List 51.
Gospodarske stvari.
Poduka je treba kmetovalcem.
Gosp. Pernišek, naš rojak, zdaj narodni učitelj t Ljutomeru na Stajarskem, ki je v Goriški kmetijski soli se v kmetijstvu izuril in bode ob nedeljah v napre-dovalni kmetijski Ljutomerski šoli kmetijstvo učil, je v lepem govoru to dokazal, kar pričujočemu sestavku na čelu stoji zapisano, 17. dne t. m., ko se je omenjena šola pričela. Govoril je za razširjenje kmetijskih vednosti ves navdušeni gosp. Pernišek med drugim blizo takole:
„Državne pripomoči za nakupovanje živine ali za premije družim razdelkom kmetijstva bodo le potem dober sad obrodile, ako bode kmetovalec sam dobro vedel: za kaj in kako naj jih obrača. Te podpore le vspodbujajo kmeta k napredku; nikakor pa ne morejo nadomestovati potrebnega poduka, še manj pa smejo podpirati lenobo.
Kaj pomaga kmetu, ako mu dajo lepo premijo, ako je po naključbi vzredil lepo telico itd.? Kaj hasni gospodarju in njegovim sosedom, ako dobi v svoj hlev od kmetijske družbe še tako lepega muriškega ali la-budskega bika, če ga pa brez vsakega načrta redi ali spušča h kravam? Časih mora revna žival v gnojnici ležati, da kar vse teče od nje, ko vstaja! Večkrat pa mora tudi stradati, da se jej pajčevina dela po vampu! Nekteri mojstri-skaze pa plemensko živino pitajo kakor *za mesarja, da postane lena kakor klada.
Nihče naj ne misli, da bo že dobil in tudi imel lepo tele od krave, ako jo pelje k lepemu biku, če se mu pa morda še ne sanja, kako je treba vzrejati teleta! Na ta način tedaj vsakako za rep lovimo mačka v kmetovanji.
Nauka treba nam je Slovencem, nauka, ako hočemo, da bo kaj žganjcev iz naše moke, da ne zaostanemo vsaj predaleč za drugimi narodi v lastno škodo in sramoto. Šole naj bi toraj pripomagale, da se mladenči kakor tudi zreli možje umnega gospodarstva nauče, da bodo kaj boljšega znali kot njih predniki. S samim branjem gospodarskih reči se mnogo ne doseže, tudi je prav malo kmetov, kteri brati znajo ali hočejo. Prepričal sem se že sam o tem. Imel je neki kmet „v61iko pratiko", v kteri se nahajajo zlati nauki za njega, pa vendar mu je poginil lep junec, ki seje bil preobjedel, dasiravno je kmet lahko čital in imel tudi pri roci dotično sredstvo: zemeljsko olje, kte-rega nasvetuje „pratika"!
Ko sem se te dni sprehajal po krasni ljutomerski okolici, prepričal sem se, da je po tej okolici veliko veliko zakladov, ki dajo vse premalo obresti, ali pa cel6 nič, v tem ko bi sicer mnogo tisoč goldinarjev lahko vsako leto dohajalo v njihove denarnice.   Koliko
novcev bi lahko dobili vsako leto tukajšnji Slovenci — za svilo (žido), še več tuai za sadje, žito, med, živino, vino itd.! Nikar se ne izgovarjajmo, češ, da pri nas ni kraj za svilarstvo, da pride pri tem vse drugo od rok. Lahko se vse stori, ako so le vse roke urne in se ve, kako vsako stvar prav prijeti. Dostavljam le še, da pravi svilorejec se mora opirati dandanašnji na mikroskop ter na celično plode nje, kakor tudi na mnogo druzih pravil.
Slovenci, sinovi onih očetov, ki se nikdar niso živili ob ropu in napadih na druge narode, nego so bili vedno vrli in pošteni kmetovalci, „opasujmo uma svitle meče", kajti boljša priložnost nam je dana, nego našim prednikom, ki so se morali 29kraitnih turških napadov z motiko in sekiro v roci junaško braniti. Pokažimo, da fte vedno o nas velja beseda Vodnikova: „Za uk si prebiisane glave — pa Čedne in trdne postave — išče te sreča — um ti je dan!" —