Naše narodnostne razmere — in naša narodna šola. (Govoril Ivan Prekoršek na shodu slovanskega naprednega dijaštva v Pragi.) V drugi polovici 6. stoletja po Kr. se začenjajo priseljevati Slovenei do alpskih dežel, Sedmo stoletje zaključi proces njihove naselitre in pomeni dobo največjega razširjeuja slovenskega ozemlja s središčem v Korotaau. Vsi poskusi vstvariti trajno državno jednoto, ki bi mogla braniti politično samostojnost, končajo brezuspešno. Nemška frankovska država in zmaga tuje cerkve in nemškega duhovnika pomeni konec narodove samostojnosti na zunaj in znotraj. Gradovi, samostani in cerkve tvorijo predstraže tujega nasilja in strejo narod v spone gospodarske duševne in politične sužnosti, predno se je zavedal samega sebe, predno si je zamogel vstvariti — ločen in razdeljen po geografični legi svojega teritorija — svoj naravni center, ki bi družil periferije z osrčjem in dal podlago skupnega, enotnega dela. Stoletja se ponavljajoči navali Avaror, Madžarov in Turkov tvorijo drugo temno črto na zgodovinski sliki slovenske preteklosti. Mogoče, nekako spontani izraz narodne samobitnosti in obupne odpore proti telesnemu in duševnemu suženjstvu pomenja doba kmečkih uporov in slovenske relormacije. Narod začenja živeti sebi, začenja delati za se. Po kratkih letih toliko obetajočega življenja Dastopita zopet združena zgodovinska nositelja sužnjosti slovenske. država in cerkev ter uničita sadove narodnega dela in mu zastavita pot k napredku in kulturi. To je slika naše preteklosti, slovenska je ta preteklost, hlapčevali smo in delali za druge, niso nas družili lastni ioteresi, družila nas je tuja sila, služili smo tujim koristim. Janičarji iz kstnih naših vrst so nas tirali in še tirajo k temu. Ideje revolucije pomenijo tudi v našem narodu novo pomlad življenja, tudi za naš že pozabljen narod nastopi doba narodnega probujenja, začenjajo se boji za narodno-jezikovno ravnopravnost v šoli in uradu — boji za politično moč narodovo. Izčrpali so nam ti boji doslej najboljše moči, ovirali so naš gospodarski ia kulturni razvoj, in danes ob 601etnem jubileju narodovega probujenja, ko so tudi že za nami časi samo narodue politike, ko se je tudi pri nas že izvršila ostra diferencijacija političnega življenja, tvorimo Slovenci v državi narod četrte vrste, ki še nimamo najprimitivnejših predpogojev za kulturni in gospodarski razvoj. Ob nas bije ves iiaval nemštva proti jugu in jugovzhodu, stremeč ob Adrijo, ob edini naš emporij Tr&t, v nas poskuša avstrijska vlada z vsemi nepostavnimi sredstvi in z vso brutalnostjo izvesti germanizaeijo, ki so jo drugi narodi že odbili. Je navada, če razpravljajo zastopniki tlačenih avstrijskih slovanskih narodov o svojem položaju in kultumih zabtevab, da skuša drug z drugim nekako tekmovati v tem, da izgleda njegov narod bolj ko mogoče brezpiaven. To je naša tradicijonalna navada, ki mora med nami izginiti, ako hočemo zares drug drugega poznati in pravilno presojati medsebojne potrebe in zahteve in videti, kje treba v prvi vrsti pomoči celoti v obrambo posameznega slovanskega plemena. Treba je torej nam vsem jasne, resuične slike tega, kar imamo, da moremo na podlagi obstoječega staviti skupne zahtere in skupno delati za ojih realizacijo. V tem vidim za napredno slovansko akademično mladino, posebej še avstrijsko, pot, ki jo raoramo nastopiti mi — pot na zunaj ne vsikdar tako prijetna in »mogočno slovanska" kakor je ona naših slovanskih politikov, a na znotraj realnejša, resničnejša. Ne govorimo o izgubah, ki jih je utrpel slovenski živelj in slov. ozemlje od narodove naselitve v te kraje do današnjega dne. AK ta proces germanizacije in italijanizacije našega življa še za nas ni skončan, vrši se dalje pred našimi očmi. In ta prodirajoča gerraanizacija preko nas do Trsta, ki rodi zlasti na Koroškem Štajerskem in Gorenjskem naravnost grozeče uspehe, nam kaže vso resnost in nevarnost našega položaja, ne more in sme pa biti vseeno bratskim slovanskim narodom, ki v interesu lastnega razvoja ne morejo pripustiti take okrepitve nemštva na jugu, ki bi pomenilo uničujočo gospodarsko in kulturno premoč nad Slovani. Po vladnem Ijudskem štetju iz 1. 1800. štejemo Slovenci, razdeljeni na Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko 1,192.780 duš ter tvorimo samo na Kranjskem večino. Prihodnja tabela iiam kaže r procentih ves naš razvoj, oziroma nazadovanje od leta 1846, oz. 1830. do 1. 1900. Slovenci tvorimo na: Kranjskem Štajerskem leta 1830. — 3886% „ 1846. 88*10%*) 36-20% „ 1880. 93*70% 32-70% „ 1900. 94*20% 31*20% Koroškem Primorju „ 1830. — — „ 1846. 30-—% 37-10% „ 1880. 29-70% 32-60% „ 1900. 25*10% 29-90% *) Odstevši Belokranjee. Smo torej nazadovah na Štajerskem za 7%, na Koroškem za 5% ia na Primorskem za 7%. Te šterilke že same jasno govore o nezdravih razmerah, v katerih živi narod, ki pada v svoji relativni moči vsled germanizaeije in odseljevanja kot posledice slabih gospodarskih razmer, ki silijo narod drugam, ker domovina nima zanje kruha. P o 1 8 t o 1 e t j a se že borimo za slovensko narodno šolstvo in vendar označimo samo resnično dejstvo, če trdimo, da še danes ne razumeva in ne zna ceniti narod pomena in nalog narodnega šolstva. Šolstvo v Avstriji je danes zgelj predmet političnih bojev, kjer ne odločajo človeške pridobitve in izkušnje stoletij na polju pedagoškem, pri nas odloča in govori absolutno politična moč posameznih strank v parlamentu, politika države in politika cerkye, katerim vsem naj služi šola in le temu ne, komur je namenjena. Tako postaja v 20. stoletju v našem narodu šola najvišja kulturna institucija človeštva protinarodna ia protikulturna. Ves naš šolski boj je ostal tam, kjer je bil pred desetletji, ne za korak nismo napredovali, in vsak dan nam prinaša novih porazov, h katerim pripomorerao sami z najboljšimi stojimi močmi. Kakor se je globoko verstvo in naboženstvo v Dašem človeku ubilo in nadomestilo s celo vrsto mrtvih ceremonij, ki naj popeljejo človeka skozi to ,,ubogo, zapuščeno dolino solz" k edinemu njegovemu cilju onkraj groba, tako je tudi šola našemu slovenskemu eloveku le institucija, kjer se naj v prvi vrsti uči k a t e k i z m a i n n e m š č i n e , kar bi mu bilo še več potreba, da z zaprtimi očmi preroma grešni človek to življenje, tega se nauči že doma. To je tako vsa življenska modrost slovenskega človeka, začrtana sicer črno, ki pa tako globoko korenini v njegovi duši kot plod naše pretekle iu sedanje šole. Pokaže se sicer večkrat v svetlejši Iuči, v lepših oblikah, ki mu jih izsili življenje in narava. A trajnega, večjega napredka v mišljenju in delu ni, brani ga država s svojim poneumnjevalnim, gerraazatoričnim sistemom, brani ga cerkev, ki se boji prosvetljeranja narodovega. Tako sledijo ia 86 hvaležno oklepajo naši Ijudje Bprijateljske" roke, ki jim kaže le pot nazaj v laž ia teino tako se vbija narodu življenjska energija, zmaguje sistem poneumnjevanja, da more nad narodom neomejno gospodariti držara in cerkev. Leta 1902. in 1903. je priredila Anglija dve poučni potovanji v Ameriko proučevat tamkajšnjo šolo. Udeležili so se jih šolniki in voditelji delavstva, da bi uvideli, da tvori velik del gospodarske moči in produktivnosti države, ki ima toliko prirodnega bogastva in toliko nadarjenih mož, ravno amerikanska šola, katere cilj je svoboden razvoj individualnosti in priprava za življenje, ki je boj, ki tirja vedrega duha, zdravega razuma, ki ne gleda na žirljenje kot na skrivnostno pobožno romanje grešnega človeka, ki vidi v življenju dobo resnega in velikega stremljenja, kateremu ni začrtanih mej. — In pri nas ? M i n e p o znamo narodne šole, ki bi v z g ajala mladino v dubu narodnem v samostojne, ponosne člane n a r o d a. Na Dunaju se je vršiia letos anketa o reformi šolstva, v parlamentu so se sprejemale resolucije za ustanovitev novih visokib in srednjih šol — na Slovenskem pa vlada propagira duševno nasilstvo nad stotisoči slovenskih otrok, in narod nima volje ne moči, da bi zlorail te suženjske spone, saj jih že skoro ne čuti več. Žalostne gospodarske razmere obračajo njegov pogled drugam, da ne vidi, kje tiči vir in početek vse bede, da ne vidi tega dobro pre mišljenega umora, ki ga vrši vlada na njegovem narodnem telesu. Iz tujih slik, iz tujega življenja mora sprejemati mlada duša že v ljudski šoli vse utise in misli, ne pozna svoje zemlje, svoje slovenske domorine, ne sliši ničesar iz narodore preteklosti, ničesar iz življenja svojih očetov. Nimamo velike io slavne preteklosti, a imamo svojo slovensko preteklost, svojo zgodovino, ki pa je danes tuja in nepoznana naši čoli in naši mladini in tako oropana naša šola najrečjega narodno-vzgojevalnega pripomočka. V tem oziru, sme H biti in more biti tudi slovensko šolstvo zares slovensko-narodno, o tem še danes razmotrivati, ko je to najprimitivnejše vprašanje že zdavnej rešeno, bi bilo nepotrebno tratenje časa. Imamo dovolj razrit kDJiževni in znanstveni jezik, imamo zadostuo število slovenskih učnih moči in zadostno število slovenskih dijakov. Slovenci tvorimo narodno-jezikovno enoto na Kranjskem, Primorskem, južaem Štajerskem in južnem Eoroškem — to je naša slovenska narodna celina, kjer imamo vse predpogoje in pravice za razvoj in napredek na kulturnem in go8podarskem polju — naše zahteve so torej naravne in povsem upravičene. V tem pogledu ne more biti ne za nas ne za vlado odločilen nikak ugovor, nikak veto onih par proceutor Nemcev, ki živijo na izključno slovenskem ozemlju in so v šolskem oziru naravnost prenasičeai. Njihovo nemško šolstvo se mora vkljub umetno vzdrževanemu importu nemških študentov iz vseh nemških kotov Avstrije v nemške rStudentenheime" na Slovenskem (Celje, Maribor itd.) samo po sebi reducirati, brž ko srao Slovenci dobili svoje lastno šolstvo. — V teh 6vojih naravnih postulatih ne moremo več poznati nikakega kompromisnega polovičarstva, dorolj zla je že rodila za naš narod nemška in utrakvistična šola, ki pri nas ni nič drugega, ko domena vladnih germanizatorjer, ki vzdržujejo sistem korupcije na vseh poljib, kamor le sega na Slovenskem moč in oblast nemške vlade. Vkljub vsem poskušnjam in nešterilnim lastnim odpadnikom, ki se prodajajo vladi in nemštvu za drag denar in vodilne službe, nam kaž8 statistika, da nam vsaj t jedru in osrčju narodore sile niso mcgli še germanizirati. Večsadovin u e p e h o v rodinemško šolstvo prinasna polju poneumnevanjain vcepljenja absolutne toposti in pomanjkanja vsakega praktičnega smisla za življenje, ko pa na polju germanizacije. Tega nam ne pričajo številke statistike, o tem nam govori celo obupno zgodovina življenja našega naroda, vsa duševna stagnacija in konservatizem, vse ono dušerno suženjstvo in servilizem, ki crete ifl se razvija pri nas prav organično dalje od časov tlake in suženjstva, ki so za druge narode bili — za nas pa trajajo dalje io tiščijo narod k tlom, da ne more napredovati, kakor bi zahteral nararen njegov razvoj, odgovarjajoč njegovi legi ia duševni zmožnosti. Od tod tako velik odtok našib delavnih moči v tujino, odtod oni velik procent naših moči v industrijskih in gospodarsko višje stoječih nemškib ceotrih, ki nastajajo na Štajerskem, Koroškem in v Trstu. Utrakristična ljudska šola je neka posebnost, namenjeaa zlasti Slovencem. Leta 18 8 0. j e bilo okrog 1200 utrakvističnih šol v Avstriji, odteh jih pripadal8% naSlovence, torej nad 20 0. Sčasoma se je pa spoznalo, da taka šola vpliva slabo, in vsak narod je smatral za predpogoj svojega razvoja, da si je preskrbel šolstvo v svojem narodnem jeziku in narodnem dubu, padlo je število utrakvističnih šol na 400, le pri nas je ostalo pri starem in tako je prisojenih s e d a j nad 50% dvojezičnih šol samo Slovencem.to jeveč kot polovica v s e h v Avstriji. Koliko energije se brezplodno potrati, na to nibče ne misli, ker smo vsi vzgojeni in vzrasli v takih šolah. Vzgojen s tujo kulturo, na tujem zavodu, kjer vedno čuti, da je nekak manj vreden človek, mu manjka povsod, manjka izraza, manjka poguma za delo. Tu leže vsi početki in vzroki naše površnosti, ki nas tira v propast! Narodu prihaja korist le iz onib šol, ki jib Todimo v dubu našega naroda, v dubu njegove zgodovine in narodove kulturne samoraslosti. Hočemo, da se vzgaja naša mladina v duhu narodnem, v duhu prosvete in duhu napredka. Pomagano pa bo šoli in narodovi vzgoji t šoli malo, ako manjka šoli dela n& znotraj, ki pripravlja in vstvarja modernega človeka, naj še bo pritisk vlade in cerkve tako silen. Naravna je torej zabteva naša po značajaih, globoko naobraženib, pedagoško svoboduih učiteljih, ki bodo umevali pozitivno šolsko-rzgojno delo, ki bodo umeli učiti mladino samostojno misliti, da se bo obogatilo čurstvovanje in mišljenje mlade duše z zakladi narodove kulture, da ne bo več one praznote, ki jo danes polni neznačajnost, klerikalizem in renegatstro, ki vodi k duševui degeneraciji in počasni germanizaciji. Za pravilno in pravično presojevanje takoimenoranega nposestnega stanja" nemškega na slovenskem teritoriju, podam v tabeli natančno sliko nemških jezikovnib. otokor v kompaktni slovenski masi. Po uraduem ljudskem štetju iz 1. 1900. je štelo Nemštvo iia slovenskem teritoriju : 1. Štajersko: Slovencev 409.531 — Nemcev 52.716 in sicer 27.154 Nemce? v mestih Maribor, Ptuj in Celje in 25.562 Nemcev v raznih sodnih okrajih v slovenskem delu Štajerske; slovenska manjšina r imenovanih treb nemškib mestih znaša 6052 Slorencev. 2. Kr a n j s k o : Slovencev 479.973 — Nemcev 28.177, izmed teh v Ljubljani 5423 Nemcev med 29.733 Slovencev. 3. Koroško: Slovencev 90.495 (25 0%) — Nemcev 276.829 (74*8%) v celi deželi. 4. Primorsko: Slorenci 212.978, Hrvati 143.602, skupaj 3 5 6.580, Italijani 384.159, Nemci 19.454. Izmed teh je naštetih t G o r i c i: Slovencev 4754, Italijanor 16.112, Nemcev 2760, Trst: Slovencev 24.679, Italijanov 116.825, Nemcev 8880. Bilo je pa v Trstu oddauih pri zadnjih državnozborskih volitvah 8415 slovenskih in 8371 laško-liberalnih glasov, neštevši slovenskih socialoib demokratov, ki so glasovali za laško soc. dem. stranko. Gelotno Nemštvo na slovenskem ozemlju šteje torej: 28.177 52.716 19.454 100.347 Nemcev, odštevši KoroŠko, kjer se more govoriti o dovolj enotni slovenski celini, kar so pokazale tudi zadnje volitve. To je torej numerična nemška moč, umetno vzdrževana od nemškega uradništva |in razškropljena na toliko kosov in neznatnih delcev, da bi v naravnera razvoju morala že zdavno izginiti, da ne narašča in se ne krepi od slovenskih priseljencev, od nemškega šolstva, nemškega uradništra in onih naših inteligentnib ljudi, katere korupcija vladnega sistema spravlja v nemški tabor. Preidimo dalje in koaštatirajmo, kaj ima teh 100.000 nNemcev" (polovica renegatov, po večiiii takib, da še nemški ne znajo) in 1,192.780 Slovencev, ki prebivajo skupno na slovenskem teritoriju, Slovenci enotno-kompaktno, BNemci" razkropljeni in razdeljeni ponekod v brezpomembne manjšine, po drugod v umetno iu krirično vzdrževane v nekaterib mestih in trgill. Teh naštetih 100.347 Nemeev ima 7 realk, 9 gimnazij, 6 učiteljišč, okoli 14 meščanskih šol. 1,192.780 Slovencev pa ima na svojem teritoriju 4 utrakvistične višje gimnazije (Kranjsko) in dve nižji utrakv. paralelki, (Maribor, Celje) eno privatno realko v Idriji, ki jo šele letos prevzame v oskrbo država, eno utrak. moško učiteljišče (Ljubljana) in slov. učiteljiške paralelke ženske (v Gorici) in slov. višjo dekliško šolo v Ljubljani (mestna), ki se razširi v ženski licej. Na Štajerskem, Koroškem in Primorskem ni nobene slovenske meščanske šole. Slovenskih ljudskih šol je na Koroškem (90.495 Sloreneev) 5, utrakvističnib — t. j. za Koroško germanizatorično poneumnevalnih 88. Nemških in ponemčevalnib ljudskih šol je na sloveuskem celotnem ozemlju okoli 300, če onih niti ne štejemo, ki so (kakor na Štajerskem) oficijelno slovenske ali utrakvistične z nemško-nacijonalaim učiteljstvom, ki se rekrutira iz breznačajnih ^štreberskih" slorenskih renegatov, ki se jim s tem korakom odpre pot karijere. Naša zahteva je popoloo slovenske narodne šole, kot pogoj temeljitejše narodne naobrazbe ter kulturnega in gospodarskega raz- voja. Že danes imamo Slovenci kljub temu, da je srednja šola pri nas docela tuja — nemška — in torej težko dostopna slovenskemu dijaku 2726 slovenskik gimnazijcev ia 705 slovenskih realcev. Začetkom šolskega leta 1907/8 je bilo slovenskih gimnazijcev : Kraiijsko : 1493 (utrakr. gimnazije !) Štajersko : 643 (samo nižji dve !) Primor8ko : 460 (nemško vse!) Eoroško : 100 (vse nemško I) Drugod: 30. Gimnazijcer itnamo Slovenci še razmerno veliko, a vkljub temu še mnogo premalo. Če pa upoštevamo, da imamo tako neznatno število realcev (705 !) potem vidimo, da število 2726 koncem leta 1907 zaostaja daleč pod normalo pri drugih narodih v Avstriji. Vzrokov za to moramo iskati v prvi vrsti le v tujem šolstvu, ki naravnost ubijajoče orira prouspeb dijako? in rodi direktno toliko mladih izgubljenih eksisteoc. Začelo se je tudi pri nas v novejšera času pod vplivom splošne prenapolnitve v službah akad. izobraženeev misliti, da imamo preveč inteligentnega naraščaja, preveč dijaštva — to pa je docelo napačno in more razroju in napredku narodnemu le škudovati.