katerih gotovini Ilija Trifunovič — PoStnlna plačana v C cina ncuročnlna znaša Din 40'—. Uredništvo ln uprava v Cfubljanl, Gledališka ulica štev. S. I. nadstr. Račun pri Poštni Hranil, št. 16.160. R oh o pl s o v ne v r ač amol 21-09 T E C JE F O JS 21-09 V Ljubljani, dne 21. januarja 1933. Štev. 3 — Leto II. IZHAJA VSAKO SOBOTO Dve zmoti »Odkar jc prišel Triglav v naše roke, je naš krog zaključen,« mi ju pripovedoval prijatelj avtonomist. »Sedaj ni nobene vrzeli več, to je, ni nobene kulturne skupine, ki bi negirala slovenščino. Kar se tiče tega, smo zdaj vsi eno.« Gledal sem ga začudeno. »Kdaj pa so bile take skupine pri nas, ki so bile proti slovenščini? Mar je bilo napredno jugoslovansko društvo »Triglav« proti slovenščini? Ali kdo je bil tisti, ki je bil proti.« »Bili so. Če ne na glas, pa na tihem.« »Res? Kdo? Kje.« »Ilirci.« »No, od teh je že sto let. In čeprav so bili v svoji zmoti za skupen književni ilirski jezik, lahko rečemo, da so največ pripomogli, da se je prebudila slovenska narodna zavest. S svojim delom niso škodovali nikomur. Dali so, kar so mogli in kolikor so mogli v najboljši nameri, da služijo narodu in domovini.« »O tem se ne bomo prepirali — ampak tista puhla slovenska inteligenca, ki se je odtujila narodu, ta je prodajala slovenščino in kupčevala z našimi narodnimi svetinjami; zdaj je zmaga naša, v obrambi slovenščine smo vsi edini « »Gotovo, če bi jo kdo napadel.« »Ne napadel, ponižuje se...« In začel mi je naštevati neke davčne opominjevalne listke v cirilici (Bog ve, zakaj niso na ljublj. direkciji dali tiskati slovenskih!), neko slabo stilizirano notico v nekem listu in razne malenkosti, ki se dogajajo povsod v življenju. Nikjer ne enega dokaza, da je kdo proti slovenščini. In vendar tako zmagoslavje! To jc prokleto lahka zmaga, da si najprej izmislim sovražnika, ki ga nikjer ni, kričim na ves glas, da me hoče uničiti — naenkrat pa proglasim: zmaga jc naša, sovražnik je premagan. Gotovo je, da se tu in tam pojavljajo v srbohrvatskem svetu glasovi, da bi načelo edinstva zahtevalo: en jezik, eno pisavo, eno slovstvo. Na vse to so pametni ljudje že davno odgovorili, da je vsako tako »ujedinje-vanje« nepotrebno in nemogoče, protinaravno in protinarodno. Zato je neumno razburjati se nad takimi osamelimi glasovi, saj o takih stvareh ne odločajo prazne teorije — še celo paragrafi ne — ampak živa sila življenja. In vendar ravno iz teh očitkov raste protidr-žavno hujskanje pri nas! Gotovo je, da so v srbohrvatskem svetu še vedno ljudje, ki presojajo slovensko vprašanje nekako tako kakor n. pr. mi prekmurščino. (Številčno razmerje je precej enako.) Tudi Prekmurci so imeli že pol stoletja svoj književni jezik, vendski so mu rekli, in svojo madžarsko pisavo, da bi bili bolj ločeni od drugih Slovencev. No, in koliko smo se mi zanimali zanje? Prav toliko kakor prej Srbo-hrvati za nas. Po prevratu smo naenkrat od Prekmurcev zahtevali, naj opuste svoj književni jezik, ki se nam je zdel smešna mešanica, in svojo pisavo in naj sprejmejo naš književni jezik. To se nam je zdelo zelo lahko, ker smo prekmurski svet (ki pravimo, da je naš) tako malo poznali. Prav isto zahteva zopet od nas kdo, ki nas premalo pozna in misli, da sc jeziki na zemlji dajo kar tako izpre-minjati. Res je, da prekmurščina ni dala niti Prešerna niti Cankarja — a primera mislim, je umestna, da se vidi, kako nastanejo talce zmote glede ujedinjenja. Pri nas ni b lo niti ene skupme, niti poedinca, ki bi bil kaj takega zahteval. Ce dr. Ilešič ali dr. Bogomil Vošnjak pišeta svoja znanstvena dela poleg v slovenščini tudi v srbohrvaščini, ni to še nikak greh, ako vidimo, da se drugi naši učenjaki poslužujejo nemščine oz. francoščine. To posredovalno delo med obema svetovoma je zelo važno... Ko bi bili mi porabili toliko dela in energije za to, da približamo naš slovenski kulturni svet srbohrvatskemu, t. j. da seznanimo srbohrv. svet s tem, kar je v našem slovstvu lepega in velikega, namesto da se zapiramo vase in zabavljamo na vse, ki nas nočejo poznati in priznati — bi že davno ne bilo nikogar več niti tam doli, ki bi še imel pomisleke glede slovenske literature. Seveda te literature vsi tuji pomisleki uničiti ne morejo in bo prej ali slej sama s seboj in vsem pokazala oz. dokazala svojo opravičenost. Zato je za razumnega človeka vse tisto tarnanje, da je kdo proti slovenščini, odveč. Za take trditve se skrivajo dandanes čisto drugačni nameni, ki so dobro znani, in ne pridobivajo slovenstvu simpatij prav tako, kakor če se postavljamo z bahavo pozo, da je slov. literatura po kvaliteti pred srbohrvatsko. Oni, ki imajo pri tem besedo, bi morali paziti, da se take stvari ne zlorabljajo. Druga taka zmota je zahteva, da moramo biti glede slovenskega vprašanja vsi eno, brez razlike na kakršnokoli drugo prepričanje. Kar se tiče slovenščine, smo gori povedali, da ni razlike in ni bilo razlik, razven, da se nekateri prav posebno proglašajo za njene zaščitnike, dočim je drugim vse to brez baharije sama po sebi razumljiva stvar, ki ne potrebuje poudarka že za to, ker v narodni državi ne vidijo za obstoj slovenstva nikake nevarnosti, pač pa njegovo edino rešitev, dočim oni prvi s svojim krikom vzbujajo prav nasproten dojem. S tem pa še ni rečeno, da bi bil nam slovenski separatist bližji kot jugoslovansko misleči Srb ali Hrvat. Jugoslovanski nacionalizem je ona vera, ki združuje vse enako misleče po vsej Jugoslaviji in premaguje razlike in ovire, ki so jih ustvarila stoletja, da ustvarjamo vsak na svojih tleh narodno kulturno življenje in ga vežemo v harmonično jugosl. celoto. Ako bi stali na stališču, da bodi Srb predvsem Srb, Hrvat predvsem Hrvat in Slovenec samo Slovenec, potem ustvarimo zopet one tri svetove, ki so se trli med seboj in niso našli zveze, ker so bili drugi proti drugemu.« Zadnje čase je bilo več takih glasov. Zahtevala se je slovenska šola v Beogradu. Kaj bi rekli, če bi Srbohrvati v Ljubljani zahtevali posebno srbohrv. šolo? Tako samoslovenstvo bi bilo začetek konca. Zato se slovenski nacionalisti nikoli ne bodo pridružili slovenskim separatistom, niti takrat, kadar bi šlo na videz za popolnoma slovensko stvar, ker predobro poznajo to igro in smatrajo, da je najprej treba rešiti državo in z njo bo vse drugo rešeno. Ne oziraje se na to, kdo se danes izpostavlja kot zaščitnik slovenstva, so si slovenski nac:onalisti svesti, da je njih dolžnost iskati skupnih vezi, ki družijo vse tri narode v enotni državi in v dani obliki, ki je edino mogoča, graditi one socialne in kulturne temelje, na katerih se naj v bodoče razvija naš jugoslovanski narod na svojih lastnih tleh v soglasju s svojo kulturo in zgodovino. Ob času združevanja nasprotujočih in zanikujočih sil je tem bolj potrebno, da vrše nacionalni delavci svoje delo in grade na podlagi zakona ono veliko skupno zgradbo jugoslov. države, ki je bila sen največjih duhov našega naroda. Slovenski nacionalisti torej ne odpirajo nikake 'vrzeli v obrambi slovenstva; branijo ga kot pozitiven in bistven del jugoslovanstva. Pri tej obrambi pa se ne družijo s slovenskimi separatisti in njih zavezniki, ker je danes njih prva dolžnost rešitev države, ki je res ogrožena, in ta rešitev je mogoča le v skupnem delu in boju, na podlagi onega državnega edinstva, ki tvori temelj Jugoslavije. Odgovor na vprašanje Naš slavni »Triglav« je torej izgubil oba svoja bistvena znaka: ni več jugoslovanski niti napreden. Sokolski pa še celo ne. Za mišljenje naše mladine je značilno, da se tega niti ne sramuje. »Triglav« je danes slovensko-avtonomističen. Kdor pozna može, ki so ga premladih, ta ve, kam pojde njegova pot. V »Sloveniji« smo čitali, kako so »Triglavani« izdali svoj program. Toda mi upamo, da bo še dovolj nacionalnih akademikov, ki bodo vredni tega imena. Cena 1 Din Živel Birčanin! Tako lahko vzkliknejo vsi člani Narodne odbrane širom Jugo* slavi je, vsi oni nacionalni ljudje, ki vedo, kaj je lastna država, ki znajo ceniti svo* bodo in so baš zato odločeni braniti in čuvati to vsobodo pod vsakim pogojem in za vsako ceno, proti vsem zunanjim in notranjim sovražnikom. Po smrti vojvode Stepe Stepanoviča je nastala v vodstvu Narodne odbrane vrzel, ki je trajala do 19. decembra 1932. Imela je sicer' vodstvo in predsednika, imela pa ni onega poleta in one borbet nosti, brez katere Narodna odbrana ne bi bila vredna svojega imena in svoje slavne prošlosti. Ilija Trifunovič! Neznano ime enega izmed oficirjev one divne srbske vojske, ki je v zaletu razbila verige turškega sut ženjstva na Kumanovem, one vojske, ki se je tako junaško borila tekom svetovne vojne, šla preko Albanije, pa se vrnila na Solunsko fronto in vztrajala, dokler se ni zrušila AvstrotOgrška, dokler ni bila svobodna Srbija, dokler ni dvoglavi orel razprostrl svojil kril preko Hrvatske in Slovenije ter vzel pod svoje varstvo uedU njeni narod jugoslovanski. Vojvoda Birčanin! Legendarno ime enega izmed onih herojev, ki so pojmovali Svoje dolžnosti napram narodu in državi ter niso mirovali, dokler ni bil ustvarjen sen Jugoslovanstva. Slekel si svojo s ta* kim ponosom nošeno uniformo srbskega oficirja ter si nadel nošo srbskega četnika. Kot preprost četnik si se boril v takrat še zasužnjeni Južni Srbiji in postal idol vseh svojih zasužnjenih bratov. Pravičen na: pram vsakemu nisi prelival krvi tja v en dan, nisi metal bomb in praznih nabo» jev samo zato, da vidiš kri in požar. Delal si sistematično in vporabljal silo le tedaj, če je bilo to neobhodno potrebno v zaščito lastnih bratov. Tako si kljub vsem težkim borbam ohranil ono otroško dušo, ki živi v Tebi še danes, oni divni idealizem, ki Te ni pustil kloniti nikdar in Te je držal pokonci tudi v časih najtežjih borb in najobupnejših položajev. Že pred letom 1914., zlasti pa med svetovno vojno, si bil eden glavnih nosiU cev jugoslovanskega nacionalizma, ki si niu ostal veren do danes. V težkih bojih si zgubil svojo levico, nisi pa zgubil svo* je ga idealizma in one požrtvovalne borbe* nosti, ki Ti je velela sprejeti težko mesto predsednika Središnjega odbora Narodne odbrane, čeprav si se zavedal, da živita naš narod in država v najkritičnejših časih in čeprav si vedel, da Tvoja oseba ni simpatična raznim več ali manj merot dajnim osebnostim. Prevzel si to mesto, ker si vedel in čutil, da uživaš zaupanje vseh onih nacionalistov širom naše držat ve, ki so po svojih zaupnikih tako odločno izjavili, da moraš biti na čelu Narodne odbrane Ti. Da so voljni doprinašati žrtt ve pod praporom Narodne odbrane le tet daj, če nosi ta prapor Tvoja desnica, ki je hvala Bogu še močna in žilava, če bliskajo na čelu Narodne odbrane Tvoje oči, iz ari vsa Tvoja otroška in zato tako blagodejna vedrost, poleg nje pa ono sveto navdušenje za nacio in državo, ki Te je vodilo vse Tvoje življenje in tli z nezmanjšano silo v Tebi še danes. Mi, slovenski Jugoslovani, Ti izrekat mo polno zaupanje. Imamo- v Tebe vso ono vero, ki jo morajo imeti vojaki v svoje voditelje, šli bomo za Teboj, kadarkoli nas boš pozval na branik nacije in države. Zdravo, naš vojvoda Birčanin! Vsi v naše vrste! Kriza steklarske industrije Naš pohod koraka trdo preko vseh jarkov in prepadov, ki so jih izkopali polis tični avanturisti in strankarski dobičkarji. Tudi danes še kričijo in obupno zevajo iz teh globin vsi oni, ki jim je mar le stran= ka, pa če pri tem propade država in na* rod. Povsod so, v vseh skupinah in pri vseh koritih! Z njimi bomo zasuli vse te krtine in neuglajenosti! Naše geslo je odločno: PROČ ZAJEs DAV CII Naš program je jasen: Ustvariti hočeš mo PRAVE DRŽAV N JAKE, z najširšim nacionalnim in socialnim čuvstvovanjem. Naša pot je ravna: POHODITI IN POMANDRATI moramo vsako NEPOŠTENO DELO, pa naj ga opravlja kdor; koli! Kdor se bori PROTI KORUPCIJI — ta je z nami! Kdor je proti strankarskemu koritar; stvu: ta je naš! Kdor se bori proti oderuhom in brezs vestnim špekulantom, ki s smehljajem g le: dajo, kako njih žrtve stradajo in umirajo — ta je v vrstah Narodne odbrane. HOČEMO LJUDI RAVNIH LINIJ IN NEUPOGNJENIH HRBTENIC! V teškem vzdušju in brezvetriju se zrak osmradi. HOČEMO VIHRE SPET IN BORBE! Pošteni in nekorumpirani Jugoslovan ni, čas prihaja! Vzbudimo speče in dres majoče! V zgajajmo borce! V lijmo zopet nekaj lave v srca mladini, da vzplamti in se pripravi navdušena za naš zdravi POs HOD! Jugoslovani, vi vsi, ki se vam godijo krivice, ki ste zapostavljeni in prezirani, vi vsi, ki gladujete radi tujega in domače; ga brezvestnega kapitalizma, vi vsi morate met/ nas. ; Ko bo naša sila dovolj silna in jaka, takrat pride tudi za nas pravosocials no in moralno osvobojen j e, ki ga mi vsi hočemo in moramo ustvariti! Mi vsi bomo gradili veliko in silno Ju gosi a: vi jo na trdni podlagi poštenja \i n pravičnosti! Vsi v vrste Narodne odbrane! Vsaka vas in najzakotnejša vasica mora imeti jekleno postojanko! Narodna odbrana je kontrolni organ javnega življenja. Danes je naše delo še skromno, vens dar tudi ta skromnost žanje uspehe. Naše orožje — »Pohod« — je majhno po obsegu, a učinkovito po ostrini. Zato širite »Pohod«, nabirajte dokazni material proti vsem korupcijam in nepoštenju, mobilU zirajte mladino, da bomo silni in jaki za dan resničnega Velikega Osvobojenja! Naši javnosti! Navdušenje, ki je privrelo iz globine src vsega našega naroda, ko se je uresnis čil naš stoletni sen, da smo Slovenci zdrus ženi s svojimi krvnimi brati Srbi in Hrvati pod svobodno streho skupne narodne dn žave, se še ni prav poleglo, ko se ponovno čujejo glasovi, da hoče strankarska zagrizenost razediniti brate, ki si prizadevajo, da v medsebojni ljubezni in v popolnem bratskem sporazumu, z vso požrtvovalnostjo dogradijo močno, nedeljivo, nam vsem sveto Jugoslavijo. Radi tega obsojamo vojni dobrovolj-ci, ki smo sodelovali pri osvoboditvi in ustanovitvi naše kraljevine Jugoslavije s svojo krvjo in s kostmi tisočev naših najs boljših padlih vojnih tovarišev, z gnusom v srcu takšno početje, ki poskuša omajati v narodu vero v stabilnost naše narodne države in izpodkopavati njene temelje. Zlorabljati to največjo svetinjo našega naroda v dnevni politični borbi katerekoli politične smeri, je največja žalitev svetlega spomina vojnih žrtev celokupnega na* šega naroda. Zato odklanjamo vojni dobrovoljci najodločneje takšno početje, ki ustvarja razdor med brati v času, ko mora biti nam vsem skupna in najvažnejša naloga čim najhitreje ozdraviti težke gospodarske ras ne, na katerih krvavi ves naš narod. Sas mo z vzajemnim ustvarjajočim delom na ozdravljenju in zboljšanju gospodarskega in socialnega stanja moramo računati, da pridemo čim prej do blagostanja, ki ga ta* ko željno pričakuje naš toliko preizkušeni narod. Slovenci! Samo složni in edini s svojimi brati Srbi in Hrvati bomo v stanju ohraniti in okrepiti svojo državno samostojnost v močni in nedeljivi kraljevini Jugoslaviji. Nesložni in razcepljeni pa bi postali zopet podlaga tujčevi peti. Živela edina in nedeljiva kraljevina Jugoslavija! Živel njen ustvaritelj N j. Vel. Kralj Aleksander I. S REŠKA ORGANIZACIJA VOJNIH DOBROVOLJCEV V LJUBLJANI. Enako kot našemu rudarju uslužbenem pri TPD, se godi tudi steklarskim delavcem. Tudi za nje velja ono bodite pripravljeni, iker ne veste ne ure ne dneva. Znano je, da imajo monopol na izdelavo stekla in s tem seveda v rokah ves trg v Jugoslaviji »Zedinjene tvornice stekla d. d.« s centralo v Zagrebu in s tovarnami v Hrastniku, Paračinu, Sv. Križu pri Rogaški Slatini ter podružnico v Ober-dorfu v Avstriji. Faktični lastnik sta brata Abcl-a, ki stalno bivata v Hrastniku. Seveda je s precejšnjim kapitalom udeležena pri podjetju tudi Prva hrvatska štedionica v Zagrebu. Kot je razvidno iz tega, ima ves trg v državi v rokah tako rekoč samo eno podjetje, ki je razven tega pred inozemsko konkurenco kolosalno varovano z visokimi uvoznimi carinami na stekleno robo. Človek z zdravim razumom bi pričakoval, da te tovarne morajo obratovati, ne da bi reflektirale na izvoz s polno paro, da bi krile potrebo v lastni državi. Toda poglejmo kako stoji cela stvar. Kot sem v začetku omenil, steklar nikdar ne ve, ne ure, ne dneva, kdaj bo brez kruha, kdaj bo na cesti. Večna sušljanja, večna namiga-vanja sredi največjih naročil, češ drugi teden ustavimo obrat, jutri prenehajo goreti peči, odpuščenih bo toliko in toliko trpinov, pa zopet nič, vse mine,-dela se naprej. Toda vse to delavca ubije, mu vzame voljo do dela in veselje do čim boljše produkcije. Ne vemo ali se to dela po načrtu ali pa je vodstvo obratov oziroma centrale v Zagrebu v rokah brezglavih ljudi, ki sami ne vedo kaj hočejo. Toda končno so se ta skrivnostna nami-gavanja na žalost pretekli teden le uresničila. Ugasnil je ogenj v banjah, — Hrastnik, Sveti Križ in Paračin počivajo, delavstvo pa v tej zimi brezupno zre v bodočnost. Kot sem že omenil, se nam zdi, da ta kriza ni potrebna, da bi naše steklarne lahko obratovale s polno paro če ... Evo nekaj številk in uradnih podatkov, ki dokazujejo, da je ta naša trditev pravilna. Vkljub ogromni zaščitni carini na tuje steklo sc je glasom statistike ministrstva financ v letu 1931 uvozilo sledeče: steklene robe, čaše in slično za 2,585.816 Din stekla za lampe za 4,035.977 „ slikano steklo za lampe za 5.490.981 „ bele in polbele steki, posode za 5.106 767 » motno okroglo steklo 693.045 „ razne steklene robe v zabojih 3,364 487 „ kristalno steklo 4,747.482 „ brušeno, polirano, motirano in gravirano 3,080.906 „ slikano, pozlačeno in posrebreno 5,490.981 „ izdelano steklo v zvezi z raznim drugim materialom 1,743.174 ,, Skupaj torej 36,339.616 Din Vse to različno okroglo steklo smo uvozili iz sledečih držav: Belgije, Danske, Anglije, Italije, Japonske, Nemčije, Poljske, Ru-munije, Francije, Holandsike, Čehoslovaške, Švice in Švedske. 'Iz te lepe vsote 36tih milijonov se najboljše vidi, kako ogromne količine stekla smo uvozili iz držav, ki morajo poleg težkih carin plačati še velikanske prevozne stroške, in vendar z uspehom konkurirajo domači zaščiteni in z vsemi ugodnostmi podpirani steklarski industriji. Medtem, ko naše tovarne stojijo, ko naš delavec in nameščenec stradata, smo v enem samem letu izdali in s tem izvozili samo na vrednosti blaga, ker carina in prevoz tu nista všteta 36 milijonov dinarjev. Gospodje Stadelbauerji, Abeli in drugi, ali ste se kedaj zamislili in iskali vzroka tej ogromni vsoti dinarjev, ki so odšli od nas in radi katerih vaše tovarne stojijo. Najbrže ne, ker drugače bi se stvari ravnale v drugem pravcu. Morda kdo poreče tudi, tu je kriva naša lastna nezavednost, ker bolj cenimo tuje kot naše lastno. Vse lepo in prav, gremo še dalje. Vse to blago razen mogoče nekaj malenkosti, bi mi lahko izdelali oziroma že izdelujemo v teh tovarnah. Ves ta denar bi ostal vsaj večji del doma in med delavstvom. Torej kje naj iščemo vzrok temu stanju. Prvi in glavni vzrok, ki ga lahko čujete iz ust starih in sposobnih steklarjev je ta, ker ni pravega in sposobnega tehničnega vodstva. Morda, kdo poreče i seveda, kje bomo mi Jugoslovani sposobni, da izdelujemo enako kvaliteto kot Nemci, Čehi in ostali. No pa ni tako, prvi vzrok je v tem, ker menda centrala v Zagrebu niti sama ne ve, kaj hoče. Drugič pa imamo v vodstvu teh tovarn samo Nemce inozemce in pa mastne poturice. Poglejmo si kvalifikacije in spremo teh nenadomestljivih strokovnjakov. Pri podjetju, kjer bi bili predvsem potrebni sposobni kemični inženjerji in izkušeni steklarji preddelavci, vodijo obrate agronomi, slikarji, stavbni in strojni inženjerji, peki in z oznako »kvalificirani ljudje«, vršeči posle obratovodij, direktorjev, skladiščnikov in tako dalje. Vse pa seveda pripada edino zveličavni nemški rasi. Tretji vzrok, da tem podjetjem lahko konkurira inozemsko blago, je ravno radi slabega vodstva, nezadostno pakiranje pošiljke, in pa to, ker material ne odgovarja kvaliteti izdelanega stebla. Naravna stvar, če je vsake stvari in materiala škoda in če potem vse te razne mešovine za tekočo maso sestavljajo razni agronomi, slikarji, mašinci in gradbeniki, da nam lahko konkurira celo japonsko steklo. Tu je dolžnost države in merodajnih faktorjev, da — ne v interesu teh lastnikov tovarn in različnih generalnih ravnateljev — temveč v interesu varovanja lastnih državnih valutarnih prilik in v korist delavstva in blaginje prizadetih krajev napravijo z železno roko red. Naj se tem pritepenim nem-ško-kulturnim propagandnim strokovnjakom izdajo brezplačni vizumi v njih toliko oboževani nemški teritorij, za katerega še vedno upajo nekateri, da se bo raztegnil tudi preko teh krajev, kjer se oni danes smatrajo kot pionirji in stebriči novo nastajajočega nemškega mostarja. Narodna odbrana, mnogo dela te še čaka, preden očistimo ves gnoj, ki širi smrad in obup po naši domovini. Za državo, nacijo, socialnost in poštenje; proti krivicam, korupciji, laži, izigravanju in izkoriščanju! Univerza v službi nacije — drugod Govor g. univ. prof. dr. F. Šišiča iz Zagreba ob priliki razvitja zastave čitalnice jugoslovanske omladine na zagrebški univerzi. Leta 1918 prvega decembra je bila ustvarjena samostojna nacionalna država Jugoslovanov, Kraljevina Jugoslavija. S tem našim narodnim praznikom je združila čitalnica jugoslovanske mladine na zagrebški univerzi tudi svečano razvitje svoje zastave pod visokim protektoratom Nj. Veličanstva našega Kralja. Ob tej svečani priliki me je jugoslovanska mladina počastila z vabilom, da ji izpregovorim nekaj besed, jaz pa sem se njenemu ljubeznivemu vabilu takoj pripravljen odzval. Ali je kje, ne samo za nas profesorje ampak tudi za vse ostale goste, ki so semkaj prišli, ugodnejša in milejša sredina kot je Tvoja draga jugoslovenska mladina, ki stojiš pred pragom, da po večnih zakonih prirode prejmeš in nadaljuješ ono delo, na katerem so tvoji predhodniki delovali in se trudili? Ali more biti kje bolj plemenito čuvstvo in čutenje, kot je tisti iskreni patriotizem, ki polni ixi širi tvoja prša, mila domovina! Toda, ker se v bodočnost ne more gledati naravnost in samozavestno samo na podlagi točnega poznavanja preteklosti, tako bližje kakor oddaljenejše, mislim, da ne bom pogrešil, če rebe, mila mladina, danes z nekolikimi besedami spomnim, kako je postala ta naša narodna država, Jugoslavija, in kakšno vlogo so igrali pri tem težkem poslu tvoji nekdanji mladinski voditelji, kajti vsak napredek skozi vso zgodovino, povsod in vedno, je potekel ponajveč ravno od mladine. Zavest o našem narodnem edinstvu ni pravzaprav nikdar prenehala. To nam dokazujejo mnog i naši pisatelji že od XII. stoletja dalje, predvsem pisatelji z našega Primorja, kjer je ta zavest pri tamkajšnji meščanski inteligenci, tako cerkveni kakor laični, vedno in v vsakem času tlela, ravno tako kakor tle ogenj na kmetskem ognjišču. Seveda to ni še bila politična zavest, temveč zavest bolj ge-nealoškega, rodbinskega karakterja, to je zavest o narodni skupnosti na osnovi enega m istega jezika m nepravo mišljenje, da so bili stari Iliri naši skupni praočetje. Dobro je znano, tla pomeni v našem starejšem jeziku beseda jezik ravnotoliko kakor narod, in naši stari letopisci so mislili, da je Štefan Nemanja in njegova dinastija v d irektni krvni zvezi 2 rimskimi cesarji, ki so se rodili na naši zemlji, tako s slavnim cesarjem Konstantinom Velikim, ki se je rodil v Nišu. Zavest o našem narodnem edinstvu v današnjem smislu se je pričela buditi, tako na vzhodu kakor na zapadu, šele z ojačenjem ideje narodnosti in demokracije v zapadni Evropi in naš učitelji pri tem so bili Francozi. Vi vsi dobro poznate »Veliko Enciklopedijo Diderota in D’ Alemberta« iz druge polovice XVIII. stoletja, in dobro veste, da je bilo to delo zaradi svojega tedanjega razpro-strapjenja in zaradi svojega magistralnega ugleda prava biblija svojega časa vršeč odločen vpliv na formiranje javnega mišljenja po skoraj vsej Evrop . V tej slavni »Veliki Enciklopediji« nas interesirajo predvsem trije članki: dtat, languc, nation, iz katerih razvidimo, da so enciklopedisti gledali na pojma narod in jezik — prvikrat, kar se ve — s čisto političnega vidika, njihovo prosperiteto pa so podredili pojmu države. Narod je namreč — po njihovem mišljenju — skupno število ljudi, ki žive pod eno in isto vlado med enimi in istimi državnimi mejami; državni teritorij je torej primarni pojem, in šele iz njega se izvajata pojma narod in jezik; do koder se razprostira država, do tja segajo narod in jezik. Eto, s temi mislimi jc bila položena za časa francoske revolucije osnova ideji narodnosti v modernem smislu. Sedaj je tudi jezikovno vprašanje za igralo po vsej Evropi važno kulturno vlogo, ki je imelo svoje korenine izvanredno globoko vsajene v duševni, nacionalni in politični zavesti vsakega. Povedal sem že, kako se je v drugi polovici XVIII. stoletja »La grande Encyclopedie« razširila med vsemi inteligentnimi krogi vse Evrope, tako tudi pri nas v naših krajih. Tako sta 1. septembra 1790. zagrebški nadškof Maksimilijan Vrhovec in veliki župan zagrebške Nikola Škrlec odbijala v zbornici v Budimu Madžare in njihovo zahtevo, da naj Hrvati sprejmejo madžarski jezik kot službenega v vse svoje urade in šole, s sledeč imi besedami: »V Hrvatski žive čisti Slovani in niti njih voditelji ne znajo madžarski. Tu bi se celo mnogo lažje moglo uvesti kot službeni jezik francoščina, kajti ta jezik razume vsaj gospoda in duhovništvo. Poleg tega je franc, jezik učen, med tem ko madžarski ni.« Še več, ko so Madžari 1. 1805. ponovno poskušali naložiti svoj jezik kot službeni, j im je nadškof Vrhovec pri javnem zborovanju v Požunu vzkliknil, da bodo tudi Hrvati posnemali Madžare, s tem da uvedejo v Hrvatski kot službeni jezik svoj ilirski jezik, to je štokavščino Hrvatov in Srbov. Toda nadškof Vrhovec — ta pravi :in dostojni predhodnik nadškofa Strossmayerja — je šel še dalje. Ne samo da jc imel jasne pojme o širokem razprostiranju našega narodnega jezika, štokavščine, temveč jc tudi našo narodno bodočnost vezal z bodočnostjo ostalih Slovanov, predvsem Slovencev in Čehov; s tem je nadškof Vrhovec iznesel že vse tiste formule, k'i so nekoliko kasneje v ilirskem in jugoslovanskem pokretu postali tečaji ideologije naše narodne politike. Kmalu potem je dobila ilirska ideja — in to je isto, kar je danes jugoslovanska — svojo nerazrušljivo osnovo v Napoleonovi Iliriji. Četudi je francoska oblast v naših zapad-nih krajih, v bivši Kranjski, Istri, Trstu, Goriški, v Hrvatski na desni strani Save, v hrvaški granici in v Dalmaciji od Velebita do Budve, trajala samo kratek čas (od 1806. do 1814.), vendar je bila epohalnega značaja v naši narodni preteklosti, predvsem z širjenje ideje narodnosti pri nas. Napoleonova Ilirija je namreč prvikrat zedinila gotovo vse južne Slovane do Soče in znaten del zapadnih Hrvatov in Srbov. Hrvatski v ožjem smislu pa je priklopila vso vzhodno Istro, Reko in vse severne jadranske otoke s Karlovcem kot središčem. Se več, celo sam slavni osnovatelj naše narodne dinastije, Karadorde, je iskal Napoleonov protektorat za svojo osvobojeno Srbijo (takrat samo Beograjski pašaluk) z besedami. da »Srbi nočejo oddvojiti svoje usode od usode Ilir ije, kjer vlada ista vera, isti jezik in isti narod « Poleg tega jc Karadorde, prepričeval cesarja Napoleona tudi v tem, da bodo tudi ostali njihovi bratje v Bosni, Hercegovini in Madžarski sledili njegovemu zgledu, kajt'i srbska in francoska vojska bosta skupno lahko obvladali Madžare, če izzovejo upor med tistimfi svojimi brati, ki ječe sedaj šc pod jarmom madžarske gospode v Slavo-nij s Sremu, Bački in Banatu. Četudi se Kara-dordeve nade niso uresničile, vendar je ilirsko ime prvikrat začelo ogrevati ves naš jugoslovanski narod za idejo našega narodnega edin-stva, ki je bila realizirana v Napoleonovi Iliriji. O tem je pisal komandant francoske baron de Merage 1. januarja 1810. iz Ljubljana, glavnega mesta Ilirije, ministru zunanjih poslov, vojvodi Champagny-ju, v Pariz tako-le: »Vstajanje ilirskega imena toliko navdušuje ta narod, da so vsi tisti, ki ga (sedaj) nosijo, upajo, da se bodo zedinili (s tistimi, ki niso šc v Iliriji) in to so prebivalci Bosne, Srbije, Slavonije, Srema 'in temešvarskega Banata,« nato dostavlja Meriage še te proroške besede: »Dunajski dvor bo imel še težek posel s temi stvarmi« (t. j. s tistim delom našega naroda, ki še ni bil v Ilirij i). In tako se je v resnici tudi zgodilo. Tisto zdravo seme, ki ga je car Napoleon vsadil v našo njivo, je vzklilo kljub razsulu Ilirije in pričelo nositi obilno ploda. 2e maršal Marmont, cesarski guverner Ilirije, je hotel v vsej Iliriji uvesti iilirski (srbo-hrvatski) jezik kot službenega v zunanjem občevanju z narodom-Toda tej zamisli so sc uprli Slovani sami, Bar-tolomcj Kopitar in Valentin Vodnik, ki sta zagovarjala slovenski jezik za slovenske kraje, med tem ko jc liški pop Šime Starčcvič v Hrvatski zagovarjal ikavščino liško-bosansko-slovanskih pisateljev, a l ranjo Appendtm v Dubrovniku jekavščino dalmatinsko-dubrov-niških pisateljev. To nesoglasje je b do razlog, da je končno užaljeni maršal Marmont opustil svojo misel edinstvenega jezika v vsej Iliri)« in pustil v uprav', in nižjih šolah vse nasj-* provincialne dialekte tako, kakor jih je našel- Po razsulu Napoleonove Ilirije je 'pta 1817. pričel Karlovčan Juraj Šporer, sin Josipa Šporera karlovškega načelnika (inaire) za časa francoskega vladanja, izdajati časnp s » gl -nik ilirski,« pisanega z našo štokavščino (jc-kavščino); Juraj šporer je bil takrat dijak-medieinec na Dunaju. Z druge strani jc tedaj pričel /■ epohalnim svojim delom Vuk Kara-džič na Dunaju (Nadaljevanje.) Z obhodov Trbovlje NEDOSLEDNOST Ob sprejemu in koncertu koroških bratov je naš kraj zopet pokazal svoje nacionalno 1’ce. Natančnejšega poročila ne bomo podajali, ker je prostor v našem »Pohodu« predragocen, vendar pa moram poudariti, da so bili koroški pevci nad sprejemom veselo presenečeni in zelo, zelo zadovoljni. Nekaj bi pa rad pripomn i. Ob takih prilikah bi ne smelo biti razlike med raznimi prepričanji in strujami Prišli so Slovenci z onstran meje, kri naše krvi, ki nam je ostala za mejami. Žal se tega niso zavedali naši trboveljski socialni demokrati razen par častnih izjem. Mi jih vprašujemo: 1. Ali jim je znano, da so njihovi sodrugi v Celovcu najprej Nemci in šele nato inter-nacionalci, kajti če bi bili drugo, bi vsaj oni dvignili svoj glas za kulturne pravice koroških Slovencev. 2. Ali jim je znano, da se vrši baš^ nasprotno in da socialni demokrati na Koroškem Sodelujejo z najbolj fašističnimi nemškimi organizacijami, ko je treba tlačiti in zatirati naše brate? 3. Ali so se naši internacionalci bali zamere svojih celovških sodrugov, da niso na svojem domu izobesili zastave v pozdrav koroškim pevcem. Mnenja smo, da bi našim internac onal-cem ne moglo prav nič škodovati, če bi pokazali samo polovico tolika jugoslovanskega čuvstva, kolikor pokažejo njihovi koroški sodrugi — nemškega. K. U. K. INFANTERIE REGIMENT NO. 4 Rcsnici na ljubo moram pojasniti, oziroma poročati sledeče, to pa iz razloga, ker je dopisnik namenoma potvoril resnico, ter se zarad' tega tudi ni upal članka podpisati, kar daje potem temu jako dvomljivo vrednost. 1. Gori navedena pesem se sploh ni pela in če bi se, bi bil jaz prvi, ki bi to preprečil, kar pa vsekakor ni bilo potreba, ker so bili navzoči sami zavedni Jugoslovani, ki so svojo narodnost že nekajkrat dovoljno pokazali, tako na Soči — Judenburgu — Tolmezzu, ter po raznih ujetniških taborišč h, ker so trpeli, krvaveli in umirali, še leta po našem ujedinjenju v svobodni in mili Jugoslavij’, med tem ko je bil pisec navedenega članka sam Bog ve kje? 2. Povod objavljenemu članku je bil menda ta, ker je eden mojih tovarišev omenil, kolikokrat so morali to pesem peti na pohod h in pri raznih drugih prilikah, na pritisk bivših častnikov prejšnje Avstrije, kar je še tem bolj razumljivo, da nam je ostala ta pesem v jako grenkem spominu in bi iste že iz tega ozira ne mogli peti. 3. Čudno se mi pa zdi, da dopisnik, kot mogoče dober narodnjak ni v tem slučaju te Po njegovem mnenju »kimavce« že v kupeju zavrnil, če so jo v resnici tako ginjeno intoni-rali. Jako rad pa mu verjamem, da je bil sam sladko ginjen, kajti saj sam pripozna, da mu je padel časopis iz rok ko se je vračal iz naše bele Ljubljane v Bahovem objemu. Pozivam s tem anonimnega pisca gori navedenega članka, da nastopi izza kulis, da mu lahko pogledam v lice ter mu pri tej priliki tudi dopovem, da je bilo njegovo poročilo v Vašem listu precej netočno. Herman Kuhar. Javornik Napad na Sokolstvo. Katoliški verniki so imeli v nedeljo, dne 8. januarja t. 1. priliko kar dvakrat zaporedoma poslušati raz prižnico tukajšnje farne cerkve besne napade na Sokolstvo in njegovega ustanovitelja Tyrša. Kakor smo poučeni, so narejeni primerni koraki na oblast, ki naj z eksemplarično kaznijo zaveže jezike ljudem, ki so začeli z ofenzivo proti vsemu, kar je jugoslovanskega, s starim geslom: Vera je v nevarnosti! In tako »besedo božjo« posluša naša mladina! Kako šele vzgajajo jugoslovanski naraščaj v »Otroških vrtcih« in podobnih ustanovah, ko si že javno drznejo blatiti našo viteško organizacijo, ki ji stoji na čelu prestolonaslednik Peter! Na rojstni dan Kraljice Marije smo videli v cerkvi samo zastopnike občine in šole. Pa drugi? In verno slovensko ljudstvo —• kam ste ga skril', Vi, ki ga imate v zakupu in ki nočete veljati za protinarodne? Tudi državljansko ga vzgojite — dobro mu bo dela tudi domovinska beseda! »Cesarju kar je cesarjevega!« velja tudi za jugoslovanskega kralja! Narodna pesem. Zdaj, ko so potihnile švabskc pesmi po naših cestah, je prišla na dan narodna. Toda kakšna?! Človeku je hudo, ko posluša naše pijandure, kako jo vlačijo kot nesramno vlačugo po našem obmejnem kraju. V najostudnejšo kvanto spremenjeno hrope iz pijanih grl, spremljano s kletvami vseh mogočih narodov. Nacionalisti, prisluhnite včasih v noč in napravite konec tej narodni sramoti' Gospodje nenadomestljivi v naši tovarni se še niso prav nič zganili. Ali res čakate batin, ki vam bodo tudi trebuh pognale tja, kamor spada? Št. Vid nad Ljubljano KOLAJNE IN DIPLOME IZ RIMA V »Pohodu« št. 16 od 24. decembra se je vendar neki dopisnik spodtaknil nad temi svetinjami in kolajnami ter diplomami mednarodne razstave (sleparstva) v Rimu. Takih odlikovanj ne manjka niti v Mariboru, Celju, Ljubljani in tudi v Kočevju jih je celo največ. Kajti v Rimu so bili skoro vsi kočevski obrtniki odlikovani za svoje tisoče. S temi diplomami, neznatnimi, se ti diplomanti ponašajo tako, da jih imajo v mesnicah itd. Nekateri jih imajo kliširane celo na kuvertah in pismih. Te kolajne so gotovo dobili 99%-no po zaslugi onega poznanega primorskega zavednega Slovenca, ki jih je speljal prav veliko na led, seveda za svoj malenkostni dobiček in kar za par tisoč dinarjev, ki so izromali v Rim. Diplomo so dobili kočevski kot tudi lendavski obrtniki ter vsi drugi za kako pristno kranjsko klobaso, ki je tudi v Rimu dobro znana in uživa svojo pohvalo zlasti, če so poslane zastonj in še kak tisočak povrhu. V »Pohodu« piše enkrat eden, drugič drugi grozeče o neslanem nemčurstvu. Vse to je brez uspeha. Da se bodo vsi ti načrti, programi in cilji za iztrebljenje nemčurjev dosegli, bomo morali predvsem posnemati Hitler-jevce ali italijanske črnosrajčnike. Prav za prav moramo ustanoviti viteško organizacijo, ki naj vzame metlo v roke in začne pometati. Preveč je nasmeteno s prot državnimi smetmi. Na svidenje pod praporom! Mozirje »NOBL« GOSPA Nanesla je prilika, da tudi v Mozirju enkrat prenočim. Vesel, da se nahajam v zavednem trgu, kjer imajo drugega najstarejšega Sokola, sem zavil v gostilno »Pri pošti«. Pričakoval sem, da bom v tej hiši, ki bi morala biti vzor nacionalnosti, preživel večer med zavednimi tržani. Pa ni bilo tako! Pri sosednji mizi sta kvartala dva gospoda, seveda sta govorila slovensko. Vedno in vedno se je pa vtikala v igro neka gospa z blaženo nemščino. Mislil sem v začetku, da mora biti to kakšna Nemka, slučajno se mudeča v Mozirju. Vprašam soseda pri mizi, kdo je ta ženska, pa dobim odgovor, ki me je osupnil: »To je žena nekega zelo uglednega tržana«. »O ni mogoče,« pravim, »ali je ona Nemka, se še ni navadila slovensko?« Zamahnil je sosed z roko pa mi je povedal, da je ta ženska tako strahov to »nobl«, da je pristna Mozirjanka in seveda slovenskih staršev hči. V svoji domišljavosti si misli, da govori v »gosposkem« jeziku, da je njen materni jezik hlapčevski. Nisem več zdržal, plačal sem in odšel drugam, kjer sem slišal še marsikaj o nacionalnosti. Skrbno se bom v bodoče ogibal sličnih narodnih hiš, prepričan pa sem tudi, da bom imel več posnemalcev. " Rečica ob Savinji VRBOVEC IMA PRAVICE NAŠE V lepi Zgornji Savinjski dolini, v prijazni vasici Nazarju, se nahaja zgodovinski grad Vrbovec. Pravijo, da je stal prvotni Vrbovec na skali grajskega dvorišča, na kateri je sezidal ljubljanski knezoškof Tomaž Hren kapelico leta 1615., posvečeno Materi božji. Leta 1445. pa so zgradili naši predniki na vznožju hriba sedanji Vrbovec. Ob vznožju hriba kraj potoka Drete so rasle takrat košate vrbe, od katerih je dobil Vrbovec tudi svoje ime. V zadnjem času so nam dragoceni pamtiveški spomenik prekrstili z imenom »Marijin grad«. Ime je lepo, ali domačini ga ne rabijo, čeravno nosi grad Vrbovec na svojih vratih, ki vodijo na grajsko dvorišče, velik naslov »Marijin grad« že nekaj let. Mislim, da je Vrhovec eno najstarejših imen naših spomenikov tukajšnje občine, zato ga bomo iz spoštovanja do svojih prednikov, ki so rabili staro ime več sto let, tudi ohranil’. L. K. Domžale KRIVDA KARTELOV Slučajno sem nekje v gostilni dobil v roke Vaš list »Pohod«. Prebral sem vsega. Zelo mi ugajajo Vaši članki, bodisi nacionalni ali gospodarski. Z velikim veseljem bi Vaš tednik čital, kadar boste začeli ali ako bi začeli pometati z raznimi karteli ki delajioi grozno škodo trgovstvu, obrtništvu in splošno konzumentu pa še večjo. Vse nas tare ta nepoklicana kriza, ki bi jo pri nas v agrarn': državi ne bi smeli še toliko občutiti Glavni krivec pa je kartelist, ki bo še zadnjo kri izsesal iz naroda. Po mojem mnenju je kartelist kriv, da je pri nas kriza tako občutljiva. Ko je zaslutil, da se pri nas železna vrata počasi zapirajo, je hitro svojo tu naloženo gotovino prenesel v druge razne države. Kar mu pa je še odstalo, odnosno, kar je še od naroda izsesal, pa uporablja, da gotove stvari za sramotno ceno od siromakov kupuje. Ti izsesovalci naroda bodo narod s svojim oderuštvom tako daleč dovedli, da se narod polagoma niti več narodno zavedal ne bo. Koliko ljudi si radi bede jemlje življenje, še več ljudi se oprijemlje radi bede jetika in druge bolezni ter tako rekoč žive zemlja požira. Kakšna državna škoda se godi radi tega na prebivalstvu. Izginja poštenje, rodi zahrbtne napade itd. Narod, mesto da bi rastel, se številčno manjša. Škandal! Kakšna naj bo naša armada? Ako gre še tako naprej, mora biti v najkrajšem času vsa armada jetična. Kar zagleda luč sveta, že v kali prinese na svet jetiko. Kako neki ne, ker so uboge matere, ki so v naj večji bedi same siromašne, radi stradanja popolnoma izčrpane. Kako naj bo ona zdrava in kako naj rodi zdravo dete. S svojim jetičnim mlekom krmi dete in še tega ji zmanjka. Kaj mislijo ti kartelisti, ti bogataši, ako srednji in mali stan uničijo Kdo vzdržuje državo ali ubogi narod ali teh par tisoč izkoriščevalcev? Jaz mislim, da ti ljudje še niti davkov pošteno ne odplačujejo, ker goljufajo, kjer pač morejo. Vse je tiho, n hče nič ne reče in tudi sploh vsak se boji kaj reči in smatrajo takega takoj za protidržavnega. Pri teh je treba radikalno začeti in kmalu bo dela dovolj. Gorje bo polagoma in vidno minevalo. Vse bo postalo zadovoljno in država se bo jačila in morda celo širila vsaj proti zapadu, kar bi bilo zelo koristno. Samo kartele razbiti in zadovoljstvo bo splošno. Kartelisti pritiskajo in izsesavajo delavca in producenta itd. Raje ustavi delo, kot pa bi robo dajal za pošten dobiček. On mora s sto ali z več sto % delati, drugače ni srečen, ni zdrav. Škandal! Upamo, da boste v to točko posvetili z vso vnemo in skušali razdvojiti kartele. Ako se Vam to posreči, potem je naša država takoj krize rešena in ne rabimo potem nika-kih moratorijev in drugih zaščit. Dokler se pa ta točka ne uredi, bo v nadalje še hujše gorje, ki ga pa bodo tudi kartelisti, dasiravno se čutijo na dobrih nogah, deležni. Novo mesto VZROKI NEZAPOSLENOSTI Nezaposlenost je tudi pri nas pokazala vso svojo ostrino, četudi nismo industrijski kraj v vrstah delavcev. Dan za dnem trkajo na vrata lačni in premraženi delavci in prosijo obleke in hrane. Toda nihče se ne zgane, da bi ti reveži vsaj enkrat dnevno dobili toplo hrano. V to seve bi bila v prvi vrsti poklicana občina. A vsega tega sama ne zmore. To vprašanje bi se dalo rešiti le z združenimi močmi. Vzgledno bi pa seveda bilo, da bi ravno oblasti dajale vzgled, kako odpomoči brezposelnosti in če možno zaposliti čim več ljudi, da se olajša gorje in zmanjša beda. Toda pri nas se ozirajo kaj malo na vse to. N. pr. pri sres. cestnem odboru upravlja posle blagafjnika upokojenec z visoko pokojnino brez otrok. Nadziratelj mestnih delavcev je zopet upokojenec — hišni posestnik brez otrok. Mestno mesogledništvo upravlja že nekaj let imovit državni upokojenec., z visoko pokojn;no, ki ima že vse otroke preskrbljene. Našteli bi še in se takih slučajev, ki bijejo vsakemu človeku v oči, a naj danes zadostujejo le ti trije. Vprašamo pa merodajne faktorje, ali se ne bi dala taka mesta zasesti po razpisu? Seveda taka mesta se oddajajo pod roko, ne oziraje se na to, da jih sto in sto čaka in gladuje, samo da je bilo ustreženo protekcionistom. Akademiki, Narodna odbrana Vas kliče v zbor, krepite njene vrste v pohodu proti korupciji in nepoštenju! Akademski „PohodM Jugoslovanska misel Članek, ki ga danes tu pričenjamo objavljati, in zadnjič objavljeni članek »Naša generacija«, sta ponatisnjena iz 1. Veliko okrožnice Omladinskega od« seka Narodne odbrane za Dravsko ha* novino, ki jo je, kot rezultat debat, ki so se vršile med omladinci, člani ime« vanega odseka, napisal Sancin Boris, cand. rer. com. in nosi naslov »NAsA GENERACIJA«. Čitateljem toplo priporočamo na* bavo omenjene okrožnice .(obsega 30 strani), da s tem vsaj nekoliko pod* prejo ta samostojen omladinski pokret, ki izstopa, morda edini, z zgrajenim programom, določenimi smernicami in resno voljo do konstruktivnega dela. Nabavite jo lahko pri Omladinskem odseku Oblastnega odbora Narodne odbrane, Ljubljana, Ključavničarska ulica 22|H., proti predhodni pošiljatvi 4 Din v znamkah, za stroške in pošt« nino. Prostovoljni prispevki bodo zelo dobrodošli. Okrožnica je tudi vse< binsko na višku in zato upamo, da boste s pridom po njej posegali. Nacio. nalisti, izkažite sc! Uredništvo. Jugoslovanska misel, ki je desetletja dajala duševno hrano in odrejala smer delovanja naše najboljše omladine, izgletfa, da je danes Prenehala biti izvor in središče njenega dela. 1*0 lahko uvidi vsak nepristranski opazovalec, Se si le malo ogleda današnje razmere v mladinskih vrstah v naši ožji domov ni. Zdi sc, da je omladina popolnoma obupala na^, iu' slovanstvom in izgubila vsako nado, da hi ga ^ilo možno kdaj realizirati, ter sedaj išče zatočišče v njemu nasprotnih ekstremih, v slo- venstvu, srbstvu in hrvatstvu. Pozablja na svete ideale onih, ki so žrtvovali svoja življenja za osvobojenje našega naroda, pozablja na čut odgovornosti in dolžnosti napram tem palim borcem, ki so za svojo idejo žrtvovali največ, kar je sploh mogoče. To smo z žalostnim srcem ugotovili in si v duši prisegli, da napravimo temu konec. Da pokažemo edino pot, ki je danes stvarna, da potem z njeno pomočjo pridemo do rešitve iz današnjih težav. Po tolikih razpravah in člankih v javnem ter privatnem življenju, ki so jugoslovanstvo blatile kot utopijo, kot lep, a nemogoč sen, smo se tudi mi morali najprej vprašati: Ali je jugoslovanstvo realna ideja zmožna ostvaritve ali ni? Ako ni sposobna življenja, potem je njeno današnje in sploh dosedanje nazadovanje priroden proces, ki ga mora prej ali slej doživeti vsaka misel, ki ni zidana na solidnih temeljih, ona mora končno propasti. Ako pa je ona življenjska sila, sinteza končnih kulturnih, ekonomskih in političnih ciljev jugoslovanskih rodov, potem pa je to njeno navidezno propadanje le posledica malodušja, ali morda obupa, ki je nastopil med najširšimi vrstami ob priliki zaprek, ki so se pojavile na poti k njeni ostvaritvi. Proučavajoč potek in zgodovino borbe za dosego jugoslovanskih smotrov, mora vsakdo priznati in spoznati, da jugoslovanstvo ni utopija, ampak neizbežna brezpogojna zahteva, ki jo stavi vsem južnim Slovanom zakon razvoja. »Ali boste Jugoslovani ali pa vas sploh ne bo«, v tem je vsebovana zahteva in princip zgodovinskih dogodkov, ki nam sami kažejo, kako se lahko rešimo od svoje sicer končno neminovno propasti. Edino s političnimi mejami lahko sigurno čuvamo svoj etnografski teritorij, drugače je nemogoče. Rekel bo kdo: Slovenci so izdržali tisoč in še več let, 'zdržali bi še dalje v svoji borbi za obstanek. Toda pri tem pozablja, da smo medtem izgubili skoro vse Beneške Slovence, da je danes na Koroškem takorekoč Drava prava etnografska me- ja, da nismo bili daleč od opasnosti, da se vsa naša inteligenca ponemškutari. Vkljub naši močni zavesti, našemu narodnemu preporodu, nemški »Drang nach Osten« bi nas s svojo spretno taktiko in močno kulturo nekega dne pogazil. Saj se že dosedanji vpliv nemške kulture in miselnosti na naš rod globoko odraža v njegovi kulturni orientaciji. A da ne omenim tu še ekonomskega suženjstva, ki je hujše od kateregakoli drugega, v katerem bi bil naš človek vedno le siromašen delavec, brezpravna raja, a gospodaril bi tujec. Postali bi formalno v tem pogledu kolonija kot smo pravzaprav že bili. Dokaz so temu še danes vsa naša večja podjetja, ki se nahajajo večinoma v nemških rokah in kjer razen tujega specialista n'' kulturnega človeka, ampak je vsakdo samo »ein windi-scher Hund«. Od ekonomskega in političnega suženjstva pa ni več daleč do kulturnega. Saj smo že pred vojno pravzaprav preživeli fazo nemške kolonije ter smo bil i na tem, da postanemo nemška dežela, tu jo bil nemški kapital, nemška inteligenca, nemške šole, nemško gledališče itd. Kakšna je torej naša usoda? Naj nam povedo Nemci sami! »... Ober Leichen der sudslawischen Lander geht unser Drang nach Osten«. Torej po njihovem računu, računu našega najmočnejšega soseda moramo pasti. Italijanske aspiracije se ne razlikujejo mnogo od nemških. Oni vidijo naše gozdove, vidijo trboveljski premog in druge rude, v dijo zemljo primerno za njihovo rasno ekspanzijo. Nahajamo sc med dvema mlinskima kamnoma, morda bi jih nekaj časa izigravali, a končno bi nas zmleli. Samo poglejmo, kje smo prej živeli Slovenci, in kako dve rasi, germanska in romanska od treh strani grizejo ta jezik, naj-zapadnejšo vejo slovanskih rodov. Precej se je že zmanjšalo naše etnografsko področje, a proces teče dalje. T uje sile nas uničujejo na Koroškem ’