UDK 808.63-52:808.4/.5-52 Vera Mitrinovic Novi Sad
K SLOVENSKO-SEVERNOSLOVANSKIM JEZIKOVNIM
VZPOREDNICAM, STIKOM IN ZVEZAM (RAZVRSTITEV PREDPON DO- IN PRI- OB GLAGOLIH PREMIKANJA)
V	določeni dobi sta slovanski predponi do- in pri- pri glagolih premikanja dobili razvrstitev (= distribucijo) slovanski vzhod proti sever. Na jugu pa je posebnost slovenščina, ki je s predpono pri- povezana z zahodnoslovanskimi jeziki (s katerimi ima vezi še na drugih strukturnih ravninah). Slovenščina pa je s temi svojimi lastnostmi povezana tudi z zahodnim delom srbohrvaškega jezikovnega območja, še posebej kajkavsko-čakavskega, v preteklosti še bolj, kakor je sedaj, ko se od vzhoda širi štokavska predpona do-.
At a certain point the Slavic prefixes do- and pri- with verbs of approach acquired the distribution Slavic East vs. North. In the South, the odd case is Slovene; the prefix pri- as well as some features on other structural levels tie it to the West Slavic languages. On the other hand, these features tie Slovene to the Western part of Serbo-Croatian linguistic territory, especially Kajkavian and -čakavian, although this was more so in the past than it is in the present, as the Štokavian prefix do- is now spreading from the East.
I
Vprašanje zvez slovenskega (dalje: slov.) jezika kot najdlje na severozahod segajočega dela slovanskega (dalje: slovan.) jezikovnega juga z zahodnoslovanskimi jeziki, pa tudi s celotnim slovanskim severom, je že dalj časa predmet
posebnega zanimanja mednarodne slavistične znanosti. Pri tem različni avtorji opozarjajo na poseben položaj slov. jezika na slovan. področju, kot tudi na značil-
nosti etnogeneze njegovih nosilcev oz. govorcev.
V	francoskem povzetku svojega že klasičnega dela Eseji o slovenskem jeziku France Bezlaj ugotavlja neenoten značaj slovenskega jezika in sodelovanje prvin iz vseh treh slovanskih skupin idiomov pri njegovem nastajanju in oblikovanju: »... to, kar se imenuje alpska slovanščina, katere najjužnejši ostanek je slovenščina, ni bil enoten dialekt praslovanščine. To je bila prej mešanica (kur/.iva V. M.), v kateri so se prepletale posebnosti vzhodne, zahodne in južne slovanščine.« (Bezlaj 1967: 172.)
Tudi F. Sławski ob analizi razmestitev praslovan. dialektizmov na slovanskem področju na podlagi zbranega gradiva za prve zvezke Praslovanskega slovarja (PS), ugotavlja poseben položaj slov. jezika, ki glede besedja »izkazuje močne
vezi tako s celotnim slovan. severom kot tudi z njegovim zahodnim delom« (Sławski 1973: 15). Poseben položaj slov. jezika, ki se - zlasti na področjih bese-dja in besedotvorja posledično veže tako na zahodno- kot na vzhodnoslovanske jezike, ob samoumevni povezanosti z južnoslovansko jezikovno celoto, poudarja tudi N. I. Tolstoj (1977: 52). O slov. jeziku kot mostišču proti zahodnemu, v določenem širšem pomenu pa tudi proti severnoslovan. jezikovnemu področju, je v več delih pisal Z. Stieber. Po bavarskih osvajalnih vojnah - pravi v svoji študiji o prastarih slov.-zahodnoslovan. povezavah - so se tako Slovenci kot njihovi severni sosedje znašli pod oblastjo bavarskih knezov, kar je olajšalo najprej neposredne, nato pa v vse večji meri posredne stike med njimi (Stieber 1972: 309).
Določeno oz. precejšnjo prisotnost zahodnih in nasploh severnoslovan. jezikovnih potez v slov. jeziku razlagajo tudi z njegovo obstransko lego v okviru južnoslovan. področja, na skrajnem severozahodu slovan. juga. Tukaj se velja spomniti ugotovitve Pavla Ivica, da narečne lastnosti, ki bi lahko pomenile prehode južnoslovan. jezikovnega področja proti severnoslovan., niso razporejene ob severnih mejah tega področja (prehodnost je tu preprečil germanski, madžarski in nato romunski jezikovni prostor), temveč ležijo ob njegovih zahodno-severoza-hodnih in vzhodno-jugovzhodnih mejah oz. robovih (Ivič 1961: 98, 1 15). Glede na to bi se slov. jezik znašel v prehodni coni, ki obsega južnoslovan. področje z zahoda-severozahoda. I. Lehr-Spławiński izraža prepričanje, da ozemeljska razmestitev južnoslovan. plemen po njihovem prihodu na Balkan v glavnem odraža prvotno stanje iz časov pred novo poselitvijo, torej so predniki Slovencev tudi nekoč med slovan. plemeni naseljevali ozemlje najzahodnejše lege, in prav s tem se razlagajo njihove pradavne tesne vezi z zahodnimi Slovani (Lehr-Sptawiń-ski 1946: 65).
Pri obravnavi jezikovne posebnosti slov. jezika opozarjajo tudi na etnično neenotnost slovan. plemen, ki so naseljevala etnično slov. ozemlje. V eni zadnjih študij o tem vprašanju izpod peresa B. Grafenauerja je poudarjeno, da podatki, ki jih ponujata imenstvo krajev in filologija v širšem pomenu besede ter v zadnjem času tudi arheologija, potrjujejo že izrečeno podmeno, du sta pri izoblikovanju slov. etnosa sodelovala dva tokova slovan. prebivalstva oz. jezika in rodu. En tok je pritekal v vzhodne Alpe, zgornje Posavje in v druge slov. kraje z zahodno-slovan. jezikovne podstave (tj. s severa), drugi pa iz Panonije, z vzhoda (tj. z južnoslovanske jezikovne podstave) (Grafenauer 1988: 321-323).1 Že F. Ramovš je v Kratki zgodovini slovenskega jezika zapisal: »Alpski Slovani bi na ta način potekali iz dveh tokov (kurziva V. M.); to je tudi naravno, kajti če odmislimo se-
'Slov. etničnemu mostu med zahodnimi in južnimi Slovani je namenil posebno poglavje svojega posmrtno objavljenega dela O sposobach badania kultury materialnej Prusłowian Kazimierz Moszyński (Moszyński 1972: 263-268).
danji madžarski in romunski pas in nam je slovanski svet samo razširjena pradomovina, sta pač v najzapadnejši plasti morala trčiti drug na drugega i severni i južni tok« (kurziva V. M.) (Ramovš 1936: 94). Tudi T. Logar išče zgodovinske vire velike narečne razčlenjenosti slov. jezika, največje v slovan. svetu, prav v jezikovni (in etnični) neenotnosti slovan. priseljencev v slov. predele: »... te /narečne/ razlike /so/ obstajale v Alpah in na Krasu od vsega začetka, že od naseljevanja dalje; to je po vsej verjetnosti res potekalo iz dveh smeri: od severa navzdol in jugovzhoda po rekah navzgor« (Logar 1960/61: 119).
Kot jezikovne poteze, ki slov. jezik (ali njegova narečja) povezujejo z zahod-noslovan. jeziki, ali s slovan. severom v celoti, navajajo predvsem: ohranjanje sklopov ti, dl v severozahodnih slov. narečjih (enako kot v zahodnoslovan. jezikih); ohranjanje severnoslovan. predpone vi- (vy-) nasproti južnoslovan. iz- v ziljskem, rezijanskem, beneškem in v severnogoriških narečjih; e za b in b v koroških, štajerskih (in kajkavskih) narečjih (kakor v češ., spodnjeluž. in polj. jeziku); tvorjenje prihodnjika z glagolom byti (tako kot na severnoslovan. jezikovnem območju), v nasprotju z drugimi južnoslovan. jeziki, kjer se prihodnjik tvori s pomožnim glagolom hteti; občasno uporabo sedanjiške oblike dov.
• • v	2
glagolov v prihodnjiški vlogi (kar je lastnost severnoslovan. jezikov); številna besedna ujemanja/
Ko govorimo o ujemanjih v besedju (z njimi so tesno povezane tudi skladnosti v besedotvorju, kar je predmet pričujočega prispevka), spomnimo na opombo F. Bezlaja, daje - glede na precejšnjo enorodnost strukture besedja na slovan. severu, pogojene med drugim tudi z nadaljevanjem poteka jezikovnega prepletanja v tem prostoru še po odcepitvi južnih Slovanov - včasih težko določiti, kaj je v besedju specifično zahodnoslovan. (Bezlaj 1967: 144). Zelo pomembno je po našem Bezlajevo metodološko napotilo, da se pri obravnavi slovensko-zahodno-slovan. vzporednic v besedju ne da zanemariti celo severnoslovansko jezikovno
2Prim., med drugimi deli, Ramovš 1922: 222; Stieber 1972: 309-310; schuster-šewc 1977: 450; stieber 1979: 81, 240,243; Sławski 1988: 998.
V zvezi z navedenim vprašanjem velja omeniti predvsem poglavje »Zahodno-slovansko-slovcnskc leksične paralele« iz Bezlajevih Esejev ... (Bezlaj 1967: 144-156) ter prispevek Z. Sticberja O drevnih slovensko-zapadnoslavjanskih jazykovyh svjazjah, objavljen v zborniku Russkoc i slavjanskoe jazykoznanie (stieber 1972: posebej 309-310). Primere vzporednosti v besedju med slov. jezikom in jeziki zahodnoslovan. področja navaja W. Smoczyński (1972); poseben pomen pa ima pogosto navajano delo Wandę budziszewske Słowiańskie słownictwo dotyczące przyrody iyvej (1965); v njej avtorica ugotavlja, da sta skoraj dve tretjini besed in oblik s področja žive narave, značilnih za celotno severnoslovan. področje, prisotni tudi v slov. jeziku ali vsaj v njegovih narečjih.
področje: »Pojem zahodni Slovani vsaj za nas na Jugu ne more biti nekaj enotnega.« »S stališča slovenščine pridejo najprej v poštev besede, ki so splošno severno slovanske ...« (Bezlaj 1967: 146).
Ob tem ne gre pozabiti, da se vrsta izoglos, ki slov. jezik (ali njegova narečja) povezujejo z zahodno- in severnoslovan. področjem v celoti ne nehuje na meji slov. jezika, temveč se nadaljuje naprej na jug-jugovzhod - na ozemlje zahodnih sh. govorov. Skupne poteze s slov. jezikom (in pogostoma prek njega s slovan. severom) so prisotne predvsem v govorih kajk. in čak. narečja in - redkeje - v nekaterih govorih zahodnoštok. območja.
Literatura o povezavah sev.zah. dela sh. področja, predvsem kajkavščine in čakavščine, s slov. jezikom je - glede na klasično štokavščino, pa tudi glede na knjižni sh. jezik - zelo bogata. Na povezave slov. jezika ali njegovih narečij s kajk. ali čak. območjem je večkrat opozarjal F. Ramovš. Tako je med drugim v Karti slovenskih narečij ob utemeljevanju svojega prepričanja, daje do pomembnejšega razlikovanja med jezikovnima celotama oz. kompleksoma slov. in sh. jezikov oz. govorov prišlo šele po določenem obdobju skupnega življenja južnih Slovanov v novi domovini, zapisal: » /.../ dokaz za to nam je še danes po več kot 1000 letih, ozka razvojna povezanost med slovenskim jezikom in kaj-kavskim in čakavskim dijalektom shrv. jezika« (Ramovš 1957: 6-7).4 Povezanost med navedenimi idiomi poudarja, upoštevaje značilnosti čakavskega narečja, M. Hraste. Kot stare skupne poteze oz. prvine čak. in kajk. med drugim navaja odraz praslovanskega sklopa dj/d' (j v vsej čakavščini, medtem koje v vzhodnem delu kajk. narečja ta odraz pridobil drugačen (glasovni) odtenek, uporabo predloga z namesto iz in vzporedno z iz, končnico v or. ed. pri samostalnikim ž. spola z osnovo -a/-ja (ki seje razvila iz praslovanskega -p), in nato ugotavlja: »Te in druge poteze so skupne oz. lastne čakavskim govorom Istre, Hrvaškega Primorja in severozahodnega dela Kvarnerskih otokov, kajkavskim govorom, pa tudi govorom slovenskega jezika (Hraste 1960: 506-507). Severno čakavščino v zvezi s povezanostjo čak. področja s kajk. in slovenskim določa oz. izvzema tudi P. Ivic, ko med skupnimi lastnostmi govorov teh področij poijdarja še nekatere dodatne naglasne značilnosti, »npr. končnica (in ne -ojç) v or. ed. samostalnikov 11. razreda, in posamezni metatonijski naglasni tipi, posebno tisti s t. i. novim cirkumfleksom /.../ povezujejo severnejša, ali vsaj najsevernejša čakavska narečja s sloven, in kajk. področjem« (Ivič 1958: 51 ). Za obravnavano temo je pomembna tudi ugotovitev P. Iviča (1963; 31 ), da so severozahodni obrobki čakavščine »prav od začetkov imeli značilne razvoje stike s slovenskim jezikom«. Na številnost in pomembnost izoglos, ki povezujejo zahodnočak. govore s slov. jezikom (ali nje-
4Prim, tudi RamovS 1931: 225-230.
govimi deli), je opozarjal tudi I. Popovic, koje obravnaval ujemanje sh. jezika in posebej njegovih zahodneje ležečih idiomov s slov. jezikom (Popovic 1960: 313 in 320). Tudi v najnovejši enciklopedični obravnavi čak. narečja spod peresa D. Brozovica je poudarjeno, da se večina jezikovnih značilnosti, ki so značilne za severozahodno čak. področje, podaljšuje v »del ali celoto kajk. in/ali slov. govorov« (Brozovič 1988: 89). Med temi značilnostmi oz. potezami so glede na tukajšnji predmet obravnave posebej pomembne: posamični primeri severnoslovan. (in delno tudi slov.) predpone vi- (vy-) : iz\ prehajanje g > y (zveneči h) ali vsaj končnega -g > -h : noya, rôh (deli Istre in Kvarnerskih otokov) (Brozovič 1988: 85-86). Izgovorjava soglasnika g kot zvenečega pripornika y v omenjenih severozahodnih čak. govorih, pa tudi v zahodnih slov. govorih, ki jo lahko štejemo za prvo stopnjo razvoja k češ., slovaš., ukraj. itd. načinu izgovarjave nekdanjega g kot zvenečega grlnega h.
Prav tako se tudi v v najnovejšem času objavljenem delu B. Finke o začetkih hrv. jezika posebej opozarja na čak.-slov. in kajk.-slov. jezikovna stičišča (Finka 1990; 102-103). Čeprav je - kot trdi avtor - položaj kajk. narečij nasproti slov. nekoliko drugačnejši kot položaj čak., zlasti pa štok., je vseeno povsem »očitna ... tudi določena stara povezanost zahodnih hrvatsko-srbskih narečij nasploh /.../ na eni strani in narečij slovenskega jezika na drugi strani« (Finka 1990: 103).
Zahodno-srbskohrvatsko-slovensko stično področje ima še eno skupno značilnost oz. določilnico. Odlikujejo ga mnogoštevilni arhaizmi, ki so v nasprotju - v okviru južnoslovan. področja - s središčno ležečim, inovativnim, štok. govornim jedrom. O tem jezikovnem nasprotju je F. Ramovš zapisal: »Tudi večji del znanih čakavskih arhaizmov približuje čakavščino slovenskemu jeziku (pa tudi kaj-kavščini), in jo v tem oziru oddaljuje od štokavščine/.../« (Ramovš 1929: 222). Ob tem opozarjam, daje tudi N. I. Tolstoj posamezna področja v Sloveniji in v čakavskem (jadranskem) primorju prištel med področja sorazmerne arhaike (Tolstoj 1977: 55).
Pri obravnavi vezi med slov. jezikom in zahodnim delom sh. jezika, predvsem s kajkavščino in čakavščino, ter nato celega areala s slovan. severom, avtorji v veliki meri uporabljajo besedje.
Obstoj in pomen slov.-kajk. besednih vzporednic, ki se nadaljujejo tudi v jezikovnem prostoru zahodnih Slovanov (predvsem v češ. in slovaš.), je posebej poudaril M. Gavazzi, ki jih pojmuje kot sledove obstoja nekega posebnega, od drugih ločenega slovanskega področja v zahodni Panoniji (Gavazzi 1960: 162-163). Za naš predmet obravnave pa je pomembnejša ugotovitev, ki jo je osvetlil N. I. Tolstoj (1977: 53), da celo vrsto besed z Gavazzijevega seznama ne omejujejo le notranje meje zahodnopanonskega področja, temveč jih izpričano uporabljajo/zapisujejo tudi v območju Karpatov, v Polesju, pa tudi v središčni
Rusiji, da je torej obstoj in pomen teh besed znan na širšem severnoslovan. prostoru.
V jezikoslovni znanosti je bilo veliko pozornosti posvečeno slov.-čak. jezikovnim vzporednicam. K temu je prispeval zlasti M. Tentor, ki je zapisal vrsto čak. besed iz svojega rojstnega kraja Cresa: in prav te besede živijo tudi v slov. jeziku. Pri tem je poudaril, da tamkajšnji lokalni govor spada med najarhaičnejša narečja sh. jezika (Tentor 1925/26: 202). Tentor je poudaril čak.-slov. skupne značilnosti besedja, ki so v izrazitem nasprotju z jezikom Vuka Karadžiča, tj. s klasično štokavščino (Tentor 1950: zlasti 71-98). Vprašanja slov.-čak. povezav v besedju je na podlagi obsežnega gradiva iz sodobnih čak. govorov obravnavala S. Zajceva ( 1967). Po njenih ugotovitvah kažejo največjo stopnjo ujemanja v besedju s slov. jezikom - in kot ji je narekovalo zbrano gradivo - v veliko primerih tudi z jeziki širšega, severnega slovan. področja prav čak. govori, ki ležijo na skrajnem severozahodu, tj. na področju, izredno bogatem z arhaizmi (Zajceva 1967: 107).
Problematiko južnoslovansko-zahodnoslovanskih vzporednic v besedju so v luči slov.-zahodno/sh. prehodne cone v večjem številu del obravnavali poljski znanstveniki. Pri tem so uporabljali najnovejše gradivo, objavljeno v okviru Občeslovanskega jezikovnega atlasa (OLA), pa tudi gradiva, zbrana za Pra-slovanski slovar, ki ga pripravljajo prav na Poljskem (v Krakovu).
Na povezave besedja v čakavščini in slov. jeziku kot tudi v kajk. narečju na osnovi zgodovinskega in sodobnega narečjeslovnega gradiva je opozoril F. Sławski ( 1962). Analiza srbskohrvatskega besedja, je poudaril, tako današnjega narečnega kot tudi starega, izrazito razkriva obstoj več skupin starih izoleks. Na prvem mestu, kar je za naš predmet izredno pomembno, Sławski navaja severo-zahodne izolekse, tj. tiste, ki povezujejo severnočak.-kajk. jezikovno območje (Sławski 1962: 51 ). Povezanosti besedja čakavščine s slov. jezikom je poseben prispevek namenil tudi W. Boryś (1972), ki je obdelal zlasti besede iz lovskega (predvsem ribolovskega) in poljedelskega izrazja. Opozoril je na skupne inovacije na teh področjih, kar - kot je poudaril - lahko osvetli vzajemno razmerje med slov. in čak. govori po prihodu Slovanov na Jug.	«
Med študijami, ki obravnavajo besedne povezave širšega obsega (čak.-kajk.-slov. in slov.-zahodnoslovan. (in severnoslovan.)), velja omeniti novonastalo delo B. Falińske in A. Kowalske o knjižnih jezikih (Falińska-Kowalska 1988).
Avtorici poudarjata, da se niti na enem izmed poskusnih besedijskih zemljevidov, pripravljenih za prve tri /ve/.ke Občeslovanskega jezikovnega atlasa, ne zarisuje »čista« delitev na tri skupine slovan. jezikov. To je tudi razumljivo, če upoštevamo jezikovno in narečno vnašanje na stičnih področjih (n. d., 120). Prav tako stično področje z največjim številom potrditev besedja lahko določimo v pasu, ki povezuje zahodni del slovan. Juga z zahodnoslovan. področjem (n. d.:
122). Do podobnih sklepov je prišel tudi W. Borys pri preučevanju razmestitve praslovan. dialektizmov, predvsem na podlagi gradiva za Praslovanski slovar. V posebno skupino je zbral izolekse, ki povezujejo določeno izstopajoče področje v južnoslovan. območju, na eni strani slov. jezik (ali njegova narečja), oz. slov. jezik in zahodnosh. govore z zahodno-slovan. oz. celotnim severnoslovan. jezikovnim prostorom na drugi strani (Boryś 1980: 81). Obseg pojavljanja določenega dela besedja, značilnega za severnoslovan. (ali samo zahodnoslovan.) jezike, poudarja Boryś, obsega ne le slov. jezik, temveč tudi sh. govore: kajk., čak. (predvsem njihov severni del v Istri, Kvarnerju in Hrvaškem Primorju), v posameznih primerih pa tudi štok. govore iz Slavonije in zahodne Bosne (Boryś 1980: 85).
Izsledki omenjenih preučevanj se ujemajo z ugotovitvami F. Bezlaja, zapisanimi v Esejih: »Obenem pa nam že do sedaj uporabljeno gradivo vsaj deloma pokaže, kako ozki so odnosi med slovenščino in med severnoslovanskimi jeziki.« In naprej: »Zavedati se moramo tudi, daje v čakavskem in kajkavskem besednem zakladu dolga vrsta leksičnih prvin, ki jih preko slovenščine povezujejo s severnimi Slovani« (Bezlaj 1967: 118).5
II
Eden jezikovnih pojavov, v tem primeru s področja predponske tvorbe glagolov, ki slov. jezik povezujejo s slovan. severom in ga hkrati ločujejo od drugih sodobnih knjižnih južnoslovan. jezikov, je uporaba predpone pri- za izražanje splošne adlativnosti,6 tj. približevanja objekta, ki je podvržen premestitvi (objekt umeščanja), umeščevalcu oz. orientirju, kot ožje pojmovanemu prostoru, s katerim se konkretizira razmerje med objektom umeščanja in umeščeval-cem. S. Agrell (1918: 106) je to vlogo pri- (upošteval je polj. przy-) poimenoval akurzivno, kar bi v povezavi z glagoli premikanja ustrezalo lat. ad.
^V okviru obravnavanega vprašanja omenimo tudi Bezlajev krajši prispevek Slovensko, kajkavsko in čakavsko kača 'serpens' (bezlaj 1978/79).
''Pod pojmom splošne približevalnosti je zajeto približevanje predmeta, ki se premika proti določenemu mestu v prostoru, v najširšem pomenu besede, brez opredeljevanja oz. natančnejšega opisovanja te vrste premikanja. Približevalnost lahko vključuje še dodatne pomenske sestavine, kar omejuje pomen tega pojma: sestavino mejnosti (limitativnosti), kadar se sporoča tudi meja premikanja, sestavino bližnjosti (proksimalnosti), kadar se sporoča, da se mesto, kateremu se predmet umeščanja približuje, nahaja v bližini umeščevalca. O vseh teh posebnih vrstah približevalnosti bo beseda v nadaljevanju tega prispevka.
O pojmih približevalnosti, predmeta umestitve, umeščevalcu in orientirju razpravlja P PIPER (1977/78; 5, 14 in 1988:248,250).
Na južnoslovan. področju, kjer je izjema prav slov. jezik, je pri- v navedeni vlogi nadomestila predpona do-. Razvrstitev obeh predpon v navedenem pomenu v slovan. jezikih je popisal F. Kopecny (ESSJ, 214): »č.prijit, sik .prist', gluž. princ, služ. pśiś, p. przyjść, r. prijti/pritti, br. pryjsci. ukr. pryjty, sin. PRITI\ sh. DOĆI, mak. b. 3. sg. DOJDE« (poud. V. M.).
Vloga glavnega nosilca splošnoadlativnih vlog je z raznočasijskega gledišča, kjer sta se skozi čas izoblikovali danes v slovan. svetu tekmujoči predponi pri- in do-, pripadala predponi pri-. O tem, med drugim, priča stcsl. jezikovno gradivo, ki sta ga zbrala A. Dostał in S. Słoński. Po navedbah A. Dostała (1954: 282) se v stcsl. zvezah z glagolom na -iti, -id{> pri- pojavlja celo 852-krat, in sicer v 14 spomenikih, nasproti DO- le v 45 primerih, in to le v dveh spomenikih. Iz gradiva, ki gaje v svojem delu razgrnil Słoński ( 1937), je razvidno, da so se obravnavane tvorjenke s pri- odlikovale tudi v starocerkvenoslovanskem jeziku z zelo bogato skladenjsko zmogljivostjo. V zvezi s tem so poleg dativa (s predlogom kb ali brez njega) nastopale tudi številne tožilniške zgradbe, s katerimi se zaznamuje cilj premikanja s predlogi vb, na, prédb, nadb, podb (prim. Słoński 1937: 158-177). Nekaj primerov iz navedenega dela: ( 1 ) vb temnicç množi prixozdaaxç-, (2) ty ...pride na zemljg; (3) kadilo/?//nosimb prédb tę\ (4) otb vbstokb pridg vb er(usa)l(i)mb.
Značilnejše pomenske odtenke in skladenjske lastnosti pa so imele stcsl. tvorjenke na do-. Največkrat nastopajo v sklopu z rod. (prim. Słoński 1929: 92; Vaillant 1977: 65). Včasih je pred rod. predlog do, ki pomeni podvojitev predpone. Omenjene skladenjske rešitve so vsebovale možnost dvojnega natančnega določanja pomena: po eni strani je predlog prinašal pomen končanega premikanja, koje označeval njegovo mejo, po drugi strani pa je bil v predponi zajet tudi končni pomen: doseganje cilja.
V	sev.slov. jezikih, predvsem v rus. in polj., je razvoj prostorskih tvorjenk s predpono do- potekal v smeri ustalitve njihove uporabe v zgradbi s predložno podvojitvijo predpone, tj. v sklopu do-... do + rod. (rus. dojti, doehat'... do čego in polj. dojść, dojechać... do czegoś), torej v smeri izpostavljanja omejevalne vloge te predpone. V primeru, da zgradba do- ... do + ri/d. izpade, se pomenski poudarek v povedi premakne z označevanja meje premika na označitev premestitve same, v predponi pa (postopno) prevladuje pomen uspešnega premagovanja prostora in doseganja učinka premikanja.
V	slov. jeziku, po razlagah slovničarjev in slovaropiscev, pomenske vloge prostorsko uporabljenega do- večinoma ne odstopajo od navedenih severnoslovan. pomenskih uresničitev s to predpono. Tako A. Bajec (1959: 83) kot osnovno pomensko vlogo predpone do- v glagolskih tvorjenkah (pod 1.) poudarja prav »mejnost« dejanja, izkazanega z glagolom, kot tudi običajnost uporabe zgradbe do + rod. pri izražanju takega pomena: »V skladu z osnovnim pomenom
adverba do kažejo glagolske sestavljenke, daje dejanje dospelo do neke mejne točke v kraju ali času; v tem primeru se rade okrepe s predlogom do.« Takoj za tem Bajec omenja tudi drugi, zgoraj podčrtani pomenski odtenek - uspešno uresničenost dejanja: »... sestavljenka tudi izrazi, daje dosežen zaželeni uspeh ...«. Podobno najnovejši slovar (Slovar slovenskega knjižnega jezika SSKJ) prinaša naslednje pojasnilo: »... predpona ć/o ... v glagolskih sestavljankah, včasih okrepljena z do (služi) za izražanje: a) dosege neke mejne ali končne točke v kraju ali času ... in b) dosege zaželenega namena, cilja ...« (SSKJ I: 427).
Kar zadeva prostorske vloge predpone pri- v slov. jeziku, velja, da ustrezajo prostorskim viogam omenjene predpone v severnoslovan. jezikih. Pri obravnavi predpone pri- v SSKJ (IV: 107) je navedeno (pod a.), da ta predpona v glagolskih tvorjenkah služi za izražanje »približanja, primika k določenemu kraju«. Podobno tudi J. Toporišič v Slovenski slovnici (1976: 166) kot glavno vlogo predpone pri- v glagolskih tvorbah (pod 1.) navaja »bližati (se) čemu, pristaviti«. Tvorbe s pri- označujejo torej približevalno usmerjenost premikanja v najširšem pomenu besede, brez razvidne omejevalnosti, ki jo s seboj prinaša do-.
Ne samo pomenske vloge, temveč tudi skladenjske lastnosti predpone pri- v okviru prostorskih razmerij združujejo slov. jezik s severnoslovan. področjem. Kot tudi v severnoslovan. jezikih in v zgodnjih obdobjih razvoja slovan. jezikov nasploh (o tem je že tekla beseda) se v slovenščini obravnavane tvorbe s pri- pojavljajo v bogatem skladenjskem sobesedilu in v zvezi z raznovrstnimi približevalnimi zgradbami. O tem pričajo zgledi ob glagolih premikanja s predpono pri-, predstavljeni v SSKJ.
Temeljne razlike v učinkovanju prostorsko uporabljenih predpon pri- in domed slovenščino, ki se v tem naslanja na severnoslovan. jezikovno celoto, in drugimi južnoslovan. jeziki izhajajo iz dejstva, da so v (knjižnem) sh., mak. in bolg. jeziku obče približevalne vloge predpone pri- zajete v predpono do-. S tem v zvezi seje v teh jsl. jezikih razširil obseg pomenskih vlog prostorskih tvorjenk z do- na škodo vlog tvorjenk s pri-. Prav tako so se razširile skladenjske zmogljivosti teh obrazil. Njihovo skladenjsko sobesedilo seje obogatilo s približevalnimi zgradbami, ki so sicer značilne za severnoslovan. (in seveda slov.) tvorjenke na pri-.
Vendar ob tem velja omeniti, da tekmovanje med pri- in do- kot predpon s prostorskim pomenom velja le za njihovo vlogo označevanja splošne približevalnosti. Kajti omenjeno tekmovanje še ni pripeljalo do popolne iztisnjenosti ene izmed obeh tekmic (v tem primeru predpone pri- na delu južnoslovan. področja) iz kroga označevanja prostorskih odvisnosti. Kot je znano, so v sh. jeziku (podobno pa deloma velja za mak. in bolg. jezik) ohranjene prostorske tvorjenke s pri-) tipa priči, prileteti, pritrčati. Zožen je le obseg njihovih pomenskih vlog kot tudi njihove skladenjske zmogljivosti. V sh. jeziku imajo ti glagoli značilno da-
8
jalniško vezavo {priči prozoru, prileteti, pritrčati nekome u pomoč ipd.); z njimi se označuje - po formulaciji S. Babica (1986: 487-488) o pomenu teh in podobnih glagolov - »daje kaj dospelo v neposredno bližino česa«. Tvorbe s pri- torej ob približevalnosti sami izražajo tudi bližino, tj. dejstvo, da seje objekt umeščanja kot učinek premikanja umestil oz. znašel v bližini (orientir) predmeta, ki se mu približuje (lokalizator).)
V tem prispevku bomo ugotovljene premike v okviru pomenskega spektra prostorskih obrazil s predponama pri- in do-, ki veljajo v večjem delu jsl. areala, pustili ob strani: v nadaljevanju se bomo ukvarjali samo s tekmištvom med predponama na področju označevanja splošnopribliževalenga premikanja. Prav v tem krogu se namreč najizraziteje kažejo razlike med slov. in drugimi jsl. jeziki.
Ugotovljene razlike lahko na kratko ponazorimo s primerjavami ustreznega slov. jezikovnega gradiva z gradivom slovenščini zemljepisno najbližjega, sh. jezika v njegovi knjižni oz. Karadžicevi (Vukovi) inačici. Primeri glagolov premikanja oz. gibanja s predponama pri- v slov. in do- v sh. jeziku so prevzeti iz najnovejših slovarjev obeh jezikov: SSKJ. Rečnik Matice srpske (RMS) in Rečnik srpske akademije nauka i umetnosti (RSANU). Pri izbiri primerov sem se ravnala po načelu, da se ustrezni predponski glagoli nahajajo v podobnem, enakovrednem sobesedilu. Prim.: ( 1 a) Iz Ljubljane so odšli ob osmih, v Zagreb pa so prišli ob desetih (SSKJ IV, 199, s. v.priti); ( lb) Došaoje iz Afrike u Italiju (RMS I, 755, s. v. dóci i doc i). (2a) Na cvete priletajo čebele (SSKJ IV, 147, s. v. pri letati), (2b) U januaru često možemo videti, kako napčelinjak doleču senice (RSANU IV, 498, s. v. dolétati). (3a) Z goreje priplaval glas zvonov (SSKJ IV, 165, s. v. pripla-vati)', (3b) Doploviše ... zvuci večernjih zvona (RSANU IV, 554, s. v. doploviti). (4a) Veter je prinesel dim (SSKJ IV, 160, s. v. prinesti); (4b) Za bodljike držalo [se] svakojako smeče donešeno vetrom (RSANU IV, 537, s. v. doneti i doneti). (5a) Sina je privedeI s seboj (SSKJ I V, 211, s. v. privesti)-, (5b)... kad se vratio kuči ... doveo [je]«/ sobom ... još jednog bekriju (RSANU IV, 412, s. v. dovesti i dovesti).
III
t
Določene razlike glede na klasično štokavščino (in sh. knjižni jezik) na področju, ki nas tukaj zanima, kažejo govori čak. in kajk. narečja. Znano je, da
*Prim. zglede ob omenjenih glagolih v RMS V, 117,70, 1 If).
"Na razlike v učinkovanju predpon do- in pri- ob glagolih premikanja v ruščini in poljščini kot severnoslovan. jezikih in v srbohrvaščini kot jeziku slovan. juga sem opozorila v referatu Funkcirovanie glagolov dvižcnija s pristavkami do- i pri- v russkom jazyke v sopostavlcnii s ekvivalentnymi pristavočnymi glagolami v pol'skom i serbohorvatskom jazykah, pripravljenem za VII. Mednarodni kongres učiteljev ruskega jezika in književnosti (MAPRJAL) v Moskvi 1990. 1 (v tisku).
omenjeni narečji sh. jezika izkazujeta opazne posebnosti glede na Karadžičevo oz. Vukovsko štokavščino (o skladenjskih razlikah prim. npr. L. Zima 1887). Zlasti v čak., pa tudi v kajk. narečjih, čeprav v manjši meri, obstajajo primeri uporabe predpone pri- v pomenu štok. do-. Izomorfa pri- v navedenem pomenu bi lahko pomenila še eno izmed izoglos, ki iz sev. slovan. področja, preko slov. jezika, sega na jug, v območje zahodnih, robnih sh. narečij.
Ohranjanje predpone pri- v splošnopribliževalni vlogi seje v največji meri zadržalo v čakavskih narečjih, kar je tudi razumljivo: kajti v čakavščini so - kot je poudarjal M. Moguš (1977: 9) - »morda bolje kot drugje vidne neke starejše slovan. poteze, kot sicer tudi na drugih slovanskih obrobjih«. Razgled po čak. jezikovnem področju je olajšala objava Čakavsko-nemačkog leksikona (ČakLex), ki v III. zvezku podaja pregled čak. besedil s celotnega čak. prostora. V tem prispevku je uporabljeno prav gradivo iz Leksikona, dopolnjevano s podatki oz. navedbami iz posameznih razprav o čakavščini, ki so relevantne za našo temo.10 Pri predstavitvi gradiva je upoštevana v tem leksikonu podana delitev čak. območja na tri osnovna področja: na ekavsko, ekavsko-ikavsko in ikavsko (glede na zamenjavo jata).
( 1 ) Raba predpone pri- v pomenu štok. do- v ekavski coni čak. narečja
Kot splošnopribliževalna predpona je pri- ugotovljena na celotnem ekavskem področju čakavščine. Doma je v govorih srednje in vzhodne Istre (Liburnije), na območju Kastavščine in Reke, na Cresu in v severnem delu Velega Lošinja (natančneje v krajih Nerezine in sv. Jakov).
Govore osrednje Istre in Liburnije odlikuje izrazita arhaičnost (prim. Ribarič 1940: 24). Med enotami iz starega sloja besedja, kijih ni v novejših istrskih naseljih, kjer prevladuje pretežno besedje ikavskega tipa, J. Ribaric navaja tudi glagole s pri-, ki jih tu obravnavam: prit, prnest (Ribaric 1940: 25). Potrditve za uporabo teh glagolov v srednji in vzhodni Istri najdemo tudi v gradivu ČakLex. Navajam primer iz Žminja (centralna Istra) in iz Liburnije v Istri: (1)... »KätJt'e nèki prît se_prontâ styöl, sejstâvi pijâti ...« (III, 287 - Žminj);11 (2) »Täko_su
"'Zavedam se lastnosti svojega korpusa, ki morda ni optimalno predstavitven, vendar menim, da mi obsežno in raznovrstno gradivo, ki ga v tem prispevku predstavljam, daje možnost za utemeljeno izpeljavo nekaterih veljavnih sklepov.
"V primerih i/, narečnega gradiva puščam naglasno-kolikostno označevanje, kot je podano v virih, iz katerih sem gradivo črpala. Zavedam se, daje bila včasih ista tonemska oz. kolikostna vrednost v posameznih primerih različno zapisana. Npr. »čakavski akut« je označen z 4 ali z Obvestila o vrednosti naglasnih znamenj v posameznih narečnih pisanih besedilih s čak. področja lahko bralec najde v III. zvezku slovarja Čakavisch-deutsches Lexicon, v poglavjih Zum Graphischen, ki spremljajo posamezna besedila.
Lovranci iedinega mudregä človeka, kij'jc_ńfn_prihaial ... za^vTčna vremena odagnäli ...« (III, 284 - Liburnija v Istri).
Pri istrskih narečjih velja omeniti tudi govore Buzetskega področja (s posebnim, značilnim odrazom jata), v katerih je prav tako potrjena predpona pri-. Ti govori - kot je znano - izkazujejo določene povezave s slovenskim jezikom (prim. Brozovic 1988: 88). Primere iz Buzetske regije navajam po Čakavsko-nemškem leksikonu: (1) »Ima novih hiš zató kaj^soa neki judi prišli nazada, fljjK>a_si stoâri jüdi puprâvili hfsę« (III, 297 - Nugla); (2) »Kadaję priSäw prętjiis i^vidçw uyań ... ję_zavęwkaw ...« (III, 300 - Brul); (3) »... a pôk]e priden domu i pomêten hizo ...« (III, 301 - Klenovščak v Istri).
Tudi ekavsko območje Kastavščine je zakladnica številnih besednih arhaizmov, med njimi tudi obravnavanih glagolov s pri-: (1) »Prišla^i3 druga nedêja, lepjdän« (III, 273).
Podatke o jezikovnih lastnostih srednje Kastavščine, na podlagi govora iz Halubja, črpam iz monografije I. Jardasa (1957). V prilogi k navedenemu delu pod naslovom »Tolmač manj znanih besed« najdemo tudi glagole s pri- ter njihove ustreznike v knjižnem jeziku s predpono do- (Jadraš 1957: 401): prihajat, prihäjän - dolaziti; prit, priden - doći; prnêst, prnesên, prnese - donijeti.
Iz govora v Brešcu, severnočak. tip. iz Liburnije: ( 1 ) »I^udi-su jušto kot-i-mravi: naj prvo pride jeddn, pak-sü-dvS ...«
O prisotnosti glagolov s pri- na reškem področju priča Rječnik čakavskih izraza iz Riječkog prigradskog područja (Turina-Šepič Rječ, 155-157). Tudi tu so, ob glagolih s pri-, podani njihovi knjižni ustrezniki z do-: prihajat = dolaziti, pridolaziti; pripeljat - privesti, dopremiti; prit (priden, prisai) = doći (dodjem, došao).
Obravnavani glagoli s pri- so bili zapisani oz. se uporabljajo tudi v ekavski coni Kvarnerskega otočja, na Cresu in v severnem delu Lošinja.
Jezik Cresa je raziskal M. Tentor in v njem našel številna ujemanja s slovenskim jezikom, nasprotna Karadžičevi štokavščini. Med'takimi creškimi in slov. besedami, ki jih ne najdemo v Karadžičevem (Vukoveni) slovarju Tentor med drugimi omenja prihajat. Beseda je po Tentorju potrjena okrog Reke, Hreljin in Selc (Tentor 1950: 83). Glagolu prihajat dodajam še glagol prišel, ki gaje na Cresu zapisal I. Milčetič, in sicer v Stivanu in Osorju. pa tudi v sv. Martinu (Milčetič 1895, 101 in 107).
Leksikalne podatke iz Orleca na Cresu prinaša delo H. P. Houtzagersa (1985). V besedilih prilog k študiji so navedeni tudi glagoli, ki nas zanimajo. Tuje eden od Houtzagerjevih zgledov (1985: 174): (1) »Ali kako je bila bùra mi nismo to mogfî udëlat aš kî bi bil prišel do nas, ondâ nisft bile ovč motor i ...« In še primer
severnega Lošinja, po CakLex (III: 232): ( 1 ) »... jedvä sen prisai vozeč va f pörat, a mš nisën lâtil« (sv. Jakov); (2) »... ml smo prišli kol skulę ...« (Nerezine)
(2) (Raba predpone pri- v pomenu do- v ekavsko-ikavski coni čak. narečja.
Uporaba predpone pri- v obravnavanem pomenu je v omenjenem območju omejena na dve področji: na del Kvarnerskega otočja, ki se navezuje na ekavski predel (južni del Velega Lošinja, Mali Lošinj, Krk, Susak in Unije) in na severnejši del Hrvaškega Primorja, ki pa ne sega do Senja. Iz ekavsko-ikavskega dela Velega Lošinja navajam po CakLex naslednji primer: (1) »... a likar je pńsal, subito je vïdil, daje märtvi ...«. Dodala sem tudi primer z Malega Lošinja (p. t., 233): (1) »Ka-śu ... parńeśli na stuôl stikad'ënti vidai ië, kakô drùgi ź diêsnon ruku5n zîmiu po ienuôga ...«.
Uporabo obravnavanih tvorb s pri- na Krku lahko potrdim s primeri iz Omišlja, Dobrinja in Baške. Ugotovitev, da so prebivalci Vrbnika in prav Omišlja na Krku, kot tudi celega Cresa, v neki meri pa tudi Lošinja. med »najstarejšimi naseljenci Kvarnerskih otokov«, je poudaril že I. Milčetič ( 1895: 102). V zadnjem času je posebnosti spreganja v govoru Omišlja obravnaval W. Vermeer (1980). Za naš predmet obravnave je zanimivo, daje kot ustreznik nemškemu kommen Vermeer navedel prav tvorjenko s pri-: prît (prideš, pridi) (Vermeer 1980: 467). Primere govora iz Dobrinja črpam iz dela I. Jelenoviča (1949). Tudi v njegovem gradivu najdemo glagole s pri-: »I najzad pride i to jutro!« (o. c.: 142). Primer iz Baške navajam po CakLex (III: 223): (1) »Katjirïde pô(p) pojnSrtvina, napravi_.se sprôvot...«. Tudi v govoru z otoka Suska - arhaičnost tega govora je bila večkrat poudarjena (J. Hamm 1957: 29) - se nahajajo tvorjenke s pri-. V slovarju, priloženem študiji o tem govoru (prim. Hamm-Hraste-Guberina 1956), je uvrščen glagol prit, ki je razložen kot doc i. Glagol je nato pojasnjen s primerom: »Čekaj al če prit dgma« (o. c.: 174). V Hammovem delu o cakavizmu (Hamm 1957) prav tako najdemo (v drugačnem problemskem sotvarju za nas zanimiv primer. Pl im.: »zuzêbe su prišli (došle su ozebine ...)« (c. o.: 24). Navajam še primer z otoka Unije - tamkajšnji govor se navezuje na govor Suska (ČakLex III: 234): (1) »Pnšal je dyma pres tovara«.
Podatke o značilnostih govora v severnem delu Hrvaškega Primorja, ob primeru narečja iz Novega Vinodolskega povzemam po A. Beliču (1909). Tudi v njegovem gradivu so primeri s tukaj obravnavanimi glagoli. Navajam primera po ČakI .ex (III: resp. 184, 189): (1) » Drugijdan prisaiJe ôpet nâjconak ...«; (2) »Prileti tTčica / STde na murvicu«. Vendar pa izomorf pri-, kot je že bilo zapisano, ne sega do Senja. V monografiji M. Moguša o senjskem govoru (1966) ne najdemo niti enega primera s to predpono; pa tudi v priloženem slovarju obravna-
vanih glagolov ni. Pač pa so v gradivu, ki ga avtor navaja, glagoli z do- (npr. Döc'u po obedu - n. d.: 104).
Kar zadeva otoški pas ekavsko-ikavskega predela, po dosegljivih podatkih o govorih na tem področju (z izjemo zgoraj obravnavanih Kvarnerskih otokov) pri-v pomenu štokavskega do- v glavnem ni v rabi. V Kušarjevem delu o rabskem narečju ( 1894) nisem našla niti enega primera s pri- v vlogi, o kateri tu teče beseda. Prav nasprotno, v različnih problemskih sotvarjih navaja avtor ustrezne glagole s predpono do-. Tako najdemo med predponskimi obrazili z glagolom /cv osnovi dôc - ddjden (n. d. 41 ), in ob glagolih z osnovo -nest, -donest in dornt (n. d. 39). Med frazami in pregovori, ki so v rabi na Rabu, najdemo tudi tole: »jure (bluna) pošal, jïirê dSšal«, v kateri se doc pojavlja v konkretni rabi (Kušar 1894: 54).
Po gradivu ČakLex (III: 171) se splošnopribliževalni pri- ne uporablja oz. ne pojavlja niti v govorih Zadrskega otočja. Izjemo pomeni le govor z otoka Pre-mude. Zato tu navajam primer po CakLex (III: 171): (1) »Ondä un pride na vrata i otvori...« Vendar pa je treba poudariti (kot je ugotovila V. Jakič-Cestarič) ( 1960: 359), da se na Premudi »čuti močnejša zveza z zahodno čak. skupino«. Prav tako v gradivu, ki ga navaja V. Jakič-Cestarič v delu o odrazih jata na severnodalmatin-skih otokih (1957), nismo naleteli na glagole s pri- v navedenem pomenu. Avtorica navaja le en tak primer, glagol prinesti, vendar v zgodovinskem delu gradiva (iz Budiničev) (Jakič-Cestarič 1957: 411). Zanimivi pa so bili zame govori z Dugega otoka, ker pomenijo južno mejo ekavsko-ikavskega predela v otoškem pasu. Vendar pa tudi na Dugem otoku, kot kaže delo B. Finke (1977), analiziranih glagolov s pri- ne uporabljajo. V obravnavanem pomenu uporabljajo glagole s predpono do- (npr. »Pa kâd-je došlo lêto ...« n. d. 56).
Kot kaže gradivo, izpisano iz Čakavsko-nemačkega leksikona (III: 177-181 in 236-261 ), se tvorjenke s pri-, o katerih teče beseda, ne pojavljajo niti v govorih iz kopenske okolice Zadra niti v čakavskih govorih v notranjosti, na kopnem, v Liki in v Pokolpju. Ni jih zapisal niti P. Skok v Rečniku, priloženem študiji o čakavskih govorih v Žumberku (Skok 1912: 368). <
Na podlagi obdelanega gradiva lahko ugotovim, daje raba predpone pri- v pomenu štokavskega do- omejena le na del čakavskih govorov, in sicer tistih, ki ležijo na skrajnem severozahodu. Kot bistveno za obravnavani predmet želim poudariti, da se področje predpone pri- v navedenem pomenu v glavnih potezah prekriva s področjem zelo starih pojavov, »ki združujejo manjši del severozahodnih čakavskih govorov s slovenskim jezikom«, kot je ugotovil P. Ivič v študiji o označitvi posameznih skupin čakavskih govorov (Ivič 1981: 72-73): »Največji del teh pojavov se pojavlja vsaj v nekaterih ekavskih govorih Istre in/ali Cresa, vendar nobeden ne seže dalje na vzhod ali jug zunaj meja kvarnerskega področja« (Ivič 1981: 73). Obravnavan izomorfpri- se tako vključuje v celoten kompleks
starinskih pojavov, ki povezujejo čakavščino s severneje ležečimi slovenskimi govori.
(3) Pomenska razvrstitev predpon pri- in do- ob glagolih premikanja v ikavski coni čakavskega narečja
Ko govorimo o ikavski coni čakavščine, moramo upoštevati, da se z obliko pri- v ikavici izraža predvsem oz. tudi predpona pré- tj. sh. pre-. Kot je znano, je nestabilnost predpon pré- in pri- širši narečni pojav, povzročen zlasti z neenotno zamenjavo starega jata na sh. območju (ikavizem).'-
Če bi sodili po obsežnem besedilnem gradivu iz območja dalmatinske ikavske čakavščine, predstavljenem v III. zvezku Čakavsko-nemškega leksikona (III: 1-162), se pri- ob glagolih premikanja s pomenom štok. do- v tem predelu ne uporablja. Kajti v vsem omenjenem gradivu ni najti niti ene potrditve za tovrstno uporabo te predpone. V vseh relevantnih sobesedilih se pojavljajo tvorjenke z do-. Zaradi natanjčnejšega vpogleda v razmere na omenjenem območju sem pregledala tudi glavna narečna dela oz. študije, ki zadevajo ikavsko čakavščino, predvsem znana dela M. Hrasteja o čakavskih govorih na otokih Hvar, Vis, Brač, pa tudi na Šolti, Čiovu, Drveniku in na sosednji obali (prim. Hraste 1926-27, 1935, 1940, 1947). Niti ena izmed naštetih študij ne prinaša tu obravnavanih glagolov s pri-. Na več mestih Hraste opozarja, da se na omenjenem otoškem območju glagol ici ne uporablja samostojno, temveč le s predponami (Hraste 1935: 10, 1940: 22, 1947: 14). Med navedenimi sestavljenkami ni tvorbe s pri--, njen pomen pokriva do-: dóć-dójden v Brusju na Hvaru (Hraste 1926/27: 203), döt'-ddjden v govorih Šolte, Čiova, Drvenika in sosednje obale (Hraste 1974: 14). Tudi na Korčuli po podatkih iz razprave M. Moskovljevica (1950) velja splošnopribliževalno do- in ne pri-. Naših glagolov na pri- ne omenja niti poročilo P. Iviča o ikavskem (čeprav že mešanem čakavsko-štokavskem) govoru iz Orebiča in okolice (Ivič 1957).
Neprisotnost predpone pri- kot splošnopribliževalnega morfema na ikavskem področju čakavščine izpričujejo tudi slovarji s tega območja. Tako Rječnik govora severno ležečega otoka Vrgade Blaža Jurišiča (Jur. Vrg.) kot eksponente omenjene pomenske vloge navaja izključno le mnogoštevilne tvorjenke z do-(npr. dobiiati, dôjti, doletiti, daniti', prim. Jur. Vrg. II: 46-49), medtem ko predpona pri- ob glagolih premikanja ustreza štokavskemu pre-. Tako se pri glagolu priptîvati nahaja pojasnilo priječi plivanjem (Jur. Vrg. II: 169), pri glagolih
l:Obliko pre- jemljem za izhodiščno podobo predpone per- v južnoslovan. jezikih. O spremembah in nepravilnostih v ločevanju med pre- in pri- v govorih sh. področja se bralec lahko obvesti v moji študiji (MlTRlNOVlČ 1987).
priskočiti in privesti pa knjižna oblika preskočiti, prevesti - prevèzem (Jur. Vrg. II: 169, 170).
Za našo temo je pričevalno zlasti gradivo I. zvezka Čakavsko-nemškega leksikona, v katerem je zajeto jezikovno gradivo prav z območja ikavske (srednjedalmatinske) čakavščine. V Uvodu k I. zvezku (CakLex 1: XVI) je opozorjeno na omenjeni pojav izenačevanja oblik predpon pri- in pre-. Avtorji Leksikona ločijo pomene ustreznih tvorjenk s pri-: enotno rabo predpone pri- pomensko razločujejo z merili knjižnega jezika. Npr.priletit: 1) lit. prelètjeti 'hin/überfliegen', 2) lit. prilètjeti 'herbeifliegen'; prives?: 1) lit. prève-sti/prevèsti, -èdëm 'hinüberführen' i 2) lit. pnvesti/pnvèsti, -èdëm, 'heranführen' (CakLex I, 932, 958-959). V posameznih primerih predponi pri- ob glagolih premikanja ustreza izključno knjižno pre-. Tako je pribrodit enako samo knj. prebroditi, pririišat/prinit - knj. prenâsati/prènijeti, pripîïvot = knj. prèplivati in pritörkät = knj. pretrčati (prim. CakLex I: resp. 915, 938, 942, 957). Vendar v nobenem izmed teh primerov predponi pri- ne ustreza pomen štokavskega (in knjižnega) do-.
Treba je poudariti, da v primerih, ko predpona pri- ob glagolu premikanja ustreza prav knjižno potrjeni predponi pri- (in ne pre-), pojasnilo primera oz. rabe, navedeno ob podanem zapisu izpeljanke, priča o rabi v skladu s knjižno jezikovno normo (po pravilu o konstrukciji z dativom). Prim.: »Prileiila mu je u pomoč ...«, Jö sam ... c'apô nevTsticu šotobraco i prve je oltörü (ČakLex I pri priletit in privesr1).
Kar zadeva splošnopribliževalno premikanje, se le-to po gradivu v Leksikonu na omenjenem področju čakavščine izkazuje s tvorjenko na do- kot to velja tudi v knjižnem jeziku (prim. CaxLex I: 155-183). In prav ti glagoli s to predpono so navedeni kot ustrezniki nemškega kommen, osnovnega glagola iz obravnavane pomenske skupine: doc, dôjden (ČakLexI, 160-161) in dohodit (p. t. 164).
Slovarsko gradivo I. zvezka Čakavsko-nemškega leksikona se torej ujema z besedilnim gradivom III. zvezka in potrjuje pričevanja o izrivanju splošno-približevalnega pri- na ikavskem področju čakavščinefv korist predpone do-. K temu bi lahko prispevala omenjena dvojna vlogovna obremenjenost predpone pri- na obravnavanem področju, tj. izražanje vsebine, lastne tako predponi pri-kot pre-.
Zdi pa se nam, da pri iskanju razlage za prenašanje splošnopribliževalnih vlog predpone pri- na do- v določenem delu južnoslovanskega področja ne bi smeli zanemariti tudi širšega narečnega pojava izgubljanja razlikovanja med pri- in pre-na tem območju. Prav v tej vlogovni destabilizaciji obeh predpon, v oslabitvi približevalnega nakazovanja osnovnega glagola premikanja priti, priči s'approcher, zaradi njegovega prepletanja oz. mešanja s preiti, je videl A. Vaillant (1931: 299) enega izmed možnih vzrokov zamenjave predpone pri- v tej vlogi s pred-
pono do-, kije izraziteje približevalna in ni soočena s tekmištvom druge, fonetično in pomensko bližnje predpone: »Samo zemljepisno jezikoslovje bi lahko določilo, do katere mere je izginotje ali pomembna omejitev glagola priti, priči 'približati se', v srbohrvaščini popolnoma nadomeščenega z glagolom doći v pomenu 'priti', povezana z narečnim mešanjem preverbov pri- in pré-,13 Pojavlja se veliko splošneje: področje na zahodu ohranja priti..., medtem ko je vzhodno, vključno z bolgarščino in makedonščino, zamenjalo priti z 'doseči' (do--iti).«
Na koncu tega pregleda razširjenosti splošnopribliževalnegapri- v sodobnih čak. govorih (omejenih danes po gradivu, ki mi je bilo dostopno, samo na del čak. prostora), želim opozoriti, da je bila predpona pri- v tej vlogi v čakavščini prisotna od najzgodnejših obdobij. O tem pričajo gradiva najstarejših slovarjev, zapisanih predvsem v čak. narečju: besedilo petjezičnega Dikcionarja Fausta Vrančiča (Vrančič Dike.), natisnjenega 1595. leta, in rokopisnega, šele pred kratkim objavljenega Hrvatsko-talijanskog rječnika Bartola Rašica (Kašič Rječ.) s konca 15. stol.
Tako se v Vrančičevem Dikcionarju kot »dalmatinski« ustreznik latinskim glagolom premikanja, predvsem s predpono ad-, pojavljajo (ob oblikah z do-) kot Adducere - Dopelijati, Adrepere - Doplaziti, Advolare - Doletiti..., dvojnične oblike z do- in pri-: Appelere - Priti, Doyti. Prav tako je z glagoli z obema predponama pri- in do- pojasnjen osnovni latinski glagol premikanja s približevalnim pomenom Venire - Prihoditi, Doyti. Tudi v slovarju B. Kašiča, ki je (kot je poudarjeno v Predgovoru prvi izdaji tega dela) (prim. Horvat 199: XIX) »svoj slovar izdelal na podlagi Vrančičevega«, najdemo naše glagole s pri- (ob številnejših z do-). V Rječniku je zapisano priti (ital. arrivare), prav tako prišadši (= vennendo, arrivando), prišastje (= vennuta, arrivo) (Kašic Rječ., 393).
Dragocen prispevek k osvetlitvi poteka izrivanja splošnopribliževalnega pri- z do- na čakavskem območju, na podlagi obravnave besedil klasične knjižne čakavščine, pomeni delo W. Vermeerja ( 1988: pos. 626-637). Izoglosa, ki razločuje priti od dojti - po ugotovitvah avtorja (n. d. 627)- deli ozemlje, na katerem je bila v rabi klasična čakavščina, na dva neenaka dela, pri čemer je področje rabe priti omejeno le na severozahodni del. Vendar - dodaja Vermeer (ibid.) - ni izključeno, da se v preteklosti ta izoglosa ni nadaljevala naprej na jug ali proti jugozahodu. Po Vermeerjevi analizi so razlike v razvrstitvi pri- in do- v klasični
"Želim poudariti, da mi je Petar Šimunovič, avtor navedenega Čakavskega leksikona, ki obravnava srcdnjcdalmatinsko otočje, tj. prav ikavsko cono čakavščine, potrdil motenost rabe predpon pri- in pre-, ki sta izenačeni v obliki pri-, v njegovem narečju. Prof. Šimonoviču se za to informacijo prisrčno zahvaljujem, enako za vrsto dragocenih pripomb, ki sem jih upoštevala v tem prispevku.
čakavščini opazne tako v časovnem kot v zemljepisnem pogledu.
V najzgodnejših besedilih, predvsem verskega značaja, prevladuje ali pa je celo v izključni uporabi predpona pri-. Tako npr. v Zadrskem lekcionarju ob 225 potrditvah pri- najdemo le 6 potrditev predpone do-, v besedilu Žice svetih otaca, ki je jezikovno povezano z Zadrskim lekcionarjem (Vermeer 1988: 624), pa se predpona do- v vlogi, ki nas zanima, sploh ne pojavlja (n. d. 628). V jeziku že razvite posvetne književnosti ima dojti izrazito prednost pred priti (n. d. 634). Predpona do- prevladuje v delih pesnikov in pisateljev Maruliča, Luciča. Hektoroviča, Zoranida, Karnarutica, Barakoviča; pri tem so opazne razlike pri rabi obeh predpon v delih pisateljev s Hvara na eni in iz Zadra na drugi strani. Za Hvarčana Luciča in Hektoroviča velja, daje pri njiju uporaba predpone pri- opazno omejena na primere v rimi; pri Zoraniču, Karnarutiču, Barakovicu, torej pri pisateljih zadrskega kroga, pa težnja izogibanja predponi pri- ni opazna (n. d. 638-639).
Kar zadeva zemljepisni vidik razlikovanja med uporabo predpon pri- in do- v klasični čakavščini, sklepa Vermeer, te razlike izvirajo iz razlik v narečni podstavi jezikov, v katerih so besedila navedenih skupin napisana. V starejših oz. zgodnjih cerkvenih besedilih s prevlado pri- je očiten vpliv narečij Kvarnerskega področja, tj. severozahodne čakavščine; kot osnova poznejših, posvetnih literarnih del, v katerih prevladuje do-, pa je vidna čakavščina južnejšega, dalmatinskega tipa (prim. Vermeer 1988:639).
Podoba razvrstitve predpon pri- in do-, ki jo dobimo na podlagi Vermeerjevih raziskovanj, opazovana z diahronega gledišča, se v osnovnih potezah ne razlikuje od podobe, ki jo nudijo podatki, predstavljeni v tem prispevku. Vendar pa je opazno poznejše zoževanje območja uporabe predpone/?//- v primerjavi s položajem v klasični knjižni čakavščini in umik območja uporabe predpone pri-proti severu pred pritiskom inovativnega do-, nastopajočega z juga.
Na koncu tega poglavja želim opozoriti, daje po leksikografskih podatkih ozemlje oz. območje uporabe glagolov premikanja s pri- v splošnopribliževalnem pomenu presegalo meje čakavskega področja. V RJL pod geslom PRITI14 (zvezek XII: 185-186) namreč najdemo številne primere uporabe tega glagola s pomenom doći iz besedil starih dalmatinskih, dubrovniških, bokeljskih, bosen-skih in slavonskih avtorjev. Potrditve uporabe predpone pri- na mestu oz. v pomenu današnje knjižne do- v delih pisateljev z omenjenih območjih lahko najdemo tudi v zgledih ob drugih glagolih premikanja, npr.: prihoditi (RJA Xl: 898), prilètjeti, prînijeti, priplaviti, privesti (privedeni) (prim. RJA XII: resp. 21, 74-75, 94, 207-209). To priča o prisotnosti glagolov premikanja s splošno-
" Glagol priti sem izbrala zalo, ker je zelo pogost in ker je ob njem navedeno veliko zgledov v Rječniku.
približevalno predpono pri- tudi v starem štokavskem narečju. Vendar pa bi razrešitev vprašanja o zgodovini omenjenih glagolov v sh. jezikovnem prostoru v celoti terjala posebno študijo. Glavno vprašanje, ki bi ga moral reševati raziskovalec te nove teme bi bilo, kolikšen delež primerov s predpono pri- je iz živega ljudskega govora in kolikšen delež je pripisati vlogi oz. vplivu csl. jezika. Kajti v delih cerkvenih pisateljev bi lahko utemeljeno pričakovali odmeve svetopisemskega načina izražanja.
Veliko težje je pridobiti natančnejše podatke o uporabi prefiksapri- v splošnoadlativni funkciji v govorih kajkavskega narečja, kot v čakavščini, ker še ne obstaja publikacija, ki bi obsegala besedje celotnega kaj. območja. Stvarna podoba o razmerah v obravnavanem oziru bo uresničljiva šele tedaj, ko bosta izdelana Rečnik savremenih kajkavskih govora in Srpskohrvatski/hrvat-skosrpski dijalektološki atlas. Iz podatkov, ki jih lahko najdemo v različnih monografijah o posameznih kajk. govorih, je mogoče sklepati, daje predpona pri- v pomenu štok. do- v kajkavščini nekoliko šibkeje potrjena kot v čakavščini.
V tej zvezi glagole premikanja s predpono do- v obravnavanem pomenu najdemo le v študiji J. Jedvaja o bednjanskem govoru: »dešli su mi moti i brat« (1956: 324) ali v monografiji Wolfganga Jakobyja o govoru Gornje Stubice v Hrvaškem Zagorju: »Pak kad dîme döjdeju, ne döjdeju pràzni röuk« (1974: 235). Niti v besednem zakladu Virja iz Podravine, ki gaje zbral J. Herman, ne najdemo glagolov s pri-; kot ustreznik knjižnega doči je navedeno le dojti (1973: 79). Prav tako ne najdemo primerov s pri- v monografiji M. Lončariča o jagnjedovaškem govoru pri Koprivnici. V besedilih prilog k temu delu so navedeni zgolj glagoli s predpono do-; prim.: »ônai mladič došel« (1978: 258). Primerov s pri- ne najde mo niti v študiji V. Rožiča o kajk. narečju v Prigorju. Avtor v različnih povezavah zapisuje le tvorbe z do-: »bese ti dójti« (1984: 60).
Kljub temu pa v znanstveni literaturi o kajkavščini le najdemo tudi potrditve uporabe predpone pri- s pomenom štok. do-. Tako, npr., T. Magner v študiji A Zagreb Kajkavian Dialect (1966) v slovarskem delu, kjer ob značilnih kajkavskih besedah prinaša tudi njihove angleške ustreznice, za angleško to come navaja kajk. dubletno obliko z do- in s pri-: dohâjati/prihâjati (kot dovršni par je naveden le dojti) ( 1966: 71). A. Šojat v opisu turopoljskih govorov prav tako popisuje glagol iz te pomenske skupine s predpono pri-: prinašati - prinesti (donositi, donijeti) (1982: 466). Dodajmo, daje tudi v Rečniku, ki gaje sredi 19. stol. izdelal Ignac Kristianovič, v okviru Dodatka k njegovi slovnici kajkavskega narečja nemško Anfahren pojasnjeno s kajk. glagolom z obema obravnavanima predponama: dopelyati sze, pripelyati sze ( 1840: 83).
Dragoceno dopolnilo mojim raziskavam pomenijo ustni podatki o stanju v kajk. govorih, ki mi jih je ljubeznivo posredoval Šojat.15 Po teh podatkih v kajkavskih govorih, zlasti ohranjevalnih, še vedno obstaja predpona pri- s pomenom
do-, čeprav jo izriva vpliv knjižnega jezika, tako daje ponekod povsem izginila. Na splošno pa velja, daje v današnji kajkavščini raba predpone do- v obravnavanem pomenu bolj v navadi kot raba predpone pri-.
Podobo večje zastopanosti predpone pri- v kajkavščini nam podaja zgodovinsko gradivo. V delih starih hrvaških slovaropiscev po rodu s kajk. jezikovnega območja in reprezentativnih za jezik v 17. in 18. stol., tj. v slovarju Jurja Hab-delica Dikcionar ili reči slovenske z vekšega v kup zebrane ... (Habd. Dike.), Ga-zofilaciju Ivana Belostenca (Belost. Gaz.) in v delu Andrije Jambrešiča Lexicon latinum interpretatione illyrica, germanica et hungarica locuples (Jamb. Lex.) so glavni glagoli premikanja zapisani v dubletah s predponama do- in pri-. Najprej sem primerjala gradivo iz drugega, hrvaško-latinskega dela Belostenčevega slovarja Gazophylacium in iz Habdeličevega Dikcionarja, kije bil - kot je opozoril J. Vončina ( 1973: XXI) - predloga za drugi del Gazoftlacija.
Za raziskavo in obravnavano temo so zanimivi glagoli z do- in pri-, zapisani v obeh slovarjih (navajam po Belostenčevem Gazofilaciju): Dohajam 'venio, ad-venio' (Belost. Gaz.) (II: 78, 423). Ob iztočnici dohajam Belostenec navaja tudi dubletno obliko prihajam, in še par oz. dvojico doyti, priti; Dona/am 'affero, ap-porto': Prina/Jam 'adporto, adveho, affero' (Belost. Gaz.) (II: 81, 426). Prav tako je pri Belostencu ob doplazujem naveden dubletni glagol priplazujem (pri Hab-deliču je ta par glagolov podan v obliki Doplazujem: Priplaziti)', Dotechem 'ac-curo': Pritéchem 'accuro, advolo' (Belost. Gaz.) (II: 83, 430); (pri Habdeliću sta navedeni obliki Dotechi : Pritechi). Poleg tega je v Gazofilaciju zapisana dvojnica Dopelyavam 'adduco': Pripelyàvam 'adduco, adveho' (Belost. Gaz.) (II: 81, 426), medtem koje pri Habdeliću le Dopelyavam 'adduco'. V drugem delu Ga-zofilacija je kot posebna iztočnica naveden glagol Pridi (pri Habdeliću te iztočnice ne najdemo), ob Pridi pa tudi Doydi 'adveni' (II: 421). Dvojne oblike s pri- in do- so navedene tudi v »ilirskih« pojasnilih ob latinskih iztočnicah ad- v prvem delu Gazofilacija, kjer so najprej zapisane latinske iztočnice Adnato 'doplavam, priplavam' (Belost. Gaz.) (I: 29); Advolo 'prilechem, dolechem' (I: 35). — Dvojnične glagole premikanja s pri- in do- ima tudi Jambrešicev Lexicon. Navajam jih po hrvaško-latinskem Suplementu, dodanem k temu slovarju: Dohajam : Prihajam 'advenio', Dolezujem : Prilezavam 'adrepo', Donaffam : Prinaf-fam 'adfero', Doplazujem : Priplazujem 'adrepo' in Dotechem : Pritechem 'ac-curro".
Vzporednost rabe pri- in do- v obravnavanem pomenu, izpričana pri kajk. lek-sikografih, je potrjena tudi v delih kajk. pisateljev. To ugotovitev potrjuje gradivo
"Prof. Antunu Šojalu se iskreno zahvaljujem za pomoč pri predstavitvi razmer v kajkavščini.
za Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika (KRJ). Primeri z do- so podani v prvem, že objavljenem zvezku Rječnika; primere s pri-, iz kartoteke slovarja pa mi je ljubeznivo dalo na vpogled njegovo uredništvo.16 Navajam primere za omenjeno vzporednost: (la) »I psi dohagahu ter lizahu mozole ńe-gove« (Čtejena i evangeliumi na vse nedeje i svetke ..., 1842, po: KRJ I, 421, s. v. dohagati); ( lb) »Ptice nebeške prihadciju - na ... [drevu] prebivaju« (Sveti evangeliumi ..., 1759).17 (2a) »Pred razlučenem duše od tela beteg ne dohaja« (H. Gašparoti, Cvet sveteh. I, 1752, po: KRJ 1, 421, s. v. dohajati); (2b) »Vekivečnost, ka ni kraja, ni konca nema, prihaja« (J. Habdelic, Pervi otca našega Adama greh, 1674). (3a) »Dolete ptica jedna bela, nigdor ne zna odkud ...« (J. Habdelic, Zer-calo Mariańsko ..., 1662, po: KRJ I, 434, s. v. doleteti)-, (3b) »Z nebes je angel priletel, dobre je glasi prinesel« (Cithara octochorda seu Cantus sacri latino-sclavonici, 1701). (4a) »Naš nebeški navučitel je nam donesel pravo Boga spoznane« (J. Mulih, Škola Krištuševa kerščanskoga navuka ..., 1744, po: KRJ I, 442, s. v. donesti); (4b) »Kraji od Sabbe pridoše, troje dareprinesoše« (Cithara ..., 1701). (5a) »Poganini ... na piace ... s. mučenike ... vučinili jesu dope\ivati da ondi ... skončaju (H. Gašparoti, Cvet Sveteh, I, 1752, po: KRJ 1, 446, s. v. dope^i-vati)«; (5b) »... imaju donaciu [list darovania] na mesto pripe[ati« (I. Pergošič, Tripartitum ..., 1574). (6a) »Jaj mene! V kakovo tužen dojdoh mesto?« (G. Jur-jevič, Listi heroov ..., 1675, po: KRJ 1, 425, s. v. dojti); (6b) »Gdaje [Maria] pak v Betlehem prišla ... stana ... ne mogla dobiti« (J. Habdelic, Zercalo Mariańsko, 1662).
Glagoli s pri- in do- se včasih znajdejo drug ob drugem v istem besedilu. Navajam nekaj primerov iz Kartoteke za KRJ:18 (1 ) »Četverim zakonom k nam Krištuš prihoda ali dohada ...« (A. Vramec, Postila vezda znovič spravlena ..., 1586). (2) »[Alekšiuš] našedši ladju jednu sede v ńu i v Laodicev dojde: kam prišedši vse ... proda ...« (J. Habdelič, Zercalo Mariańsko, 1662). (3) »Naj se draga mati, naj simo truditi / Ako prém i dojde.v, hočeš késno priti« (G. Jurjevič, Listi heroov, 1675).
Kot to potrjuje v tem prispevku predstavljeno oz. obdelano gradivo, je vzporedna uporaba prefiksov do- in pri- ob glagolih premikanja, kljub temu, da ni več poglavitna značilnost kajkavskih govorov, globoko zakoreninjena v kaj-
"'Kolegom iz Uredništva Kajkavskega rječnika kot tudi prof. Miju Lončariču, predstojniku Zavoda za jezik IFF v Zagrebu, kjer Rječnik strokovno izdelujejo, se najlepše zahvaljujem za izdatno pomoč pri nastajanju tega prispevka.
' ' Natančne podatke o posameznih virih podaja KRJ I (Popis izvora), 13-45.
Vzporedno uporabo glagolov s predponama pri- in do- v primerih na naslednjih straneh lahko opazujemo tudi kot uporabo t. i. stikovnih sopomenk.
kavskem narečju.
V tem prispevku prikazana razvrstitev predpon pri- in do- v vlogi splošno-približevalnega premikanja, ki sta v tekmiškem razmerju na slovanskem ozemlju, in dejstvo, daje na slovan. jugu samo v slov. knjižnem jeziku ohranjen splošno-približevalni pri- (kar je sicer lastnost, značilna za severnoslovan. področje), je še ena izmed jezikovnih značilnosti, po katerih se v slov. jeziku izkazuje njegov prehodni status med slovan. severom in jugom.
Po drugi strani pa seganje predpone pri- (čeprav že v tekmiškem razmerju z do-) na kajk. in čak. (zlasti severno) območje, pri čemer je morala biti po pričevanjih zgodovinskega gradiva v minulih obdobjih raba te predpone bolj razširjena in segati globlje na jug, poglablja dosedanjo vednost na področju jezikoslovnega zemljepisa o zvezah slov. jezika z navedenimi narečji in o kajkavsko-čakavski jezikovni enoti kot grosso modo južnoslovanskem obrobnem predelu glede na inovativno štokavsko jedro, ter kot o območju in prostoru, kjer so ohranjeni številni jezikovni arhaizmi.
Navajani slovarji
Belost. Gaz. I, II - I. Belostenec, I. Gazophylacium seu latino-illyricorum onomatum aer-
arium; II. Gazophylacium illyrico-latinum. Zagreb. 1740. Caklex I, III - M. Hraste, P. Šimunovič, I. Čakavisch-deutsches Lexicon (s sodelovanjem in redakcijo R. Olescha). Köln, Dunaj. 1979; III. Cakavische Texte (P. Šimunovič, R. Olesch). Köln, Dunaj. 1983. ESSJ - F. Kopečny, Etymologicky slovnfk slovanskych jazyku. Slova gramaticka a
zâjmena I. Praga. 1973. Habd. Dike. - J. Habdelič, Dikcionar ili reči slovenske z vekšega v kup zebrane, v red
postavljene i dijačkemi zlahkotene. Gradec. 1670. Jamb. Lex. - A. Jambrešic, Lexicon latinum interpretatione illyrica, germanica et hun-
garica locuples. Zagreb. 1742. Jur. Vrg. - B. Jurišid, Rječnik govora otoka Vrgade. I. Uvod. Biblioteka HDZb I, 1. Zagreb. 1966; II. Rječnik. Biblioteka HDZb I, 2. Zagreb. 1973.
<
Kašič Rječ. - B. Kašic, Hrvatsko-talijanski Rječnik s Konverzacijskim priručnikom (po
rokopisu RKP 194 priredil Vladimir Horvat). Editio princeps. Zagreb. 1990. KRj - Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika. Zagreb: JAZU in Zavod za jezik IFF. 1984-.
RJA - Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika Jugoslavenske akademije znanosti i umjet-
nosti I-XXIII. Zagreb. 1880-1976. RMS - Rečnik srpskohrvatskoga književnog jezika Matice srpske I—VI. Novi Sad. 1967. RSANU - Rečnik srpskohrvatskog književnog i narodnog jezika Srpske akademije nauka
i umetnosti. Beograd. 1959-. SP-Słownik prasłowiański (ured. Franciszek Sławski). Wrocław. 1974-. SSKJ - Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU. 1970—.
Turina-Šepic Rječ. - Z. Turina. A. Šepic-Tomin, Rječnik čakavskih izraza. Područje
Bakarca i Škrljeva. Reka. 1977. Vrančic Dike. - F. Vrančic, Dictionarium quinque nobilissimarum Europae linguarum, Latinae, Italicae, Germanicae, Dalmaticae et Ungaricae. Benetke. 1595.
Navajana literatura
S. Agrell 1918: Przedrostki postaciowe czasowników polskich (Materiały i Prace
Komisji Językowej Akademii Umiejętności w Krakowie, VIII). Krakov. S. BaBIĆ 1986: Tvorba riječi u hrvatskem književnem jeziku. Zagreb: Globus. A. Bajec 1959: Besedotvorje slovenskeg jezika. IV: Predlogi in predpone. Ljubljana:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti. A. BELIČ 1909: Zametki po čakavskim govoram. Izvéstija Otdčlenija russkago jazyka i
slovesnosti Imperatorskoj Akademii nauk. Peterburg. 181-266. F. bezlaj 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana: Mladinska knjiga.
—	1978/79: Slovensko, kajkavsko in čakavsko kača "serpens". Jezik in slovstvo
XXIV/3-4. 65-67.
W. BORYŚ 1972: Ze studiów nad czakawsko-słoweńskimi związkami leksykalnymi. Studia z Filologii Polskiej i Słowiańskiej 12. Varšava. 131-140.
—	1980: Problematyka prasłowiańskich dialektyzmów leksykalnych. Etnogeneza i topo-
geneza Słowian. Varšava, Poznań: Państwowe Wydawnictwo Naukowe. 75-87. D. Brozovic 1988: Čakavsko narječje. V: D. Brozovič, P. Ivič, Jezik, srpskohrvat-ski/hrvatskosrpski, hr\>atski ili srpski. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod. 80-90.
W. budziszewska 1965 : Słowiańskie słownictwo dotyczące przyrody żiywej (Komitet Słowianoznawstwa PAN. Monografie Slawistyczne nr 6). Wrocław.
A.	DOSTÀL 1954: Studie o vidovém systemu v staroslovenštinč. Praga: Statni pedagogické
nakladatelstvé.
B.	Falinska, A. Kowalska 1988: Paralele leksykalne zachodnio-południowosłowiańskie
obserwowane w gwarach i w językach literackich. Z polskich studiów slawistycznych. Seria VII. Varšava. 117-128. B. Finka 1977: Dugootočki čakavski govori. HDZb 4. 7-178.
—	1990: Jezik Hrvata u svojim počecima. Tgolîchoie Mestró, Gedenkschrift für Rein-
hold Olesh. Köln, Dunaj: Bohlau Verlag. 97-105. B. Finka, A. Šoj at 1968: Govor otoka Žirja. Rasprave Instituta za jezik JAZU, 1. 121-220 + karta.
M. Gavazzi 1960: Zapadno-panonski slavenski pojas u davnini. Etnografia Polska III.
Wrocław: Ossolineum. 159-171. B. grafenauer 1988: Ob tisočletnici slovanske naselitve na današnje slovensko narodnostno ozemlje. V: Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov. Maribor: Založba Obzorja. 321-422.
J. Hamm 1957: Iz problematike čakavskih govora. I. Cakavizam i njegova geneza. RI SAZU 3.21-38.
J. Hamm, M. hraste, P. Guberina 1956: Govor otoka Suska. HDZb 1.7-213. J. Herman 1973: Prilog poznavanju leksičkog blaga u govoru Virja (Podravina). Filolo-
gija VII. Zagreb. 73-99. V. Horvat 1990: Bartol Kašič kao leksikograf: autor Konverzacijskog priručnika (1595) i Hrvatsko-talijanskog rječnika (1599). Predgovor v: Bartol Kašič, Hrvatsko-tali-janski Rječnik s Konverzacijskim priručnikom (KašičRječ.). VII-XXII.
H.	P. Houtzagers 1985: The Čakavian Dialect of Orlec on the Island Cres. Studies in
Slavic and General Linguistics, 5. Amsterdam. M. Hraste 1926/27: Črtice o bruskom dijalektu. JF VI. 180-214. -- 1935: Čakavski dijalekat ostrva H vara. JF XIV. 1-57 + karte.
—	- 1937: Osobine govora ostrva Visa. Zbornik u čast A. Beliča 2. Beograd. 147-154. -- 1940: Čakavski dijalekat ostrva Brača. SDZb X. 1-66.
—	1948: Osobine govora otoka Šolte, Čiova, Drvenika i susjedne obale. Rad JAZU 272.
123-156 +karte.
—	- 1960: Čakavski dijalekt. V: Enciklopedija Jugoslavije IV. Zagreb. 506-508.
P. Ivič 1957: Izveštaj o terenskom dijalekatskom radu u severnoj Hrvatskoj i južnoj Dalmaciji u leto 1957. Godišnjak Filozofskogfakulteta u Novom Sadu II. 401-407.
—	1958: Die serbokroatischen Dialekte (Ihre Struktur und Entwicklung. I. Allgemeines
und die štokavische Dialektgruppe. Gravenhage: Mouton (Slavic Printings and Reprintings XVIII).
—	1961: Podstawowe cechy charakterystyczne rozmieszczenia izoglos południowos-
łowiańskiego obszaru językowego. Zeszyty Językoznawcze VI. Z Badań nad językami Jugosławii. Varšava. 97-120.
—	1963: O klasifikaciji srpskohrvatskih dijalekata. Književnost i jezik X/l. 25-37. -- 1981: Prilog karakterizaciji pojedinih grupa čakavskih govora. HDZb 5. 67-91.
V. Jakić - CestariĆ 1957: Refleks jata na sjevernodalmatinskim otociina. RI JAZU 3. 407^122.
—	- 1960: Ispitivanje govora otoka Prcmude, Silbe, Oliba i Ista te Petrčana na Zadarskom
kopnu. Ljetopis JAZU 64. 357-361. W. Jakoby 1974: Untersuchungen zur Phonologie und Prosodie einer kajkavischen Mundart (Gornja Stubica). München: Slavistische Beiträge, zv. 75.
I.	Jardas 1957: Kastavština. Gradja o narodnom životu i običajima u kastavskom go-
voru. ZNŽO 39. 416 str. J. Jedvaj 1956: Bednjanski govor. HDZb 1. 279-330.
1. Jelenovič 1949: Proljetni običaji u Dobrinju (otok Krk). ZNŽO 33. 141-146. 1. krlztlanovtch (KristianoviČ) 1840: Anhang zur Grammatik der kroatischen Mundart. Agram.
M. KUŠAR 1894: Rapski dijalekat. Rad JAZU 118, 1-54.
T. Lehr-Spławiński 1946: Początki Słowian. Biblioteka Studium Słowiańskiego U. J.,
serija B/1-4. Krakov. T. Logar 1960/61 : Dialektizacija slovenskega jezika. Jezik in slovstvo 6. 119-122.
M. Lončarič 1978: Jagnjedovački govor (s osvrtom na pitanje kajkavskoga podravskog
dijalekta). HDZb 4. 197-262. T. F. Magner 1966: A Zagreb Kajkavian Dialect. The Pennsylvania State University
Studies 18. Pennsylvania. I. milčetič 1895: Čakavština Kvarnerskih otoka. Rad JAZU 121. 92-131. V. Mitrinovic 1987: O zbieżnościach użycia prefiksów pré- i pri- w języku serbochor-
wackim. Slawistyczne studia językoznawcze. Wroclaw: Ossolineum. 205-211. M. moguš 1966: Današnji senjski govor. Senjski zbornik 2. Senj. 5-152. -- 1977: Čakavsko narječje - Fonologija. Zagreb: Školska knjiga. M. Moskovijevič: Govor ostrva Korčule. SDZb XI. 153-223.
K. MOSZYŃSKI 1962: O sposobach badania kultury materialnej Prastowian. Wrocław: Ossolineum.
P. Piper 1977/78: Obeležavanje prostornih odnosa predloško-padežnim konstrukcijama u savremenom ruskom i savremenom srpskohrvatskom književnom jeziku.Priloži proučavanju jezika 13-14. Novi Sad. 1-51.
—	1988: Language in space and space in language. Yugoslav General Linguistic. Ur.
Milorad Radovanovic. Amsterdam: John Benjamins. 241-263. I. popovič 1960: Geschichte der serbokroatischen Sprache. Wiesbaden: Otto Harrassowitz.
F. Ramovš 1929: Slovenački jezik. V: Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka 4. Ur. Stanoje Stanojevič. Beograd. 219-232.
—	1931: Uber die Stellung des Slovenischen im Kreise der slavischen Sprachen.
Mélanges de philologie offerts à M. J. J. Mikkola. Helsinki. 218-238. -- 1936: Kratka zgodovina slovenskega jezika I. Ljubljana: Akademska založba.
—	1957: Karta slovenskih narečij. Ljubljana: Cankarjeva založba.
H. Schuster - šewc 1977: Zur bedutung des Sorbischen und Slovenischen für die slawische historisch vergleichende Sprachforschung. Slovansko jezikoslovje - Nahtiga-lov zbornik. Ljubljana. 433-451. J. Ribarić 1940: Razmještaj južnoslovenskih dijalekata na poluotoku Istri. SDZb IX. 1-207.
V. ROŽIČ 1894: Kajkavački dijalekat u Prigorju. Rad JAZU 118. 55-115. P. Skok 1912: Mundartliches aus Žumberak (Sichelburg). AslPh 33. 338-375. F. Sławski 1962: Związki słownikowe czakawsko-słoweńskie. Sprawozdania z Prac Naukowych Wydziału Nauk Społecznych Polskiej Akademii Nauk 5. 46-52.
—	1973: Nad pierwszym tomem Słownika prasłowiańskiego. Rocznik Slawistyczny
XXXIV/1. 3-16.
-- 1988: Języki słowiańskie. V: Języki indoeuropejskie II. Ur. L. Bednarczuk. Varšava:
Państwowe Wydawnictwo Naukowe. 907-1005. S. Słoński 1929: Funkcje prefiksu werbalnego do- w języku starosłowiańskim. Prace Filologiczne XIV. 86-93.
—	- 1937: Funkcje prefiksów werbalnych w języku starosłowiańskim (starobułgarskim).
Prace Towarzystwa Naukowego Warszawskiego 1/14. W. SMOCZYŃSKI 1972: Paralele leksykalne słoweńsko-zachodnioslowiańskie. Studia z
Filologii Polskiej i Słowiańskiej 11. Varšava. 293-298. Z. Stieber 1972: O drevnih slovensko-zapadnoslavjanskih jazykovyh svjazjah. Russkoe i slavjanskoe jazykoznanie (K 70-letiju člena korrespondenta AN SSSR R. I. Ava-nesova). Moskva: Nauka. 309-310. -- 1979: Zarys gramatyki porównawczej języków słowiańskich. Varšava: Państwowe Wydawnictwo Naukowe. A. šojat 1982: Turopoljski govori. HDZb 6. 317^496. M. Tentor 1925/26: Prilog Bernekerovu rječniku. JF V. 202-214.
—	- 1950: Leksička slaganja creskoga narječja i slovenskoga jezika protiv Vukova jezika.
Razprave Razreda za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti I. Ljubljana. 69-92. N. I. Tolstoj 1977: O sootnošenii central'nogo i marginal'nyh arealov v sovremennoj
Slavii. Areal'nye issledovanija v jazykoznanii i etnografii. Leningrad. 37-56. J. toporišič 1976: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. A. vaillant 1931 : La langue de Dominko Zlatarič, poète ragusain de la fin du XVIe siècle II.
—	1977: Grammaire comparée des langues slaves. V. La Syntaxe. Pariz: Klincksieck. W. R. vermeer 1980: Die Konjugation in der nordwest-čakavischen Mundart Omišaljs.
Studies in Slavic and General Linguistics 1. 439^172.
—	1988: Remarks on Variation in Classical Čakavian. Dutch Contributions to the Tenth
International Congress of Slavists, Sofia, Linguistics. (Studies in Slavic and General Linguistics 11. Amsterdam: Rodopi. 621-645. Vončina 1973: Leksikografski rad Ivana Belostenca. Pogovor v: Ivan Belostenec, Gazophylacium illyrico-latinum. Zagreb: Liber-Mladost. Ill—XLIII. S. Zajceva 1967: Specifična slovenska leksika u savremenim čakavskim govorima.
Priloži proučavanju jezika 3. 69-110. L. Zima 1887: Ńekoje večinom sintaktične razlike izmedju čakavštine, kajkavštine i štokavštine. Djela JAZU 7. Zagreb.
Kratice imen časopisov	'
AslPh	Archiv fiirslavische Philologie, Berlin
Djela JAZU	Djela Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti Zagreb
HDZb	Hrvatski dijalektološki zbornik, Zagreb
JF	Južnoslovenski filolog, Beograd
Ljetopis JAZU	Ljetopis Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb
RAD JAZU	Rad Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb
RI JAZU	Radovi Historijskog instituta JAZU u Zadru, Zadar
SDZb	Srpski dijalektološki zbornik, Beograd
ZNŽO	Zbornik za narodni život i običaje, Zagreb
Summary
The position of the prefixes do- and pri- with verbs of approach places Slovene, as the furthest northwestern extension of the South Slavic languages, in a close relationship to the entire Slavic north, especially with the West Slavic languages. This idea was entertained by F. Bezlaj, F. Slavsky, N. I. Tolstoj, Z. Stieber, and P. Ivic. The Slavic tribes that occupied the Slovene territory were ethnically heterogeneous. Slovene features are seen in morphology, the prefix vy- and in word- formation, too. These type of Slovene peculiarities continue on the territory of the western Serbo-Croatian dialects, as F. Ramovš pointed out and M. Hraste, P. Ivic, I. Popovic and B. Finka confirmed with Croatian dialect material. The entire region is characterized by Slavic lexical archaisms (cf. esp. the work of M. Tentor). The connections between Slovene and Kajkavian are particularly close, the ones between Slovene and Čakavian somewhat less so.
This situation is also reflected in the formation of verbs of approach with the prefix pri-. Štokavian has in this case the prefix do-. In some areas, i.e., Kajkavian and sometimes in Slovene the prefix pri- competes with the prefix do-. Therefore, in the Slovene Literary Language only the general adlative prefix pri- is preserved, a feature typical of the North Slavic areal. The prefix pri- had at an earlier date spread further to the southeast, but then yielded to the prefix do-, which had spread from the East.