Goriškemu muzeju.