CVETINOMIRSKI
Slavec in lišček   _^^cš)
Basen.
fekoč je obiskal lišček slavca. »Tvoje petje, slavec, mi je jako všeč,« se izrazi med dru-gim lišček; »ni pa mi pogodi tvoja borna rjava suknjica. Da bi bil vsaj pevcem primerno obelečen! Ali vidiš mene? Ves se le-skečem. A ti, slavec? Ubožec si. Jaz bi ne menjal s teboj.« »In jaz ne s teboj,« mu odvrne slavec; » zato ne, ker mi je petje več kakor pa zunanjost« ____           Lišček se gizdalinsko zaziblje na vejici, rekoč: »A jaz imam
vendarle več čestilcev kakor ti, slavec!«
»Mogoče!« reče slavec. »Kdor bolj gleda na zunanjost kakor na petje, ima gotovo rajši tebe. Komur pa je glavna stvar petje, bo bolj cenil mene. Olavna stvar vsakega pevca je pa petje in ne zunanjost. Ali ni res tako?« »Pa je več takih, ki bolj gledajo na zunanjost — tudi to bo res, ne li, ljubi moj slavec? Torej imam jaz več čestilcev kakor ti!« dokazuje li-šček in ošabno dvigne glavo,
»Mogoče,« ponovi slavec. »Toda zaradi tega nima moje petje nič manjše vrednosti. In če bi imel samo enega čestilca, na tvoji strani pa bi stal ves svet — resnica bi ostala ena in ista: tvoje petje se ne da primer-jati z mojim. Ne čestilci, ne zunanjost — petje odločuje. Ali mi priznaš to?« »Tvoje petje, tvoje petje ...« začne lišček v zadregi, sukaje glavo in razpenjaje peruti. »Kaj naj priznam? Da si ubožec, slavec, ubožec v svo-ji siromašni suknjici... Zdravstvuj! Morda se drugič kaj več pomeniva... danes si preveč dolgočasen ...«
In s ponesrečenim poizkusom, da bi veselo zažgolel za slovo, odleti lišček v daljavo.
Osamljen v grmovju konča slavec razgovor z liščkom z dodatkom: f »Pač ena najtežjih stvari je — pogledati resnici pogumno v oči!«
283