Med dialogom s seboj in dialogom z drugim Author(s): Božidar RUSTJA Source: Urbani Izziv, No. 14, INOVATIVNO MESTO (november 1990), pp. 53-55 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179956 Accessed: 26-09-2018 08:54 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 08:54:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Št. 14/1990 Božidar RUSTJA Med dialogom s seboj in dialogom z drugim Zdi se, da smo si ob prehodu v dcvet- deseta lela v marsičem protislovni: še nikoli v zadnjem času niso bile težnje po medsebojnem povezovan- ju in odpravljanju mej tako živo prisotne med nami - a hkrati ludi že dolgo nismo bili priča tako poudar- jenemu iskanju lastne identitete in samostojnosti ... A bilo bi škoda, če bi v leh različnih prizadevanjih viděli le še en odraz zmedenosti in razdvojenosti našega časa. Prej bi morali v njih iskati znamenja enega samega procesa, enega samega celovilega dialoga: v težnjah k sodelovanju na eni strani klasičnega "dialoga z drugim", is- kanje skupnih rešitev in novih mož- nosti, ki jih od nas terja naše skupno in čedalje bolj přepleteno življenje,* in v iskanju lastne identitete na drugi strani "dialoga s sarnim seboj", samopogovora, ki je potreben, pře- den se člověk spusti v dialog z dru- gačnim od sebe in ki pomeni usl- varjanje jasnejše predstave o samem sebi.** Tiste povezanosti torej, ki jo v zadnjem času tolikokrat izražamo z dnevnopolitično misijo, da lahko del katere koli skupnosti polnovred- no postanemo le suvereni in v sebi spravljeni ... Takšno razumevanje razlik bi nam morālo predstavljati vodilo ludi ob razmišljanju o medsebojnem pove- zovanju ali razločevanju mest Co- rica in Nova Gorica. V stališčih o ohranjanju državne meje, kije porok neponavljanja zgodovine, ali o nje- nem odpravljanju, ki bo posledica splošnega razvoja v Evropi, bi bilo zato škoda videti le njuna nasprotja. V njih bi morali prej iskati tiste ele- mente, ki nas lahko vodijo k skup- nemu cilju - na eni strani torej težnjo po dogradilvi lastnega družbcncga prostorskega okvirja mesta, lastne samostojnosti, brez katere bi se utcgnila ideja združevanja vse prek- malu izjaloviti v izgubljanju iden- titete, na drugi strani pa tudi hotenja po navezanosti tega družbenega in prostorskega okvirja v življenje in svet okrog nas, brez katerega bi se utegnila krepitev lastne samozavesti vse prekmalu izjaloviti v samoza- dostnost in zaprtost. Mesto Nova Gorica tedaj ob vseh razmišljanjih o povezovanju v širšo družbeno skupnost ne sme pozabiti na "dialog s seboj", torej na potřebo po dograditvi in utemeljitvi najprej lastne prostorske zasnove. Štiri de- setletja so bila dovolj, da so nam v mislih zabrisala podobo mesta, kije ostalo za mejo, a hkrati vcliko pre- malo, da bi že lahko izoblikovali sklenjeno podobo in vsebino novega mesta. Pri tem poleg nedograjenosti prometnega omrežja in komunalne nfrastrukture, ki ju tako pogosto omenjamo, vse preveč pozabljamo, da še nismo izgradili čitljivega mestnega središča, torej tistega mestnega elementa, ki naj bi najbolj izražal celovitost mesta. Izobliko- vanje celotne poteze Magistralne (današnje Kidričeve) ulice, ki naj bi tvořila "hrbtenico" prostorski zasno- vi mestnega organizma, bo potěkalo še naslednja desetletja z dograjevan- jem mesta proti Solkanu, toda njen osrednji del na trgu před stavbo ob- čine (današnjem Trgu E. Kardelja) dobiva večji del svoje zasnove in kli- če ludi k dooblikovanju; v njegovem sosedstvu že vrsto let ostaja neza- ključen zametek mestnega trga, ki ga kljub vsem življenju, ki ga poraja, in zavetju, ki ga daje različnim mestnim prireditvam, še vedno ne moremo poimenovati drugače kot "ploščaď ... Prav slednja mestna elementa sta tista, ki bi lahko osmislila današnjo nedorečenost središča Nove Gorice: med seboj bi povezala na eni strani "družbotvorne" scstavine, ki mesto predvsem reprezentirajo navzven, in na drugi strani "mestotvorne" scsta- vine, ki oživljajo in obvladujejo sam mcstni organizem. 53 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 08:54:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 14/1990 Temeljne poteze svoje zasnove si bo mesto siej ko prej morālo zaključiti samo, neodvisno od sosednje Gorice Na drugi strani pa se bo mesto z nadaljnjim prostorskim razvojem dokončno soočilo tudi z omejitvami (in spodbudami) širšega prostor- skega okvirja, v katerega je vpeto. V smeri proti severu se bo navezalo k prostoru Solkana, v smeri proti jugo- zahodu pa se bo še močneje dotak- nilo sosednje Gorice. Mesta, ki so se v svojem prostorskem razvoju pri- čela stikati, pa morajo to stikanje slej ko prej osmisliti in uravnati, ob "dialogu s seboj" morajo vzpostaviti tudi "dialog z drugimi": med seboj bo třeba soočiti najpomembnejše misii, jih povezovati, in tako sklenjene v skupno zamisel zastaviti kot osnovo nadaljnim pogovorom. Nova Gorica mora tedaj ob navezovanju svojih prostorskih organizmov najprej soo- čiti svoje najpomembnejše mestne prostore in poteze, v njih poiskati skupne pomene in jih med seboj po- vezati v sklenjcn sistem. Mesti si bos- ta na ta náčin izoblikovali omrežje "polov tematskega tkiva" in povezav med njimi, zametek "celovitega mestnega središča", ki bo njuna or- ganizma obvladoval in obenem zmo- gel usmerjati njuno nadaljno rast in povezovanje. V tem pogledu mesti Novo Gorico in Gorico odlikuje poteza Erjavčeve ulice, nekdaj Erjavčevega drevore- da, ki jo je Nova Gorica ob nastanku privzela v svojo prostorsko zasnovo. Ulica, ki se diagonalno razteza med oběma mestoma, se v organizmu Nove Gorice izteka v osrednji pros- torní mestnega jedra, v organizmu Gorice pa v "vezni" trg, ki usmerja k osrednjemu mestnemu trgu ob vznožju goriškega gradu. V dialogu oběh mest tako predstavlja misel, ki sta jo mesti že skupno dořekli; vzpostavlja zasnovo povezave mest- nega središča oběh mest, ki kliče le še k njenemu dooblikovanju, pope- stritvi in oživljanju. Več besed pa morata mesti v tem dialogu posvětili celotnemu območ- ju stikanja, območju ob državni meji. Mejo smo pač desetletja dojemali kot rob lastnega dvorišča in s tem kot 54 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 08:54:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Št. 14/1990 prostor, kije bil namenjen "odlagan- ju" manj pomembnih in privlačnih dejavnosti. V obmejnem prostoru in ob obstoječi železniški progi je tako poleg harfe železniških tirov nastala industrijska eona, ki jc novo mesto še dodatno odřezala od severnega obrobja Gorice; mesto Nova Gorica paje kljub enostavnejši povezavi, ki bi bila možná na goriški strani, ob meji zastavila lastno prometnico med Solkanom, Novo Gorico in Šempetrom skozi načrtovan (tretji) predor pod Kostanjevico. Drugačno razumevanje meje (ali celo njeno odpravljanje) bo zato moralo prev- rednotiit tudi območje oběh mest ob njej; mesti bosta morali zastavili rc- urbanizacijo celotrtega območja z nadomcščanjcm proizvodnih dejav- nosti z mestotvornejšimi, predvsem pa tudi ponovno premisliti zasnovo mestnega prometnega omrežja in vnovič navezati prekinjene mestne ulice in poti. Takšna prenova celot- nega območja bo zahtevala šc nas- lednja desetlelja naših prizadevanj, toda marsikateri korak k oživljanju in povezavi mestnih organizmov je moč storiti tudi že danes. Posrečen primer slednjega je lahko skupno sodelovanje mest Nova Gorica in Gorica na mednarodnem natečaju Europan 2: mesti že letos mlajšim evropskim arhilcklom skupno ponu- jata v razmislek prav del obmejnega območja ob Erjavčevi ulici in goriški Via del San Gabrielle ... In slednjič - potem ko bomo domis- lili dialog s samim seboj in zastavili celovit skupni pogovor - torej velja dodati: "Ali bomo za svoj vložek v dialog iztržili tudi nova skupna spoz- nanja, je odvisno od smotrne orga- nizacije dialoga in od primernih udelcžencev dialoga, pa tudi od pra- vilnega našega odziva na vse napake in motnje med dialogom, ki morajo zato postati predmet našega vsaj ob- časnega razmiśljanja."*** Z napo- vedovanjem zakíjučkov dialoga zato danes še ne kaže hileti: izoblikovali jih bomo šele številni in strpni po- govori v naslednjih obdobjih. Ali, z drugimi besedami: zamisli o noví skupni zasnovi prostorskega razvoja mest, podobi skupne "Veliké Gori- ce", velja za zdaj pustiti še ob strani; njene osnovne poteze bodo nakazali šele tvorno medsebojno sodelovanje in ustvarjanje oběh mest in njunih meščanov. Božidar Ruslja, dipl. inž. arh., Nova Gorica * M. Tavčar, O kulturi dialoga II, Dinamiziranjc osebnosti z dialo-gom; Při morska srečanja 103/90, str. 1. * * Prav tam, str. 2. * * * Prav tam, str. 5. 55 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 26 Sep 2018 08:54:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms