191
Kajetan Kovič
Balade o bratu in sestri
PODOBA DEČKA    Po senčnih krajih gnezdijo penice in kalini in gora se po smrekovo čez hrbet naščetini.
Neznosna moč požene cvet iz peške in semena in deček gre čez kopni svet in rožam da imena.
Presune ga potočni hlad in bičje in zlatica in hrast šumi in vsa živad je samec in samica.
In deček pade v praproti in med zeli pekoče in tuja groza v njem kriči in terja ga in hoče.
Lepljivi, divji vonj medu je v grmu in drevesu. Razsut po kronah in na dnu v prostranem črnem lesu.
PODOBA DEKLICE    Narašča bezeg in srobot. Šopiri se robida.
V  zakotni cerkvi križev pot in mrzli kamni zida.
Rdeča deklica v temi iz sive gmote plane. Ob božji martri pokleči in jo poljubi v rane.
Zamolklo trga se iz dna hrum vode in potresa. Od križa vstane vonj lesa in moškega telesa.
In kip za kipom si odstre črviva oblačila. Rdeča sla svetnike žge v život in spolovila.
V  prividu deklica kopni. Od groze presijana. Temna od krivde in slasti. in vsemu darovana.
ZELJA PO SESTRI    Iz motnih senc večer kaplja kot bela raztopina. Za šipami je rob neba rdeča barva vina.
Iz mraka prhne netopir. V kozarcih je tesnoba. In svet šumi kot krep papir in hladna groza groba.
192
Kajetan Kovič
Balade o bratu in sestri
V tišini dolgo zvon medli in strah se uresniči in deček roke si želi, ki brani pred mrliči.
Pred vsem, kar v duhu nima dna in bega temne čute. Kar v sanjah prednike pozna, užaljene in krute.
In mučena, samotna kri, ki težo komaj nosi, na meji dneva in noči molče za sestro prosi.
SESTRA    Rdeče grozdje se medi. Na oknih je pozlata. Pod bezgom sestra koprni po belem čelu brata.
Iz vatlov dneva se pleto prištuljene navade in krivde grejo skoz telo in muke in naslade.
Zastrta godba prišumi iz daljne veselosti. Med glogi in robidami je prostor za bridkosti.
Dišeči lovor in osat žarita v istem vencu. Večer postane sam in zlat in potemni v studencu.
Ob črnih jelšah brat stoji pod dolgo senco hriba. In sestra v temni gaj strmi in tuje dete ziba.
193
194
Kajetan Kovič
SVATBA    Obilje kruha in mesa teži lončene sklede in sestra je ovenčana za svatbene obrede.
Pozlata dneva se topi med gabri in jeseni. Za belo mizo brat sedi in se s pijačo ženi.
Okorni hrum glasov in nog udarja pod oboke. Trobente pridušeni zvok zaide med potoke.
V zahodu se premika loč. Divjad se skrije v jame. In med podboje stopi noč. In sestra venec sname.
Na vse strani v omotici bežijo lise maka. In brat je sam med jelšami in dolga noč ga čaka.
GRAD    Na črnem hribu grad temni od vlage in lišaja in z enim stolpom v dan strmi in z drugim v noč zahaja.
Namesto psov zavija smrt iz praznega pesjaka. Rdeče vino barva prt in brat na sestro čaka.
V zahodnih linah je tema in daleč je do svita in sestra pride in oba usode se bojita.
195
Balade o bratu in sestri
V bežečih urah topi čas premika huda žela. Brat se dotakne zlatih las in sestrinega čela.
Vse bolj je njena stran noči z bršljanom okrašena. Ko se na vzhodu dan stori, je sestra in je žena.
LETA    Na gori jelov gozd šumi. Na gredi cvete meta. Iz mnogih dnevov in noči se naredijo leta.
Na meji budnosti in sna gorijo bele sveče in dež po žlebu ropota in hlad prebuja speče.
Za mejami je bezgov svet, so jelše in potoki. Divjad se stiska v temno red in se dotika z boki.
Za šipo se premika hrast in svita ozka reža in nora kri se daje v last in je požar in teža.
Iz pragozdov jelenov ruk
tako goreče vabi.
Na črni hruški poje čuk
o zimi in pozabi.
.
Iz zbirke »Labrador«, ki bo te dni izšla pri Cankarjevi založbi