1). i) c b i č :• Zasnove urbanizacije v Žalski občini. Savinj- ski zbornik II, str. 41—71, Celje 1965. K. K a r a l i č : Geografska monografija naselja Žalec. (Tip- kopis, str. 146.) Ljubljana 1962. (Diplomsko delo na Oddelku 7.a geografijo filozofske fakultete v Ljubljani.) F r . K o s : K zgodovini trga Žalec. CZN XIV , str. 57—71, Maribor 1919. A. \I e 1 i k : Slovenija 11. štajerska e Prekmurjem in Me- žiško dolino, knjiga 2, Ljubljana 1957. Á. VI e 1 i k : Rast naših mest \ novi dobi. ŠAJJU, Institut za geografijo, knjiga 8, Ljubljana 1964. M. N a t e k : Žalec — naselje in prebivalstvo. Savinjski zbornik II. str. 7—40, Celje 1965. R. V r e e e r : Savinjska dolina, s posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec 1930. t rbanistični program Žalca. — Urbanistični zavod Celje, Celje 1962. Medejska gora — najzahodnejši del matičnega Krasa n Furlanske nižine se pri Medeji dviga vzpe- tina, ki že na prvi pogled vzbuja zanimanje zaradi svojega docela osamljenega položaja sredi obsež- nega ravninskega sveta oziroma sredi njegove kvartarne naplavine. Čeprav je vzpetina visoka le 128 m, je zaradi nizke in enolične okolice zelo markaintna, saj jo imenujejo gora (Monte di Medea). Takoj je očitno, da je vzpetina ne le po obliki temveč tudi po sestavi docela tuj element sredi kvartarne naplavine; da mora biti pravza- prav del podlage, ki gleda na dan, medtem ko je drugod ta na debelo in široko prekrita z rečnimi sedimenti. Zato je razumljivo, da je Medejska gora za razumevanje geološke zgradbe a spod- njem. zlasti ravninskem Posočju zelo pomembna. Geološko k ar tiran je je že zgodaj pokazalo (Stache 1891), da je osamelec sestavljen iz enakih kamenin kot matični Kras in da stratigralska razvrstitev plasti ustreza severnemu krilu kraške antiklinale. S tem je bilo dokazano, da se dinar- ska zgradba matičnega Krasa in njene kameninske proge nadaljujejo še pod Soško oziroma Furlan- sko nižino. Po Stachejevi geološki karti je osamelec v celoti iz apnencev, ki so povečini kredne in nekaj malega tudi terciarne (paleocenske) starosti. Ve- čino vzpetine, z najvišjimi deli vred, gradijo radiolitni apnenci, medtem ko si na severnem pobočju sledijo najprej svetli drobnokristalast i apniški skladi, nato repenski apnenci z brečo ter. slednjič miliolidni apnenec. Posebnost Medejske gore je antiklinalna zgrad- ba radiolitnih apnencev v južnem delu vzpeline, še bolj pa skladi, ki potekajo prečno na dinarsko smer. Glede na matični Kras je potek skladov močno zasukan, kar bi kazalo na uveljavljanje transverzalnih premikov v vmesnem, s kvartarno naplavino prekritem področju. Ne smemo pa prezreti, da se ta smer kameninskih skladov že uveljavlja na severozahodnem robu Krasa, po- sebno določno med Gabrjami in Zdravščino, kar pomeni, da je neskladnost med Krasom in njego- vim fragmentom pri Medeji bolj navidezna kot dejanska. Očitno je, da Medejska gora ni važna le za razumevanje geološke strukture v Spodnjem Po- sočju, temveč da utegne biti pomenibna tudi pri preučevanju morfogeneze tega področja. Osame- lec namreč dokazuje, da Soča med Majnico in Kazi jami kraško antiklinalo prečka ter da jo je v preteklosti erodirala oziroma preoblikovala, preden jo je prekrila z mlajšimi naplavinami, tire tedaj za transverzalno dolino, ki je na široko zasuta s soškilm prodom. Medejska gora pa ni samo osamljen fragment živoskalne podlage sredi akumulacijske naplavine, temveč je hkrati tudi drobec pravega kraškega površja in s tem sestavni del matičnega Krasa tudi v morfogenetskem pogledu. Ta odnos med matičnim Krasom in Medejskim osamelcem nas tokrat tudi najbolj zanima. Pri tem je v ospredju zlasti vprašanje, ali so zahodne dele matičnega Krasa oblikovale površinske vode s severa, ki so Dobcrdobski Kras prečkale, kakor kaže nagnjenost njegovega površja, ah pa so površinske vode z matičnega Krasa odtekale v vzdolžni smeri proti današnji Furlanski oziroma Soški ravnini, kakor kažejo posamezni sledovi zakraselih oblik na apniškem površju ¡matičnega Krasa (Marussi 1941, Melik 1956). Gre tedaj za to, ali so bile vode na področju današnje Soške nižine v predkraški dobi ¡usmer- jene pretežno proti zahodu v današnjo Furlansko nižino, ali pa proti jugu, v območje tržaške flišne sinklinale. To je hkrati tudi vprašanje, kako je torej potekalo grezainje enega in drugega področja. Ker so sledovi nekdanjega reliefa na zahodnem robu Krasa prekinjeni oziroma skriti pod kvartarno naplavino, ni v tej smeri nobene oporne točke za rekonstrukcijo nekdanjega re- liefa. Izjema je kvečjemu Medejski osamelec. Zato ni bilo odveč pričakovanje, da utegne ta s svojim površjem osvetliti posamezne poteze ¡ne- kdanjega morfogenetskega razvoja iz predafcumu- lacijskega obdobja. S tem v zvezi nas je pred- vsem zanimalo, ali so nekdanje površje, katerega ostanek je Medejska gora, oblikovale površinske vode z (matičnega Krasa, ali pa je to delo vodnih tokov, pritekajočih s ¡severa, v prvi vrsti Soče. Medejska gora je od Krasa oddaljena okoli 6 km in od briškega fliša pri Krminu 4,5 km. Razdalja med Krasom in osamelcem ni tolikšna, da je ne bi mogli neprisiljeno razložiti z vmesno erozijsko dolino Sooe, ki naj bi bila nekdaj enotno r* , f ovršje razčlenila. Za sam položaj osamelca pa je krati značilno, da leži v podaljšku južnega roba Brd. Se pomembnejše pa je. da leži v vmesnem razvodnem svetu med Nadižo in Sočo oziroma Idrijo in Biršo. kar kaže. da se je osamelec ohra- nil prav zaradi te zatišne lege. Zamisliti si ga moramo tedaj kot zaključni del nekdaj sklenje- nega razvodnega hrbta, ki je med omenjenima rekama segal z Brd še daleč proti jugu. Ta polo- žaj nam pojasni njegov obstoj, dasi so posredno odločali pri tem bržkone tudi še tektonski procesi. Čeprav je osamelec razmeroma skromnega ob- sega (dolg je 2.5 km in širok 1,1. km) je videti, da je preostanek uravnanega površja. Se značil- nejše je to. da je enake višine, kakršne prevladu- jejo v zahodnem delu Krasa na uravnani Dober- dobski planoti. Na širokem slemenu Medejske gore so vrtače in druge drobnejše oblike zakraselega površja. Se bolj pa preseneča, da je na tem skromnem apni- škem površju veliko prave terre rosse. ki pokriva položno vršino in večino pobočij, zlasti na severni strani vzpetine. Gre za tipično kraško prst inten- zivno rdeče barve, ki pokriva korodirano apniško ]W>dlago v debelini enega ali dveh metrov pa tudi več. Kraška ilovica je čiste, enakomerne sestave in ustreza oni, ki se je obdržala ina sev erozahodnem robu matičnega Krasa nad sotočjem Soče in Vi- j»ave. Po Stacheju (1891) gre v obeh primerih za starejšo terro rosso. Osamelec je z zakraselim površjem in kraško rdečo prstjo sicer neznaten a izrazit vzorec kra- škega reliefa, ki sredi akumulacijskega ravnin- skega sveta učinkuje zelo nenavadno in+naravnost tuje. Ob vznožje osamelca je videti apniški drobir, ki ga pokriva tanka preperelina ali travnata ruša. Znamenje, da so v hladni pleistocenski dobi bili tudi v tem področju procesi mehaničnega razpa- danja apnenca precej okrepljeni. Ker se drobir na vznožju prepleta s prodom, peskom in glino, sklepamo, da je fluvialna akumulacija, ki osame- lec obdaja, iste, bržkone vviirmske starosti. V kamnolomih je vidna precejšnja pretrtost apnencev. Razvidna pa sta tudi dva sistema raz- pok, eden v dinarski smeri in drugi, ki je nanjo pravokoten, kar se v bistvu ujema z razpoklinskim sistemom matičnega Krasa. Tudi na Medejski gori se je dalo ugotoviti sledove stare fluvialne akumulacije. Na zakrase- lem temenu so med ilovnato preperelino posa- mezni silikatni prodniki v velikosti do 3 cm. Med nabranimi prodniki so razen dobro zaobljenih in lepo zglajenih tudi razbiti in deloma ponovni) obrušeni, kar vse kaže na transportne učinke. Del prodnikov je iz flišnih kremenovih peščen- cev, del pa iz kompaktnega kremena rjave in modrikasto sive barve. Petrografska sestava fo - silne fluvialne akumulacije na Medejski gori se potemtakem razlikuje od one. ki se je obdržala n i Doherdobski planoti. Gre tedaj očitno za različen izvor ene in druge akumulacije. Fluvialna akumulacija na osamelcu pa je po petrografski sestav i drugačna tudi glede na ostali Kras. Se najbolj slična je tisti na Divaškem Krasu oziroma v Vremski dolini, ki izvira pretežno iz brkinskega fhša. Najbolj pa se medejska akumu- lacija razlikuje od fosilnega proda na Doberdob- skern Krasu, ki ga sestavlja svetel, brezbarvni kremen. Te razlike dopuščajo ugotovitev, da prodniki na osamelcu niso prišli z matičnega Krasa, temveč so jih odložile vode. ki so pritekale s sev era. Glede na1'to, da so med briškim flišem konglomeratni skladi, ki vsebujejo rjave kreiue- nove prodnike — na take konglomeratne plasti naletimo že na Krininski gori —- izvira medejski prod nedvomno z Brd. Za to govori tudi sama bližina in višina briškega fliša. saj je ta pri Krminu že više od Medejske gore. Gre tedaj očitno za lokalno oziroma regionalno akumulacijo, ki je bila odložena nt robne apnence, katerih ostanki so se ohranili danes edinole na obravna- vanem osamelcu. Brezbarvni kremenov prod, ki se razprostira v zahodnem delu matičnega Krasa, sega od sever- nega do južnega roba planote. Po tem sklepamo, da so ga nanosile vode, ki so Kras prečkale. Po vsej verjetnosti ga je odložila pliocenska Soča. Ta prod se razprostira še okoli 10 km vzhodno od današnjega soškega toka. ki se drži vznožja Kra- sa. Ker ga na Medejski gori, ki je okoli 6 km zahodno od Soče. ni več, sklepamo, da je Soča v predkraški dobi prestavljala svoj tok kvečjemu v širini 15 km oziroma v obsegu, kakršnega nam kaže razprostranjenost brezbarvnega kremena. Petrografska sestava fosilnega proda na osa- melcu v celoti potrjuje dosedanja spoznanja z matičnega Krasa (Radinja 1964). Na Krasu nam- reč ne gre za sledove velikopotezne in enotne oziroma homogene akumulacije, temveč je v po- sameznih delih matičnega Krasa stara akumulacija petroerafsko različna, ker izvira iz različnih de- lov flišnega obrobja. Kakor imamo na primer na Koinenski planoti pliocenski prod iz sosednjega vipavskega fliša. tako je na Medejski gori prod iz bližnjega briškega fliša. medtem ko je na Doberdobskem Krasu nanos, ki izvira po vsej verjetnosti iz srednje ali nemara celo zgornje Soške doline. Da izvira silikatni prod na Medejski gori z bližnjih Brd, kažejo tudi flišni prodniki, ki so se tam obdržali, čeprav so malo odporni. Ohranili pa so se zaradi kratke transportne poti oziroma večjega dotoka tega gradiva, ki se je odlagalo na robne apnence, h katerim, uvrščamo tudi fragment pri Medeji. Kremenov prod na Medejski gori nas ne pre- seneča. Odkar smo pred led ugotovili sledove pliocenske fluvialne akumulacije na matičnem Krasu, ugotavljamo enake oziroma podobne sle- dove tudi na drugih apniških uravnavah. Ddšlej je staro fluvialno gradivo ugotov ljeno na primor- skem (Ffabič. Radinja), notranjskem (Gospodaric), dolenjskem (Sifrer. Radinja) in štajerskem krasu (Meze, Radinja). Pravzaprav se ostanki starih 93 «fcumutacij ugotovijo domala povsod, kjer se kraško površje dovolj [»drobno prouči. Ze sedaj moremo povzeti, da gre pri vsem tem za sledove dvojne akumulacije. Najprej za tisto, ki kaže na širok izvor ter na obsežno hidro- grafsko mrežo, potekajočo nekdaj sklenjeno tako preko vododržnega kot tudi propustnega površja oziroma preko upniških in neapniških tal. Druga akumulacija pa je bolj heterogena in bolj regio- nalnega oziroma lokalnega značaja. Prva je tudi starejša in petrografsko enotnejša, ki razen tega s posameznimi do danes ohranjenimi predkra- škimi oblikami nima dosti skupnega. Druga vrsta gradiva pa nasprotno kaže na mlajšo, petrograf- sko pestrejšo akumulacijo, ki je tudi v tesnejši zvezi s posameznimi še ohranjenimi oblikami predkraškega reliefa. Sledovi stare fluvialne akumulacije, ki jih v zadnjem času na naših kraških tleh čedalje pogo- steje ugotavljamo, odpirajo ¡nove poglede na do- sedanjo problematiko predkraškega reliefa ter na pliocensko morfogenezo sploh. Pri tem ne gre za nove poglede samo v posameznih pokrajinah tem- več tudi v Sloveniji kot celoti. — Tudi sledovi stare silikatne akumulacije na Medejski gori so prispevek, ki naj pripomore k osvetlitvi tovrstne problematike. V I R I 1. F. Koasmat, Die morphologische Entwickluog der Ge- birge in Isonzo- und oberen Savegebiet, Wien 1916. 2. G. Stäche, Geološka karta Gorica, 1 : 75.000, Dunaj 1891. 3. A. Matuasi, II Puleotimavo e Fantiča idrografia suli- aerea der Carso triestino. Boll. Soe. Adr. Sc. Nat., X X X V I I I , Trieste 1941. 4. A. Meli k. Pliocenska Soča, Geografski zbornik. SAZU, IV, Ljubljana 1956. 5. D. Radinja, Nova morfogenetska dognanja nm Krasu, Ljubljana 1964 (tipkopis). 6. 1). Hadinja, Doberdobski kras. Problematika stične inor- fogenezc fluvialnega in kraškega reliefa. Ljubljana 1967 (tipkopis). 7. D. Meze. Gornja Savinjska dolina. Nova dognanja v geoniorfološkem razvoju pokrajine. Ljubljana 1966. 8. P. Habič. Kraški svet med Vipavo in Idrijco. Ljubljana 1965 (tipkopis). 9. R. Gospodaric, Geologija ozemlja med Postojno, Planino in Cerkjiieo. Arhiv Instituta za raziskovanje krasa, SAZU, 1965. 10. B. Martinis, Carta gcologica dellc tre Vcnezic, Ust Gorizia, Firenze 1951. A v g u š t i n L a h Jugoslavija in dežele v razvoju Dežele v razvoju imajo tri četrtine svetovnega prebivalstva in obsegajo dve tretjini zemeljske jMVvršjne- Toda ustvarjajo le 15o/o svetovnega do- hodka. Želijo razvijati gospodarske slike, da bi razširile možnosti za gospodarski razvoj. Velikan- ska razlika med razvitimi in nerazvitimi pa to preprečuje. Jugoslavija, ki je dosegla v gospodar- skem' razvoju pomemben napredek in je razvila tudi bogato trgovino z industrijskimi deželami, ima med deželami v razvoju spričo svoje politike miroljubne koekisistenoe, aktivnosti med neveza- nimi deželami in zavoljo izkušeni v lastnem raz- voju, nedvomno posebno mesto. Večina dežel v razvoju je v Azi ji, Afriki in Latinski Ameriki, mi pa smo v Evropi, na prehodu iz Mediterana v Prednjo Evropo, med Zahodom in Vzhodom. Kljub temu so naši stiki z drugimi deželami v razvoju pomembni — za nas in za prijateljske dežele. , Naši učbeniki o tem malo pišejo, pri nas in v svetu pa se o tem veliko razpravlja. Dežele v razvoju se posvetujejo in koordinirajo napore, da bi s skupno akcijo v svetovnem merilu, pred Organizacijo združenih narodov in njenimi agen- (ijamj, trgajoč diskrimacijske vezi in ovire za- radi zaprtih tržišč razvitih dežel, posledic kolo- nialne preteklosti in dovolj vplivnih recentnih neokolonialnih odnosov, skušale doseči enakoprav- nejši položaj na svetovnem trgu. Zavoljo tega bo koristno nekoliko osvetliti te razmere v svetu in naše odnose z deželami v razvoju. Velike razlike v stopnji razvoja proizvajalnih sil v svetu imajo mnogotere karakteristike in po- sledice. Razvite dežele so industrializirane, imajo razvito tudi kmetijstvo, promet, trgovino, turi- zem. Narodni dohodek na prebivalca se giblje od 1000 do 3000 dolarjev letno. V državnokapitali- stičnih deželah napredu je gospodarstvo približno za 5 o/o letno, v socialističnih deželah za 10 o/o in tudi več. Nasprotno so dežele v razvoju pretežno agrarne; v Latinski Ameriki je kmečkega 60o/o prebivalstva, v Aziji 70o/o, v Afriki 74o/0. Dežele v razvoju so proizvajalke primarnih proizvodov — poljedelskih in živinorejskih, sadja, lesa, su- rovin mineralnega porekla in goriv. Kmetijstvo je v glavnem samoprehranitveno; dve tretjini prebivalstva imata nezadostno ali vsaj nepravilno prehrano. Življenjska doba prebivalstva je znatno krajša kakor v industrializiranih deželah z višjim standardom. Tržne presežke ustvarjajo s ceneno delovno silo, deloma na plantažah, deloma na račun domače potrošnje, aH pa s trdim delom v rudnikih, v gozdovih itd. Narodni dohodek na prebivalca se giblje od 50 do 300 dolarjev letno. Gospodarstvo napreduje povprečno za 3 o/o letno. Azija ima 1,9 milijarde ljudi. Ustvarja pa le pičla 2 o/o svetovne industrijske proizvodnje. V petih letih se bo prebivalstvo povečalo za 100 do i l O milijonov ljudi sposobnih za delo (aktivnih prebivalcev). Strokovnjaki so izračunali, da bodo v azijskih deželah potrebovali 8,2 milijona kvali- ficiranih delavcev, 2,9 milijona tehnikov, 0,4 mi -