Catholic lis: Klerikalizem in liberalizem , France Vodnik: Narodno gledališče Anion Slodnjak: Sprava Vida Taufer: Trnjev venec Etbin Boje: Slovenska nurodna obramba Dr. Matija Žumer: Produktivne sile našega gospodarstva Dokumenti: Za novo demokracijo ■■ ■ 11- * Kjiževna poročila: Poezije doktorja Franceta Prešerna z dodatkom (Tine Logar) Vida Taufer, Veje v vetru (Silva Trdina) Jakob Šolar, Kaj je z našo ljudsko povestjo? (Lino Legiša) Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja (Bogo Grafenauer) France Škerl, Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe 1860 do 1869 (Bogo Grafenauer) J. šedivy, češčina za samouke (J. G.) Vinko Moderndorfer, Sodobna šola. Priročnik k slovenski začetnici (J. G.) Ovitek: Drobna poročila o knjigah LETO II * MAJ 1939 * ŠTEV. 5 mgrr: Poštnina plačana v gotovini DEJANJE REVIJA ZA KULTURO, GOSPODARSTVO IN POLITIKO Izhaja 15. vsakega meseca razen v juliju in avgustu. — Za uredniški odbor in izdajatelja odgovarja Edvard Kocbek v Ljubljani. Vse dopise na uredništvo in upravo je naslavljati na naslov: Ljubljana, poštni predal 103. — Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani, Tyrseva cesta 17 (predstavnik Maks Blejec). — Revija stane letno 80 din, polletno 40 din, posamezna številka v razprodaji 10 din. Naročnino je pošiljati na poštni čekovni račun št. 17.631. Prejeli smo ▼ oceno: Roger Martin du Gard: Taki so ljudje. Roman. Izdala Cankarjeva družba, Ljubljana 1939. Arthur Koestler: Španski testament. Izdala Cankarjeva družba, Ljubljana 1939. Dr. 2ivko Topalovič: Pomlad človeštva. Izdala Cankarjeva družbi, Ljubiljaina 1939. Koledar Cankarjeve družbe za leto 1939. Ljubljana 1939. Stane Mikuž: Litografije Mihe Maleša. Bibliofilska založba, Ljubljana 1939. Dr. Bogumil Vošnjak: Tri Jugoslavije. Ponatis iz revije »Misel in delo<, Ljubljana 1939. Dr. I. Prijatelj: Kulturna in politična zgodovina Slovencev. III. del. Pri Akademski založbi v Ljubljani 1939. Charles Dickens: David Copperfield. Prvi in drugi del. Jugoslo-' vanska knjigarna, Ljubljana 1938. Hauffove pravljice. Prevedel Josip Osana. Prvi del. Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1938. Spisi apostolskih očetov. Poslovenil Franc Omerza. Založila Mohor-jega družba, Celje 1939. Michail Nesterow. Ein Maler des glaubigen Russlands. Vita nova Verlag, Luzern. Paul L. Landsberg: Die Erfahrung des Todes. Vita nova Verlag, Luzern. Paul Claudel: Gedanken und Gesprache. Vita nova Verlag, Luzern. Vladimir Weidle: Das Schicksal der modernen Kunst. Vita nova Verlag, Luzern. Hermann Steinhausen: Die Judenfrage eine Christenfrage. Vita nova Verlag, Luzern. Francois Perroux: Memento Economique de la Crise Tchecoslova-que. Chronique sociale de France. Lyon. Francois Perroux: Fran^ais. Pourquoi? Les Editions du Cerf, Paris. CATHOLICUS KLERIKALIZEM IN LIBERALIZEM Pred letom dni je bilo to še tako kočljiva snov, da je pač na nobeni strani niso upali prostodušno in brez predsodkov obravnavati. Danes najresnejši duhovi med Slovenci že točno uvide-vajo, da je treba tudi to temo na koncu koncev rešiti in jo tako spraviti s programa našega narodnega življenja. Za to spoznanje je bilo treba seveda močnih narodno-političnih potresov izven meja naše domovine, da si po dvajsetih letih osvobojenega na-rodno-kulturnega in gospodarsko-političnega življenja v okviru lastne države lahko priznamo sramotno dejstvo: vse naše delo je bilo osredotočeno okrog nekega zlaganega načelnega boja med dvema taboroma klerikalcev in liberalcev; v znamenju teh dveh nespravljivih nasprotij se vrši še danes vse naše kulturno, umetniško, znanstveno, versko, socialno, gospodarsko, politično in narodnostno življenje; na nobeni strani še ni resne volje, da bi v ljudstvu vzgajali narodni in državljanski čut brez ozira na to, kdo je na vladi. Narod, ki pod pretvezo »načelnosti« zanemarja narodno vzgojo, samo da iz svojih rodnih sobratov napravi »načelne nasprotnike«, pred katerimi ljudstvo bolj svari, nego pred resničnimi narodnimi tujerodnimi sovražniki, tak narod, pri katerem svetovnonazorske razlike med posamezniki preidejo v vseobvladajočo demonsko strankarsko zagrizenost, se ne zaveda, da je zagrešil usodno zamenjavo vrednot, ki ga mora slej ko prej dovesti do resničnega pogina. Ta čudna strankarska razklanost, ki prešinja vse delo, je pri Slovencih že davno prešla v bolestno razpoloženje, v psihozo. Naš slovenski človek se čuti domačega samo še kot »somišljenik« in »pristaš«, kot Slovenec nikjer! Le vprašajmo se resno, kje se čuti danes Slovenec kot Slovenec neovirano domačega, ne da bi bil dolžan prej na mizo položiti vse svoje svetovnonazorske in politične karte? Šele ko se je tako legitimiral pred policijo slovenskega javnega mnenja, je smel spregovoriti tudi kot javni narodni delavec. Res je sicer, da so tudi drugod svetovnonazorske razlike in nasprotja, saj so neizogibna, tudi drugi narodi so razdeljeni v razne politične stranke, vendar so pri Angležih, Francozih, Nizozemcih (da o Amerikancih sploh ne govorimo) in drugih svetovnonazorske razlike vsaj toliko v ozadju, da ne prehajajo v sovraštvo in zagrizenost. O Angležih je znano, da delo politične opozicije obstaja predvsem v neke vrste nadzorstvu vladajoče struje. To nadzorstvo hoče povedati, da je tudi opoziciji v ospredju dobrobit ljudstva in države, ne pa sovraštvo do vladajoče stranke. Pri nas vlada v tem oziru miselnost, ki smo jo podedovali po pokojni Avstriji, ki ji je bila krilatica o ločitvi duhov najvišji ideal dela med narodom. To je klavrna dediščina malone vseh avstrijskih nasledstvenih držav. To z grozo uvidevajo šele sedaj drug za drugim (povojna Avstrija, Čehi, Slovaki itd ); taka ločitev duhov v malem narodu pomeni obenem ločitev ali razkroj naroda in države same. Velikonemški politiki v Avstriji je bilo to načelo dobrodošla pretveza za pravo geslo: divide et impera, s katerim je skušala Slovane sistematično zasužnjiti. Seveda si to ločitev v dva ali več naravnost strastno si nasprotujočih taborov lahko privoščijo le veliki narodi, kjer notranja nesoglasja nikoli neposredno ne ogrožajo obstoja naroda samega, toda mali narodi naj bi se zavedali, da jih posnemanje v tej točki lahko stane življenje. Bodočnost malega naroda, njegova narodna zavednost in ljubezen do države je odvisna od čim složnejšega sodelovanja vseh struj in vseh posameznikov. Če pa je narod razkrojen v zagrizena nasprotja, ki jim je glavno delo medsebojno blatenje pred ljudstvom, s katerim se širi nezadovoljstvo in nezaupanje do države in njenih predstavnikov, potem pomeni to pravo demoraliziranje in raznarodovanje ljudstva. To ločitev duhov so vneto oznanjevali predvsem v politiki zato, da bi z zbiranjem katoličanov v posebnem katoliškem političnem taboru preprečili enotno politiko kakega naroda. In "to svojo namero so tudi dosegli, v Srednji Evropi je prišlo do političnega katolicizma ali klerikalizma. proti kateremu se je dvignil ravno tako čuden nasprotnik, liberalizem ali antiklerikalizem. Danes smo prepričami, da so konfesionalne in svetovnonazorske stranke za dolgo časa ustavile ali napačno usmerile narodno osveščanje nekaterih malih narodov. iNjihova struktura je bila namreč preveč ideološka in premalo politična, torej v nasprotju z obrazom prave stranke. Kajti »udejstvovanje politične stranke se ne more omejiti le na nekaj vprašanj in ostati le v mejah obrambe religioznih in etičnih vrednot, politična stranka mora zavzeti svoje stališče do stotine drugih vprašanj.«1 Tako se je zgodilo, tla je versko utemeljena stranka vnašala v najnavadnejše, vsakdanje zadeve svetovnonazorsko, to je absolutno ocenjevanje, in jih tako nenaravno obteževala, na drugi strani pa se je premalo brigala za pristna in prvenstveno potrebna politična vprašanja. Najbolj klerikalno pa je bilo ustvarjanje politične ločitve duhov z nedovoljenim verskim vplivom na človekovo vest. Ta zloraba se zgodi vedno takrat, kadar dušni pastirji »svojo versko in nravstveno avtoriteto porabljajo na primer za to, da vernike prepričujejo o resničnosti nekaterih trditev, ki zadevajo izključno zadeve praktičnega in družbenega življenja, medtem ko mnogi razumni in pristojni ljudje sodijo te trditve in njih stvarne osnove čisto drugače... Noben katoličan ni po vesti dolžan, da prizna ali upošteva sodbo take cerkvene avtoritete in se pri izvajanju svojih političnih pravic ravna po njej«.' Te in še druge, bolj delikatne zlorabe so povzročile upadanje verske zavesti in s tem slabile človeka in njegovo skupnost. Če to spoznanje priličimo na slovenski položaj, potem se z grozo zavemo nasprotja med Slomškovim slovenstvom in ločitvijo duhov, ki je sledila Mahničevemu nastopu. Ta politična »ločitev duhov« je usodna slovenska zmota v mnogih pogledih: 1. Predvsem je škodljiva v narodnostnem oziru samem, kakor smo pravkar videli. Kot majhen narod nismo zmožni delati raznih vratolomnih svetovnonazornih in političnih poizkusov; nam mora biti marveč najvišji narodni zakon: skupno delo. 2. Tudi s svetovnonazorskega stališča gledano je taka »ločitev duhov« med Slovenci umetno, neorganično vnešena. Ločitev ljudi v »katoliški« in »nekatoliški« tabor je bila pri Nemcih čisto naravna, ker so konfesionalno razdeljeni v katoličane in razne vrste nekatoličanov. Toda pri Slovencih tega ni bilo. Zato nas danes, ko to ločitev gledamo dz neke zgodovinske oddaljenosti mnogo stvanneje, čudno dime, ako je zaradi nje prišel n. pr. dr. Ivan Tavčar v »nekatoliški tabor«, ki je o njem znano, da je bil praktičen katoličan, kar danes tudi za pripadnike katoliškega »tabora« pomeni že precejšnjo pohvalo. Morda bi kdo ugovarjal, češ da tu ne gre za zgolj konfesionalne razlike, marveč za svetovnonazorske sploh, ker je bil Tavčar po veroizpovedi sicer res katolik, toda svetovnonazorsko je bil liberalec. Vendar tudi ta ugovor gre mimo naše trditve. Tavčar sam večkrat izrecno izpove: »Cerkev je veličastna, je božja ustanova in sam Kristus prestoluje v njej. Verni služabniki smo svoji sveti cerkvi itd.« Takšne in podobne izjave obenem z njegovim življenjem samim dovolj povedo, da Tavčar ni bil katoličan samo na papirju, ampak tudi dogmatičen in praktično veren katoličan. Njegovo liberalno mišljenje se od »katoliškega« — klerikalnega loči predvsem samo v misli, naj se duhovnik ne vtika v vsako stvar, posebno ne v politiko, ki je izven njegovega poklicnega delokroga in ki ga kaj lahko umaže. Danes pa so tudi v tej celo aktivni duhovniki-politiki prišli do istega spoznanja! Kaj je še torej danes na liberalcu Tavčarju ostalo nekatoliškega? Odgovor: razni precej hudi izrazi v napadih in odgovorih na takratne vodilne slovenske duhovnike, ki pa jih na katoliški strani brez težave odtehtajo nezadržani odgovori Mahniča in drugih! Na takem in podobnih primerih jasno vidimo, koliko je resnične »načelne« razlike med dvema Slovencema, ki sta oba dogmatično verna katolika, a je eden »liberalec«, drugi pa »klerikalec«, posebno ko imamo celo vrsto klerikalcev s sumljivim verskim življenjem. Res je sicer, da je tudi število nedogmatično vernih in nevernih liberalcev precejšnje, toda zakaj narediti iz tega politično fronto? Saj je liberalizem, ki itak nikoli ni bil kak zaokrožen svetovni nazor, v teku časa izgubil skoraj vso svojo idejno vsebino in ne predstavlja ndbene žive gibalne sile v svetu, tako da tudi s stališča brezverskega liberalizma to nasprotje izgubi svojo načelno ostrino; ostane samo prazna politična krilatica, fantom, ki obseda srca in slepi duše, da pri tem hitreje hira narod in peša resnična vera. Nasprotno pa tudi klerikalizem ni noben svetovni nazor, marveč v politiko izmaličen katolicizem, klika. Katolicizem je kraljestvo božje na zemlji, njegovo dostojanstvo svoboda otrok božjih, njegova moč delo milosti in polnost Duha, ki ni od tega sveta. Klerikalizem torej ni katolicizem. Klerikalizem je poželjivo mežikanje iz kraljestva božjega na posadke zemeljskih kraljestev, je nevidno podlegauje vladarju tega sveta, ki mu je državni poslanec več nego božji, je greh zoper svetega Duha in njegovo milost, ki jo iz previdnosti zamenja s politiko. Klerikalec je človek, ki papeževe okrožnice nosi v žepu, ne da bi jih upal ljudstvu v celoti pokazati, ker govorijo zoper njega! Upamo, da bodo papeži klerikalizem, ako se prej sam ne zruši, kakor se je v Avstriji, z drugimi sodobnimi zmotami vred kmalu slovesno obsodili. Le tak korenit popravek more zboljšati neznosno kulturno ozračje meti Slovenci in rešiti iz zmede pojmov in sovraštva dve najdražji, a tako sramotno zanemarjeni in one-čaščeni vrednoti: slovenstvo in katolištvo. Ti dve vrednoti mora vsak nepristranski Slovenec spoštovati, tudi če se za poslednjo ne more ogrevati z vernim srcem. Svetovnonazorske razlike so neizogibne in bodo pri nas ostale, pač črta razmejnica mora iti stvarneje skozi vse politične tabore (ki se naj ločijo samo po politično-gospodarskih načrtih). V tej globini zajete in pravilno omejene na svoja strokovna področja pa sploh ne morejo motiti vzajemnega javnega dela na socialnem, gospodarskem, narodnem in političnem področju, a tudi »katoliška borba« na politični plitvini pomeni za vero vedno konec koncev brezuspešno lomljenje kopja. Svetovnonazorske razlike se ob dobri volji z obeh strani dado omejiti na svoj resnični delokrog, dočim so na imenovanih področjih javnega dela za narod naravnost pogubne in demoralizujoče. Maritain pravi: »Od kristjanov se danes zahteva predvsem to, da svojo vero in nadnaravno življenje ločijo od sleherne tesne zveze s sociološkimi oblikami življenja.«' »Kajti«, pravi isti pisec na drugem mestu, »kristjan, ki se zaveda prave odgovornosti v političnih zadevah, bo služil 3 D. Auvergne: Regards catholiques sur le monde, Desclee, Paris (str. 41). skupnemu blagru in to predvsem tako, da bo ostajal zvest vrednotam resnice, pravice in bratskega prijateljstva.«' 3. Nato pride poslednji ugovor: Kje bi mi bili danes z našim ^katoliškim« življenjem, če bi ne bili potegnili ostre načelne meje med obema taboroma tudi na zunaj (ne samo v dušah, kjer to vidi samo Bog)? Ali ne bi vse že davno splahnelo v neko brezbarvno mlačnost? Vsaj versko življenje je torej stvarna resnična pridobitev te ločitve duhov. Na ta zagovor ne upamo predrzno odgovoriti! Takšni irealni pogojniki za preteklost ostanejo človeškemu umu za vedno nedostopni. Toda odgovorimo z noviin vprašanjem! Kje pa so danes Hrvati s svojim verskim življenjem, ki nimajo te ostre ločitve duhov v javnem (političnem) življenju? Ali mar ni tam na raznih verskih zborovanjih in procesijah enako ogromna množica ljudstva, ki je enako navdušeno? Ali mar tain ne sprejemajo škofa' s podobnimi svečanostmi kakor pri nas? Morda se da temu ugovarjati, da pri Hrvatih pač pri vsem tem vendarle prevladuje neka verska mlačnost, pomanjkanje načelnosti in podobnega, da pa imamo pri nas izrazito načelno in poglobljeno versko življenje, kar je neprecenljiva prednost ločitve duhov. Vendar je treba ob poudarjanju te prednosti verskega življenja v ločenem taboru (ki pa ni dokazana), položiti na tehtnico slovenskega verskega življenja na drugi strani enako načelno-zavedno nasprotstvo do vsega, kar je katoliško ali klerikalno, ker se to po vsem tem danes žal istoveti, in se vprašati, kje je sedaj bilanca verskega življenja boljša, pri nas ali pri Hrvatih, ki tega organiziranega, zaradi političnih strasti zaslepljenega nasprotstva nimajo? Odgovor ni težak, a je očividno naperjen proti nam. Prav v tem vidimo tretjo zmoto take ločitve duhov: verskemu življenju ne le da ne koristi, marveč mu celo škoduje! Poleg zgolj svetovnonazornih razlogov vstanejo še čisto politični, zunanji in osebni, ki z verskim prepričanjem kot takim nimajo nič opraviti, a vendar pri povprečnem človeku zmedejo tudi versko čustvo in nazor. To je sicer nedosledno, a je dejstvo Nešteto ljudi se odtuji katoliški cerkvi samo iz političnih nagibov, strankarskih in osebnih sporov z ljudmi, ki so njihovi politični nasprotniki. 4. Premočno izvedena politična ločitev duhov pa je pokazala svoje škodljive posledice tudi v kulturnem oziru. Prav na tem področju se je glavni namen ločitve duhov, da bi si katoličani tudi v javnosti priborili vidno vlogo, začel odmikati. Dejstva doma in drugod, nekdaj in sedaj nam jasno kažejo zanimivo nasprotje: čim bolj se je katolicizem kot tak uveljavljal v politiki, tem bolj je pešal njegov vpliv na kulturnem, znanstvenem in umetniškem področju; in nasprotno, čim bolj je bil izrinjen iz politične arene, tem bolj je rastel in prevladoval v duhovnem kulturnem oziru. V Franciji je katolicizem z ločitvijo Cerkve od države načelno izrinjen iz politike, a je vendar prav danes tamkajšnja politična javnost polna o/bčudovanja do katoliške moralne sile v svetu. Ravno v zadnjem času smo slišali francoski glas: »Katolicizem, osvobojen političnih vezi, je znova začel učinkovito vplivati na politiko in ji dajati svoj pečat.«5 Tudi L. Pastor, slavni pisec zgodovine papežev, ki je gotovo neoporečna priča, izrecno pravi, da je katoliški cerkvi politika vedno več škodovala nego koristila. Z vsem tem je popolnoma v skladu okoliščina, da se je neki priznani katoliški list na Slovenskem pred nedavnim pritoževal, kako da nam v mladem katoliškem rodu tako manjka umetniških in znanstveno ustvarja-jočih sil. A ne čudimo se, saj ta miselnost pri nas od Mahniča naprej zna katoliške pesnike samo kritizirati, obsojati in ovirati, nikakor pa ne obujati in vzgajati. Da je nasprotje: liberalizem — klerikabzem v vsej svoji ostrini res poguba za naš narod, danes domala vsi priznavajo in si žele enotnosti, kjer je potrebna, svobode v dvomljivostih, v vsem pa ljubezni, ki je nad vse; samo nikdo noče iztrgati sovraštva iz svojega srca in si izbiti predsodkov iz glave. \ sak pri tem misli samo na svojega »nasprotnika«, na njegove grehe in na potrebo njegove izpreobrnitve. Vsakemu na obeh bregovih torej velja: začni pri sebi! FRANCE VODNIK NARODNO GLEDALIŠČE (Nekaj načelnih in kritičnih pripomb.) Letošnje leto je jubilejno leto našega gledališča: v njem smo praznovali dvajsetletnico, odkar imamo Slovenci nepretrgano svoje Narodno gledališče v Ljubljani. »Naša beseda«, pesem Otona Župančiča, nam je ohranila spomin na ta narodno in kulturno pomembni dogodek in bo tudi zanaprej ostala simbol Naše besede, ki je izšla med nami, da nam — tako verujmo — nikdar več ne zaide. Misbm, da ni treba posebej poudarjati veliki pomen, ki ga ima gledališče za vsak narod; brez njega bi bilo to, kar imenujemo narodno kulturo, bistveno okrnjeno. Trditi moremo celo, da jezik kot izraz našega narodnega duha, čutenja in mišljenja, ne pride nikjer tako do veljave kakor ravno v gledabšču. Kajpada mislimo pri tem na gledališče, ki naj bo vredno kulturnega naroda. Tako gledališče predvsem ni in ne sme biti samo repre- zentativna narodna ustanova, še manj zadeva nekega družabnega razreda ali celo stranke, marveč živa potreba in last vsega naroda. Samo tako gledališče zares tudi zasluži ime narodno gledališče. Čeprav je označba »narodnega gledališča« novejšega izvora, saj sega v dobo narodnostnih prizadevanj izza prosvetljenstva in romantike, vendarle čutimo, da nam bistvo te ustanove izraziteje tolmači gledališče nekaterih starejših narodov, na primer Grkov. Njihovo gledališče bi nam moralo biti dejansko vzor, ko razpravljamo o narodnem gledališču. Zakaj? To gledališče je bilo tako na znotraj kakor na zunaj izraz in podoba naroda, ki ga je ustvaril. Bilo je izraz enotnega naziranja in jezika, bilo je zadeva vsega ljudstva in v njem se je razodelo skupno prizadevanje vseh, pesnikov in politikov, igralcev in občinstva, ki pa je bilo tedaj v resnici — narod. Res je, da ta ideal dandanes ni več popolnoma uresničljiv. Tako idejno in umetniško, pa tudi narodnostno harmonično gledališče v današnjem duhovno razbitem, individualističnem času, ko vladajo med ljudmi napete idejne in socialne razlike, ni več možno. S temi dejstvi moramo računati. Zato pa tudi narodno gledališče dandanes ne more biti zgrajeno niti na ekskluzivnih ideoloških osnovah niti na ekskluzivnem narodnem repertoarju. Če hočemo pravilno rešiti vprašanje idejnih in narodnostnih osnov sodobnega gledališča, se moramo dotakniti v prvi vrsti vprašanja sporeda, to je del, ki naj jih gledališče uprizarja, da bo življenja zmožno in da bo zadostilo svoji veliki kulturni nalogi. Oboje je v najtesnejši medsebojni zvezi in menda ni pretirano reči, da je to dejansko temelj, na katerem je osnovano gledališče, vsaj če ga pojmujemo še vedno kot ogledalo časa in kot moralno ustanovo. Ta osnova more biti dandanes edinole najširša humaniteta, ki pa ne sme postati niti brezidejnost niti breznarodnost. Narodno gledališče, pa najsi bo ogledalo najrazličnejših naziranj, ne sme nikoli postati brezidejno zabavišče, marveč se mora slej ko prej zavedati, da je njegov poglavitni namen: biti izraz in podoba borbe človekovega duha za očiščenje in odrešenje. Prav tako pa to gledališče, pa najsi nam posreduje obenem z domačimi deli stvaritve vseh narodov in časov, ne bi smelo nikoli pozabiti, da je slovensko. Prizadevanje, kako bi se dalo kar najbolje združiti to dvoje, se mi zdi poglavitna naloga vsakega, pa tudi našega narodnega gledališča. Žal vidimo, da pogosto ne hodijo po tej edino možni poti niti tisti, ki gledališče vodijo, niti tisti, ki od zunaj vplivajo nanj, bodisi da imajo oblast ali pa vpliv na občinstvo. Tu se toliko greši. Ti bi hoteli, da bi bilo gledališče »katoliško«, oni, da bi bilo »svobodomiselno«, nekateri pa bi zopet radi, da bi bilo »marksistično« itd. Razumljiva in subjektivno tudi upravičena je želja vsakogar izmed njih, v kolikor je seveda izraz globoke in upravičene težnje, da bodi gledališče to, kar je bilo od vsega začetka: ogledalo človeške duše in ljudskega življenja- Toda potemtakem bi morali imeti Slovenci dandanes vsaj troje narodnih gledališč, to se pravi posebej za katolike, posebej za svobodomislece in posebej za marksiste, če ne upoštevamo kajpada še vseh drugih naziranj in njihovih odtenkov. To pa ni mogoče že iz gospodarskih razlogov. Po mojem mnenju pa bi bilo tudi kvarno, zakaj nujne idejne razlike, ki so med nami, ne smejo uničevati naše narodne zavednosti in skupnosti, katere simbol je tudi in še prav posebno naše Narodno gledališče. Za vzgojo tistih, ki 'se pomena narodnega gledališča ne zavedajo ali pa ga ne morejo doživeti, služi vendar tako imenovano ljudsko ali bolje ideološko gledališče. Še večja ovira za ustvaritev idealnega narodnega gledališča kakor omenjene težnje pa so vsi izrazi politično-strankarskega pritiska, pred katerim bi moralo biti narodno gledališče še najbolj varno. Toda vsi vidimo, da te ovire ne izvirajo samo iz sveta izven gledališča, marveč da so jih mnogokrat zakrivili prav tisti, ki jim je naše narodno gledališče izročeno v varstvo. Ne le, da so se v nekaterih olbdobjih našega povojnega, sicer tako plodnega gledališkega življenja zavestno izključevali iz sporeda avtorji določenega svetovnega nazora, zaradi česar na primer še do danes nismo videli v Ljubljani niti enega dela P. Claudela in še marsikoga. To očitno zanemarjanje del katoliških avtorjev, ki je bilo vidno zlasti v prejšnjih letih, je bilo nedvomno še preostanek iz dobe, ko se je slovensko narodno gledališče smatralo za zadevo in privilegij našega liberalnega meščanstva. Prav tako pa so krivi tega pojava tudi slovenski katoličani, ki za gledališče niso imeli zmeraj tistega smisla in čuta, kakor bi bilo potrebno, in so to vprašanje le preradi reševali z ozkosrčnega vidika opredeljenosti. Pa tudi, če si ogledamo dejanje in nehanje našega narodnega gledališča v zadnjih dvajsetih letih mimo teh ideoloških vprašanj, s splošno duhovnega vidika, moramo za marsikatero sezono ugotoviti porazno dejstvo. Kakor so nekoč skušali dati karakteristiko slovenskega »narodnega« gledališča s tem, da so spravljali na oder Krpanovo kobilo — to je »umetnost«, ki je godila šentpetrskemu predmestju ali z drugimi besedami slovenskemu malomeščanu in njegovemu okusu —, prav tako pa danes občutimo tisto hlastanje za komedijami, ki včasih docela izpod rinejo ves boljši svetovni, pa tudi domači repertoar, kot izraz istega, dasi morebiti estetsko nekoliko finejšega meščanskega duha. Zdi se, da postaja ta kult pogosto kaj povprečne komedije v nekaterih sezonah že kar načelna stran našega gledališča. Bojimo se, da to gledališče nekoč ne bo več zmoglo postaviti na oder katero koli delo klasične umetnosti, ne le, ker ne bo imelo za to spo- sobnih igralcev, ampak tudi zato ne, ker ne bo imelo več sprejemljivega občinstva. Ne smemo pozaibljati, da gledališče ravno s sporedom najbolj vzgaja občinstvo, pa bodi že v pozitivnem ali pa v negativnem smislu. Slabo znamenje za gledališče je, če gre človek vanj z občutkom, s kakršnim gre na primer v zabavišče ali pa pona j večkrat v kino. Tega nam mora biti žal tembolj, ker smo se nasprotno tolikokrat prepričali, da bi moglo biti naše gledališče slej ko prej na višku. kakor v idejnem in duhovnem pogledu pa je treba najti pravilno mesto tudi tako imenovanemu domačemu sporedu. Rekli smo že, da označba narodnega gledališča ne sme sloneti na izključno na roti nem repertoarju. S tem bi le prelahko zdrknili na stopnjo narotlopisno ali pa celo šovinistično pojmovane narodne miselnosti, kar pa bi bilo oboje precej nesodobna romantika, če ne še kaj hujšega- Treba je najti skladnost med izvirno produkcijo pa med tem, kar je velikega ustvaril duh drugih narodov in kar je dobro za nas, če tisto ne le spoznamo, ampak tudi sprejmemo vase. To, kar bo tudi te tuje stvaritve naredilo za sestavni tlel naše narodne gledališke kulture, je vendarle slovenska interpretacija del svetovne dramatike, klasične in sodobne. V tej univerzalni spojitvi nekdanjega in sedanjega, svetovnega in domačega bi radi videli podobo našega narodnega gledališča, ki naj bi bilo prav tako ogledalo slovenstva kakor človečnosti. Seveda ne smemo pozabiti, kar vodstvo našega narodnega gledališča včasih tako rado pozablja, da je izvirna slovenska drama kljub vsemu vredna najnežnejše skrbi. Treba je z največjo ljubeznijo upoštevati vse to, kar imamo, hkrati pa skrbeti za možnost novih tlel in ustvarjati pogoje zanje. Nujno je treba že ostvariti stalni in nepremakljivi spored slovenskih del, naš narodni repertoar, ki naj v sleherni sezoni zavzema tako vidno mesto, da tega ne bo prezrl noben obiskovalec gledališča in ki nas bo slej ko prej spominjal naših prizadevanj in naše zemlje. Prepričani smo. da je teh del že toliko, da se v zvezi z novimi deli morejo vključiti v spored tako, da se vsaj najlepša in najpomembnejša izmeti njih ponove po nekaj sezonah. V teh nekaj letih se namreč izmenja občinstvo, zlasti mladina, za katero so take uprizoritve še zmerom novost. Pa tudi starejši obiskovalci so žejni nove interpretacije istega, čeprav že znanega dela. Če niso, je tega v veliki meri krivo gledališče samo, ki potemtakem pač ni znalo vzgajati ne njihovega okusa ne njihove narodne zavednosti. ANTON SLODNJAK SPRAVA Gimnazijski učitelj Fric Klapp je s preračunano počasnostjo potegnil zlato uro iz žepa, zagledal se za trenutek vanjo, ovil okrog nje tenko verižico in jo naglo položil na mizo. Šele tedaj je pogledal po razredu, ki se je zdrznil pod njegovimi krvavo obroibljenimi očmi, vpijočimi iz usnjatega obraza kakor napol zaceljeni rani. Njegov obraz je razodeval prikrito bol in odkrito krutost. Še samemu sebi ni prizanašal, če so prav pričali ščetinasti lasje, ježeči se na vse strani, a s trdo ščetjo poglajeni nekam nad rumeno, nizko čelo. Celo redke brke si je moral vihati, najbrž vsako ščetino posebej, z železno doslednostjo, kajti zgornjo ustnico je imel izbuhnjeno in vršički barus so štrleli iz nje kakor ježeve bodice. S sunkovito kretnjo je segel v žep po drobno knjižico, zatopil se za hip v njeno nedvomno zanimivo vsebino; kajti obraz so mu spreletavale med listanjem sence in luči. Zdaj se je globoko zamislil; na obrazu mu je lebdelo nekaj strahu ali spoštovanju podobnega, zdaj se je spet ironično nasmehnil, potem pa se mu je razlezel čez obraz srd, ki mu je rosil celo iz okrva-velih, krmežljavih oči. Bliskovito je poklical nekega dijaka. V trenutku je izdrl svinčnik in ga naperil v žrtev, ki se je omamljena dvignila v klopi in se opotekala proti njemu, ki ni spustil svinčnika in pobesil pogleda, temveč se je z vsem telesom vedno bolj sklanjal proti prihajajočemu, kakor da bi ga z vso močjo vlekel k sebi. Ko ga je imel pred seboj, mu je ostro zapovedal, naj stopi korak nazaj, a še preden se je dijak zavedel, kaj mora storiti, ga je loputnil s pripravljenim vprašanjem. Žrtev se je nagleje postavila v bran, kakor je pričakoval. S tihim glasom je pričela drdrati odgovor iz šolske knjige, stran ta in ta in je razlagala Lessingovo življenje in delo pač tako, kakor si ju je predstavljal c. kr. šolski avtor. Klapp je učenca nekaj hipov poslušal. Razred je upal, da bo Podkoritnik odnesel pete. Tedaj mu je Klapp ukazal, naj molči. Z rumenim nasmeškom na obrazu je začel oponašati učenčevo nebogljeno izgovarjavo nemškega jezika. Še bolj široko kakor dijak je raztezal besede, ki jih je izgovarjal učenec pač po šegi svojega jezika, in je končno menil, da je nemški jezik pre-težak za usta, ki so ustvarjena za azijske glasove. Nekaj ponižnega hihetanja in odobravanja je žel za svoj dovtip. Še več sovraštva in srda pa je zagorelo iz široko odprtih oči nekaterih dijakov. V razredu so namreč bili Nemci in Slovenci, a kaj je to Klappa motilo. Gimnazija je bila nemška, mesto, v katerem se je godila ia zgodba, prav tako, čeprav je sililo od vseh strani tuje pleme vanj. Povrh je teklo tretje leto nemške vojske, ki bo slednjič izbojevala zmago nemškemu meču. Njegova senca bo padla na ves svet. To je Klapp sveto veroval, čeprav je bil slabič in po nekih nejasnih okoliščinah oproščen vojaške službe. Kaj bodo takrat pomenili ti sestradani sinovi lukarjev in špe-harjev? še za teologijo ne bodo več, če ne bodo imeli nemškega duha v sebi; kajti ne sme se več dogajati, da bi se v oni stari jazbini na Glavnem trgu gojili hujskaški kaplani, ki se še menda edini na tej zemlji upirajo gradnji nemškega mostu do Adrije. Zdramil se je iz teh misli. Ob sanjah o bodoči veličini nemškega naroda ga je obšlo ginjenje. Oči so se mu nehote orosile, pol nevoljno, pol prešerno je zamahnil z roko in pognal dijaka v klop. Predčasno je zaprl tudi knjižico, ne da bi bil zapisal oceno — še na uro ni pogledal, temveč je odvil verižico in brez navadne obrednosti, ki je sicer značila konec izpraševanja, začel z razlago. Nemško slovstvo je ljubil. Ni ga sicer doumeval kot borbo duha s snovnostjo, ki se vrši povsod, kjer hoče splavati človek iz poplave telesnega življenja na varne vrhove, odkoder je mogoče vsaj nekoliko spoznati, kako se naj zajezi ta povodenj. Zanj je bilo nemško slovstvo, kakor vsi drugi važni življenjski pojavi, dokaz o vzvišenosti nemškega naroda nad drugimi narodi. Za svojo življenjsko nalogo je smatral, da dopove zlasti tej mladini, ki so jo motili tuji agitatorji, da zapade v najhujše barbarstvo, če se odreče čarobni palici nemške omike- Kljub nagonski mržnji, s katero je motril revno oblečene, lačne slovenske študente, !ki so sedeli pomešani med sinovi nemških uradnikov, trgovcev in častnikov, da bi imeli le-ti pomoč pri računskih, latinskih in grških nalogah, se je vendarle pri predavanju obračal bolj na prve kakor na druge. Podzavestno je čutil, da odmeva v preprostih kmečkih dušah njegova beseda močneje kakor pa v presitih in razvajenih gosposkih sinovih, ki so se merili samo po premoženju in ugledu svojih staršev. Kakšna sreča, če bi mogel vzgojiti iz teh svežih ljudi pokorne služabnike nemške kulture! iNi poznal razločka med kulturo in civilizacijo. Rad je vpletal meti predavanja ginljive zgodbice o kulturnem poslanstvu, ki ga vrši nemška vojska na neprijateljevih tleh s tem, da seznanja zaostalo ljudstvo s takšnimi pridobitvami, kakor sta stranišče in milo. Goethejevo svobodno življenje se je upiralo njegovi kultur-tregerski razlagi. Zaman si je prizadeval, da bi prikazal Goetheja kot duhovnega prednika modernega pruskega militarista. Zmeden je bil spričo njegove občečloveške narave in nasilno je hotel prepričati dijake, da bi bil Goethe še globlji duh in večji pesnik, če se ne bi bil dal tolikokrat zvotliti od nenemških kulturnih vplivov. Tedaj se je v predzadnji klopi ob oknu nekdo premaknil in zašepetal besedo ugovora. Klappu se je zameglilo pred očmi in zoprn pot mu je orosil mesnati nos. Njegovi lasje so se uprli dolgoletni dresuri in se naježili na vse strani. Najhuje pa je bilo, da je sam občutil lažnivost svojih besed, široko se je zakadil proti nemirnežu, izvlekel med potom a knjižico in zavpil nad dijakom, naj ponovi njegove besede. V klopi se je dvignil medel, slok fant in zastrmel s svetlimi očmi vanj. Kljub zbeganemu pogledu mu je igral nasmeh na brezkrvnih, razpokanih ustnicah. Tudi oči so se mu kmalu umirile in prezir pomešan z zadrego je zasijal iz njih. Celo zravnal je malce prihuljeno postavo in meril Klappa od nog do glave. Med sošolci je dihalo nemirno pričakovanje: eni so se obračali z iztegnjenimi vratovi, drugi so sedeli nepremično in povešali oči, tretji so se nagibali tesno nad klopi, kakor da bi se hoteli skriti. Klapp je za trenutek ostrmel. Nekaj nejasnega ga je spre-letelo. Že se je hotel umakniti in se zadovoljiti s tem, da bi predrznega dijaka vpisal v razrednico, tedaj ga je vznemirilo polglasno govorjenje iz prve klopi, kjer je sedel njegov ljubljenec Johann Schinnerer, sin mestnega poveljnika. »Ta slovenski Obsedenec nikdar ne miruje-« Močan fant. ki je sedel v zadnjem kotu, je pogrozil tožljivcu; in naenkrat sta završela od vseh strani odobravanje in ugovor. Klapp se je obrnil proti razredu. Obraz mu je kazal toliko resničnega začudenja, da je izgubil vso strogost in je zrcalil samo nemir. Kaj takega še ni doživel, odkar uči. Vedel je, da se dijaki sicer tu in tam spoprimejo zaradi narodnostnih in političnih vprašanj, toda mislil je, da so tudi uporneži med njimi tako prekvašeni s šolsko disciplino, da se čutijo z Nemci bolj ali manj kot enota. Toda zdaj je videl pred seboj dva sovražna svetova. Marina, tako se je pisal predrznež, je imel sicer na sumu, da ni popolnoma zanesljiv, ker se je drznil na zvezek za nemške naloge podpisati: Davorin Marin, a da bi si upal ugovarjati njegovi razlagi, tega ne bi mislil niti v sanjah. Pohitel je na oder za mizo, da se zbere in od tam ukroti vznemirjeni razred. »Gospod profesor,« je drzno spregovoril Marin, »mi slovenski dijaki ne dovolimo, da bi tako pačili nemško slovstvo. Čeprav smo napol Azijci, kakor ste naučili naše nemške sošolce, imamo vendarle več ljubezni do nemških velikih mož kakor pa vi, ki potvarjale njihovo delo in podobo.« Klapp se je opiral ob mizo in strmel v dijaka. V prvem trenutku mu je hotel ukazati, naj molči; nato pa se je premagal, da bi zvedel, kaj mu hoče očitati. Da bi le tako strašno grdo ne izgovarjal nemških besed. Klapp ni spregovorili, tudi ko je dijak obmolknil. V razredu pa je raslo razburjenje. Nekateri učenci so očitno odobravali Marinove besede, drugi pa so vstajali in mu kazali pesti; le malo jih je bilo, ki so ostali potuhnjeni. Učitelj se je boril s seboj. Marina je sicer precej upošteval, ker je kazal veliko zanimanje za nemško slovstvo. Celo v siidmarkino knjižnico ga je uvedel, ker ga je vedno nadlegoval za nemške knjige. Tu in tam mu je celo navrgel besedo o lepi bodočnosti, če bo pameten. Mislil je, da tako laže izbije iz dijaka prenapete misli in ga pridobi zase- Dolgo si ni mogel pomagati iz razočaranja. Razne rešitve so mu begale po glavi, a za nobeno se ni mogel odločiti. Hotel je nadaljevati z razlago. Ali bi pa pričel z neusmiljenim izpraševanjem, da nikdo ne bi odgovoril? Ali naj ukaže, da odpro čitanke, da bo mogel v miru premisliti to, kar se je zgodilo. Iz teh misli ga je iztrgal Schinnerer, ki je z veliko vsiljivostjo dvigal desnico. Da bi se rešil mučnega ugibanja, ga je poklical. »Gospod profesor, Marin je najhujši sovražnik Nemcev v razredu.« Klapp ga je osuplo pogledal in mu mignil, naj sede. Nekaj dijakov je skočilo iz klopi in skušalo potisniti Schinnererja v klop, a ta se jih je otresal in vpil: »Jaz ne bom prenašal več njegovih žaljivk- Pa naj pride oče v šolo in napravi red. Temu človeku ni nič svetega. Celo presvetlo cesarsko rodbino blati.« »Lažeš!« je rekel Marin in se ni dvignil v klopi. »Pridi popoldne ob petih na Kalvarijo!« je polglasno za-šepetal nekdo iz zadnje klopi. Nekateri so se zasmejali, drugi so zasikali. »Dovolj!« je trudno spregovoril Klapp. »V odmoru pridita oba v ravnateljevo pisarno! Ko je Goethe odpotoval 1.1786. prvič v Italijo...« S trudnim glasom je začel predavati- Komaj je čakal, da bi bilo konec te nesrečne ure. Prvič v življenju se mu je zdelo, da je zgreš-il poklic in da so sile v življenju, ki človeku lahko zmaličijo najlepše načrte. V razlagi se je skrbno ogibal, da ne bi krenil za las z življenjepisne poti, obenem je pazil, da ni dvignil oči od mize. Slednjič je vendarle zazvonilo. \ odmoru sta Marin in Schinnerer zaman čakala, da bi ju Klapp ali kdo drugi poklical na odgovor. Marin se je takoj vrnil v razred, kjer so se mu pridružili prijatelji. Nemci so bili zbrani za katedrom, Slovenci pa okrog peči. iNiso se prerekali in bojevali za to, kdo bo zasedel oder in kateder. Zmenili so se, da se dobe popoldne v gozdu na Kalvariji in se stepo do dobrega. To je bila prastara navada, s katero so reševali spore, ki jih ni bilo mogoče pobotati z besedo. Žal, da so ta viteški način sporazumevanja zadeli kvariti ljudje Schinnerejevega kova, ki so najemali vajence, pomočnike in komije, da so prestrezali posamezne slovenske dijake in jih pretepli ter opljuvali. Klapp ni mogel najti miru v odmoru. Zaman se je trudil, da bi se ojunačiJ in šel k ravnatelju in mu povedal, kaj je zasledil. Zavest nejasne krivde je bila v njem in ko je opazil v predsobi oprezujočega Schinnererja, mu je rekel, naj gre v razred. Po dolgem premisleku je sklenil, da bo poklical najprej tožnika, nato toženca k sebi in bo skušal trezno presoditi, kaj naj stori. Ta neodločnost ga je nekoliko umirila, čeprav se je bal brbljavosti generalovega sina. Po šoli jima je zalbičil, da naj molčita o vsem in prideta k njemu, in sicer Schinnerer ob štirih, Marin pa ob petih. Dijaka sta se spogledala. Vedela sta, kaj pomeni, da kliče vsakega posebej. Nemcu je bilo skoraj žal, da se ni premagal, Marin pa ni čutil nobene bojazni. Res ga ta nemška šleva lahko očrni. Toda poglavitnega ne ve. To je v globini njegove duše. Marin je z lačnimi očmi preletel hrbtišča profesorjevih knjig. Popoldne ga je sicer začelo rahlo skrbeti, ali ga ne bodo morebiti izključili zaradi te ali one besede, ki jo je izpregovoril v šoli, na igrišču in na ulici. Bil pa je samostojen, samemu sebi izročen mladenič. Zaupal je vase in v usodo ter je to zaupanje vcepil tudi očetu in materi, ki sta garala z nedoraslimi brati nekje v deveti globeli blatnih goric. Poznal je njuno vročo, čeprav zatajevano željo, za katero sta živela in trpela noč in dan. Spoštoval jo je, toda zadnje dni so se obrnile njegove misli drugam. V velifki, mračni sobi njegove gospodinje, v stari, vlažni hiši tik reke so se zbirali ljudje, ki so ga navdali s posebnimi mislimi. Klapp ni dvignil oči ob njegovem prihodu. Sedel je pri mizi, kakor da bi bil zatopljen v branje ali pisanje. S svinčnikom je potrkava'1 po mizi; nato pa je pograbil kipec Goetheja in ga položil na knjižno omaro. »Kdo je bil tisti človek v črni obleki, ki je v petek ob štirih popoldne vrgel skozi okno vašega stanovanja zavoj protidržavnih knjižic in papirjev?« Marin se je oprijel najbližjega stola. Ni bil strahopetec, vendar se inu je zdelo, da se ves prostor giblje v naglih, sunkovitih gibih. Klapp se mu je približal in tedaj je opazil, da mu obkroža čelo venec bledorumenkastih krast. Tenki ustni sta mu po-drhtevali, tako da so se mu bleščali zlati zobje. »Zdaj govori, preglasno fante! Aa?« Stisnil ga je za uho s trdimi prsti in ga močno zvil. Marin ni spremenil obraza, niti se mu ni skušal iztrgati. Gledal mu je v oči in počasi in nerodno odgovarjal. Slovenske besede so mu uhajale v nemški odgovor. »Bil je... odposlanec Zveze naših dijaških društev.« »Naših!« je zakričal profesor in odmaknil roke- »Naših' Kaj to pomeni? Slovenskih? Avstrijskih? Nemških?« »Ne,« je odkimal Marin. »Jugoslovanskih. To je slovenskih, hrvaških in srf>skih. In če Bog da, kmalu tudi bolgarskih.« »Ali ves, kako telefoniramo?« Klappov glas je bil sladak. Oči niso mogle lagati, neprestano je odpiral in zapiral trepalnice, kakor da bi mu padla smet v oko. V spodnjo ustnico sta se mu zagrizla dva zoba in je nista hotela izpustiti. Marin ni vedel, kaj naj odgovori na vprašanje, v katerem se je skrivala temna grožnja. »Torej glej,« je z neizpremenjenim sladkim glasom nadaljeval Klapp, »kulturen človek sem, zato ne morem niti na tej blatni azijski meji živeti brez blagodati nemške kulture.« Potegnil je dijaka k mizi in se začel ukvarjati s telefonom, kakor da bi razlagal šolski poizkus. »Zdaj poflcličem policijo in zvečer okrog desetih 'boš v zaporih vojnega sodišča v Gradcu.« »Tega ne boste storili!« je prepričevalno rekel Marin. Klapp je spustil slušalko in se zasmejal. »Fante, fante! Ali me prosiš, ali mi groziš?« Dijak je molčal in gledal v tla. Drhtel je od strahu in odločnosti. Cena življenja ni nikdar previsoka, zlasti pa ne za sedemnajstletnega fanta. Slednjič je premagal strah in naklep, porojen iz njega. »Ne prosim in ne grozim. Kot človek s človekom bi se rad pogovoril z vami.« »To je prepozno in prezgodaj. Schinnerer in tovariši so natanko izvohali vaše strahotno početje- Ali vam je domoljubno čustvo res popolnoma neznano? Še žival ni brez privrženosti do človeka, ki jo redi. Vi pa s hudodelsko roko grozite materi, ki je dala vašemu azijskemu plemenu vero, kulturo in človeški obraz.« »Hudo me žalite, gospod profesor. Lahko bi vas zavrnil, da je tudi vaš narod iz Azije in da je morebiti v njegovih žilah, nedvomno pa v njegovem duhu, več azijskih prvin, kakor pa v duh u našega ljudstva. Zakaj nam odrekate to, česar imate sami v prepolni meri? Zakaj nas učite vaših pesmi, ki proslavljajo svobodo, čast in dostojanstvo? Ali ne morete razumeti, da je tudi v nas neumrjoča želja po narodni pravici in časti? Kako morete prebirati vašega Goetheja in Schillerja, obenem pa groziti z vojaškim sodiščem človeku, ki občuti vsaj delec njunega hrepenenja po spoznanju in vdanosti človeštvu, zlasti pa ljubezni do rodu, ki mu je dal dušo in telo?« Marin je govoril v vročičnem zanosu, ne da bi nasprotnika preprosil, temveč prepričal. Mučil se je, da bi izrazil to, kar mu je polnilo s strašno silo srce, da ga je hotelo razgnati. Toda besede so se mu izneverjale, najgloblje, edine ni bilo, in one- mogel se je zgrudil na stol. Skozi dušo pa sta mu drli vrstici iz Goethejevega Fausta in ti si je v zadnjem obupu zašepetal: »O ware doch ein Zau'bermantel mein und triig er mich in feme Liinder...« Klapp je strmel z bodečimi očmi na dijaka. Nevolja se ni polegla v njem, ampak je še zrastla. Nenavadno Marinovo vedenje ga je še 'bolj užalilo. Že se ga je hotel znebiti in izvršiti svoj sklep. Dijak pa se je popolnoma umiril in zgrbil na stolu. S svetlimi očmi se je vsesal v košček koruznega kruha kraj skodelice na mizi. Klappu se je zdelo, da se mu tenka slina cedi iz ust. Prestrašil se je njegovih votlih oči in strahoma opazil, kako slaboten je mladi človek, bolj zanemarjenemu postopaču kakor dijaku podoben. Ali je res tak človek nevaren državi in nemškemu narodu? Fanatiki so bili vedno takšni, si je ugovarjal. Sestradanega človeka ne smeš izročiti policiji. Ali ve, ali samo sluti, kaj se skriva v onih Goethejevih verzih? Zakaj je prav te verze citiral? Marin je mukoma vstal in si brisal hladen pot s čela. »Oprostite, da sem nepovaibljen sedel.« »Sedi!« Primaknil si je stol k dijaku. »Ali še moreš pametno misliti? Poslušaj me! Jutri se lahko preseliš v dijaški dom. Prefekta potrebujejo, ti pa poštenega stanovanja in tople hrane.« »Hvala, gospod profesor! Zadovoljen sem s tem, kar imam.t Klapp je skočil pokonci in se postavil pred steno. Marin mu je pozorno sledil z očmi. Profesor se je sklonil k zidu, kakor bi se bil hotel zaleteti vanj. Res se je zagnal proti steni, a je nenadoma odskočil in se vrnil v sredo sofbe. Veselje mu je razsvetljevalo obraz. »Vidiš, takšen si! Z glavo skozi zid — to ni revolucionarstvo, ni ljubezen do naroda, ampak blaznost. Zakaj ne sprejmeš moje iskrene pomoči?« »Iskrene?« »Da. Ti si seveda prepričan, da Nemec ne more biti Slovencu velikodušen. »Kaj pa je bila potem grožnja s telefonom?« »Pojdi, pojdi, zdaj!« Marin je obotavljaje se vstajal in ni mogel verjeti. Klapp pa je šel k pisalni mizi in nemirno premetaval neke papirje. »Vzemi!« je rekel in mu pomolil šop listov. »Zapisnik Schinnerer-jevih obtožb zoper tebe je. Iz mesta pa le zgini! Fant bo gotovo čvekal doma, če že ni. Najbolje je, da zboliš in greš domov, da se naješ in se vse nekako pozaibi. Na šoli bom že uredil, da bo zate prav.« Dijaku so se tresle roke, vendar se ni dotaknil papirjev. Nekaj se je nasilno spreminjalo v njegovi duši. Kakor da bi padale v prah stavbe, za večnost postavljene, tako je hrumelo v nji. Kako blizu je lahko človek človeku, o katerem je še pred trenutkom mislil, da se ne snide z njim nikoli! Toda ali mu ne nastavlja Klapp nove pasti? Spodbooki ga je pogledal. Ne, ta obraz ne govori o prevari. Usmiljenje in sočutje sta razlita po njem. Neznana sreča ga je navdajala. Če je tako, ali more biti še kaj večjega in lepšega, kakor je človeško življenje? Za vrsto sivih dni, v katerih se ti zdi, da se je ustavilo življenje in da je spolzki okrak prepredel nebo in zemljo, pride trenutek, ko spoznaš ljubezen in tedaj ni več meje med nebom in zemljo. s No, kaj praviš?« Marin je molčal, dasi so mu drgetale ustnice kakor dvoje rib, vrženih na zemljo. Še je kljuvalo nekje v globini nezaupanje. Toda to bi premagal. Ali kako zlomiti ponos in kako omadeževati zavest, da je odgovoren samemu sebi za vse? Zgrabil je Klappa za roko in zajecljal: »Kar imejte papirje! Vse lahko storite z njimi. Tudi policiji lahko telefonirate...« Okrenil se je proti vratom in zaihtel z globokim, neslišnim jokom, pokopanim v drhteče dlani. VIDA TAUFER TRNJEV VENEC Tvoja slika me je spet objela, rada bi jo z rožami ovila, v svoje trudno srce položila — vsemu svetu glasno razodela. Trnje tvojih ran sem začutila, vso bolest, ki v tebi je ihtela, ko si s svojim bitjem hrepenela, pod trpljenjem vdano se sklonila. Moč življenja z muko mi dajala, neprestano me samo ljubila. S čisto dušo me zvesto vodila, dokler nisi v smrtni sen zaspala. Rada bi s teboj vso pot hodila, mimo mraka, sonca in viharja in stopinj se tvojih kakor zarja s svetlimi poljubi dotaknila. Loči naju večnosti ograja. Vsaka roža se mi v trnje zvije. Trnjev venec slednji cvet mi krije. O, čemu naju še smrt razdvaja! ETBIN BOJC SLOVENSKA NARODNA OBRAMBA Dvajset let našega narodnoobrambnega dela. Naša narodnoobranibna društva kakor tudi poedini narodno-obrambni delavci so prihajali v zadnjih letih bolj in bolj do zaključka, da je njihovo prizadevanje, ki je tako zelo potrebno za okrepitev naše narodne zavesti kakor za ohranitev živih kulturnih stikov s Slovenci drugod, odtrganimi od našega narodnega telesa in razkropljenimi po vsem svetu, ovirano in že naprej ne tako uspešno, kakor bi bilo potrebno, predvsem zato, ker delujejo narodnoobranibna društva vse preveč dedjeno in razcepljeno med seboj, brez močnejše povezanosti in enotne, sistematično izdelane načrtnosti- Zato se spričo konkretnih primerov pomoči našim bratom, ki so postali pod silo razmer od nas odtrgani, kakor tudi spričo notranje okrepitve našega naroda že nekaj časa sem na občnih zborih in sejah, v dopisih in razgovorih čez-dalje bolj naglasa potreba po neki živi in dejavni središčni, od nos no vseobsegajoči in vodilni narodnodbrambni organizaciji pri nas, ki bi vse to posamično in razcepljeno delo vezala, združevala med seiboj in enotno ter plodnejše usmerila. Ta misel, ki ima v tej dobi že kratko zgodovino, se je pojavila kmalu po prvem desetletju in se je tedaj že resno ukvarjal z njo pokojni general Maister v »Braniboru«. Prizadevanja so tedaj ostala brezuspešna. Točno po treh letih se je ideja v istem društvu obnovila na podlagi novih zamisli in načrtov, a je prav tako obtičala, ker je zadela ob težkoče. Takoj začetkoma se je pojavila tudi pri ljubljanski podružnici »Slovenske Straže«, kakor se je pokazala ob ustanovitvi Izseljenske zbornice, na svoj način pa tudi dalje na primeru Lige za socialno skrbstvo, Lige proti alkoholizmu i. p. Poborniki te ideje na našem narodno-obrambnem polju so šli celo tako daleč, da so izdelali že podroben pravilnik svoje zamisli in načrt predložili merodajnim činiteljem. A kljub temu, da je bila stvar dobro obrazložena, utemeljena in podkrepljena in da načelno tudi ni bilo nikakih nasprotovanj, je vendar vse to prizadevanje ostalo do zadnjega časa brezuspešno — največ morda zaradi tega, ker se nobeno izmed obstoječih narodnodbrambnih društev ni čutilo poklicano in močno dovolj, da bi si upalo tirati to stvar do uresničenja in do uspeha. Medtem se je sicer osnoval v Ljubljani Narodni odbor, v katerem pa so včlanjene le narodnoo/brambne organizacije katoliškega tabora. Ker ta NO ni doslej še vidno začel svoje delo, ne morem o njem kaj več poročati. Kaže pa, da bo podrobno delo zaenkrat možno organizirati le po svetovnonazorskih taborih. Šele predstavniki vseh svetovnonazorsko ločenih taborov bodo lahko uspešno započeli skupno narodnoobrambno akcijo pri nas, če bodo mislili in ravnali iskreno in resno, kakor je to za narodnoobrambno delo nujno. Šele v mesecu marcu v tem letu dvajsetega jubileja našega osvobojenja je prvič v zgodovini teh naporov prišlo do tega, da so se sešli radevolje zastopniki vseh naših izrazitih narodno-obranibnih društev z namenom, da skupno pretresejo potrebe in možnosti sodelovanja in medsebojnih stikov. Skupna akcija vseh naših najizrazitejših narodnoobrambnih društev je vredna pozdrava in upoštevanja, ne toliko zaradi okoliščin, 'ki so do nje dovedle, kolikor bolj zaradi upanja in stvarne nujnosti, da se na ta način prične pri nas s tako težko pričakovanim enotnim narodnim delom sploh. To sodelovanje ima za zdaj sicer še naj-rahlejše in najširše oiblike, dopuščajoč svobodni nadaljni potek vseh obstoječih poedinih organizacij, vendar je upati, da bo po tem prvem stiku prišlo vsaj do tistih oblik sodelovanja, ki bodo zmožne z vso potrebno gibčnostjo vršiti načrtno narodno delo. Načrtnost in enotnost je manjkala namreč vsemu dosedanjemu zadevnemu delu pri nas, ki sicer ni bilo v preteklem desetletju mrtvo in brezuspešno Saj so pa tudi vsa ta društva (Branibor, Cirilometodova družba, Slovenska straža in Društvo za izseljence, ki nosi sedaj naslov Izseljenska zbornica) res nesebično in požrtvovalno delovala ta čas pri nas v obrambo in pomoč naši narodni stvari. Seveda so ostale pri nas narodno-dbrambne postojanke kljub temu še zanemarjene in premalo okrepljene, a to gre v glavnem na račun dejstva, da je bilo zanimanje za ta vprašanja pri nas do zadnjega časa tako majhno, kajti široke ljudske plasti so v tej stvari ravno tako malo poučene kakor so vodilni krogi do tega vprašanja malobrižni. Tako je bila stvar, ki bi bila po sedanjem spoznanju vseh vredna tudi največje skrbi in zanimanja vseh, malomarno prepuščena le dobro mišljenim in vodenim narodnoobrambnim društvom. ki so razpolagala spričo tu in tam kričečih in dalekosežnih potreb in nalog — z naravnost malenkostnimi in sramotnimi podporami naše javnosti in z vse premajhnim zanimanjem in zadevnim osveščenjem širših plasti našega naroda. Tudi Rafaelova družba, ki je prva prišla do primerne organizacije v Izseljenski zbornici, je morala prebijati isti led vsesplošne malo-brižnosti in nezanimanja za ta bitna narodna vprašanja, ki bi se morala reševati z veliko kretnjo in podpirati, odnosno sanirati z največjimi dotacijami, ne pa zgolj z beraškiini podpo-ricami in s članarino. Prav to vsesplošno nezanimanje naše javnosti za ta vprašanja je tudi največ povzročilo, da se niso mogle razgibati širše ljudske plasti zanje, kakor je to bilo ves čas na primer pri Poljakih in drugje. Zato je tudi število živih članov teh naših narodnoobrambnih organizacij spričo važnosti tega vprašanja naravnost malenkostno. Tudi naše časopisje je posve- čalo nasplošno še vse premalo pozornosti in (lajalo tem vprašanjem spričo njih važnosti vse premalo prostora in poudarka. Če podajamo pregled našega narodnobrambnega dela pri nas, potem moramo 'biti odkriti in stvarni, ker nam tu nobeno prikrivanje ali širokoustenje ne more nič koristiti, ampak prej škoditi in ker danes vedno 'bolj spoznavamo, da smo tu ostali do sedaj malone zanemarjeni in da nas tu čakajo še velike naloge za najbližjo prihodnost. O tem nam pričajo še nerešena osrednja vprašanja naše narodne obrambe, kakor na primer vprašanje našega obmejnega človeka, slovenstva na Kočevskem in skrbstva za našo kri drugod, izven naše domovine. Tu nas more tolažiti le omenjeno dejstvo strnitve in zbližanja naših narodnoobrambnih društev oziroma narodnoobrain'bnega dela na eni strani, porast zanimanja za ta vprašanja pri nas v zadnjem času na drugi ter dosedanje osnove narodnoobrambnega dela in organizacije na tretji strani. Če smo dosedaj morda postavljali Slovenci večji poudarek na splošno izobraževalno in prosvetno delo med našim narodom in tako izvedli že prav dobro organizirano civilizacijo našega ljudstva, je sedaj prav in potrebno, da te organizacije v našem narodu napolnimo z novo, našim razmeram v tem času primerno, namreč s kar stoodstotno narodnoobrambno vsebino in da s tega vidika pregledamo vse naše dosedanje prosvetne in kulturne metode. S tem pa že odpiramo najvažnejši pogled na naše narodno delo. Slovensko obrambno vprašanje ni namreč samo vprašanje narodnoobrambne tehnike in metode, ampak predvsem vprašanje zunanje in notranje moči slovenskega človeka, njegove dejavnosti in njegove zavesti. Naše narodnoobrambno vprašanje postaja tako slovensko vprašanje sploh. Slaba slovenska narodna odpornost je neposredni izraz čisto človeške slabosti Slovenca, njegove duhovne šibkosti in še vedno premajhne jasnosti glede našega človeškega in narodnega poslanstva. Problem slovenskega človeka leži v njegovi premajhni konkretnosti, v premajhni časovni in prostorski izrazitosti. Slovenski človek je preslabo zvezan s svojim določenim osebno in narodno nezamenljivim življenjskim prostorom; svojo zemljo občutimo morda vse preveč samo čustveno, romantično in morda še trenutno naturalistično, ne pa tudi zgodovinsko in politično. Tako se v svoji narodni zgodovini še nismo povzpeli do konkretnejšega načrta, ki bi edino z njim utegnili izpolniti pomembne in za nas prevažne življenjske naloge v času in prostoru. Izpolnitev takega načrta namreč uresničuje tudi pogoje našega osebnega življenja, če je tak načrt res stvarno zgrabljen in zajema našo celotnost. Zato bi morala slovenska narodna obramba imeti pred seboj to dejstvo naše notranje narodne nedozorelosti. To bi morala vpoštevati ne le organizacijska stran naše narodne obrambe. ampak tudi vsi ostali narodni činitelji- Kakor je namreč slovenska obmejna in zainejna obramba istovetna z okrepitvijo slovenske zavesti Slovenca sploh, tako je na drugi strani slovensko obrambno vprašanje tesno zvezano s sedanjim slovenskim gospodarskim, socialnim, političnim, kulturnim in verskim položajem. Še več: slovenska narodna obramba mora preiti nujno iz defenzivnega, branečega položaja v napadalnega, iz pasivnega stanja v aktivno, iz ohranjujočega v ustvarjajoče, če hoče doseči svojo končno rešitev. V ta namen kliče naša narodna obramba po totalnem in integralnem narodnem delu. Kliče po heroični slovenski zavesti, po ljubezni do življenja, po zvestobi do slovenske zemlje, po skupnem in načrtnem delu. Slovenska narodna obramba kliče po slovenskem političnem in gospodarskem programu, po novih socialnih temeljih, po močni jugoslovanski državi. dr. matija 2umer PRODUKTIVNE SILE NAŠEGA GOSPODARSTVA Uvod. Vprašanje našega gospodarstva ni važno samo v tem, ali se na naši zemlji preživi več ali manj Slovencev, s čimer se okrepi ali slabi številčni pomen našega naroda. V kulturnem razvoju smo dosegli tako stopnjo, da smo si izgradili celo vrsto lastnih kulturnih institucij. Za njihovo vzdrževanje in nadaljnje izgrajevanje si seveda pridobivamo materiailna sredstva z našim gospodarstvom. Seveda bodo te naše kulturne institucije obstojale in rasle le, dokler in kolikor si jih bomo mogli sami vzdrževati. S te strani pogledano, vprašanje našega gospodarstva ni samo zadeva posameznikov ali poedinih skupin, stanov, naša večja ali manjša uspešnost v gospodarstvu odseva tudi na vse ostale panoge narodnega udejstvovanja; posebno v nenavadnih razvojnih stopnjah mu bomo morali posvetiti veliko skrbi. Povojni razvoj. Slovenci smo vstopili po vojni iz močno industrializirane države v izrazito agrarno državo. Naše kmetijstvo je bilo presajeno iz prejšnjega alpskega okoliša v simbiozo s prostranimi, rodovitnimi ravninami. Dunajska politika in ostra konkurenca naprednih industrijskih centrov sta v prejšnji državi našo obrt in industrijo dušili, v Jugoslaviji pa smo postali obrtno in industrijsko najnaprednejši del. Sama po sebi se je vsiljevala zato taka preorientacija, da smo naše gospodarske produktivne sile usmerili odločno v obrtni in industrijski sektor, prav vede smo zanemarili vse naše kmetijsko produktivno območje. Na to pot so nas navajali tudi nekateri stvarni pogoji. Imeli smo že izgrajene, pa še neizkoriščene vodne sile — predvsem Falo, Završnico. Naši premogovniki so bili tehnično dobro opremljeni in so mogli naglo razširiti produkcijo. Bili smo blizu srednjeevropskim tržiščem, od koder smo si po ugodnih prometnih zvezah mogli naglo oskrbeti surovine, da smo polnili praznine na blagovnih trgih, ki jih je svetovna vojna pustila za seboj. Naše delavstvo je bilo sposobno za vestna dela, po Obilih strokovnih šolah je bilo tudi potrebno izobraženo in kaj primerno za tovarniške obrate. Ne smemo seveda prezreti, da smo imeli dobro organizirano denarništvo, katero nam je hranilo znatne kapitale. Vse te naše prednosti so bile dovolj velike, da so pretehtale vse težave, ki so se zoperstavljale naši industrializaciji kaj kmalu po ureditvi države. Naše produktivne sile so se razvijale po zvezni krivulji bolj ali manj stalno navzgor, in to celo desetletje. V nekaj številkah bom utemeljil, da smo se upravičeno prepričevali, da smo industrijsko najrazvitejša pokrajina Jugoslavije. Število zavarovanih delavcev je v desetih letih narastilo po letu 1919. od 25.000 na 100.000. Ta številka gotovo ni verna slika industrijskega napredka, ker se je zavarovanje delavcev razširjalo postopoma tudi na druge gospodarske panoge, res pa je, da nam prikazuje tudi velik napredek naše obrti in industrije. Leta 1930. v Jugoslaviji po številu prebivalstva tvorimo 8.5%, zavarovanih delavcev pa imamo 16.5%, torej še enkrat višje število, kot je povprečje v ostali državi. Porazdelitev raznih industrij v državi prikazuje naslednja razpredelnica, iz katere je razvidno, koliko odstotkov poedinih vrst obratov je v Sloveniji.* Vrsta industrije Število podjetij v •/. v državi v Sloveniji Poljedelske, živilske . . 884 37 44 Lesne........ 403 83 206 Rudarske....... 104 5 4-8 Fužinarske...... 186 41 220 Kemične....... 170 34 20-0 Usnjarske...... 84 27 320 Tekstilne....... 399 85 213 Papir in grafične . . . 77 20 260 Električne...... 234 10 43 Gradbene ....... 369 40 108 Splošne....... 144 21 14-6 Skupaj . . . 3.054 = 100®/o 403 = 13"2°/o * Ti in naslednji podatki po: Statistički godišnjak, Beograd 1937. Od skupnih 3.054 industrijskih obratov so v Sloveniji 403 ali 13.2%. Pod tem povprečnim številom je Slovenija zastopana v teh panogah: poljedelsko-živilska, rudarska, električna, kar je razumljivo, v kolikor so te vezane na naravne surovine, ki jih mi nimamo. Po deležu na produciranem blagu seveda v nekaterih panogah nismo udeleženi z isto številko, kot jo kaže število podjetij, ker imamo mi več malih podjetij, tako je na primer v usnjarski industriji pa tudi v tekstilni. Produktivnost dela je v veliki meri odvisna od tega, koliko zna človek vpregati v pomoč pri svojem delu mehansko energijo. S te strani nam daje poučno sliko razpredelnica o instaliranih električnih silah: Parne centrale Diesel- centrale Vodne centrale Skupaj število KW število KW število KW število KW Država .... Slovenija . . . 251 71 182.152 30.366 114 15 15.089 763 172 126 161.409 51.162 713 247 467.435 116.691 Delež hlovenije v •/• 28-3 167 13-1 5 73 31-8 34-6 24-6 Tem številkam se morda da oporekati, češ da je Slovenija vestneje zabeležena v številkah kot ostala Jugoslavija. Kaže pa, da ima Slovenija eno četrtino vse instalirane električne sile v Jugoslaviji. Poleg instaliranih KW nas bo zanimala za gospodarsko izkoriščanje še množica res izrabljene energije, ki je bila leta 1936. v Sloveniji 239,652.000 KWh ali 30% skupne porabe v Jugoslaviji, ki znaša 795,580.000 KWh. Poleg porabe električne energije dostavljam za primerjavo proizvodnjo premoga, ki se porablja pri nas ves v kalorične namene, ker ga industrijsko ne predelujemo. Leta 1929. je bil delež Slovenije 39%. V industrijskih akcijskih družbah je sledeče razmerje: število družb glavnica izguba in dobitek država 729 4 132,824.000 3.616.551.000 Slovenija 57 567,230.000 506,516.000 % delež Slovenije 7.8% 13.7% 14% O intenzivnosti izmenjave blaga Slovenije z ostalo državo nas pouči izvoz leta 1935. po vrsti in množini tovora.* V ostalo državo je Slovenija izvozila vsega 51.133 = 100% vagonov; od tega odpade na: les ......21.121 =41% premog..... 15.365 = 50% * K industrijskemu izvozu Slovenije. Dr. C. Nagode v »Tehnika in gospodarstvo« 1936/37 p. 182. kovine..... 4.775 = 9% mineralije . . . 3.787 = 7% poljedelski prod- . 2.312 = 4% kem. produkti . . 1.609 = 3% bruševina, celuloza 1.526 = 3%, koloniale. predelani poljedelski proizvodi, manufaktura, predelani živalski proizvodi, rude, voziila, predivo, eksplozivi, živina dajo skupaj 3%. V dopolnitev te slike naj dodani, da se še v Sloveniji okrog hO % prebivalstva preživlja v glavnem z obdelovanjem zemlje, drugih 40 % se deli na ostale stanove, ali izdaten odstotek ljudi si pridobiva svoj kruh z obrtnim in industrijskim delom. Njihove proizvode vnovčimo deloma doma, velik del pa izvažamo v ostalo državo in v zamejstvo. V zameno za te proizvode kupuje Slovenija letno približno 8.000 vagonov žita, še celo vrsto drugih živil, ves sladkor, pa seveda tudi industrijske sirovine. Ta izmena blaga bi po cenitvah letno znašala okroglo 8 milijard dinarjev. Razvoj zastane. \ gospodarskih odnosih, kakor sem jih orisal v prejšnjem poglavju, nas je zatekla svetovna kriza leta 1950. Gospodarski ritem je zastal po vsem svetu, v vsej Jugoslaviji, tudi pri nas doma. Številke produkcije so povsod padale, izmenjava blaga se je krčila leto za letom, države so različno dosegale najnižji nivo v letih 1933. in 1934., nato so se gospodarske razmere pričele polagoma boljšati, dokler iii v letih 1937. in 1938. večina držav dosegla zopet normalnih pulziranj gospodarskega krvnega obtoka. Vsi zaključeni gospodarski organizmi so na krizo reagirali s tem, da je gospodarstvu priskočila v pomoč država. V prosto igro gospodarskih sil je posegel z vso silo politični center gospodarskih enot. Prosta konkurenca produktivnih sil je prišla iz ravnovesja. Politični center je posegel vmes s sanacijami, posojili, investicijami, pa tudi z zakonodajo Za naš pregled ni važno zasledovati vse faze v razvoju krize, ogledali si bomo le, kako je bilo videti okoli nas, ko je odšla poplava krize mimo. Situacija je v številkah zavarovanih delavcev bila v letih od 1930. do 1938. takale: država Slovenija Slovenija v junija 1930 654.948 108.511 16.5% junija 1938 760.071 112.983 14.8% Delež Slovenije na delavcih v Jugoslaviji je v tem času padel od 16.5 na 14.8 %, v ostali državi pa je zaposlenost narastla za 18.4%, v Sloveniji komaj za 4%. Ne glede na perturbacije med krizo lahko ugotovimo, da je v teku vseh osmih let industrializacija ostale države letno naraščala za 2.3%, v Sloveniji le za 0.5%. Drago Potočnik raziskuje v Trgovskem tovarišu 1938 donos podjetij v Sloveniji za leto 1937. in pride do zaključka, da zaostajajo dobički sedanje konjunkture še daleč za onimi iz dobrih povprečnih let. Enake neugodne cenitve dobi tudi pri analizi naših kreditnih zadrug. Denarni promet zadrug, včlanjenih pri Zadružni zvezi in Zvezi slovenskih zadrug znaša skupaj v letu 1929. 6.366,700.000 din, „ „ 1936. 3.886,900.000 „ Pri istih zadrugah je bilo vloženih vlog v letu 1929. 777,000.000 din, „ „ 1936. 318,700.000 „ Iz teh številk je razvidno, koliko je naše gospodarstvo utrpelo tudi v denarnem obtoku, kar brez dvoma močno vpliva tudi na razgibanost splošnega gospodarskega življenja. Pri pretehtavanju posameznih številk produkcije srečamo enake razmere. Produkcija premoga je dosegla komaj 59.5 % one iz leta 1929., produkcija papirja pa 67.1 % nasproti istemu letu. V novi konjunkturi je država v premogu že presegla številke iz leta 1929., Slovenija pa je v tej panogi obtičala globoko izpod prejšnje številke. Navedeni podatki nas uče, da je tudi Jugoslavijo zadela kriza, da pa je tudi pri nas država krepko posegla v gospodarsko dogajanje ter krepko pognala kolo razvoja naprej; industrializacija je nevzdržno napredovala v državi, Sloveniji so se pri tem pretehtavanju izmuznili občutni kapitali skozi prste, njena industrializacija je v razvoju zastala, prešla v stagnacijo. Pogled vnaprej. Sklep, da se je naš gospodarski razvoj ustavil, še ni dokončen, odpirajo se nam globlji pogledi. Znani so Savici izza let do 1930, ki so zavirali ustanavljanje novih industrij v Sloveniji, kot oviro so navajali bližino meje, vendar nas te tendence niso zadevale v živo. Naše produktivne sile so klile dosti živo. V letih krize je poseganje zunanjih sil v gospodarstvo postajalo vse močnejše, računati moramo, da bo postalo še odločilnejše. Videti moramo, da je tako naša obrt kakor industrija nastajala v prosti konkurenci, v kateri so mogle še kake prednosti naše zemlje ali večje sposobnosti naših ljudi eoodločevati in ohranjevati našo produktivno silo živo. Čim trše bodo te razmere in čim bolj se bo uveljavljalo urejevanje v tem boju od zunaj, toliko bolj nas bo potiskalo nazaj. Sposobnosti, ki so naprav-ljale naše gospodarstvo konkurenčno, bodo sahnile; oglašajo se že glasovi, ki govore o našein umikanju iz gospodarskih pozicij, ki smo jih že osvojlii v državi. Te vplive, ki so deloma že stari, deloma povsem novi, bom objasnil v dveh poglavjih. 1. Selitev industrije. Pod to poglavje spadajo vsi pojavi, ki volumen naše gospodarske dejavnosti direktno zmanjšujejo. Oec. v Trgovskem tovarišu 1938, p. 247 je razčlenil selitev industrije iz Slovenije po sledečih vidikih: »Že dalj časa opažamo, da napreduje industrializacija v naši državi veliko bolj v južnih predelih, kakor v severnih. Ne da bi se spuščali v presojo gospodarsko političnih motivov, ki igrajo tudi veliko vlogo v tem vprašanju, je treba povedati pač to, da ima v nekaterih pogledih industrija v drugih južnejših pokrajinah države večje prednosti, kakor pri nas, n. pr. v vprašanju surovin. Tudi drugače je splošna tendenca industrije, da se naseli v onih krajih, ki so bliže njenemu prodajnemu območju, kar postaja v vedno večji meri trg v vzhodnih in južnih predelih naše države. To občuti posebno slovenska industrija, ki ima pri svoji borfji za vzhodne in južne trge opraviti z močno inozemsko konkurenco, ki se poslužuje cenene vodne poti (po Donavi), dočim ima naša industrija za prevoz svojih izdelkov plačati višje železniške tarife. Poleg tega je slovenska industrija še v težjem položaju zaradi tega, ker si mora vedno več potrebnih surovin nabavljati v izvenslovenskih krajih in ima že pri dovozu surovin računati na višje prevozne stroške, ker nima vodnih poti (plovnih rek in morskih pristanišč) za dovoz svojih surovin. Tudi težišče prebivalstva in s tem trga se v naši državi pomika vedno bolj proti vzhodu in jugu. Inozemski kapital, v kolikor prihaja v našo državo, se naseljuje v prvi vrsti v Beogradu in v bližini, kamor ga vlečejo ugodnejši konkurenčni pogoji. Poleg tega igrajo važno vlogo tudi davčni momenti. Tako znaša n. pr. v Beogradu in Zernunu občinska doklada na neposredne davke samo 20%, v slovenskih mestih povprečno 56%, v Ljubljani 60 %. Banovinske doklade so za leto 1938/39. v Sloveniji 93%, teh Beograd z Zemunom in Pančevom sploh ne plačuje. Prvotna kovinska industrija je v veliki meri odvisna od dovoza surovin in premoga k nam, dočim ima v drugih predelih surovine v neposredni bližini in je prevoz zvezan le z majhnimi stroški. Predelovalna kovinska industrija trpi zaradi tarifne politike železarsko-jeklarskega kartela, ki omogoča podjetjem na jugu države nabavo surovin skoro po istih cenah kot podjetjem v neposredni bližini producentov železa in jekla, kar velja zlasti za slovenske industrije, predelovalke železa in jekla.« Sliko o gibanju naše industrije naj izpopolnijo še številke: V prvem četrtletju 1939 je bilo v Sloveniji odjavi jenih 11 industrij, prijavljene 4, torej odtok sedmih industrij. 2. Poseganje države v gospodarstvo. Ta pojav je nastopil nekako spontano po vsem svetu. Sprožila ga je kriza kapitalizma, ki je po letu 1929. tako globoko segla v življenje vseh narodov. Vse države so skušaJc gospodarstvu pomagati v eni ali drugi obliki nazaj na noge. Nekatere države so pri tem intervenirale skrajno energično in začele postopoma uvajati gospodarstvo po načrtu, druge so se zadovoljile z rahlejšimi posegi. V primerih, kjer tvori državo en narod, se seveda njegove gospodarske razmere bitno niso spremenile. Obseg gospodarstva se je zadržal na prejšnji višini ali celo razširil, spremembe so se izvršile le v gospodarskem aparatu, menjalo se je v bistvu le podjetništvo ali lastništvo. V državah, katere pa tvori več narodov, se je seveda politični oblasti pridružila še vedno bolj izrazita gospodarska nadoiblast odločujočega sestavnega dela države. V naši državi je centralna oblast kaj kmalu posegla z nastopom krize tudi urejujoče v gospodarstvo, do izrazitejšega prehoda v gospodarstvo po načrtu pa nismo prišli. Najmočneje je bil z nastopom krize po vsem svetu prizadet trg s poljedelskimi proizvodi, ki je oškodoval naš najmočnejši stan, to je kmeta- Država je prav naglo skušala agrarno produkcijo podpreti, poseči je morala po urejevanju izvoza in uvoza države. Kot agrarni izvoznik fungira pri nas seveda v veliko večji meri vzhodni predel države kot Slovenija. Zato je razumljivo, da politika urejevanja cen doma kakor tudi pri izvozu ne ustreza vedno interesom Slovenije kot močno industrializirane pokrajine. Razrvano denarništvo je država mogla seveda sanirati in podpreti samo s kapitalom. Tega je mogla vzeti največ tam, kjer je bil na razpolago. Državni denarni zavodi so odsesali precejšnji delež kapitalne moči Slovenije, povrnili pa so ji v obliki posojil, ki naj bi naše gospodarstvo krepila, znatno manj. Tako odpade pri DHB 1937 na Slovenijo le nekaj odstotkov izdanih posojil, od PAB je bilo izdanih Sloveniji le 0.02% hipotekar-nih kreditov. Zaključiti torej moremo, da nastop države kot de-narnika naše produktivne sile slabi. V gospodarstvu, ki ga je kriza razmajala, smo videli, da je država (ldbila kontrolo nad veliko množino denarnih sredstev. S pomočjo teh sredstev je mogla seveda uveljavljati vedno bolj svojo moč tudi kot podjetnik. Sicer je popolnoma normalno, da je imela država celo vrsto lastnih podjetij, katerih kopico imamo tudi v Sloveniji. iNovo je to, da si je prisvojila in izgrajuje vrsto podjetij, ki so bila do sedaj prepuščena privatni iniciativi — najtipičnejši predstavnik teh je težka železna industrija. Jasno je, da je bila naša železna industrija mnogo prešibka za našo državo. Saj je poraba jekla pri nas komaj 15 kg na leto na osebo, medtem ko znaša skoro pri vseh državah 100, 200, pa tudi 500 kg. Zanima nas pa odločno, v koliko se s temi novimi podjetji zlagajo naši narodni interesi; iz teh industrijskih panog si nam- reč služimo precejšen kos kruha. Kako naj se molče sprijaznimo v tem, da država črpa denarna sredstva v veliki meri tudi iz Slovenije, pa ustvarja nove produkcijske baze izven nje. Saj je znano, da v Sloveniji v zadnjih letih novih podjetij država ni ustanavljala, tudi ne obstoječih razširjala, kljub temu da je vložila samo v preteklem letu v produktivna podjetja 800 milijonov dinarjev. V popolnem nasprotju z našimi interesi pa je, da državi prispevamo denarna sredstva za to. da na primer razširi svojo železarno najprej s tem, da izgradi moderno žičarno in žebljarno, zaradi česar naši že obstoječi obrati krčijo in zožujejo svoje delo. Iz teh izvajanj sledi, da ne obstoja samo nevarnost, da se naš gospodarski razvoj zaustavi, poseganje novih sil v naše gospodarstvo zožuje tudi polje našim produktivnim silam in jih slabi. Sklep. Razvojna stopnja našega naroda zahteva vedno večja sredstva za vzdrževanje njegove kulturne ravni, gospodarski razvoj pa prihaja v tak stadij, da se bodo naša materialna sredstva raje krčila, kakor širila. Poseganje države v naše gospodarsko dogajanje in s tem združeno vprašanje naših produkcijskih sredstev presega moči posameznikov, podjetnikov, delodajalcev in delavcev, postaja skupno narodno vprašanje. Nasprotnim silam, ki nas gospodarsko ogražajo, bomo mogli z uspehom zoperstaviti le urejene protisile. Razdrobljene gospodarske sile bo treba združiti in vpreči v jasen, odločen gospodarski program. DOKUMENTI ZA NOVO DEMOKRACIJO Zadnjič smo objavili ..Deklaracijo o človeških in državljanskih pravicah", ki je dala temelj politični demokraciji. Danes prinašamo predlog, kje in kako naj se ta demokracija dopolni, da bo odgovarjala Človekovemu bistvu, obenem pa zadostovala organizacijskim zahtevam urejene družbe. Sestavek je izšel v listu ..Voltigeur" 2. XII. 1938. Začenjamo boj med ohranjevalci liberalne, parlamentarne in plutokratične demokracije na eni in med ustvarjalci nove in nčinkovite demokracije na drugi strani. V tem smislu posnemamo svoje stališče v kratkih točkah. I. Demokracija nam je taka vladavina, ki ji skrb za človekovo osebo predstavlja temelj vseh javnih ustanov. Iz tega sledi: 1. Taka vladavina postavlja na čelo svoje ustave »Statut o človekovi osebi«, v katerem so določene njene bistvene pravice in jamstva pred sleherno samovoljo. Za razliko od »Deklaracije 0 človekovih pravicah«, ki predstavlja prvi zaris tega statuta, nima državljanove osebe za osamljeno individualnost, ampak za stvarno in resnično bitje, zavezano v določenem številu položajev in na vrednote, ki jih ljudstvo ceni, aelo krivičen in podobno — reklo l)i se tudi, da naj iščemo svojega samo tam, kjer ni vključeno v tokove velikega evropskega sveta, čeprav smo postali to, kar smo, prav zato, ker smo stopili v te evropske tokove, in si torej tudi zdaj ne smemo pred njimi zapirati oči, da se ne zgodi z nami kaj usodnega. Najbrž je bila ta misel prenaglo vržena na papir. V obrambi idealizma je namreč videti zelo šibka. Matijo pa me pri ti želji hude besede, ki so padle po enem takih »tujcev«, ki je sicer od nas že zelo ločen, po Amerikancu Adamichu. Pa pustimo te prehude besede, ki bi želel, da bi ne bile napisane. Solarjeve misli o naši ljudski povesti so torej take, da morajo zbuditi razglabljanje o zadevi tudi pri drugih. Da pa ne bo ostalo samo pri tem uspehu, bo treba iti še naprej in na primer razčleniti leposlovje, ki so ga izdale zadnje čase naše založbe za ljudstvo, posebno Mohorjeva druž.ba. Potem bo mogoče jasneje povedati, koliko to leposlovje ustreza in kaj je še treba terjati, da bo ljudstvo dobivalo res to, kar mu gre. Lino Legtta. Josip Zontar, Zgodovina mesta Kranja. S sodelovanjem vseučiliš-kih profesorjev dr. W. Schmida (Graz) in dr. Fr. Steleta (Ljubljana). 1939. Izdalo Muzejsko drušitvo za Slovenijo v Ljubljani. Strani 530. 164 slik, 15 risb v besedilu in 2 zemljevida v prilogi. Oba sodelavca dr. Zontarja sta se omejila na manj važni del snovi in na ne prevelik obseg. Schmid je obdelal (3—8) iz arheološkega stališča kranjske starine pred slovensko naselitvijo, zlasti gotsko-langobardsko grobišče pod Lajhom, pri čemer je popravil svoje nekdanje domneve o teh grobovih. Stele pa je prispeval poglavje iz umetnostne zgodovine (115—150. 254—274. 373—383), ki je v njih obrav naval posamezne umetnike in umetniške delavnice, pa tudi obličje mesta samo. Najtežje delo je seveda opravil pisatelj in založnik profesor Zontar, ki je predložil v Zgodovini mesta Kranja sijajen plod svojega desetletnega trudapolnega dela, odkar je sprejel kot dediščino pokojnega dekana in zgodovinarja Antona Koblarja (t 1928) prošnjo, naj izvrši načrt, ki si ga je ta zastavil, in kot prvo osnovo — 800 lističev z zapiski. Koliko dela je opravil avtor v teh desetih letih, se najjasneje vidi iz dejstva, da mu je število lističev z zapiski naraslo do konca dela na 12.000. Ponovno je pregledal vse gradivo domačih arhivov, poleg tega pa je preiskal še gradivo številnih srednjeevropskih (Aachen, Koln, Augsburg, Miinchen, Praga, Niirnberg, Salzburg. Iasbruck, Dunaj, Gradec, Celovec) in italijanskih (Milan, Trst, Videm) arhivov, v kolikor je prihajalo v poštev. Uporabljal je poleg teh virov tudi ogromno literature in nam dal tako vzonno pisano monografično zgodovino enega izmed slovenskih mest. Osnovna zahteva, ki jo postavlja taka monografija, je seveda obris zgodovine komunalnega življenja samega. Profesor Zontar je podal to zgodovino v vseh pogledih (gospodarskem, pravnem, cerkvenem, političnem in kulturnem) prav od raziskavanja, na katerem mestu je nastala prvotna naselbina, ki se je iz nje razvilo mesto in kako obliko je zavzelo mesto, pa do slike živahnih političnih in kulturnih bojev v začetku našega stoletja z vsemi podrobnostmi, ki si jih moremo želeti. Ta obris komunalnega življenja pa pri Zontarjevem delu ni ostal zaprt v svoje ozke meje, marveč je povezan z življenjem vse pokra- jine, ki obdaja Kranj. Zlasti poglavja o razvoju zemljiških gospostev okrog Kranja, o cerkveno-upravnem razvoju ozemlja nekdanje kranjske prafare in vsa poglavja o gospodarska zgodovini vsebujejo podatke, ki so neprecenljive vrednosti ne le za navdušenega ljubitelja zgodovine svojega domačega kraja ali za zgodovinarja, ki bi preučeval kako vprašanje zgodovine Gorenjske, marveč prav za vsakogar, ki ga zanima slovenska zgodovina ali 'ki se s 'to zgodovino peča. Zlasti naj poudarim važnost poglavij o gospodarski zgodovini, ki se dotika v njih Zontar prav vseh važnejših problemov slovenske agrarne, socialne, trgovske in industrijske zgodovine in ki k njihovemu reševanju prispeva ponekod zelo važne izsledke. Pri važnejših vprašanjih za splošno slovensko zgodovino naj jih navedem le nekaj za primer. Omenim naj podobo nemškega prodiranja preko Karavank v času po bitki pri Augsburgu, sledove upravne in obrambne organizacije obmejne marke Kranjske v kranjski kotlini in njenem obrobju, sliko visokosrednjeveških socialnih prerivanj na Gorenjskem, igro med zemljiškimi gospodi, njihovo zamemjavanje in spore (mesto Kranj, — škofjeloško gospostvo!), pravni razvoj mesta Kranja, zlasti pa vlogo Kranja v gospodarstvu, pri čemer je včasih (na pr. pri obravnavanju trgovine) že v knjigi sami izrisana podoba razvoja vse slovenske zemlje. Prav tako pomembni so za vso slovensko zgodovino podatki o razvoju zgodnjega kapitalizma. V novem veku pa zavzema vedno bolj osrednje mesto življenje mestne komune: stališče kranjskih meščanov v verskih bojih 16. stoletja, gospodarska pripetija Kranja v 18. stoletju, odmevi Metternichove restavracije in marčne revolucije in končno narodnostni boji 19. in strankarsko-politične 'borbe 20. stoletja. To so seveda samo najvažnejše poteze teh poglavij, v njih pa je še silna množina podrobnosti gospodarskega, cerkvenega in pravnega razvoja Kranja ob prehodu iz položaja srednjeveškega mesta, ki je živelo nekako avtonomno, ograjeno življenje s pokrajino, ki ga obdaja, do položaja, kakršnega zavzema danes. Kljub temu, da so tu v resnici v ospredju razvojne smeri kranjske mestne komune, je treba poudariti, da tudi to dobo podaja Žontar v širokem okviru slovenske zgodovine in da se ob življenju v Kranju dotika marsikaterega vprašanja, ki se postavlja slovenskemu zgodovinarju v podobni obliki .povsod (na pr. problem »založništva« v industriji 18. stoletja). Opozorim naj tudi na zanimive podatke o Prešernovi vlogi v kranjskem družabnem življenju in o revolucijskem letu 1849 (razne spomenice!). Zontarjevo delo po vsem tem nikakor ni tako strokovno delo, ki bi zaslužilo mesto samo v knjižnici strokovnjakov in lokalnih sta-rinoslovcev. Nasprotno, delo, ki ga popolnoma opravičeno moremo postaviti kot četrti temeljni kamen slovenskega zgodovinopisja poleg Gradiva Franca Kosa, Zgodovine Slovencev Milka Kosa in poleg Zgodovine slovenskega slovstva Franceta Kidriča, spada prav gotovo v vrsto tistih del, ki zaradi svojega velikega pomena za narodno kulturo in s tem tudi za narodno vzgojo zaslužijo pozornost in zanimanje vse slovenske javnosti. Bogo Grafenauer. France Skerl, Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe 1860 do 1869. Inauguralna disertacija. V Ljubljani 1938. Str. 159. Skerl je zgradil svoje delo predvsem na podatkih, ki jih je črpal iz aktov ljubljanskega mestnega arhiva. Poleg uradnih aktov in zapiskov sej pa je izčrpal seveda tudi sodobne časopise m druge publicistične vire. V rtem pogledu je disertacija trdo zasJuženi plod dolgega, napornega in natančnega dela. Skerl je pokazal v njej v najmanjše podrobnosti segajoč opis ljubljanskega mestnega razvoja v dobi Ambroževega in Costinega županstva, torej v dobi, ko so prvič odločali na magistratu Slovenci. V podrobnostih je delo, ki sloni vseskozi na prvih vir.ih, seveda popolnoma točno, toda preveč natančno v nekaterih podrobnostih, ki so bile obravnavane samo pri zeleni mizi in so ostale v mestni zgodovini brez vsakega pomena. Te podrobnosti delo drobe. Resnično povezano pa je pripovedovanje o borbi za in proti ohranitvi Coste na županskem mestu od Sokolskega ekscesa pa do Costinega padca. Na splošno moti v delu tudi neka oddaljenost prikaza mestnega življenja od splošnega sodobnega narodnega razvoja. Kljub vsem tem pripombam je treba reči, da je Škerl v podrobnostih dosegel svoj namen, podati »sintetični prikaz ljubljanske komunalne politike v letih 1860—1869.«. Če torej rečem, da me moti pri presoji dejstvo, da predstavlja to delo disertacijo, moram to tudi utemeljiti. Od disertacije smo navajeni zahtevati kritično obdelavo nekega kolikor mogoče strnjenega zgodovinskega problema. Glede uporabe znanstvene metode je Škerl gotovo zadostil, toda gradivo je povezano med seboj krajevno in ne po skupni problematiki. To je, kar me moti. Bojo Grafenauer. J. Sedivy, Ceščina za samouke. Jugosl.-Češkoslovaška liga v Mariboru 1938. Avtor pravi, da je skušal »s pričujočim delom postaviti naše učenje slovanskih jezikov na nove temelje«. V resnici se knjiga prijetno razločuje od starejših podobnih del, ki so podajala samo slovnični sistem in neke vrste čitanko brez medsebojne zveze. Sedivy pa je spoznal, da je kakor za druge jezike tudi za učenje češčine potrebna metodična .pot od najpreprostejših osnov jezika k vedno bolj sestavljenemu. Slovniški sistem mora biti šele zaključek, ki izhaja iz primerov živega jezika. Seveda zahteva tak način od avtorja mnogo znanja in truda. Šedivvju je njegov prvi poskus dobro uspel, čeprav ni ostal brez pomanjkljivosti. Tako se mu večkrat primeri, da uporablja v berilih elemente, ki jih pojasnjuje šele dosti pozneje. Slovnični del, ki sledi vsakemu berilu, ne izhaja vselej neposredno iz njega, kot bi to moralo biti. Morda so nekatere razlage pregosto-besedne in je navajanje pogrešnih oblik poleg pravilnih odveč, ker lahko učenca moti. Tiskovne napake so sorazmerno redke. Knjigo toplo priporočamo in želimo, naj pride kmalu čas, ko jo bomo uporabljali spet z večjim veseljem. j. g. Vinko Moderndorfer, Sodobna šola. Priročnik k slovenski začetnici. Natisnila Mohorjeva tiskarna v Celju 1938. Prvi naslov obeta nekoliko preveč. Zdi se, da se avtor ni mogej odločiti, ali naj opiše svoje dolgoletne izkušnje, ali pa naj nudi učiteljem le svoje izsledke kot pomoč za uporabo začetnice. Ta dvojnost je knjigi zelo v kvar. Kot priročnik bi morala biti pregledno urejena in iz nje naj bi izginilo vse, kar ima le epizoden značaj. Podatki o raziskavi otrok na straneh 23 do 41 so podani nepregledno in jim manjka zaključujoče sintetične podobe. Mnogo bolje bi bil mogel avtor izrabiti svoje praktične izsledke in dokazati njih pravilnost, če bi bil tudi teoretično široko razgledan. Pripovedovanje je nekam razdrobljeno. Vse te hibe pa ne zmanjšajo dosti vrednosti knjige, ki bo vsakemu učitelju dragocena, ker prinaša mnogo važnih izkustvenih dognanj. Z zanimanjem pričakujemo napovedano začetnico. Vsekakor bi zaslužila knjiga v strokovnem listu >Popotniku« izčrpno oceno in ne le nekaj žolčnih pripomb osebno prizadetega ocenjevalca. J. G. DROBNA POROČILA O KNJIGAH Francois Perroux: Menienlo economique de la crise Tchecoslova- que. Chronique de France, Lyon. Avtor je v svojem nastopnem predavanju na Sorbonni pokazal na zvezo politike in gos-podarstva, potem pa na gospodarsko funkcijo če-ško-slo vaške države in sedanji pomen gospodarstva na njenem ozemlju. Iz statističnega in zgodovinskega pregleda je videti, da je češko-slova-ško gospodarstvo težilo po sodelovanju vsega Podonavja, česar pa kljub najboljši -volji ni moglo doseči. Že od Tardieujeve zamisli podonavske carinske unije naprej je hotelo sodelovati pri oblikovanju Srednje Evrope. Toda nerešena povojna politična vprašanja so to zamisel stalno onemogočala, tako na eni strani reviziomistična Madžarska in hegemo-nistična Nemčija, na drugi pa ostale nasledstvene države Avstro-Ogr-ske, ki so si ustvarjale vsaka svojo zaključeno narodno gospodarstvo. Ko Ceško-Slov aška nekaj let pozneje ničesar -ni mogla zoperstaviti »rimskemu sporazumu«, je bila njena gospodarska in s tem politična usoda že zapečatena. Nauk: v Srednji Evropi je treba najprej urediti gospodarsko sodelovanje. . Richard Coudenhove-Kalergi: L'homme et 1' Etat totalitaire. Pans, P Ion. Delo, posvečeno Washingtonu, Mazzimiju in Masaryku, obsega preproste in lepo olblikovane misli o najbolj zapletenih zadevah sodobnosti, posebno o totalitarni državi. Proti demagoškim obrazcem in javnim lažem se avtor ne bori le s psihološkimi analizami, ampak tudi s kratkimi zgodovinskimi prerezi. Skozi vse delo se prepleta nasprotje med človekom in družabno organizacijo, ki je dosegla največjo politično moč v sodobni državi. Vendar je njegovo stališče človeka preveč konservativno; odtod presplošen humanističen značaj njegovih izvajanj. Temeljne človeške vrednote, ki jih poudarja, so v njegovi ideološki podobi premalo dinamične, da bi mogle biti izhodišče konkretni politično socialni obnovi Evrope, ki ji je Kalergi kot voditelj panev-ropskega gibanja posvetil svoje življenje. Nicolas Berdiaeff: Constantin Leontieff. Paris, Desclee de Brouwer. Danes ne priporočamo slovenski miladini ničesar bolj od študija ruske preteklosti in sedanjosti. Ta knjiga odkriva nenavadno in do danes zakrito podobo Leontjeva, socialnega in verskega filozofa, So-lovjevega sodobnika, obenem pa obširen obseg ruskega duha v 19. stoletju. Usoda Leontjeva nas globoko pretrese. Živel je nemirno in pisano življenje; imajo ga za ruskega predhodnika Nietzschejevega. Blizu mil je po estetskem oboževanju usode, po kultu sile, po vitalni napetosti, po aristokratizmu pa tudi po psevdo-amoralizmu. Po svoji ideologiji spada torej v preteklost, po svoji človeški intuiciji pa je tesno zvezan s sodobnimi pojavi, ki jih je z nenavadno jasnovidnostjo bil napovedal. Rusija in njeno poslanstvo sta mu porajali središčne misli. Ena med njimi pravi: »Našemu ljudstvu sita mnogo ibalj potreJwia pozitivna vera in zagotovljeno gmotno življenje, kakor pravo in znanost.« Hermann Steinliauson: Die Judenlrage eine Christenfrage. Vita nova Verlag, Luzern. Znaki protijudovskega sovraštva, ki so se pokazali na domači katoliški strani, kažejo, kam gremo. Antisemitizem je v bistvu nezdružljiv s krščanstvom in z zahodno evropsko kulturo. Lahko celo rečemo, dasta krščanstvo in judovstvo usodno med seboj povezana, ker sta oba odpovedala pred izkustveno resničnostjo. To poudarja pričujoča knjiga, ki na koncu izzveni v stavek: »Nekega dne bo splahnel tudi ta val rasnega sovraštva. V gospodarsko urejenem svetu človeška nevoščlji-vost najbrž ne bo več zmožna takega besnenja kakor dandanes. Poznejši rodovi se bodo judovskih pogromov iz začetka 20. stoletja s studom spominjali. Naj pride takrat do naših zanamcev z novico o grozodejstvih tudi vest, da je vsaj nekaj ljudi ostalo treznih, ko je vse ostalo bilo pijano.« HRANILNICA D RAYSKE BANOVINE * * DAJEMO CENENA ♦ OBRESTUJEMO POSOJILA VSAKE VLOGE NAJUGOD- VRSTE. KUPUJE. LJUBLJANA NEJE (DO 5"/.) - MO, PRODAJAMO MARIBOR OPRAVLJAMO VSE IN POSOJUJEMO CELJE POSLE DENAR- VREDN. PAPIRJE NIH ZAVODOV KOČEVJE POMEMBNA DELA: 7 Herrmann Rauschning: Die Revolution des Nihilismus Erich Kahler: Der dentsche Charakter in der Geachichte Europns Herrmann Steinhausen: Die Zukunft der Freiheit Friedrich Hertz: Natlonalgeist und Politik ZALOŽBA EUROPA ZURICH ZADRUŽNA TISKARNA Y LJUBLJANI TYRSEVA CESTA 17 SE PRIPOROČA ZA IZDELAVO VSAKOVRSTNIH TISKOVIN