46 RAZPRAVE HI GRADIVO treatises and documents • • • • Inštitut za narodnostna vprašanja Institute for Ethnic Studies Ljubljana, 2005 'K,5 * UlzJ i' Institut za narodnostna vpraSanja Institute for Ethnic Studies Ljubljana, 2005 RAZPRAVE IN GRADIVO - TREATISES AND DOCUMENTS Revija za narodnostna vprašanja - Journal of Ethnic Studies UDK-UDC 323.15.342.4 (058) !5SN 0354-0286 Uredniški odbor - Editorial Board Dr. Katalin Munda Hirnok, dr. Boris Jesih, dr. Matjaž Klemenčič, dr. Vera Klopčič, dr. Miran Komac, dr. Albina Nečak Luk, dr. Auguštin Malic, dr. Mojca Medvešek, dr. Albert F. Reiterer, Janez Stergar, dr. Irena Šumi, dr. Jernej Zupančič, dr. Mitja Žagar Odgovorni urednik - Editor-in-Charge Dr. Boris Jesih / boriš, jesih@guest.arnes.si Prevodi - Transition Jana Kranjec Menaše, iMeta Cerar Oblikovanje - Design Jana Kuharic Tisk - Printed by DEMM, d.o.o. Založil in izdal - Published by Inštitut za narodnostna vprašanja - Institute for Ethnic Studies SI, 1000 Ljubljana, Erjavčeva 26, tel.: +386 (0)1 20 01 87 0, fax +386 (0)1 25 10 964 e-mail: inv@inv.si Predstavnik - Representative Dr. Mitja Žagar Revija Razprave in gradivo je vključena v dve mednarodni bibliografski taa7i podatkov: CSA Sociological Abstracts in CSA Worldwide Political Science Abstracts. The journal Treatises and Documents is listed in two international bibliographic data bases: CSA Sociological Abstracts and CSA Worldwide Political Science Abstracts. Objavljeni prispevki izražajo stališča avtorjev. - The published articles express authors' viewpoints, Revijo sofinancira - Co-financed by Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Slovenian Research Agency Razprave in gradivo Treatises and Documents 46 Kazalo Miran Komac, Mojca Medvešek Kakšna naj bi bila integracijska politika? 6 Mitja Žagar Koncepti, modeli in mehanizmi političnega predstavljanja narodnih manjšin in politike integracije 48 Sonja Novak Lukanovič, Katalin Munda Hirnök, Boris Jesih, Ivan Verdenik, Nika Vodopivec percepcija kulturne in jezikovne raznolikosti v dveh obmejnih mestih - primer Nova Gorica (SI) - Gorica jlT) - predstavitev izbranih rezultatov raziskave 76 Mojca MedveSek Dejavniki ohranjanja ali opuščanja elementov etniCne identitete v medgeneracijski kontinuiteti na narodno mešanih območjih ob slovenski meji 100 Jernej Zupančič Etnična sestava prebivalstva in medetnični odnosi v Velenju 154 Peter Čede, Dieter Fleck Die Steirischen Slowenen im Spiegel der amtlichen Volkszählungen 166 Karmen Medica Slovenci v HrvaŠki Istri od Unije Slovencev za Županijo Istrsko do prvega organiziranega druStva Slovencev v Hrvaški Istri 196 Stevan Bugarski Srbi u Temišvaru 206 Martin Tomažin UskoŠko prebivalstvo v belokrajnskih vaseh Bojanci, Marindol, Milici in Paunoviči 220 Marija Jurič Pahor Christoph Corneliuen, Lutz Klinkhammer in Wolfgang Schwentker |izd.|: Kulture spominjanja. Nemčija, Italija tn Japonska po letu 1945 242 Mihaela Hudelja Zbornik predavanj in prispevkov; Simpozij o dr. Pavlftu Zablatniku 246 Avtorji 254 Table of Contents Miran Komac, Mojca Medvešek What should integration policy be like? 6 Mitja Žagar Concepts, models and mechanisms of political representation of national minorities and the politics of integration 48 Sonja Novak Lukanovič, Katalin Munda Hirnök, Boris Jesih, Ivan Verdenik, Nika Vodopivec Perception of cultural and linguistic diversity in two border towns - Nova Gorica (SI)/Gorica (IT) - presentation of selected results of the researchproject (case study) 76 Mojca Medvešek Factors of Preservation or Omission of Elements of Ethnic Identity in Intergeneration Continuity in Ethnically Mixed Regions Along the Slovene Border 100 Jernej Zupančič Ethnic structure of population and interethnic relations in Velenje 154 Peter Cede, Dieter Fleck Die Steirischen Slowenen im Spiegel der amtlichen Volkszählungen 16Ô Karmen Medica Slovenes in Croatian Istria 196 Stevan Bugarski Serbs in Temisvar 206 Martin Tomažin The Renegade Population (»Uskoki«) in the Bela Krajina Villages Bojanci, Maridol, Miliči and Paunoviči 220 Marija Jurič Pahor Christoph Corneliiîen, Lutz Klinkhammer in Wolfgang Schwentker (izd.): Erinnerungskulturen. Deutschland, Italien und Japan seit 1945. 242 Mihaela Hudelja Collection of lectures, articles, symposium on dr. Pavle Zablatnik 246 Authors 254 6 MIRAN KOMAC, MOJCA MEDVEŠEK Kakšna naj bi bila integracijska politika? O rezultatih projekta Percepcije slovenske integracijske politike1 What should integration policy be like? Results of the project Perceptions of Slovene Integration Policy The Republic of Slovenia is a multi-ethnic community. Inhabitants that declare themselves as "non-Slovenians" wish to preserve - according to their opinion leaders - the basic elements of their original national identity. However, the majority/dominant population is reserved, often even negative, towards public manifestations of ethnic diversity. The key question here is: how to ensure equal status of members of "new" minority communities, which are neither recognized in terms of constitution, nor treated as ethnic communities in Slovenia, and how to respect their need to preserve ethnic features. Which integration model would be most suitable for this situation, and what would be the key elements of such integration? To acquire sufficient information on perceptions, needs and wishes of Slovene people, concerning integration policy, the project Perceptions of Slovene Integration Policy was launched. On the basis of results of empirical research, relevant data for the upgrading/operationalization of the existing Slovene integration policy were gained. Keywords: "new" minority communities, integration policy, Slovenia Republika Slovenija je več etnična skupnost. Prebivalci, ki se opredeljujejo kot »Neslovenci«, glede na stališča njihovih mnenjskih voditeljev, želijo ohraniti temeljne postulate izvorne narodne identitete. Toda imamo tudi zadržan, pogosto celo odbojen odnos večinske/dominantne populacije do izkazovanja etnične drugačnosti v javnosti. Ob tem se zastavlja ključno vprašanje: kako je mogoče zagotoviti enakopravni položaj pripadnikov »novih« manjšinskih skupnosti, ki ustavno niso priznane in obravnavane kot narodne skupnosti v Sloveniji, hkrati pa upoštevati njihovo potrebo po ohranjanju etničnih posebnosti?. Kakšen model integracije bi torej bil najprimernejši za to situacijo in kaj bi bili ključni elementi takšne integracije? Da bi pridobili dovolj informacij o dojemanju, potrebah in željah prebivalcev Slovenije o integracijski politiki, smo začeli s projektom Percepcije slovenske integracijske politike. Na podlagi izsledkov empiričnega raziskovanja smo pridobili valentne podatke za dograjevanje/operacionalizacijo obstoječe slovenske integracijske politike. Ključne besede: »nove« manjšinske skupnosti, integracijska politika, Slovenija 7 UVODNA POJASNILA Nič posebno novega ne bomo ugotovili, če zapišemo, da je Republika Slovenija več etnična skupnost. Nekatere izmed tistih, ki se po narodni pripadnosti opredeljujejo kot »Neslovenci«, so na ozemlje Slovenije prinesle vojne vihre, druge želja po boljšem zaslužku, izobrazbi ali zgolj hotenje po drugačnem načinu življenja. Ta druga skupina je v največji meri sestavljena iz pripadnikov narodov in narodnosti nekdanje skupne države, t. i. »novih« manjšinskih skupnosti. Obe temeljni misli, zapisani v zgornjih vrsticah je mogoče prikazati tudi v grafični obliki, s pomočjo rezultatov popisa 2002.2 Slika 1: Prebivalstvo Republike Slovenije po narodni pripadnosti na popisu 2002 (Statistični urad Republike Slovenije, Popis 2002) 17% □ Slovenci ■ drugi 83% * * * 1 Projekt Percepcije slovenske integracijske politike je potekal v okviru ciljnega raziskovalnega programa »Konkurenčnost Slovenije 2001-2006«. Izvajalci: Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavčeva 26, 1000 Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana, Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana. Vodja projekta: izr. prof. dr. Miran Komac, Sodelavci: asist. mag. Romana Bešter, doc. dr. Mitja Hafner - Fink, doc. dr. Marina Lukšič - Hacin, Felicita Medved, dr. Mojca Medvešek, doc. dr. Mirjam Milharčič Hladnik, doc. dr. Petra Roter, mag. Natalija Vrečer. 2 O migracijskih procesih s področja nekdanje skupne jugoslovanske države ter o dilemah popisovanja po narodni pripadnosti, glej podrobneje: Danilo Dolenc, Priseljevanje v Slovenijo iz območja nekdanje Jugoslavije po II. svetovni vojni. V: Percepcije slovenske integracujske politike. (Ur.) Miran Komac, Mojca Medvešek. Ljubljana, INV, 2005, str. 37-87. 8 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? Slika 2: Prebivalstvo Republike Slovenije neslovenske narodnosti (Statistični urad Republike Slovenije, Popis 2002) □ Italijani ■ Madžari □ Romi □ Albanci ■ Avstrijci □ Bošnjaki ■ Črnogorci □ Hrvati ■ Makedonci ■ Muslimani □ Nemci ■ Srbi ■ drugi ■ Jugoslovani ■ Bosanci ■ regionalno opredeljeni ■ drugi □ niso želeli odgovoriti □ neznano Razpad Jugoslavije in oblikovanje samostojne slovenske države naj bi radikalno spremenil status in položaj »novih« manjšinskih skupnosti. To je mogoče pogosto slišati s strani predstavnikov teh skupnosti.3 Toda, ali jim je bilo res kaj odvzeto? Katere »posebne« (narodnomanjšinske) pravice so jim bile odvzete? Branje besedil ustav, ki so bile sprejete po drugi svetovni vojni, ne kaže na to, da je bilo pripadnikom teh skupnosti kar koli »odvzeto«. Povojne slovenske republiške ustave ne vsebujejo posebnih določb v prid varovanja pravic pripadnikov narodov in narodnosti iz nekdanje Jugoslavije. V nobeni povojni ustavi ni mogoče najti določb o pripadnikih v Sloveniji živečih narodov in narodnosti * * * 3 Glej na primer: Javna pobuda Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev, Srbov, ki živimo v Republiki Sloveniji. Ljubljana, 14. oktober 2003. V Dokumentaciji INV. Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005, št. 46 9 Jugoslavije kot konstitutivnih (etničnih/narodnih) prvin slovenske države. Je pa zato v ustavah mogoče najti obilico dokazov za trditev, da je bila Socialistična republika Slovenija v Jugoslaviji »država« Slovencev in »drugih«. Med »drugimi« narodnimi skupinami se poimensko omenjajo zgolj in samo pripadniki italijanske in madžarske manjšine.4 V ustavne norme prevedeni viziji razreševanja slovenskega narodnega vprašanja, kot je skicirana v zgornjih vrsticah, so bili »podrejeni« vsi mediji (narodne) socializacije. Zato je jasno, da temeljna dilema v celotnem obdobju bivanja v skupni jugoslovanski državi ni bila povezana s problematiko uveljavljanja jezikovnih in kulturnih pravic pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, ki so prihajali v Slovenijo, ampak z uveljavljanjem slovenstva v vseh segmentih javnega življenja. Pripadniki drugih narodov so bili v Sloveniji obravnavani kot prišleki, ki naj se življenju v Sloveniji čim prej prilagodijo, naučijo naj se slovenščine in naj jo v javnosti tudi uporabljajo. Drugačno nastopanje ali obnašanje v javnosti je bilo obravnavano kot »južnjaško« mačistično nastopaštvo, morda celo izzivanje. Torej, imamo zajeten korpus neslovenskega življa, ki glede na stališča njihovih mnenjskih voditeljev, želi ohraniti temeljne postulate izvorne narodne identitete, oziroma identitete njihovih prednikov. Toda imamo tudi zelo zadržan, pogosto celo odbojen odnos5 večinske/dominantne populacije do izkazovanja etnične drugačnosti v javnosti. Čemu raziskovati problematiko imigracij in integracije, če pa je, vsaj večinski populaciji, vse »kristalno jasno«? Toda v življenju se pogosto dogaja, da je »kristalno jasno« zgolj rezultat različnih družboslovnih aksiomov in stereotipov, lahko tudi zgolj metoda izključevanja posameznikov in/ali družbenih skupin iz procesov (so)odločanja. S pojmom naroda in narodnega vprašanja ni nič drugače. Če povedano prevedemo na pojem (slovenskega) naroda, velja ugotovitev, da je biološki pristop/model v takšni ali drugačni obliki, v središču vseh teorij o nastanku slovenskega naroda. Dejstvo, da je slovenski narod sestavljen iz posameznikov, katerih predniki so prihajali »iz vseh vetrov«, je za nosilce bioloških teorij le postranskega pomena. Ohranjanje biološkega modela tvorbe naroda pa pomeni, glede na slovenske in evropske demografske trende, da smo pristali na prostovoljno izumiranje tvorbe, ki jo imenujemo slovenski narod. Toda pojavljajo se tudi »rešitelji«, ki pa ostajajo, žal, znotraj »biološkega« okvirja. Tvorci, sopotniki in poustvarjalci biologističnega modela navajajo dve metodi ohranjanja in rasti * * * 4 Glej o tem podrobneje: Miran Komac, Varstvo »novih« narodnih skupnosti v Sloveniji. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac, Mojca Medvešek. Ljubljana, INV, 2005, str. 207-235. 5 Glej o tem podrobneje: Mojca Medvešek, Natalija Vrečer, Percepcije sociokulturne integracije in nestrpnosti: nove manjšine v Sloveniji. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac, Mojca Medvešek. Ljubljana, INV, 2005, str. 271-377. 10 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? slovenskega naroda: višjo nataliteto in povratek - integracijo v slovensko družbo - slovenskih izseljencev ter njihovih potomcev.6 Ker sta oba modela v obtoku že nekaj desetletij in nista dala omembe vrednih rezultatov, ju pri ohranjanju slovenstva ne velja jemati povsem resno. Naj se sliši še tako »tuje«, je vredna razmisleka hipoteza, ki pravi: za ohranjanje slovenstva kot jezikovne in kulturne vrednote bo ključnega pomena imigracija ter ustrezna politika integracije. Morda pa bi bilo bolje govoriti o ustvarjanju slovenske nacije in ne o ustvarjanju slovenskega naroda. Namreč, iz rezultatov projekta Percepcije slovenske integracijske politike (PSIP) lahko jasno razberemo željo in potrebo po ohranjanju posebne etnične identitete pripadnikov priseljenih populacij in njihovih potomcev, hkrati pa pridobljeni podatki kažejo tudi željo po vključevanju v slovensko družbo. Zastavlja se torej vprašanje: kako (na kakšen način) oblikovati politiko imigra-cije in politiko (ali politike) integracije, ki naj vodi k tvorbi homogene slovenske družbe ob hkratnem upoštevanju želja pripadnikov ne-slovenskih populacij po ohranjanju etničnih posebnosti. Kakšen model integracije bi torej bil najprimernejši za to situacijo in kateri bi bili ključni elementi takšne integracije? Pred nadaljevanjem razprave velja navesti še naslednjo ugotovitev. O procesih imigracije v prihodnjih letih lahko le ugibamo. Verjetno bodo imigracijske tokove iz območij nekdanje skupne države dopolnjevali imigracijski tokovi iz držav EU; toda ni pričakovati, da bodo imigracijski tokovi iz nekdanje skupne države povsem usahnili. Problematika dvojnega državljanstva in problematika združevanja družin še nista zaključeni zgodbi. Če želimo zgraditi koherentno in konkurenčno družbo, je treba poskrbeti za ustrezno integracijo posameznikov, v našem primeru pripadnikov različnih nedominantnih narodnih skupnosti, v slovensko družbo. Toda kako pojmovati integracijo? V Resoluciji o imigracijski politiki Republike Slovenije (Ur. l., RS 40/1999) je integracija opredeljena kot: »Upoštevajoč družbeno večkulturnost, s spoštovanjem bogastva različnosti, mirnega sožitja, družbene stabilnosti in kohezivnosti bo Republika Slovenija vodila integracijsko politiko, katere cilji so zasnovani na temeljnih načelih in vrednotah enakopravnosti, svobode in vzajemnega sodelovanja. * * * 6 O precesih reintegracije izseljencev in njihovih potomcev ter o težavah, s katerimi se pri tem srečujejo, glej podrobneje prispevke Jerneja Mlekuža, Kristine Toplak in Marine Lukšič - Hacin v delu Percepcije slovenske integracijske politike, ki sta jo uredila Miran Komac in Mojca Medvešek, izdala pa INV, Ljubljana, 2005, str. 689-758. Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005, št. 46 3402 Pri tem je: - enakopravnost razumljena kot zagotavljanje enakih socialnih, ekonomskih in civilnih pravic; - svoboda kot pravica do izražanja kulturne identitete ob zagotovitvi spoštovanja integritete in dostojanstva vsakega posameznika in gojitve lastne kulture v skladu z zakoni in temeljnimi vrednotami Republike Slovenije; - vzajemno sodelovanje kot pravica do udejstvovanja in odgovornosti vseh v neprekinjenem procesu ustvarjanja skupne družbe. Da bi omogočali čim večjo družbeno koherentnost, bo integracijska politika vsebovala določene pravne okvire in družbene ukrepe, ki bodo spodbujali integracijo priseljencev v slovensko družbo, preprečevali diskriminacijo in družbeno obrobnost in omogočali, da priseljenci izražajo in gojijo lastno kulturo in vrednote na podlagi spoštovanja osebne integritete in dostojanstva v skladu z zakoni Republike Slovenije.« Iz zapisanega v resoluciji je mogoče razbrati, da iz procesa oblikovanja poli-tik(e) integracije ne bi bilo smiselno izključiti tistih, ki jih učinki integracije neposredno zadevajo. Da bi pridobili dovolj informacij o dojemanju (percepci-jah), potrebah in željah prebivalcev Slovenije o integracijski politiki, smo v letih 2002-2004 izvajali projekt z naslovom Percepcije slovenske integracijske politike. Temeljni namen raziskovalnega projekta je bil, da na podlagi empiričnega raziskovanja a) mnenj in stališč pripadnikov »novih« manjšinskih skupnosti7 in b) mnenj in stališč pripadnikov večinske narodne populacije, pridobimo dovolj valentne podatke za dograjevanje/operacionalizacijo obstoječe slovenske integracijske politike. Ad.a) Mnenja in stališča večinske populacije o priseljencih smo dopolnili z raziskavami slovenskega javnega mnenja (SJM), ki to tematiko bolj ali manj kontinuirano obravnava že od začetka sedemdesetih let in tako omogoča longitudinalno analizo stališč na reprezentativnem vzorcu prebivalcev Slovenije. Ad.b) Za analizo percepcij in stališč pripadnikov »novih« manjšinskih skupnosti pa smo izpeljali novo empirično raziskavo. Naš cilj je bil oblikovati vzorec, ki bi vključeval pripadnike vseh »novih« manjšinskih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije in pokrival vse slovenske regije. Za vzorčni okvir, potreben za izvedbo verjetnostnega vzorčenja, smo določili prebivalce Republike Slovenije, ki so po * * * 7 Populacije, ki so »subjekt« raziskovalne obravnave, prihajajo skoraj v celoti z območja držav naslednic nekdanje skupne jugoslovanske države. 12 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? osamosvojitvi Slovenije zaprosili za državljanstvo (oziroma oddali vlogo za pridobitev državljanstva). Za vzorčenje pa smo uporabili bazo vlog za državljanstvo, ki jo hrani Ministrstvo za notranje zadeve.8 Izvedli smo enostavno slučajno vzorčenje, ki vključuje bistvene značilnosti kompleksnejših načinov vzorčenja in nam omogoča oblikovanje reprezentativnega vzorca glede na preučevano populacijo »novih« manjšinskih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije.9 Načrtovali smo vzorec s 4000 enotami. Ker pa je bil vzorčni okvir v veliki meri zastarel, saj je bila večina vlog za državljanstvo stara deset in več let, je bilo ob kreiranju vzorca potrebno čiščenje baze podatkov, torej primerjava baze podatkov s Centralnim registrom Slovenije, zaradi ažuriranja podatkov - naslovov. Ob tem se je 22,6 odstotka enot (elementov) vzorca pokazalo kot neustreznih: spisa ni bilo v arhivu (14 odstotkov), oseba je odšla iz Republike Slovenije v tujino (11 odstotkov), negativna odločba, sklep o ustavitvi postopka (15,2 odstotka), oseba je umrla (13,8 odstotka), oseba ne izpolnjuje kriterija starosti (45,9 odstotka). Po postopku identifikacije in lociranja enot smo dobili vzorec velikosti 3094 elementov. Oblikovali smo strukturiran vprašalnik, ki vključuje štiriindevetdeset vprašanj, razvrščenih v devet tematskih sklopov: kakovost življenja, šola in jezik, mediji, religija, socioekonomski položaj, kultura, stiki, politična participacija in demografija.10 Na podlagi stroškovne in časovne analize smo se odločili za izvedbo samoan- ketiranja - anketiranja po pošti. Po štirih stikih z anketiranci smo raziskavo * * * 8 Pri tem smo upoštevali Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 59/99), ki v tretjem odstavku 8. člena določa »... Osebni podatki, ki so povezani z narodnim, rasnim in drugim poreklom, političnimi, verskimi in drugimi prepričanji, izobrazbo, zdravstvenim stanjem, razen nalezljivih bolezni, ter spolnim vedenjem, se smejo zbirati tudi od drugih oseb ali pridobivati in povezovati iz že obstoječih zbirk osebnih podatkov samo ob pisni privolitvi posameznika, na katerega se nanašajo, razen če uporabnik osebnih podatkov namerava uporabljati osebne podatke za statistične ali raziskovalne namene v obliki, ki ne omogoča identifikacije posameznikov, pri čemer mora biti določena zbirka in vrsta osebnih podatkov ter način zbiranja ...« Avgusta leta 2004 je bil sprejet nov Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004), ki pa v 17. členu ravno tako določa možnost obdelave podatkov za zgodovinsko, statistično in znanstvenoraziskovalne namene. 9 Baza vlog za državljanstvo, ki smo jo uporabili kot vzorčni okvir, je sestavljena iz posamezno oštevilčenih spisov, ki pa lahko vključujejo od ene do več vlog (npr. pod posamezen spis je lahko zavedena celotna družina), zato smo pri izboru upoštevali dve omejitvi: a) starostna omejitev. V vzorec smo vključili prebivalce rojene med letoma 1933 in 1984; b) če je bilo v enem spisu zajetih več polnoletnih oseb, smo izbrali tisto, ki je imela zadnja v letu rojstni dan. 10 Struktura vprašalnika in tudi zaključnega poročila skuša slediti naboru t. i. kompenzacijskih pravic; naboru »posebnih« pravic, ki jih običajno zasledimo pri obravnavi klasičnih, zgodovinskih, narodnih, etničnih in/ali jezikovnih manjšin. Med »posebne« manjšinske pravice se uvrščajo: 1) raba jezika; 2) izobraževanje; 3) kultura; 4) asociacije in organizacije; 5) stiki; informiranje; 6) zaposlovanje v javnih službah; 7) politična participacija; 8) avtonomija in 9) soodločanje. Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005, št. 46 13 končali. Vrnjenih smo dobili 1163 izpolnjenih in uporabnih vprašalnikov, kar je 37,5 odstotna realizacija vzorca. V raziskavah po pošti je natančna ocena vzrokov za neodgovore precej težavna. Nekateri anketiranci sicer sporočijo, da zavračajo sodelovanje in navedejo tudi razlog, v posameznih primerih sosedje ali sorodniki obvestijo, da je oseba bolna, odsotna itd., nekateri vprašalniki se vrnejo pošiljatelju, ker naslovnik ne obstaja, ali pa pošiljke ni mogoče dostaviti. Kljub temu pa pri veliki večini neod-govorov vemo le to, da je bil vprašalnik odposlan, ne pa tudi vrnjen. Predvsem za anketiranje po pošti velja, da je stopnja odgovorov odvisna od prizadevanj, ki so bili vloženi v raziskavo (ponovljeni dopisi itd.), od ugleda izvajalcev, aktualnosti vsebine ankete ter motiviranosti ciljne populacije. Ob upoštevanju vseh okoliščin smo z doseženim rezultatom ter s strukturo vzorca lahko zadovoljni. Omenjeno je že bilo, da vzorčni načrt (enostavni slučajni vzorec) omogoča sklepanje o reprezentativnosti vzorca v odnosu na celotno populacijo, ki jo predstavljajo pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti. Takšen vzorec pa ne zagotavlja podlage za sklepanje o reprezentativnosti na ravni posameznih delov ali kategorij v populaciji, saj izbira enot v vzorec ni potekala na ravni teh kategorij oziroma delov populacije (npr. na ravni etničnih skupin). Nimamo torej podlage za verodostojno sklepanje o reprezentativnosti vzorca za npr. posamezne etnične skupine ali za regije. Lahko npr. sklepamo o tem, ali izobrazbena struktura vzorca ustrezno izraža strukturo celotne populacije, ne moremo pa sklepati o tem, ali izobrazbena struktura etničnih skupin v vzorcu kaže izobrazbeno strukturo etničnih skupin v opazovani populaciji. Takšna omejitev ni nujna le zaradi samega vzorčnega načrta, ampak je še posebej potrebna tudi zaradi težav z vzorčnim seznamom (npr. spremembe naslovov) in zaradi nesodelovanja v anketi (zavračanje v celoti ali npr. zavračanje odgovora na vprašanje o etnični pripadnosti). Sklepanje o reprezentativnosti je še posebno vprašljivo pri tistih skupinah, ki so relativno majhne in so torej v vzorcu zastopane z zelo nizkimi absolutnimi številkami (npr. 8 pripadnikov albanske, 7 pripadnikov črnogorske ali 6 pripadnikov makedonske narodnosti). Prav tako pa se je prav pri vprašanju o etnični pripadnosti treba zavedati dejstva, da gre za subjektivno opredeljevanje, ki je lahko močno odvisno tudi od okoliščin, v katerih se posamezniki izrekajo o svoji etnični pripadnosti (Medvešek, Hafner - Fink 2005, 5). 14 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? STALIŠČA VEČINSKE SLOVENSKE POPULACIJE DO PRISELJENCEV IN INTEGRACIJSKIH PROCESOV Zapisali smo že, da razreševanje slovenskega narodnega vprašanja v celotnem obdobju bivanja v skupni jugoslovanski državi ni bilo povezano s problematiko uveljavljanja jezikovnih in izobraževalnih pravic pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, ki so prihajali v Slovenijo, ampak z uveljavljanjem slovenstva v vseh segmentih javnega življenja. Pripadniki drugih narodov so bili obravnavani kot prišleki, ki naj se življenju v Sloveniji čim prej prilagodijo. Pogosto je bilo mnenje, da priseljenci celo ogrožajo slovenski narod. Izsledki empiričnih raziskav (SJM), ki so bile opravljene v 70., 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, jasno kažejo odklonilen odnos Slovencev do priseljevanja delavcev iz drugih republik in zadržan odnos večinskega naroda do že priseljenih populacij iz nekdanje Jugoslavije. V sedemdesetih letih, kljub temu, da precejšen del anketirancev11 meni, da je priseljevanje slabo za slovensko okolje, iz odgovorov ni mogoče zaznati prvin etnične odbojnosti in posebej odklonilnega odnosa do prihajajočih pripadnikov južnoslovanskih narodov. Morda je razlago za ugodno oceno medetničnih odnosov treba iskati v splošnih družbenih razmerah, ki so kazale solidne razvojne dosežke, splošno blaginjo in (pogosto zaukazano) nekonfliktno okolje. Tudi v zgodnjih osemdesetih lahko še govorimo o »idiličnem« obdobju medet-ničnih odnosov v Sloveniji. Razloge za dobre medetnične odnose je mogoče iskati tudi v dejstvu, da je v tem času prevladovala prva generacija priseljencev, katere glavna skrb je bila usmerjena v reševanje lastnih socialnih in eksistenčnih problemov. Gospodarska in družbena kriza, ki je začela razjedati jugoslovansko družbo sredi 80. let, pa se je kazala tudi v medetničnih odnosih v Sloveniji. Občutno je upadel odstotek tistih, ki so menili, da so odnosi dobri, naraščal pa odstotek tistih, ki so bili do pripadnikov drugih narodov »nevtralni«, zadržani.12 Vse tuje, tudi tisto, kar je prihajalo iz drugih jugoslovanskih republik, je bilo v slovenskem prostoru sprejeto z določeno distanco. Ni bil prav nizek odstotek tistih, ki so menili, da priseljenci celo ogrožajo Slovence.13 * * * 11 Odgovori, glede na leto anketiranja, nekoliko nihajo, povprečno med 30 in 42 odstotkov anketirancev meni, da je priseljevanje slabo za slovensko okolje. Med razlogi za pozitivno vrednotenje priseljevanja prevladujejo ekonomske vsebine (Sloveniji primanjkuje nekvalificirane delovne sile itd.). Ekonomski razlogi pa prevladujejo tudi med odklonilnimi odgovori (odvzemanje delovnih mest Slovencem itd.) (Komac 2005, 215-218). 12 Naraščajoča gospodarska kriza je prepričanje o omejevanju zaposlovanja iz drugih republik le še povečevala. Odstotek tistih, ki so mnenja, da je treba priseljevanje omejiti ali celo preprečiti, doseže leta 1986 60-odstotni delež, dve leti pozneje pa je o takšni omejevalni politiki priseljevanja prepričanih kar tri četrtine anketiranih (Komac 2005, 226). 13 Podatke o stališčih anketirancev o ogroženosti slovenskega jezika in pomanjkanju delovnih mest za domače prebivalstvo je mogoče najti v mnogih raziskavah slovenskega javnega mnenja (Komac 2005, 221). Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005, št. 46 15 Preglednica 1: »Nekateri pravijo, da priseljevanje delavcev iz drugih republik ogroža Slovence. Ali se s tem strinjate ali ne?« leto raziskave odgovori SJM 1980 N % SJM 1983 N % SJM 1990 N % ne 999 49,2 822 39,8 584 28,5 da 718 35,4 791 38,3 1086 53 ne vem 310 15,3 454 22 380 18,5 b. o. 4 0,1 - - - - skupaj 100 100 100 100 100 100 Občutek ogroženosti je bil prisoten v celotnem obdobju intenzivnega priseljevanja, posebno poudarjen pa je bil na vrhuncu jugoslovanske krize in ob pripravah na osamosvajanje Slovenije. Na eni strani se je povečeval delež ljudi, ki bi ustavili ali omejili priseljevanje v prihodnosti, na drugi strani pa se je zmanjševal delež ljudi, ki medetnične odnose v Sloveniji ocenjuje kot dobre. Odgovori anketirancev v novejših raziskavah slovenskega javnega mnenja (SJM 2002, 2003) kažejo, da stališča večinske populacije do priseljencev niso več tako zaostrena, kot so bila v obdobju jugoslovanske krize ter osamosvajanja Slovenije.14 Stališča večinske populacije o priseljencih v letih 2002/200315 so se * * * 14 Razlog za porast nestrpnosti do pripadnikov etničnih skupin iz nekdanje Jugoslavije gre iskati v dejstvu, da se je ob pozitivnem nacionalizmu (samozavedanje) ob osamosvajanju razvijal tudi negativni nacionalizem. Kot pozitivni nacionalizem naj navedemo pravico narodov do samoodločbe in njihov boj za nacionalno suverenost. Pfaff (1993) meni, da je nacionalizem ena najmočnejših političnih sil 20. stoletja. Vendar pa je pogosto, kot meni Hobsbown, mit o narodu osnovan na seriji izumljenih tradicij (v: Jackson & Penrose 1993). Največkrat so to miti o etnični enotnosti naroda, kar pa v sodobnih družbah ne drži, saj so vse etnično mešane. Ker stori nacionalizem pogosto napako, ko zavzame izključujoč odnos do drugih etničnih skupin, preide v negativni nacionalizem. Kot meni Carmichael: »Ker uporablja jezik ognjišča, doma, krvi, bratstva in zemlje, prav tako kot poudarja pomen heroizma in pravice ter žrtvovanja za etnično skupnost, moderni nacionalizem uspešno združi patriotska čustva in Heimatliebe s primordialnimi idejami o razliki« (2002, 14). Tako pride pri nacionalističnih gibanjih do delitve na nas in druge, pri čemer se pojavlja vključujoč odnos do avtohtonega prebivalstva in izključujoč odnos do tako imenovanega neavtohtonega prebivalstva. Kot meni Gellner, je nacionalizem politična doktrina in sentiment, ki zahteva, da so politične in kulturne enote skladne (Gellner, v: Baumgartl, Favell 1995). V resnici pa so vse družbe etnično in kulturno mešane že v svojem nastanku, in ne moremo govoriti o narodu kot o primordialni kategoriji (prim. Bastian v: Kuper 1999). Za negativno fazo nacionalizma je značilen kontrastiven odnos, ko se posameznik ali narod identificirata kot drugačna od drugega. Pri odcepitvi od Jugoslavije je bila pri mnogih posameznikih (tudi politikih) značilna negativna stopnja identifikacije. Pogosto je bilo slišati, da smo Slovenci drugačni od drugih etničnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije, kar je spet oživelo stereotipe o marljivih in pametnih Slovencih in drugačnim »jugom«. Negativna identifikacija je bila pogosto vzrok izjav, da z »jugom« nimamo nič skupnega. Prav tako so nekateri zavračali kakršno koli povezanost Slovenije z Balkanom. Lahko bi dejali, da se je z osamosvojitvijo Slovenije okrepil »kulturni rasizem« (Gilroy), ki predpostavlja razlike v kulturi in poudarja nekompatibilnost življenjskih slogov in tradicij (v: Torres, Miron, Inda 1999) (Medvešek, Vrečar, 2005). 15 Toš, Niko in skupina. Slovensko javno mnenje 2003/2, Mednarodna raziskava o družini in narodni identiteti in Stališča o lokalni demokraciji [datoteka kodirne knjige]. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Arhiv družboslovnih podatkov [izdelava, distribucija], november 2004. 16 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? približala stališčem, ki so jih izražali v zgodnjih osemdesetih letih - njihov odnos do priseljencev in njihovih potomcev je zadržan. Pomemben segment raziskovanja medetničnih odnosov v Sloveniji v okviru raziskav SJM predstavljajo tudi percepcije in stališča večinske populacije do integracije priseljencev, oziroma, kako si integracijo predstavljajo pripadniki večinskega naroda. Pokaže se, da je njihova percepcija v skladu z vizijo lastništva nad slovensko državo: Slovenija je država slovenskega naroda (»etničnih« Slovencev) in dveh tradicionalnih manjšin, italijanske in madžarske, ki jima pripada ustrezen nabor »kompenzacijskih« pravic. Drugi naj se prilagodijo življenju v slovenskem okolju, naučijo naj se slovenskega jezika in naj ga v vsakdanjem življenju v javnosti tudi uporabljajo. Slovensko okolje strogo loči med naborom »posebnih« pravic, ki naj bi jih bili deležni pripadniki madžarske in italijanske skupnosti ter pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti. Medtem ko se nabor posebnih manjšinskih pravic za pripadnike »klasičnih« manjšin ne zdi vprašljiv, so pri »podeljevanju« pravic za imi-grantske skupnosti močno selektivni. Zavračajo tako rekoč vse, kar presega sfero zasebnega in ustvarjanje v okviru lastne etnične skupine. Tudi na ta stališča je treba računati pri izgrajevanju sodobne slovenske politik(e) integracije (Komac 2005, 226-228). PERCEPCIJE PRIPADNIKOV »NOVIH« MANJŠINSKIH SKUPNOSTI O INTEGRACIJSKI POLITIKI Izsledki raziskave, ki smo jo izvedli med pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti, so pokazali, da je v njihovih percepcijah nestrpnosti med ljudmi v Sloveniji danes več, kot je je bilo pred osamosvojitvijo, to pa je podatek, ki vzbuja skrb.16 Več nestrpnosti občutijo predvsem etnične skupnosti Srbov, Bošnjakov in Muslimanov, moški v nekoliko večjem deležu zaznavajo porast nestrpnosti kot ženske, med izobrazbenimi kategorijami pa anketiranci s srednjo stopnjo izobrazbe v nekoliko večjem številu kot drugi menijo, da je nestrpnosti več kot prej. Posamezniki se skušajo etnične odbojnosti/nestrpnosti izogniti na različne načine; nekateri si pozitivno obravnavo večinske populacije želijo zagotoviti tudi z zakrivanjem etničnih znakov, kot je na primer sprememba imena. V raziskavi delež anketirancev, ki razmišljajo o spremembi imena v bolj slovensko zvenečega (o tem razmišlja 15 odstotkov anketiranih) in še posebej delež tistih, ki so ime * * * 16 V raziskavi je kar 70 odstotkov anketiranih odgovorilo, da nestrpnost med ljudmi obstaja. Štirideset odstotkov anketiranih je menilo, da je danes med prebivalstvom več nestrpnosti kot pred osamosvojitvijo, približno 30 odstotkov je menilo, da je nestrpnosti enako kot prej, 13 odstotkov pa, da je nestrpnosti manj kot prej. Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005, št. 46 17 spremenili (5,5 odstotka), ni posebno velik. Velik pa je delež anketirancev, ki poznajo posameznike, ki so spremenili ime v bolj slovensko zvenečega (38 odstotkov anketirancev). Razkorak med obema izidoma daje slutiti, da je število anketirancev, ki so že spremenili ime v bolj slovensko zvenečega, dejansko večji, kot so bili pripravljeni to povedati v raziskavi. Pokazalo se je, da se precejšne število pripadnikov »novih« manjšinskih skupnosti zateka k prikrivanju etnične pripadnosti kot »strategiji preživetja«.17 To pogosteje kot ženske počno moški, glede na starostno strukturo pa pripadniki mlajše generacije. Izidi raziskave so pokazali obstoj nestrpnosti in distance večinske populacije do pripadnikov »novih« manjšinskih skupnosti, pomembna pa je tudi družbena distanca med posameznimi etničnimi skupnostmi znotraj proučevane populacije. Pokaže se, da imajo anketiranci največjo distanco do Romov, Albancev ter Muslimanov, najmanjšo distanco pa so anketiranci izrazili do Slovencev in Hrvatov. Podatki kažejo manjšo distanco anketirancev do pripadnikov drugih etničnih skupnosti med mlajšo generacijo ter višje izobraženimi anketiranci. Na kakšen način se po mnenju anketirancev kaže nestrpnost večinske populacije? Na podlagi opredelitev do posameznih trditev, ki kažejo različne oblike nestrpnosti, lahko potrdimo tezo o novih oblikah etnične nestrpnosti v post-moderni. Anketiranci bolj kot »očitno nestrpnost« in sovraštvo v svojih percepci-jah zaznavajo posredno in prikrito etnično nestrpnost. Iz podrobnejše analize podatkov je še mogoče razbrati, da vse navedene oblike etnične nestrpnosti (od bolj očitnih do bolj prikritih) v svojih percepcijah bolj občutijo Bošnjaki, Muslimani in Srbi, pripadniki mlajše generacije ter višje izobraženi anketiranci. Razvrstitev posameznih življenjskih področij oziroma situacij glede na to, v kolikšni meri se anketiranci v zvezi z njimi spopadajo z neenakopravno obravnavo, je pokazala, da je najbolj pereče področje, področje zaposlovanja oziroma odnosov na delovnem mestu. Najmanj neenakopravnosti pa anketiranci občutijo na področju politične participacije. -k -k -k 17 36,3 odstotka anketiranih se je včasih znašlo v situacijah, ko so prikrili svojo etnično pripadnost, dobra polovica (57,8 odstotka) se nikoli ni znašla v takšni situaciji, medtem ko to pogosto doživlja 5 odstotkov anketiranih. 18 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? Preglednica 2: Razvrstitev posameznih življenjskih situacij glede na aritmetično sredino odgovorov anketirancev (1 - nikoli, 2 - redko, 3 - pogosto) arit. sredina neenaka obravnava s strani sodelavcev ali nadrejenih na delovnem mestu 1,56 neenaka obravnava pri iskanju zaposlitve 1,49 strah, da izgubite delovno mesto 1,42 problemi pri navezovanju stikov s pripadniki večinskega naroda 1,42 neenaka obravnava otroka v vrtcu oziroma šoli 1,41 težave pri reševanju stanovanjskega problema (nakup ali najem stanovanja) 1,39 težave pri urejanju zadev v javni upravi 1,35 neenakopravno obravnavanje s strani policije 1,3 neenakopravne možnosti pri politični participaciji 1,27 KULTURA Poseben sklop vprašanj je zadeval področje kulturne intergacije. Zanimale so nas predvsem percepcije pripadnikov »novih« manjšinskih skupnosti o institucionalni infrastrukturi na področju njihovega lastnega kulturnega delovanja ter njihovo udeleževanje na različnih prireditvah in dejavnostih, ki jih organizirajo društva posameznih etničnih skupnosti. Povprašali smo jih po njihovi aktivni vlogi pri delovanju kulturnih društev posameznih etničnih skupnosti. Pokazalo se je, da anketiranci, na prvi pogled, v dokaj majhnem deležu aktivno sodelujejo in ravno tako v majhnem deležu redno spremljajo delovanje kulturnih društev etničnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije. Podrobnejša analiza družbenega konteksta, v katerega so društva umeščena, število kulturnih društev, njihove prostorske razporeditve, vsebine kulturnih programov, finančnih sredstev, s katerimi razpolagajo, pa kaže na to, da delež aktivno sodelujočih dejansko ni tako majhen. Glede na odgovore anketiranih lahko sklepamo, da so za delovanje svojih društev še najbolj zainteresirani Bošnjaki in Muslimani, »drugi« ter Srbi. Pokazalo se je, da je mlajša generacija dejavnejša in v primerjavi s srednjo in starejšo generacijo bolj spremlja delovanje društev pripadnikov »novih« manjšinskih skupnosti, ter da so višje izobraženi anketiranci v primerjavi z nižje izobraženimi v večjem deležu aktivni člani društev in v večjem deležu redno spremljajo delovanje društev. Anketiranci, ki niso aktivni člani društev in ne spremljajo redno delovanja društev, so kot razloge navedli: 1. nezanimanje, 2. pomanjkanje časa, 3. etnična skupnost, ki ji pripadam, takšnega društva nima, 4. prilagoditev slovenski družbi. Povprašali smo jih po njihovem udeleževanju na kulturnih in družabnih prireditvah, ki jih organizirajo posamezne etnične skupnosti. Glede na zbrane podatke ugotavljamo, da se približno tri odstotke anketirancev redno udeležuje kulturnih in družabnih prireditev, ki jih organizirajo etnična društva, občasno pa Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005, št. 46 19 približno 23 odstotkov anketiranih. Po odgovorih sodeč se Bošnjaki in Muslimani v večjem deležu kot ostali udeležujejo kulturnih in družabnih prireditev, ki jih organizirajo njihova društva. Starejša generacija anketirancev tvori največji delež tistih, ki se redno udeležujejo kulturnih in družabnih prireditev, mlajša generacija pa se v največjem deležu občasno udeležuje kulturnih prireditev. Višje izobraženi se v večjem deležu ali redno udeležujejo kulturnih in družabnih prireditev ali pa jih tovrstne prireditve ne zanimajo in se jih sploh ne udeležujejo. Nižje in srednje izobraženi pa imajo nekoliko višji delež tistih, ki se kulturnih in družabnih prireditev udeležujejo občasno. Anketiranci, ki se ne udeležujejo kulturnih in družabnih prireditev v organizaciji društev etničnih skupnosti, so razloge razvrstili (glede na število odgovorov) takole: 1. tovrstne prireditve jih ne zanimajo, 2. anketiranci za to nimajo časa, 3. nimajo informacij o kulturnem dogajanju oziroma o delovanju društev, 4. ne vedo, da takšna društva sploh obstajajo, 5. kulturnih prireditev se ne udeležujejo zaradi stroškov in oddaljenosti kraja, v katerem se prireditve odvijajo. Na podlagi odgovorov anketirancev lahko razloge za njihovo »nezanimanje« za dejavnosti kulturnih društev posameznih etničnih skupnosti strnemo v nekaj ugotovitev: - Med pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti je določena stopnja neoza-veščenosti glede pravic (še posebej kolektivnih pravic), ki jih imajo. Mnogi odgovori anketirancev (glede obiskovanja kulturnih prireditev, ki jih organizirajo društva posameznih etničnih skupnosti ali članstva v teh društvih), ki imajo skupni imenovalec »me ne zanima«, dejansko zakrivajo strah pred družbeno izključenostjo in strah pred izpostavljanjem obstoječi nestrpnosti s strani večinske populacije. Udeležbi na prireditvah in članstvu v društvih, ki jih dokajšen delež večinske populacije ne odobrava, se raje izognejo, čeprav je to njihova ustavna pravica. - Pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti v svojih percepcijah društvom »očitajo« preveliko politično angažiranost oziroma izrabo društev za politično uveljavljanje posameznikov, premalo pa naj bi bilo oblikovanja kulturnih vsebin. - Pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti so slabo informirani o obstoju in delovanju društev, kar je povezano z nizkimi finančnimi sredstvi, ki jih društva imajo. - Mnoga društva so bila ustanovljena konec devetdesetih let, so torej »mlada«, praviloma imajo malo registriranih članov in se ubadajo z mnogimi organizacijskimi težavami, kot so finančni, kadrovski (kulturni organi- 20 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? zatorji, mentorji, kulturne skupine, recenzenti ...) in infrastrukturni (prostori, oprema ...) primanjkljaji. - Mnogi pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti svoje kulturne potrebe zadovoljujejo drugje oziroma na drugačne načine ali v okviru večinske kulturne ponudbe ali pa kar neposredno v deželi izvora, kar omogoča njena geografska bližina. ŠOLA IN JEZIK Sklop vprašanj smo namenili vprašanju urejevanja (politike) učenja neslovenskih maternih jezikov v Sloveniji. Kot je znano, je bila srbo-hrvaščina obvezen predmet v petem razredu osnovne šole v Socialistični Republiki Sloveniji, v samostojni državi pa je bil ta predmet ukinjen. V zadnjih letih je država ponovno ustvarila pogoje za učenje jezikov predvsem nekdanjih jugoslovanskih narodov, vendar v zelo omejenem obsegu in kot fakultativni predmet.18 Takšno dopolnilno učenje jezika po navadi poteka enkrat tedensko (tri do pet ur). Pobudo za ta pouk pa so dala društva Makedoncev, Albancev in Arabcev ter makedonsko in hrvaško veleposlaništvo v Sloveniji.19 V šolskem letu 2003/04 se je 52 učencev v Ljubljani, Kranju, Novi Gorici in na Jesenicah učilo makedonski jezik, 16 učencev v Mariboru srbski jezik in 35 učencev v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru in Radovljici hrvaški jezik.20 Za primerjavo: v šolskem letu 1999/2000 se je makedonščino učilo 62 učencev na štirih osnovnih šolah (v Ljubljani, Kranju, Celju in na Jesenicah), 12 učencev pa albanščino, in sicer na eni osnovni šoli v Ljubljani.21 * * * 18 Kot je pojasnila Vlada RS, dopolnilno oziroma fakultativno učenje maternega jezika za učence migrantov temelji na 8. členu Zakona o osnovni šoli, na priporočilih Sveta Evrope in Evropske unije in na obsežnih izkušnjah dopolnilnega učenja slovenskega jezika v zahodnoevropskih državah. (Drugo poročilo Slovenije iz leta 2004 o izvajanju Okvirne konvencije Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin (Second report submitted by Slovenia pursuant to Article 25, Paragraph 1 of the Framework Convention for the Protection of National Minorities, received on 6 July 2004, ACFC/SR/II(2004)008. Drugi odstavek omenjenega 8. člena Zakona o osnovni šoli (Ur. l., RS, 23/2005) je posebno pomemben za našo razpravo, saj določa dopolnilno izobraževanje za otroke v Sloveniji, za katere slovenščina ni materni jezik: »Za otroke slovenskih državljanov, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski jezik, se v skladu z mednarodnimi pogodbami organizira pouk njihovega maternega jezika in kulture, lahko pa se dodatno organizira tudi pouk slovenskega jezika.« (Roter 2005, 268). 19 Poročilo Slovenije iz leta 2000 o izvajanju Okvirne konvencije Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin (Report submitted by the Republic of Slovenia pursuant to Article 25, Paragraph 1, of the Framework Convention for the Protection of National Minorities, ACFC/SR(2000)004, submitted on 29 November 2000. 20 Drugo poročilo Slovenije iz leta 2004 o izvajanju Okvirne konvencije Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin, str. 30 (Roter 2005, 268). 21 Poročilo Slovenije iz leta 2000 o izvajanju Okvirne konvencije Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin, 59. odstavek (Roter 2005, 268). Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005, št. 46 21 V šolskem letu 2003/04 sta dve osnovni šoli v Sloveniji (obe v Mariboru) kot izbirni tuj jezik ponujali hrvaščino, v pripravi je učni načrt za srbski jezik, sprejeta pa je bila odločitev za pripravo učnih načrtov za makedonski, albanski in bosanski jezik.22 Glede učenja jezika smo želeli izvedeti, ali je po mnenju anketiranih dobro, da bi se otroci učili jezik staršev, če ta ni slovenščina. Večina vseh anketiranih (55 odstotkov) meni, da bi bilo dobro, da bi se otroci učili tudi jezik enega od staršev, če ta ni slovenščina. Srbi (75 odstotkov), Muslimani (63 odstotkov) in Bošnjaki (61 odstotkov) v nekoliko večjem deležu kot ostali menijo, da bi bilo dobro, da bi se otroci učili tudi jezik enega od staršev, če ta ni slovenščina. Da takšno učenje ni potrebno in da je pomembnejše znanje slovenskega jezika, meni le 14 odstotkov vseh anketiranih oziroma le 6 odstotkov Srbov in Bošnjakov, 10 odstotkov Muslimanov, 12 odstotkov Hrvatov in 19 odstotkov Slovencev. Glede na visok odstotek tistih anketirancev, ki menijo, da je znanje slovenskega jezika ključen integracijski dejavnik, bi lahko sklepali, da naši anketiranci oziroma njihovi otroci govorijo slovensko, hkrati pa si želijo, da bi se njihovi otroci učili tudi neslovenskega jezika enega od svojih staršev. 27 odstotkov vseh anketirancev meni, da je pomembnejše znanje svetovnih jezikov in da naj bi se otroci namesto jezika svojih staršev raje učili jezike, kot sta angleščina in nemščina. Za to tretjo možnost se je odločilo največ etnično neopredeljenih anketirancev (34 odstotkov) in Slovencev (32 odstotkov), sledijo Bošnjaki (29 odstotkov), Hrvati (28 odstotkov), pod povprečjem (27 odstotkov) pa so Muslimani (20 odstotkov) in Srbi (18 odstotkov) (Roter 2005, 263). V raziskavi se je torej pokazalo, da je večina anketirancev naklonjena učenju neslovenskega maternega jezika staršev. Sodelujoče v raziskavi pa smo tudi spraševali po načinu ureditve učenja jezika otrok, ki jim slovenščina ni materni jezik staršev ali enega od staršev. Največ - 33 odstotkov - vseh anketirancev meni, da se otroci jezika lahko naučijo doma. Za ta odgovor se je odločilo največ etnično neopredeljenih (38 odstotkov), Slovencev (38 odstotkov) in Muslimanov (35 odstotkov) ter najmanj Bošnjakov (22 odstotkov), Srbov (25 odstotkov) in Hrvatov (28 odstotkov). Druga najpogosteje omenjena možnost je naš drugi odgovor: 27 odstotkov vseh anketirancev namreč meni, da bi moralo biti otrokom omogočeno učenje tega jezika v okviru dodatnih šolskih dejavnosti. Za to možnost se posebno * * * 22 Drugo poročilo Slovenije iz leta 2004 o izvajanju Okvirne konvencije Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin, str. 49 (Roter 2005, 268). 22 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? odločajo Srbi (34 odstotkov), sledijo Hrvati (30 odstotkov), Muslimani (28 odstotkov), Slovenci (26 odstotkov), Bošnjaki (25 odstotkov) in etnično neopredeljeni (21 odstotkov) (Roter 2005, 264). Nadaljnjih 22 odstotkov vseh anketiranih meni, da bi moralo biti otrokom omogočeno učenje tega jezika v okviru rednega šolskega programa, in sicer kot izbirni predmet. Za to možnost se zavzema kar 43 odstotkov Bošnjakov, 30 odstotkov Srbov ter 28 odstotkov Muslimanov, 26 odstotkov neopredeljenih, 22 odstotkov Hrvatov in le 17 odstotkov Slovencev. 11 odstotkov anketirancev pa je prepričanih, da bi moralo učenje tega jezika potekati v okviru društev posameznih etničnih/narodnih skupnosti (tudi v tem primeru je odstotek daleč najvišji pri sicer majhnem vzorcu Črnogorcev - 29 odstotkov jih namreč podpira učenje jezika v okviru društev). Le dva odstotka anketirancev pa zagovarjata idejo o ustanavljanju lastnih šol (med temi ni Bošnjakov in Muslimanov) (Roter 2005, 264-265). Iz odgovorov na ta vprašanja se je torej jasno pokazala želja, da bi se otroci neslovenski jezik svojih staršev učili v šolah. V raziskavi pa smo tudi ugotovili, da anketiranci jasno zaznavajo tudi potrebo - ne le željo - da bi se otroci v šolah seznanjali s kulturo, z zgodovino in jezikom neslovenskih etničnih/narodnih skupnosti, ki živijo v Sloveniji. Kar 67 odstotkov vseh vprašanih namreč meni, da se zdaj otroci v šolah »premalo« seznanjajo oziroma se sploh ne seznanjajo z jezikom, s kulturo in z zgodovino manjšinskih etničnih skupnosti v Sloveniji (Roter 2005, 265). Kakšna pa so stališča večinske populacije do tega, da bi se potomci priseljencev učili neslovenski materni jezik? Kot je poročala Mladina (Šuljic 2003), je konec leta 2003 46 mariborskih otrok med sedmim in osemnajstim letom začelo obiskovati popoldanski pouk v srbskem jeziku, z naslednjimi šolskimi predmeti: srbski jezik, književnost, zgodovina in glasba. Organizator pouka - srbsko kulturno društvo Branko Radicevic - je na slovesno odprtje sicer vabilo šolskega ministra, vendar še nekaj tednov pred začetkom pouka na ministrstvu za šolstvo »niso bili seznanjeni o pobudi, ki poteka nekaj mesecev, država pa - kot se zdi - noče aktivno sodelovati pri uvajanju bratskega jezika v šole« (Šuljic 2003). Po odzivih »neznancev« na Mladinini spletni strani, na katerih je bil objavljen tudi Šuljicev prispevek, pa državni organi niso edini, ki so tovrstnim pobudam nenaklonjeni (Roter 2005, 269). Sicer anonimni odzivi kažejo na veliko stopnjo nestrpnosti do pobude, ki ne posega v pravice večine, niti ne nalaga finančnih obveznosti vsem državljanom. Mladinini bralci so tako ugotavljali,23 da ne vidijo smisla, »zakaj bi se otroci učili srbskega jezika kot 'maternega jezika' - saj /.../ so uradni jeziki v Sloveniji Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46 23 slovenščina, italijanščina in madžarščina« in se spraševali o tem, »Zakaj pa bi moral naš šolski sistem skrbeti za identiteto nekih Srbov?! /.../ ČE je že potreben dodaten pouk, naj bodo to slovenska književnost, jezik in literatura. Konec koncev živimo v Sloveniji in ne v Srbiji.« Ker ne gre samo za učenje jezika, ampak tudi za književnost, zgodovino in glasbo, je neki bralec ugotovil, da to nikakor »ni učenje tujega jezika, ampak pranje možganov z mitološko zgodovino srbskega naroda.« Reakcije nekaterih bralcev Mladine, ki so dokaj specifična populacija, ob tem gre tu še za uporabnike interneta, predstavlja del večinske populacije, ki ni naklonjena ohranjanju etničnih elementov priseljencev, hkrati pa teh stališč ni mogoče posploševati na celotno večinsko populacijo (Roter 2005, 269). Stališča anketirancev v raziskavi SJM 2002 o tem, da bi posamezne skupnosti imele možnost ustanavljanja lastnih šol, niso bila tako izrazito odklonilna. Preglednica 3: Odgovori anketirancev na vprašanje: »Skupnostim ljudi, ki so prišli živeti k nam, bi morali dovoliti, da svoje otroke izobražujejo v svojih lastnih ločenih šolah, če tako želijo.« (SJM 2002)24 N % % strinjam se 493 32,5 33,5 ni se strinjam niti se ne strinjam 319 21 21,7 ne strinjam 659 43,4 44,8 skupaj 1471 96,8 100 b. o. 48 3,2 skupaj 1519 100 Mnenja anketirancev so precej deljena, ni pa med večinskim prebivalstvom opaziti izrazitega nasprotovanja do izobraževanja otrok priseljencev v lastnih šolah. Ob tem velja še enkrat poudariti, da si pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije ustanavljanja lastnih šol niti ne želijo, želijo pa si možnosti, da bi se otroci lahko učili neslovenskega jezika svojih staršev v javnem šolskem sistemu. Potrebno je s strokovnimi argumenti podkrepljeno informiranje javnosti o * * * 23 Vsi navedki so dostopni na: http://www.mladina.si/tednik/200344/clanek/uvo-manipulator-tomica_suljic/ (23. avgust 2004). 24 Toš, Niko et al. Slovensko javno mnenje 2002/2, Evropska družboslovna anketa [datoteka kodirne knjige], 2002. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Arhiv družboslovnih podatkov [izdelava, distribucija], 2002. 24 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? pozitivnih učinkih uvajanja pouka jezikov držav naslednic Jugoslavije v šole, kot dopolnilnih ali izbirnih predmetov. Za uspešno integracijsko politiko je namreč ključno zagotavljanje ozračja tolerance, spoštovanja različnih kultur, jezikov ali običajev in predvsem spoštovanje človekovih pravic posameznikov, ki v sodobni mednarodni skupnosti nedvomno vključujejo tudi pravico do ohranjanja posameznikove identitete - torej jezika, kulture, veroizpovedi, in sicer ne glede na to, ali je posameznik pripadnik večinskega naroda ali pa manjšinske etnične oziroma narodne manjšine v neki državi (Roter 2005, 269). MEDIJI Ko govorimo o medijih in »novih« manjšinskih skupnostih, govorimo o pravici do pristopa (vstopa) pripadnikov »novih« manjšinskih skupnosti v medije in s tega vidika kot o delu pravice do sodelovanja v kulturnem življenju. V luči celovitega prikaza vloge medijev na področju narodnomanjšinske problematike bi razpravo veljalo razdeliti na tri tematske sklope: 1. Mediji v jeziku dominantne narodne skupine in manjšinska problematika; 2. Medijska produkcija manjšin samih v njihovem lastnem jeziku; 3. Dostopnost medijev iz »matične« domovine oziroma domovine njihovih staršev (Komac 2005, 379). V okviru analize prvega tematskega sklopa je mogoče uporabiti različne disciplinarne pristope: pravni - z vidika analize zakonskih podlag25 za promocijo etnično-manjšinske pestrosti; komunikološki - v luči analize medijskih vsebin iz naslova manjšinske problematike; veljalo bi razpravljati o tem, kako mediji, ki so pripravljeni v jeziku večinske, dominantne etnične skupine, obravnavajo, če sploh, problematiko rasnega in etničnega,26 kakšen je odnos medijev do tradicionalnih in »novih« manjšinskih skupnosti, v kakšen kontekst je manjšinska problematika postavljena, je problematika manjšinskih, nedominantnih etničnih skupin obravnavana v luči iskanja simbioze med različnimi etničnimi * * * 25 Pravne podlage o uresničevanju pravice do informiranja pripadnikov manjšin v državah članicah OSCE je mogoče najti v študiji: Tarlach McGonagle, Bethany Davis, Monroe Price (Eds), Minority-Language Related Broadcasting and Legislation in the OSCE. University of Oxford, 2003. 26 Literature na to temo je kar nekaj. Omeniti je treba: Shirley Biagi; Marilyn Kern - Foxworth, Facing difference. Race, gender and mass media. Thousand Oaks, Pine Forge Press, 1997. Robert M. Entman, Andrew Rojecki, The Black Image in the White Mind. Media and Race in America. Chicago and London, The University of Chicago Press, 2001. Tamar Liebes (ed.), Media, ritual and identity. London and New York, Routledge, 1998. Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005, št. 46 25 skupinami pri tvorbi nacij, ali so mediji orodje za izrivanje manjšinskih in nedominantnih etničnih skupin iz skupnega nacionalnega projekta. Torej, vredno je razpravljati o tem, kakšno vlogo imajo mediji pri uveljavljanju etnične različnosti, etnične strpnosti in kulturnega pluralizma in o vlogi medijev pri upravljanju kulturnega pluralizma.27 Vredno je iskati odgovor na vprašanje o vlogi medijev pri ustvarjanju/ohranjanju podobe o etnično homogeni nacionalni skupnosti. Ključno vprašanje je, v kolikšni meri mediji sodelujejo pri ohranjanju tradicionalne bipolarnosti »mi-oni« na eni strani, oziroma v kolikšni meri mediji sodelujejo pri nastajanju družbe, v kateri bi tudi »oni« imeli možnost, da postanejo »mi«. Posebno pomembno vprašanje s področja medijev in (»novih«) manjšin zadeva vlogo manjšin pri tvorbi in razširjanju informacij o sebi v medijih večinske, dominantne skupnosti. Odnos medijev do manjšinske problematike ne »visi« v zraku; zamejen in pogojen je z zgodovinsko oblikovano percepcijo naroda, nacije in t. i. narodnega oziroma nacionalnega vprašanja. Mediji težko popravljajo nekaj, kar je rezultat socializacije. Lahko pa prispevajo ustrezen delež k ovrednotenju »večnih resnic« in ustvarjanju strpnega pluralnega okolja. Zato je izjemnega pomena aktivno delovanje medijev proti pojavom rasizma, etnični odbojnosti in ksenofobiji, predsodkom in sovražnemu obnašanju28 do etnično ter religiozno drugačnih. Že bežen in površen pogled v slovenske medije razkrije, da je problematika »novih« manjšinskih skupnosti močno na obrobju medijskega zanimanja. Problematika je »tiho spregledana«, ignorirana in/ali obravnavana z negativnega vidika.29 Pregledovanje strokovne literature razkrije, da takšen odnos ni neka slovenska posebnost - medijska marginalizacija (»novih«) manjšinskih skupnosti je tudi v drugih nacionalnih okoljih zelo pogost pojav,30 kar pa ne bi smelo biti tudi vodilo za slovenske medije. * * * 27 Glej na primer: Janina W. Dacyl & Charles Westin (ed), Cultural Diversity and the Media. Ceifo, Stockholm, 2001. 28 Pomembno vlogo medijev v boju proti rasizmu, ksenofobiji in netoleranci zasledimo tudi v dokumentih Sveta Evrope. V priporočilu 1222 (1993) je zapisano (...) »/ii/ the crucial role the media could play in presenting an open and tolerant society to the public, and in countering prejudice and hatred«. Povzeto po: Council of Europe, Recommendation 1275 (1995) on the fight against racism, xenophobia, anti-Semitism and intolerance (http://assembly.coe.int/Documents/AdoptedText/TA 95/EREC1275.HTM). Glej tudi: Joint Statement on Racism and the Media. Special Rapporteurs' Joint Statements on Rasism and the Media. (http://www.article19.org/docimages/950.htm). 29 Glej na primer: Tonči Kuzmanic, Brankica Petkovic (ur.), Bitja s pol strešice, slovenski rasizem, šovinizem in seksizem, (Mediawatch). Ljubljana, Open Society Institute, Slovenia, 1999. 73, 81 str. 30 Stojan Obradovic, Between disregard and tacit abandonment (dostopno na, http://www.medienhilfe.ch/ News/2003/CR0/M0L9070.pdf). 26 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? Vpliv množičnih medijev na oblikovanje javnega mnenja in percepcij prebivalcev do posameznih družbenih pojavov je že desetletja znano dejstvo. Vpliv na tvorbo predstav o pojavih iz arzenala (med)etničnih, (med)narodnih in/ali (med)verskih odnosov, je še posebno močan. Odnos medijev do narodno manjšinskih skupin je mogoče razvrstiti v širokem razponu med spodbujanjem netolerantnega ali celo sovražnega odnosa do nedominantnih etničnih in/ali verskih skupin na enem polu, do prizadevanj po ohranjanju in uveljavljanju kulturne ter jezikovne različnosti na drugem polu. Če je ta bipolarnost prepoznana v vseh evropskih družbah, bi bilo zelo nenavadno, da bi bila slovenska družba imuna pred tovrstnimi delitvami. Odnos slovenskih medijev do etničnih/narodnih manjšin temelji na (zamejenem) pojmovanju slovenske nacije ter na tem zamejenem pojmovanju vloge slovenske države - temeljna funkcija novonastale države je »obramba« slovenskega naroda v vsej njegovi državniški večplastnosti in uveljavljanje italijanske, madžarske, romske narodne skupnosti. Znotraj tega okvira je oblikovana tudi zakonodaja o medijih.31 Pregled zakonskih določil o urejanju slovenskega medijskega prostora je pokazal, da zakonodaja govori le o »klasičnih« etničnih/narodnih manjšinah. Problematika »novih« narodnih skupnosti je v celoti izpuščena. Mnogi iščejo »opravičilo«/potrditev za takšen pristop v mednarodnopravnih dokumentih, ki zadevajo varstvo »klasičnih« narodnih manjšin. In v teh dokumentih je mogoče resnično najti veliko gradiva za opravičevanje slovenskega etnodualizma. Res je, da so mednarodnopravni dokumenti, ki obravnavajo varstvo narodnih manjšin, problemsko zamejeni - nanašajo se zgolj na »klasične« manjšine. Torej, vse tako imenovane »posebne manjšinske pravice«, kamor spada tudi pravica do obveščanja, so vezane na klasične manjšine. Toda to še ne pomeni, da je mogoče »novim« narodnim skupnostim kratiti nekatere pravice iz nabora občih človekovih pravic: 1) pravico do svobode izražanja; 2) pravico do ohranjanja kulturne in jezikovne različnosti; 3) pravico do zaščite identitete in 4) pravico do enakosti in nediskriminacije.32 Da si pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti želijo stopiti iz medijske teme, je mogoče razbrati tudi iz podatkov, zbranih v raziskavi PSIP 2003. * * * 31 O zakonodaji s področja medijev, ki je pomembna za manjšinske skupnosti, glej podrobneje: Miran Komac, Varstvo narodnih skupnosti v Sloveniji. V: Slovenija & evropski standardi varstva narodnih manjšin, Ljubljana, 2002, str. 50-56. 32 Glej o tem podrobneje: Guidelines on the use of Minority Languages in the Broadcast Media. Office of the High Commissioner on National Minorities. The Hague, 2003. Dostopno na: http://www.osce.org/docu-ments/hcnm/2003/10/2242_en.pdf. Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46_27 Vprašanje v raziskavi se je glasilo: »Kako naj bi po vašem mnenju prebivalci Slovenije, katerih materni jezik ni slovenski, imeli zagotovljeno pravico do obveščanja v svojem jeziku?« (Mogoč je samo en odgovor.) 1. Država bi jim morala omogočiti (finančna podpora) ustanovitev lastnih medijev. 2. Država naj omogoči v okviru nacionalnih medijev program oziroma oddaje o kulturi, življenju, delovanju drugih etničnih/narodnih skupnosti in priseljencev. 3. Zadošča informiranje v slovenskem jeziku. Slika 3: Odgovori anketirancev na vprašanje: »Kako naj bi po vašem mnenju prebivalci Slovenije, katerih materni jezik ni slovenski, imeli zagotovljeno pravico do informiranja v svojem jeziku?« glede na etnično pripadnost 70 60 50 40 30 20 10 0 - Slovenci - Hrvati Srbi - Bošnj., Muslim - drugi - neopredeljeni - b. o., neznani lastni mediji programi na nacional. Tv zadoščainfnr. v slov. jeziku b.o. sig. < 0,000 Hotenje po vstopu v slovenski medijski prostor prek nacionalne televizije najbolj poudarjajo pripadniki najbolj »stigmatiziranih« etničnih skupnosti: Bošnjaki (Muslimani) in Srbi. Verjetno vidijo v tem mediju priložnost za javno priznanje lastnega »obstoja« in seveda možnost za predstavitev lastnih stališč do posameznih vprašanj, ki jih še posebej zadevajo. Da vprašanja umestitve teh skupnosti v slovenski medijski prostor ne bi bilo modro še nadalje pometati pod preprogo, ga ignorirati, je mogoče razbrati tudi iz podatkov, ki jih navajamo v nadaljevanju. Za vstop v medijski prostor prek javnega televizijskega medija se zavzemajo populacije v starosti do 30 let (slika 4), visokošolsko izobraženi (slika 5) in populacije, ki so bile rojene v Sloveniji (slika 6). 28 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? Slika 4: Odgovori anketirancev na vprašanje »Kako naj bi po vašem mnenju prebivalci Slovenije, katerih materni jezik ni slovenski, imeli zagotovljeno pravico do informiranja v svojem jeziku?« Glede na etnično pripadnost 60 50 40 30 20 10 0 z -do 30 let -od 31 do 50 let nad 51 let lastni mediji sig. < 0,000 programi na zadošča infor. v slov. nacional. Tv jeziku b. o. Slika 5: »Kako naj bi po vašem mnenju prebivalci Slovenije, katerih materni jezik ni slovenski, imeli zagotovljeno pravico do informiranja v svojem jeziku?« (Mogoč je samo en odgovor.) 70 50 40 20 lastni mediji programi na nacional. Tv zadošča isfor. v slov. jjeezziikku b. o. -OS -strokovna šola SS -višja šola - fakulteta ali več sig. < 0,000 60 30 10 0 Slika 6: »Kako naj bi po vašem mnenju prebivalci Slovenije, katerih materni jezik ni slovenski, imeli zagotovljeno pravico do informiranja v svojem jeziku?« (Mogoč je samo en odgovor.) 60 50 40 30 20 10 0 -----, -^^ - v ^ od rojstva priselil lastni mediji programi na nacional. zadošča infor. v slov. Tv jeziku b. o. sig. < 0,010 Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005. št. 46 29 EKONOMSKA INTEGRACIJA Ekonomsko integracijo smo opredelili kot stanje, v katerem imajo primerljive skupine prebivalstva, ne glede na etnično, versko ali kulturno pripadnost, enake možnosti in dosegajo primerljive rezultate glede zaposlitve, dohodkov, družbenoekonomskega statusa, uporabe socialnih storitev in drugih ekonomskih kazalcev, pa tudi kot proces, ki posameznika in družbo kot celoto vodi do tega stanja (Bešter 2005, 559). Preveriti smo želeli stanje ekonomske integracije pripadnikov nekaterih manjšinskih etničnih skupin v Sloveniji. Natančneje, zanimalo nas je, ali se ekonomski položaj pripadnikov »novih« manjšinskih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije, ki so pridobili slovensko državljanstvo, razlikuje od položaja pripadnikov slovenske narodnosti oziroma celotnega slovenskega prebivalstva in ali se na tem področju soočajo z diskriminacijo na podlagi njihove etnične različnosti. To smo preverjali z dveh vidikov: a) Objektivnega vidika: primerjali smo položaj pripadnikov proučevane populacije s položajem celotne slovenske populacije glede na sledeče indikatorje: stopnjo brezposelnosti, trajanje brezposelnosti, poklicno strukturo in položaj na delovnem mestu. b) Subjektivnega vidika: preverjali smo percepcije pripadnikov proučevane populacije o njihovem lastnem položaju v slovenski družbi glede na sledeče indikatorje: zadostnost mesečnega dohodka gospodinjstva, možnosti za zaposlitev v primerjavi z drugimi Slovenci, možnosti za napredovanje na delovnem mestu v primerjavi z drugimi Slovenci, možnost dostopa do dobro plačanih delovnih mest v Sloveniji in možnosti za vzpon na družbeni lestvici (Bešter 2005, 561). Ad.a) Podatki Popisa 2002 kažejo, da obstajajo razlike med večinsko populacijo in pripadniki »novih« etničnih skupnosti glede dveh objektivnih indikatorjev - stopnje brezposelnosti in poklicne strukture. Tako podatki o stopnji brezposelnosti kot podatki o poklicni strukturi kažejo na slabši položaj proučevane populacije v primerjavi s večinskim prebivalstvom. Izsledki raziskave PSIP niso tako nedvoumni. Stopnja brezposelnosti pripadnikov »novih« etničnih skupnosti ni večja od stopnje brezposelnosti anketirancev, ki so se opredelili kot Slovenci. Kažejo pa se opazne razlike med posameznimi etničnimi skupnostmi. Bošnjaki, Muslimani, neopredeljeni ter anketiranci katerih etnična pripadnost ni znana, kažejo večjo, Hrvati, Srbi in drugi pa manjšo stopnjo brezposelnosti kot anketiranci, ki so se opredelili kot Slovenci. Pri tovrstnih analizah objektivnih indikatorjev, bi veljalo kot bolj relevantne, obravnavati popisne podatke in sicer predvsem zaradi načina zajema podatkov ter velikosti vzorca. 30 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? Glede položaja na delovnem mestu se je izkazalo, da ni razlik med proučevano populacijo in celotnim slovenskim prebivalstvom. Vodilni, vodstveni, nadzorni in nevodstveni delovni položaji so enako porazdeljeni med celotnim slovenskim prebivalstvom kot med proučevano populacijo. Glede trajanja brezposelnosti nimamo primerljivih podatkov za celotno slovensko družbo, zato ne moremo reči, kakšen je glede tega položaj proučevane populacije v primerjavi z drugim slovenskim prebivalstvom. Izkazalo pa se je, da med posameznimi etničnimi skupinami znotraj proučevane populacije ni velikih razlik glede trajanja brezposelnosti. Večina tistih, ki so bili v zadnjih desetih letih brezposelni (ne glede na etnično pripadnost), je bila brez zaposlitve več kot leto dni. Ad.b) Ocena anketirancev raziskave PSIP glede zadostnosti mesečnih dohodkov ne kaže posebno velikih razlik v primerjavi z oceno večinskega prebivalstva glede zadostnosti mesečnih dohodkov, ki jo je mogoče razbrati iz SJM. Med pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti je delež anketirancev, ki brez težav preživijo in še nekaj prihranijo, nekoliko manjši, kot je delež večinskega prebivalstva, hkrati pa je delež anketirancev, ki se izredno težko preživljajo oziroma se zadolžujejo, v primerjavi z deležem med večinskim prebivalstvom, med pripadniki »novih« manjšin nekoliko večji33 Iz odgovorov anketirancev raziskave PSIP, glede ocene zadostnosti mesečnih dohodkov, se kaže, da ni bistvenih razlik med posameznimi etničnimi skupinami, z nekoliko slabšo oceno izstopajo le Bošnjaki in Muslimani.34 Percepcije proučevane populacije o njihovih možnostih za zaposlitev, za napredovanje in za dostop do dobro plačanih delovnih mest v primerjavi z drugimi Slovenci kažejo, da določen del te populacije zaznava obstoj diskriminacije v slovenski družbi oziroma meni, da na omenjenih področjih nimajo vedno enakih možnosti kot večinsko prebivalstvo. Pri tem so opazne tudi razlike med posameznimi etničnimi skupinami. Največ diskriminacije zaznavajo Bošnjaki in Muslimani ter Srbi, najmanj pa Slovenci in Hrvati (Bešter 2005, 587-588). Glede tega, kako visoko se na slovenski družbeni lestvici lahko povzpnejo osebe iz prostora nekdanje Jugoslavije in njihovi potomci, so si odgovori anketi- * * * 33 Pri primerjavi med rezultati raziskave SJM in PSIP je treba upoštevati, da sta bili vprašanji v obeh raziskavah nekoliko drugače zastavljeni in tudi mogoči odgovori so bili formulirani nekoliko drugače. Vendar pa so ugotovljene razlike ocen anketirancev v skladu z že ugotovljenimi razlikami glede objektivnih indikatorjev ekonomske integracije. 34 Da si lahko zagotovijo vse, kar potrebujejo, in še nekaj prihranijo, meni 24,8 odstotka anketiranih; da imajo dovolj za potrebe gospodinjstva, vendar jim nič ne ostane, meni 48 odstotkov anketirancev, 16,1 odstotka jih s težavo zagotovi tisto najnujnejše za preživetje, 5,5 odstotka pa se jih mora zaradi pomanjkanja denarja zadolževati. Razprave in gradivo, Ljubljana. 2005, št. 46 31_ rancev po posameznih etničnih skupinah zelo podobni. V vseh skupinah prevladuje mnenje, da se omenjene osebe lahko povzpnejo le nekje do dveh tretjin družbene lestvice, medtem ko se Slovenci lahko povzpnejo (skoraj) do vrha (Bešter 2005, 588). POLITIČNA PARTICIPACIJA Državljanstvo Slovenski pristop k naturalizaciji državljanov drugih republik SFRJ v obdobju nastajanja samostojne države Slovenije, je bil liberalen glede pogojev in postopka pridobitve državljanstva. Kot takšnega ga je podpiralo tudi večinsko javno mnenje. Po letu ali dveh, ko je bila neodvisnost zagotovljena, morda pa zaradi družbenih sprememb nelahke tranzicije, je bilo lažje zavzeti bolj omejevalna stališča. Tako se danes Slovenija uvršča med strožje evropske države, vsaj kar se tiče redne naturalizacije. Še več, nepričakovano visok interes za slovensko državljanstvo po 40. členu, skoraj izključno dvojno državljanstvo oseb, ki so pridobile slovensko državljanstvo ter senzacionalistično predstavljanje, da bi lahko bile škodljive in potencialno nevarne, je vodilo do zakonodajnih napadov na status dvojnega državljanstva. Še posebno je to področje postalo politično občutljivo v letih 1993-1996 (Medved 2005, 470-471). Zahteve po ponovnem urejanju problematike državljanstva so bile vse pogostejše, niso bile redke tudi zahteve po odpravi dvojnega državljanstva. O problematiki dvojnega državljanstva smo spraševali tudi v raziskavi PSIP. Analiza odgovorov na vprašanje o tem, katero državljanstvo bi želeli ohraniti, če bi med državami naslednicami Jugoslavije prišlo do skupnega dogovora o odpravi dvojnega državljanstva, je pokazala, da bi 65 odstotkov proučevanega vzorca želelo ohraniti slovensko državljanstvo. Za ohranitev slovenskega državljanstva bi se odločilo najmanj Srbov in oseb neznane etnične opredelitve, a še vedno okoli 60 odstotkov. Želja po ohranitvi slovenskega državljanstva se zmanjšuje z rastjo stopnje formalne izobrazbe. Kljub v trenutku ankete 14-krat večji želji po izbiri slovenskega državljanstva od 4,6-odstotne preference ohranitve drugega državljanstva (drugih držav naslednic SFRJ), odgovori nakazujejo, da bi bila odločitev, če bi do nje resnično prišlo, težka. Na težavnost odločitve med drugim nakazuje tudi relativno visok delež neodločenih (23,6 odstotka). Dodatno to potrjuje tudi relativno visoko, 36-odstotno stališče za ohranitev dvojnega državljanstva v Sloveniji, medtem ko je njegovo odpravo podprlo 15 odstotkov anketirancev. Želja po ohranitvi dvojnega državljanstva je največja pri 32 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? Hrvatih (52,9 odstotka) in tistih, ki smo jih prišteli v skupino »drugi« (52,3 odstotka) ter Srbih (49,2 odstotka). Med Bošnjaki in Muslimani je ta želja sicer nekoliko manj izražena, a še vedno za 4 odstotke višja od 36-odstotnega povprečja. Ohranitev dvojnega državljanstva najbolj podpirajo tisti z najvišjo izobrazbo. Sklepamo, da proučevani populaciji stanje toleriranja dvojnega državljanstva ustreza in da si vendarle v veliki meri, čeprav ne izključno, želi ohraniti državljansko povezavo z državo njihovega izvora oziroma izvora njihovih staršev. Ta jim tudi omogoča lažje ohranjanje drugih stikov, predvsem ekonomskih, socialnih in kulturnih. Da pa bi videli, koliko ti izsledki govorijo o dejanski politični integraciji proučevane populacije v slovensko politično skupnost, ki presega državljanstvo »samo kot status« in nanj vezane pravice, smo analizirali tudi izide, ki se tičejo vsebin in praks državljanstva kot politične participacije v javnem življenju politične skupnosti (Medved 2005). Politična participacija Volilna udeležba proučevane populacije na državni ravni na obeh obravnavanih tipih volitev, predsedniških (41,2-odstotna) in državnozborskih (62,3-odstotna), je bila v zadnjih desetih letih nižja od splošne udeležbe. Pripadniki etničnih skupin se glede na naš vzorec v 27 odstotkih manj udeležujejo predsedniških volitev, medtem ko je na državnozborskih skladno s splošno večjo volilno udeležbo tudi udeležba proučevane populacije za petino večja kot na predsedniških volitvah in za desetino nižja od volilne udeležbe vseh volilnih upravičencev. Na predsedniških volitvah je še posebno šibka udeležba volivcev neznane etnične samoopredelitve (29,4 odstotka) in Muslimanov (35 odstotkov), na volitvah v državni zbor pa volilnih upravičencev neznane etnične samoopre-delitve (52,6 odstotka) in etnično neopredeljenih (55,5 odstotka). Udeležba proučevane populacije na lokalnih volitvah (67,2 odstotka) je za 12 odstotkov višja od udeležbe celotnega volilnega telesa (v letu 1998), vendar je razlika med etničnimi skupinami očitnejša. Medtem ko Bošnjaki (75,5 odstotka) tako kot Hrvati (75,4 odstotka) presegajo volilno udeležbo vseh drugih etničnih skupin, je polovična udeležba Muslimanov najnižja med vsemi etničnimi skupinami (Medved 2005, 551). 8,2 odstotka anketirancev je aktivno sodelovalo v političnih strankah. V relativnih terminih so najaktivnejši pripadniki bošnjaško-muslimanske skupine, etnično neopredeljeni, »drugi« in tisti, katerih etnična opredelitev ni znana (med 10 odstotki in 8,4 odstotka). Najmanj aktivni v političnih strankah so Srbi (5,7 odstotka). Najmanj aktivna je mlajša generacija, kar devet desetin ni sodelovalo v Razprave in gradivo, Ljubljana. 2005, št. 46 33_ političnih strankah. Enako visok je delež neaktivnosti v Sloveniji rojene proučevane populacije (Medved 2005, 551). Tudi za udeležbo na političnih srečanjih proučevani vzorec ne kaže posebnega zanimanja. V najmanjšem delu so sodelovali anketiranci bošnjaško-musli-manske skupine, Srbi in anketiranci neznane etničnosti, v največjem pa »drugi« (16 odstotkov). Prevladovali so moški, starejši od 51 let, višje in visoko izobraženi in v Slovenijo priseljeni (Medved 2005, 551). Izidi potrjujejo naša predvidevanja, da bo volilna udeležba proučevane populacije nižja od splošne udeležbe na državni ravni in da bo participacija na lokalni ravni najpomembnejša. To nakazuje, da lokalno državljanstvo prevzema večjo odgovornost za realnost različnosti in da pripadniki etničnih skupin, še posebno tam, kjer je njihova poselitev gostejša, želijo vplivati na politične odločitve lokalne samouprave. Hkrati izid nakazuje, da bi lokalne skupnosti morale biti bolj odzivne na aspiracije tistih skupin, ki so bolj integrirane v sebi kot v širšo družbo in politično skupnost (oziroma bolj izločene ali segregirane iz širše družbe). Zato je vprašanje pasivne volilne pravice in s tem reprezentativnosti ter sodelovanje v političnih strankah, kot potrjujejo tudi izsledki te raziskave, prav za te skupine pomembnejše (Medved 2005, 552). V zadnjih desetih letih je 30 oseb ali 2,6 odstotka koristilo eksterno volilno pravico države drugega državljanstva, najaktivneje Bošnjaki in Muslimani (14,3 oziroma 12,4 odstotka), manj Hrvati (4,3 odstotka), medtem ko so jo vsi ostali koristili v minimalnem obsegu. Moški in v Slovenijo priseljeni kažejo trikrat večji interes za formalno politično participacijo v demokratičnem političnem procesu države drugega državljanstva kot ženske in v Sloveniji rojeni anketiranci. Največ volivcev je imelo višjo šolo (9,6 odstotka), najmanj osnovno šolo in nekoliko presenetljivo fakulteto in več (1,8 oziroma 1,9 odstotka). Uživanje eksterne volilne pravice se zdi manj pomembno mladi generaciji (1,9 odstotka) (Medved 2005, 552). Nizka eksterna volilna udeležba glede na politične procese, ki so se v zadnjem desetletju odvijali v vseh državah naslednicah SFRJ, nekoliko preseneča. Manj preseneča, da je najvišja med tistimi, za katere predvidevamo, da imajo državljanstvo Bosne in Hercegovine, prav tako kot verjetno tudi del hrvaških anketirancev. Geografska bližina je verjetno pomemben dejavnik, hkrati pa tudi dostop do informacij o demokratičnih procesih v državah drugega državljanstva od teh držav samih ali pa mednarodne skupnosti (Medved 2005, 552). 34 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? Predstavništvo Pri raziskovanju področja političnega predstavništva so nas zanimali aktualni pogledi anketirancev na politično predstavništvo etničnih/narodnih skupnosti. Anketirance smo vprašali: »Na kakšen način bi po vašem mnenju morali imeti slovenski državljani, pripadniki drugih etničnih/narodnih skupnosti v Sloveniji, zagotovljeno pravico političnega predstavništva?« Povzetek splošnih rezultatov o načinu političnega predstavništva je sledeč: - 34 odstotkov anketirancev se strinja, da bi vse skupnosti morale imeti skupnega poslanca v državnem zboru; - 35,9 odstotka se strinja, da bi vsaka skupnost morala imeti svojega predstavnika; - 16,4 odstotka se strinja, da bi morale vse skupnosti imeti skupno politično stranko; - 16 odstotkov se strinja, da bi morala vsaka skupnost imeti svojo politično stranko; - 50,4 odstotka se strinja, da bi obstoječe politične stranke morale v svojih programih bolj zastopati njihove interese; - 54,3 odstotka se strinja, da bi skupnosti morale imeti svoje organizacije, ki bi bile sogovornice vlade; - 71 odstotkov se strinja, da bi obstoječi Urad za narodnosti v RS moral zastopati tudi interese etničnih/narodnih skupnosti. Edini, ki večinsko podpirajo državnozborskega poslanca za vsako etnično skupnost skupnosti, so anketiranci bošnjaško-muslimanske skupine ter Srbi (64 odstotkov oziroma 51,6 odstotka). Kot je sklepati iz anketnih izidov, se polovica proučevane populacije (50,4 odstotka) strinja, da bi morale obstoječe stranke bolj zastopati tudi interese drugih etničnosti. Temu stališču izražajo visoko podporo vse etnične skupine, najbolj pa Srbi (68 odstotkov), Bošnjaki in Muslimani ter »drugi« (okoli 58 odstotkov). Nekoliko večja podpora pripada stališču, da bi etnične/narodne skupnosti morale imeti svoje organizacije, ki bi bile sogovornice vlade in bi skrbele za uresničevanje njihovih pravic in uveljavljanje njihovih interesov (54,3 odstotka). Edini, ki temu stališču večinsko ne pritrjujejo, so Slovenci (42,7 odstotka). Najvišjo, 71-odstotno podporo je dobilo stališče, da bi Urad za narodnosti v vladi Republike Slovenije moral zastopati tudi interese etničnih/narodnih skup- Razprave in gradivo, Ljubljana. 2005, št. 46 35_ nosti. S tem se večinsko strinjajo anketiranci vseh samoopredeljenih etničnih skupin našega vzorca. Mlajši generaciji in tistim, ki so rojeni v Sloveniji, je vloga Urada nekoliko pomembnejša kot starejšim in v Slovenijo priseljenim, prvo pa velja tudi za lastne organizacije in pomembnost vključevanja interesov teh skupin v programe obstoječih političnih strank. Trend podpore narašča z izobrazbo, vendar z značilno podobnostjo med (nižjimi) deleži anketirancev z osnovno in višjo šolo (Medved 2005, 553). STIKI Običajno je strokovno in politično zanimanje usmerjeno v strukturno in kulturno dimenzijo integracijskega procesa. Interakcije med priseljenci, njihovimi potomci ter večinskim prebivalstvom v raziskavah navadno niso obravnavane kot posebna dimenzija integracijskega procesa, temveč le kot del strukturne ali kulturne dimenzije. Sodobna dogajanja v posameznih družbah pa vedno bolj kažejo na to, da gre za pomembno dimenzijo, ki »zahteva« ločeno obravnavo. Interak-cijsko dimenzijo integracijskega procesa lahko na ravni posameznika pojasnjujemo s pomočjo koncepta medetničnih stikov, stikov med pripadniki različnih etničnih skupnosti na različnih ravneh oziroma področjih. Zanimalo nas je, v okviru katerih etničnih skupnosti pretežno potekajo interakcije anketiranih. Ali potekajo interakcije anketiranih razpršeno, delno med priseljenci, njihovimi potomci in delno med večinskim prebivalstvom, ali interakcije v večji meri potekajo le med priseljenci, oziroma med pripadniki ene etnične skupnosti, ali pa anketiranci interakcije vzpostavljajo predvsem z večinsko populacijo. Najprej smo preverili, ali je etnična pripadnost ključna kategorija v zbirki posameznikovih pripadnostih oziroma opredelitev. Izsledki so pokazali, da pripadnost etnični skupnosti v percepcijah anketiranih ne zaseda pomembnega mesta, in po vsej verjetnosti ne predstavlja ključne kategorije, po kateri pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti razvrščajo ljudi. Pokazalo pa se je tudi, da obstajajo v percepcijah anketiranih statistično pomembne razlike glede pomembnosti pripadnosti pri treh skupinah oziroma skupinskih pripadnostih: etnični skupnosti, verski skupnosti in krajevni pripadnosti. Na podlagi podatkov lahko sklepamo, da sta etnična in verska pripadnost za Bošnjake, Muslimane in Srbe bolj pomembni in zavezujoči kategoriji, kot za pripadnike drugih etničnih skupnosti, hkrati pa je v njihovih percepcijah krajevna pripadnost manj pomembna kategorija, kot se kaže v percepcijah pripadnikov drugih etničnih skupnostih. 36 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? Medetnične stike - interkacijo - anketirancev smo analizirali na naslednjih ravneh: a) Družina. Medetnične stike na ravni družine smo preučevali s pomočjo deleža etnično mešanih zakonov znotraj posameznih etničnih skupnosti. Pokazalo se je, da se posamezne etnične skupine med seboj razlikujejo glede deleža etnično mešanih zakonov. Kot najbolj endogamni so se pokazali anketiranci, opredeljeni kot Slovenci, Bošnjaki in Muslimani, zato bi za te skupnosti lahko predpostavljali, da na ravni družine pretežno vzdržujejo stike v okviru etnične skupnosti, ki ji pripadajo. Hrvati in anketiranci združeni v kategoriji »b. o., neznani« imajo velik delež etnično mešanih zakonov (večinoma sklenjenih s pripadniki večinske populacije) zato lahko sklepamo, da interakcija večinoma poteka s pripadniki večinske skupnosti. Srbi pa imajo uravnoteženo porazdelitev endogamnih in eksogamnih zakonov, kar bi lahko pomenilo, da vzpostavljajo stike tako v okviru etnične skupnosti, ki ji pripadajo kot tudi s pripadniki večinske skupnosti.35 b) Področje dela. Osredotočili smo se na preučevanje dejavnosti anketirancev ob iskanju zaposlitve, ter na preučevanje etnične strukture delovnega kolektiva, v katerem anketiranec dela. Povezava načina iskanja zaposlitve ter etnične pripadnosti, se ni pokazala kot statistično značilna. Večje razlike v načinu iskanja zaposlitve so se pokazale na ravni izobrazbene strukture ter starostne strukture anketiranih oziroma generacijskih razlik. Pri ugotavljanju, kakšne so etnične strukture delovnih kolektivov, v katerih so zaposleni anketiranci, se je pokazalo, da večji del anketirancev dela v delovnih kolektivih, kjer so večinoma zaposleni Slovenci, v nekoliko manjšem številu so zaposleni v delovnih kolektivih z enakim deležem Slovencev in drugih, še manjše število (pod deset odstotkov) pa jih je menilo, da so zaposleni v delovnem kolektivu, v katerem prevladujejo pripadniki drugih etničnih skupnosti. Situacija je nekoliko drugačna pri Bošnjakih, Muslimanih ter Slovencih. Bošnjaki in Muslimani so v malo večjem deležu kot ostali menili, da so zaposleni v delovnem kolektivu, kjer je enak delež Slovencev in pripadnikov drugih etničnih skupnosti, v nekaj manjšem številu so zaposleni v delovnih kolektivih, kjer številčno prevladujejo Slovenci, najmanj (vendar še vedno nekoliko več kot drugi pripadniki »novih« manjšinskih skupnosti) pa jih je menilo, da so zaposleni v delovnem kolektivu, v katerem prevladujejo pripadniki drugih etničnih skupnosti. Slovenci so ravno obratno, v večjem številu kot drugi menili, da so * * * 35 Ob tem je treba omeniti, da za sklepanja o interakcijah priseljencev s pripadniki te ali one skupnosti na ravni družine ne zadošča samo pregled števila etnično mešanih zakonov in njihove demografske strukture. Proučiti bi bilo treba tudi kakovost stikov, kako sprejema etnično mešane zakone večinska populacija itd. Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005. št. 46 37 zaposleni v delovnih kolektivih, kjer številčno prevladujejo Slovenci, v nekoliko manjšem številu kot drugi so zaposleni v delovnem kolektivu, kjer je enak delež Slovencev in pripadnikov drugih etničnih skupnosti in v še manjšem številu kot drugi so zaposleni v delovnem kolektivu, v katerem prevladujejo pripadniki drugih etničnih skupnosti. c) Prijateljske vezi. Glede na ocene anketirancev, v okviru katere etnične skupnosti imajo pretežno razvite prijateljske vezi, se je pokazalo, da se pravzaprav majhen delež anketirancev druži izključno v krogu svoje etnične skupnosti ali v krogu drugih priseljenskih skupnosti. Še v največjem deležu se v krogu priseljenske skupnosti družijo Bošnjaki, Muslimani ter Srbi. Podatki pa kažejo tudi na to, da se število pripadnikov »novih« manjšinskih skupnosti, ki se družijo v krogu iste etnične skupnosti ali v krogu drugih etničnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije povečuje, saj je delež anketirancev, rojenih v Sloveniji (t. i., »druga« generacija), ki ima prijatelje večinoma iste etnične pripadnosti oziroma Neslovencev večji, kot med prvo generacijo priseljencev. Povezava med izobrazbeno strukturo anketiranih in etnično strukturo njihovih prijateljev pa pokaže, da se višje izobraženi anketiranci v večjem deležu povezujejo z večinskim prebivalstvom v primerjavi z nižje izobraženimi. d) Soseščina. Nekaj več kot polovica anketirancev je za svojo soseščino menila, da v njej večinoma prebivajo Slovenci, sedemintrideset odstotkov jih je menilo, da v njihovi soseščini živi približno enako število Slovencev in pripadnikov drugih etničnih skupnosti, šest odstotkov pa jih je menilo, da v njihovi soseščini živijo večinoma pripadniki drugih etničnih skupnosti. Pokažejo se sicer razlike med posameznimi etničnimi skupnostmi, vendar so te razlike majhne. Tako so Slovenci in Hrvati v nekoliko večjem deležu ocenili, da živijo v soseskah, kjer prebivajo večinoma Slovenci, medtem ko so Bošnjaki, Muslimani in Srbi v nekoliko večjem deležu ocenili, da prebivajo v etnično mešanih soseskah. Glede na empirične podatke se zdi, da je bolj kot z etnično pripadnostjo bivanjska segregacija povezana z ekonomskim statusom. e) Druženje v prostem času. Analiza pokaže, da je obiskovanje kulturnih prireditev anketirancev precej odvisno od posamezne zvrsti prireditve. Razlike v obiskovanju kulturnih prireditev med posameznimi etničnimi skupnostmi so v manjši meri prisotne samo pri nekaterih kulturnih zvrsteh, tako na primer koncerte klasične, jazz in rock glasbe nekoliko bolj obiskujejo Slovenci ter anketiranci opredeljeni kot »drugi«, manj pogosto pa Bošnjaki in Muslimani, filmske predstave pogosteje obiskujejo Srbi ter »drugi«, manj pogosto pa neopredeljeni in Hrvati, gledališke predstave pa pogosteje obiščejo Slovenci in »drugi« ter manj pogosto Bošnjaki in Muslimani. Večinoma pa na obiskovanje prireditev, bolj kot etnična pripadnost, vplivata starostna in izobrazbena struktura, tako na primer 38 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? mlajša generacija pogosteje obiskuje koncerte klasične, jazz in rock glasbe (z izjemo koncertov narodne glasbej ter filmske predstave, izobrazbena struktura pa vpliva na obiskovanje koncertov klasične, jazz in rock glasbe, gledališča ter obiskovanje likovnih, fotografskih razstav, posvetovanj, predavanj in okroglih miz. Glede pogostosti druženja s sorodniki, prijatelji, z ljudmi, s katerimi se družino v športnih klubih itd. med posameznimi etničnimi skupnostmi ni statistično značilnih razlik. Razlike med etničnimi skupnostmi se pokažejo glede druženja s sodelavci in z ljudmi, s katerimi hodijo v cerkev, molilnico itd. Odgovori anketirancev na vprašanje, s kom in kako pogosto preživljajo prosti čas, pokažejo, da Bošnjaki in Muslimani nekoliko bolj pogosto kot drugi preživljajo prosti čas s sodelavci ter z ljudmi, s katerimi hodijo v cerkev, molilnico itd. SKLEPNE UGOTOVITVE V sodobni mednarodni skupnosti - to velja tudi za Slovenijo - je etnična struktura prebivalstva ena bolj spremenljivih, dinamičnih kategorij. Migracijski tokovi, še posebno v zadnjih nekaj desetletjih, so to dinamičnost le še okrepili. Države se tako srečujejo z vedno novimi izzivi glede upravljanja večetničnosti, večkul-turnosti, verskih in jezikovnih razlik. Sodobne razmere postavljajo pred države nove izzive glede pojmovanja in priznavanja novih manjšin. Te skupnosti - za katere se v slovenskem prostoru postopoma uveljavlja izraz »nove« manjšinske skupnosti (Komac 2003) - res niso teritorialne skupnosti, jih pa sestavljajo posamezniki, ki se etnično opredeljujejo drugače od večinske etnične skupnosti in praviloma želijo ohranjati svojo etnično identiteto ali vsaj nekatere njene posebnosti, najpogosteje materni jezik. Slovenske razmere so še posebej zanimive za raziskovanje pojmovanja manjšin v evropskem kontekstu, in sicer predvsem zaradi tega, ker številčno najmočnejše skupnosti, ki se pri popisih prebivalstva v etničnem smislu opredeljujejo za Neslovence, sestavljajo državljani Republike Slovenije. S tem je torej izpolnjen eden izmed petih kriterijev pojmovanja manjšin v evropskem kontekstu -državljanstvo. Težišče razprave o tem, ali so te neslovenske etnične skupnosti manjšine ali ne, bi se torej premaknilo h konceptu avtohtonosti - tj. k vprašanju, ali so vezi med njihovimi pripadniki in državo dovolj trdne, močne in dolgotrajne, da bi jih lahko poimenovali in obravnavali kot manjšine. Odločitev o avtohtonosti pa je kot taka subjektivna. Če predpostavljamo, da »nove« narodne skupnosti v Sloveniji - z izjemo ohranjanja dolgotrajnih in trajajočih vezi (ob upoštevanju dejstva, da je ta kriterij nedorečen, čeprav praksa kaže, da nakazuje na teritorialne manjšine, ki so se znašle v manjšinskem položaju, ko je del poselitvenega območja prišel pod suv- Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005. št. 46 39 erenost druge države) - izpolnjujejo vse t. i. objektivne in subjektivne kriterije, ki so se uveljavili tako na univerzalni kot na regionalni (evropski) ravni varovanja manjšin - da so torej to skupnosti posameznikov, ki so v nedominantnem položaju in ki jih druži skupna etnična identiteta, hkrati pa imajo pozitiven odnos do te svoje posebne identitete v smislu, da želijo svoje posebnosti ohranjati (vsaj kot eno izmed več identitet, ki jo posameznik ima) - potem ni nikakršnega formalnega kriterija več, ki bi preprečeval razumevanje teh skupnosti kot posebne vrste manjšin. Vendar pa te »posebne vrste manjšin« niso enake t. i. teritorialnim manjšinam, ki lahko uživajo posebne manjšinske pravice prav na svojem poselitvenem prostoru (Roter 2005, 191-192). Ob obstoječem modelu varstva narodnih manjšin v Republiki Sloveniji, ki temelji na teritorialnem načelu (torej se pravice narodnih manjšin izvršujejo na narodnostno mešanem ozemlju in zadevajo vse prebivalce določenega ozemlja), je neizvedljivo razmišljati o širitvi istega modela varstva posebnih pravic na t. i. nove oziroma novodobne etnične skupnosti, ki živijo razpršeno. Hipotetično to pomeni, da bi morali v luči uresničevanja »posebnih« pravic »novih« narodnih manjšin na podlagi modela varovanja »klasičnih« narodnih manjšin celotno ozemlje Slovenije preoblikovati v narodno mešano ozemlje ozemlje. Hkrati pa ozemeljska razpršenost teh skupnosti ne pomeni, da država ne bi mogla dejavneje pomagati ohranjati njihovo posebno identiteto - da torej ne bi mogla zagotavljati spoštovanja tistih človekovih pravic, ki so posebej ključne za ohranjanje manjšinskih jezikov, kulture, običajev. Prav nasprotno: dejstvo, da t. i. nove manjšine v evropski praksi niso pojmovane in razumljene kot narodne manjšine, pa ne pomeni, kot pravilno opozarja Komac (2003, 14), »da je država (ali države) 'oproščena' varovanja etničnih posebnosti 'novih' narodnih skupnosti« (Roter 2005, 192). Pregled obstoječih integracijskih strategij in politik v posameznih državah kaže, da za reševanje te problematike ni edinstvenega oziroma univerzalnega modela integracijske politike. Vsaka država ima svojo zgodovino nastanka nacije, svoj način obravnave migracijskih tokov in priseljencev ter v skladu s tem specifično oblikovano integracijsko politiko. Podrobnejše preučevanje integracijskih pristopov oziroma ukrepov in njihovih učinkov v posameznih državah pokaže, da ne moremo govoriti o bolj ali manj uspešnem integracijskem modelu, saj ima vsak pozitivne in negativne učinke na določenih ravneh: ekonomski, socialni, kulturni in politični. Kakšni naj bi bili ukrepi oziroma kakšna so priporočila za oblikovanje integracijske politike v Sloveniji, ki jih je mogoče izluščiti iz izsledkov projekta Percepcije slovenske integracijske politike? 40 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? 1) Kultura Iz stališč anketirancev v raziskavi je mogoče razbrati njihovo željo in potrebo po ohranjanju »prinesenih« kulturnih vzorcev. Leta 2004 je bil sprejet Nacionalni kulturni program 2004-2007,36 v njem je poudarjen kulturni pluralizem, ki je »že vgrajen v slovensko kulturo« in že izvajanje tega programa bi v mnogočem prispevalo k integraciji priseljencev iz nekdanje Jugoslavije. Nacionalni kulturni program v povezavi z narodnima skupnostma, romsko skupnostjo ter drugimi manjšinskimi etničnimi skupnostmi in priseljenci opredeljuje dva splošna cilja: 1. Spodbujanje kulturne raznolikosti v programih javnih zavodov37 in 2. Povečati delež vsebin z raznoliko etnično tematiko pri izvajalcih javnih kulturnih programov in kulturnih projektov, kar pomeni: a) spodbujanje kulturnega pluralizma;38 b) zagotavljanje pogojev za avtentično izražanje kulturnih potreb različnih manjšinskih skupnosti, spodbujanje razvoja manjšinskih kultur za njihov avtentični izraz ter zagotavljanje temeljnih pogojev za ohranjanje in razvoj njihovih kulturnih identitet; c) povečati delež manjšinskih programov, ki jih skupaj podpirajo Ministrstvo za kulturo in lokalne skupnosti; d) zagotavljanje dostopnosti celostnih informacij o kulturni dejavnosti manjšinskih skupnosti. Slaba dostopnost do celostnih informacij je namreč pojmovana kot ena ključnih ovir pri krepitvi kulturnega pluralizma. Večji dostop do celostnih informacij se bo doseglo s prednostno podporo programom in projektom, ki zagotavljajo izoblikovanje ustrezne informacijske podpore na področju kulturnega delovanja manjšinskih skupnosti. Iz rezultatov raziskovanj je jasno razvidna želja pripadnikov »novih« manjšinskih skupnosti po ohranitvi oddelka na Ministrstvu za kulturo, ki podpira kulturno ustvarjanje narodnih skupnosti, romske skupnosti, drugih etničnih skupnosti in priseljencev. uresničevanje sprejetega nacionalnega kulturnega programa bi v mnogočem prispevalo h kulturni integraciji etničnih skupnosti. Na žalost pa je obseg sredstev, ki jih država namenja za kulturno »integracijo« premajhen, * * * 36 Državni zbor Republike Slovenije je na podlagi 107. člena v zvezi s 109. členom Poslovnika državnega zbora (Ur. l. RS, št. 35/02) ter v zvezi z 10. in 11. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. l. RS, št. 96/02) na seji dne 27. 2. 2004 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2004-2007. 37 To pomeni, da bo do leta 2007 najmanj polovica javnih zavodov na področju kulture v svoje programe vključila tudi vsebine z raznoliko etnično tematiko. Ena najpomembnejših sestavin kulturne raznolikosti je spoštovanje in razvijanje etnične raznolikosti. Cilj je usmerjen v vključevanje programov in projektov pripadnikov različnih manjšinskih skupnosti v programe javnih zavodov s področja kulture ter tudi v zviševanje občutljivosti za etnično tematiko. 38 Potrebno je zagotavljanje kulturnih pravic kot razsežnosti človekovih pravic, spodbujanje kulturnega pluralizma ter zagotovitev pogojev za posebno obravnavo kulturnih pravic manjšinskih skupnosti s poudarkom na pogojih za njihovo kulturno ustvarjalnost in dostopnost do kulturnih dobrin. To naj bi povzročilo višjo stopnjo ustvarjalnosti, večjo kulturno raznolikost, socialno kohezivnost, večjo kakovost bivanja, spodbujanje kulturnega sodelovanja s sosednjimi državami in državami nekdanje Jugoslavije na različnih področjih itd.; Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005. št. 46 41 da bi izpolnili tisto, kar jim obljublja nacionalni kulturni program. Trenutno se kulturna društva večinoma financirajo z lastnimi sredstvi (donacije), Ministrstvo za kulturo, Javni sklad RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti in lokalne skupnosti so le skromni sofinancerji. 2) Šola in jezik Iz odgovorov na vprašanja o učenju jezika je možno razbrati željo, da bi se otroci neslovenskih staršev v šolah učili jezik svojih staršev. V raziskavi pa smo še ugotovili, da anketiranci jasno zaznavajo tudi potrebo - ne le željo - da bi se otroci v šolah seznanjali s kulturo, z zgodovino in jezikom neslovenskih etničnih/narodnih skupnosti, ki živijo v Sloveniji. Na področju izobraževanja se zdi izvajanje t. i. jezikovnih pravic manjšin relativno enostavno. Vsaj na ravni osnovnega šolstva že obstaja določena praksa učenja jezikov, kot so hrvaški, srbski, makedonski, albanski in bosanski.39 Večji del obstoječega pouka jezikov narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije poteka kot dopolnilni oziroma fakultativni pouk (pouka se je v letu 2003/2004 udeleževalo 106 učencev) ali pa pouk organizirajo društva priseljenskih skupnosti (nimamo točnega podatka o številu otrok, ki se udeležujejo tečajev jezika narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije v organizaciji društev). Vsekakor pa število otrok, ki se dodatno (zunaj doma) učijo jezik svojih staršev, ni prav veliko. Glede na to, da večina anketiranih v raziskavi PSIP meni, da bi bilo dobro, da bi se otroci učili tudi jezik staršev, če ta ni slovenščina, lahko predvidevamo, da relativno majhno število otrok, ki dejansko obiskuje pouk neslovenskih jezikov, ni posledica pomanjkanja interesa, temveč gre tu za bolj pragmatične odločitve. Dejstvo je, da so otroci obremenjeni z obveznimi šolskimi dejavnostmi ter drugimi interesnimi dejavnostmi. Učenje jezikov narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije bi moralo biti omogočeno kot izbirni predmet, če se na posamezni šoli ali šolskemu okolišu pokaže interes. K poučevanju jezikov narodov in narodnosti nekdanje skupne države, Slovenijo zavezujejo tudi bilateralni sporazumi. Priporočljivo bi bilo, da bi se v okviru Ministrstva za šolstvo in šport oblikoval oddelek za »manjšinsko šolstvo« novih etničnih skupnosti, ki bi skrbel za organizacijsko in vsebinsko izvedbo učenja manjšinskih jezikov. * * * 39 Fakultativno učenje maternega jezika za učence migrantov temelji na 8. členu Zakona o osnovni šoli, na priporočilih Sveta Evrope in Evropske unije in na obsežnih izkušnjah dopolnilnega učenja slovenskega jezika v zahodnoevropskih državah. 42 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? 3) Mediji Ustavna določba (61. člen Ustave RS) pravi, da ima vsakdo pravico, »da svobodno izraža pripadnost svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo«. Dolžnost države bi torej bila, da ustvari ustrezne razmere za ohranjanje in uveljavljanje kulturne in jezikovne identitete vseh njenih prebivalcev. Glede na povedano bi bilo treba slovensko zakonodajo o medijih ustrezno dopolniti z obveznostmi javnih medijev, v prvi vrsti javne RTV, da omogočijo »novim« manjšinskim skupnostim uresničevanje pravice do pristopa (vstopa) v medije in s tem do sodelovanja v kulturnem življenju. Ignoranca, tudi medijska, vodi v različne oblike getoizacije; to pa je v nasprotju z želenim procesom integracije. Pregled medijske zakonodaje kaže na najlažjo in najbolj elegantno pot za izhod iz medijskega mrka - oblikovanje narodnostnega programa v okviru RTV, kar bi bilo mogoče doseči z dopolnilom zakona o RTV. Če bi bilo dopolnilo napisano v duhu določb, ki veljajo za klasični manjšini, bi se izognili prenekateri nevšečnosti. 4) Socioekonomski položaj Socioekonomski položaj proučevane populacije je po nekaterih objektivnih kazalcih (npr. položaj na delovnem mestu) primerljiv s slovenskim povprečjem, po drugih (npr. stopnja brezposelnosti in poklicna struktura) pa se razlikuje od položaja slovenskega prebivalstva, in sicer je nekoliko slabši od slovenskega povprečja. Vzroke za to lahko delno iščemo v izobrazbeni strukturi, delno pa jih lahko pripišemo tudi etnični diskriminaciji. K slednji trditvi nas napeljujejo subjektivne ocene proučevane populacije o njihovih dejanskih možnostih na ekonomskem področju v primerjavi z ostalimi Slovenci. Dobršen (čeprav vseeno manjšinski) del proučevane populacije namreč meni, da se kot pripadniki manjšinskih etničnih skupin na področju dela (zaposlovanje, napredovanje, plačila) v Sloveniji srečujejo z diskriminacijo in svojega položaja ne zaznavajo kot enakopravnega z drugimi Slovenci. Približno 12 odstotkov proučevane populacije meni, da nima enakih možnosti za zaposlitev kot drugi Slovenci. Prav tako 12 odstotkov jih meni, da nimajo enakih možnosti za napredovanje na delovnem mestu v primerjavi z drugimi Slovenci. Kar dobrih 23 odstotkov pa ima občutek, da so dobro plačana delovna mesta rezervirana za Slovence. Subjektivni občutki proučevane populacije so vsaj delno upravičeni in razlike med pripadniki »novih« etničnih skupnosti in večinsko populacijo, na katere kažejo objektivni kazalci, so lahko tudi posledica (predvsem prikrite) etnične diskriminacije (Bešter 2005). Kakšni naj bi bili ukrepi za odpravljanje diskriminacije na socioekononmskem področju? Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005. št. 46 43 Svet EU je leta 2000 sprejel direktivi, ki naj bi bili vodilo za boj proti diskriminaciji. To sta Direktiva o rasni enakosti 2000/43/E in Direktiva o enakosti pri zaposlovanju 2000/78/EC. Direktivi določata, da mora imeti vsak, ki je postal žrtev diskriminacije, oziroma tisti, ki meni, da je bil neenako obravnavan zaradi osebnih lastnosti, na voljo ustrezno pravno varstvo in pravico do učinkovite odprave posledic neenake obravnave. Na nacionalni ravni je v skladu z uresničevanjem direktiv Državni zbor RS leta 2004 sprejel Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Ur. l. RS, št. 50/2004), ter prilagodil Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 4/02), ki vsebuje posebno določbo v zvezi z prepovedjo (tudi etnične) diskriminacije pri iskalcih zaposlitve in delavcih, ki so že v delovnem razmerju. Na mikro ravni, na ravni podjetij, organizacij ter javnih služb pa bi bilo treba opredeliti postopke oziroma procedure v primeru zaznave diskriminacijskega obravnavanja posameznika. Poleg tega pa bi morale biti javne in zasebne organizacije »odprte« za vse prebivalce, ne glede na njihovo etnično poreklo. Vključevanje priseljencev v organizacije, zavode, institucije itd. jim omogoča, da postanejo »del« družbe. Vendar pa delovanje organizacij ter institucij na nediskriminacijski osnovi ni avtomatičen proces. Treba je odstraniti ovire, ki so pri vključevanju priseljencev pogojene z jezikom, s kulturnimi razlikami itd. Najboljša strategija za to je sprememba kulture zaposlovanja in poslovanja v organizacijah. To pomeni zagotovitev prisotnosti pripadnika(ov) priseljenskih skupnosti v organih odločanja (afirmativna politika) ter ustrezno kontinuirano izobraževanje o večkulturnosti, kot tudi nagrajevanje dodatnega znanja jezikov zaposlenih, ki so v neposrednem stiku s strankami. 5) Politična participacija Glede na izide projekta in dane pobude o priznanju »skupnosti/manjšin« je razvidno, da obstaja subjektivna volja priseljencev iz nekdanje Jugoslavije - po ohranjanju drugačnosti, ki jo želijo zavarovati tudi z obilnejšim sodelovanjem v sferi politike. obstajajo pa razlike med posameznimi etničnimi skupinami. Pripadniki, opredeljeni kot Bošnjaki, Muslimani in Srbi nekoliko bolj kot drugi čutijo, da niso »polni« državljani, da nimajo pristopa (ali da so konfrontirani z družbenimi in političnimi dejavniki, ki ovirajo njihovo polno participacijo) do procesov odločanja in drugih oblik participacije v javni sferi, zlasti na področjih, ki so zanje posebno pomembna (šolstvo in kulturna politika). Zato se dojemajo kot politično marginalizirane skupine, kar vodi do bolj organiziranih izrazov njihovih želja in potreb ter »politike priznanja«. Tako ni presenetljivo, da se dojemajo kot »deskriptivno politično podreprezentatirane« in visoko podpirajo vse načine predstavništva, ki smo jih v vprašalniku v obliki stališč ponudili, razen t. i. 44 Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? etničnih političnih strank. Vendar so izidi, nekoliko paradoksalno s pobudo po »manjšinskem/skupnostnem« statusu pokazali, da si želijo predvsem sogovornika na ravni vlade in da se njihovi interesi, želje in potrebe vključijo v »mainstream« politiko. To pa kaže pozitiven odnos do integracije. Temeljno spoznanje je, da te skupnosti želijo locirati sogovornika v državni upravi, s katerim bi komunicirali pri razreševanju njihovih vprašanj. Ta naj bi bil po njihovem mnenju Urad za narodnosti. O podobni komunikaciji pa bi veljalo razmisliti tudi na ravni lokalne samouprave, predvsem mestnih občin, kjer je koncentracija največja (Medved 2005). In čisto na koncu: rezultati raziskovanja v okviru PSIP kažejo potrebo po operacionalizaciji integracijske politike po posameznih področjih (status, kultura, šolstvo, raba jezika, stiki z »matico«, predstavništvo, financiranje) ter določitvi institucionalnih nosilcev področnih integracijskih politik. Ignoriranje zajetnega korpusa prebivalstva Slovenije, ki se po narodni pripadnosti opredeljuje drugače kot pripadniki večinske in dominantne narodne skupnosti, zna spodbuditi procese na etnični/narodni osnovi. Delitev nacije po etničnih/narodnih šivih in »zapiranje« posameznikov v lasten etničen okvir pogosto vodi, kot nas uči zgodovina, v etnične/narodne tenzije in konflikte. Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005. št. 46 45 LITERATURA BAUMGARTL, Bernd; FAVELL Adrian (ur.) 1995: New Xenophobia in Europe. London, Kluwer Law International. BEŠTER, Romana 2005: Ekonomska integracija priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije in njihovih potomcev v Sloveniji. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac in Mojca Medvešek. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 559-590. BOSWELL, Christina 2003: European migration policies in flux. Changing patterns of inclusion and exclusion. Oxford, Blackwell, Chatham House papers. DOLENC, Danilo 2005: Priseljevanje v Slovenijo z območja nekdanje Jugoslavije po II. svetovni vojni. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac in Mojca Medvešek. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 37-87. JACKSON, Peter; PENROSE, Jan (ur.) 1993: Constructions of race, place and nation. England, London, UCL. KOMAC, Miran 2003: Varstvo »novih« narodnih skupnosti v Sloveniji. Razprave in gradivo / Treatises and Documents (43), 6-33. KOMAC, Miran 2005: Varstvo »novih« narodnih skupnosti v Sloveniji. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac, Mojca Medvešek. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 207-235. KOMAC, Miran 2005: Mediji in »nove« narodne skupnosti. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac, Mojca Medvešek. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 379-400. KUPER, Adam 1999: Culture. The Anthropologist's Account. London, Harvard University Press. MEDVED, Felicita 2005: Politična integracija, državljanstvo, politična participacija in reprezentacija. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac, Mojca Medvešek. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 453-558. MEDVEŠEK, Mojca; HAFNER - FINK Mitja, 2005: Metodološki okvir raziskave Percepcije slovenske integracijske politike. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac, Mojca Medvešek. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 3-33. 46_Miran Komac, Mojca Medvešek: Kakšna naj bi bila integracijska politika? MEDVEŠEK, Mojca; VREČER, Natalija 2005: Percepcije sociokulturne integracije in nestrpnosti. Nove manjšine v Sloveniji. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac, Mojca Medvešek. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 271-377. MEDVEŠEK, Mojca 2005: Interakcijska dimenzija integracije. Znotrajskupinski in medskupinski stiki/odnosi. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac, Mojca Medvešek. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 591-640. PFAFF, William 1993: The Wrath of Nations. London, Simon & Schuster. PERCEPCIJE slovenske integracijske politike 2005. Zaključno poročilo. (Ur.) Miran Komac in Mojca Medvešek, 2. natis. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 2005. ROTER, Petra 2001: Locating the »minority problem« in Europe. A historical perspective. Journal of International Relations and Development 4(3), 221-49. ROTER, Petra 2005: Integracija. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac in Mojca Medvešek. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 199-205. ROTER, Petra 2005: Vloga jezika v integracijskem procesu. V: Percepcije slovenske integracijske politike. (Ur.) Miran Komac in Mojca Medvešek. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 239-270. ŠULJIC, T. 2003: Pouk srbščine v Mariboru. Cirilica v slovenskih šolah, Mladina, 3. november, dostopno na: http://www.mladina.si/tednik/ 200344/clanek/uvo-manipulator—tomica suljic/ (23. avgust 2004). TORRES, Rodolfo D.; MIRON, Louis F; JONATAN, Xavier Inda (ur.) 1999: Race, Identity and Citizenship. A Reader, Oxford, Blackwell Publishers. MITJA ŽAGAR Koncepti, modeli in mehanizmi političnega predstavljanja narodnih manjšin in politike integracije1 Concepts, Models and Mhchanisms of Poutical REPRksi-.vratton or National Minorities and the lj< )litics of integration Rights of national minorities - including their political participation as one of key factors of their social integration are important criteria of the le re! and development of democracy in modem plural societies. Special rights of (national) minorities and diverse measures and policies for the protection of minorities aim at ensuring equal starting positions and (actual) equality of these minorities and persons belonging to them, taking into account their subordinate or dependent and open marginalized objective situation and position in these societies. Consequently, the right of national minorities to political participation, and models and mechanisms for their political participation remain important issues in democratic plural societies that can be defined as democracies, where a limited rule of majority exists. These limitations of the absolute rule of majority prevent a permanent monopoly of power by any social structure and enable equal competition of political actors in their struggle for (political) power. One of relevant limitations in this context is the legal protection of national minorities that should include the right of national minorities to political participation and, consequently, the existence of models and mechanisms for political participation of national minorities. This article presents some concepts, models and mechanisms for political participation of national minorities. It argues that - taking into account agreed upon basic standards - these concepts, models and mechanisms should be adjusted to specific situations and needs of every society and distinct minority community. Keywords: democracy, national minorities, political participation of national minorities, models and mechanism for participation Pravice narodnih manjšin - vključno z njihovo politično participacijo, ki je ključni element njihove družbene integracije - so eden bistvenih kriterijev stopnje in razvitosti demokrat i je v sodobnih pluralnih družbah. Namen posebnih manjšinskih pravic in različnih ukrepov varstva manjšin je, da manjšinam in njihovim jmpadn ikoni omogočili, katerih položaj je pogosto objektivno slabši in marginaliziran, enakopraruo izhodišče in dejansko enakopravnost. V tem kontekstu so pravica do politične participacije ter modeli in mehanizmi politične participacije narodnih manjšin pomembna in aktualna vprašanja v sodobnih pluralnih družbah, ki se razglašajo za demokratične in v katerih je uveljavljen koncept demokracije, ki bi ga lahko označili kot "demokracijo omejene večine ". Prav te "omejitve " absolutne oblasli teči ne preprečujejo trajni monopol (katerekoli ) družbue strukture in -med drugim omogočajo tudi enakopravno teknio vseh političnih subjektov v boju za oblast: med te omejitve socli tudi pravno zagotovljeno varstvo man jšin, vključno ž mehanizmi za politično ¡Kirticipacijo narodnih manjšin. Prispevek predstavlja nekaj konceptov politične participacije narodnih manjšin ter modelov in mehanizmov zanjo. Pri tem poudarja, da morajo biti - ob obstoju standardov - koncepti\ modeli m mehanizmi vedno prilagojeni specifični situaciji in potrebam posamezne družbe in manjšinske skupnosti, katere zaščiti so namenjeni. Ključne besede: demokracija, narodne manjšine, politična participacija manjšin, mehanizmi in modeli participacije 49 1. UVOD Vprašanje varstva vseh vrst manjšin in v tem okviru vprašanje njihovega ustreznega političnega predstavljanja (oziroma, če to problematiko gledamo širše, njihovega statusa, položaja, politične in družbene participacije) je v večini sodobnih pluralnih družb vedno tudi - ali celo predvsem - politično in ideološko vprašanje. Zato nas ne preseneča dejstvo, da se to vprašanje ali vsaj njegovi posamezni segmenti vedno znova znajdejo v središču živahnih in včasih zaostrenih političnih razprav v mnogih državah, pa tudi v mednarodni skupnosti. Gre tudi za aktualno temo znanstvenih in strokovnih razprav, v katere se vmešča tudi ta prispevek. Prvotni namen tega prispevka je bil, da bi nakazal izhodišča in okvir teh razpravo ter izlušči! vsaj nekatere ključne vsebine in jih umestil v širši kontekst. Zavedam pa se, da je vse to pri obravnavanju tako široke teme skorajda nemogoče storiti. V svojem prispevku zato obravnavam le specifični izsek iz problematike varstva manjšin v sodobnih etnično pluralnih družbah - varstvo narodnih manjšin; pa tudi znotraj tega obravnavam zgolj specifični segment -politično participacijo narodnih manjšin v pluralnih družbah. V tem okviru se ukvarjam predvsem s teoretičnimi koncepti, modeli in mehanizmi politične participacije narodnih manjšin v demokratičnih sistemih, Moje ideološko in politično izhodišče je, da so ustrezni status, varstvo narodnih manjšin in njihova participacija ter enakopravna integracija bistvene sestavine in celo predpostavke demokracije v etnično pluralnih okoljih. Zavzemam se za uresničitev najvišjih standardov varstva narodnih manjšin in za njihov nadaljnji razvoj, pa tudi za to, da bi se ti standardi, ustrezno prilagojeni specifični situaciji, potrebam in interesom različnih manjšinskih skupnosti, uveljavili tudi za varstvo ostalih etničnih in drugih manjšin, ki izrazijo tovrstno potrebo in interes. To seveda pogojuje tudi mojo delovno hipotezo, da je treba status in varstvo narodnih manjšin ter njihovo politično participacijo urediti tako, da so na podlagi splošnih uveljavljenih standardov kar najbolj prilagojeni specifičnim potrebam in interesom posameznih manjšinskih skupnosti. Posledično to pomeni, da posameznih * * * 1 Gre za nekoliko popravljeno besedilo (znanstveni članek, ki bo objavljen v hrvaškem jeziku), ki je bilo pripravljeno za posvet Narodne manjšine v demokratičnih družbah: Politično predstavljanje narodnih manjšin, ki sta ga organizirala Fakulteta političnih znanosti zagrebške univerze (Fakultet političkih znanosti Sveučilišta u Zagrebu), in Center za mednarodne Študije (Centar za medunarodne študije) v sodelovanju z občino Mrkopalj ter s finančno podpora Fondacije Friedrich Ebert (Friedrich Eben Stiftung). Posvet, ki ga je koordiniral prof. dr. SiniSa Tatalovid, je potekal od 20. do 22. maja 2004 v hotelu Jastreb v Begovem Razdolju. 50_Milja Žagor:. Koncepti, modeli in mehanizmi poiihčneao predstavljanja narodnih ... rešitev in modelov ni mogoče enostavno in nekritično prenesti iz enega okolja v dragega in jih avtomatično uporabiti v različnih situacijah, ampak je pri oblikovanju in uveljavljanju konkretnih rešitev vedno treba upoštevati predvsem situacijo, značilnosti in potrebe posameznega okolja in posamezne skupnosti ter njihove interese in zahteve, ki jih formulirajo. V svojem prispevku najprej na kratko predstavljam nekaj značilnosti sodobne demokracije, kot jo opredeljujejo različni avtorji in jo pojmujem sam, v grobih obrisih pa tudi nekaj izhodišč in standardov varstva narodnih manjšin. V tem kontekstu navajam nekaj (na žalost pogosto še vedno predvsem teoretičnih) konceptov, modelov in mehanizmov političnega predstavljanja narodnih manjšin. Gre za tematiko, ki sodi v širši kontekst manjšinskih in integracijskih politik, ki naj bi zagotovile polno in enakopravno integracijo manjšin v sodobne družbe. 2. KONCEPTI, MODELI IN MEHANIZMI POLITIČNEGA PREDSTAVLJANJA NARODNIH MANJŠIN Za postavitev ustreznega konteksta za razpravo o političnem predstavljanju narodnih manjšin je treba najprej opredeliti demokracijo. V jeziku se je uveljavila vrsta različnih pomenov tega pojma. Z njim označujemo enega od načinov vladanja v državah, v katerih so uveljavljeni mehanizmi, institucije, poti in postopki "demokratičnega odločanja"; praviloma gre pri tem za opredeljevanje oblik in načinov vladanja, v katerih je kot nosilec oblasti opredeljeno ljudstvo, ki bi ga lahko označili za političnega suverena. Ljudje, praviloma državljani konkreuiih držav, uresničujejo to svojo oblast na različne pravno opredeljene načine - prek oblik neposredne in posredne demokracije. Z drugimi besedami, če nekoliko parafraziramo Jeffersona, bi rekli, da gre za oblast ljudstva, v imenu ljudstva, ki jo izvaja ljudstvo - neposredno in prek svojih predstavnikov,2 Pogosto pri tem prav demokratične procedure razumejo kot bistvo in bistveno vsebino demokracije. Pojem demokracija označuje tudi specifično (politično) ideologijo in konkretno iz nje izhajajočo politiko; obe pa omogočata mobilizacijo ljudi za doseganje opredeljenih ciljev. V tem kontekstu praviloma govorimo o (zahodni) liberalni demokraciji. Hkrati pojem demokracija označuje družbeni projekt in ideal, h kateremu v določenemu vrednostnemu sistemu težimo ter ga lahko tudi konkretiziramo kot specifični (teoretični) model, projekt in cilj. Zato morajo biti posamezni elementi demokracije (natančneje - konkretnega modela) v zavesti ljudi uresničljivi do te mere, da so jih pripravljeni sprejeti in se zanje angažirati. * * * 2 Ta koncept pogosto strnejo kar v frazo: "Oblast ljudstva, po ljudstvu in za ljudstvo." w Razprave in arodivo, Ljubljana. 2005, št. 46_5J_ Hkrati morata biti ideal in projekt demokracije - kot pravične, humane in demokratične družbe - v svoji zasnovi in vsebini toliko razumljiva in verjetna, ob upoštevanju vseh predpostavk in znanih okoliščin, da se v konkretnem trenutku ljudem dejansko zdita verjetna. Poleg omogočanja omenjenih mobilizacijskih funkcij pa koncepte in modele demokracije lahko uporabimo tudi kot "merila" konkretne družbene stvarnosti, na podlagi katerih lahko ugotovimo, v kolikšni meri se dejanska družbena stvarnost v določenem okolju približuje opredeljenim idealom, konceptom in modelom.3 V vseh teh pomenih in vsebinah, tudi ko gre za dolgoročni projekt, moramo demokracijo obravnavati kot proces, katerega bistvena značilnost je ta, da se ves čas obstoja v času in prostoru neprestano spreminja. Zato demokracija vedno v sebi nosi tudi določeno mero negotovosti. Sprva in verjetno preveč poenostavljeno so mnogi pojmovali demokracijo kot (absolutno) oblast večine, ki je zmagala na volitvah, na referendumu ali pri glasovanju v predstavniškem telesu. Čeprav je "večina" morebiti zmagala le za en sam glas, naj bi bila s tem njena oblast ali odločitev legitimna, dokončna in zavezujoča za vse. Že kmalu pa se je pokazalo, da je treba "absolutno" oblast večine omejiti -tudi zato, da bi dolgoročno sploh lahko zagotovili sam obstoj demokracije. Te omejitve najprej predstavljajo natančno opredeljeni postopki demokratičnega odločanja in podrobna ureditev delovanja demokratičnih institucij, poleg njih pa tudi različne vsebinske omejitve, med katere štejemo tudi zaščito raznovrstnih manjšin, med. katere seveda sodijo tudi narodne manjšine. Če teh omejitev ne bi bilo, potem bi se v skrajnih primerih (in takšni v zgodovini 20. stoletja niso neznani) lahko zgodilo, da bi neka oblastna struktura, ki je na volitvah zmagala, to svojo volilno zmago izkoristila za to, da bi (bistveno) omejila ali celo ukinila in odpravila demokracijo ter si tako zagotovila trajno, absolutno oblast. * * -* 3 Več o tej tematiki glej npr.: Bobbio, Norbcrto (1987), The future of democracy: A defence of the rules of the game. Oxford: Polity Press, 1987; Dahl, Robert A. (1965), A preface to democratic theory. Chicago, 1L: The University of Chicago Press, 1965; Dahl, Robert A. (1982), Dilemmas of pluralist democracy: Autonomy vs. control. New Haven, London: Yale university press, 1982; DAHL, Robert A. (1989), Democracy and Its Critics. New Haven: Yale University Press, 1989; Dahl, Robert A. (1998), On democracy. New Haven, London: Yale University Press, 1998; Held, David (1989), Models of democracy. Stanford, CA: Stanford University Press, 1989; Held, David (1995), Democracy and the global order: From the modern state to cosmopolitan governance. Cambridge: Polity Press, 1995; Held, David, ur, (1993), Prospects for democracy: North, South, East, West: Oxford, Cambridge: Polity Press, 1993; Lijphart, Arend (1985), Power-sharing in South Africa. Berkeley: Institute of International Studies: University of California, 1985; Lijphart, Arend (1977), Democracy in plural societies: A comparative exploration. New Haven, London : Yale University Press, 1977; Lijphart, Arend (1999), Patterns of democracy: Government forms and performance in thirty-six countries. New Haven, London: Yale University Press, 1999. Sartori, Giovanni (1987), The theory of democracy revisited. (Part one: The contemporary debate; Part two: The classical issues). Chatham: Chatham House Publishers, 1987; Žagar, Mitja (1990), Sodobni federalizem s posebnim poudarkom na asimetrični federaciji v večnacionalnih državah. Doktorska disertacija, Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, 1990,177-270; itd. 50 Milja Žagor:. Koncepti, modeli in mehanizmi poiihčneao predstavljanja narodnih ... Zato bi sodobno demokracijo najenostavneje opredelili kot "omejeno oblast" (suverenega) ljudstva, ki bi jo lahko opredelili z elementi in značilnostmi, ki jih navajam v nadaljevanju:4 (D(Pred)pogoj demokracije je najširši družbeni konsenz o temeljnih predpostavkah, izhodiščih in vrednotah v družbi, ki omogočajo skupno življenje ter stabilnost in urejenost določene družbene skupnosti. Ta najširši družbeni konsenz bi lahko označili kot "družbeno pogodbo" (socialni kontrakt), na kateri temeljita demokratična družbena (in politična) ureditev ter politični sistem v demokratičnih državah. (2)Gre za vladavino oz. oblast omejene večine, katere bistvene omejitve so enake pravice in demokracija drugih ter natančno opredeljeni demokratični postopki, ki določajo tudi delovanje demokratičnih institucij. (3) Zajamčene pravice manjšin so ena najpomembnejših civilizacijskih pridobitev zgodovinskega razvoja, ki opredeljujejo tudi moderno demokracijo. Določene pravice so manjšinam zajamčene z obstoječim pravnim redom in o njih ni mogoče odločati v procesih večinskega odločanja, ampak je mogoče o njih odločati le v soglasju z manjšino, za katere zaščiteno pravico gre. Te pravice torej manjšinam jamči uveljavljen (politični in pravni) družbeni sistem - in s tem tudi večina v družbi, ki ima odločilno vlogo v upravljanju tega sistema; zaželjeno bi bilo, da bi bile pravice manjšin opredeljene že v temeljnem (pravnem in političnem) aktu določene skupnosti - torej konkretno v ustavi. V ta okvir zaštite manjšin bi lahko uvrstili tudi avtonomije posameznih skupnosti in subkultur, ki se oblikujejo in pojavljajo v vsaki širši (globalni) skupnosti, ter so prav tako izraz (nacionalne, kulturne, verske ipd.) pluralnosti neke družbe. Ključni argument nasprotnikov manjšinske zaščite je, da pravice manjšin pomenijo nasilje nad večino (ki se v določenem trenutku vzpostavi v družbi), vendar pa tako kot drugi zagovorniki manjšinske zaščite menim, da dolgoročno prav zaščita manjšin in s tem določeno omejevanje (morebitne neomejene in absolutne) oblasti večine (trenutne politične večine oz. enostavne večinske demokracije) zagotavlja pogoje za dolgoročnejši obstoj in razvoj demokracije v sodobnih pluralnih družbah. * * * 4 Glej npr.: Žagar, Mitja (1989), "Politični pluralizem: stvarnost in perspektive" v: Politični pluralizem in demokratizacija javnega življenja. Zbornik referatov. Politološki dnevi, Ankaran 26. in 27. maja 1989. Ljubljana: Slovensko politološko društvo, 1989,109-126; Žagar (1990), 218-222. Razprave in gradivo, Ljubljana. 2005, št. 46_53_ (4) Bistveni element demokracije so demokratične procedure in mehanizmi, ki uresničevanje demokracije dejansko omogočajo. Gre predvsem za: (a) volilne procedure in mehanizme, ki omogočajo periodično oblikovanje politične večine in manjšine in ki določajo globalna politična razmerja v delitvi oblasti v času med volitvami; (b) predstavniške mehanizme odločanja, ki jih opredeljuje ustavna in širše pravna ureditev. Ti mehanizmi se oblikujejo in konstituirajo na podlagi rezultatov pluralnih in demokratičnih volitev, znotraj njih pa se izraža tudi globalno politično razmerje sil, ki je prav tako pogojeno z rezultati volitev; (c) oblike neposrednega odločanja ljudi (zbori krajanov in volilcev, referendum) ter oblike funkcionalne demokracije, ki naj omogočajo zainteresiranim posameznikom, organizacijam in skupnostim - skladno z njihovimi interesi - neposredno sodelovanje v procesih političnega odločanja. (5) Oblike lokalne in regionalne avtonomije in samouprave, ki omogočajo ljudem neposrednejše vključevanje v procese družbenega odločanja in zlasti v oblastne procese ter zadovoljevanje specifičnih potreb posameznikov in manjših skupnosti, postajajo vse bolj pomembna sestavina (in lahko bi rekli tudi vsebina) sodobne demokracije, ter omogočajo odražanje in izražanje v sodobnih družbah obstoječih različnosti. (6) V družbi mora obstajati določena raven ekonomske in socialne pravičnosti, ki zagotavlja relativno družbeno stabilnost in veliki večini ljudi zagotavlja možnost za uresničevanje njihovih demokratičnih pravic. V okvir tega sodi tudi zagotavljanje enakovrednejših možnosti slehernega posameznika za njegov individualni razvoj (izobrazba, ustrezna zaposlitev, socialna in zdravstvena varnost in zaščita, možnost za družbeno in politično udejstvovanje) in za uresničevanje njegovih interesov. Te elemente bi lahko označili kot elemente socialne in ekonomske demokracije v najširšem smislu. V ta okvir sodi tudi uresničevanje industrijske demokracije, ki se izraža zlasti v uveljavljenosti delavske participacije oziroma natančneje participacije vseh zaposlenih v upravljanju njihovih podjetij, zavodov in ustanov, pa tudi uresničevanje različnih oblik samoupravljanja (ki ga v tem kontekstu nikakor ne smemo enačiti in zožiti na samoupravljanje, kakršno je obstajalo v nekdanji Jugoslaviji) - tako na področju gospodarskih in javnih dejavnosti kot tudi na ravni lokalnih skupnosti in avtonomij. 54 Mitja Žogor: Koncepti, modeli in mehanizmi političnega predstavljan ¡o narodnih (7) Demokracija - kot jo pojmujem - v sodobni družbi ni možna, če ne obstaja politični pluralizem, ki se pretežno izraža kot strankarski pluralizem in je institucionaliziran kot večstrankarski sistem. Vendar se poleg strankarskega pluralizma politični pluralizem lahko izraža tudi kot razne oblike "nove političnosti in družbenosti", ki terjajo oblikovanje in uveljavljanje različnih metod in oblik t. i. "funkcionalne demokracije". Ekonomska demokracija političnega pluralizma in na njem temelječe politične demokracije ne more nadomestiti, je pa njeno uveljavljanje (poleg politične) pomemben kriterij demokratičnosti konkretne družbe. (8) Čeprav jih v tej shematski predstavitvi navajam nazadnje, pa so bistveni in ključni pogoj pa tudi bistvena vsebina sodobne demokracije človekove pravice in svoboščine. Brez ustrezne pravne ureditve, jamstva obstoja in uresničevanja človekovih pravic ter brez obstoja možnosti za njihovo uresničevanje sodobna demokracija - po mojem mnenju - sploh ni mogoča. Ko govorim o človekovih pravicah, pri tem mislim na celotno telo človekovih pravic; v nasprotju s tistimi, ki te pravice opredeljujejo zgolj kot individualne, pa sam sodim, da so njihov sestavni del tudi kolektivne pravice, o čemer nekaj več v nadaljevanju. Tako so za sodobno demokracijo pomembne prav vse človekove pravice in svoboščine - od osebnostnih, političnih in civilnih pravic posameznika, prek socialnih in ekonomskih ter kulturnih pravic, pa vse do pravic posameznikov in skupnosti po mednarodnem pravu (kot so npr. pravica do razvoja, do zdravega okolja, miru). Med ključne pravice v tem kontekstu seveda uvrščam tudi (posebne) pravice pripadnikov manjšinskih skupnosti in manjšinskih skupnosti samih. Ob koncu uvodnega razpravljanja o sodobni demokraciji bi rad poudaril, da je sodobna demokracija vedno tudi formalna demokracija, če pod tem pojmom razumemo dejstvo, da morajo kot nujni (pred)pogoj za uresničevanje demokracije obstajati opredeljene (določene) in(za)varovane demokratične poti in postopki odločanja. Te poti (mehanizmi) in postopki demokratičnega odločanja morajo biti v sodobnih družbah praviloma pravno opredeljeni in zavarovani (v končni posledici tudi s prisilnimi oblastnimi sredstvi), tako da niso odvisni le od samovolje konkretne oblasti, ampak je zagotovljena njihova (relativna) trajnost in stabilnost. Šele obstoj formalne demokracije omogoča obstoj demokratične skupnosti ter uresničevanje tistih elementov demokracije, ki jih nekateri označujejo kot vsebinska demokracija, V sodobnih družbah je uveljavljena zlasti t. i. "institucionalna demokracija", ki temelji na (institucionaliziranih) organizacijah ter opredeljuje in določa zlasti vlogo in položaj političnih in drugih družbenih institucij v političnem sistemu in v procesih družbenega upravljanja. Posebno vlogo v uresničevanju institucionalne demokracije imajo politične stranke pa tudi nekatere Razprove iri gradivo, ljubijono, 2005. šl. 46__55 druge institucije političnega sistema, ki predstavljajo izraz pluralizma organiziranih (političnih) interesov, v kontekstu naše teme pa kaže zlasti opozoriti na vlogo (morebitnih) manjšinskih strank in drugih institucij narodnih manjšin. Želeli pa bi si, da bi se bolj uveljavili tudi zametki "funkcionalne (projektne) demokracije", ki naj bi omogočili vključevanje ljudi v procese političnega odločanja na podlagi njihovih različnih specifičnih (ne le političnih) interesov in oblik organiziranja, vsaj v določeni meri pa tudi vključevanje posameznika. Vendar za zdaj ne obstaja še niti "operativni teoretični model" takšne demokracije in tovrstnega družbenega sistema, prav tako pa posamezne pojavne oblike in zametki funkcionalne demokracije praviloma niso formalno integrirani v procese družbenega in političnega odločanja.5 Kot je danes že splošno sprejeto, lahko prav uresničevanje človekovih pravic in svoboščin, vključno z manjšinskimi pravicami in varstvom štejemo za enega ključnih kriterijev presojanja obstoja demokracije in ravni demokratičnosti določene družbe. Kot še mnogi drugi menim, da so nediskriminacija, ustrezni status in varstvo narodnih manjšin bistvene in nujne sestavine ter celo predpostavke sodobne demokracije. 3. ZAŠČITA IN PRAVICE NARODNIH MANJŠIN TER POLITIČNA PARTICIPACIJA MANJŠIN Narodne manjšine, kakršne poznamo danes, so posledica obstoja nacionalnih držav in meja med njimi. V evropskem prostoru je zgodovinski proces oblikovanja nacionalnih držav potekal vzporedno in medsebojno povezano s procesom nastajanja modernih evropskih narodov kot specifičnih etničnih skupnosti, oba omenjena procesa pa sta bila pogojena z uveljavljanjem in razvijanjem kapitalističnega načina produkcije,6 Ta procesa sta v mnogočem zaznamovala zgodovinski razvoj v Evropi v zadnjih stoletjih, predvsem od 17. stoletja, še zlasti intezivno pa v 19. in 20. stoletju. V tem času so države - najprej v Evropi, potem pa tudi v drugih delih sveta - dobile svojo etnično vsebino in dimenzijo, vključno z nacionalno kulturo in (uradnim) jezikom. Razvil se je koncept moderne enona-ctonalne države, ki državo pojmuje kot nacionalno državo titularnega (naslovnega) naroda; slikovito bi lahko rekli, da gre za "poroko" med državo in kulturo titularnega naroda. Poleg uveljavljanja kapitalistične produkcije in modernizacije so bili ključni dejavniki teh procesov nacionalni zgodovinski miti, nacionalizem (vključno z nacionalističnimi gibanji), tisk in roman, ki so ustvarili tudi mit o etnični homogenosti nacionalnih držav, ki pri ljudeh še vedno pogojuje pojmovanje * * * 5 Povzeto po: Žagar (1989), 114. ® Glej npr.: Hobsbawm, Eric J. (1990), Nations and Nationalism since 1789: Programme, Myth, Reality. Cambridge, London, New York, New Rochelle, Melbourne, Sydney: Cambridge University Press, 1990,9. 56_Mitja Žogor: Koncepti, modeli in mehanizmi političnega predstavljan ¡o narodnih države, čeprav ne ustreza dejanski stvarnosti.7 Mej med državami namreč nikoli ni mogoče zarisati in postaviti tako, da bi lahko zagotovili popolno etnično homogenost prebivalstva posamezne države. Kadar se določajo državne meje (eno)nacionalne države, se vedno zgodi, da znotraj njih ostanejo tudi manjšine -posamezniki in skupnosti, ki ne pripadajo titularnemu narodu; po drugi strani pa vsaj del pripadnikov titularnega naroda nacionalne države ostane zunaj meja države - kot pripadniki manjšin in manjšinskih skupnosti v drugih, najpogosteje sosednjih državah. Če so bile v fazi oblikovanja nacionalnih držav in določanja mej med njimi prav meje tiste, ki so razdelile določeno etnično mešano (pluralno) ozemlje in prebivalstvo na njem med različne države ter tako ustvarile (narodne) manjšine, pa so migracije ob vse večji in intenzivnejši mobilnosti tisti ključni dejavnik, ki v sodobnem svetu povečuje etnično pluralnost in ustvarja nove manjšine. Danes dejansko v svetu ni niti ene države, za katero bi lahko trdili, da je etnično popolnoma homogena. Vseeno v glavah ljudi in v svetu še vedno prevladuje koncept enonacionalne države, na podlagi katerega obstoj etnične raznolikosti (pluralnosti) in manjšin mnogi - tudi nekatere države in njihove institucije, zlasti pa še nekateri politiki in politične stranke ter nacionalistična gibanja - še vedno vidijo kot problem in oviro pri uspešnem in učinkovitem delovanju nacionalne države. Nedavni zgodovinski dogodki - še zlasti razpad nekaterih evropskih večnacionalnih držav (Sovjetska zveza, Češkoslovaška, Jugoslavija) ter zahteve posameznih narodov brez lastnih držav in zatiranih manjšin po ustanovitvi njihovih lastnih nacionalnih držav (npr. Katalonci, Baski, Albanci na Kosovu in v Makedoniji, pa tudi v nekaterih drugih državah v Evropi, posamezni kavkaški narodi v Ruski federaciji, Kurdi, itd.) - so pokazali, da tudi na prelomu tisočletja proces oblikovanja modernih narodov in nacionalnih držav v svetu verjetno še ni končan. Analiza prevladujočega diskurza pa tudi pokaže, da je mit o zaželjeni etnični homogenosti nacionalnih držav še tako uveljavljen, da gre pri teh pojavih še vedno za težnjo, da se oblikujejo nove etnično homogene enonacionalne države. * * ■* ' Več glej npr.: Anderson. Benedict (.1995), Imagined communities: Reflections on the origin and spread of nationalism. Revised ed. London, New York; Verso, 1995; Gellner, Ernest (1983), Nations and nationalism. First edition. Ithaca, N.Y.: Cornell University Press. 1983: Gellner, Ernesl (1988), Culture, identity, and politics Cambridge: Cambridge University Press, 1988 (©1987); Gellner, Ernest (1994), Encounters with nationalism. Oxford, Cambridge: Blackwell, 1994; Gellner, Ernesl (1998), Nationalism. London: Phoenix, 1998; Smith, Anthony D, (1988), The ethnic origins of nations. Oxford, New York: Basil Blackwell, 1988; Smith, Anthony D. (1999), Myths and memories of the nation. Oxford: Oxford University Press, 1999; Smith, Anthony D. (2000), The nation in history Historiographical debates about ethnicity and nationalism. Hanover: Brandeis University Press, Historical Society of Israel, 2000; Smith, Anthony D. (2001), Nationalism and modernism: A critical survey of recent theories of nations and nationalism. Reprinted. London, New York: Routledge, 2001; Smith, Anthony D. (2003), Chosen peoples: Sacred sources of national identity. Oxford; Oxford University Press, 2003; Žagar, Mitja (1994/1995), "Constitutions in multi-ethnic reality." Razprave in gradivo, St. 29/30 (Ljubljana, 1994/1995), 143-164; itd. Razprave in gradivo. Ljubljano. 2005. št. 46 57 Kljub takšnemu pojmovanju nacionalnih držav se vse bolj uveljavlja spoznanje, da so zaščita in posebne pravice manjšin - kot del celote človekovih pravic in svoboščin - v sodobnem svetu ključno merilo demokratičnosti posamezne države. Še več, ko je Badinterjeva komisija ugotovila, da je razpadla nekdanja jugoslovanska federacija (SFRJ), je zaščito narodnih manjšin opredelila kot enega od pogojev za demokracijo (in/ali uspešno demokratizacijo) v sodobnih etnično pluralnih družbah ter hkrati tudi kot predpogoj za mednarodno priznanje novih držav in kriterij za njihovo vključevanje v evropske integracijske procese.8 V Evropi danes ta izhodišča večinoma štejejo za temeljna načela glede zaščite (narodnih) manjšin. V devetdesetih letih pa sta pomembni prelomnici v zgodovinskem razvoju evropskega varstva manjšin Okvirna konvencija o zaščiti narodnih manjšin ter Evropska listina o regionalnih ali mansinskih jezikih, ki sta bili sprejeti v okviru Sveta Evrope in sta postali prva pravno zavezujoča mednarodnopravna dokumenta o varstvu narodnih manjšin. Če upoštevamo navedeno, potem vsaj v Evropi na prelomu tisočletja ne bi smelo biti dvoma o tem, da obstajajo posebne pravice narodnih manjšin in potreba za posebno varstvo teh - pa tudi drugih - manjšin. * * * 8 Podrobneje glej npr,: Alain Pellet (1992), "The Opinions of the Badinter Arbitration Committee: A Second Breath for the Self-Determination of Peoples." European Journal of International Law, Let. 3, St. 1, http://www.ejiLorg/journal/Vol3/Nol/anl2.html#TopOil'age: Danilo Turk (1993), "Recognition of States: A Comment." European Journal of International Law, let. 4, št. 1, http:/Ayww.eiU.org/journal/Vol4/Nol/ artS-htmlgTopOfPage; itd. Besedilo pravnih mnenj Radinterjeve komisije glej npr.: (Opinions 1-3} v Alain Pellet (1992), "The Opinions of the Badinter Arbitration Committee: A Second Breath for the Self-Determination of Peoples - Appendix: Opinions of the Arbitration Committee." European Journal of International Law. Let, 3. Št. 1, http:/a™^eiiforq/iournal/VolVNol/artl3.html■; jr.] • • / :V« Affl • • H t (■' ' iA.'^ ■ '»' T ' jp ' • * 0*^ N. p. :iv- ■>:• _ SONJA NOVAK L U K AN O VIČ, K AT A L IN MUNDA HIRNOK, BORIS JESIH, IVAN VERDENIK, NIKA VODOPIVEC PERCEPCIJA KULTURNE IN JEZIKOVNE RAZNOLIKOSTI V DVEH OBMEJNIH MESTIH - primer nova gorica (si) - gorica (d) - predstavitev izbranih rezultatov raziskave (študija primera)* PERCEPTION OF CULTURAL AND LINGUISTIC DIVERSITY IN TWO BORDER TOWNS -NOVAGORIGA (SI VGOR1CA ( IT) - presentation of .selected results of the researchproject (ease study) The article brings results of a pilot study which served as an introduction into a wider international research project along the Slovene-Italian border, Slovene-Austrian border and ■ Slovene-Hungarian border, The project, which took place in the year 2004 in N6va Gorica (ES Milojka Štrukelj) and Gorica (ESIvan Trinko and ES Vittorio Locchi). included children as well as their parents. The aims of the research project were the following: importance of command and use of languages on both sides of the border: subjective evaluation of Ian • guage command - native, neighbouring and foreign language; socially and historically conditioned attitude towards language, and its role in regulation of relations between communities; the so called "'expansionism" of Italian and Slovene language in the border area, stimulation of multilingual communication; the differences between Slovenian and Italian side regarding communication; orientation of the Slovene minority with respect to the present communication situation. The research study indicated the parameters on the basis of which it is possible to estimate perception of cultural and linguistic diversity in the two bolder towns. It also showed to what degree the presence of minority and vicinity of border ajfects acceptance and evaluation of self and others. Keywords: sociolinguistics. cultural and linguistic diversity, border region. Slovenia Italy \ prispevku so predstavljeni rezultati pilotske študije, ki je služila kot uvod v širšo mednarodno raziskavo ob slovensko-italijanski meji, slovenski-avstrijski meji 'in - slovensko-madžarski meji. Raziskava je potekala v letu 2004 v Novi Gorici (OŠ Milojka Štrukelj) ter Gorici X OŠ Ivan Trinko in OŠ Vittorio Locchi). V raziskavo so bili zajeti tako učenci kot njihovi starši. V raziskavi smo zasledovali naslednje cilje: pomembnost znanja in rabe jezi ko t > na obeh straneh meje; subjektivno vrednotenje znanja jezika- državnega, sosedskega in tujega: družbeno In zgodovinsko pogojen odnos do jezika in njegovo vlogo v urejanju odnosov med skupnostmi; ti >ekspanzivnost< italijanščine oziroma slovenščine v obravnavanem obmejnem pasu: kaj spodbuja večjezično komunikacijo; ali v komunikaciji obstajajo razlike med slovensko in italijansko stranjo; kakšna je v sedanji komunikacijski situaciji orientacija slovenske manjšine. Ključne besede: sociolingvistika, kulturna in jezikovna raznolikost, obmejno območje, Slovenija/Italija 49 1. UVOD Obmejna območja so neke vrste »naraven laboratorij«, kjer je večkulturnost objektivna realnost Raziskovanje v takem laboratoriju pomeni opazovanje, zaznavanje problematike, analiziranje odnosov med jeziki in kulturami ter posledično tudi med različnimi etničnimi skupinami. Meja, obravnavana s katerega koli vidika - državnega, političnega, socialno-ekonomskega, jezikovnega ... pa tako območje močno zaznamuje in mu daje neko posebno specifičnost, zaradi katere se razlikuje od drugih območij. Prav ta specifičnost pa brez dvoma vpliva tudi na življenje in poglede ljudi ter na njihovo sprejemanje sebe in drugih, kar je vsebina našega zanimanja in raziskovanja. Čeprav je širitev Evropske unije spremenila pomen »državne meje«, pa mejna območja še vedno zaznamuje »meja«, ki jo opredeljujejo jezik, kultura, zgodovina, prostor in ekonomija. Že v preteklosti, pred integracijskimi procesi v Evropi, so se kljub državni meji kraji na obeh straneh slovensko-italijanske meje povezovali tako na področju gospodarstva, kulture, urbanističnega načrtovanja, varstva okolja, infrastrukture itd. Intenziteta in vsebina sodelovanja in povezovanja je bila seveda v obmejnih območjih različna in je v različnih časovnih obdobjih nihala predvsem zaradi različnih političnih in tudi gospodarskih razmer na obeh straneh meje, kar je vplivalo na razlike v percepcijah posameznikov o pomenu in vlogi jezikovne in kulturne raznolikosti. Konstanta v celotnem preteklem obdobju zbliževanja in povezovanja pa ostaja dejstvo, da se je problemu komunikacije med različnimi skupinami v prostoru doslej posvečalo zelo malo pozornosti. Čeprav se meje v komunikacijah med skupinami, ki živijo v stiku, spreminjajo, pa so vedno rezultat političnih in družbenogospodarskih dejavnikov v okolju. Jezik v obmejnih okoljih ima komunikacijsko in simbolično dimenzijo, je pokazatelj raznolikosti, prav tako pa ni vedno najpomembnejši simbol, ki zaznamuje mejo med skupinami, je pa pomemben pokazatelj statusa posamezne skupine in odnosov med njimi (Barth, 1969). Obmejno območje zaznamuje stik dveh oziroma več kultur in jezikov. V takem okolju so dvojezični ali večjezični govorci realnost. Pri tem je treba izhajati iz podmene, da imajo posamezni jeziki različne (neenake) komunikacijske domete in da posamezni govorci poleg lastnega jezika usvajajo najprej tiste jezike, ki jim omogočajo vključevanje v širši komunikacijski prostor. Na vsakem opazovanem obmejnem območju je mogoče vzpostaviti hierarhijo jezikov oziroma hier- * ■* * * Raziskava je potekala ob sodelovanju raziskovalcev I.S.I.C-a iz Gorice (I). Še posebno se zahvaljujemo ravnateljicam. učiteljem, učencem izbranih razredov ter starSem Sol v Novi Gorici (Milojka Štrukelj) ter Gorici (Ivan Trinko in Vittorio Locchi). Brez njihovega sodelovanja raziskave ne bi bilo mogoče izpeljati. 78 Novok Lukonovič. Munda Hirnok. lesih. Verdenik. Vodopivec: Percepcijo kulturne in jezikovne arhično piramido, ki ima zaradi različnih dejavnikov (jezikovnih politik, moči na »jezikovnem trgu« ipd.) različno funkcionalno konfiguracijo, kar bo pokazala tudi naša raziskava (Calvet, 1999). V hierarhični piramidi pa položaj jezikov v stiku v posameznem obmejnem območju odraža tudi razmerje med skupinami in nakazuje, ali skupine živijo ena ob drugi ali ena z drugo. Jezikovna meja se ne pokriva vedno z nacionalno, kar dodaja obmejnemu območju dodatno specifično dimenzijo (Nečak Luk, Muskens, Novak Lukanovič (ur.), 2000). Pri obravnavanju jezika in družbe, posebno pri definiranju vloge posamezne» ga jezika v obmejnem področju, se vedno kaže neki specifični odnos, ki ga prek jezika zaznamuje prav moč. Številni avtorji pri definiciji moči izhajajo iz različnih konceptov, toda največkrat je definicija moči povezana tudi z močjo jezika, s konceptom politike oziroma konceptom vladanja (Kramarae, Schulz, 0'Barr, 1984). Jezik odraža moč, ki jo opredeljujejo različne posamične ali medsebojno povezane komponente - politične, ekonomske, socialne, demografske - ki v določenem časovnem obdobju ali določeni situaciji prevladujejo. Odnos med jezikom in močjo je danes mnogo bolj prisoten kot v preteklosti, ko je prevladoval tradicionalen koncept jezik - narod - država. S tem ko je moč posameznega jezika prisotna v vseh porah družbenega življenja, ostane posamezniku ali skupini malo prostora za »pogajanja« oziroma za drugačno izbiro jezika. Mnogokrat se moč posamezne skupine manifestira prav skozi jezik in odgovarja na vprašanje, zakaj in kje se posamezen jezik uporablja, kaj oblikuje jezikovne vzorce in kje so vzroki sprememb v družbeni organizaciji jezikovne rabe. To pomeni, da je pri obravnavanju rabe jezika na individualni ravni in v določenih okoljih treba hkrati in komplementarno upoštevati institucionalne strukture, hierarhijo moči in ustrezno mrežo (Kramarae, Schulz, 0'Barr, 1984), kar je neposredno povezano tudi z ohranjanjem in opuščanjem določenega jezika v okolju. Za resnično razumevanje specifičnih jezikovnih situacij v družbi je treba ugotoviti tudi, kako se ljudje odzivajo na različne jezikovne variante oziroma na različne jezike, ki se govorijo v njihovem okolju, kako sprejemajo jezikovno različnost in kakšen odnos si ustvarijo do posameznih jezikov. Po mnenju strokovnjakov (Giles, Hewstone, Bali, 1983) je stališče do jezika težko definirati in tudi izmeriti, saj je subjektivno obarvana in težko izmerljiva vrednost. Stališče do jezika vsebuje tudi določene občutke in je neke vrste emocionalni odgovor ljudi na določeno situacijo. Stališče do jezika je kompleksna in psihološka celota, ki vključuje znanje, občutke in obnašanje. Nikoli ni sestavljeno samo iz ene, temveč iz več med seboj odvisnih komponent. Prav zato je pri raziskovanju včasih težko oceniti / ovrednotiti / izmeriti rezultate, ki se nanašajo na stališče do jezika in je Razprave in gradivo, [j^ipljpng. 2005. šl. 46 79 nujno treba analizirati več različnih situacijskih trenutkov. Eno od temeljnih vprašanj, ki si ga raziskovalci zastavljamo, je, ali je stališče posameznika do jezika eno- ali večdimenzionalno. Nekateri menijo, da je enodimenzionalno in predstavlja posameznikovo pozitivno ali pa negativno (ugodno / neugodno) stališče do določenega dejanja, povezanega z jezikom. Nekateri raziskovalci pa obravnavajo stališče do jezika izključno kot večdimenzionalno kategorijo, in sicer predvsem takrat, ko se pomen in posledice jezikovnih dejanj spreminjajo. Po naši presoji, ki jo utemeljujemo z empiričnimi podatki iz raziskave, pa je stališče do jezika večdimenzionalno in dinamično. Ker se konflikti in/ali sožitja med posameznimi jeziki oziroma med posameznimi skupinami vedno spreminjajo vzporedno s širšimi družbenimi dogajanji, je pridružitev Slovenije Evropski uniji za dosedanja jezikovna razmerja na obravnavanih obmejnih območjih gotovo izziv. Izziv za razmerja med posameznimi jeziki pa v obdobju globalizacije, zlasti v zadnjih desetletjih predstavlja tudi širjenje predvsem angleščine kot posredovalnega jezika z ekspanzivno funkcijo. Odgovor globalizacijskim procesom je tudi interkultural-izem in vloga posameznega jezika (Rizman, 1994). Tudi znotraj Evropske unije se s skupnim trgom in pretokom kapitala in ljudi odpira vprašanje enotnega komunikacijskega prostora in s tem položaja posameznih jezikov na »trgu« jezikov (Grin, 1996). Evropska unija ureja rabo uradnih in delovnih jezikov ter poudarja nujnost spoštovanja in ohranjanja raznolikosti znotraj skupne nadnacionalne skupnosti. V takih pogojih jezik (ne glede kateri) presega sporazumevalno vlogo. 2. VSEBINA, CILJI IN METODOLOGIJA RAZISKAVE V izbranem območju ob slovensko-italijanski meji - v mestnih občinah Nova Gorica / Gorica prihajata v stik dve različni socialno-etnični območji. Slovensko stran zaznamuje območje, kjer živi relativno homogena skupnost Slovencev, na italijanski strani pa je narodnostno mešano območje, kjer se prepletata dve skupnosti oziroma dve kulturi - italijanska in slovenska. Prav zaradi bližine številnih različnih oblik sodelovanja ter kulturnih specifičnosti se med območji razvijajo procesi interkulturalizma. Dve različni območji, ki ju zaznamuje etnična komponenta (eno je etnično homogeno, drugo heterogeno) pa ob delovanju različnih dejavnikov med prebivalci ustvarjajo na eni strani podobnosti, na drugi pa različnosti v percepcijah do jezika oziroma jezikov (Nečak Luk, 1989). Mesti Nova Gorica in Gorica imata različno zgodovino, prav tako pa se še danes razlikujeta v družbenoekonomskem pogledu. Vloga jezika in kulture je imela na tem območju v zgodovini vedno poseben pomen. V toku zaostrovanja odnosov med italijanskim in slovenskim prebival- 3470 Novok Lukonovič. Munda Hirnok. lesih. Verdenik. Vodopivec: Percepcijo kulturne in jezikovne stvom od druge polovice 19. stoletja ter zlasti v obdobju fašizma je tudi na Goriškem, tako kot drugod na zahodni slovenski narodnostni meji, jezik pred stavljal prvo ločnico, mejo, obrambno črto in identifikacijsko izhodišče za vsako od obeh narodnostnih skupnosti. Neugodne razmere za sožitje so se nadaljevale tudi po drugi svetovni vojni. Kot je znano, manjšinsko vprašanje Slovencev v Italiji ni zadovoljivo rešeno niti v današnjem času (Bufon, 1995). Zaradi navedenih zgodovinskih dejstev je povsem jasno, da se tudi danes problema komunikacije med italijansko in slovensko stranjo na navedenem območju ne more obravnavati zgolj kot problem praktične spo-razumevalne narave, ampak moramo ob analiziranju komunikacij upoštevati tudi močno simbolno funkcijo jezika. Pri zasnovi raziskave smo izhajali iz teoretičnih izhodišč, ki jih navajamo v uvodu prispevka. Za izvedbo empiričnega dela raziskave, s katerim smo želeli preveriti naše hipoteze, smo izbrali šolo. Ta je za mladega človeka pomemben prostor, kjer se usmerjeno seznanja z različnimi jeziki in si pridobiva vedenje o pomenu njihovega znanja. Poleg učencev smo v raziskavo vključili tudi starše, kar nam je omogočilo, da smo zaznali tudi generacijske razlike v percepcijah jezikovne raznolikosti. 2.1 ClI-JI IN HIPOTEZE RAZISKAVE Z raziskavo smo želeli na podlagi zbranih podatkov ugotoviti: - Stališče o pomembnosti znanja in rabe jezika sosedov na obeh straneh meje; - subjektivno vrednotenje znanja jezika sosedov na obeh straneh meje; ali se družbeno in zgodovinsko pogojen odnos do jezika odraža v urejanju odnosov med skupnostmi (problemi simbolne narave, ki preprečujejo, da bi se reševali problemi praktične narave, sporazumevanje med obmejnima skupnostma); - ali obstajajo medgeneracijske razlike v vrednotenju pomembnosti poznavanja jezika soseda, drugega jezika in tujega jezika; kakšen je »indeks ekspanzivnosti« italijanščine oziroma slovenščine v obravnavanem obmejnem pasu; kateri segmenti družbene dejavnosti spodbujajo večjezično komunikacijo; - ali v komunikaciji obstajajo razlike med slovensko in italijansko stranjo; - kakšna je v sedanji komunikacijski situaciji orientacija slovenske manjšine. Rozprove in gradivo Liubliana. 2005. ši. 46 81 Poleg naštetih ciljev pa nadaljnja poglobljena analiza empiričnih podatkov nakazuje: - oceno pomena učenja in znanja posameznih jezikov, ki se lahko uporabi pri načrtovanju jezikovne politike, predvsem na področju izobraževanja v obmejnih območjih; različno percepcijo jezikovne in kulturne raznolikosti glede na generacijo v obmejnem območju; primerljivost in razliko v percepcijah med posameznimi okolji z različno objektivno stvarnostjo (različen vzgojno-izobraževalni sistem, socialnoekonomski položaj okolja, zgodovinska preteklost ipd.); podlago za uvajanje novih vsebin in pristopov v okviru vzgojno-izobraževalnih dejavnosti v šoli ali zunaj nje, ki so temelj sožitja za življenje in delo v obmejnem okolju; - možno strategijo pri vstopu lastnega komunikacijskega in simboličnega prostora v širši komunikacijski in simbolični prostor EU; - vlogo šole pri komunikacijskem usposabljanju (v znanju in vrednotenju jezika itd.) za učinkovito sodelovanje v širšem evropskem prostoru, kjer jezikovna usposobljenost za posameznika ne bo ovira pri nadaljnjem izobraževanju in vključevanju na trg delovne sile. Pri koncipiranju raziskave smo želeli izpostaviti obmejni prostor, ki ga zaznamujejo različni jeziki - državni jezik, jezik sosednje države ter tuj jezik. V obravnavanem prostoru pa je na eni strani meje jezik sosednje države tudi jezik manjšinske skupnosti, kar vpliva na zaznavanje jezikovne in kulturne raznolikosti. Temeljne hipoteze, postavljene v raziskavi, so biie: da učenci in starši zaznavajo jezikovno in kulturno raznolikost v prostoru, kjer živijo in da sprejemajo ukrepe (se učijo jezik, poslušajo in prebirajo medije, razvijajo različne oblike sodelovanja itd.); razlike med posameznimi šolami ne obstajajo; - da v obmejnem prostoru znanje jezika soseda zaznamuje ekonomski element; da prisotnost manjšine in manjšinskega jezika v prostoru vpliva na sprejemanje manjšinskega jezika kot jezika soseda. 2.2 Vzorec in metodologija dela Izdelali smo vprašalnik v slovenskem in italijanskem jeziku ter dvojezičen vprašalnik s 37 strukturiranimi vprašanji (vprašanja odprtega in zaprtega tipa), ki 82 Novok Lukonovič. Munda Hirnok. lesih. Verdenik. Vodopivec: Percepcijo kulturne in jezikovne se nanašajo tako neposredno kot posredno na področje jezika in kulture ter prikazujejo predvsem stališča in odnos do posameznih jezikov - stališča do uradnega jezika, stališča do jezika soseda - slovenskega ali italijanskega. Anketiranje je potekalo na izbranih šolah med učenci dveh razredov (starost učencev 14 let) in njihovimi starši, s ciljem, da se zaznajo medgeneracijske razlike.1 V Novi Gorici je anketiranje potekalo v dveh razredih Osnovne šole Milojka Štrukelj, na italijanski strani, ki je etnično heterogena, pa smo vključili šolo z večinskim jezikom (šola Vittorio Locchi - vprašalnik v italijanskem jeziku) in šolo s slovenskim / manjšinskim jezikom (šola Ivan Trinko - dvojezičen vprašalnik -slovensko-italijanski). Empirični del (anketiranje) raziskave smo izvedli pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo, kajti stališča izbranega vzorca prebivalcev o jezikovni in kulturni raznolikosti, predvsem pa vlogi posameznih jezikov pred in po vstopu v evropsko integracijo so zagotovo pomembna in specifična.2 Z učenci na vseh treh šolah smo opravili skupinski intervju, medtem ko so starši sami - anonimno odgovarjali na vprašalnik in nam ga po določenem času vrnili v zaprti ovojnici. Staršem smo ponudili možnost, da lahko odgovarjata oba ali pa samo eden. V Novi Gorici smo v raziskavo vključili 44 učencev (v intervjuju je sodelovalo 43 učencev, realizacija je 97,72 -odstotna.). V Italiji pa smo v šoli z italijanskim jezikom vključili 41 učencev (sodelovalo 38 učencev, realizacija 92,68 -odstotna), na šoli s slovenskim učnim jezikom je med 42 učenci pri raziskavi sodelovalo 41 učencev (realizacija 97,62 odstotna). Tako smo skupaj dobili 122 veljavnih (izpolnjenih) vprašalnikov učencev. V celoten vzorec (N = 122) je bilo vključenih nekoliko več dečkov (54,9 odstotka) kot deklic (45,1 odstotka). Na osnovni šoli IvanTrinko, kjer smo učencem in njihovim staršem razdelili dvojezičen vprašalnik, je večina učencev nanj odgovorila v slovenskem jeziku (85,4 odstotka), medtem ko so starši odgovorili tako v slovenskem kot italijanskem jeziku (le malo več kot polovica jih je odgovarjala na slovenski vprašal- * * * 1 Pri tem želimo pripomniti, da so bili učenci na vseh šolah nad raziskavo navdušeni in so izrazili željo, da jim predstavimo rezultate Posebno so bili veseli na šoli Ivana Trinka v Gorici, kajti intervju jim je pomenil tudi siik .s slovenskim jezikom. Pri tem naj povzamemo besede ravnateljice osnovne šole Ivan Trinko iz Gorice, ki je dejala, da z veseljem podpira tako raziskovanje, kajti že samo naša prisotnost in vprašanja o tej tematiki pomenijo za njihove učence in za starše jezikovni prispevek. Rezultati niti niso tako pomembni, kajti že vključitev šole 7. iialijansklm jezikom v skupno raziskavo pomeni, da se učenci in starši soočijo s tematiko kulturna in jezikovna raznolikost. Tlidi če se nikoli niso soočali s tem vprašanjem, v takih situcijah začnejo o tem razmišljati. To pa koristi tudi njihovi šoli, torej manjšini, dolgoročno pa prispeva k ustvarjanju vzdušja sprejemanja in spoštovanja različnosti. 2 Raziskava je bila zastavljena kot pilotska študija, katere cilj je bil, da raziskavo ponovimo in razširimo tudi na druga obmejna območja. Leta 2005 smo na podlagi predstavljene pilotske študije raziskavo v okviru CRP-a razširili tudi na druga obmejna območja (slovensko-avstrijsko, slovensko-madžarsko). Razprave in gradivo. Ljubljano. 2005. št. 46 83 nik - 56,4 odstotka). Med starši je odgovarjalo več mater kot očetov, čeprav na podlagi statističnih rezultatov lahko trdimo, da so dokaj enakomerno zastopani tudi očetje (na primer v Novi Gorici 52 odstotkov žensk in 48 odstotkov moških, na obeh šolah v Gorici 56 odstotkov žensk in -h odstotkov moških). Statistično je na vprašalnik odgovarjalo najmanj staršev iz šole s slovenskim učnim jezikom Ivan Trinko iz Gorice (It).3 Celoten vzorec staršev je bil 152 veljavnih vprašalnikov. Pri analizi rezultatov odprtih vprašanj smo uporabili kvalitatitvno metodo, izbrane podatke, ki jih predstavljamo v prispevku, pa smo analizirali z rabo različnih statističnih metod.4 4. PREDSTAVITEV IZBRANIH REZULTATOV 4.1 Značilnosti kraja Vprašanim smo postavili vprašanje, kakšne so po njihovem mnenju značilnosti kraja, v katerem živijo. Pri koncipiranju vprašanja smo izhajali iz hipoteze, da se bodo percepcije vprašanih razlikovale glede na posamezno okolje. Zaradi realne stvarnosti (mešano okolje) smo predvidevali, da bodo na italijanski strani (v obeh šolah) vprašani zaznali, da živijo v narodnostno mešanem okolju. Rezultati so pokazali, da starši in učenci v vseh treh šolah zelo podobno zaznavajo okolje. V svojih odgovorih poudarjajo naravne lepote in kulturne znamenitosti, v Novi Gorici pa prebivalci poudarjajo, da je mesto mlado in majhno, zaznamuje pa ga igralništvo. Vsi zaznavajo mejo (državno) in poudarjajo obmejnost in z njo povezane značilnosti. Etnična heterogenost prostora, kjer živijo, je vsaj na podlagi kvalitativne analize odprtega vprašanja bolj prisotna med starši in otroki slovenske šole v Gorici, čeprav etnično heterogenost (prisotnost večkulturnosti) zaznavajo tudi učenci in starši italijanske šole. Zanimivo je, da se je vsaj na podlagi naše analize odprtega vprašanja pokazalo, da otroci italijanske šole v Gorici prisotnost različnih jezikov / kultur v kraju, kjer živijo, zaznavajo bolj kot pa njihovi starši. Brez dvoma razlago za tak rezultat lahko iščemo v zgodovinskih dogodkih. * * 3 Razlaga, zakaj se starši šole s slovenskim učnim jezikom Ivan Trinko niso odzvali v večjem številu, je zelo zapletena in kompleksa ter brez dvoma lahko odseva tudi odnos okolja do manjšinske problematike. Z analizo rezultatov naše raziskave bi težko utemeljili tak rezultat. Predvidevamo lahko, da čeprav sama empirična raziskava (vsebina vprašalnika) ne posega direktno na manjšinsko področje, so starši po vse; verjetnosti zaradi nosilcev raziskave, dvojezičnega vprašalnika ... in tudi zaradi same teme kulturna in jezikovna raznolikost, sprejeli raziskavo kot analizo manjšinskega šolstva, mogoče celo kot obliko preverjanja njihovih stališč, zato tudi niso želeli sodelovati. Nenazadnje pa je rezultat lahko zgolj naključen in posledica prenasičenosti staršev z različnimi anketami, vprašalniki ipd. ' Podatki so bili statistično analizirani, uporabljeni so bili Friedmanov, Wilcoxon in Mann-Whitneyev test. 84 Novok Lukonovič. Munda Hirnok. lesih. Verdenik. Vodopivec: Percepcijo kulturne in jezikovne Percepcija meje, predvsem percepcija soseda (Slovenije) je drugačna pri starejših, kot pa pri mladih. Za ilustracijo, kako posamezniki zaznavajo svoje okolje, predstavljamo nekatere odgovore učencev in njihovih staršev iz posameznih šol: Starši 1. Starši iz Nove Gorice (OŠ Milojke Štrukelj) so o značilnostih Nove Gorice in okolice navajali: ... premalo dela za mlade, ki sploh ne dobijo službe, ko končajo študij... ... življenje v Novi Gorici in njeni okolici se mi zdi preveč ujeto v delovno-pri dobitniški sistem... ... razgibana okolica, urejena infrastruktura, bližina mednarodne meje, urejeno bivalno okolje... ... mlado mesto, meja z Italijo, arhitekturno slabo razvito, s poudarkom na igralništvu in temu pripadajočimi slabostmi. Mladim ne ponuja zabave, omogoča le nekaj športnih dejavnosti... ... mesto je nastalo iz političnih razlogov in je brez zgodovinskih in kulturnih znamenitosti... ... gospodarski in politični center za severno Primorsko ... ... nočno življenje z nasilništvom, drogami, objestništvom. Prepotentnost in povišanje cen zaradi zaposlenih v igralništvu ... ... kraj oz. mesto ob meji, prebivalci so priseljeni iz različnih okolij, mlado mesto, vendar nima prave «duše«, mestu nekaj manjka ... 2. Starši iz italijanske šole (Locchi, Gorica) so o svojem kraju, Gorici in okolici navajali naslednje značilnosti: ... obmejno mesto - »zaprta miselnost«... ... območje, bogato z naravnimi lepotami in raznolikostmi, geografsko in ekonomsko stičišče, stičišče različnih kultur... ... skoraj nedotaknjeno okolje, stik z naravo, veliko turističnih možnosti in različne zgodovinske danosti... uravnotežena družba, odprta, lahko navezovanje stikov z drugimi člani skupnosti... ... Gorica je zanimiva v zgodovinskem pogledu, obmejno območje... Rozprgve in gradivo. Ijubljano. 2005. ši. 46 85 3. Starši iz šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici (Ivan Trinko) so o kraju, kjer živijo, navajali naslednje: ... Gorica je mirno mesto, življenje teče umirjeno, ljudje so potrpežljivi in umirjeni... ... raznoliko, kulturno bogato, ljudje pa imajo veliko predsodkov... ... možnost poznavanja dveh jezikov, dveh kultur... ... stik dveh kultur, ki so nekoč bile tri... ... prisotnost meje in dejstvo, da prebivalci uporabljajo več jezikov... ... prisotnost meje, prisotnost etnične manjšine... ... meja, večkulturnost... ... raznolikost narečij in jezikov... ... večkulturnost, nizka poseljenost, velike možnosti študija in dela... Učenci 1. Učenci osnovne šole Milojke Štrukelj iz Nove Gorice so o kraju, kjer živijo, zapisali: ... vrtnica, Perla, urejena knjižnica, zdravstveni dom, neurejen park, predrage trgovine, onesnaževanje... ... preveč mamilašev, Bosancev, igralnice ... ... vrtnica, veliko dreves, mlado mesto... blizu je Italija, lepo mesto... ... ima veliko stavb, je onesnaženo, je zelo kulturno razvito... ima knjižnico, je veliko trgovin, ima bazen ... pomanjkanje stanovanj, služb, premalo igrišč... ... majhno, relativno mlado, zaznamovano z igralništvom, obmejno mesto ... blizu morja, hribov in blizu Italije... 2. Učenci osnovne šole »Locchi« iz Gorice (Italija) so o svojem kraju napisali: ... grad, parki... meja s Slovenijo, razne trgovine... premalo igrišč... ... če živiš v Gorici, lahko spoznavaš različne kulture iz drugih držav, še posebno slovensko ... preveč je diskriminacije... ... tu so jezikovne manjšine... zaradi manjšine se bolje naučiš drug jezik... ... grad, Brda, Soča, železnica, meja ... večja kulturna širina in poznavanje novih ljudi... meja razmejuje mesto ... 86 Novok Lukonovič. Munda Hirnok. lesih. Verdenik. Vodopivec: Percepcijo kulturne in jezikovne ... značilni so zgodovinski spomeniki... več »ras«, ki oblikujejo razne skupine ... veliko pribežnikov ... ... meja s Slovenijo ... možnost prehoda in obisk Slovenije... avtomobili nikoli ne ustavijo povsem na prehodu, še posebno Slovenci... ... kulturna raznolikost kraja in sobivanje s Slovenijo... ...je obmejno mesto, kjer se nahajata dva različna naroda ... območje z veliko kulture, več različnih in zanimivih etničnih skupnosti... ... to, da je bilo ob koncu vojne razdeljeno na pol... da vidimo razliko med dvema Goricama... ... obmejno mesto ... smo blizu druge države ... veliko je priseljencev in zato veliko policije... 3. Učenci osnovne šole s slovenskim učnim jezikov (Ivan Trinko) so o značilnostih svojega kraja napisali: ... lep kraj, mirno mesto ... obstaja slovenska manjšina ... imaš prijatelje več narodnosti... preveč emigrantov... ... v Gorici je grad, je kulturno razvita, ima svojo zgodovino ... samo dve slovenski šoli... ... večkulturno mesto, več jezikov... ... različne jedi... raznolikost kultur... ... da so Slovenci, Italijani, Furlani, Nemci in tuji ljudje... ... sem blizu Slovenije, naučil sem se slovensko ... Rezultati kažejo, da večina učencev ne glede na posamezno šolo (82,8 odstotka) že od rojstva živi v obmejnem prostoru, kar pomeni, da okolje dobro poznajo. Največji odstotek učencev, ki so se v Gorico priselili v zadnjih 10 letih, je na šoli Locchi (23,7 odstotka - 9 učencev), kar nam potrjuje tudi podatek o jeziku zgod njega otroštva (navajali so različne regionalne zvrsti italijanskega jezika, ki dokazujejo, da so se v Gorico priselili iz različnih krajev Italije). V Novo Gorico pa se je v našem vzorcu priselilo 16,3 odstotka (7 učencev). Tbdi ti učenci so pri vprašanju o jeziku zgodnjega otroštva navajali neslovenski jezik, v največjih primerih enega od jezikov narodov nekdanje Jugoslavije. Tudi analiza jezikovne mreže kaže, da večina učencev, ki se je priselila v obmejno območje (v Gorico ali Razprave in grodivo. Ljubljano, 2005. št. 46 87 Novo Gorico) v obdobju manj kot 10 let, uporablja v različnih domenah različne jezike, kar se po vsej verjetnosti odraža tudi v njihovi percepciji jezikovne / kulturne raznolikosti. 4.2 Materni jezik vprašanih Ker smo želeli analizirati in spoznati jezikovno situacijo v posameznih šolah, smo učence in njihove starše povprašali po njihovem maternem jeziku. Dopustili smo tudi možnost, da navedejo dva materna jezika. Zanimal nas je tudi jezik zgodnjega otroštva, kajti predvidevali smo, da to ni vedno materni jezik. Rezultati so pokazali, da je večina otrok v Novi Gorici kot materni jezik navedla slovenski jezik (72 odstotkov), v drugih primerih (28 odstotkov) pa so navedli kot materni jezik drug jezik, predvsem jezik narodov nekdanje Jugoslavije (srbski, hrvaški, bošnjaški, srbohrvaški, madžarski itd.) Na italijanski šoli v Gorici so otroci kot materni jezik večinoma navedli italijanski jezik (68,4 odstotka), relativno velik odstotek jih je navedlo furlanski (21,1 odstotka), nekateri pa so kot materni jezik navedli tudi drug jezik (v 10,5 odstotka primerih na primer ukrajinski, španski itd). Zanimiv podatek je, da je na šoli s slovenskim učnim jezikom velik odstotek otrok navedlo kot svojo materinščino italijanski jezik (53,7 odstotka), temu sledi slovenski jezik (39 odstotkov), trije učenci pa so kot materni jezik navedli nek drug jezik (7,3 odstotka - nemški, bošnjaški in hrvaški). O jezikovni raznolikosti v družinah, ki smo jih zajeli v našo raziskavo, pa pričajo tudi odgovori na vprašanje, kateri jezik so osvojili v zgodnjem otroštvu. Večina otrok (40 od 43) na šoli v Novi Gorici je navedla slovenski jezik kot prvi jezik, ki so ga osvojili v zgodnjem otroštvu, med njimi pa jih je relativno veliko napisalo, da so (kar 13 učencev od 40) v zgodnjem otroštvu osvojili tudi drug jezik (navedli so hrvaški, srbski, bošnjaški, srbohrvaški jezik) ter o njem podalo tudi subjektivno oceno. Učenci iz Nove Gorice (za razliko od učencev na italijanski strani) ne navajajo narečne oblike ne kot materni jezik ne kot jezik, ki so se ga naučili v zgodnjem otroštvu. Veliko (skoraj polovica) otrok iz italijanske šole je poleg italijanskega jezika, ki je večini vprašanih tudi materni jezik, napisalo in podalo oceno o drugem jeziku, ki so ga osvojili v zgodnjem otroštvu. Zanimivo pa je, da so kot drugi jezik navedli predvsem številne jezikovne variante italijanskega jezika - narečja / dialekte (siciljanski, napoletanski, tržaški, trbiški itd.), kar dokazuje, da se doma pogovarjajo predvsem v narečju. Prav tako pa paleta narečij kaže, da družine - ali vsaj nekdo iz njih - izhajajo iz različnih italijanskih krajev in so se v Gorico priselile. 88 Novok Lukonovič. Munda Hirnok. lesih. Verdenik. Vodopivec: Percepcijo kulturne in jezikovne Tudi odgovori otrok slovenske šole v Gorici na vprašanje, kateri jezik so osvojiti v zgodnjem otroštvu, kažejo, da so otroci v zgodnjem otroštvu osvojili dva ali pa celo tri jezike. Rezultati so pokazali prepletanje slovenskega in italijanskega jezika. Čeprav so navedli italijanski jezik kot materni jezik, so slovenski jezik osvojili v zgodnjem otroštvu. Otroci, ki obiskujejo šolo s slovenskim učnim jezikom, so dvojezični, velik del izhaja iz mešanih družin, v katerih so starši različnega maternega jezika. Tudi rezultati naše raziskave o pogovornem jeziku med starši in otroki oziroma družinskimi člani ter o rabi jezika, ki ga uporabljajo v širšem okolju, potrjujejo, da so otroci šole Ivan Trinko, vključeni v našo raziskavo, dvojezični.5 Tudi materni jezik staršev kaže na jezikovno raznolikost. Kako so odgovarjali starši na vprašanje, kateri je njihov materni jezik, pa kaže spodnja tabela: Tabela 1: Materni jezik staršev glede na šolo, ki jo obiskujejo otroci Štrukelj Locchi Trinko Skupaj N % N % N % N % Slo 47 72,3 0 ,0 22 56,4 69 45,4 Ita 2 3.1 33 68,8 9 23,1 44 28,9 Ftir 0 ,0 6 12,5 1 2,6 7 4,6 Yu-exg n 16,9 0 ,0 1 2,6 12 7,9 Drugi 5 7,7 9 18,a 6 15,4 20 13,2 Skupaj 65 100,0 48 100,0 39 100,0 152 100,0 4.3 KOMUNIKACIJA DOMA IN V OKOLJU Raba jezika doma in tudi v širšem okolju je indikativen parameter, ki ga navajajo skoraj vse taksonomije. Posameznik si z rabo jezika oz. jezikov ustvarja jezikovno mrežo, v kateri ima posamezen jezik določen položaj. Jezikovna mreža * * * 5 Obstajajo številne tipologije (taksonomije), ki opredeljujejo dvojezično družino. Ena med njimi je tudi definicija Bakerja, (Baker, 1988), ki pri definiranju dvojezične oz. večjezične družine upošteva številne parametre - materni jezik staršev, jezik komunikacije v družini (med starši, otroki, brati, starimi starši, tetami...), jezik šolanja, jezik okolja in komunikacija na različnih ravneh v okolju, uradni jezik, ^ V drugi so všteti posamični drugi jeziki ali kombinacije različnih jezikov. Nastopale so sledeče kombinacije: N obkrožena samo rubrika »drugo« 4 Hr+drugo 1 Angleščina + drugo i Ita + drugo 3 Ita + špansko 2 Slo + Ita + drugo 2 Slo + Ita 6 Ita + nemško 1 20 Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005, št. 46 89 pa pokaže, ali je posameznik eno-, dvo- ali večjezičen. Prav zato smo v raziskavi postavili vprašanje, kako poteka komunikacija doma, z družinskimi člani, in pa, v kakšnem jeziku se pogovarjajo v različnih javnih ustanovah v okolju. Analiza odgovorov nam je nakazala zelo razvejano jezikovno mrežo posameznika. Otroci, ki obiskujejo šolo s slovenskim učnim jezikom (Ivan Trinko) v komunikacijah z družinskimi člani rabijo tako slovenski kot italijanski jezik, pri nekaterih pa komunikacija poteka v dveh jezikih - dvojezično. Z družinskimi prijatelji se pogovarjajo samo v enem jeziku - tako slovensko kot italijansko (približno tretjina samo slovensko, približno tretjina samo italijansko), kar nakazuje, da se jezikovno prilagajajo glede na osebo, s katero komunicirajo. Če bi z rezultati sestavili jezikovno mrežo, bi bila ta prepletena z različnimi jeziki. Analiza komunikacije v širšem (družbenem) okolju pa na podlagi statistično obdelanih rezultatov potrjuje, da gre v obmejnem slovensko-italijanskem območju za dva različna območja, ki ju zaznamuje etnična komponenta. Na italijanski strani, v Gorici, kjer poleg večinskega italijanskega prebivalstva živi tudi slovenska manjšina, se učenci in tudi njihovi starši v okolju različno sporazumevajo. Zaznana je prisotnost italijanskega in slovenskega jezika. Mreža jezikovnih kontaktov kaže, da učenci in starši šole s slovenskim učnim jezikom s sosedi, prijatelji, sošolci rabijo samo italijanski kot tudi samo slovenski jezik ali pa oba jezika. Podobno se učenci šole Ivan Trinko jezikovno obnašajo v trgovinah, na pošti, v restavracijah itd. To kaže, da se jezikovno prilagajajo (konvergenca) glede na osebo, ki se ji na ta način želijo tudi jezikovno prilagoditi. Učenci so zapisali (tako kažejo statistični podatki), da večinoma rabijo samo italijanski jezik, uporabljajo pa tudi slovenski jezik (25,7 odstotka) ali pa oba jezika (17,1 odstotka). Starši prav tako uporabljajo večinoma samo italijanski jezik, čeprav nekateri v javnih ustanovah uporabljajo dva jezika (približno petina vprašanih staršev iz šole Ivan Trinko). Po statističnih kazalcih našega vzorca pa starši bolj uporabljajo oba jezika (slovenskega in italijanskega) v trgovinah, kar je na nek način zanimivo. Po vsej verjetnosti nakupujejo v trgovinah, kjer so lastniki ali pa prodajalci slovensko govoreči posamezniki. V cerkvi pa vprašani - učenci in starši slovenske šole uporabljajo pretežno slovenski jezik ali pa oba jezika. Podatki tudi kažejo, da so pri otrocih in tudi pri starših na obeh šolah prisotne narečne oblike jezika, ki jih navajajo tudi kot svojo materinščino (števerjanski, goriški, koroški, tržaški, trbiški, beneški, napolitanski, siciljanski itd.). Posebno izrazito je na šoli z italijanskim učnim jezikom, kar ponovno potrjuje, da družine ne izhajajo iz samega mesta Gorice, ampak iz različnih predelov Italije. 90 Novak Lukgnovič, Mup.d.g. Hirnok. i.e^jh, Vefdenik, Vodopivec: Perc^pcija kulturne in jezikovne 4.4 ČEZMEJNI STIKI Rezultati so pokazali, da imajo učenci in njihovi starši številne različne stike s posamezniki in institucijami na drugi strani meje - tako na italijanski kot slovenski. Velik odstotek vprašanih je navedel, da obiskujejo sosednje mesto pogosto (27,9 odstotka) in včasih (36,1 odstotka). Statistično izstopajo vprašani iz Nove Gorice, ki so večinoma zapisali, da obiskujejo pogosto (kar 44,2 odstotka) in včasih (39,5 odstotka), v manjših primerih pa redko (glej tabelo 2). Za odgovor, da obiskujejo sosednje mesto »nikoli ali pa včasih« so se odločili predvsem posamezniki z italijanskim ali drugim7 maternim jezikom. Med najpomembnejšimi motivi za obisk sosednje države je nakupovanje, čemur sledi obiskovanje restavracij in turistični izleti. Na tretje mesto so vprašani iz Nove Gorice uvrstili obiske sorodnikov (predvsem učenci iz Nove Gorice), medtem ko so obiski sorodnikov za vprašane iz obeh goriških (IT) šol precej nepomembni in so skoraj na dnu lestvice. Za obe šoli - Štrukelj in Locchi - so pomembni obiski športnih prireditev, kar kaže, da imata šoli razvito športno sodelovanje. Na peto mesto pa sta šoli Trinko.in Locchi uvrstili obisk kulturnih prireditev. Šola Štrukelj pa je obisk kulturnih prireditev uvrstila na 7. mesto Čemu so omenjeni obiski sosednje države, je prikazano v tabeli 3- Analiza rabe posameznih jezikov, ki jih uporabljajo pri različnih stikih, je nakazala, da v večini primerov uporabljajo jezik, ki ga najbolje obvladajo - ali slovenski ali italijanski. Na podlagi frekvenčne analize in primerjave z drugimi odgovori predvidevamo, da je raba določenega jezika zelo tesno povezana z osebo in s situacijo (tudi motivacijo), kjer komunikacija poteka. Tabela 2: Kako pogosto obiskuješ sosednjo državo - glede na šolo pogosto včasih redko nikoli skupaj Štrukelj 19 17 6 1 43 % 44,2 39,5 14,0 2,3 100 Locchi 7 13 11 7 38 % 18,4 18,4 34,2 28,9 100 Trinko 8 14 17 2 41 % 19,5 34,1 41,5 4,9 100 Skupaj 34 44 34 10 122 % 22,9 36,1 27,9 8,2 100 * * * 7 Med druge smo uvrstili jezike: nemški, španski, ukrajinski, romunski itd. Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005, št. 46 91 Tabelo 3: Obiski sosednje države so namenjeni Namen obiska Štrukelj Locchi Trinko Nakupovanje t 1 1 Obisk gostiln, restavracij 2 2 3 Turizem 6 3 2 Obisk sorodnikov 3 7 7 Obisk prijateljev 5 6 6 Kulturni dogodki 7 5 5 Športni dogodki 4 4 8 Pošta, banke... 8 8 9 Javni uradi 10 10 10 Drugo 9 9 4 (številke pomenijo, čemu so namenjeni obiski - 1. mesto nakupovanje, 2. obisk restavracij ...) 4.5. STALIŠČE O JEZIKU Številne študije poročajo (Bourhis, 1983), da je stališče do jezika, ki ga imajo posameznik ali skupina, zelo občutljivo tudi na lokalne pogoje ter na politične in zgodovinske spremembe v okolju, kar potrjujejo tudi rezultati naše raziskave.8 S statistično analizo odgovorov smo najprej poskušali ugotoviti stališče vprašanih: a.) o pomenu njihovega uradnega - državnega jezika za prebivalce na drugi strani meje; b.) nato stališče vprašanih do jezika sosednje države za prebivalce območja, kjer sami živijo; c.) in nenazadnje stališče do tujega jezika. Poglobljena analiza nam nakazuje razlike v odnosu vprašanih do posameznih jezikov. a.) Pri stališču o svojem - uradnem jeziku9 in pomenu njegovega znanja za prebivalce na drugi strani meje so ponujenim trditvam posamezniki pripisali različen pomen.10 Tako so se na šoli M. Štrukelj v Novi Gorici učenci * * * 8 V nekaterih okoljih pa je v določenem trenutku prav politična situacija vplivala na oblikovanje stališča posameznika ali skupnosti do jezika. Tako na primer I3ourhis (1983) poroča, da so spremenjene politične razmere v Quebecu povezovali s spremenjenimi navadami do francoskega in angleškega jezika. 9 Uporabljamo termin uradni jezik - jezik, ki ni nujno materni jezik posameznika, prav tako m nujno učni jezik - na primer na Soli Ivan Trinko so učenci odgovarjali o pomenu italijanskega jezika. 10 Trditve smo analizirali s posebno statistično metodo - uporabo Friedmanovega testa, ki je pokazala vrednost - moč posamezne trditve. Tako smo lahko ugotovili, s katero trditvijo se posameznik najbolj strinja. 92 Novok Lukonovič. Munda Hirnok. lesih. Verdenik. Vodopivec: Percepcijo kulturne in jezikovne najbolj strinjali s trditvijo, da je znanje slovenskega jezika za prebivalce Gorice (Italija) in okolice potrebno pri zaposlitvi (V11 - 4,37), nato pri poslovnih stikih s slovenskimi partnerji (V = 4,30), šele na tretje mesto so postavili potrebo po znanju slovenskega jezika za komunikacijo s prebivalci Nove Gorice (V = 3,95). Ta rezultat nakazuje, da pri znanju jezika prevladuje ekonomska dimenzija komunikacije. Najmanj pa so se strinjali s trditvijo, da je znanje slovenskega jezika potrebno za družbeni ugled (V = 2,95). Učenci na italijanski šoli Locchi so do posameznih trditev imeli podobno stališče. Tako so se najbolj strinjali s trditvijo, da je za prebivalce Nove Gorice najbolj pomembno znanje italijanskega jezika za zaposlitev v Gorici (Italiji) (V = 4,47) in prav tako za poslovne stike (V - 4,47). Zanimivo pa je, da so se najmanj strinjali s trditvijo, da je znanje italijanskega jezika potrebno prebivalcem Nove Gorice, ker omogoča komunikacijo znotraj EU (V = 2,84). To na nek način nakazuje, da sami italijanski otroci menijo, da njihov državni jezik - italijanski jezik ne more biti jezik komunikacije znotraj EU. To potrjuje tudi analiza o stališčih in izboru tujega jezika, ko so prav ti učenci izpostavili angleški jezik kot najpomembnejši tuj jezik, s katerim se lahko sporazumevaš po vsem svetu. Na osnovni šoli s slovenskim učnim jezikom Ivan Trinko pa so rezultati strinjanja s posameznimi trditvami nekoliko drugačni. Ti učenci se najbolj strinjajo s trditvijo, da je znanje italijanskega jezika za prebivalce na drugi strani meje - to je v Novi Gorici, pomembno pri poslovnih stikih (V = 4,46), na drugo mesto so postavili, da je za prebivalce Nove Gorice znanje italijanskega jezika potrebno, ker jim tako daje možnost komunikacije s prebi valci Italije (Gorice) (V = 4,41) in šele na tretje mesto, da znanje italijanskega jezika omogoča prebivalcem Nove Gorice zaposlitev v italijanski Gorici (V - 4,20). Najmanj pa se strinjajo s trditvijo, da je znanje italijanskega jezika pomembno za prebivalce Nove Gorice pri njihovi zaposlitvi v domačem kraju-Novi Gorici (V = 2,80). Tudi stališče teh učencev nakazuje prevladujočo ekonomsko dimenzijo jezika, toda samo za znanje iztalijanskega jezika na italijanski strani meje, ne pa na slovenski strani. b. Tudi pri analizi stališča do jezika sosednje države smo uporabili enak metodološki pristop in podatke analizirali z uporabo enake statistične metode (Friedman test). Če podrobneje pogledamo rezultate, vidimo, da se učenci na slovenski strani najbolj (statistično najmočneje) strinjajo s * * * "v - vrednost posamezne trditve (odl-5, kjer 5 pomeni najmočnejše strinjanje na osnovi í-'riednianovega testa.. Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46 93 trditvijo, da je znanje jezika sosednje države pomembno za zaposlitev (V 4.42 ). Podobnega mnenja so tudi učenci šole z italijanskim učnim jezikom (V = 4,32), medtem ko je za učence šole s slovenskim učnim jezikom znanje jezika sosednje države najpomembnejše za komunikacijo s prebivalci (V = 4,17), na drugem mestu pa za komunikacijo s poslovnimi partnerji (V -4,16) ter na tretjem mestu zaradi možnosti zaposlitve (V = 4,07). Znanje slovenskega jezika (kot jezika sosednje države ) pa ni tako pomembno za spoznavanje kulture oziroma za poklicno usposabljanje in študij. Čeprav se s trditvijo, da je znanje slovenskega jezika pomembno za spoznavanje slovenske kulture učenci šole Ivan Trinko ne strinjajo zelo močno (najvišje strinjanje predstavlja vrednost 5, tej trditvi so pripisali vrednost 3,56), pa na drugi strani rezultati kažejo, da učenci prebirajo Časopise v slovenskem jeziku (43,5 odstotka pogosto in 39,9 odstotka včasih ter samo 2,6 odstotka nikoli). Prav tako pa statistični podatki kažejo, da učenci šole Ivan Trinko spremljajo radijske programe v slovenskem jeziku ter gledajo televizijske programe v slovenskem jeziku, in to redno (73,2 odstotka vprašanih učencev te šole je odgovorilo, da programe redno spremlja). c. Tudi za analizo stališč do tujega jezika je bilo treba ovrednotiti niz trditev. Prav tako smo vprašanim postavili vprašanje, kateri tuj jezik je zanje najpomembnejši in zakaj. Ne glede na šolo je statistično izstopila angleščina. Tudi našteti argumenti, zakaj je najpomembnejši jezik, se ne razlikujejo. Angleški jezik je univerzalen, zaznamuje ga globalizem in pomemben je za vsa področja, so zapisali. Najbolj, vsi, ne glede na šolo, pa so zapisali, da se strinjajo s trditvijo, da izbran tuj jezik (angleščina) omogoča komunikacijo znotraj EU. Pri tem se nam postavlja vprašanje, ali otroci / učenci razumejo delovanje EU in, ali poznajo vlogo jezikov v EU. Prav tako pa se močno strinjajo, da je znanje tujega jezika znak ustrezne izobrazbe. Zanimivo je, da imajo starši podobno mišljenje in da v strinjanju s posameznimi trditvami ni generacijskih razlik. Pri vzorcu „starši" smo napravili tudi statistično primerjavo dveh stališč (Wilcoxon test) o pomembnosti jezika po vstopu Slovenije v EU. Rezultat je pokazal spremembe samo v pomembnosti angleščine - ne glede na posamezno okolje in šolo so vprašani menili, da bo angleški jezik postal pomembnejši na področju dela (bolj kot v prostem času). V spodnji tabeli pa je prikazano, kako so učenci ocenili pomembnost izbranih jezikov po vstopu Slovenije v EU oziroma po razširitvi EU. Pomen slovenskega in italijanskega jezika se ne bo pravveliko spremenil, večji pomen bo pridobila angleščina; generacijska razlika ni zaznana. 94 Novok Lukonovič. Munda Hirnok. lesih. Verdenik. Vodopivec: Percepcijo kulturne in jezikovne Tabela 4: Pomembnost slovenskega, italijanskega in angleškega jezika po vključitvi Slovenije v EU Šola Povprečje N Standardni odklon Pomembnost slovenščine po vključitvi SLO v EU Štrukelj 3,44 41 ,976 Locchi 3,47 34 ,788 Trinko 3,71 41 ,844 Skupaj 3,54 116 ,879 Pomembnost italijanščine po vključitvi SLO v EU Štrukelj 3,83 41 ,946 Locchi 3,68 38 ,904 Trinko 3,83 41 ,803 Skupaj 3.78 120 ,881 Pomembnost angleščine po vstopu SLO v EU Štrukelj 4,24 42 ,821 Locchi 4,55 38 ,724 Trinko 4,07 41 ,959 Skupaj 4,28 121 ,859 (Višja vrednost pomeni večjo pomembnost, 5 - veliko večji pomen, 4 = večji pomen, 3 - enak pomen, 2 = manjši pomen, 1= veliko manjši pomen, 0 = ne vem; Wilcoxon test) Stališče o jeziku oblikuje tudi mnenje vprašanih, katere jezike in kako bi jih poučevali. Vprašani so navajali različne jezike na odprto vprašanje, katere jezike bi bilo treba poučevati v srednjih šolah v njihovem kraju kot obvezen predmet, ali pa, kateri jezik bi izbrali, da bi se ga učili prostovoljno. Prevladovali so tuji jeziki -angleščina, nemščina itd. Toda visok odstotek učencev in staršev šole Ivan Trinko je na prvo ali drugo mesto postavil jezik sosednje države - slovenski jezik. To nam nakazuje, da tako starši in učenci želijo (vidijo potrebo), da bi se slovenski jezik poučeval kot obvezen predmet na višji stopnji. Na šoli z italijanskim učnim jezikom pa je večina vprašanih postavila jezik sosednje države (slovenščino) na tretje mesto. Posebno smo izpostavili tudi vprašanje, kaj menijo o jeziku sosednje države, ki naj bi ga vključili v učni program - ali kot obvezen ali kot izbirni predmet, ali pa ga sploh ne bi vključili. To vprašanje, čeprav preprosto zastavljeno, zelo dobro kaže odnos vprašanih do jezika - slovenskega oziroma italijanskega. Pri številnih prejšnjih vprašanjih smo lahko zaznali, kako vprašani sprejemajo posamezen jezik, kako ga vrednotijo in zaznavajo. Rezultati so pokazali, da večina (tako učenci kot njihovi starši) podpira učenje jezika sosednje države v okviru šolskega programa. Statistično je dokazano, da večina iz vsakega posameznega vzorca meni, da bi jezik sosednje države (slovenski oziroma italijanski) morali vključiti v njihov šolski program, in sicer kot izbirni predmet. Prav tako pa jih tudi večina meni, da Razprave in gradivo. t|ubljona 2005. ši. 46 95 bi sosednja država morala v šolski program vključiti kot predmet njihov državni jezik (slovenski ali italijanski). Ta rezultat kaže, da ne glede na starost (ni generacijske razlike) vprašani podpirajo učenje slovenskega oziroma italijanskega jezika v šolah na italijanski oziroma slovenski strani meje. 4.6 SAMOOCENA ZNANJA POSAMEZNEGA JEZIKA S postavljenimi vprašanji smo poskušali zaznati subjektivno oceno znanja posameznega jezika. Vprašani so znanje svojega jezika, jezika sosednje države in izbranega tujega jezika ocenili na različnih ravneh (razumem, govorim, berem, pišem). Ocenili so ga z naslednjo lestvico: 6 = zelo dobro, 5 - dobro, 4 = niti dobro niti slabo, 3 -slabo, 2 = zelo slabo, 1 = nič). V oceni svojega (uradnega / državnega jezika) so med posameznimi šolami zaznane statistične razlike tako pri razumevanju, branju in pisanju, medtem, ko pri govorjenju ni statistično zaznanih razlik med šolami (Kruskal-Wallis Test). Vsi so znanje svojega jezika na vseh ravneh ocenili relativno visoko (nad 5), v statistični oceni o slovenskem jeziku izstopajo v Novi Gorici (Tabela 5). Statistične razlike med šolami so zaznane pri oceni jezika sosednje države in to na vseh nivojih, kar je pričakovano, kajti v našem vzorcu raziskave je vključena tudi šola s slovenskim učnim jezikom (Ivan Trinko) iz Gorice. Za učence te šole je slovenščina več kot samo jezik sosednje države, zanje ima slovenščina drugačen pomen. Prav zato je razumljivo, da so svoje znanje slovenščine ocenili relativno visoko in je primerljivo z italijanskim jezikom. Učenci šole Trinko so pri slovenskem jeziku ocenili najslabše pismenost. Primerjava ocene jezika sosednje države bi bila lahko mogoča samo med šolama Locchi in Štrukelj, pa še pri tej primerjavi bi morali upoštevati, da je šola Locchi v etnično mešanem območju, kjer je slovenščina jezik manjšine in naj bi se upoštevala še dodatna dimenzija (Tabela 6). Rezultati primerjave šol Štrukelj in Locchi v znanju jezika sosednje države (brez upoštevanja situacijskih dejavnikov) kažejo, da je znanje italijanskega jezika med učenci iz Nove Gorice na višji ravni kot pa je znanje slovenskega jezika med učenci šole Locchi. Njihova ocena znanja slovenskega jezika je zelo nizka. Seveda pa je to zaključek, ki je rezultat statistične analize subjektivnih odgovorov posameznikov. Pri oceni znanja tujega jezika (večina je izbrala angleški jezik) pa med šolami na osnovi statistične analize ni zaznanih statističnih razlik med šolami. Znanje tujega jezika - razumevanje, govorjenje, branje pisanje so ocenili relativno dobro, kar je bilo pričakovano. Visoko subjektivno ocenjeno znanje jezika potrjuje tudi stališča učencev kot njihovih staršev o pomembnosti tujega jezika na vseh področjih- pri šolanju, zaposlovanju, komunikaciji. 96 Novok Lukonovič. Munda Hirnok. lesih. Verdenik. Vodopivec: Percepcijo kulturne in jezikovne Tabela 5: Kako ocenjuješ znanje uradnega / državnega jezika ¡slovenskega oziroma italijanskega! svoje države Šola Povprečje N Standardni odklon razumem Štrukelj 5,72 43 1,098 Locchi 5,82 38 ,393 Trinko 5,63 41 ,536 Skupaj 5,72 122 ,753 govorim Štrukelj 5,60 43 ,979 Locchi 5,47 38 ,603 Trinko 5,32 41 ,650 Skupaj 5,47 122 ,773 berem Štrukelj 5,63 43 1,001 Locchi 5,55 38 ,602 Trinko 5,46 41 ,596 Skupaj 5,55 122 ,762 pišem Štrukelj 5,49 43 1,055 Locchi 5,38 38 ,652 Trinko 5,10 41 ,768 Skupaj 5,26 122 ,861 Tabela 6 Kako ocenjuješ znanje jezika sosednje države Šola Povprečje N Standardni odklon razumem Štrukelj 4,07 43 1,549 Locchi 1,89 38 1,503 Trinko 5,41 41 ,631 Skupaj 3,84 122 1,924 govorim Štrukelj 3,51 43 1,778 Locchi 1,58 38 1,388 Trinko 5,12 41 ,781 Skupaj 3,45 122 1,984 berem Štrukelj 3,28 43 1,906 Locchi 1,45 38 1,179 Trinko 5,12 41 ,714 Skupaj 3,33 122 2,014 pišem Štrukelj 2,53 43 1,564 Locchi 1,42 38 1,081 Trinko 4,73 41 ,923 Skupaj 2,93 122 1,833 Rozprove in gradivo, Ljubljana, 2005, št. 46 97 Tabelo 7: Kako ocenjuješ znanje tujega jezika Šola Povprečje N Standardni odklon razumem Štrukelj 4,81 43 1,052 Locchi 4,61 38 ,718 Trinko 4,34 41 1,237 Skupaj 4,59 122 1,043 govorim Štrukelj 4,47 43 1,297 Locchi 4,42 38 ,722 Trinko 3,95 41 1,203 Skupaj 4,28 122 1,130 berem Štrukelj 4,56 43 1,402 Locchi 4,61 38 ,85.5 Trinko 4,07 41 1,421 Skupaj 4,41 122 1,278 pišem Štrukelj 4,35 43 1,307 Locchi 4,39 38 ,790 Trinko 3,93 41 1,349 Skupaj 4,22 122 1,196 5. SKLEPNA MISEL V prispevku smo predstavili izbrane rezultate raziskave, ki osvetljujejo položaj posameznega jezika v slovensko/italijanskem obmejnem območju. Pri analizi smo upoštevali predvsem tri osnovne parametre - jezikovna rabo, stališče do jezika in jezikovno usposobljenost. Za razumevanje vloge in položaja posameznega jezika oziroma ugotavljanje njegove vitalnosti12 je treba omenjene tri parametre vedno umestiti v širši okvir, ki ga določajo družbene spremenljivke. Rezultati, ki jih predstavljamo potrjujejo našo hipotezo, da posamezniki iz obravnavanega vzorca zaznavajo kulturno in jezikovno raznolikost v obmejnem prostoru ter prisotnost manjšine. Vpliv meje zaznavajo tako učenci kot starši, generacijska razlika v stališčih ni zaznana. S podrobnejšo analizo rezultatov ob rabi specifičnih statističnih metod smo zaznali razlike vprašanih glede na posamezno šolo in ovrednotili najrazličnejše povezave jezika in kulture v obmejnem prostoru. Ugotovili smo, da razlike med šolami obstojajo predvsem v oceni znanja jezika sosednje države, v stališčih do posameznih jezikov pa ni statističnih odstopanj. Z analizo empiričnih podatkov smo preverili tudi hipotezo in ugotovili, da obstojajo razlike v komunikacijah med slovensko in italijansko stranjo, ki se je vprašani ne glede na generacijo in posamezno šolo zavedajo. Jezikovno/ kul- * * * Pri obravnavi posameznih jezikov, ki jih izpostavljamo v naši raziskavi, ne moremo izhajati iz enotnega koncepta, kajti vloga in položaj vsakega jezika (državni jezik manjšinski jezik, tuj jezik) sta različna. 98 Novok Lukonovič. Munda Hirnok. lesih. Verdenik. Vodopivec: Percepcijo kulturne in jezikovne turno raznolikost območja vidijo v najrazličnejših oblikah sodelovanja ter tudi v pridobivanju znanja jezika. To nam potrjuje tudi podatek, da večina vprašanih podpira učenje jezika sosednje države- italijanskega ali slovenskega v okviru šolskih programov. Učenje in znanje jezika soseda odpira posamezniku svet drugega in prispeva k razumevanju drugačnosti. Razprave in gradivo, Ljubljano, 2005. št. 46 99 REFERENCE BAKER, C. (1998): Encyclopedia of Bilingualism and Bilingual Education, Clevedon, Multilingual Matters. BARTH, Frederik (1969): Ethnic Groups and Boundaries. Little Brown, Boston. BOURHIS, R., Giles, H., Rosenthal, D. (1981): Notes on the Construction of a »Subjective Vitality Questionnaire« for Ethnolinguistic Groups«. Journal of Multilingual and Multicultural development 2, 145-155. BOURHIS, R., (1983): Language attitudes and self-reports of French-English language use in Quebec. Journal of Multilingual and Multicultural Development 4, 163-180. BUFON, Milan (1995): Prostor, meje, ljudje. Razvoj prekomejnih odnosov, struktura obmejnega območja in vrednotenje obmejnosti na Goriškem. Slovenski raziskovalni inštitut, Trst. CALVET, Louis Jean (1999): Pour une écologie des langues du mond. Pion, Paris GILES, H., Hewstone, M., Bail, P. (1983) Language Attitudes in Multilingual Settings: Prologue with Priorities. Journal of Multilingual and Multicultural Development, Vol.4, 2-3, 81-100. GRIN, François (1996): The economics of language. Survey, assessment and prospects. International Journal of the Sociology of Language 121,17-45. KRAMARAE, C., Schulz, M, O'Barr, W. M. (ur.) (1984): Language and Power. Sage Publication, Beverly Hilts. NEČAK LÜK, Albina (1998): Jezik kot kazalec stanja medetničnih odnosov. V: Nečak Lük A., Jesih, B. (ur.), Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru. INV, Ljubljana, 333-347. NEČAK LÜK, Albina, G. Muskens, S. Novak Lukanovič (ur.)(2000): Managing the Mix Thereafter. Comparative Research Into Mixed Communities in Three Independent Successor States. Institute for Ethinc Studies, Ljubljana. RIZMAN, Rudi (1994): Multikulturalizem in izzivi globalizacije. V: XXXIV. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Filozofska fakulteta, Ljubljana, 125-135. L ; '■;, . V- K «V; R . • i- igo____MOJCA MEDVEŠEK Dejavniki ohranjanja ali opuščanja elementov etnične identitete v medgeneracijski kontinuiteti na narodno mešanih območjih ob slovenski meji (Kvantitativna primerjalna analiza strukturnih spremenljivk, ki vplivajo na ohranjanje elementov etnične identitete) Factors Ini-uencinc the Preservation or Droppinc; of the Ethnic: Elements or Intergeneration Ethnic Contini-itv with the Popi ution oi" Etnicallv Mixed Territory (Quantitative comi>arati\'e an. uxsis of stri ¡ctural \ ariables which influence the /'reservation of the ELEMENTS ETHNIC IDENTITY) Ethnicity, or rather, ethnic identity, its contents and significance, are - in accordance with social conditions - incessantly subject to verification and reinterpretation. so on the level of individual as on the level of community. The fact is lint t some ethnic communities are success/Ill in their preservation^ \sotne are getting weaker and weaker in their ethnic vitality, some are changing their role and sume are beingformed anew. The topic of our thesis was not a search for generally valid patterns and factors of preservation of ethnic communities but finding the major factors (trends) of intergeneration ethnic continuity with the population of etnicallv mixed territory (local ethnically mixed communities) along the Slovene border. The population censuses indicate a decrease of the number of members of the Slovene ethnic communities in Carinthia and Porabje, the same trend being evident with members of the Italian and Hungarian minorities in Slovenia, ts this already ct sufficient indicator to prove the weakening of ethnic identity of these communities? Which are the factors influencing the preservation or dropping of the ethnic elements in a certain ethnic community!' We posed two questions and attempted to answer them on the basis of analysis of the collected empirical data: Which factors affect the preservation or drop ping of ethnic elements and are relevant in intergeneration ethnic continuity of an individual ethnic community? The process was studied on the population of local ethnically mixed communities along the Slovene border, especially in Lendava (Slovenia). MonoSter/Szentgotthard (Hungary), Železna Kapla - Bela/ Eiseukappel (Austria) and Slovene ¡stria (Slovenia). Keywords: intergeneration ethnic continuity, ethnic vitality, ethnic identity, ethnically mixed Communities, comparative quantitative analysis /■(ničnost oziroma etnična identiteta, njena vsebina in pomen so v skladu z družbenimi okoliščinami, tako na ravni posameznika kot na ravni skupnosti nenehno subjekt preverjanja in rein-terpretačije. Dejstvo je, da se nekatere etnične skupnosti uspešno ohranjajo, etnična vitalnost nekaterih slabi vloga drugih se spreminja, tretje se t ta novo formirajo. Predmet naše obravnave je bilo ugotavljanje pomembnih dejavnikov (trendov) medgeneracijske etnične kontinuitete pri prebivalstvu narodno mešanega območja (lokalnih etnično mešanih skupnosti) ob slovenski meji. Zanimalo nas je. kaj se na teh območjih dogaja z nekaterimi etničnimi skupnostmi. Popisi prebivalcev kažejo upadanje števila pripadnikov slovenske etnične skupnosti na Koroškem in v Porabju ter ravno tako upadanje Števila pripadnikov italijanske in madžarske -man/Sine v Sloveniji Ali je to zadosten kazalec, da govorimo o slabljenju etnične identitete obravnavanih skupnostii' Kateri so tisti dejai niki, ki vplivajo na ohranjanje ali opuščanje etničnih elementov pri posamezni etnični skupnosti? Postavili smo si vprašanje, na katero smo poskusili odgovoriti s pomočjo analize zbranih empiričnih podatkov: Kateri dejavniki vplivajo na ohranjanje ali opuščanje etničnih elementov in so relevantni v medgeneracijski etnični kontinuiteti posamezne etnične skupnosti? Proces smo opazovati pri prebivalstvu lokalnih etnično mešanih skupnostih ob slovenski meji. in Šicer v Lendavi (Slovenija). Monoštru (Madžarska), občini Železna Kapla - Pela (Avstrija) in Slovenski Istri (Slovenija). Ključne besede; medgeneracijska etnična kontinuiteta, etnična vitalnost, etnična identiteta, etnično mešane skupnosti, kvantitativna primerjalna analiza 101 REINTERPRETACIJA ETNIČNE PRIPADNOSTI V SODOBNIH DRUŽBENIH OKVIRIH Sodobne družbene razmere pri posamezniku oziroma v skupnostih sprožajo mnogo identitetnih vprašanj. Kakšen je v tem pogledu položaj etničnih manjšin v posameznih državah? Čeprav se v znanstvenih, strokovnih in političnih razpravah poudarja pomen ohranjanja etnične identitete in se izboljšuje varstvo etničnih manjšin tudi v mednarodnem pravu, pa različni popisi in štetja prebivalstva vedno znova beležijo upadanje manjšinjskih populacij in le redko njihovo rast. Očitno so razvoj državnih nacionalizmov in njihova standardizacijska vnema, ki se je v tem prostoru v bližnji preteklosti izražala kot germanizacija, itali-janizacija, madžarizacija in slovanizacija, ter njihove sodobne izpeljanke, ki se kažejo v razlikah med formalnopravnim varstvom etnične manjšine in njegovim dejanskim uresničevanjem, pustili sledi v percepcijah, stališčih in prepričanjih ljudi, ki se spreminjajo dosti počasneje, kot se spreminja življenjska stvarnost. Zaradi tega je še danes marsikateri pripadnik manjšinske skupnosti zadržan do javnega izražanja svoje etnične pripadnosti ali pa si »poenostavi« življenje in se raje »zlije« z večino. Vse to pa povzroča večinoma konstantno zmanjševanje števila pripadnikov etničnih manjšin. Etnična pripadnost, njena vsebina in pomen so v skladu z družbenimi okoliščinami na ravni posameznika in skupnosti nenehno subjekt preverjanja in reinterpretacije. Ohranjanje etnične dediščine (kultura, vrednote in norme, jezik itd.) je tesno povezano s percepcijo statusa posameznika in skupnosti, v katero je rojen, v primerjavi s statusom skupnosti v stiku. Če posameznik ni zadovoljen s svojim statusom oziroma statusom etnične skupnosti, kateri pripada, in mu ni omogočena družbena mobilnost ob hkratnem vzdrževanju etničnih značilnosti, začne opuščati svoje etnične elemente in prevzemati elemente večinske skupnosti. Naraščanje števila prebivalcev, ki se na subjektivni ravni ne opredeljujejo več kot pripadniki manjšinske etnične skupnosti, označimo s procesom asimilacije, ki lahko vodi v postopno izginjanje etnične skupnosti. Že v šestdesetih in sedemdesetih letih pa se je pokazalo, da je položaj dosti bolj zapleten, kot so ga prikazovale teorije asimilacije. Pokazalo se je, da asimilacija ni več neizogiben proces, temveč ena izmed možnih izbir pripadnikov etničnih manjšin. Zadnjih nekaj desetletij je teorija t. i. premočrtne (»straight-line«) asimilacije deležna kritike, ker premalo upošteva izbiro posameznika oziroma možnost etnične identitete brez očitnega izkazovanja etnične pripadnosti ali skupinske participacije. O tem govori Gans (1979, 1992), ko opredeljuje simbolno etničnost kot možnost, da pripadniki neke skupnosti v več generacijah ohranjajo občutke pripadnosti k določeni etnični skupnosti brez participacije v etničnih oziroma kulturnih 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... organizacijah ali prakticiranja etnične kulture. Po njegovem mnenju sodobne družbene razmere ne bodo omogočale več kot simbolno etničnost.1 Teorija premočrtne (»straight-line«) asimilacije je sicer prinesla dinamično komponento, ker predvideva, da vsaka nova generacija (v povprečju) pomeni višjo stopnjo prilagoditve večinski družbi, še vedno pa asimilacijo obravnava kot neizogiben proces. Pri tem ne upošteva, da posameznik kljub močnim vplivom družbenih okoliščin svojo etničnost in lastno akulturacijo oziroma asimilacijo konstruira sam in da lahko etničnost poleg zatona doživi tudi rekreacijo ali ponovno oživitev. Tako je Gans modificiral prvotno premočrtno (»straight-line«) opredelitev asimilacije v nihajočo (»bumpy-iine«) teorijo, ki predpostavlja tudi možnost revitalizacije etničnosti. Še vedno pa govori o generacijski dinamiki, ki je splošno usmerjena k asimilaciji. (Alba, Nee 1997; Gans 1992) V socioloških razpravah se konfrontirajo različna nasprotujoča mnenja, od takih, da je v času kompleksnih procesov integracije (npr. Evropska unija) in razvoju »evropskega državljanstva« nepotrebno razvijanje etnične (nacionalne) identitete, do takih, da jezik in kultura ostajata izredno močno vezivo, nekakšno »sidro«, na katero ljudje oprejo svojo samoidentifikacijo in pripadnost, etnična identiteta pa je močna kulturna vez, ki se ji posameznik težko izogne, (prim. Rizman 2000) Globalizacija ima očitno spodbujevalne in hkrati tudi omejevalne učinke na ohranjanje in razvoj etnične identitete. V novih družbenih razmerah se zdi, da so nekatere komponente identitete v etničnih skupnostih pridobile pomen, druge pa izgubile. Zdi se tudi, da bolj kot »sociološke« komponente (ozemlje, jezik, zgodovinski spomin, manjšinskost, socializacija v odraščanju) postajajo pomembni individualni psihološki elementi (občutek pripadnosti, ctlji in ambicije posameznika, zavist do statusa pripadnikov drugih skupnosti, strah pred marginalizacijo ipd ). (Komac 1986; Susič, Sedmak 1983) Tako so sodobne identitete proizvod posameznikove dejavnosti, selektivnega delovanja vplivov neposredne okolice in tudi povezovanja z bolj oddaljenimi območji ali celo omrežji. (Morely, Robins 1995) OHRANJANJE ETNlCNE SKUPNOSTI - MEDGENERACIJSKA KONTINUITETA ELEMENTOV ETNIČNE IDENTITETE Mnogi raziskovalci so poskušali opredeliti in ugotoviti splošne dejavnike, zaradi katerih se nekatere etnične skupnosti ohranjajo, druge pa izginjajo. Tako na * * * 1 W. W. Isajiw kritizira Gansovo opredeljevanje simbolne etničnosti kot »manj pomembne«. Posamezni elementi etničnosti, kot na primer običaji, koledar, dnevni obredi, fraze, izrazi, kletvice itd., so prisotni v vsakdanjem življenju posameznika in so polni simbolike, čeprav se tisti, ki jih uporablja, ne zaveda vedno njihovega globljega pomena. »Izbrani« elementi, ki se prenaiajo v naslednje generacije, nosijo s seboj moralni imper ativier vplivajo na vedenje ali stanje duha posameznikov. Selekcija elemenrov (simbolov) je običajno povezana s poudarjenim samozavedanjem in ostro percepcijo etničnih mej ter neenakosti. (Isajiw ¡993/94) Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005, št. 46 103 primer Smith ohranjanje etnične skupnosti (ethnic survival) opredeli kot med-generacijsko kontinuiteto in vzdrževanje specifičnih etničnih elementov - kazalcev, kot so: izbrani deli zgodovinskega spomina, izbrani simboli, izbrani miti in tradicije. Hkrati pa opozori, da je ohranjanje etnične skupnosti odvisno še od cele vrste demografskih, ekonomskih, kulturnih, političnih pogojev in okoliščin. (Smith 1992) Dejstvo je, da imajo nekatere etnične skupnosti močno etnično vitalnost in se uspešno ohranjajo, etnična vitalnost nekaterih skupnosti pa slabi, kar pomeni, da se število njihovih pripadnikov zmanjšuje, nekatere etnične skupnosti spreminjajo vlogo oziroma status, druge na novo nastajajo itd. Kaj se dogaja z etničnimi skupnostmi ob slovenski meji? Popisi prebivalcev kažejo upadanje števila pripadnikov slovenske skupnosti na Koroškem in v Porabju ter ravno tako upadanje števila pripadnikov italijanske in madžarske manjšine v Sloveniji. Ali je to zadosten kazalec, da govorimo o slabljenju etnične vitalnosti obravnavanih skupnosti? V prispevku bomo poskusili s pomočjo analize zbranih empiričnih podatkov odgovoriti na vprašanje: Kateri dejavniki vplivajo na ohranjanje ali opuščanje elementov etnične identitete in so relevantni v medgeneracijski etnični kontinuiteti posamezne etnične skupnosti.'1 Naš namen ni iskanje splošnoveljavnih vzorcev in dejavnikov ohranjanja etničnih skupnosti, ampak opredelitev dejavnikov in trendov medgeneracijske etnične kontinuitete pri prebivalstvu lokalnih etnično mešanih skupnosti ob slovenski meji, pri čemer medgeneracijsko etnično kontinuiteto razumemo kot prenos elementov etničnosti in specifičnih kulturnih pripisov z ene generacije pripadnikov etnične skupnosti na drugo, naslednjo generacijo, ki omogoča rekreacijo etnične identifikacije in ohranjanje etnične skupnosti. Proces bomo opazovali pri prebivalstvu lokalnih etnično mešanih skupnostih ob slovenski meji, in sicer v Lendavi (Slovenija), Monoštru (Madžarska), občini Železna Kapla - Bela (Avstrija) in Slovenski Istri (Slovenija).2 Preučevali bomo štiri etnično mešane lokalne skupnosti v treh različnih državah. Glede na to, da obravnavane manjšinske etnične skupnosti živijo na različnih območjih v različnih družbenih okoljih oziroma državnih okvirih, predvidevamo, da obstajajo med njimi razlike v vsebinah in oblikovanju etničnih identitet in s tem tudi v trendih medgeneracijske kontinuitete etničnih kazalcev. Lociranje dejavnikov, ki vplivajo na ohranjanje oziroma opuščanje etničnih elementov in spodbujajo medgeneracijsko etnično kontinuiteto pri obravnavanih etničnih skupnostih, ponuja vedenje, s katerim si manjšina lahko oblikuje ustrezno in učinkovito politiko ter s * * * 2 Raziskava temelji na empiričnih podatkih, ki so del obsežne baze podatkov, zbranih v longitudinalno in primerjalno zasnovanem projektu Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, katerega nosilka je red. prof. dr. Albina Nečak Luk. 1 14_Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... tem strategijo preživetja. To pa dolgoročno omogoča tudi stabilnost medetničnih odnosov v lokalnih etnično mešanih skupnostih. ETNIČNOST, ETNIČNA IDENTITETA, ETNIČNA IDENTIFIKACIJA Kadar razpravljamo o etničnosti, ne moremo prezreti prelomne opredelitve, ki jo je formuliral Fredrik Barth in ki je bistveno spremenila tradicionalno razumevanje človeštva kot sestavljanke, zgrajene iz različnih in med seboj ločenih kultur. Po njegovem mnenju t. i. kulturne razlike med dvema skupnostma niso odločilna značilnost etničnosti; to pomeni, da se meje etnične skupine ne pokrivajo s kulturnimi mejami. Barth bolj kot kulturno vsebino poudarja družbeno interakcijo in družbeno organizacijo, zato etnično skupino vidi kot obliko družbenega organiziranja. Etničnost je definirana skozi odnos do drugih, predvsem skozi meje, ki pa so družben produkt in imajo v posameznih časovnih obdobjih različen pomen. Kultura neke skupine in oblike njene družbene organiziranosti se lahko spremenijo, ne da bi se spremenile tudi etnične meje. V nekaterih primerih lahko skupine postanejo med seboj kulturno podobne, medtem ko se meje med njimi še bolj zaostrijo. Pri obravnavi in razumevanju etničnosti je treba kulturo obravnavati kot učinek oziroma posledico in ne kot vzrok vzpostavljenih mej. Raba termina etnična skupnost pri Barthu sugerira (dolgotrajen) kontakt in medsebojne odnose, saj ne moremo govoriti o etnični skupini v izolaciji. (Barth 1981) Barthov družbeno-interakcijski model etnične identitete predvsem raziskuje percepcije članov etnične skupine, ki jih razlikujejo od drugih skupin, to pa pomeni: a) etničnost je določena z mejniki, zato se lahko spreminja kulturna in biološka vsebina skupnosti, vse dokler se ohranjajo mejniš-ki mehanizmi, b) Čeprav imajo lahko mejniki etnične skupnosti svoje zemeljske dvojnike, hkrati poudarja, da etnične skupnosti niso samo ali nujno utemeljene na zasedbi določenega ozemlja, c) Barthov pristop omogoča npr. rabo jezika kot alternativnega koda in ne kot etnično-identifikacijskega simbola. (Armstrong 1991, 41-42) Etničnost je torej aspekt družbenega odnosa in ne lastnost med posamezniki oziroma skupinami, ki se obravnavajo kulturno distinktivne od posameznikov, članov drugih skupin, s katerimi pa imajo minimalno ali redno interakcijo. (Eriksen 1993) Kulturne distinktivnosti (ali njene percepcije) med skupnostmi so utemeljene na različnih elementih ali kazalcih, kot so jezik, religija, teritorij, običaji in navade, oblačila ipd. Vsaka etnična skupina je opredeljena s kombinacijo različnih etničnih elementov in njihov pomen se pri posamezni etnični skupnosti razlikuje, lahko so bolj ali manj »vidni«, lahko so dejanski ali namišljeni, objektivni ali subjektivni itd. Njihova vloga ali pomen se lahko spremenita tudi v časovni razsežnosti. Določen kazalec lahko pridobi ali izgubi pomen ali pa kot relevanten označevalec etnične skupnosti celo izgine, (prim. južnič 1987) Poleg omenjene percepcije o kulturni distinkciji etnične skupine Razprave in gradivo. Ljubljana 2005, S. 46 105 negujejo tudi svojo mitologijo o skupnem zgodovinskem izvoru in skorajda vedno, do določene mere, prakticirajo ideologijo endogamije. Etnično identiteto so doigo časa preučevali kot nekaj zasebnega, nespremenljivega, nekaj, kar je »znotraj« posameznika. Etnične študije pa so pokazale odnos med družbenimi procesi in identiteto posameznikov. Identiteta ni več poj-movana kot nekaj prirojenega, zasebnega in fiksnega, temveč predvsem kot simbolni odraz družbenih procesov. Številnim sodobnim razpravam in pristopom preučevanja etnične identitete je skupno predvsem to, da večinoma vsi priznavajo večdimenzionalnost^ in dinamičnost4 koncepta ter pomembnost vpliva družbenega konteksta'' kot osrednjega dejavnika za razumevanje etnične identitete. Lahko zaključimo, da etnična identiteta deluje kot kognitivni okvir, znotraj katerega posameznik procesira informacije, percipira in definira objekte, situacije, dogodke, sebe in druge ljudi ter tako opredeljuje izhodišče svojega vedenja. (Phinney 1990) * * * 3 Oblikovanje etnične identitete lahko obravnavamo na objektivni, subjektivni in situacijski ravni, Z vidika objektivne ravni je posameznikova etnična identiteta pripisana z rojstvom v skupino, Z rojstvom v etnično skupnost posameznik »podeduje« dediščino, s katero je opredeljen kot pripadnik te skupnosti. Posameznik je vrojen (postavljen) v mrežo obstoječih družbenih odnosov ali povezav, ki imajo izrazito emocionalno moč in za katere so pomembni naslednji elementi: družina, sosedstvo, skupen teritorij, religija, jezik, običaji in navade, zgodovinski spomin. Na njihovi podlagi posameznik pridobi občutek pripadnosti etnični skupnosti in v tem smislu je verodostojno govoriti o primordialni dimenziji etničnosti. pri kateri je pripisana etnična pripadnost pravzaprav neko izhodiščno, objektivno stanje. Kot nadgradnja objektivne je subjektivna raven, ki pomeni nadaljnji razvoj etnične identitete v procesu socializacije. S tega vidika je etnična identiteta tudi pridobljena, saj lahko posameznik podedovano etnično dediščino spreminja, kreira na novo oziroma njeni elementi postanejo stvar izbire. Posameznik ima mnogo različnih vlog ter identitet In običajno glede na situacijo, v kateri se nahaja, izpostavi to ali ono. V tem primeru govorimo o situacijski ravni oblikovanja identitete. Kdaj in kako postane etnična identiteta najpomembnejša? V katerih situacijah se zdi relevantno izkazovati etnično identiteto in v katerih ne? Na poudarjanje in izkazovanje etnične identitete vpiiva razmerje moči med skupnostmi v stiku. Tako na primer pripadnik nedominantne, stigmatizirane etnične skupnosti ob stiku s pripadnikom dominantne etnične skupnosti ne kaže elementov svoje etnične Identitete ali se predstavlja kot nosilec večinske identitete. Posledično pomen etničnosti v različnih družbenih situacijah variira, predvsem pa je odvisen od tega, kakšen pomen ji pripisuje udeleženec sam, (Eriksen 1993, 30-32) 4 Oblikovanje etnične identitete je razvojni proces, ki vključuje spremembe v identifikaciji, stališčih, vrednotah in vedenju posameznika v stiku z drugimi etničnimi skupnostmi. Etnična identiteta se lahko v življenju posameznika spremeni npr. zaradi sprememb v družbenem kontekstu, družinskih interakcijah, geografski iokaciji itd. (Yeh, Hwang 2000) 5 Spreminjanje posameznikovega statusa ali etnične identitete (ohranjanje, opuščanje, ponovno oživljanje posameznih elementov etnične identitete) je med drugim odvisno od narave odnosa med etničnimi skupnostmi v stiku in z družbenim statusom posamezne skupnosti. Etnične skupnosti so postale del neke družbe (države) zaradi zelo različnih razlogov (ekonomskih, političnih, vojaških itd.) in pod različnimi okoliščinami. Vsaka etnična skupnost je s seboj prinesla svoje vrednote, stališča in kulturno prakso in je soočena z različnimi stopnjami sprejemanja ali zavračanja večinske skupnosti. (Phinney, Rotheram 19B7) 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... Hkrati pa je etnična identiteta koncept, ki vključuje več različnih ravni etnične identifikacije: etnično zavedanje (posameznik pozna glavne značilnosti oziroma elemente, zgodovino, običaje itd. svoje etnične skupnosti ter glavne karakteristike, po katerih se loči od drugih etničnih skupnosti),6 etnična samoidentifikaci-ja (posameznikovo konstantno označevanje samega sebe kot pripadnika etnične skupnosti in označevanje sebe z ustreznim imenom etnične skupnosti), etnična stališča (etnična stališča pogojujejo način, kako se posameznik odzove na etničnost - svojo ali druge - in vključuje pozitivna ali negativna občutenja) in etnično delovanje, ki naj bi obsegalo vključevanje posameznika v dejavnosti skupnosti, znanje jezika itd. (prim. Phinney, Rotheram 1987; Uba 1994) Iz povedanega sledi, da etnično skupnost težko opredelimo po nekih objektivnih kriterijih, ki naj bi veljali za vse njene pripadnike. (Phinney 1996a, 1996b) Ravno zaradi tega se je pri preučevanju etničnih skupnosti treba usmeriti na ugotavljanje in analizo percepcij pripadnikov etnične skupnosti, na to, kako sami razumejo in percipirajo etničnost. Treba pa je upoštevati, da tudi subjektivna per-cepcija ni statična kategorija, ampak je refleksija percepcij drugega. Etnično identiteto lahko opredelimo tudi kot odgovor na dve vprašanji: kako opredeljujem samega sebe in kako me opredeljujejo drugi? Gre za dvojno razumevanje identitete (interna in eksterna identifikacija); na eni strani gre za samokonstrukcijo, samoopredelitev posameznika oziroma skupnosti, na drugi strani pa je identiteta opredeljena na podlagi pripisov drugih (posameznikov ali skupnosti). (Jenkins 1997) V tem smislu je identiteta koncept, ki povezuje notranji in zunanji svet Tako lahko etnična identiteta vključuje občutke pripadnosti, skupnega izvora,7 podpore skupnosti in hkrati stereotipe drugih in je lahko ali vir ponosa ali nelagodja. V perspektivi postmodernosti je etnična identiteta stopila v ospredje vrednotenja in preučevanja, saj ni več razumljena kot nekaj vnaprej danega in samoumevnega, temveč je postala predmet izbire in kreacije. To pomeni, da sodoben človek dojema vse svoje družbene, kulturne in celo fizične atribute kot izbiro, ki jo lahko za doseganje načrtovanih statusnih ciljev opravi po lastni presoji. (Nečak Luk 1996; Susič, Sedmak 1983) Odločanje posameznika je proces * * * 6 Z etničnim zavedanjem se razvije posameznikova zmožnost, da se označi, opredeli kot pripadnik etnične skupnosti. Etnično zavedanje se spreminja z izkušnjami, izpostavljanjem novim informacijam in razvojem kognitivnih sposobnosti. Osnovno etnično zavedanje je utemeljeno na percepciji jezika, običajev (npr. prehranjevalne navade, prazniki), zunanjih telesnih značilnosti itd. Količina informacij o drugih etničnih skupnostih je odvisna od pogostosti stikov z njimi. V večetničnem okoiju bo v primerjavi z monoetničnim okoljem teh informacij seveda več. Dodaten dejavnik je tudi status posameznika - aSi gre za pripadnika večine ali manjšine. Pripadniki manjšine se neizogibno zavedajo dominantne kulture, medtem ko pripadniki večine lahko ignorirajo manjšinsko kulturo, če niso z njo neposredno v stiku. Etnično zavedanje je obravnavano kot kognitivna komponenta etnične identitete in je povezano z afektivnim ali vrednostnim aspektom etnične identitete. 7 Domneve o skupnem izvoru ali poreklu skupnosti so trdna vez tudi, če so mitološke. (Južnič 1993, 155) Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005, št. 46 107 vrednotenja različnih možnosti in izbira tiste poti, ki po njegovi presoji pomeni pravo pot reševanja problemov. Večja razpršenost dejavnosti, pretok delovne sile, različne možnosti zadovoljevanja sekundarnih potreb in izbira komunikacij dajejo posamezniku več možnosti in tudi težo odločanja oziroma izbire. Podoben subjektivni pristop do preučevanja etničnosti vključuje tudi konstruktivistični pristop, ki obravnava etničnost kot predmet pogajanj in konstruktov v vsakdanjem življenju, kot proces, ki se nenehno razvija in je predvsem odvisen od vsakodnevnega preživetja. Konstruira se pri hranjenju, oblačenju, izobraževanju, delu, komunikaciji itd. (Isajiw 1993/94) S tega vidika se morajo pripadniki manjšine, ki so na eni strani vključeni v celoto (nacijo), na drugi strani pa so člani etnične skupnosti, ki si mora prizadevati za svoj obstoj, vsakodnevno odločati o vrsti stvari, o katerih se pripadnikom večinske skupnosti ni treba. Skupnosti, ki jih bomo podrobneje obravnavali v besedilu, so v posameznih državnih okvirih oziroma ustavnih ureditvah različno terminološko opredeljene: madžarska skupnost v Prekmurju in italijanska skupnost v Slovenski Istri sta opredeljeni kot narodni skupnosti, slovenska skupnost v Porabju je opredeljena kot narodna manjšina, slovenska skupnost na Koroškem pa kot slovenska manjšina. V nadaljevanju bomo za vse obravnavane skupnosti uporabljali termin etnična skupnost, pri čemer nam pojem etničnost pomeni percepcijo kulturne distink-tivnosti, ki je utemeljena na različnih elementih ali kazalcih, kot so jezik, religija, zgodovinski spomin, teritorij, običaji in navade, oblačila ipd. MEDGENERACIJSKA ETNIČNA KONTINUITETA ALI ASIMILIACIJA Termin generacija ima v poljudnem in v znanstvenem obravnavanju več pomenov. Omenili in omejili se bomo predvsem na dva: a) Pojem generacija je uporabljen za razlikovanje posameznih skupin ljudi, ki so rojeni v neki časovni enoti. Za posamezno skupino ljudi je značilno, da se skupaj stara in skupaj doživlja družbene spremembe v približno isti kronološki starosti, b) Pojem generacija izhaja iz sorodstvenih študij in se nanaša na povezavo med starimi starši, starši in otroki. (Arber, Attias-Donfut 2000) Določiti je treba nek kriterij za ugotavljanje, kdo je pripadnik katere generacije. Obravnavamo strukturalno perspektivo generacije, ki se nanaša na odnos starši in otroci. Generacija je obravnavana kot skupnost ene ali več skupin, ki jih združujejo izkušnje, specifični pristop do reševanja problemov in bolj ali manj oblikovan občutek skupne identitete. Pojem generacije se dotika razlik do vsaj še ene generacije. Največkrat se oblikuje razlika med »mladimi« in »starimi«. Hkrati pa generacije pripadajo istemu družbenemu sistemu in so zato med seboj povezane s Formaliziranimi in institucionaliziranimi družbenimi odnosi. 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... Specifična kultura8 se vzdržuje in obnavlja s prenosom njenih vsebin z ene na drugo generacijo. Prenos kulture nikoli ni in ne more biti popoln ali celovit, Ker se kultura oblikuje in preoblikuje z nenehno interakcijo med posamezniki, skupnostmi in njihovim družbenim okoljem, prenos med generacijami nikoli ne pomeni natančne reprodukcije kulture. Prenos kulture pomeni neko vmesno stanje med popolno reprodukcijo, kar bi pomenilo, da med starši in njihovimi potomci ni razlik, in popolnim neuspehom reprodukcije v smislu, da med mlado in staro generacijo ni podobnosti. Oba ekstremna pola bi bila problematična. Popolna reprodukcija ne bi omogočala nobenih novosti in sprememb in s tem sposobnosti odziva na nove situacije, medtem ko neuspela reprodukcija ne bi omogočala koordiniranega delovanja med generacijami. Sociološka preučevanja so na področju medgeneracijskih odnosov v zadnjih tridesetih letih zaznala vsaj dva trenda: prvi trend zadeva spremenjeno starševsko vlogo in spremenjene vzgojne modele, ki so v primerjavi s preteklostjo manj togi. Novi značilnosti odnosa med starši in otroki sta večja avtonomija generacij in hkrati manjši »razkol« med generacijami.?1 Seveda med generacijami obstajajo razlike v vrednotah in vedenju, na primer enakopravnejši odnos med partnerjema pri mlajših generacijah, usihanje religiozne prakse, spremenjeni vzgojni vzorci itd. Spremembe v vedenju med generacijami so še posebno opazne tam, kjer je prišlo v mlajši generaciji do rasti družbene mobilnosti, saj sprememba družbenega statusa vedno vključuje tudi prevzetje novih vrednot. (Attias-Donfut 2000) Drugi opazni trend je, da razlike med generacijami v etnični skupnosti postajajo večje kot razlike med etničnimi skupnostmi v isti (mlajši) generaciji. Povečevanje raznovrstnih mednarodnih komunikacijskih kanalov in vplivov iz širšega prostora do neke mere povzroča slabitev moči lastne kulturne dediščine, * * * ® Opredeljevanje kulture in njenega prenosa med generacijami je kompleksna tematika. Vprašanja, kot so: kako se kultura prenaša z ene generacije na drugo, ali je kultura koncept, ki se v celoti nauči, pridobi, ali so določeni aspekti kulture instinktivni in tako del genetike (dednih lastnosti) itd. presegajo namen naše raziskave. Za naš namen sta primerni opredelitvi kulture, kot sta ju oblikovala Ember in Ember (1990), in sicer kot »nizi naučenih vedenj, prepričanj, stališč, vrednot ali idej oziroma idealov, ki so značilni za posamezno družbo ali populacijo«. (Ember in Ember v Blij 1993) Dodali pa bi še opredelitev kulture, ki vključuje prepričanja posameznikov (religiozna, politična itd), institucij (zakonodajne, vladne ...) in tehnologijo (veščine, opremo itd.) in je širša od nekaterih antropoloških definicij, ki omejijo koncept kulture na interpretacijo človeške izkušnje in vedenja kot produkta pomenskih simbolnih sistemov. (Blij 1993) Lahko bi tudi rekli, da gre pri kulturi za skupke med seboj povezanih korpusov znanja o komuniciranju, vsakodnevnih življenjskih praksah, ekonomiji, organizaciji družbenih odnosov itd., ki so entitete, zakoreninjene v dejavnostih in se prenašajo med generacijami kot relativno samostojni kulturni sistemi aSi »sistemski kulturni vzorci« (systemic culture patterns), (Kroeber, Kluckhohn 1963) 9 Zmanjšanje razkola med generacijami in spremenjen odnos med starši in otroki sta medsebojno povezana. Ne smemo zanemariti vpliva otrok na starše, tu gre za t, i, »obratno socializacijo«, ki je danes še bolj pomemben zaradi podaljšanega bivanja mladih doma, ter odnosov med starši in otroki, ki so vse bolj enakopravni itd (Attias-Donfut 2000) Rozprove in gradivo. Ljubljana, 2005. št, 46 109 še posebno pri mlajših generacijah, ki so bolj izpostavljene globalnim komunikacijam in kulturo, ki jo prevzemajo »od zunaj«, vse bolj doživljajo kot lastno. To povzroča do neke mere diskontinuiteto med »staro« in »mlado« generacijo ter oslabljen prenos specifičnih etničnih elementov. Z izumiranjem starejše generacije tako nepovratno izginjajo številne kulturne posebnosti, ki so se v preteklosti izoblikovale v ožjem lokalnem kontekstu. (Mlinar 1990) V povezavi s tem nekateri raziskovalci govorijo celo o »množični kulturi«, kot so na primer: potrošniki, buržoazija, delovni razred, južnjaki itd., ki postajajo vedno močnejše oblikovalke vedenja, stališč in prepričanj posameznikov po vsem svetu. V etničnih skupnostih je vertikalni (medgeneracijski) prenos etničnih elementov - v katerem igrajo osrednjo vlogo družina ali starši - prvi, ki otrokom posreduje specifične etnične elemente, vrednote in tradicije, bistvene za ohranjanje kulturne dediščine v novi generaciji. Na ohranjanje etničnosti pa ne vpliva samo vertikalni prenos med generacijami v družini ali skupnosti, ampak tudi horizontalni prenos, ki se nanaša na vplive vrstnikov, vzgojno-izobraževalnega sistema, množičnih medijev itd. in ustreza procesu kulturnega učenja ter prilagajanja družbenemu okolju. V tem pogledu starševski modeli tekmujejo z družbenimi (okoljskimi) modeli, ki so pogosto v večinski družbi obravnavani kot bolj privlačni ali prestižni. Tako nadaljnje ohranjanje etničnih elementov ni odvisno samo od družine, temveč še od cele vrste dejavnikov, kot so demografska struktura skupnosti, ekonomski, kulturni, politični pogoji in okoliščine itd. Kadar se medgene racij ski prenos etničnosti ne zgodi, posameznik nima ugodnih izhodiščnih možnosti za ohranitev etničnosti staršev. V takem primeru je velika verjetnost, da posameznik prevzame etničnost večinske skupnosti in takrat lahko govorimo o asimilaciji posameznika. Asimilacija je bila kljub pomanjkljivostim v njenih zgodnjih opredelitvah v sociologiji še ne tako dolgo nazaj »nevprašljiv« koncept v preučevanju medet-ničnih odnosov. Temeljno spoznanje v družbah, ki so si izbrale nacionalni princip kot osnovno smernico razvoja je, da je najbolje živeti v državi, v kateri ni etničnih, jezikovnih in kulturnih manjšin. V takem konceptu je asimilacijska politika postala »legitimno« početje. Predvsem v Srednji Evropi se je v drugi polovici 19. stoletja uveljavil koncept, ki v skupnem bivanju različnih etničnih in jezikovnih skupin vidi nevarnost, ki državo slabi od znotraj. V zadnjih nekaj desetletjih pa je postala vsebina pojma asimilacija do neke mere »izpeta« ali problematična, in to predvsem zaradi vsebujoče ideološke kono-tacije, ki je v nasprotju s konceptom sodobnih multietničnih družb, in pa zaradi impliciranih etnocentričnih in pokroviteljskih zahtev v odnosu do manjšin, ki težijo k ohranitvi svojih etničnih značilnosti. Od zgodnejših, s sodobnega vidika 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... problematičnih definicij,10 se je razvilo kar nekaj vidnejših konceptov opredelitve asimilacije.11 Kljub aktualnemu sodobnemu problematiziranju in pomanjkljivostim posameznih konceptov, asimilacijo še vedno lahko obravnavamo kot znanstveni koncept, ki ohranja razlagalno moč in tako ostaja del aktualnega teoretičnega besednjaka. Zelo splošna opredelitev asimilacije na skupinski ravni bi se lahko glasila: gre za opuščanje in na koncu tudi morebitno izginitev kulturnih in etničnih razlik med posameznimi etničnimi skupnostmi v stiku. Pri tem v definiciji ne moremo vnaprej opredeliti, ali so spremembe, ki jih je povzročila asimi- * * * 10 Warner in Stole (194*)) na primer, ki sta preučevala etnične skupnosti in njihovo kulturo v mestu New Haven, sta prevzem načina življenja večinske skupnosti obravnavala kot nujen za sprejetje posameznih etničnih skupnosti, ob tem, da sta sestavila lestvico posameznih etničnih skupnosti glede na možnosti uspešne asimilacije in njihovega sprejetja v družbo. Na vrhu lestvice so pristali angleško govoreči protestanti, na dnu lestvice pa črnci in mešanci. (Alba, Nee 1997} 11 Leta 1921 sta v okviru ČikaŠke Sole Robert E. Park in E. W. Burgess podala opredelitev asimilacije, razumljen kot proces, ki omogoča vključevanje etničnih manjšin v večinsko družbo, v katerem pa ni implicitno zaznati zahteve, da bi pripadniki manjšinskih skupnosti ob prevzemanju stališč, mišljenja itd. večinske skupnosti morali opustiti svoje etnične elemente. V Parkovi opredelitvi (e asimilacija razumljena kot končna faza cikla medetničnih odnosov, v katerem si sledijo štiri stopnje: srik med skupinami - tekmovanje - akomodacija - asimilacija. Ravno obravnavanje asimilacije kot progresivnega, nepreklicnega ter neizogibnega rezultata v večel-nični družbi je doživelo največ kritike. Druga pomembnejša opredelitev je Gordonov koncept asimilacije (1964), ki vključuje sedem dimenzij, med katerimi je oblikoval kritično dtstinkcijo med prvima dvema: akulturacijo (sprejem kulturnih modelov donii nantne skupine: jezik, navade, oblačila, umetnost, hrana itd.) in strukturalno asimilacijo (vstop pripadnikov manjšine v institucije, društva, klube itd. večinske družbe), s katerima obravnava vstop pripadnikov manjšine v primarne skupinske odnose z večinsko skupnostjo. Gordon poudarja, da se prva dimenzija - akulturacija lahko zgodi, ne da bi ji sledile preostale. Če se zgodi še druga dimenzija - strukturalna asimilacija, pa naj bi se po «naravni- poti zvrstilo tudi preostalih pet dimenzij. Bolj kompleksno in univerzalno teorijo asimilacije sta poskusila oblikovati Shibutani in Kwan (v Alba, Nee 1997, 837-841), pri čemer sta kot temelj prevzela izhodišča, ki jih je Meadova utemeljila na simbolnem inter-akcionizmu, hkrati pa sta teorijo razvijala kot »podaljšek« Parkovega cikla medetničnih odnosov. Eno takih izhodišč se nanaša na obravnavanje posameznika v družbi, ki ni odvisno od tega, »kaj posameznik je«, temveč od »načina, kako je opredeljen«. Razlike v opredelitvah ali razlikah med družbenimi kategorijami, v katere so umeščeni posamezniki, ustvarjajo družbeno distanco, ki se simbolno vzdržuje z razvrščanjem posameznih kategorij. Njuna ugotovitev, da zmanjševanje socialne distance pogojuje in pospešuje strukturalno asimilacijo, je bila ravno obratna od Gordonove hipoteze. Po njunem mnenju se v okoliščinah, ko se socialna distanca zmanjšuje, povečuje občutek skupne identitete, bližine in deljene izkušnje, kadar pa je socialna distanca visoka, ljudje obravnavajo sebe in druge kot pripadnike različnih kategorij, kar ohranja občutke distance. Nekoliko novejši je Gansov (1973) in Sandbergov (1973) koncept premočrtne (»siraight-line«) asimilacije, v katerem razvije sekvenco generacijskih korakov, s tem pa v proces asimilacije vpelje dinamično dimenzijo. V njegovem konceptu asimilacije v povprečju vsaka nova generacija pripadnikov manjšinske skupnosti pomeni novo fazo prilagoditve večinski družbi. Temeljna kritika koncepta premočrtne asimilacije je bila usmerjena v zanemarjanje možnosti, da etnična skupnost lahko doživi obdobje rekreacije Glede na to je Gans koncept dopolnil oziroma modificiral v nihajočo (»bumpy-llne<0 teorijo asimilacije, v kateri etnična skupnost v procesu ohranjanja etničnih elementov doživlja vzpone in padce in tako dopušča tudi možnost rekreacije etnične identitete. Še vedno pa je tudi v nihajoči (»bumpy-line«) teoriji asimilacije predpostavljena generacijska dinamika, ki dolgoročno teži v smeri asimilacijo. (Gans 1973, Sandberg 1973 v Alba, Nee 1997,832-833) Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005. it. 46 lacija, samo eno- ali večsmerne. Teoretično je asimilacija dvosmeren ali vzajemen proces, v katerem se spreminjata tako manjšinska kot večinska skupnost, v praksi pa je proces pretežno enosmeren. (Alba, Nee 1997) MODEL STRUKTURNIH SPREMENLJIVK, KI VPLIVAJO NA OHRANJANJE (PRODUKCIJO, REPRODUKCIJO, TRANSFORMACIJO) ETNIČNE SKUPNOSTI Medetnični odnosi se odvijajo v konkretnih družbenih okoljih in razmerah, zato je za razumevanje njihove narave in razvoja potrebna analiza družbenih okoliščin ekonomske, politične, socialne in zgodovinske narave. Pri tem moramo upoštevati, da so objektivni pogoji, ki opredeljujejo odnose med etničnimi skupinami, vedno povezani s subjektivnimi percepcijami, stereotipi, z vrednostnimi sistemi ter z delovanjem posameznikov. Za vrednotenje trendov medgeneracijske etnične kontinuitete na narodno mešanih območjih ob slovenski meji smo uporabili model strukturnih spremenljivk (povzet po Neide, Strubeil, Williams 1996; Williams 1987), ki je dejansko izpeljanka modela etnolingvistične vitalnosti. (Giles 1977)12 Giles, Bourhis in Taylor v okviru teorije o etnolingvistični vitalnosti opredeljujejo vitalnost etnične skupine kot tisti dejavnik, ki omogoča skupini, da se obnaša kot posebna in aktivna entiteta v medetničnih odnosih. Družbeni položaj skupine ali posameznika lahko pride do izraza le ob primerjavi z drugimi skupinami ali s posamezniki. Posameznikova družbena identiteta (in del njegovega samopojmovanja) je opredeljena s pozitivnim ali z negativnim vrednotenjem članstva v neki skupini. Pripadnike dominantnih skupin njihovo članstvo navdaja s ponosom, zato imajo oblikovano pozitivno družbeno identiteto in so zadovoljni s svojim položajem ter z obstoječim stanjem; ravno obratno lahko velja za pripadnike nedominantnih skupin. Socialno-psihološki procesi, ki se odvijajo v medetničnih odnosih, so v veliki meri odvisni od stopnje vitalnosti etničnih skupnosti v stiku. Torej se pripadniki etnične skupnosti, ki ima šibko kolektivno vitalnost v medetničnih odnosih, vedejo drugače kot posamezniki, katerih skupina ima močno vitalnost. To lahko pomeni, da ima skupnost s šibke; etnično vitalnostjo v primerjavi s skupnostjo, ki ima močno etnično vitalnost, kot distinktivna etnična skupnost manjše možnosti ohranitve, (prim. Giles 1977) Namen raziskave je ugotoviti, na kakšen način etnične skupnosti razvijajo strategije preživetja ali kako vzdržujejo medgeneracijsko etnično kontinuiteto. Za preučevanje trendov medgeneracijske etnične kontinuitete v lokalno etnično mešanih skupnostih smo uporabili elemente modela strukturnih dejavnikov * * * Teorija o etnolingvistični vitalnosti je oblikovana ob upoštevanju Gilesove teorije o jezikovnem prilagajanju (GiJes 1977) in Tajfelove teorije o medskupinskih odnosih. (Tajfel 1978) 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... (povzeto po Nelde, Strubell, Williams 1996; Williams 1987), ki vplivajo na ohranjanje in opuščanje etničnih elementov. Etnično skupnost in etnično identiteto posameznika smo konceptualizirali kot večdimenzionalni in dinamični kategoriji, katerih spremenljiva narava je odvisna od medgeneracijske etnične kontinuitete in temelji na treh procesih: reprodukciji, produkciji in transformaciji13 etničnih elementov prebivalstva lokalnih etnično mešanih skupnosti. S konceptom, utemeljenim na procesih reprodukcije, produkcije in transformacije, poskušamo zajeti predvsem dinamično naravo etnične skupnosti v povezavi s splošnimi procesi družbene in kulturne reprodukcije (Williams 1987): Ko govorimo o reprodukciji etničnih elementov, govorimo o medgen-eracijski kontinuiteti, torej o prenosu etničnih elementov med generacijami in s tem o ohranjanju etničnih elementov pri pripadnikih posamezne etnične skupnosti. S produkcijo etničnih elementov razumemo poznavanje ali privzemanje etničnih elementov neke skupnosti pri pripadnikih druge etnične skupnosti v stiku, npr. znanje manjšinskega jezika pri pripadnikih večine. Transformacija se nanaša na proces, ko je zaznati opuščanje etničnih elementov pri pripadnikih etnične skupnosti (npr. ko otroci ne govorijo več maternega jezika svojih staršev, ampak samo jezik večinske skupnosti). S sklopi strukturnih dejavnikov (družbenokulturni dejavniki, socioekonomski status ter institucionalna podpora, glej slika 1), ki vplivajo na ohranjanje (produkcijo, reprodukcijo in transformacijo) etnične skupnosti, pa je poudarjena večdimenzionalnost koncepta. V sklopu družbenokulturnih dejavnikov smo kot primarne dejavnike procesa reprodukcije oziroma produkcije opredelili: družino, izobraževalni sistem in institucionalno organiziranost etnične skupnosti, kot sekundarni dejavnik, ki vpliva na proces reprodukcije oziroma produkcije, pa množične medije. Sklop socioekonomski dejavnih. Delovanje socioekonomskih dejavnikov je v veliki meri odvisno od položaja etnične skupnosti v ekonomskem sistemu (ureditvi), oziroma od vloge, ki jo lokalna ekonomija igra v okviru širših (tudi globalnih) ekonomskih procesov. * * * 13 Williams (1987) govori o nereprodukciji etnične skupnosti. Mogoče je bolje kot o nereprodukciji etnične skupnosti govoriti o transformaciji etnične skupnosti. Precej tvegana oziroma subjektivno osnovana je postavitev meje med »preživetjem« In »transformacijo« etnične skupnosti. Ker je dinamika posameznih elementov (kazalcev) etnične skupnosti različna, lahko v nekem trenutku legitimno govorimo o preživetju glede nekaterih elementov, medtem ko je glede drugih elementov (kazalcev) bolj primerno govoriti o transformaciji, To je konceptualna in metodološka težava, na katero je opozoril tudi Smith, (1988) Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46 1 13 Sklop institucionalni dejavniki: Dejanska možnost ohranjanja etničnih značilnosti je v veliki meri povezana z institucionalno podporo širše skupnosti. (Nelde, Strubell, Williams 1996) Pri tem se moramo zavedati, da vsak model pomeni omejitev ali zamejitev, saj je pri preučevanju izredno težko, če že ne nemogoče, upoštevati vse dejavnike oziroma spremenljivke, ki vplivajo na ohranjanje (obstoj in razvoj) etnične skupnosti, in to ne glede, ali obravnavamo ohranjanje etnične skupnosti v časovni dimenziji ali oblikovanje etnične identitete na ravni posameznika. Zato smo v osnutku modela posebej omenili le tiste dejavnike ali tiste spremenljivke, za katere menimo, da so pri obravnavanju dinamike etnične skupnosti najpomembnejše. Sliko 1: Osnutek modela strukturnih spremenljivk, ki vplivajo na ohranjanje etnične skupnosti (prilagojeni model, povzet po Nelde, Strubell, Williams 1996) produkcija, reprodukcija, transformacija etnične skupnosti družbenokulturni dejavniki ! družina ' | izobraževalni ; 1 institucionalna ■ i sistem 1 organiziranost ■ i etnične t t t množični mediji socioekonomski dejavnik socioekonomski status institucionalni dejavniki institucionalna podpora: pravna zaščita politična participacija institucionalna participacija Poleg treh omenjenih sklopov strukturnih dejavnikov, ki vplivajo na produkcijo, reprodukcijo ali transformacijo etnične skupnosti, pa je treba upoštevati tudi zgodovinske vidike družbene realnosti. Poznavanje zgodovine (odnos med interpretacijo oziroma percepcijami posameznika in skupnostjo ter »dejansko zgodovino« je nujno sporen) je pomembno v procesu prilagajanja etnične identitete. Lahko rečemo, da so etnične identitete, etnične skupine (verovanja v skupno 1 14_Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... kulturo) ter odnosi med večino in manjšino na nekem ozemlju kreacije, ki so posledica zgodovinskih okoliščin, saj gre tu za zgodovinsko kumulacijo vedenja o medetničnih odnosih na ravni posameznika oz. skupnosti. Pri čemer ne gre za radikalen historicizem, ki zanika veljavnost vsakega koncepta (teoretičnega modela), ki bi želel preseči posamezno enoto. Potrebna pa je obravnava enot (etničnih skupnosti) v njihovem distinktivnem zgodovinskem kontekstu s čim več možnimi detajli, saj vsaka vsebuje kompleksno in unikatno družbenoz-godovinsko konfiguracijo. Ob upoštevanju zgodovinskega konteksta si bomo dovolili abstrahirati iz različnih enot določene značilnosti ali dejavnike, ki jih lahko primerjamo za teoretične namene, (prim. Goldthorpe 2000) Etnične skupnosti, ki se bodo ohranile v prihodnosti, so tiste, ki so sposobne za reprodukcijo etničnih elementov in živijo v družbenih razmerah, v katerih je omogočena tudi produkcija etničnih elementov. Če se na primer omejimo na proučevanje jezika kot pogosto t. i. najučinkovitejšega etničnega elementa, so to tiste skupnosti, ki zagotavljajo kontinuiteto jezika pri pripadnikih manjšine in motivirajo učenje manjšinskega jezika tudi pri posameznikih, katerim manjšinski jezik ni materni jezik. V prispevku obravnavamo lokalno etnično mešane skupnosti na različnih območjih, v različnih družbenih okoljih ali državnih okvirih, ki jih opredeljujejo različni institucionalni dejavniki in ekonomske, politične in geografske razmere ter kažejo različne demografske značilnosti. Zato predvidevamo, da med njimi obstajajo razlike tudi v trendih medgeneracijske kontinuitete etničnih elementov. Te razlike bomo poskušali ugotoviti s primerjalno metodo. Poudariti moramo, da značilnosti obravnavanih lokalnih etnično mešanih skupnosti niso reprezentativne za celotna narodno mešana območja ob slovenski meji, katerih del so. Tako tudi izsledkov empiričnih analiz ni mogoče posploševati na celotna narodno mešana območja ob slovenski meji. Zato je raziskava opredeljena kot poglobljena študija primerov, v kateri je vsaka lokalna etnično mešana skupnost obravnavana kot enota preučevanja. PRIMERJALNA METODA Analiza trendov medgeneracijske etnične kontinuitete temelji na teoretičnih predpostavkah modela strukturnih spremenljivk, na podlagi katerih smo oblikovali osnutek modela strukturnih spremenljivk oziroma hipotetični model, s katerim smo ugotavljali pomembnost posameznih dejavnikov v medgeneracijskem prenosu etničnih elementov. V tem pogledu ima raziskava eksploratorno naravo. Za preučevanje medgeneracijske kontinuitete etničnih elementov v lokalni etnično mešani skupnosti smo uporabili primerjalno metodo, ki je kljub temu, da Razprave in gradivo, Ljubljana, 2005. št- 46 115 jo mnogi raziskovalci obravnavajo kot temeljno metodo preučevanja v etničnih študijah, lahko tudi problematična, (Ragin 1987) Potreba po rabi primerjalne metode se kaže v tem, da nobenega družbenega pojava ne moremo preučevati izolirano, brez primerjave z drugimi družbenimi pojavi. (Ryen 1990, 4) Samo primerjalna analiza enot (skupnosti, držav itd.) omogoča prikaz, ali so in tudi zakaj so si enote preučevanja podobne ali se razlikujejo po posameznih značilnostih. Kljub temu se v povezavi z uporabo primerjalne metode pri preučevanju etnične problematike zastavljajo pomisleki. Ker je etničnost družbeni konstrukt, je raznolikost etničnih situacij izredno velika in zato se vsaka etnična situacija (skupnost) zdi edinstvena in neprimerljiva. Za vsako etnično skupnost imajo posamezni elementi etničnosti različen pomen in postavlja se vprašanje, ali lahko proučujemo etnično identiteto kot splošen pojav s posameznimi podobnostmi oziroma razlikami med skupnostmi, ali pa je vsaka etnična skupnost tako posebna, da je kakršno koli posploševanje nemogoče. V teoretičnih konceptih in razpravah je etnična identiteta obravnavana kot splošen pojav, pomemben v vseh skupnostih. Večina empiričnih raziskav pa je osredotočena na preučevanje posameznih elementov etničnosti ali etničnih skupnosti. V naši primerjalni raziskavi upoštevamo, da ima vsaka skupnost svojo specifično zgodovino, tradicije, vrednote itd., hkrati pa je koncept skupinske identitete -občutek pripadanja neki skupnosti - skupen vsem posameznikom in je tako obravnavan kot splošen pojav, pomemben za vse skupnosti. Raba primerjalne analize ponuja možen izhod iz nepregledne množice etničnih situacij, saj omogoča razvoj ter izpopolnitev analitičnih konceptov in s tem oblikovanje idealnih tipskih okoliščin. Ker je primerjalna analiza osredotočena predvsem na preučevanje raznovrstnosti, in sicer z iskanjem vzorcev podobnosti in različnosti med analiziranimi enotami, to posredno prispeva k razumevanju oziroma spoznavanju posamezne enote. To omogoča razkrivanje vzročnih povezav in vzročnih vzorcev, ki ločijo preučevane enote v različne podskupine. (Ragin 1994) Pri tem ne smemo pozabiti, da se še posebno pri mednarodnih raziskavah srečujemo s težavami, povezanimi s konceptualizacijo, z vzorčenjem, izdelavo vprašalnika, usposabljanjem anketarjev itd. Razlika je ta, da so tu težave pomnožene s številom držav oziroma enot, vključenih v raziskavo. Množica empiričnih raziskav je pokazala, da so države oziroma nacije pomemben vir razlik v stališčih, vrednotah in vedenju posameznikov. Tu pa se postavlja vprašanje, kaj menimo s tem, ko rečemo, da je nacija oziroma država pomemben dejavnik za razumevanje razlik in podobnosti v stališčih, vrednotah in vedenju posameznikov. Kot take so nacije oziroma države bolj ali manj »črne škatle«, ki vključujejo mnogo pomembnih značilnosti. Spopadamo se torej z vprašanjem, kako množico podobnosti in razlik ustrezno interpretirati. V ta namen je treba v primerjalni sociologiji razviti nove teorije in koncepte, ki bi omogočali razlago 116. Mojco Medvešek: Dejavniki ohranjanja oli opuščonja elementov etnične identitete v posebnosti in podobnosti nacij oziroma držav. (Scheuch 1989; Arts in Halman 1999) Primerjalno metodo smo zasnovali na treh ravneh: a) Deskriptivna (kvalitativna) primerjalna analiza. Deskriptivna primerjalna analiza strukturnih spremenljivk v obravnavanih lokalnih mešanih skupnostih je utemeljena na kvalitativnem pristopu in vključuje predstavitev treh sklopov strukturnih spremenljivk (družbenokulturni dejavniki, institucionalni dejavniki, socioekonomski dejavniki), ki so pomembne za vitalnost etnične skupnosti ter vplivajo na ohranjaje ali opuščanje etničnih elementov pri prebivalstvu štirih obravnavanih lokalno etnično mešanih skupnosti. Deskriptivna analiza strukturnih spremenljivk lokalnih etnično mešanih skupnosti je zasnovana kot študija primerov, saj moramo upoštevati, da ima vsaka skupnost (Lendava, Monošter, občina Železna Kapla - Bela in Slovenska Istra) svoje specifične zgodovinske, družbenopolitične, kulturne in geografske značilnosti, v okviru katerih je treba preučiti vlogo posameznih strukturnih spremenljivk. S tem dosežemo kontekstu-alizacijo strukturnih dejavnikov in posameznih obravnavanih spremenljivk, kar nam omogoča bolj poglobljeno analizo konkretnih manjšinskih situacij oziroma dopolnitev kvantitativni in kvalitativni primerjalni analizi, (več o tem Medvešek 2003, 79-213) b) Kvantitativna primerjalna analiza. Kvantitativna primerjalna analiza je opravljena na anketnih podatkih, zbranih v okviru mednarodnega projekta Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, ki je primerjalna analiza elementov etnične identitete prebivalstva na stičnih območjih obmejnih regij Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske in je zasnovan longitudinalno ter interdisciplinarno. Pri kvantitativni primerjalni analizi empiričnih (anketnih) podatkov je poudarek predvsem na ugotavljanju povezav med spremenljivkami, vključenimi v osnutek modela strukturnih spremenljivk, ki vplivajo na ohranjanje etnične skupnosti, (slika 1) Z regresijsko analizo smo analizirali štiri manjšinske situacije, v katerih je enota preučevanja posameznik. Kvantitativni pristop, za katerega je značilna analiza velikega števila enot, omogoča posploševanje dobljenih rezultatov, hkrati pa moramo upoštevati, da (to velja še toliko bolj v medetničnih primerjalnih raziskavah) enote izgubijo svojo celovitost takoj, ko jih razčlenimo v spremenljivke. Tako preučujemo odnose med spremenljivkami, ne pa podobnosti in razlike med enotami kot celotami. Zato je treba kvantitativno primerjalno analizo dopolniti še s kvalitativno analizo. c) Kvalitativna primerjalna analiza. Pri kvalitativni primerjalni analizi se poudarek iz analize zvez med spremenljivkami zopet prenese na enote, torej na primerjavo konkretnih »manjšinskih situacij«. Kljub temu da so bili osnovni empirični podatki zbrani s strukturiranim anketnim vprašalnikom, torej s kvantitativno metodo, lahko v naslednji fazi preučevanja numerične podatke preoblikujemo v opisne kategorije ali pa izsledke kvantitativne analize prenesemo v Razprave In gradivo, Ljubijo pa. 2005. št. 46 117 kvalitativno analizo in opravimo poglobljeno analizo posameznih lokalnih etnično mešanih skupnosti (študija primera). V tem primeru gre za kvalitativno analizo kvantitativnih podatkov, za poskus identifikacije konkretnih dejavnikov na ravni konkretnih manjšinskih situacij oziroma lokalnih etnično mešanih skupnostih. (več o tem Medvešek 2003, 255-264) Metodologija raziskave je zasnovana kot t. i. »mešani model metod« (mixed model studies), kar pomeni kombinacijo kvantitativnega in kvalitativnega pristopa v različnih fazah raziskovalnega procesa. Tako smo se na primer pri analizi in interpretaciji ugotovitev kvantitativne primerjalne analize (b) oprli na izsledke deskriptivne primerjalne analize (a), pri analizi in interpretaciji kvalitativne primerjalne analize (c) pa bomo uporabili izsledke kvantitativne (b) in deskriptivne primerjalne analize (a). V prispevku je predstavljena samo ena, kvantitativna raven primerjalne analize. VZORČENJE V POSAMEZNIH LOKALNIH MEŠANIH SKUPNOSTIH Analiza temelji na podlagi anketnih podatkov, zbranih na stičnih območjih obmejnih regij Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske. Analizirali bomo empirične podatke, zbrane v Lendavi (Slovenija) leta 1991,14 Monoštru (Madžarska) leta 1992,15 Slovenski Istri (Slovenija) leta 19941& in občini Železna Kapla - Bela * * * Anketirance, ki smo jih nagovorili za sodelovanje v raziskavi, smo izbrali na podlagi načrta reprezentativnega in slučajnega vzorca polnoletnih prebivalcev Lendave, Po načrtu je bil predviden obseg vzorca 700 oseb. Glede obsega je bila realizacija načrta 97-odstotna, saj je po izključitvi neuporabnih vprašalnikov ostalo 678 enot. (prim. Hafner-Fink 1993) Zaradi specifične etnične strukture Monošira (nizek delež pripadnikov slovenske .skupnosti) je zbiranje podatkov potekalo vzporedno na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev mesta Monošter in na skupini vseh polnoletnih prebivalcev mesta Monošter, o katerih smo na podlagi zbranih podatkov lahko sklepali, da so pripadniki slovenske skupnosti. To je bilo potrebno zaradi tega, da smo zagotovili dovolj velik delež (v absolutnem številu) pripadnikov slovenske skupnosti za nadaljnje statistične analize. Izbor vzorca je potekal po načelu slučajnega izbora polnoletnih prebivalcev mesta Monošter. Po načrtu je bil predviden obseg vzorca 730 anket, realizirani sta bili 602 anketi, kar pomeni 82,5-odstotno realizacijo, (prim. Hafner Fink 1993) Glede na narodnostno strukturo prebivalstva v obalnih mestih Slovenske Istre je zbiranje podatkov potekalo vzporedno na dveh vzorcih: a) prvi je bil reprezentativni vzorec polnoletnih prebivalcev Izole, pripravljen na podlagi podatkov iz registra (polnoletnih) prebivalcev Izole. Slučajni izbor je potekal tako. da je zagotovil enakomerno razpršitev po vsem mestu - na ravni mestnih ulic Od načrtovanih 600 so bile anketirane 503 osebe, po izločitvi neuporabnih vprašalnikov jih je ostalo 500 - realizacija načrtovanega obsega vzorca je bila 83,3-odstotna. Nekoliko nizka realizacija načrtovanega obsega je predvsem posledica dejstva, da veliko oseb, ki so bile izbrane v vzorec, ni bilo dostopnih (nepopolni podatki ipd.), b) drugi pa je vzorec polnoletnih prebivalcev italijanske narodnosti v mestnih naseljih Koper, Izola, Piran, Portorož in Lucija. To je bilo potrebno predvsem zato, ker v reprezentativnem vzorcu vseh prebivalcev na Obali nismo mogli zagotoviti zadostnega števila prebivalcev pripadnikov italijanske skupnosti, ki bi omogočilo korektno statistično analizo. Podlaga za pripravo vzorca Italijanov v mestnih naseljih na Obali pa so bili podatki Skupnosti Italijanov. Tukaj je bil realiziran obseg vzorca 202 osebi (od načrtovanih 280), kar pomeni 72,1-odstotno realizacijo vzorca. Skupaj smo dobili vzorec, ki vključuje 702 enoti. 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... (Avstrija) leta 199917 V povezavi z zbranimi empiričnimi podatki je treba omeniti tri omejitve: a) Časovni obseg anketiranja, od prvega v Lendavi do zadnjega v Železni Kapli - Beli, je osem let. Zaradi obsega in zasnove projekta, v katerem so potekale posamezne raziskave (empirično zbiranje podatkov) časa ni bilo mogoče skrajšati. Primerjava podatkov, zbranih v takem časovnem razponu bi lahko bila problematična, če bi se kateri od objektivnih dejavnikov, ki opredeljujejo družbeno stvarnost, bistveno spremenil. S tem bi se lahko spremenil status etnične skupnosti in posledično percepcije anketirancev. b) Prostorska omejitev. Zaradi vrste omejitev (finančnih, kadrovskih in organizacijskih) v raziskavah nismo mogli oblikovati vzorcev, ki bi bili reprezentativni za celotna narodno mešana območja. Pri oblikovanju vzorca smo se morali omejiti na posamezne krajevne točke. Tako so anketiranja v Lendavi, Monoštru in Slovenski Istri (Koper, Izola, Piran, Portorož in Lucija) potekala v mestnih okoljih, medtem ko smo na Koroškem zaradi specifičnih geografskih razmer vzorec oblikovali na podlagi celotne občine Železna Kapla - Bela.18 Na mestno okolje smo se omejili zaradi večje pogostosti stikov med pripadniki večinske in manjšinske skupnosti, večje raznovrstnosti teh stikov in večje prisotnosti institucij. Hkrati pa omejitev na mestno okolje pomeni tudi to, da ugotovitev raziskave ni mogoče posploševati na celotno narodno mešano območje, ki je v obravnavanih obmejnih območjih pretežno ruralno. Upoštevati moramo, da se s preseljevanjem ljudi iz vasi v industrijsko in urbano razvitejša mesta začnejo razkrajati njihov tradicionalni način življenja, sistem vrednot, njihovo pojmovanje ter vrednotenje etničnosti. Vzrok za to je, da se mobilnost (poklicna, staji * * Vzorec za raziskavo smo oblikovali po načelu slučajnega izbora polnoletnih prebivalcev občine Železna Kapla - Bela. Pri tem se je z izborom krajev zagotavljala enakomerna prostorska razpršitev po vsej občini. Takt) je bilo v raziskavo vključenih 14 naselij, in sicer Železna Kapla (Bad Eisenkappel), Obirsko (Ebriach), Suha (Zauchen), Rebrca (Reehberg), Lepena (Leppen), Lobnik (Lobnig), Koprivna (Koprein-Sonnseite), Podpeca (Koprein-Petzen), Remšenik (Remschenig), Bela (Vellach), Podkraj (Unterort), Korte (Trogcrn), Bela (Weissenbach), Zaplaznica (Blasnitzen). Predvideni obseg vzorca je bil 300 oseb. Za analizo smo dobili 108 uporabnih anket, kar je 36-odstotna realizacija vzorca. V Avstriji je slovenska skupnost dobro organizirana manjšina na južnem Koroškem, maloštevilna in slabše organizirana (formalno Se nepriznana) manjšina na južnem štajerskem in nova naselitvena jedra, ki izhajajo iz avtohtonega manjšinskega ozemlja, kot so Dunaj, Gradec in druga večja avstrijska mestu. (Zupančič 1999) Zagotoviti je bilo treba določeno stopnjo primerljivosti s preostalimi raziskavami, opravljenimi v projektu. Zato je anketiranje potekalo na KoroSkem, in sicer v občini Železna Kapla - Bela, in to predvsem zaradi dveh razlogov: ugodne etnične strukture prebivalstva, kar pomeni dovolj visok delež prebivalcev pripadnikov slovenske skupnosti, in dovolj visoke organiziranosti manjšine oziroma ustrezno razvile institucionalne podpore. Za občino Železna Kapla - Bela so značilni zaselki in samotne kmetije, le v dolinah so se razvila večja strnjena naselja. Geografska struktura občine je za anketarje Se posebno neprijazna. Pokrajina je hribovita, obdana z gozdovi. Kraji, v katerih je potekalo anketiranje, pa so raztreseni ter med seboj precej oddaljeni. To je Se dodatno otežilo in časovno podaljšalo delo anketarjev. Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005, šl. 46 119 tusna itd.) v sistemu lahko doseže samo z akulturacijo, torej s prisvajanjem življenjskega stila večine. Zaradi tega predvidevamo, da so razmere zunaj mest nekoliko drugačne. Načeloma naj bi veljalo, da lahko v bolj ruralnem okolju pripadniki manjšinske etnične skupnosti v večji meri in lažje ohranjajo ter izkazujejo svojo etnično pripadnost. c) Velikost vzorca. Po velikosti vzorca izstopa raziskava, opravljena v Železni Kapli - Beli, kjer je bila dosežena 36-odstotna realizacija vzorca, kar pomeni končni vzorec velikosti 108 enot.19 Večji delež zavrnitev sodelovanja lahko razložimo z običajnimi razlogi zavračanja sodelovanja ljudi v podobnih javnom-nenjskih raziskavah, to sta predvsem zasičenost z anketiranjem in vedno večje težnje posameznikov po zaščiti zasebnosti. Odziv anketirancev pa je odvisen tudi od njihovih percepcij o legitimnosti in pomembnosti raziskave (stališča anketirancev o nosilcih oziroma »financerjih« raziskave), od motivacije in usposobljenosti anketarjev, pa tudi od kulturno pogojenih značilnosti anketirancev, ki vplivajo na njihovo željo po sodelovanju.20 V občini Železna Kapla -Bela je bilo zaznati večjo občutljivost ljudi glede preučevane problematike. To je lahko razbrati iz pogosto izrečene izjave anketiranih: »Mi nimamo nobenih problemov s tem ...«, s katero so nakazali, da ne želijo izjavljati svojih stališč o temi, ki v vsakdanjem življenju načeloma ni problematizirana, lahko pa zelo hitro postane tema političnih razprtij, opredelitev itd. Velik izpad sta povzročila še dva razloga, ki sta pravzaprav specifiki tega območja, in sicer nedosegljivost posameznikov, ki so bili vključeni v vzorec, zaradi dela v tujini ali zaposlitve v bolj oddaljenih krajih, in dokaj visok delež starejših, ki zaradi zdravstvenih razlogov niso mogli sodelovati pri anketiranju. Pri nadaljnji analizi in interpretaciji izsledkov je lahko tako velik delež zavrnitev problematičen, saj ne vemo, kakšne so demografske karakteristike tega dela vzorca in seveda kakšne so razlike med percepcijami in stališči tistih, ki so v anketi sodelovali, in tistimi, ki so sodelovanje odklonili. Tako je treba primerjavo in analizo precej manjšega vzorca, zbranega v občini Železna Kapla - Bela, z drugimi empiričnimi raziskavami, opravljenimi v Lendavi, Monoštru in Slovenski Istri, obravnavati z določenimi zadržki. * * * Tu je bila realizacija vzorca dosti manjša kot pri drugih raziskavah. Razloge za slabšo realizacijo vzorca lahko razvrstimo v tri kategorije: a) Zavrnitev sodelovanja v anketi (66,6 odstotka), b) Nedosegljivost anketiranca, ki je sicer prijavljen v Izbranem krajti, vendar dejansko tam ne živi, je v tujini ali pa je dalj časa odsoten (20,8 odstotka), c) Bolezen, nezmožnost odgovarjanja na vprašalnik (8,8 odstotka). Drtige zavrnitve pa so utemeljevali z razlogi, kot sta na primer: anketiranec nima časa (2,1 odstotka) oziroma vprašalnik je pretežak (t,6 odstotka). 20 Pri prebivalcih občine Železna Kapla - Bela smo ugotovili podobno zadržanost anketirancev do sodelovanja v anketi kot v Monoštru na Madžarskem. 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... VPRAŠALNIK V okviru temeljnega projekta je bil leta 1990 zasnovan anketni vprašalnik, ki smo ga uporabili v vseh obravnavanih lokalnih etnično mešanih skupnostih, s tem cia srno ga za vsako lokalno etnično mešano skupnost prilagodili glede na njeno specifično družbeno stvarnost, jezik in položaj manjšinske skupnosti v njej ter z nekaterimi modifikacijami, ki so nastale na podlagi pridobljenih izkušenj iz že opravljenih anketiranj. Pri primerjalni mednarodni raziskavi je treba čim bolj omejiti napake, ki bi se lahko pojavile pri oblikovanju vprašalnika. Zagotoviti je treba veljavnost vprašanj in spremenljivk ter ustrezen prevod vprašalnika. Zato so pri oblikovanju vprašalnika za posamezno lokalno etnično mešano skupnost sodelovali tudi raziskovalci, pripadniki »preučevanih« manjšinskih skupnosti. S tem smo se poskušali izogniti pristranskemu oblikovanju vprašalnika z vidika večinskih oziroma »tujih* raziskovalcev. Vsebinsko vprašalnik vsebuje različne sklope spremenljivk, s katerimi želimo dobiti celovitejši vpogled v podobo življenja v lokalno etnično mešanih skupnostih. Vanj so vključeni sklopi spremenljivk, s katerimi vrednotimo institucionalne možnosti, ki jih ima manjšina na razpolago (množični mediji, šolstvo, kultura itd.); sklop spremenljivk, s katerim vrednotimo pravne možnosti; sklop spremenljivk, s katerim ocenjujemo stike z »matičnim narodom«. Vprašalnik pa vsebuje tudi spremenljivke, s katerimi ugotavljamo percepcije in stališča do lastne in druge etnične skupnosti; stališča o specifičnih pojavih in institucijah na narodno mešanem območju ter spremenljivke, s katerimi opredeljujemo dejavnike etnične identifikacije in dejavnike komunikacije (sporazumevalne zmožnosti, dejavnosti). Za vsako okolje je bil pripravljen anketni vprašalnik v dveh jezikih; večinskem in manjšinskem. Tako so anketiranci imeli možnost izbire jezika, v katerem bo potekalo anketiranje, pa tudi anketarji so bili dvojezični. KVANTITATIVNA PRIMERJALNA ANALIZA STRUKTURNIH SPREMENLJIVK, KI VPLIVAJO NA OHRANJANJE (PRODUKCIJO, REPRODUKCIJO, TRANSFORMACIJO) ETNIČNIH ELEMENTOV PRI PREBIVALSTVU ETNIČNO MEŠANIH SKUPNOSTIH Zaradi obsežnosti raziskave se bomo v prispevku omejili le na predstavitev ene ravni analize, in sicer kvantitativne primerjalne analize. Načeloma so pojavne oblike družbenih struktur (npr. manjšinske skupnosti) vidne kot bolj ali manj permanentne, saj se spreminjajo relativno počasi. Zato so Razprave in gradivo, [¡ubt|ana, 2005. SI. 46 1?! tudi relacije med strukturnimi značilnostmi videti kot relativno »stalne«. Dejansko pa nam zbrani empirični podatki, ki jih bomo analizirali, prinašajo »trenutne posnetke« pojavnih oblik družbenih procesov. Oblikovali smo okvirni teoretični model. Opredelili smo strukturne značilnosti družbenega pojava (medgeneracijskega prenosa etničnih elementov), relevantne spremenljivke ter korelacije med njimi. Zbrani so empirični podatki. Sledi kvantitativna primerjalna analiza anketnih podatkov, ko bomo z regresijsko metodo poskušali ugotoviti povezave (korelacije) med spremenljivkami, vključenimi v teoretični model strukturnih spremenljivk, ki naj bi vplivale na ohranjanje etnične skupnosti, (glej sliko 1) ENOTA PREUČEVANJA JE POSAMEZNIK Premisa kvantitativne analize temelji na prepričanju, da je najboljši način razumevanja temeljnih družbenih struktur in odnosov (družbenih pojavov) mogoč s preučevanjem velikega števila enot. S pomočjo kvantitativnih metod oblikujemo podobo preučevanega družbenega pojava tako, da prikažemo kovarianco med obravnavanimi dejavniki oziroma spremenljivkami. Pri tem se zavedamo omejitve, da je rezultat analize velikega števila enot konstrukt podobe preučevanega družbenega pojava, ki je očiščen posebnosti posamezne enote ali manjše skupine enot. Kot rezultat dobimo samo osnovno strukturo preučevanega družbenega pojava, na podlagi katere pa lahko sklepamo tudi na vzročne povezave med spremenljivkami. Zaradi te značilnosti je Ragin (1987) primerjalni kvantitativni pristop opredelil kot k spremenljivkam usmerjeno analizo. V kvantitativni analizi zbranih empiričnih podatkov bomo poskušali ugotoviti, kateri so tisti dejavniki (spremenljivke), ki vplivajo na produkcijo, reprodukcijo ali transformacijo etničnih elementov prebivalstva posamezne etnično mešane skupnosti in ali obstajajo razlike glede dejavnikov (spremenljivk), ki signifikant-no vplivajo na medgeneracijski prenos etničnih elementov med obravnavanimi lokalno etnično mešanimi skupnostmi na ravni posameznika. Na podlagi osnutka modela strukturnih spremenljivk, ki vplivajo na ohranjanje etnične skupnosti (slika 1), smo oblikovali regresijski model, utemeljen na teoretičnih predpostavkah o odnosih med spremenljivkami. Ker bomo najprej naredili analizo na ravni posameznika, v regresijski model nismo vključili dejavnika institucionalne podpore, ki vključuje pravno zaščito, politično participacijo in institucionalno participacijo. V posamezni lokalni etnično mešani skupnosti je namreč institucionalna podpora za vse njene prebivalce enaka in na ravni posameznika ni stvar izbire v takem smislu, kot sta npr. jezik šolanja, spremljanje medijev v manjšinskem jeziku itd. 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... PRO_REP - funkcija (družina, izobraževalni sistem, institucionalna organiziranost, mediji\ socioekonomski status) PRO_REP = ""išj + ib* družina + iš^* izobraževalni sistem + £4* institucionalna organiziranost + &z*mediji + fig* socioekonomski status Slika 2: Regresijski model, oblikovan na podlagi teoretičnih predpostavk o odnosih med spremenljivkami DRUŽINA n I IZOBRAŽEVALNI SISTEM INSTITUCIONALNA ORGANIZIRANOST t MEDIJI t SOCIOEKONOMSKI STATUS PRODUKCIJA REPRODUKCIJA ETNIČNIH ELEMENTOV (PRO_REP) V regresijski model smo vključili naslednje spremenljivke oziroma indekse: a) Družina. V indeks DRUŽINA so vključene spremenljivke: etnična pripadnost očeta, etnična pripadnost matere, etnična pripadnost partnerja anketiranca, materni jezik anketiranca, materni jezik partnerja anketiranca, materni jezik matere anketiranca, materni jezik očeta anketiranca, materni jezik anketirančevih starih staršev po materini strani, materni jezik anketirančevih starih staršev po očetovi strani. Posameznim spremenljivkam smo dodelili dve vrednosti, in sicer vrednost 1, če je anketiranec (glede na etnično pripadnost in materni jezik) člane svoje družine označil kot pripadnike manjšine, in vrednost 0, če je anketiranec (glede na etnično pripadnost in materni jezik) člane svoje družine označil kot pripad- Razprave in gradivo. Ljubljana 2005, št. 46 123 nike večine oziroma jih je opredelil v okviru kategorije drugo. Ker imamo v indeksu DRUŽINA združenih enajst spremenljivk, ta za posamezno enoto zavzema vrednost med 0 in 11. b) Izobraževalni sistem. V indeks ŠOLA so vključene spremenljivke glede jezika, v katerem se je šolal anketiranec na posamezni stopnji šolanja: nedokončana osnovna šola, osnovna šola, poklicna šola, srednja šola, višja ali visoka šola. Spremenljivkam smo dodelili dve vrednosti, in sicer vrednost 1, če se je anketiranec šolal v jeziku etnične manjšine, in vrednost 0, če se je anketiranec šolal v jeziku večine ali v jeziku, ki ga je anketiranec označil v okviru kategorije drugo. Na podlagi tega ima indeks ŠOLA vrednosti med 0 in 5, razen v Železni Kapli -Beli, kjer ima indeks ŠOLA (ljudska šola (1-4), glavna šola (5-8), gimnazija, poklicna šola, višja poklicna šola, akademija, univerza) vrednosti od 0 do 7. c) Institucionalna organiziranost etnične skupnosti. V indeks INST_ORG so vključene spremenljivke: udeleževanje ali zanimanje anketiranca za kulturne dejavnosti manjšinske skupnosti, udeleževanje ali zanimanje anketiranca za verske dejavnosti manjšinske skupnosti, udeleževanje ali zanimanje anketiranca za športne dejavnosti manjšinske skupnosti. Spremenljivkam smo dodelili tri vrednosti, in sicer vrednost 0, če anketiranec dejavnosti manjšine samo spremlja oziroma ga sploh ne zanimajo, vrednost 1, če se anketiranec manjšinskih dejavnosti občasno udeležuje, in vrednost 2, če se anketiranec manjšinskih dejavnosti redno udeležuje. Indeks INST.ORG ima vrednosti med 0 in 6. d) Socioekonomski status. Medgeneracijski prenos etničnih elementov je v veliki meri odvisen tudi od položaja etnične skupnosti v ekonomskem sistemu (ureditvi). Sprva smo v indeks socioekonomski sistem vključili poklic anketiranca, poklic očeta anketiranca in izobrazbo anketiranca. Takšen indeks se ni pokazal kot signifikanten. Kot relevantna se je pokazala samo spremenljivka izobrazba anketiranca, zato smo izključili poklic očeta anketiranca in poklic anketiranca iz indeksa socioekonomski status. Indeks IZOBRAZ, ki vključuje spremenljivke: osnovna šola, poklicna šola, srednja šola, višja, visoka šola, ima vrednosti med 0 in 4. e) Množični mediji. Indeks MEDIJ vključuje spremenljivke: zanimanje anketiranca za časopise in programe v manjšinskem jeziku, zanimanje anketiranca za radijske programe v manjšinskem jeziku, zanimanje anketiranca za televizijske programe v manjšinskem jeziku. Sem spadajo manjšinski mediji in tudi mediji iz države »matičnega naroda«. Spremenljivkam smo dodelili tri vrednosti, in sicer vrednost 0, če anketiranec medije spremlja redko ali sploh nikoli, vrednost 1, če medije v manjšinskem 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... jeziku spremlja pogosto, in vrednost 2, če jih spremlja redno. Zaradi različnega števila medijev (oddaj, programov, tiskanih medijev itd.) v posameznih lokalnih etnično mešanih skupnostih zavzema indeks MEDIJ različne vrednosti. V Lendavi in Monoštru obravnavamo 8 medijev, zato ima indeks vrednosti od 0 do 16. V Slovenski Istri obravnavamo 11 medijev, kar pomeni, da ima indeks vrednosti od 0 do 22. V Železni Kapli - Beli pa je obravnavanih 10 medijev, indeks pa ima vrednosti od 0 do 20. f) Kot odvisno spremenljivko modela smo opredelili indeks produkcija-repro-dukeija, ki vključuje naslednje spremenljivke: etnična pripadnost anketiranca, jezik, ki ga anketiranec govori doma s partnerjem, z otroki, mamo, očetom, brati/sestrami, materni jezik anketirančevega otroka (če ga ima); jezik, v katerem se je šolal anketirancev otrok (vrtec, osnovna šola, poklicna šola, srednja šola, višja ali visoka šola); etnična pripadnost otroka; raba jezika anketiranca zunaj družine (v šoli, vrtcu, na sodišču, v avtobusu, cerkvi, trgovini, na pošti, v banki, na delovnem mestu, v gostilni, ambulanti, kulturnem društvu, pri športu, opravljanju družbenih funkcij). Indeks PRO_REP ima vrednosti med 0 in 28, razen v Železni Kapli - Beli, kjer ima indeks PRO_REP vrednosti od 0 do 30, to pa zato, ker je vprašanje glede jezika šolanja otroka razčlenjeno na osem spremenljivk (vrtec, ljudska šola (1-4), glavna šola (5-8), gimnazija, poklicna šola, višja poklicna šola, akademija, univerza) in ne na šest spremenljivk (vrtec, osnovna šola (1-4), osnovna šola (5-8), poklicna šola, srednja šola, višja/visoka šola), kot je to v Lendavi, Monoštru in Slovenski Istri. Model smo testirali na vseh štirih vzorcih obravnavanih lokalno etnično mešanih skupnostih (Lendava, Monošter, Slovenska Istra in občina Železna Kapla -Bela) in s pomočjo regresijske analize ocenili parametre regresijskega modela ter statistični pomen modela. Rozpfove in gradivo. Ljubljano. 2005. št. 46 125 LENDAVA (PREKMURJE) Slika 3: Regresijska analiza celotnega vzorca v Lendavi na ravni posameznika (N = 678) 0,6 0,2 0,1 DRUŽINA ^0,4 IZOBRAŽEVALNI SISTEM INSTITUCIONALNA ORGANIZIRANOST ! 0,3 MEDIJI' t 0,1 SOCIOEKONOMSKI STATUS 0,1 PRODUKCIJA REPRODUKCIJA ETNIČNIH ELEMENTOV adj R2 = 0,65 "V indeks MEDIJI so vključeni: Nepujsag, Magyar Nernzet, Magyar Hirlap. Muralšj, Radio Lendava, Radio Budimpešta. TV Slovenija (Mostovi/Hidak), TV Budimpešta, Najprej smo naredili regresijsko analizo celotnega vzorca, zbranega v Lendavi. To pomeni, da so bili v analizo vključeni pripadniki manjšinske in večinske skupnosti. Popravljen determinacijski koeficient21 ali kvadrat multiplega koeficienta korelacije (R2), ki predstavlja razmerje med pojasnjeno in celotno vsoto kvadratov, je 0,65, kar pomeni, da 65 odstotkov odvisne spremenljivke PRO_REP pojasnimo z vsemi merjenimi neodvisnimi spremenljivkami oziroma indeksi. Smiselnost celotnega modela pa je potrdil F test (Sig F = 0.000). Vpliv med obravnavanimi spremenljivkami prikazuje standardizirani regresi-jski (parcialni) koeficient (beta), ki lahko zavzame vrednost na intervalu [-1, 1], njegova moč pa je ponazorjena tudi z debelino črte. -1 Ker se s povečevanjem števila neodvisnih spremenljivk vrednost determinacijskega koeficienta umetno povečuje, za oceno kakovosii regresijskega modela uporabimo popravljen determinacijski koeficient. 1 14_Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... Kot najpomembnejši dejavnik v celotnem modelu se je izkazala družina anketiranca. Nakazan je močan vpliv družine, tako na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov kot tudi na izbor jezika šolanja anketiranca ter na intenzivnost spremljanja medijev v manjšinskem jeziku. Hkrati pa se je pokazal tudi vpliv medijev v madžarskem jeziku na reprodukcijo in produkcijo etničnih elementov. Drugi dejavniki v modelu ne kažejo pomembnejšega vpliva na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov posameznika. V nasprotju z našim pričakovanjem, v modelu indeks izobraževalni sistemi ne kaže vpliva na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov. Predvidevamo, da je to posledica modela dvojezičnega izobraževalnega sistema, ki je razvit na narodno mešanem območju v Prekmurju in v katerega so vključeni vsi prebivalci, ne glede na etnično pripadnost. Podrobnejša analiza empiričnih podatkov pokaže, da je večji del anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki večinske skupnosti in ki doma in zunaj družine večinoma govorijo slovenski jezik, hodil v dvojezično šolo (njihov jezik šolanja je bila slovenščina in madžarščina) in analogno to seveda velja tudi za večji del pripadnikov madžarske skupnosti. Hkrati velja za anketirance (pripadnike večine), ki so se izobraževali v slovenskem ali drugem jeziku in so se na narodno mešano območje priselili, da njihovi otroci obiskujejo dvojezično šolo. To dejansko kaže produkcijo etničnih elementov. V tem primeru je izobraževalni sistem dejavnik, ki omogoča produkcijo in reprodukcijo etničnih elementov in hkrati ne »ločuje« etničnih skupnosti po jeziku šolanja, zato se v modelu ni pokazala linearna povezava med indeksoma izobraževalni sistem in produkcija oziroma reprodukcija podatkov. Pokazala pa se je povezava med družino in izobraževalnim sistemom, kar je na prvi pogled videti protislovno. Če pa podrobneje pogledamo empirične podatke, ugotovimo, da obstaja kar precejšna povezanost med etnično pripadnostjo in maternim jezikom članov družine (indeks DRUŽINA) ter jezikom šolanja anketiranca. Povezanost je na eni strani posledica tega, da se je precejšen delež anketirancev priselil na narodno mešano območje iz drugih krajev Slovenije ali tujine, ti pa so že končali šolanje v slovenskem ali katerem drugem jeziku. Na drugi strani se je večji del starejših anketirancev izobraževal v enojezičnem (slovenskem ali madžarskem) šolskem sistemu, saj so se šolali pred uvedbo dvojezičnega izobraževanja, torej pred letom 1959- To pomeni, da so se anketiranci slovenske etnične pripadnosti, katerih materni jezik je bila slovenščina, pretežno šolali v slovenskem jeziku, anketiranci madžarske etnične pripadnosti z madžarskim narodnim jezikom pa so se šolali pretežno v madžarskem jeziku. Iz tega lahko sklepamo, da je izobraževalni sistem pri starejših generacijah (stari starši/starši/anketiranec) vplival predvsem na reprodukcijo ali transforma- Razprave in gradivo. Ljubljano, 2005. št. 46 127 cijo etničnih elementov, medtem ko pri sedanjih (mlajših) generacijah (anketiranec/otroci) izobraževalni sistem omogoča tudi produkcijo etničnih elementov. Povezava med izobrazbo v okviru socioekonomskega statusa in mediji v madžarskem jeziku je sicer majhna, vendar negativna, kar bi pomenilo, da bolj izobraženi anketiranci manj posegajo po obravnavanih medijih v madžarskem jeziku. Hkrati pa se je pokazala tudi majhna, a pozitivna povezava med izobrazbo in udeleževanjem pri raznovrstnih dejavnosti, ki jih organizira manjšinska skupnost. Ker je ob negativni povezavi izobrazbe in spremljanja medijev v manjšinskem jeziku hkrati izražena pozitivna povezava med izobrazbo in spremljanjem manjšinskih dejavnosti, lahko predvidevamo, da tu ne gre za odklanjanje etničnih vsebin bolj izobraženih anketirancev. Verjetno gre za bolj pragmatične razloge. Predpostavljamo, da višja izobrazba pomeni večjo strokovno usposobljenost, ki zahteva spremljanje specifičnih strokovnih področij in literature. S tem v zvezi je treba omeniti pomanjkljivost medijev v manjšinskem jeziku, saj ti v svoje vsebinske strukture ne vključujejo cele vrste specializiranih področij in so zaradi tega manj »aktualni«. To je lahko eden od razlogov za manjše poseganje bolj izobraženih anketirancev po medijih v manjšinskem jeziku. Na koncu je treba omeniti še negativno povezavo med izobrazbo in produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov, ki pa je zelo šibka, zato na njeni podlagi ni mogoče izpeljevati kakšnih trdnejših predpostavk. Regresijski model smo oblikovali na podlagi naših teoretičnih predpostavk o vplivu posameznih dejavnikov na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov in tudi njihovem medsebojnem vplivu. Analiza (ne samo na vzorcu Lendava, ampak tudi na vzorcu Monoštra, Slovenske Istre in Železne Kaple - Bele) je pokazala, da spremenljivki institucionalna organiziranost in mediji med seboj močno korelirata, kar pomeni, da dejansko merita isto dimenzijo. Na podlagi te ugotovitve smo se odločili, da oba indeksa združimo v skupen indeks, ki smo ga poimenovali kulturna participacija. Indeks kulturna participacija torej vključuje udeleževanje anketiranca pri različnih dejavnostih, ki jih organizirajo manjšinske organizacije, ter spremljanje medijev v manjšinskem jeziku: zanimanje anketiranca za časopisne programe v manjšinskem jeziku, zanimanje anketiranca za radijske programe v manjšinskem jeziku, zanimanje anketiranca za televizijske programe v manjšinskem jeziku, udeleževanje oziroma zanimanje anketiranca za kulturne dejavnosti manjšinske skupnosti, udeleževanje oziroma zanimanje anketiranca za verske dejavnosti manjšinske skupnosti, udeleževanje oziroma zanimanje anketiranca za športne dejavnosti manjšinske skupnosti. Vrednosti indeksov v posameznih etnično mešanih okoljih so: v Lendavi in Monoštru imata indeksa vrednosti od 0 do 22. V Slovenski Istri ima indeks 1 14_Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... vrednosti od 0 do 28. V Železni Kapli - Beli pa ima indeks vrednosti od 0 do 26. Razlike v obsegu indeksov se pojavijo zato, ker je v posameznih okoljih različno število medijev. Slika 4: Regresijska analiza celotnega vzorca v Lendavi na ravni posameznika (N - 678] 0,6 -I M DRUŽINA 0,4 IZOBRAŽEVALNI SISTEM ▼ kulturna participacija' socioekonomski status PRODUKCIJA REPRODUKCIJA ETNIČNIH ELEMENTOV adj R2 - 0,65 * V indeks KULTURNA PARTICIPACIJA so vključeni mediji: Nepujsag, Magyar Nemzer, Magyar Hirlap, Murataj, Radio Lendava, Radio Budimpešta, TV Slovenija (Mostovi/Hidak), TV Budimpešta. V prenovljenem regresijskem modelu se razen povezave med socioekonom-skim statusom (izobrazbo) in kulturno participacijo, razmerja med indeksi niso bistveno spremenila. Šibka povezava med izobrazbo ter kulturno participacijo (institucionalno organiziranostjo in mediji) je v prenovljenem modelu izginila. Regresijska analiza celotnega vzorca v Lendavi nam pokaže, kateri dejavniki bolj in kateri manj vplivajo na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov v celotni skupnosti. To pa še ne pomeni, da so to identični dejavniki, ki vplivajo na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov madžarske skupnosti. Na tej točki se nam je zdelo pomembno preveriti, kakšne so korelacije med spremenljivkami, če v analizo vključimo samo vzorec anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki madžarske skupnosti. Razprave in gradivo. Ljubljana 2005. š1. 46 129 Siika 5: Regresijska analiza vzorca anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki madžarske skupnosti v Lendavi (N — 214) 0,2 DRUŽINA izobraževalni sistem T kulturna participacija' SOCIOEKONOMSKI STATUS PRODUKCIJA REPRODUKCIJA ETNIČNIH ELEMENTOV adj R; - 0,15 *V indeks KULTURNA PARTICIPACIJA so vključeni mediji; Nepujsag, Magyar Nemzet, Magyar Hirlap, Murataj, Radio Lendava, Radio Budimpešta, TV Slovenija (Mostovi/Hidak), TV Budimpešta. Pri regresijski analizi vzorca anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki madžarske skupnosti, se je močno zmanjšala vrednost popravljenega determi-nacijskega koeficienta (R2), ki pomeni odstotek odvisne spremenljivke PRO_REP, pojasnjene z merjenimi neodvisnimi spremenljivkami oziroma indeksi. Popravljen determinacijski koeficient se je s prvotnih 0,65 pri analizi celotnega vzorca zmanjšal na 0,15 pri analizi anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki madžarske skupnosti. Kljub precej nižjem popravljenem determinacijskem koeficientu pa je smiselnost celotnega modela potrdil F test (Sig F = 0.000). To pomeni, da model pojasni razlike v odvisni spremenljivki. V analizi vzorca anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki manjšinske skupnosti, se je ohranil, čeprav zmanjšal, vpliv družine in kulturne participacije na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov. Zmanjšal se je tudi vpliv indeksa družine na kulturno participacijo anketiranca. Glede na to, da je v Prekmurju uveljavljen model dvojezičnega izobraževalnega sistema, ki pripadnikom manjšine omogoča šolanje v njihovem jeziku, bi pričakovali, da se bo pri vzorcu pripadnikov madžarske manjšine pokazala povezanost med jezikom šolanja anketiranca in produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov. Empirični podatki te povezave niso pokazali. Dejstvo, v katerem jeziku se je šolal anketiranec, ne kaže vpliva na prenos etničnih elementov naslednjim generacijam. Po naših predvidevanjih k temu delno prispevajo »omejitve« dvojezičnega šolstva v Prekmurju v tem smislu, da je dvojezično 1 14_Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... izobraževanje sicer v zadostni meri omogočeno na osnovnošolski in delno srednješolski ravni, na višji in visoki ravni izobraževanja pa ne. To pomeni, da je jezik šolanja anketirancev madžarske etnične pripadnosti, ki imajo poklicno, srednješolsko ali visokošolsko izobrazbo, v veliki večini slovenski. Poleg tega obstaja delež anketirancev, pripadnikov madžarske skupnosti, ki so se šolali pred letom 1959, torej v enojezičnem izobraževalnem sistemu, ali pa so se odločili za šolanje zunaj narodnostno mešanega območja. Pri njih seveda ni povezave med jezikom šolanja ter reprodukcijo etničnih elementov (jezika). Indeks socioekonomskega statusa (izobrazba) se tudi pri vzorcu madžarske skupnosti ni pokazal kot dejavnik, ki bi pomembno vplival na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov. V modelu smo upoštevali samo »objektivna dejstva«, ki jih je dal anketiranec o sebi in svoji družini. Zanimivo je primerjati »objektivna dejstva« in percepcije anketirancev o dejavnikih, ki vplivajo na oblikovanje etnične identitete. Med drugim smo jih tudi povprašali:»Koliko po vašem mnenju vsak od navedenih elementov (družina, Šola, cerkev, mediji, organizacije in društva, delovne organizacije, politične stranke) vpliva na razvoj narodne identitete madžarske manjšine v Prekmurju?« Možni so bili odgovori: zelo (4), precej (3), malo (2), nič (1). Pripadniki madžarske skupnosti (N = 214) so dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje madžarske etnične identitete, glede na njihov pomen razvrstili takole: 1. družina (arit. sred. = 3,6), 2. šola (arit. sred. = 3,4), 3. mediji (arit. sred. - 3,1), 4. cerkev (arit. sred. = 3,1), 5. organizacije in društva (arit. sred. - 2,9), 6. delovne organizacije (arit. sred. = 2,6), 7. politične stranke (arit. sred. - 2,6). Izpostavitev družine in medijev (organizacije in društva imajo nekoliko manjšo aritmetično sredino) se sklada z rezultati, predstavljenimi v regresij-skem modelu. Drugo mesto, ki ga je v percepcijah anketirancev dosegla šola, pa je treba upoštevati kot dopolnilo regresijskemu modelu. Kljub temu da v regresijskem modelu indeks izobraževalni sistem ni pokazal vpliva na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov (zaradi omenjenih razlogov), pa je pomen dvojezičnega šolstva (učenje jezika, spoznavanje zgodovine madžarskega naroda itd.) razviden v percepcijah pripadnikov madžarske skupnosti za oblikovanje etnične identitete madžarske skupnosti. Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005, št. 46 131 SLOVENSKA ISTRA Slika 6: Regresijska analiza celotnega vzorca v Slovenski Istri na ravni posameznika (N - 702) * V indeks KULTURNA PARTICIPACIJA so vključeni mediji: La Voce de! Popolo, Panorama, II Piccolo, II Meridiano, Radio Koper/Capodisrria, Radio Trst. Radio RAJ, TV Koper/Capodistria (italijanski program.), italijanski televizijski programi, TV RAI I, TV RAI II. V tem primeru je popravljen determinacijski koeficient (R2), ki predstavlja razmerje med pojasnjeno in celotno vsoto kvadratov 0,67, kar pomeni, da 67 odstotkov odvisne spremenljivke PRO_REP pojasnimo z vsemi merjenimi neodvisnimi spremenljivkami oziroma indeksi. Tudi v Slovenski Istri je F test (Sig F -0.000) potrdil smiselnost celotnega modela. Analiza vzorca Slovenske Istre je pokazala podobno močan vpliv družine kot v Lendavi. Močan vpliv družine se kaže na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov, na izbor jezika šolanja in kulturno participacijo anketiranca (udejstvovanje pri dejavnostih, ki jih organizirajo italijanska društva in organizacije ter spremljanje medijev v italijanskem jeziku). V Slovenski Istri je opaziti nekoliko močnejši vpliv družine (etnična pripadnost in materni jezik članov družine) na izbor jezika šolanja anketiranca, kar je verjetno delno posledica drugačnega šolskega sistema, saj lahko posameznik v Slovenski Istri izbira med šolanjem v slovenskem ali italijanskem učnem jeziku. Podobno predvidevamo, da je posledica drugačnega šolskega sistema tudi v modelu izražen večji vpliv indeksa izobraževalni sistem na produkcijo in reprodukcijo etničnih elementov. Na tem mestu velja omeniti, da empirični podatki, zbrani v Slovenski Istri in Lendavi, kažejo podobna strukturna razmerja pri preučevanju povezave med etnično DRUŽINA 0,4 ^ PRODUKCIJA REPRODUKCIJA 0,2 ETNIČNIH ELEMENTOV soctoekonomski " status 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... pripadnostjo anketiranca in njegovim jezikom šolanja na ravni osnovnošolskega izobraževanja. Opaznejše razlike se pokažejo na ravni poklicnega, srednješolskega in delno tudi visokošolskega izobraževanja. Pokaže se, da se v Slovenski Istri večji delež pripadnikov manjšine izobražuje v svojem maternem jeziku, kot v Lendavi, kar ni presenetljivo, saj so v Slovenski Istri kar dve gimnaziji in ena srednja šola (poklicno izobraževanje) v italijanskem učnem jeziku, medtem ko je v Lendavi samo ena dvojezična srednja šola z gimnazijskimi in poklicnimi oddelki. Podobna razlika obstaja tudi na ravni višje/visoke šole. V Slovenski Istri se je na višji ali visokošolski ravni večji delež anketirancev kot v drugih obravnavanih vzorcih šolal v svojem maternem jeziku, kar je povezano z večjim deležem prebivalstva, ki nadaljuje študij v Italiji. Poleg vpliva družine in izobraževalnega sistema je izražen tudi vpliv kulturne participacije na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov. Spremenljivka socioekonomskega statusa (izobrazba) v modelu pa ni pokazala nobenega vpliva na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov ter na kulturno participacijo anketirancev. Natančnejšo sliko o tem, kateri dejavniki bolj ali manj vplivajo na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov pri pripadnikih italijanske skupnosti, bomo dobili ob analizi vzorca italijanske skupnosti. Sliko 7: Regresijska analiza vzorca anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki italijanske manjšinske skupnosti v Slovenski Istri ¡N = 1 831 DRUŽINA 0,2 + 0,2 IZOBRAŽEVALNI SISTEM t t * PRODUKCIJA REPRODUKCIJA > ETNIČNIH ELEMENTOV 0,2 KULTURNA > PARTIC SOCIOGKONOMSKI STATUS V indeks KULTURNA PABT1C1PACIJA so vključeni mediji: La Voce del Popoio, Panorama, II Piccolo, II Meridiano, Radio Koper/Capodistria, Radio Trst, Radio RAI, TV Koper/Capodistria (italijanski program), italijanski televizijski programi, TV RAI 1, TV RAI II. Razprave in gradivo. Ljubljana, 2005. št. 46 133 Tudi pri vzorcu Slovenske Istre se je v analizi anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki italijanske skupnosti, močno zmanjšala vrednost popravljenega determinacijskega koeficienta (R2), ki predstavlja odstotke odvisne spremenljivke PRO_REP, pojasnjene z vsemi merjenimi neodvisnimi spremenljivkami oziroma indeksi. Popravljen determinacijski koeficient se je s prvotnih 0,69 pri analizi celotnega vzorca zmanjšal na 0,19 pri analizi anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki manjšinske skupnosti. Smiselnost celotnega modela pa je potrdil F test (Sig F - 0.000). Pri analizi vzorca pripadnikov italijanske skupnosti v Slovenski Istri se je pokazalo, da na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov vplivajo vsi štirje dejavniki. Ohranil, vendar nekoliko zmanjšal se je vpliv družine na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov, kulturno participacijo ter izbor jezika šolanja anketiranca. Tudi indeks kulturne participacije ter indeks izobraževalnega sistema sta ohranila vpliv na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov. Povezavi med socioekonomskim indeksom (izobrazbo) in produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov ter socioekonomskim indeksom (izobrazbo) in kulturno participacijo pa sta dobili negativen predznak. To naj bi pomenilo, da bolj ko so anketiranci izobraženi, manj se zanimajo za participacijo pri dejavnostih, ki jih organizirajo manjšinska društva, manj spremljajo medije v manjšinskem jeziku in hkrati manj prispevajo k produkciji oziroma reprodukciji etničnih elementov. Podatki pokažejo, da se nižje izobraženi anketiranci res v nekoliko večji meri redno in občasno udeležujejo kulturnih prireditev v primerjavi z višje in visoko izobraženimi anketiranci, izstopa pa tudi delež anketirancev s srednjo izobrazbo, ki se v večji meri občasno udeležuje kulturnih prireditev. Signifikatna razlika obstaja pri udeleževanju verskih dejavnosti, ki jih organizira italijanska skupnost, saj se nižje izobraženi bolj udeležujejo teh dejavnosti kot višje izobraženi. Pri udeleževanju v športnih dejavnostih pa glede izobrazbe ni razlik. Spremljanje medijev v povezavi z izobrazbo je precej odvisno od konkretnega medija. Povezanost spremljanja medijev in izobrazbe obstaja pri tedniku Panorama, ki ga redno v največji meri spremljajo anketiranci s srednjo izobrazbo, sledijo višje izobraženi in šele nato nižje izobraženi, pogosto pa ga spremljajo predvsem nižje in srednje izobraženi, Razlike v spremljanju medijev v povezavi z izobrazbo obstajajo še pri časopisu II Meridiano in pri Radiu Trst, ki ju v večji meri spremljajo nižje izobraženi. 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... Negativno povezavo med socioekonomskim indeksom (izobrazbo) in produkcijo oziroma, reprodukcijo etničnih elementov poskušamo pojasniti s podrobnejšo analizo korelacij med izobrazbo in posameznimi spremenljivkami, ki sestavljajo indeks produkcije oziroma reprodukcije etničnih elementov. Izkazalo se je, da pri anketirancih z osnovnošolsko izobrazbo pri rabi jezika doma (s partnerjem, z otroki, mamo, očetom, brati/sestrami) v veliki meri prevladuje italijanski jezik. Pri anketirancih s poklicno ali srednješolsko izobrazbo sicer raba italijanskega jezika še vedno prevladuje, vendar so deleži anketirancev, ki doma govorijo slovensko, že večji. Anketiranci s končano višjo ali visoko šolo sicer skoraj vsi komunicirajo z otroki in mamo v italijanskem jeziku, medtem ko se pri komunikaciji z drugimi člani družine delež anketirancev, ki komunicirajo v slovenskem jeziku, nekoliko poveča. Podobno je tudi pri maternem jeziku otroka. Materni jezik otrok anketirancev z nižjo (osnovnošolsko) ali višjo (visokošolsko) izobrazbo je večinoma italijanski. Pri anketirancih s poklicno in srednješolsko izobrazbo je delež otrok s slovenskim maternim jezikom večji. Še izrazitejše razlike pa se pojavijo pri rabi jezika v javnosti. V določenih situacijah (v ambulanti, banki, na pošti, v avtobusu in na sodišču) anketiranci z višjo, s srednješolsko in poklicno izobrazbo pretežno uporabljajo slovenski jezik. Te razlike lahko delno razložimo z večjo jezikovno »prilagodljivostjo« višje izobraženih anketirancev v posameznih situacijah. Pomemben pa je tudi podatek, da je kar 80 odstotkov anketirancev z osnovnošolsko izobrazbo starejših od 51 let. Za pripadnike starejše generacije lahko predvidevamo, da bolje obvladajo italijanski kot slovenski jezik, saj so se večinoma šolali v italijanskem jeziku. Torej, če že govorimo o slabljenju prenosa etničnih elementov na naslednjo generacijo v povezavi z izobrazbo anketirancev, ugotovimo, da to velja predvsem za anketirance (pripadnike italijanske skupnosti) s poklicno ali srednješolsko izobrazbo. V Slovenski Istri je opaziti, da se izražena stališča anketirancev glede dejavnikov, ki vplivajo na ohranjanje italijanske etnične identitete, ujemajo z rezultati regresijskega modela. Odgovori anketirancev na vprašanje: »Navedli vam bomo nekaj področij, ki so pomembna za oblikovanje narodnostne identitete (jezik, kultura itd.), vi pa nam povejte, koliko po vašem mnenju vsak od navedenih elementov vpliva na ohranjanje narodne identitete italijanske manjšine v Slovenski Istri?«(Možni so bili odgovori: zelo (4), precej (3), malo (2), nič (1).) Pripadniki italijanske skupnosti (N - 183) so dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje etnične identitete, glede na njihov pomen razvrstili takole: 1. družina (arit. sred. = 3,8), 2. šola(arit. sred. = 3,8), 3- organizacije in društva (arit. sred. - 3,4), 4. mediji (arit. sred. = 3,3), 5. delovne organizacije (arit. sred. = 2,7), 6. cerkev (arit. sred. - 2,5), 7. politične stranke (arit. sred. = 2,5). Rozprove in gradivo. Ljubljano. 2005. št. 46 135 Njihovi odgovori so bili podobni rezultatom, ki smo jih dobili s pomočjo regresijskega modela. MONOŠTER (SLOVENSKO PORABJE) Slika 8: Regresijska analizo celotnega vzorca v Monošlru na ravni posameznika |N = 602j 0,4 DRUŽINA ^ 0,4 izobraževalni sistem | 0,1 kulturna participacija- t 0,1 SOCIOEKONOMSKI STATUS PRODUKCIJA REPRODUKCIJA ETNIČNIH ELEMENTOV adj R' - 0,51 ■ v indeks KULTURNA PARTICIPACIJA so vključeni mediji: Porabje, Vestnik, Delo, Rado Slovenija, Radio Maribor. Radio Murska Sobota, Televizija Slovenija I, Televizija Slovenija II. Popravljen determinacijski koeficient (R2) je 0,51, kar pomeni, da 51 odstotkov odvisne spremenljivke PRO_REP pojasnimo z vsemi merjenimi neodvisnimi spremenljivkami oziroma indeksi. Med vsemi obravnavanimi vzorci je v Monoštru odstotek pojasnjene odvisne spremenljivke najmanjši, vendar je tudi v tem primeru F test (Sig F = 0.000) potrdil smiselnost celotnega modela. Tako kot v drugih lokalno etnično mešanih skupnostih tudi v Monoštru po svojem vplivu na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov izstopa družina, ki vpliva še na kulturno participacijo ter jezik šolanja anketiranca. Manjši vpliv na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov sta pokazala še izobraževalni sistem in kulturna participacija. V Monoštru se je izoblikovala negativna povezava med izobrazbo in produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov, vendar je ta tako majhna, da je njeno upoštevanje vprašljivo. Hkrati pa se je oblikovala pozitivna povezava med socioekonomskim statusom (izobrazbo) in kulturno participacijo. 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... Slika 9: Regresijsko analizo vzorca anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki slovenske manjšinske skupnosti v MonošSru (N = 128) družina izobraževalni sistem ▼ kulturna participacija t 0,2 socioekonomski status PRODUKCIJA REPRODUKCIJA ETNIČNIH ELEMENTOV adj R1 - 0,27 * V indeks KULTURNA FARTICIPACIJA so vključeni mediji; Porabje, Vesrnik, Delo, Radio Slovenija, Radio Maribor, Radio Murska Sobota, Televizija Slovenija 1, Televizija Slovenija 1!. Še najmanj se je vrednost popravljenega determinacijskega koeficienta (R2), ki predstavlja odstotke odvisne spremenljivke PRO_REP, pojasnjene z vsemi merjenimi neodvisnimi spremenljivkami oziroma indeksi, zmanjšala v Monoštru. Popravljen determinacijski koeficient se je s prvotnih 0,51 pri analizi celotnega vzorca zmanjšal na 0,27 pri analizi anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki slovenske skupnosti. Tudi v Monoštru je F test (Sig F - 0.000) potrdil smiselnost celotnega modela. Pri analizi vzorca anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki slovenske skupnosti v Monoštru, je opaziti dva dejavnika, ki pomembno vplivata na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov, to sta kulturna participacija in družina. Pri tem naj bi bil vpliv kulturne participacije na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov nekoliko močnejši kot vpliv družine na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov slovenske skupnosti. Čeprav imajo dejavnosti na kulturnem področju, ki jih organizirajo slovenska društva, desetletja dolgo tradicijo, pa se je šele v devetdesetih letih dvajsetega stoletja oblikovala samostojna organizacija Zveza Slovencev na Madžarskem, zgradil Slovenski kulturno-informacijski center, ki postaja središče kulturnega in družabnega življenja porabskih Slovencev ter razvili mediji v slovenskem jeziku. Rozprove in gradivo. Ljubljana. 2005. ŠL 46 137 Institucionalna prenova kulturnega delovanja je prispevala k revitalizaciji slovenske skupnosti, kar se kaže tudi v vplivu kulturne participacije pri prenosu etničnih elementov na mlajše generacije. Videti je, da se je kulturna in medijska dejavnost (kljub relativni skromnosti v pestrosti ponudbe v preteklosti) izoblikovala kot pomemben identifikacijski dejavnik. Kaže pa se tudi vpliv izobrazbe na kulturno participacijo anketirancev. Bolj izobraženi anketiranci se v večji meri udeležujejo dejavnosti, ki jih organizirajo manjšinska društva ter tudi v večji meri spremljajo medije v slovenskem jeziku. To je lahko posledica dejstva, da je precejšen del kulturne in medijske produkcije v slovenskem knjižnem jeziku, ki pa ga po naših predvidevanjih večinoma razume višje izobraženo prebivalstvo. Na drugi strani pa v Monoštru vpliv družine ni tako zelo izražen kot v drugih obravnavanih etnično mešanih skupnostih. Nobenega vpliva na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov pa ne kaže izobraževalni sistem. Podroben pregled empiričnih podatkov pokaže nekaj značilnosti izobraževalnega sistema v Porabju. Izredno malo (nekaj izjem) anketirancev, ki so se opredelili za pripadnike madžarske etnične skupnosti, se je šolalo v slovenskem jeziku ali v obeh. Od vseh obravnavanih manjšinskih situacij se v Monoštru pripadniki večine v najmanjšem deležu izobražujejo v slovenskem jeziku. Anketiranci, ki so se opredelili kot pripadniki slovenske etnične skupnosti, so se v omembe vrednem deležu v slovenskem jeziku šolali le na ravni osnovne šole, na višjih stopnjah je njihovo število zelo majhno. Pravne možnosti na Madžarskem sicer dopuščajo vključevanje manjšinskega jezika v izobraževalni sistem na celotni šolski vertikali, vendar je to še vedno bolj formalna kot pa realna možnost. Poleg tega slovenska skupnost nima vzgojno-izobraževalnih ustanov v slovenskem jeziku, temveč se slovenščina poučuje kot učni predmet. Bistvena pomanjkljivost izobraževalnega sistema na Madžarskem pa je tudi ta, da dvojez-ičnost ni predvidena za večinski narod. V percepcijah anketirancev (odgovori anketirancev na vprašanje: »Navedli vam bomo nekaj področij, ki so pomembna za oblikovanje narodnostne identitete (jezik, kultura itd,), vi pa nam povejte, koliko po vasem mnenju vsak od navedenih elementov vpliva na ohranjanje narodne identitete slovenske manjšine v Porabju?« Možni so bili odgovori: zelo (4), precej (3), malo (2), nič (1), N = 128) o dejavnikih, ki so pomembni za razvoj etnične identitete, je družina (arit. sred. = 3,6) postavljena na prvo mesto, sledi pa ji na drugem mestu šola (arit. sred. - 3,3) pred cerkvijo (arit. sred. = 2,9), mediji (arit. sred. = 2,9) in dejavnostmi, ki jih organizirajo manjšinske organizacije in društva (arit. sred. = 2,6), kar je nekoliko v neskladju z izsledki regresijske analize. Vsekakor pa to pomeni, da tudi vloge izobraževalnega sistema ne smemo podcenjevati. 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... OBČINA ŽELEZNA KAPLA - BELA (KOROŠKA) Preden analiziramo rezultate regresijske analize in percepcije anketirancev, velja še enkrat opozoriti na relativno majhen vzorec, realiziran v občini Železna Kapla - Bela, zaradi česar moramo biti pri sprejemanju kakršnih koli ugotovitev še posebno previdni. Slika 10; Regresijska analiza celotnega vzorca v Železni Kapli - Beli na ravni posameznika (N 1081 0,4 H DRUŽINA ^ 0,5 IZOBRAŽEVALNI SISTEM ^ 0,4 KULTURNA PARTICIPACIJA' SOCIOEKONOMSK1 STATUS PRODUKCIJA REPRODUKCIJA ETNIČNIH ELEMENTOV adj R* - 0,76 * V indeks KULTURNA PARTICIPACIJA so vključeni mediji: Slovenski vestnik, Naš tednik, Nedelja, Družina. Radio Slovenija, lokalni radijski program iz Slovenije, Agora/Korotan, ORF (slovenske radijske oddaje), TV Slovenija 1, TV Slovenija 11. Popravljen determinacijski koeficient (R2), ki predstavlja razmerje med pojasnjeno in celotno vsoto kvadratov, je v tem primeru kar 0,76, to pomeni, da 76 odstotkov odvisne spremenljivke PRO_REP pojasnimo z vsemi merjenimi neodvisnimi spremenljivkami oziroma indeksi. Med vsemi obravnavanimi skupnostmi je v Železni Kapli - Beli odstotek pojasnjene odvisne spremenljivke največji. Podobno kot v predhodnih analizah je tudi tu F test (Sig F = 0.000) potrdil smiselnost celotnega modela. V občini Železni Kapli - Beli glede vpliva na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov izstopajo predvsem trije dejavniki: družina, izobraževalni sistem in kulturna participacija. To pomeni, da anketiranci, ki izhajajo iz družine, katere člani se večinoma opredeljujejo kot pripadniki slovenske skupnosti oziroma je njihov materni jezik slovenščina in/ali se šolajo v slovenskem jeziku (ali dvojezično) in/ali se udeležujejo raznovrstnih dejavnosti v organizaciji slovenskih Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005, št. 46 139 društev ter hkrati spremljajo medije v slovenskem jeziku, bolj omogočajo produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov. Analogno velja za anketirance, ki so se opredelili kot pripadniki večinske skupnosti. Izražen je tudi vpliv etničnega »porekla« družine na izbor jezika šolanja anketiranca ter na kulturno participacijo anketiranca. Iz modela lahko sklepamo na precejšnjo »ločenost« manjšinske in večinske skupnosti glede izobraževanja v manjšinskem jeziku in kulturne participacije (udejstvovanja pri dejavnostih, ki jih organizirajo slovenska društva in organizacije, ter spremljanju medijev v slovenskem jeziku) anketirancev. Izobrazba anketiranca (v okviru socioekonomskega indeksa) ne kaže nobenega vpliva na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov ali na kulturno participacijo. Slika 11: Regresijska analiza vzorca anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki slovenske manjšinske skupnosti v Železni Kaplt ■ Beli (N = 40) 0,5 H DRUŽINA izobraževalni sistem KULTURNA PARTICIPACIJA SOCIOEKONOMSKI STATUS PRODUKCIJA REPRODUKCIJA ETIČNIH ELEMENTOV adj R1 - 0,38 * V indeks KULTURNA PARTICIPACIJA so vključeni mediji: Slovenski vesrnik, NaS tednik. Nedelja, Družina, Radio Slovenija, lokalni radijski program iz Slovenije, Agora/Korotan, ORF (slovenske radijske oddaje), TV Slovenija I, TV Slovenija II. V Železni Kapli - Beli se odstotek odvisne spremenljivke PRO_REP, pojasnjene z vsemi merjenimi neodvisnimi spremenljivkami oziroma indeksi, ni tako močno zmanjšal kot v Lendavi in Slovenski Istri. Popravljen determinacijski koeficient se je s prvotnih 0,76 pri analizi celotnega vzorca, zmanjšal na 0,38 pri analizi vzorca anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki slovenske skupnosti. Čeprav je vzorec majhen, je tudi tu F test (Sig F = 0.000) potrdil smiselnost celotnega modela. 1 14 Mojco Medvešek: Dejavniki ohronjorijo ali opuščanja elemeniov etnične identitete v ... Ravno nasprotno kot v Lendavi in Slovenski Istri se je v Železni Kapli - Beli v analizi anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki slovenske skupnosti, pomen družine celo povečal. Povečala sta se vpliv družine na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov ter vpliv na kulturno participacijo anketiranca. Kar pomeni, da se anketiranci, ki izhajajo iz družin, katerih člani se večinoma opredeljujejo kot pripadniki slovenske skupnosti in je slovenščina njihov materni jezik, tudi sami opredeljujejo kot pripadniki slovenske skupnosti in hkrati v večji meri »skrbijo« za prenos slovenskih etničnih elementov na svoje otroke. Opazna je povezava med slovenskim »družinskim poreklom« in udeleževanjem pri dejavnostih, ki jih organizirajo slovenske organizacije, ter spremljanje medijev v slovenskem jeziku. Preostali indeksi (dejavniki) v modelu na ravni posameznika ne izkazujejo nobenega vpliva na produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov, pa tudi njihove medsebojne povezanosti v modelu niso več izražene kot pomembne. V vzorcu pripadnikov manjšinske skupnosti povezava med indeksom izobraževalni sistem in produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov ter kulturno participacijo in produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov ni več izražena. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da sta izobraževalni sistem in kulturna participacija bolj relevantna dejavnika za produkcijo oziroma reprodukcijo etničnih elementov pri pripadnikih večinske skupnosti, kot pri pripadnikih manjšinske skupnosti. Podrobna analiza vzorca anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki slovenske skupnosti, nam pokaže, da se jih je šolalo v slovenskem jeziku: v ljudski šoli 90 odstotkov, v glavni šoli samo še 35 odstotkov, v gimnaziji 15 odstotkov, v poklicni šoli 20 odstotkov, v višji poklicni šoli 7,5 odstotka, na akademiji 2,5 odstotka in nobeden na univerzi. Povezava med spremenljivko jezik šolanja anketiranca in spremenljivkami, ki so združene v indeksu produkcije oziroma reprodukcije, pokažejo predvsem pomanjkljivost majhnega vzorca, s katerim razpolagamo v Železni Kapli - Beli. Večina povezav ni statistično značilna, ali pa se korelacij zaradi premajhnega števila enot ne da izračunati. Glede spremljanja kulturnih dejavnosti, ki jih organizirajo slovenska društva, se 85 odstotkov anketirancev, ki so se opredelili kot pripadniki slovenske skupnosti, redno ali občasno udeležuje kulturnih prireditev, 70 odstotkov se redno ali občasno udeležuje verskih prireditev in 30 odstotkov se redno ali občasno udeležuje športnih prireditev. Nadaljnje povezave obiskovanja kulturnih in verskih prireditev (analiza podatkov obiskovanja športnih prireditev je pokazala, da v tem ne gre toliko za povezavo z etnično opredelitvijo, kot za osebni interes posameznika za šport) in spremenljivkami, združenimi v indeksu produkcije Razprave in gradivo, Ljubljana, 2PO-5. ši. 46 141 oziroma reprodukcije pokažejo, da anketiranci, ki se udeležujejo kulturnih prireditev slovenskih društev, v glavnem doma govorijo slovensko (z vsemi člani družine), da je materni jezik prvega otroka slovenščina, da je jezik šolanja otrok slovenščina (razen: poklicna šola, višja poklicna šola, akademija in univerza) in da je v večini primerov etnična pripadnost otroka slovenska. Percepcije anketirancev (odgovori anketirancev na vprašanje: »Navedli vam bomo nekaj področij, ki •bratstva in enotnosti«. 1 'enclar to sožitje ni bilo brez trenj. Po osamosvojitvi Slovenije so se nasprotja med skupinami močno povečala, v glavnem zaradi etnične polarizacije v izvornih okoljih priseljencev in manj med Slovenci in pripadniki drugih etničnih skupin. A prisoten je tudi ta pojav. Do izraza prihajajo tudi nekatere kulturne razlike ter razlike, ki izhajajo iz verske pripadnosti. Prispevek prikazuje današnjo etnično strukturo prebivalstva mesta Velenje ter raven medetničnih odnosov med posameznimi etničnimi skupinami, ki smo jih ugotovili na podlagi terenske raziskave leta 2004. Ključne besede: Slovenija, Velenje, narodno vprašanje, medetnični odnosi, politična geografija 155 UVOD IN NEKATERE METODOLOŠKE OPOMBE Na slovenskem etničnem zemljevidu izstopa Velenje kot eno tistih mest, kjer je odstotek slovenskega prebivalstva med najnižjimi in kjer je narodna sestava zato kar najbolj pestra. Ta podoba je rezultat zelo živahnega razvoja mesta, ki dolguje svojo naglo rast predvsem razvoju premogovnika kot temeljnega gibala mestnega razvoja. Z okrog 70 odstotki slovenskega prebivalstva se Velenje postavlja ob bok industrijskim Jesenicam, Izoli, Piranu, Lendavi, Kopru in nenazadnje tudi Ljubljani z izrazito multietnično sestavo prebivalstva (Geografski atlas Slovenije 1998, Popis 2002). V takem okolju je vprašanje medetničnih odnosov vselej aktualno, še posebno, če gre za razmeroma mlad konglomerat prve in druge generacije in kjer se je večina prebivalcev prve generacije v mesto priselila. Kakšno lokalno identiteto so si oblikovali, kakšna je raven njihovega sožitja in sodelovanja, ali kako naj se izognejo medsebojnim konfliktom, ki so za etnično mešana okolja v Evropi pač konstanten problem? Ta vprašanja smo skušali pojasniti ob pomoči dosedanjih raziskav, statističnih virov in predvsem terenskega dela. V Velenju smo aprila 2004 s pomočjo študentov politične geografije1 izvedli terensko raziskavo in opravili 250 anket, kar je dovolj za kolikor toliko reprezentativno sliko mesta, njegovih prebivalcev in njihovih medsebojnih razmerij. Anketirali smo naključno izbrane domačine v starosti nad 15 let, in sicer na najbolj clostopnih javnih zbirališčih ljudi, kot so na primer pred večjimi trgovinami, šolsko-rekreativnimi prostori in drugih lokacijah, kjer je bilo pričakovati večje število ljudi. Z anketami smo skušali zajeti predvsem sodobni utrip življenja v mestu z vidika medetničnih odnosov. Anketo smo izvedli dva zaporedna sobotna dopoldneva v aprilu 2004. Za predhodno testiranje zaradi kratkih rokov izdelave študije ni bilo časa. V primerjavi s populacijo je bil dobljeni vzorec nekoliko »mlajši« (33 odstotkov pod 20 let v vzorcu; manj je predvsem ljudi med 30 in 50 let, medtem ko je delež starejših od 50 let nekako skladen s strukturo po statističnih virih - dobrih 25 odstotkov), uravnotežen po spolu, slovenskega prebivalstva je bilo nekaj več (77 odstotkov v vzorcu in 70 odstotkov po statistiki). Povsem logično je bil v našem vzorcu nadpovprečen delež vzdrževanega prebivalstva (mladi in upokojenci) - nad polovico vprašanih. Zaradi teh odstopanj interpretacija rezultatov terja več previdnosti. Vendar se nekateri parametri ne navezujejo nujno in neposredno na delovne odnose in lahko prikazane rezultate vendarle resno obravnavamo. Po drugi strani pa nan: ravno okoliščina, da imamo v vzorcu znaten delež tako mladih kakor tudi starejših, omogoča, da naredimo medgeneracijsko primerjavo in lahko opazujemo * * * ' Damir Lovenjak, Matejjuvan, Matej Štepec, Meta Leban, Severina Gliha, Teja Rular. Danca Razpotnik, Gregor Steklačič. 156 jernej Zupančič: Etnična sestava prebivalstva in medelnični odnosi v Velenju izkušnje in stališča različnih generacij do istih vprašanj in problemov, ki se javljajo v javnem življenju mesta in njegovem medetničnem utripu, DOSELJEVANJE V VELENJE IN OBLIKOVANJE PESTRE NARODNE SESTAVE PREBIVALSTVA Po zunanjem izgledu je Velenje precej netipično slovensko urbano naselje; manjka mu namreč »stari«, srednjeveški del. Primerja se lahko z nekaterimi središči nekdanjih občin, ki jim je razvojne možnosti dala predvsem socialistična doba. Vendar so kraji, kot so Nova Gorica, Grosuplje, Trebnje, Kidričevo, Ivančna Gorica in tudi Velenje naselja, ki imajo vsak svojo - in niti ne tako kratko -zgodovino. Nova Gorica je nastala iz potreb po novem regionalnem središču, potem ko je bila določena razmejitev med Italijo in (takrat) Jugoslavijo. Grosuplje je čisti produkt potrebe po novem občinskem središču: v življenje ga je torej priklicala administrativno določena funkcija in ga iz vasi spremenila v urbano naselje z danes nad 5000 prebivalci. Trebnje je zraslo na križišču poti, občinska funkcija središča je njegovo mestotvornost le še močno okrepila. Ivančna gorica je zrasla ob križišču ceste in dolenjske železnice - podobno kot Trebnje. Kidričevo so postavili povsem na novo zaradi enega samega industrijskega obrata na Dravskem polju: tovarne glinice in aluminija. Povsem urbana fiziognomija ni mogla prevzeti bližnjega vaškega naselja Strnišče. Velenje je dobilo svojo današnjo urbano podobo predvsem s širjenjem izkopa lignita po drugt svetovni vojni, korenine pa so zanesljivo starejše, saj ga pisni viri kot naseljen kraj prvič omenjajo leta 1250, kot trg pa je prvič zapisan leta 1374 (Krajevni leksikon Dravske banovine 1939). Očitno je bila lega na robu majhne Šaleške kotline nevzpodbud-na za razvoj večjega naselja, vendar pa lega na prometni poti med Slovenjegraško kotlino z navezavo na Dravsko dolino na severu in Savinjsko dolino (Celjsko kotlino), ki so jih nadzirali utrjeni gradov Šalek, Turn in Velenjski grad, dovolj privlačna za razvoj majhnega trškega naselja (Leksikon SR Slovenije 1976, II). Stoletja je bilo skromno naselje v senci pomembnejšega Šoštanja. Premog so odkrili že v 18. stoletju, resneje pa so ga začeli izkoriščati sto let pozneje, po letu 1885. To je pripomoglo, da je kraj v naslednjih letih dobil železniško povezavo s Celjem (1892) in z Dravogradom (1900). Šele prometne povezave so omogočile prodajo premoga in s tem spodbudile povečanje izkopa. Lastnik D. Lapp je v začetku 20. stoletja odprl prvo rudarsko kolonijo, ki so jo naseljevali poleg domačinov tudi priseljenci. S tem se že začenja tudi zgodba Velenja kot multietničnega središča, saj med priseljenci najdemo pripadnike različnih narodov takratne habsburške monarhije. Toda prebivalstvena rast je bila še vedno dokaj zmerna: od majhne vasi v prvi polovici 19. stoletja do nad 500 prebivalcev (doseže ga po prvi svetovni vojni) je spet minilo skoraj stoletje. Pred drugo svetovno vojno jih je bilo okrog 650, v petdesetih letih pa že okrog 1800 (Enciklopedija Slovenije, 14). Naslednji Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. šl- 46 157 dve desedetji je doseljevanje prineslo skokovit porast prebivalstva. Hiter tempo so narekovale potrebe po delovni sili v premogovniku. Potrebe po premogu so se močno povečale v petdesetih letih z izgradnjo termoelektrarne v bližnjem Šoštanju in se kasneje še povečevale. Leta 1961 je v Velenju živelo že nad 7000 prebivalcev, leta 1971 nad 13.000, leta 1981 skoraj 23-000 in leta 1991 dobrih 27.000 (SURS; Slovenija - pokrajine in ljudje). V osemdesetih letih se je dotok prebivalstva močno zmanjšal in po letu 1991 praktično prekinil. Mesto je pozneje naraščalo bolj zaradi naravnega prirastka, ki ga je omogočala za slovenske razmere nadpovprečno »mlada« populacija, pogojena z nedavno priseljenimi prebivalci, ki so bili še v reproduktivnem obdobju. Vendar se je do zadnjega popisa leta 2002 število prebivalstva v občini celo rahlo zmanjšalo (SURS 2002), kar je že posledica zmanjšanja reproduktivne kvote na eni ter povečane selitve iz mestnih blokov v bližnja podeželska naselja, kjer so si gradili lastne stanovanjske hiše. V tem je Velenje sorodno večini drugih urbanih središč, ki jih je ob zmanjšani rodnosti zatekla še suburbanizacija (selitev meščanov na podeželje) (Ravbar 1995, Ravbar 1997). Skokovit porast mestnega prebivalstva v obdobju od srede petdesetih do začetka osemdesetih let gre predvsem na račun doseljevanja. Danes le okrog 40 odstotkov Velenjčanov od rojstva živi v domačem okolju, vsi drugi so priseljeni. Dobra tretjina jih prihaja z območij nekdanje Jugoslavije, več ko polovica pa z drugih območij Slovenije. Starostna struktura prebivalstva je bila zelo ugodna, kar dokazujejo nizki indeksi staranja. Ta okoliščina je prispevala k nadpovprečni rodnosti in nizki smrtnosti, zato pa tudi k nadpovprečnemu naravnemu prirastku. Ta se je pričel v devetdesetih letih zmanjševati, kot posledica prekinitve doseljevanja pretežno mladega prebivalstva. Priseljenci so sprva prihajali predvsem iz različnih predelov Slovenije. Medtem ko so v začetku obratovanja premogovnika prevladovali mlajši moški s kmetij iz bližnje okolice, se je prispevno območje postopoma širilo. Po drugi svetovni vojni je bilo čedalje več priseljencev iz manj razvitih jugoslovanskih območij. Prihajali so zlasti iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Srbije. Črnogorcev in Makedoncev je bilo sorazmerno malo. Albanci so se pričeli priseljevati nekoliko pozneje, zlasti v osemdesetih letih. Doseljevanje je bilo najbolj intenzivno v sedemdesetih letih, razmere so bile tedaj namreč zelo ugodne. Premogovnik je bil v obdobju svojega najbolj intenzivnega vzpona in rasti zaposlenih (kljub temu, da je bil v nekdanji državi tehnološko najbolje opremljen), stanovanjska gradnja je temeljila na poceni in dostopni blokovski gradnji, obenem pa so biii na razpolago tudi ugodni krediti za gradnjo individualnih hiš. Te so bile čedalje bolj privlačne zlasti za slovenske doseljence. Potem ko se je zaposlovanje v premogovniku pričenjalo umirjati, je čedalje več delavcev potrebovala industrija, zlasti podjetje »Gorenje«. Če je bila za glavnino doseljencev - tako iz Slovenije 158 jernej Zupančič: Etnična sestava prebivalstva in medelnični odnosi v Velenju kakor iz območij nekdanje Jugoslavije - značilna nizka kvalifikacijska struktura, sta tehnološko vse bolj zahtevna industrija in tudi tehnična oprema ter tehnologija izkoriščanja debelih slojev lignita zahtevali usposobljeno prebivalstvo. V sedemdesetih in še posebno v osemdesetih letih so zato prihajali čedalje višje izobraženi priseljenci. Pomembno je tudi razmerje med priseljenci po spolu. Če so sprva zaradi potreb premogovnika prihajali predvsem moški, se je pozneje (zlasti v sedemdesetih letih) številčno razmerje med spoloma precej uravnovesilo. Ugodne možnosti pridobitve stanovanj so sprožile precej verižnih selitev; za moškimi so prihajale (verjetno z istih območij) še ženske. Medtem ko so v prvih letih priseljenci sklepaii vrsto mešanih zakonov, je bilo pozneje zaradi verižnih migracij tega celo nekoliko manj. Največjo intenzivnost dodeljevanja v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja se je pokazala tudi pri priselitvah anketirancev oziroma njihovih staršev (pri mlajših od 20 let). Tako se je zaradi intenzivnega doseljevanja narodna sestava naglo rastočega mesta v Šaleški kotlini, ki je potisnila zasnovo s starim trgom povsem na rob, izrazito popestrila. Velenje se je v obdobju svoje najbolj intenzivne prebivalstvene rasti oblikovalo v mesto s prepoznavno urbano »vrtno« zasnovo, v katerem je poleg najštevilčnejših Slovencev vrvelo pripadnikov drugih narodov in etničnih skupin nekdanje Jugoslavije. Delež Slovencev se je od popisa do popisa zmanjševal. Leta 1981 jih je bilo še okrog 73 odstotkov, leta 1991 71 odstotkov in ob zadnjem popisu 70 odstotkov. Naraščal je delež Hrvatov, Srbov in Bošnjakov (tedaj Muslimanov). Na mešane zakone kaže podatek o za slovenske razmere visokem deležu »Jugoslovanov« leta 1981 (kar je biio sicer značilno še za nekatera druga slovenska rudarsko-industrijska mesta) (Genorio 1984). Leta 1991 je bilo Hrvatov 7 odstotkov, »Muslimanov« v pomenu narodne pripadnosti 8 odstotkov in Srbov 6 odstotkov, dobrih 6 odstotkov pa neopredeljenih, ki so se v precejšnji meri verjetno rekrutirali iz »Jugoslovanov« iz popisa leta 1981. Leta 2002 je bilo ob 70 odstotkih slovenskega prebivalstva v mestni občini še skoraj 6 odstotkov Hrvatov, blizu 5 odstotkov Srbov in nad 8 odstotkov Bošnjakov in Muslimanov (združeno). Blizu petine prebivalcev ima svoj izvor na območju nekdanjih jugoslovanskih republik, nad 10 odstotkov pa jih ni želelo odgovariti na vprašanje o narodni pripadnosti oziroma so podatki o tem neznani. O maternem jeziku jih je dobrih 22 odstotkov izjavilo, da je njihov materni jezik eden od »naslednikov« srbohrvaščine (hrvaški, bošnjaški, črnogorski, srbski, srbohrvaški) (slovenščina je bila ob popisu materinščina 75 odstotkom prebivalstva). Nedvomno je nekoliko težavno neposredno primerjati podatke zaradi občutnih sprememb v metodologiji popisa, poleg tega pa je treba računati tudi na določene premene v identifikaciji prebivalstva, še posebej v luči etnično mešanih zakonov in drugih okoliščin. Zelo Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. šl- 46 159 zanimiva je tudi verska sestava prebivalstva. H katoliški veroizpovedi se je ob zadnjem popisu leta 2002 javilo dobrih 53 odstotkov prebivalcev, 5 odstotkov je bilo pravoslavnih, 9 odstotkov je pripadnikov islamske veroizpovedi, skoraj 10 odstotkov ateistov, dve petini pa nista želeli odgovarjati, ali pa so podatki o tem neznani (Prebivalstvo Slovenije 2003)- Velenje je torej izrazito narodno, jezikovno, kulturno in versko mešano naselje oziroma okolje, v katerem prevladuje priseljeno prebivalstvo prve generacije. Razmeroma kratka doba navajanja drug na drugega, vse medsebojne razlike ter burno obdobje devetdesetih let, zaradi geografske in osebne ter družinske bližine pripadnikov različnih narodov, katerih rojaki so bili vpleteni v brutalne državljanske vojne in mecletnične spopade na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v Makedoniji, niso mogli ostati povsem brez odmeva. Parolo »bratstva in enotnosti«, ki je marsikdaj v času obstoja socialistične Jugoslavije dušila pritajeno konfliktnost, izvirajočo iz krepkih medsebojnih razlik in nenazadnje tudi starih zgodovinskih zamer, so naglo zamenjale precej bojevite nacionalne ideologije nekdanjih jugoslovanskih narodov, nekateri, kot na primer bošnjaški, pa se je šele v jeku krvave državljanske vojne izkristaliziral kot samostojna in navzven prepoznavna etnična, kulturna in politična entiteta. V teh pogojih se je še kako pomembno vprašati - ne glede (ali pa morda prav zaradi tega) na siceršnjo občutljivost teh vprašanj - o ravni medetničnih odnosov med različnimi narodnimi skupinami v multikulturnem velenjskem okolju. ZNAČILNOSTI PROSTORSKE RAZPOREDITVE ETNIČNIH SKUPIN V VELENJU Velenje je morfološko dokaj homogeno mesto, saj premore predvsem tri tipe zazidave: prevladujočo blokpvsko zazidavo v slogu »vrtnega mesta«, ki obvladuje osrednji del naselja in pri tem vključuje tudi industrijsko-premogovni del.2 Ob robu, zlasti proti severu, se razteza najnovejši del, ki ga sestavljajo individualne stanovanjske enote in vrstne hiše. Tretji del predstavlja staro trško jedro na jugozahodu, ki je stisnjeno med Pako in grad. Hiter tempo rasti in s tem tudi prostorske širitve se zaradi načina kolonizacije (vsi hkrati in brez pomembnejših socialnih razlik) niso izoblikovale četrti glede na etnično sestavo stanovalcev. Pri vprašalniku tako anketiranci niso vedeli identificirati kake značilne »etnične« četrti v Velenju. Pač pa iz terenske raziskave izstopa, da med lastniki hiš odločno prevladujejo Slovenci, medtem ko so blokovska naselja - celo ne glede na leto pozidave, etnično izrazito mešana. Tudi sedaj ni opazne tendence po etnični stratifi-kaciji, še posebno ne med pripadniki druge generacije. * * * 2 Znaten del (npr. Skale) so zaradi ugrezanja tal ozelenjene oziroma ojezerene. 160_jernej Zupančič: Etnična sestava prebivalstva in medelnični odnosi v Velenju MEDETNIČNI ODNOSI: REZULTATI TERENSKE RAZISKAVE Vprašanje medetničnih odnosov je v obdobju visoke stopnje prostorske mobilnosti in marsikje močno (etnično, jezikovno, kulturno ipd.) pomešanega prebivalstva tudi pomembna postavka gospodarske stabilnosti in uspešnosti. Posebno etnični konglomerati, ki zaradi sorazmerno kratkega trajanja še niso imeli dovolj priložnosti spoznati medsebojnih prednosti na eni oziroma konflikt-nosti na drugi strani, so pogosto na velikih preizkušnjah, Z anketo smo skušali zajeti utrip medsebojnih odnosov v Velenju, mestu, ki se je v dobrih treh desetletjih izoblikovalo v močno in uspešno gospodarsko središče. Obdobje dveh generacij je kratko. Poleg tega so državotvorni procesi na prostoru nekdanje skupne države v odnose med skupinami verjetno vnesli vsaj nekaj nemira; skoraj desetletje so jih spremljale tudi krvave medetnične vojne in spopadi. Ugotavljali smo neposredne izkušnje intervjuvancev in njihovo zaznavanje (percepcijo) medetničnih odnosov v njihovi okolici (mestu). Najprej so anketiranci z ocenami od 1 (najslabše; konflikti) do 5 (najboljše; prijateljstvo in sodelovanje) ocenjevali odnose s tistimi, s katerimi imajo stike v različnih (pogostejših, ponavljajočih se) situacijah. Gre torej za ocene, ki izhajajo iz izkušenj. Rezultate prikazuje tabela. Pokazalo se je, na katerih področjih je stanje slabše (nižje ocene) in s katerimi skupinami. V splošnem lahko ugotovimo solidno raven odnosov, saj se na večini področij povprečne ocene približujejo 4. Logično, da so anketiranci najvišje ocenili stike s sorodniki (4.08) in še višje s prijatelji (4.12). Drugod so nižje, a še vedno krepko nad 3. Najnižje so na področjih oskrbe (v trgovinah, lokalih, različnih storitvah), ki jih opravljajo pripadniki posameznih etničnih skupin - 3.48, nato pa med sosedi - 3-74. Na teh področjih torej lahko pričakujemo več trenj in problemov. Razlike med posameznimi etničnimi skupinami so razmeroma opazne: najvišje med Slovenci in Hrvati, najnižje med Albanci, Makedonci in Romi. Vendar je treba opozoriti, da je bilo stikov s pripadniki zadnjih treh skupin občutno manj kot z drugimi, ker jih je tudi manj v mestu (tudi po statistiki). Razlike med staro in mlado generacijo v proučevanem vzorcu so bile sorazmerno majhne, čeprav ne neopazne. Mladi so bili nekoliko manj kritični in so raje dajali nekoliko višje ocene. To lahko pojasnimo s tem, da imajo starejši več izkušenj in so bili zato nekoliko bolj kritični. Razprave in gradivo. Ljubljana 2005. Si. 46 161 Tabela 1 s sorodniki s sosedi s prijatelji v prostem času pri delu pri oskrbi pri verskih obredih skupaj! Slovenci 4.43 3.96 4.63 4.34 4.07 3.74 3.97 4.16J Hrvati 4.48 3.73 4.26 4.03 3.87 3-57 4.38 4.04J Srbi 4.11 3.82 4.25 4.00 3.84 356 4.32 3.98 J Albanci 3.75 3.44 4.07 3.55 3.68 350 2.90 3.54"1 Bošnjaki 4.39 3.66 4.13 3-93 391 3.67 4.06 3.97 1 Makedonci 4.44 3.73 3.98 3-75 3.84 3.34 2.77 3.68 ] Črnogorci 3.00 3.88 4.08 3.94 3.86 3.48 4.62 3.83 Romi 0 3.7 3.60 3-73 3.65 3.04 3.66 3.56 SKUPAJ 4.08 3.74 4.12 3.90 3.84 3.48 3.84 - Povprečne ocene anketirancev o tem, s pripadniki katerih od naštetih narodnih skupin se družijo in kakšne izkušnje imajo z njimi. Skupna ocena.3 Vir: anketa, Velenje, aprif 2004, N - 250 (Ocene: 1 - se ne razumemo; konflikti/napetosti; 2 - nesporazumi, občasno slabši odnosi; 3 - brez problemov; 4 - odnosi dobri, sodelovanje; 5 - odnosi so odlični, prijateljski; 0 - ni ocene, ni pojava) Naslednja vprašanja so beležila opažanja anketirancev v njihovem okolju in ne njihovih neposrednih izkušenj. Sogovorniki so bili pri tem precej bolj kritični in so v povprečju stanje odnosov ocenjevali slabše, kot pa so sprva ocenili tiste, s katerimi ob različnih priložnostih sami prihajajo v stik. Na vprašanje, kako ocenjujejo (enaka lestvica kot zgoraj) odnose med posameznimi narodnimi skupinami v mestu na splošno, jih je največ (42 odstotkov) odgovorilo z oceno 2 (slabi odnosi, več je nesporazumov), 5 odstotkov pa jih je potrdilo obstoj konflikov (ocena 1). Nadaljnja tretjina (35 odstotkov) jih je ocenila s 3 (odnosi brez problemov), le slaba petina pa jih je menila, da so odnosi v splošnem dobri in neproblematični. Mladi so bili tokrat bolj kritični in so v povprečju dajali nižje ocene. Postavlja se vprašanje, v kolikšni meri nanje vpliva šolski okoliš in predvsem odnosi med sošolci na šolah. Na vprašanje, ali v svojem okolju zaznavajo med narodnimi skupinami napetosti, nesporazume in morebitne konflikte, jih je blizu dve tretjini (60 odstotkov) odgovorilo pritrdilno, 40 odstotkov pa zanikalo. Razlike med generacijama so zelo opazne. Medtem ko opaža konflikte le okrog tretjina starejših od 60 let (večinoma upokojenci), je med mladimi (pod 30 let) teh skoraj tri četrtine. S starostjo opažanje težav v okolju torej postopoma nazaduje. Izobrazbena raven anketirancev ni pokazala tako občutnih razlik. To seveda pomeni, da določene napetosti in konflikti v okolju obstajajo in se verjetno v mlajši generaciji kažejo bolj odkrito in * * * 3 Gre za skupno (kumulativno) oceno vseh ankerirancev z vsemi etničnimi skupinami. Podrobnejše navedbe, tj. med posameznimi etničnimi skupinami, sledijo v nadaljevanju. 162 jernej Zupančič: Etnična sestava prebivalstva in medelnični odnosi v Velenju pogosteje. Zaradi tega lahko sklepamo, da je precej nesporazumov in napetosti na ravni zaznavanja, kulture in subkulture, manj pa tistih, ki bi izvirali iz nasprotja stvarnih interesov. Ali če povemo drugače: marsikatera od napetosti je pretežno psihološkega izvora in bi jo lažje uvrstili med antipatije kot pa med resne zamere. Posebej smo ugotavljali, med katerimi skupinami prebivalstva anketiranci opažajo napetosti, nesporazume ipd. Tako smo dobili zanimive skupine, med katerimi naj bi obstajala določena antipatija. Slovenci naj bi bili v slabih odnosih z vsemi drugimi (16 odstotkov vprašanih), nato s Hrvati in Bošnjaki (po 12 odstotkov), nekaj manj s Srbi (7 odstotkov) in še manj z Albanci (2 odstotka). Srbi naj bi po mnenju vprašanih imeli slabše odnose predvsem s Hrvati (13 odstotkov), z Bošnjaki (10 odstotkov), nekaj manj pa s Slovenci (7 odstotkov) in z Albanci (6 odstotkov), Hrvatje predvsem z Bošnjaki in s Slovenci (po 12 odstotkov), Albanci s Srbi (6 odstotkov) in Slovenci (2 odstotka) ter Bošnjaki s Slovenci (12 odstotkov) in Srbi (10 odstotkov). Gre torej za dokaj zapleteno shemo medsebojnih odnosov, kjer se je treba vprašati, od kod izvirajo. Ali so (zlasti med mlado generacijo) rezultat precej pogostih stereotipov, prisotnih nasploh v slovenski družbi in še posebej v multietničnih okoljih, ali pa odmev burnih etničnih in političnih procesov na Balkanu v zadnjih dveh desetletjih. Sogovorniki so probleme v medetničnih odnosih opažali že v preteklosti. Napetosti v preteklosti je potrdilo 44 odstotkov anketirancev. Pari antipatij so identični, odstotki pa nekoliko nižji, bržkone tudi zaradi tega, ker več mladih ni moglo odgovoriti na to vprašanje. Tako naj bi bili Slovenci v preteklosti v slabih odnosih predvsem z Bošnjaki (8 odstotkov), s Srbi (6 odstotkov), z vsemi imi-granti (6 odstotkov), manj pa s Hrvati (4 odstotke) ali z Albanci (3 odstotke). Po drugi strani pa se kažejo slabi odnosi Srbov do Hrvatov (11 odstotkov), Bošnjakov (9 odstotkov), Slovencev (5 odstotkov) in Albancev (3 odstotke), Hrvatov do Srbov (11 odstotkov) in Slovencev (4 odstotki), Bošnjakov pa do Srbov (7 odstotkov) in Slovencev (8 odstotkov). Očitno so odnosi med posameznimi narodnimi skupinami v mestu razmeroma zapleteni in tudi bolj dolgotrajni. Zato smo posebno pozornost namenili tudi morebitni odmevnosti procesov iz obdobja devetdesetih let. Anketiranci so kritično zaznali devetdeseta leta kot občutno bolj problematična, kar zadeva medetnične odnose. Kar 16 odstotkov jih je omenilo, da so bili odnosi tedaj slabi in konfliktni, nadaljnjih 46 odstotkov pa, da so bih slabi (ocena 2), skupaj torej skoraj dve tretjini tistih, ki so ocenili medetnične odnose kot bolj ali manj problematične. Le 2 odstotka je omenjalo dobre odnose (ocena 5) in le nekaj več - 8 odstotkov - solidne (ocena 4). Tistih s srednjimi ocenami je namesto sedanje tretjine le četrtina. Tudi tokrat so starejši (starostne skupine med 40 in 50 in še posebej med 50 in 60 let) veliko bolj kritično presojali raven medetničnih odnosov v obdobju politično in etnično burnih devetdesetih let. To kaže na real- Razprave in gradivo, Ljubljana. 2005. št. 46 163 nost določenih predkonfliktnih in konfliktnih stanj, ki jih je mogoče v prvi vrsti opredeliti kot posledico - odmev na procese, dogodke in pojave razpadanja nekdanje skupne države po etničnem šivu, oblikovanje novih nacionalnih držav in krvave medetnične spopade, ki bodo imeli očitno še dolgo posledice ne le v območjih neposrednih spopadov, temveč tudi v okoljih, kjer se bodo nahajali kot izseljenci oziroma/in njihovi potomci. To je logično pričakovati in rezultati te raziskave to jasno potrjujejo. V tej luči je zanimivo tudi zadnje vprašanje, ki smo ga v anketi zastavili vprašanim: ali opažajo razlike v ravni medetničnih odnosov med generacijami. Dobra polovica anketirancev (57 odstotkov) je odgovorila pritrdilno. V vseh starostnih skupinah je pritrdilno odgovorila več kot polovica; v starejših starostnih skupinah so bili odstotki pozitivnih odgovorov nekoliko višji. To kaže na splošno tendenco in torej na prisoten problem. Seveda pa so bile ocene, med katerimi skupinami je pričakovati največ problematičnih odnosov, dokaj različne. Zanimivo pa je, da so ob odgovorih, med katerimi etničnimi skupinami so odnosi najslabši, anketiranci celo pogosteje navajali medgeneracijske razlike in iz tega izvirajoče težave. Največ (22 odstotkov vseh) jih je odgovorilo, da so mladi bolj nestrpni; torej je lahko v teh starostnih skupinah pričakovati tudi več medetničnih sporov, nesporazumov ali tudi konfliktov. Ugotovitev je skladna tudi z večjo kritičnostjo mladih, kar smo zaznali pri opažanju medetničnih problemov v okolju. Toda kmalu za njim je tudi odgovor, da so mladi bolj strpni, da se torej lažje razumejo, so manj obremenjeni, imajo drugačne ambicije ipd. Dobra desetina jih je menila, da so najbolj problematični spori med posameznimi narodnimi skupinami, okrog 6 odstotkov pa je omenjalo odnose med slovenskim in vsem drugim prebivalstvom (ki jih je mogoče razumeti tudi kot relacijo domačini -priseljeni, čeprav ta odnos ni tako enostaven; mnogi Slovenci so prav tako priseljeni tudi iz bolj oddaljenih regij). Okrog 7 odstotkov anketirancev - predvsem mladih - je omenjalo, da so bolj konfliktne starejše generacije, ker da so premalo strpne in preveč toge. Strpnost starejših je (v primerjavi z opazno desetino mlajših) omenilo le 2 odstotka sogovornikov, 5 odstotkov vprašanih je izrecno podčrtalo prisoten medgeneracijski spor, kar pa je lahko tudi zunaj konteksta medetničnih odnosov. Omenjali so ga tako mladi (pod 20 let) kot stari (nad 60 let). ZAKLJUČEK Velenje je [primer multietničnega mestnega središča, ki je na podlagi industrije in rudarstva hitro nastalo. Ustvarili sta ga dve generaciji priseljencev iz različnih slovenskih in v veliki meri tudi nekdanjih jugoslovanskih okolij; slednje mu je tudi dalo narodno, jezikovno in kulturno tako pestro podobo. Terenska raziskava je potrdila razmeroma zapletene odnose med posameznimi skupinami prebivalstva 164 jernej Zupančič: Etnična sestava prebivalstva in medelnični odnosi v Velenju po narodni pripadnosti, ki se ta hip sicer ne izkazujejo v konfliktih, temveč v že dalj časa trajajočih »antipatijah« med posameznimi skupinami prebivalstva. Ne gre za polarizacijo med slovenskim in drugim, temveč v veliki meri tudi med samimi skupinami priseljencev prve in druge generacije. Zato je to vprašanje aktualno in potrebno tudi še nadaljnjih obsežnejših znanstvenih osvetlitev, v praksi pa je treba poudariti medkulturno vzgojo ter vzgojo k strpnosti. Prav tako bo treba iskati morebitne stvarne nasprotne interese med etnično definiranimi skupinami ter jih - kolikor je le mogoče - odpravljati. Velenje je primer gospodarsko uspešnega mesta z nizko stopnjo brezposelnosti (Nared 2002) ter obenem primer razmeroma hitre konsolidacije v za večino priseljencev (ne glede na etnično poreklo) novem okolju. Zato bi bilo zanimivo narediti primerjalno analizo tudi drugih izrazito multietničnih okolij v Sloveniji in poleg samih medetničnih odnosov ugotavljati tudi razlike v rabi prostora in s tem povezane specifične potrebe pripadnikov posameznih etničnih skupin in njihovo prostorsko obnašanje. Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46 REFERENCE 165 ANKETA »Narodna struktura in medetnični odnosi v Velenjski kotlini«, april 2004, N = 250, izvajali študentje usmeritve »Politična geografija«, 3. in 4. letnik. ENCIKLOPEDIJA SLOVENIJE, 14. zvezek. Ljubljana. GEOGRAFSKI ATLAS JUGOSLAVIJE. Zagreb, 1988. GEOGRAFSKI ATLAS SLOVENIJE. Ljubljana, 1998. GENORIO, R. (1985): Socialnogeografski vzroki spreminjanja narodnostne strukture in poselitve prebivalstva narodnostno mešanih ozemelj v SRS. Ljubljana, raziskovalna naloga, IGU. KLEMENČIČ, V. (1971); Prostorska diferenciacija Slovenije po selitveni mobilnosti prebivalstva. Geografski zbornik, Ljubljana, 135-211. KLEMENČIČ, V. (1994): Prostorsko-strukturne spremembe Slovenije kot nove države. Znanstvena revija, Maribor. KLINAR, P. (1976): Mednarodne migracije. Maribor, KOMAC, M. (1997): Srbska skupnost v Sloveniji. Statistična slika. Razprave in gradivo, št. 32, 73-115, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. KRAJEVNI LEKSIKON DRAVSKE BANOVINE. Ljubljana, 1938. KRAJEVNI LEKSIKON SLOVENIJE. Ljubljana, 1993. NARF.D, J. (2002): Razvitost slovenskih občin in nadaljnje razvojne perspektive. Geografski vestnik, 74-2, Ljubljana, 33-45. POPIS PREBIVALSTVA, gospodinjstev in stanovanj 2002. SURS, Ljubljana. POPIS PREBIVALSTVA, gospodinjstev in stanovanj 1991. Zavod RS za statistiko, Ljubljana. PREBIVALSTVO SLOVENIJE 1997, zvezek št. 730. SURS, Ljubljana. PREBIVALSTVO SLOVENIJE 1994, 1995, 1996, 1997, 1998 in 1999. Rezultati raziskovanj, Statistični urad Republike Slovenije RAVBAR, M. (1995); Zasnova poselitve v Sloveniji. Inštitut za geografijo, Ljubljana. RAVBAR, M. (1997): Slovene Cities and Suburbs in Transformation. Geografski zbornik, letnik 37, Ljubljana, 64-109. RAVBAR, M. (1998): Značilnosti urbanizacije. Geografski atlas Slovenije, DZS, Ljubljana, 310-313. SLOVENIJA - POKRAJINA IN LJUDJE. Ljubljana, 2001. _PETERjCEDE, DIETER FLECK Die Steirischen Slowenen im Spiegel der amtlichen volkszählungen Die cjuantitative Entwicklung der slowenischen Minderheil in der Steiermark ist Ausdruck der wechseleollen Geschichte einer nicht einmu! einhundert Jahre alten Grenzregüm. Ausgehend com gegenwärtigen Forschungsstand ivird in der Folge auf die grundsätzliche Problematik bei sprach-statistischen Erhebungen im Rahmen eon Volkszählungen eingegangen Seil dem Jahre 1880 wurden in regelmäßigen Abständen Volkszählungen durchgeführt, in denen nach der Umgangssprache gefragt wurde. Die Volkszählungsergebnisse dürfen allerdings nicht als korrektes Abbild der tatsächlichen Sprach Verhältnisse angesehen werden, sondern sie zeigen vielmehr ein öffentlich eingestandenes nationales Bekenntnis, Zudem wurde bereits im Rahmen der Volkszählungen vordem Ersten Weltkrieg Druck aufche slowenische Minderheit ausgeübt. Deutlich rückläufig ist die Anzahl der steirischen Slowenen im Bereich der 1919 neu entstandenen Staatsgrenze in der Zwischenkriegszeit und insbesondere nach dem Zweiten Weltkrieg, wobei die offiziellen Volkszählungsergebnisse entgegen der tatsächlichen Situation geringere Anteile angeben Gegenwärtig konzentriert sich die slowenischsprachige Bevölkerung in der Steiermark vor allem in fünf geschlossenen Siedlungen des Radkersburger Winkels/Radgonski kot, südlich von Leutschach/Lučaue sowie im Südwesten des Bezirkes Deutschlandsberg. Obwohl der Artikel 7 des Österreichischen Staatsvertrages die wichtigsten Schutzbestimmungen für die slowenische Minderheit in der Steiermark beinhaltet, negierte vor allem die Steiermärkische Landesregierung jahrzehntelang die Existenz einer slowenischen Volksgruppe im Land, Nach der Gründung des Aiiikel Vll-Kulturvereinsfür Steiermark,/ Kuh urno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko im Jahre 1988 begannen die Bemühungen der steirischen Slowenen um eine Vertretung im Volksgruppenbeirat Eine Realisierung dieser Bestrebungen erfolgte in jüngster Vergangenheit Stichwörter: die slowenische Minderheit in Steiermark. Volkszählungen ŠTAJERSKI Sl.OVENC) V LUČ! LJUDSKIH ŠTETIJ Številčni razvoj slovenske manjšine na Štajerskem je odraz razgibane zgodovine obmejne regije, ki kot taka še niti sto let stara. Na podlagi sedanjega stanja raziskovalnih rezultatov se ukvarjam s temeljno problematiko jezikovnih anket ob popisih prebivalstva. Od leta 1880je bilo izvedenih vrsta popisov prebivalstva, u katerih se je spraševalo po pogovornem jeziku Rezultati popisov prebivalstva vsekakor niso pravilni odraz dejanskih jezikovnih razmer, temveč so javno priznana narodna opredelitev. Vrh tega še je pri popisih prebivalstva že pred prvo svetovno vojno izvajal pritisk na slovensko narodno skupnost. Število štajerskih Slovencev jasno nazaduje v obmejnem prostoru, ki je nastal leta 1919 ter v času po drugi svetovni vojnij pri čemer navajajo uradni rezultati popisa prebivalstva manjše število ljudi, kot jih je dejansko bilo. Trenutno se slovensko govoreči del prebivalstva osredotoči na pet zaključenih naselij v Radgonskem kotu. na območje južno ocl I.učan in na jugozahod okraja Deutschlandsberg. Čeprav vsebuje Člen 7 Avstrijske državne pogodbe najpomembnejše zaščitne določbe za slovensko manjšino na Štajerskem. je Štajerska deželna vlada desetletja zanikata obstoj slovenske narodne skupnosti. Po ustanovitvi kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Štajersko so si štajerski Slovenci prizadevali za zastopstvo v sosvetu za slovensko narodno skupnost. Cilj je bi! dosežen šele pred kratkim Ključne besede: Slovenci na avstrijskem štajerskem, popisi prebivalstva 167 1. ZUM STAND DER FORSCHUNG Obwohl im Artikel 7 des Österreichischen Staatsvertrages vom 15. Mai 1955 hinsichtlich Minderheitenschutz auch die Steiermark ausdrücklich genannt wurde (vgl. Kapitel 4.1), blieben die steirischen Slowenen in der Öffentlichkeit Jahrzehnte lang unbeachtet. Dementsprechend wurde die Volksgruppenfrage in der Steiermark auch von der Wissenschaft kaum thematisiert. In der geographischen Literatur verwies lediglich PASCHINGER, H., 1974 im stark deutschnational getönten Bevölkerungskapitel seines Mittelsteiermark-Exkursionsführers auf „einige hundert slowenisch sprechende Bewohner in den südlichen Grenzgebieten" (der Steiermark). Erst im Verlauf der achtziger Jahre wurden die sprachlichen Minderheiten bei derseits der steirisch-siowenischen Grenze zum Forschungsthema österreichischer und slowenischer Wissenschafter (GSTETTNER, P„ WAKOUNIG, V., 1991), was vor allem auf den 1988 gegründeten Artikel VII-Kulturverein für Steiermark/Kufturno društvo clen 7 za avstrijsko Štajersko zurückzuführen ist. Von besonderer Bedeutung waren diesbezüglich die in Maribor 1993 abgehaltene Tagung über „Die slowenische Volksgruppe im Bundesland Steiermark", deren Referate in einem von der Slowenischen Akademie der Wissenschaften herausgegebenen Sammeiband publiziert wurden (SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI, 1994) sowie das in Graz 1994 an der Karl-Franzens Universität veranstaltete Symposium „Zweisprachigkeit zwischen Graz und Maribor". Dadurch rückten die steirischen Slowenen erstmals ins Blickfeld einer breiteren Öffentlichkeit. Im gleichnamigen Grazer Tagungsband (STENNER, Ch., 1994) wurden in Österreich zum ersten Mal interdisziplinäre Forschungsergebnisse über die slowenische Minderheit in der Steiermark publiziert. Im Gegensatz dazu wurde die Problematik im ehem. Jugoslawien bereits in den siebziger Jahren thematisiert (KLEMENČIČ, M., 1978). Seit Mitte der neunziger Jahre ist eine Zunahme an Veröffentlichungen festzustellen. Dabei wurden vor allem die Volksgruppenpolitik des Bundes und des Landes Steiermark (GOMBOCZ, W.L., 1996) sowie die daraus resultierenden Bemühungen der steirischen Slowenen um die offizielle Anerkennung als Volksgruppe (DOMEJ., T., 2003) in den Vordergrund gestellt. Weitgehend unberücksichtigt blieb bisher hingegen die quantitative Entwicklung der steirischen Slowenen aufgrund der amtlichen Volkszählungsergebnisse und der damit einhergehenden Problematik einer objektiven Spracherhebung (ČEDE, P., FLECK, D., 2002). In den nachstehenden Ausführungen soll darauf in Form einer zeitlichen Längsschnittanalyse eingegangen werden. 1 86_Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen 2. DAS UNTERSUCHUNGSGEBIET Die Ziehung der Staatsgrenze zwischen Österreich und Slowenien im Rahmen des Friedensvertrages von St. Germain (1919) beruht mit Ausnahme des Abstaller Feldes primär auf der sprachlich-ethnischen Verteilung der deutsch- und slowenischsprachigen Volksgruppe. Daher verwundert es nicht, dass die steirischen Slowenen vor allem im unmittelbaren Grenzbereich zu Slowenien leben. Diesen Umstand zeigt auch die „Karte der slowenischen Länder und Umgebung" („Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin") von KOZLER, P,, 1853, deren Sprachgrenze zwischen mehrheitlich deutsch und slowenisch sprechender Bevölkerung nur wenige Kilometer von der heutigen Staatsgrenze abweicht (vergleiche Abb. 1). Demnach konzentriert sich der Siedlungsraum der Slowenen im Bundesland Steiermark auf das Gebiet um Soboth/Sobota an den südlichen Abhängen der Koralpe/Golica, auf die Umgebung der beiden Märkte Leutschach/Lučane und Gamlitz (Nordhänge des Poßruck/Kozjak und der Windischen Bühel/Slovenjske Gorice) sowie auf den Radkersburger Winkel/Radgonski kot im unteren Murtal. Diese Areale decken sich in etwa mit dem vom ÖSTERREICHISCHEN VOLKSGRUPPENZENTRUM (HRSG.), 1996, ausgewiesenen Siedlungsgebiet der steirischen Slowenen, das deren Siedlungsraum vor allem mit den fünf Dörfern Dedenitz/Dedonci, Laafeld/Potrna, Sicheldorf/Zetince, Windisch Goritz/Slo-venska Gorca und Zelting/Zenkovci im Radkersburger Winkel/Radgonski kot sowie mit Streusiedlungen südlich von Leutschach/Lučane und im Gebiet um Soboth/Sobota umreißt. Darüber hinaus wird noch eine in Resten vorhandene slowenische Bevölkerung entlang der gesamten Grenze zu Slowenien und in Graz genannt. Untersuchungsraum für die vorliegende Arbeit sind daher alle steirischen Gemeinden entlang der 1919 neu gezogenen Staatsgrenze zu Slowenien (Abb. 1). Rozprove in grgdivo. L|ubliono. 2005. st- 46 169 Abb. 1: Der Untersuchungsraum Als Untersuchungseinheit wurde die politische Gemeinde gewählt, da sich die Volkszählungsergebnisse zum überwiegenden Teil auf diese administrative Ebene beziehen. im Laufe des Untersuchungszeitraumes kam es jedoch zu einigen Änderungen der administrativen Grenzen: Einerseits wurden im Rahmen von Kommunalreformen vor allem nach dem Zweiten Weltkrieg Gemeinden zusammengelegt (BRLINNER, F., 1997: 36), andererseits kam es in Folge des Friedensvertrages von St. Germain (1919) zu bedeutsamen Grenzkorrekturen. Die Gemeindezusammenlegungen stellen im Untersuchungsgebiet kein Problem dar, da es dabei zu keinen Teilungen „alter" Gemeinden kam, wodurch ein Vergleich der Volkszählungsergebnisse von 1880 bis 2001 uneingeschränkt möglich ist, Anders verhält es sich demgegenüber mit der Grenzziehung 1919. Diese orientierte sich nämlich nicht immer an vorhandenen administrativen Grenzen, woduch Gemeinden oder auch Kätastralgemeinden geteilt wurden. Ein besonders anschauliches Beispiel dafür ist die Gemeinde Sulztal/Slatinski dol, die bis 1918 zur Bezirkshauptmannschaft Marburg/Maribor gehörte, durch den Friedensvertrag von St. Germain, jedoch derart geteilt wurde, dass ein Vergleich der Volkszählungsergebnisse unmöglich ist. Daher konnte die Gemeinde Sulztal/Slatinski dol für den Zeitraum zwischen 1880 und 1910 nicht berücksichtigt werden. Zu ähnlichen Problemen führte die Grenzziehung von St. Germain südlich von Soboth/Sobota, wo die Katastralgemeinde Laaken/Mlake geteilt wurde und deren kleinerer Teil bei Österreich verbieb, sowie südlich von Leutschach/Lucane, wo die Katastralgemeinde Großwalz/Veliki Boc (Gemeinde 1 86 Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen Schloßberg) ebenfalls geteilt wurde. Dabei wurde der kleinere Teil Slowenien (damals ein Teil des SHS-Staates) zugesprochen. In der vorliegenden Arbeit wirkt sich dies dahingehend aus, dass der Anteil der slowenischen Volksgruppe im Zeitraum von 1880 bis 1910 für die Gemeinde Soboth/Sobota geringfügig unterproportional und für die Gemeinde Schloßberg geringfügig überpropotional dargestellt ist. 3. DIE STEIRISCHEN SLOWENEN IM SPIEGEL DER AMTLICHEN VOLKSZÄHLUNGEN 2. Die ersten Volkszählungen mit sprachstatistischen Angaben Seit dem 19. Jahrhundert fanden in Österreich Volkszählungen unter Berücksichtigung sprachstatistischer Angaben statt. Im Zusammenhang damit wurde in der österreichisch-ungarischen Monarchie nach der Umgangssprache (1880-1910), in der Ersten Republik hingegen nach der Sprache des Kulturkreises gefragt, dem sich die Befragten zugehörig fühlten (1934). Im Gegensatz dazu wurde in der NS-Zeit die Denk- und Familiensprache erhoben (1939), während in der Zweiten Republik wiederum nach der Umgangssprache gefragt wurde (19512001). Der Begriff „Umgangssprache" lässt einen relativ großen Interpretationsspielraum zu, da bei der Sprache des „gewöhnlichen Umgangs" nicht zwischen dem familiären, beruflichen oder sonstigen Umgang differenziert wurde (BRIX, E., 1982: 15). Die Erhebung der „Umgangssprache" begünstigt daher die Sprache der Mehrheitsbevölkerung, da sich die Sprache des beruflichen und weniger des familiären Umgangs an mehrheitliche Verhältnisse anpasst. In den Volkszählungen spiegelt sich dies entsprechend wider (FISCHER, G., 1980: 131; GAMERITH, W., 1994: 44). Bei der „Muttersprache" hingegen wird die linguistische Sozialisation der frühen Kindheit erfasst (FISCHER, G., 1980: 131). Spätere Sprachwechsel und der aktuelle Sprachstatus werden somit nicht unbedingt berücksichtigt. Daher ist die Erhebung der „Muttersprache" besonders in solchen Gebieten aufschlussreich, wo sich die Sprachminderheit in Auflösung befindet, weil dort die Minderheit durch die „Muttersprache" eine quantitative Bedeutungssteigerung erfährt (GAMERITH, W, 1994: 44). Neben der Problematik in Hinblick auf die Erhebung der „Umgangssprache" wurde bei den Volkszählungen selbst Druck auf die Minderheiten (im Falle der Steiermark auf die slowenische Bevölkerung) ausgeübt. Repressalien, Schikanen, Unregelmäßigkeiten und Fälschungen gehörten dabei auch in ÖsterreichUngarn zum Inventar minderheitenpolitischer Praxis (FISCHER, G., 1980: 118). Begünstigt wurde dieser Umstand dadurch, dass die Zählkommissare oft Rozprave in grodivo, Ljubljana, 2005. St. 46 121 Mitglieder deutscher Kulturvereine waren, die ihre „nationale Schutzarbeit" sehr ernst nahmen. Beispiele für angewendete Methoden bei der Spracherhebung in der Steiermark anlässlich der Volkszählung 1910 sind bei KLEMENCIC, M., 1997: 77-81 angeführt. Die grundsätzliche Problematik von Volkszählungen zur Feststellung der Sprachzugehörigkeit bzw. Minderheiten veranschaulicht Tabelle 1. In nur 10 Jahren (zwischen 1900 und 1910) „wechselte" in den Gemeinden Laafeld/Potrna und Zelting/Zenkovci die Bevölkerung ihre "Umgangssprache". Tabelle 1: Staatsangehörige mit deutscher und slowenischer Umgangssprache in den Gemeinden des Radkersburget Winkels/Radgonski kot 1880, 1890, 1900 und 1910 1880 1890 1900 1910 deutsch slow. deutsch slow. deutsch slow. deutsch slow. Dedenitz/Dedonci - 122 2 110 5 113 15 83 Laafeid/Potrna 39 211 39 240 97 179 210 21 Slcheldorf/Zetince 1 166 - 134 - 153 80 68 Wind. Goritz/Slov. Gorca 50 155 49 182 54 122 61 75 Zeltine/Zenkovci 3 120 - 126 - 129 102 18 Arbeitsgrundlage: Österreichisch-Ungarische Volkszählungsergebnisse 1880, 1890, 1900 und 1910 Erstmals wurden die sprachlichen Merkmale der Bevölkerung in der Steiermark im Jahre 1830 erfasst. Diese statistische Erhebung wurde in keinem anderen Land der Habsburger Monarchie durchgeführt. Über die „Beschreibung der Bevölkerung nach Alter, Geschlecht, Stand, Beschäftigung, Religion und Nationalität von Steyermark mit Ende des Jahres 1830" weiß man heute wenig. Auch sind nur die Zahlen für die damaligen Kreise bekannt (Tabelle 2), die sich jedoch nicht mit späteren administrativen Einheiten decken, weshalb man hier schwer Vergleiche anstellen kann. In der Summe bleibt offen, nach welchem Kriterium (Umgangssprache, Muttersprache) die sprachliche Zuordnung vollzogen wurde und wie zuverlässig die Zählung ist. 1 86 Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen Tabelle 2: Anzahl und Anteil der Deutschen und Slowenen in den Kreisen Bruck, Cilli/Celje, Graz, Judenburg und Marburg/Maribor sowie in der Steiermark 1830 Deutsche Slowenen Bruck 68,478 99,4% 147 0,2% Cilli/Celje 876 0,4% 201.661 99,3% Graz 310.946 99,0% 1.414 0,4% Judenburg 93-384 99,4% 126 0,1% Marburg/Maribor 64.103 31,5% 138.665 68,2% Steiermark 537.787 60,9% 342.013 38,7% Arbeitsgrundlage: K1EMENCIC, M, 1997 Die nächste Sprachenerhebung fand im Jahre 1846 statt. Sie diente als Grundlage für die „Ethnographische Karte der oesterreichischen Monarchie" von Karl Freiherr von Czoernig (1855). Bedauerlicherweise sind die Originaldaten nicht zugänglich (GAMERITH, W., 1994: 45). Darüber hinaus steht für die Steiermark - im Gegensatz zu Kärnten - auch keine Sekundärquelle zur Verfügung. Bei dieser Zählung handelt es sich weniger um eine Volkszählung als vielmehr um die Feststellung des Sprachcharakters der Bevölkerung in den einzelnen Ortschaften, wobei den Ortschaften unterschiedliche Kategorien (deutsch, slowenisch, deutsch-slowenisch, slowenisch-deutsch) zugewiesen wurden (KLEMENCIC, M„ 1997: 74). Die daraus resultierenden Zahlen ergeben dennoch einen guten quantitativen Überblick über die sprachliche Situation in der Steiermark, sind aber im Detail ungenau und fragwürdig (Tabelle 3). Demnach erscheinen die Zahlen für die gesamte Steiermark durchaus vernünftig, die Angaben für die Kreise Graz und Marburg/Maribor jedoch zu „slowenischlastig": der 3,94% Anteil an slowenischer Bevölkerung im Kreis Graz dürfte selbst den damaligen Verhältnissen nicht entsprechen, da das einzige geschlossen slowenischsprachige Gebiet des Grazer Kreises der Radkersburger Winkel/Radgonski kot bildet. Die nur 5,16% Deutschsprachigen im Marburger Kreis werden hingegen zu gering beziffert, zumal bis in die Mitte des 19. Jahrhunderts große Teile der heutigen Bezirke Deutschlandsberg und Leibnitz Teil dieses Kreises waren. Razprave in gradivo. Ljubljano, 2005. št. 46 IZ3 Tabelle 3: Anteil der Deutschen und Slowenen in den Kreisen Graz und Marburg/Maribor sowie in der Steiermark 1846 Deutsche Slowenen Graz 96,06% 3,94% Marburg/Maribor 5,16% 94,84% Steiermark 63,84% 36,16% Arbeitsgrundlage: KLEMENČIČ, M.: 1997 Aussagekräftiger als die Zahlen der Czoernig'sehen Sprachenzählung ist die vermutlich darauf basierende „Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin" (Karte der slowenischen Länder und Umgebung) von Peter Kozler aus dem Jahre 1853. In dieser Karte sind die ethnischen Grenzen eingezeichnet. So ist beispielsweise die deutsche Sprachinsel der Gottscheer gut erkennbar. Auch innerhalb des Herzogtums Steiermark scheint die damalige Sprachgrenze gut getroffen (vgl. Abb, 1). Bemerkenswert dabei ist, dass Kozler die slowenisch-deutsche Sprachgrenze nördlich von Gamlitz, Leutschach/Lučane und Arnfels angibt. Auf die Sprachgrenze nimmt auch Franz Xaver Htubek in seinem Buch über das Herzogtum Steiermark aus dem Jahre 1860 Bezug. Darin konstatiert der Autor, dass „die Ortschaften Laafeld, Dedenitz, Zelting, Windisch-Goritz und Sicheldorf .... an der äußersten Grenze des windischen Sprachgebietes in der Steiermark liegen" (HLUBEK, F. X., 1860: 54). Im Zusammenhang damit wurde bis in die dreißiger Jahre des 20. Jahrhunderts von den fünf slowenischen/windischen Dörfern gesprochen. 3.2 Die Volkszählungen in der k. und k. Monarchie Im Rahmen der Volkszählung des Jahres 1880 wurde erstmals in der österreichisch-ungarischen Monarchie die sprachliche Zugehörigkeit der Bevölkerung erfasst. Ebenso wie die späteren franzisko-josefinischen Zensusdaten beinhaltet auch die im Jahre 1880 durchgeführte Zählung Angaben über die sprachliche Zugehörigkeit der Bevölkerung sowohl auf Ebe.ne der Ortsgemeinden als auch der Ortschaften bzw. Ortsteile. Erhoben wurde die „Umgangssprache" der „Staatsangehörigen". Auf die damit einhergehende Problematik wurde bereits an anderer Stelle verwiesen. Die von staatlicher Seite verordnete Frage nach „der im gewöhnlichen Umgang verwendeten Sprache" zielte vor allem auf den von sozioökonomischen Faktoren bestimmten Sprachgebrauch und nicht auf persönliches nationales 1 86 Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen Empfinden ab. Damit begünstigte diese Formulierung generei! die deutschsprachige Mehrheitsbevölkerung. Von Zählung zu Zählung setzte sich aber immer mehr das „Bekenntnisprinzip" durch und mit zunehmender gesellschaftlicher Emanzipation cler slowenischsprachigen Bevölkerung zeigen die Statistiken, trotz unterschiedlicher Druckausübung auf die jeweiligen ethnischen Minderheiten, auch in der Steiermark z.T. beachtliche Zuwachsraten der sich zur slowenischen Sprache Bekennenden, Eine Fehlerquelle bestand bei den vor dem Ersten Weltkrieg durchgeführten Volkszählungen vor allem darin, dass aufgrund des geringen Bildungsniveaus der Bevölkerung eigens dafür eingesetzte Volkszählungskommissare die Erhebungen vornahmen. Das Prinzip der Selbstzählung mittels Formular erfolgte nur in größeren Städten (GAMERITH, W„ 1994: 51-52). Ebenso wie 1880 wurde auch bei den darauf folgenden Zählungen der Jahre 1890,1900 und 1910 nach der „Umgangssprache" der „Staatsangehörigen" gefragt. Zudem wurde wiederum zwischen Ortsgemeinden und Ortschaften bzw, Ortsteilen unterschieden. Durch den hohen Anteil autochthoner Bevölkerung in den überwiegend ländlichen Gemeinden sowie infolge der nur geringen horizontalen Mobilität verhalten sich die Angaben über die „Staatsangehörigen" in den Volkszählungen 1880 bis 1910, von wenigen Ausnahmen abgesehen, äquivalent zur Anzahl der im Rahmen späterer Zählungen erhobenen „Staatsbürger" (GAMERITH, W., 1994: 51). Dadurch sind die Daten, im Fall unverändert gebliebener administrativer Grenzen, direkt miteinander vergleichbar. Ein Blick auf die Volkszählungsergebnisse der Jahre 1880 bis 1910 zeigt im Bereich der Sprachgrenze tendenziell eine Abnahme der sich zur slowenischen Sprache Bekennenden (Tabelle 4). Besonders betroffen davon sind im autocht-honen slowenischen Siedlungsgebiet innerhalb der heutigen Steiermark die Gemeinden im Radkersburger Winkel/Radgonski kot, wo die slowenisch sprachige Bevölkerung insbesondere im Rahmen der Volkszählung 1910 unter Assimilationsdruck geriet. Dieser Rückgang ist auch deswegen bemerkenswert, da es im Gerichtsbezirk Radkersburg/Radgona vor und nach der Jahrhundertwende eine starke Zuwanderung Slowenischsprechender aus dem Über-murgebiet/Prekmurje gab (HABERL-ZEMLJIC, A,, 1997: 53-54), das bis zum Ende des Ersten Weltkrieges zu Ungarn gehörte. Infolgedessen wurden die Zuwanderer jedoch als Staatsfremde gezählt und deren sprachliche Zugehörigkeit nicht in die Zensusdaten miteinbezogen. Rückläufig ist zwischen 1880 und 1910 die Anzahl der sich zur slowenischen Sprache Bekennenden auch im Raum Soboth/Sobota, dem zweiten autochthonen Siedlungsgebiet der Steiermark in den Grenzen von 1919. Demgegenüber ist südlich von Leutschach, wo sich innerhalb der heutigen Steiermark ein drittes autochthones slowenisches Siedlungsgebiet befindet, eine Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. st. 46 IZ5 Zunahme der slowenischsprachigen Bevölkerung augenfällig. Diese an sich untypische Entwicklung resultiert aus der Ende des 19. Jahrhunderts gegründeten Pfarre Sveti Duh/Hl. Geist, deren katholische Geistliche bestrebt waren, das nationale Bewusstsein in der Bevölkerung zu heben, indem sie die Kommunalpolitik z. T. erfolgreich mitgestalteten. Im Zusammenhang damit wurde auch ein slowenischer Bildungsverein gegründet (PROMITZER, Ch., 1996: 361). Betrachtet man für den selben Zeitraum die quantitative Entwicklung der sich im Rahmen der franzisko-josefinischen Volkszählungen zur deutschen Sprache Bekennenden, so ist in der Summe eine kleinräumig mehrfach sogar überdurchschnittliche Zunahme festzustellen (Tabelle 4), die insbesondere im Bereich der Sprachgrenze auch auf die bereits im Kapitel 31. diskutierten Praktiken vor allem bei der Durchführung der Volkszählung 1910 zurückzuführen ist. Die für das Jahr 1910 bereits existierenden thematischen Karten über die sprachliche Verteilung sind unter dem Einfluss des sich verschärfenden Nationalitätenkonfliktes, auch die Sprachgrenze in der Steiermark betreffend, zu Gunsten der deutschsprachigen Bevölkerung tendenziös und unkorrekt (z.B. PFAUNDLER, R, 1919). 1 86_Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen Tabelle 4: Staatsangehörige mit deutscher und slowenischer Umgangssprache 1880, 1890, 1900 und 1910 Arbeitsgrundlage: Österreichisch-ungarische Volkszählungsergebnisse 1880, 1890, 1900 und 1880 1890 1900 1910 deut. slow. deut. slow. deut. slow. deut. slow. Bezirk Deutschlandsberg Aibl 1983 101 2188 186 2114 94 1879 265 Großradi 1914 3 1919 3 1931 31 1784 95 Soboth 701 184 772 57 774 12 670 38 Bezirk Leibnitz Berghausen 475 7 505 - 493 0 447 12 Glanz 1615 282 1322 576 864 973 747 952 Oberhaag 2862 - 2794 - 2693 21 2760 28 Ratsch 499 52 558 - 532 40 610 Schloßberg 1761 527 1314 1061 1125 1273 1188 1198 Spielfeld 922 76 982 108 895 173 977 45 Bezirk Radkersburg Bad Radkersburg 1914 104 1824 101 1662 97 1766 49 Gosdorf 1136 - 1164 - 1110 - 1153 - Halbenrain 2443 5 2518 - 2461 5 2522 7 Mureck 1425 - 1460 23 1462 - 1448 15 Murfeld 1887 2 1903 - 1821 - 1859 11 Radkersburg Umgebung 1047 775 1151 792 1168 715 1499 369 1910; eigene Berechnungen Halbenrain Radkersburg ^Umgebung Murfeld Soùoth Berghausen Oberhaag Grollrad], Sulztal a d. w Deutsch I Slowenisch in Q Q to o CQ rt> > er er Œ. 3 CD O T> 3 CO -o o o o o -o 1 86_Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen Arbeitsgrundiage: Österreichisch-ungarische Volkszählungsergebnisse 1880, 1890, 1900 und 1910; eigene Berechnungen Razprave in gradivo, Ljubljana. 2005. sl. 46 iZ? 3.3 Die Volkszählungen in der Ersten Republik In der von nationalem Gedankengut geprägten Zwischenkriegszeit waren ethnische Minderheiten generell einem großen Druck ausgesetzt. Auch beiderseits der neu entstandenen Staatsgrenze wurden Minderheitenrechte ignoriert und sowohl die slowenischsprachige Bevölkerung in der Steiermark als auch die deutschsprachige Bevölkerung in Slowenien sah sich einem starken Assimilierungsdruck ausgesetzt. In der Steiermark manifestierte sich dieser unter anderem in der Reduktion und Abschaffung der slowenischen Predigten sowie in der Einstellung des Slowenisch-Unterrichts in den Schulen (HABERL-ZEMLJIC, A., 1997: 110-113). Der politische Druck ging sogar so weit, dass seitens der Steiermärkischen Landesregierung unter Mithilfe des „Kulturvereins Südmark" ein Kataster der nichtdeutschen Bevölkerung in der Steiermark angelegt wurde, der persönliche Daten und die „nationale Gesinnung" der jeweiligen Personen beinhaltete (ÖSTERREICHISCHES VOLKSGRUPPENZENTRUM, 1996; 13). Das Ziel, die slowenische Sprache endgültig aus dem öffentlichen Raum zu verdrängen, wurde damit erreicht. Slowenisch wurde nur mehr im privaten Bereich gesprochen. Es überrascht nur wenig, dass sich die Repressionen gegenüber der jeweiligen sprachlichen Minderheit auf beiden Seiten der Staatsgrenze ähnlich verhielten. In der Summe zielten die Maßnahmen vor allem daratif ab, mittelfristig „homogene" Nationalstaaten zu errichten. Die Volkszählung des Jahres 1923 ist in Österreich die erste von insgesamt zwei Erhebungen, die in der Zeit der Ersten Republik durchgeführt wurden. Verglichen mit den Zensusdaten der k. u. k. Monarchie umfasst die Zählung 1923 nur wenige Erhebungsparameter. Zahlreiche Merkmale wurden aufgrund finanzieller Engpässe gar nicht erhoben oder ausgewertet. Darüber hinaus sind durch den Justizpalastbrand in Wien im Juli 1927 auch Datenbestände des Österreichischen Statistischen Zentralamtes verloren gegangen (GAMERITH, W., 1994: 64). Daher enthält der einzige Statistikband der Volkszählung 1923, der als Ortsverzeichnis von Österreich veröffenüicht wurde, keine Angaben über die sprachliche Struktur der Bevölkerung. Die zweite österreichische Volkszählung aus der Zwischenkriegszeit stammt aus dem Jahre 1934. Im Rahmen dieser Erhebung wurde weder nach der „Umgangssprache" noch nach der „Denksprache" gefragt, sondern es wurde das Merkmal „Sprache" neu definiert als diejenige Sprache, „deren Kulturkreis der Befragte sich zugehörig fühlt" (GAMERITH, W., 1994: 69). Die Bedeutung der Fragestellung liegt insbesondere im „Gefühl des Befragten", wodurch subjektive Merkmale absolut in den Vordergrund traten (SUPPAN, A., 1983: 49). Die Erhebung wurde sowohl an der „anwesenden Bevölkerung" als auch an der 1 86 Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen „österreichischen Wohnbevölkerung" vorgenommen. Für die Steiermark beinhalten die publizierten Volkszählungsergebnisse des Jahres 1934 nur Angaben auf Ebene der politischen Bezirke. Aufgrund der Datenlage sind in der Steiermark Aussagen über die quantitative Entwicklung der slowenischsprachigen Bevölkerung während der Zwischenkriegszeit auf Gemeindeebene nicht möglich. Ein durch die Grenzziehung 1919 nur indirekt möglicher Vergleich der sprachlichen Struktur in den politischen Bezirken der südlichen Mittelsteiermark zeigt gegenüber der Volkszählung 1910 erwartungsgemäß eine weitere Abnahme der sich sowohl im Bezirk Deutschlandsberg als auch in den Bezirken Leibnitz und Radkersburg zur slowenischen Sprache Bekennenden. Dieser Rückgang im slowenischen Sprachbekenntnis darf jedoch nicht mit einer Assimilierung der sprachlichen Minderheit gleichgesetzt werden. Vielmehr haben neben der Abwanderung aus den autochthonen Siedlungsgebieten die politischen Rahmenbedingungen einen Wechsel im Sprachbekenntnis nach sich gezogen. Ebenso wie im Zeitabschnitt nach 1945 schloss dieser Bekenntniswechsel einen tatsächlichen Sprachwechsel nicht aus, der sich in der Regel allerdings erst in der nächsten Generation manifestierte. 3-4 Die Volkszählung in derNS-Zeit Die nach dem Anschluss Österreichs an das Dritte Reich durchgeführte nationalsozialistische Volkszählung aus dem Jahre 1939 galt lange als verschollen und wurde erst von VEITER, T., 1965 wieder entdeckt und veröffentlicht. Im Rahmen dieser Zählung wurde weder nach der „Umgangssprache" noch nach der „Denksprache" und auch nicht nach der „Kultursprache" gefragt, sondern es wurde diejenige Sprache erhoben, „in der der Mensch denkt und deren er sich in seiner Familie und im häuslichen Verkehr am liebsten bedient, weil sie ihm am geläufigsten ist" (VEITER, T.. 1965: 122). Zudem ist darauf hinzuweisen, dass das sprachliche Merkmal weder an der „anwesenden Bevölkerung" noch verständlicherweise an der „österreichischen Wohnbevölkerung" erfasst wurde. Vielmehr bildeten die „Reichsangehörigen" die Basis der Erhebung. Darüber hinaus erfolgte erstmals auch eine Auszählung nach der Doppelsprachigkeit, wobei beide Sprachen - mit dem Bindewort „und" verbunden - publiziert wurden. Letztlich wurde erstmals im Rahmen einer Volkszählung die Sprachkategorie „Windisch" erhoben (GAMERITH, W., 1994: 7276). Die räumliche Bezugsebene der Volkszählung 1939 waren die Gemeinden, nicht jedoch wie in der k. u. k. Monarchie Ortschaften bzw. Ortsteile. Aufgrund der Sprachdefinition fiel es anscheinend zahlreichen slowenisch sprechenden Personen leichter, ihre sprachliche Zugehörigkeit anzugeben: Die Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46 181 Zahl jener, die sich zur slowenischen Sprache bekannten hat sich gegenüber den Ergebnissen der Volkszählung 1934 erhöht. Auf Gemeindeebene sind im Vergleich zur Volkszählung des Jahres 1910 die „fünf Dörfer" im Radkersburger Winkel/Radgonski kot besonders hervorzuheben (HABERL-ZEMLJIČ, A., 1997: 52,170). Die Ursache für die Zunahme Slowenischsprachiger liegt darin, dass im Rahmen der Volkszählung 1939 auch die „Volkszugehörigkeit" erfasst wurde, wobei - im Vergleich zur Erhebung des sprachlichen Merkmals - keine Doppelzugehörigkeit erlaubt war. Entgegen dem Bekenntnis zur slowenischen Sprache bekannte sich der Großteil der Slowenen in der Steiermark als zum deutschen Volk gehörig, womit sich der einsetzende Druck der nationalsozialistischen Machthaber auch in der Volkszählung des Jahres 1939 widerspiegelt. Unabhängig von der offiziellen Volkszählung untersuchten bereits 1938 nationalsozialistische Studenten die sprachliche Struktur an der steirisch-slowenischen Grenze. Obwohl diese Erhebung einen ideologischen Hintergrund hatte, belegt sie deutlich wie nachher keine staatliche Volkszählung die hohe Zahl an Personen mit slowenischer „Umgangssprache" in den Gemeinden Schlossberg und Glanz (PROMITZER, Ch, 1999: 119). 3.5 Dih Volkszählungen in der Zweiten Republik Mit Kriegsende wurde die südliche Steiermark, ehe britische Einheiten im Sommer 1945 als Besatzungsmacht auftraten, von bulgarischen und jugoslawischen Truppen besetzt. Im Zusammenhang damit erfolgten zahlreiche Verhaftungen und Verschleppungen deutschsprachiger Österreicher in die slowenischen Internierungslager in Maribor und SternišČe (Kidričevo). Nach Abzug der jugoslawischen Truppen kam es im Gegenzug zu Racheakten an steirischen Slowenen. Die Rahmenbedingungen für die slowenische Minderheit waren somit wieder nachhaltig gestört. Auch forderte Jugoslawien im Jahre 1947 die gemischtsprachigen Gebiete der Steiermark (Radkersburger Winkel/Radgonski kot, Gebiet südlich von Leutschach/Lučane und Soboth/Sobota) an Slowenien abzutreten. Erst Anfang der fünfziger Jahre und vor allem nach der Unterzeichnung des österreichischen Staatsvertrages 1955 entspannte sich das Klima zwischen den beiden Staaten, ohne dass dies jedoch zu einer Verbesserung der Situation für die slowenische Minderheit in der Steiermark führte. Im Gegenteil, die jugoslawischen Gebietsforderungen verursachten, dass alles „Slowenische" mit dem Nimbus des „pro-Jugoslawischen" behaftet war und damit die slowenische Minderheit generell verleugnet wurde (HABERL-ZEMLJIČ, A., 1997: 184). 1 86_Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen Im Staatsvertrag wurden im Artikel VII die Rechte der slowenischen und kroatischen Minderheiten festgelegt, wobei dezitiert in den Absätzen 1, 3 und 4 auch die slowenische Minderheit in der Steiermark genannt wird (vergleiche Kapitel 4.1). Die offizielle Steiermark betonte jedoch bis in die jüngste Vergangenheit, dass dieser Passus „irrtümlicherweise" in den Staatsvertrag gelangte, da es gar keine slowenische Minderheit in der Steiermark gäbe. Diese Einstellung zog sich von der Landesregierung bis zu Gemeinderäten durch alle politischen Ebenen und Parteien: So initiierte zum Beispiel im Jahre 1997 der Bürgermeister von Soboth/Sobota eine Unterschriftenaktion, die beweisen sollte, dass in seiner Gemeinde - entgegen Medienberichten - keine slowenische Minderheit existiert (MÜLLER, W, 1997). Im Rahmen der Volkszählung 1951, der ersten in der Zweiten Republik, wurde in Österreich ebenso wie in den Jahren 1880 bis 1910 die „Umgangssprache" erhoben, d.h. jene Sprache, die im Alltag ausschließlich oder vorwiegend Verwendung fand. Das sprachliche Merkmal wurde an der „Wohnbevölkerung" gezählt, ohne jedoch zwischen „österreichischen Staatsbürgern" und „NichtÖsterreichern" zu unterscheiden (GAMER1TH, W., 1994: 83). Für die Steiermark beinhalten die veröffentlichten Ergebnisse der Volkszählung 1951 lediglich Angaben für die politischen Bezirke. Die Volkszählung des Jahres 1961 erfasste ebenfalls das Merkmal „Umgangssprache", wobei ein direktef Vergleich mit der im Rahmen vergangener Zählungen erhobenen „Umgangssprache" jedoch nicht exakt möglich ist. So wurde 1961 unter der „Umgangssprache" jene Sprache verstanden, „die im Umgang mit den Familienangehörigen gesprochen wird" (GAMERITH, W., 1994: 87) und demnach der „Muttersprache" weit näher steht als die „Umgangssprache" (SUPPAN, A., 1983: 58). Ebenso wie am Beginn der Fünfzigerjahre beziehen sich die sprachlichen Erhebungen der Volkszählung 1961, die in der Steiermark allerdings nicht durchgeführt wurden, auf die „Wohnbevölkerung". Auch für die Volkszählung 1971, in der nach dem Merkmal „Umgangssprache" der „Wohnbevölkerung" gefragt wurde (GAMERITH, W., 1994: 89), Hegen für die Steiermark keine sprachlichen Erhebungen vor. Razprave in arodivo. Ljubljona. 2005. SI. 46 183 Tabelle 5: Wohnbevölkerung mit deutscher und slowenischer Umgangssprache 1981, 1991 und 2001 1981 1991 2001 deut. slow. deut. slow. deut. slow, Bezirk Deutschlandsberg Aibl 1634 2 1626 4 1511 2 Großradi 1489 - 1554 4 1500 3 Soboth 516 ■ 462 - 411 2 Bezirk Leibnitz Berghausen 520 - 562 8 594 4 Glanz an der Weinstraße 1507 2 1519 18 1350 20 Oberhaag 2357 1 2333 4 2364 9 Ratsch an der Weinstraße 414 4 406 9 404 6 Schloßberg 1313 4 1347 2 1197 10 Spielfeld 946 1 898 4 945 49 Sulztal an der Weinstraße 155 2 152 6 151 1 Bezirk Radkersburg Bad Radkersburg 1783 22 1773 99 1459 76 Gosdorf 1267 - 1238 32 1196 16 Halbenrain 1974 - 1900 27 1842 9 Mureck 1734 2 1561 12 1604 23 Murfeld 1724 - 1678 12 1662 17 Radkersburg Umgebung 1872 30 1692 96 1614 115 Arbeitsgrundlage: Österreichische Volkszählungsergebnisse 1981, 1991 und 2001 Im Gegensatz dazu wurde in der Steiermark im Rahmen der Volkszählung 1981 erstmals seit den Fünfzigerjahren wieder die sprachliche Struktur erhoben. Die auf Gemeindeebene nicht publizierten, jedoch als Sonderauswertung verfügbaren Daten beziehen sich auf die „Umgangssprache" der „österreichischen Wohnbevölkerung". Ebenso verhält es sich mit den Volkszählungen 1991 und 2001, deren sprachstatistische Angaben auf Gemeindeebene gleichfalls als Sonderauswertung zur Verfügung stehen. Ein Blick auf die Volkszählungen der Jahre 1981 und 1991 zeigt in den süd-steirischen Grenzgemeinden insgesamt eine Zunahme der sich zur slowenischen Sprache Bekennenden (Tabelle 5). Besonders deutlich tritt diese Entwicklung in 1 86_Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen den untersuchten Gemeinden des Bezirkes Radkersburg in Erscheinung, wo im autochtonen slowenischen Siedlungsgebiet des Radkersburger Winkels/Rad-gonski kot und auch in der Stadtgemeinde Bad Radkersburg ein stärker gewordenes Bekenntnis zur slowenischen Sprache festzustellen ist. Demgegenüber ist die Zunahme der sich in den Grenzgemeinden des Bezirkes Leibnitz zur slowenischen Sprache Bekennenden deutlich geringer. Zu vernachlässigen ist die quantitative Entwicklung der slowenischsprachigen Minderheit aufgrund der Volkszählungsergebnisse im Süden des Bezirkes Deutschlandsberg, wo die Zunahme auf lediglich unter 10 Personen beschränkt ist. Ein weiterer Anstieg der sich zur slowenischen Sprache in den südsteirischen Grenzgemeinden Bekennenden resultiert aus einem Vergleich der Volkszählungen 1991 und 2001. Im Gegensatz zum vorhin diskutierten Zeitabschnitt ist die Zunahme der slowenischsprachigen Minderheit unter Bezugnahme auf die Volkszählungsergebnisse 1991 und 2001 jedoch geringer. Betroffen davon sind in der Summe sowohl das autochtone slowenische Siedlungsgebiet des Radkersburger Winkels/Radgonski kot als auch die Grenzgemeinden des Bezirkes Leibnitz mit Ausnahme der Gemeinde Spielfeld. Weiterhin ohne Relevanz ist die Anzahl der sich in Rahmen der Volkszählung 2001 zur slowenischen Sprache Bekennenden in den Grenzgemeinden des Bezirkes Deutschlandsberg. Betrachtet man hingegen den Anteil der slowenischsprachigen Minderheit auf Ortsteilebene, so ergibt sich in der Gemeinde Radkersburg Umgebung folgendes Bild: In den fünf Dörfern Dedenitz/Dedonci, Laafeld/Potrna, Sicheldorf/Zetince, Windisch Goritz/Slovenska Gorca und Zelting/Zenkovci wurden bei der Volkszählung 2001 792 Einwohner gezählt; geht man davon aus, dass die insgesamt 115 Personen, die im Rahmen der selben Volkszählung in der Gemeinde Radkersburg Umgebung slowenisch als Umgangssprache angegeben haben, zum überwiegenden Teil in den vorhin genannten fünf Dörfern leben, liegt der Anteil der slowenischsprachigen Bevölkerung in diesen Orstschaften deutlich über 10%. Das heißt, dass nach dem Erkenntnis des Verfassungsgerichtshofes vom 13.12.2001 (Geschäftszahl G213/01, V62/01 ua) auch im Radkersburger Winkel / Radgonski kot zweisprachige Ortstafeln aufgestellt werden müssten. Im Gegensatz zu den offiziellen Volkszählungsergebnissen gehen Vertreter der steirischen Slowenen sowohl im Grenzraum als auch in der gesamten Steiermark von einem wesentlich höheren Anteil der slowenischsprachigen Bevölkerung aus. Laut Einschätzung des „Artikel VII-Kulturvereins/Kulturno društvo člen 7" leben demnach in der Steiermark einschließlich der Landeshauptstadt Graz zwischen 3000 und 5000 zweisprachige Österreicher. Für den steirischen Grenzraum zu Slowenien werden über 1.000 Personen angegeben. Razprave in grodivo, Ljubljona 2005 st. 46 Abb. 3: Staatsangehörige mit deutscher und slowenischer Umgangssprache 1981, 199] und 2001 1 86_Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen Arbeitsgrundlage: Österreichische Volkszählungsergebnisse 1981, 1991 und 2001 Rozprgve in grodivo. Ljubljana, 2005. st. 46 187 4. DIE VERTRETUNG DER STEIRISCHEN SLOWENEN 4.1 Das österreichische Volksgruppenrecht Die wesentlichsten Verfassungsgarantien des Volksgruppenschutzes beruhen auf völkerrechtlichen Verpflichtungen (Friedensvertrag 1919 und Staatsvertrag 1955), die Österreich als Folge des Ersten und Zweiten Weltkrieges eingehen musste. Demnach sind die Schutzbestimmungen für die steirischen Slowenen größtenteils Bestandteil internationaler Abkommen. Die einzige Verfassungsbestimmung, die eine umfassende und zugleich autonome österreichische Regelung über den Schutz ethnischer Gruppen darstellt, ist der Artikel 19 des Staatsgrundgesetzes aus dem Jahr 1867 (RGBl. 1867/142), dessen Anwendbarkeit auf die in der Republik Österreich heute noch lebenden Minderheiten in der Verfassungsrechtsprechung jedoch umstritten ist. Durch die im Verfassungsrang stehenden Artikel 66, 67 und 68 des Staatsvertrages von Saint Germain (StGBl. 1920/303) sind alle Angehörigen der österreichischen Minderheiten geschützt. Der Artikel 7 des Österreichischen Staatsvertrages vom 15. Mai 1955 (BGBl. 1955/152) beinhaltet die wichtigsten Schutzbestimmungen für die slowenische und kroatische Volksgruppe in den Bundesländern Kärnten, Steiermark und Burgenland. Artikel 7 - Rechte der slowenischen und kroatischen Minderheiten 1. Österreichische Staatsangehörige der slowenischen und kroatischen Minderheiten in Kärnten, Burgenland und Steiermark genießen dieselben Rechte auf Grund gleicher Bedingungen wie alle anderen österreichischen Staatsangehörigen einschließlich des Rechtes auf ihre eigenen Organisationen, Versammlungen und Presse in ihrer eigenen Sprache. 2. Sie haben Anspruch auf Elementarunterricht in slowenischer oder kroatischer Sprache und auf eine verhältnismäßige Anzahl eigener Mittelschulen; in diesem Zusammenhang werden Schullehrpläne überprüft und eine Abteilung der Schulaufsichtsbehörde wird für slowenische und kroatische Schulen errichtet werden. 3. In den Verwaltungs- und Gerichtsbezirken Kärntens, des Burgenlandes and der Steiermark mit slowenischer, kroatischer oder gemischter Bevölkerung wird die slowenische oder kroatische Sprache zusätzlich zum Deutschen als Amtssprache zugelassen. In solchen Bezirken werden die Bezeichnungen und Aufschriften topographischer Natur sowohl in slowenischer oder kroatischer Sprache wie in Deutsch verfasst. 1 86_Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen 4. Österreichische Staatsangehörige der slowenischen und kroatischen Minderheiten in Kärnten. Burgenland und Steiermark nehmen an den kulturellen, Verwaltungs- und Gerichtsemrichtungen in diesen Gebieten auf Grund gleicher Bedingungen wie andere österreichische Staatsangehörige teil. 5. Die Tätigkeit von Organisationen, die darauf abzielen, der kroatischen oder slowenischen Bevölkerung ihre Eigenschaft und ihre Rechte als Minderheit zu nehmen, ist zu verbieten. Somit stehen den steirischen Slowenen de jure dieselben Rechte zu wie den Slowenen in Kärnten und den Kroaten im Burgenland. Das Volksgruppengesetz vom 7. Juli 1976 (BGBl. 1976/196), das für die österreichische Bundesregierung das Ausführungsgesetz zum Artikel 7 des Österreichischen Staatsvertrages darstellt, ermächtigt die Bundesregierung mit Verordnung die Volksgruppen festzulegen, für die das Volksgruppengesetz anzuwenden ist. Für diese Volksgruppen ist zugleich jeweils auch ein Volksgruppenbeirat einzurichten. Derzeit bestehen Volksgruppenbeiräte für die slowenische, kroatische, ungarische, tschechische und slowakische Volksgruppe sowie für die Volksgruppe der Roma. Bisher hat die Bundesregierung acht Verordnungen zum Volksgruppengesetz erlassen. Im Artikel 8 des österreichischen Bundesverfassungsgesetzes, der seit dem Jahr 2000 in Kraft ist, bekennt sich die Republik (Bund, Länder, Gemeinden) zu ihrer gewachsenen sprachlichen und kulturellen Vielfalt, die in den autochthonen Volksgruppen zum Ausdruck kommt. Darüber hinaus hat Österreich im multilateralen Rahmen Minderheitenschutzverpflichtungen aus internationalen Instrumenten übernommen. 4.2 Die steirischen Slowenen und der Volksgruppenbeirat Diese Verfassungs- und Gesetzesbestimmungen missachtend, negierte vor allem die steiermärkische Landesregierung (GOMBOCZ, W.L., 1991, 1996, KRIZMAN, M., 1990) jahrzehntelang die Existenz einer slowenischen Volksgruppe in der Steiermark, und auch die österreichische Bundesregierung hatte dieselbe Position vertreten. Wegen der Nichterfüllung des Staatsvertrages richtete die Sozialistische Föderative Republik Jugoslawien 1974 eine diplomatische Note an die Republik Österreich, in der seitens der jugoslawischen Regierung vor allem unterstrichen wurde, dass Österreich bisher keine einzige Maßnahme zur Erfüllung der im Staatsvertrag gegenüber der slowenischen Minderheit in der Steiermark Festgelegten Verpflichtungen gesetzt hatte Razprave i rt gradivo. Ijubljana 2005, št. 46 189 (ÖSTF.RR. VOLKSGRUPPENZENTRUM, 1996: 28). Unberücksichtigt blieb die slowenische Minderheit in der Steiermark auch im offiziellen Regierungsbericht Österreichs an die UNO im Jahr 1996. Vor diesem Hintergrund begannen die Bemühungen der steirischen Slowenen um eine Vertretung im Volksgruppenbeirat nach der Gründung des Artikel VII- Kulturvereins für Steiermark/Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko 1988. Vorerst wurde die Errichtung eines eigenen Beirats für die steirischen Slowenen angestrebt. Dazu kam es jedoch nicht (DOMEJ, T., 2003: 50) -nicht zuletzt deshalb, weil sich die Auffassung durchsetzte, die steirischen Slowenen seien keine eigene Volksgruppe, sondern bildeten zusammen mit den Kärntner Slowenen eine „gemeinsame" slowenische Volksgruppe in Österreich. In der Folge bemühten sich die steirischen Slowenen um eine Vertretung im bestehenden Volksgruppenbeirat für die slowenische Volksgruppe. 1997 schienen diese Bestrebungen kurz vor der Realisierung zu stehen, nachdem die österreichische Bundesregierung einen Entwurf zur Änderung der Verordnung über die Volksgruppenbeiräte beschlossen hatte. Demnach sollte der Volksgruppenbeirat für die slowenische Volksgruppe um zwei Mitglieder aufgestockt werden, um eine Einbeziehung der steirischen Slowenen ohne Verringerung der Vertreter der Kärntner Slowenen zu ermöglichen (DOMEJ, T., 2003: 50). Die steiermärkische Landesregierung lehnte diesen Entwurf jedoch mit der Begründung ab, dass in der Steiermark keine slowenische Volksgruppe existiere. Daraufhin strich der Ministerrat den Bezug auf die steirischen Slowenen aus der Verordnung und beschloss lediglich eine personelle Aufstockung des slowenischen Volksgruppenbeirates um zwei Personen und leitete diese Verordnung unter Bezugnahme auf das Volksgruppengesetz an den Hauptausschuss des Nationalrates weiter (1998). Zu einer Abstimmung im Hauptausschuss über den Verordnungsentwurf und damit zur Realisierung der geplanten Änderung kam es in der Folge jedoch nicht, wobei als Begründung das Nicht-Zustandekommen des österreichisch-slowenischen Kulturabkommens angeführt wurde (ÖSTERR. VOLKSGRUPPENZENTRUM, 2001: 4). Die Beschwerden des Artikel VII-Kulturvereins sowohl beim Verfassungs- als auch beim Verwaltungsgerichtshof blieben erfolglos. Auf das Problem der nicht vorhandenen Vertretung der steirischen Slowenen im Volksgruppenbeirat ist auch der Beratende Ausschuss für das Rahmenübereinkommen zum Schutz nationaler Minderheiten in seinem Bereich aus dem Jahr 2002 eingegangen, in dem die Ansicht vertreten wurde, dass die Behörden das Ernennungsverfahren dahingehend prüfen sollten, dass auch die steirischen Slowenen im Beirat vertreten sein könnten. Eine Realisierung dieser 190_peter ¿ede. Dieter Fleck: Dia Sieirischen Slowenen im Spiegel der amtlichen Volkszählungen Empfehlung erfolgte in jüngster Vergangenheit (ÖSTERR. VOLKSGRUPPENZENTRUM, 2004). Seit Anfang 2004 ist ein Vertreter des Artikel VII- Kulturvereins im Volksgruppenbeirat vertreten. Razprave in grodivo, Ljubljana. 2005. st. 46 191 LITERATUR BRIX, R (1982): Die Umgangssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation. Die Sprachenstatistik in den zisleithanischen Volkszählungen 1880-1910, Veröffentlichungen der Kommission für Neuere Geschichte Österreichs, 72, Wien-Köln-Graz, 537 S. BRUNNER, F. (1997): Gemeindestrukturreformen in der Steiermark, In: Arbeiten aus dem Institut für Geographie der Karl Franzens Universität Graz, 35, Graz, 35-47. CEDE, P., FLECK, D. (2002): Der steirisch-slowenische Grenzraum im Spiegel der administrativen Einteilung und sprachlichen Minderheiten, In: Grazer Schriften der Geographie und Raumforschung, 38, Graz, 25-53- DOMEj, T. (2003): Die steirischen Slowenen und der Volksgruppenbeirat. Eine juristische Expertise, In: Signal, 2003/2004, 50-56. FISCHER, G. (1980): Das Slowenische in Kärnten. Eine Studie zur Sprachenpolitik, Wien, 320 S. GAMERITH, W. (1994): Ethnizität und ihr zeitlich-räumlicher Wandel anhand von Volkszählungsergebnissen. Das Beispiel der Kärntner Slowenen, Klagenfurter Geographische Schriften, 12, Klagenfurt, 126 S. GOMBOCZ, W.L. (1990): Der Artikel VII-Kulturverein der Slowenen in der Steiermark, In: Europa Ethnica, 47, 2, 94-98. GOMBOCZ, W.L. (1991): Der Artikel 7 und die Steiermark, oder: „Hier sind alles Österreicher, es gibt keine Slowenen!", In: GSTETTNER, P., WAKOUNIG, V. (Hrsg.), Mut zur Vielfalt. Strategien gegen das Verschwinden ethnischer Minderheiten, In: Slowenische Jahrbücher 1989-1991, Klagenfurt, 101-116. GOMBOCZ, W.L. (1992): Outlawed. The Republic of Austria's Permanent Violations of Human Rights in Styria, In: Razprave in Gradivo. Treatises and Documents, 26-27, Ljubljana, 200-237. GOMBOCZ, W.L. (1996): Assimilierung, "Robakismus", Marginalisierung, Negation, Elimination: Zu Kultur und Unkultur der offiziellen Volksgruppenpolitik der neunziger Jahre im Bundesland Steiermark, In: HÖDL, K. (Hrsg.), Der Umgang mit dem „Anderen": Juden Frauen, Fremde,..., Wien-Köln-Weimar, 145-161. GSTETTNER, P., WAKOUNIG, V. (Hrsg.) (1991): Mut zur Vielfalt. Strategien gegen das Verschwinden ethnischer Minderheiten, In: Slowenische Jahrbücher 19891991, Klagenfurt, 257 S. GSTETTNER, P„ WAKOUNIG, V, (1991): Über das Lernen und Forschen in fremder Nähe, In: GSTETTNER, P.f WAKOUNIG, V. (Hrsg.), Mut zur Vielfalt. 1 86 Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen Strategien gegen das Verschwinden ethnischer Minderheiten, Slowenische Jahrbücher 1989-1991, Klagenfurt, 82-85. HAAS, II., STUHLPFARRER, K. (1977): Österreich und seine Slowenen, Wien, 142 S. HABERL-ZEMLJIČ, A. (1997): Aus dem religiösen Leben der „fünf windischen Dörfer Laafeld. Dedenitz. Sicheldorf, Zelting und Göritz von der Mitte des 19. Jahrhunderts bis 1922, In: STENNER, Ch. (Hrsg.), Slowenische Steiermark. Verdrängte Minderheit in Österreichs Südosten, Zur Kunde Südosteuropas, 11/23,107-126. HABERL-ZEMLJIČ, A. (1997): Die fünf Dörfer auf der ungarischen Seite. Historische, gesellschaftspolitische und wirtschaftliche Bedingungen des Sprach Wechsels in der Gemeinde Radkersburg-Umgebung 1848-1997, phil. Diss., Karl Franzens Universität Graz, Graz, 297 S. HALBRAINER, H. (2003): Auf den Spuren der Protestanten, Juden, Roma und Slowenen in uncl um Bad Radkersburg, Wissenschaftliche Schriftenreihe des Pavelhauses, 2a, Graz, 103 S. HLUBEK, F. X. (1860): Ein treues Bild des Herzogthums Steiermark, Graz, 478 S. KLEMENČIČ, M. (1978): Slovenci na z avtohtonim slovenskim prebivalstvom poseljenem območju avstrijske Štajerske od srede XIX. stoletja do leta 1971, In: Časopis za zgodovino in narodopisje, 49, 1, Maribor, 125-129- KLEMENČIČ, M. (1997): Im Lichte der sprachlichen Statistik. Slowenisch- und Deutschsprachige in der Süd- und Untersteiermark 1830-1991, In: STENNER, Ch. (Hrsg.), Slowenische Steiermark. Verdrängte Minderheit in Österreichs Südosten. Zur Kunde Südosteuropas, 11/23, 69-105. KN1ER1M, V. (1991): Fünf vor zwölf für die steirischen Slowenen. Die Minderheit der Slowenen in der Steiermark droht zu erlöschen. In: Courage, 4.15,6-7. KOZLER, P. (1853): Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin, Wien. KRIŽMAN, M. (1990): Fragen der sprachlich-kulturellen Anerkennung einer Minderheit. Eine slowenischen Minderheit im äußersten Südosten Österreichs ohne Anerkennung, In: Akten des 7. Essener Kolloquiums über „Minoritätensprachen/ Sprachminoritäten" vom 14.-17. 6. 1990 an der Universität Essen, Bochum, 91-115. KRIŽMAN, M. (1991): Die sprachlichen Verhältnisse im Radkersburger Winkel, In: GSTETTNER, P., WAKOUNIG, V. (Hrsg.), Mut zur Vielfalt. Strategien gegen das Verschwinden ethnischer Minderheiten, Slowenische Jahrbücher 1989-1991, Klagenfurt, 9M00. MÜLLER, W. (1997): Die Angst der Steirer vor ihrer slowenischen Minderheit, In: Der Standard, 18.04.1997. Razprave in gradivo. Ljubljano, 2005. št. 46 193 ÖSTERREICHISCHES VOLKSGRUPPENZENTRUM (Hrsg.), (1996): Steirische Slowenen, Österreichische Volksgruppenhandbücher, 9, Wien-Graz, 45 S. ÖSTERREICHISCHES VOLKSGRUPPENZENTRUM (Hrsg.), (2001): Bericht des Österreichischen Volksgruppenzentrums zur Durchführung der Europäischen Charta der Regional- oder Minderheitensprachen in der Republik Österreich, Wien, 102 S. PASCHINGER, H. (1974): Steiermark. Steirisches Randgebirge, Grazer Bergland, Steirisches Riedelland, Sammlung geographischer Führer, 10, Berlin-Stuttgart, 251 S. PFAUNDLER, R. (1919): Verbreitungsgebiet der deutschen Sprache in Untersteiermark auf Grundlage der Volkszählung vom 31. Dezember 1910, In: SIEGER, R., ET AL. (Hr.sg.), Die Südgrenze der deutschen Steiermark. Denkschrift des Akademischen Senats der Universität Graz, Graz, 58 S. PROMITZER, Ch. (1996): Verlorene Brüder. Geschichte der Region Leutschach in der südlichen Steiermark (19--20. Jahrhundert), phil. Diss., Karl Franzens Universität Graz, Graz, 391 S. PROMITZER, Ch. (1999): ,.A bleeding wound", how border-drawing affects local communities. A case study from the Austrian-Slovene border in Styria, In: KNIPPENBERG, H., MARKUSSEJ. (Hrsg.), Nationalising and Denationalising European Border Regions 1800-2000, Dordrecht-Boston-London, 107-130. SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOST, Hrsg.), (1994): Narodne manjšine 3, Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski, Ljubljana, 78 S. STENNER, Ch. (Hrsg.), (1994): Steirische Slowenen. Zweisprachigkeit zwischen Graz und Maribor, Graz, 152 S. STENNER, Ch. (Hrsg.), (1997): Slowenische Steiermark. Verdrängte Minderheit in Österreichs Südosten, Zur Kunde Südosteuropas, 11/23, Graz, 433 S. STINGLER, H. (1991): Leider entscheiden nicht Argumente, sondern die Mehrheit. Zur Situation der slowenischen Volksgruppe in Radkersburg, In: GSTETTNER, P„ WAKOUNIG, V. (Hrsg.), Mut zur Vielfalt. Strategien gegen das Verschwinden ethnischer Minderheiten, Slowenische Jahrbücher 1989-1991, Klagenfurt, 86-90. SUPPAN, A. (1983): Die österreichischen Volksgruppen. Tendenzen ihrer gesellschaftlichen Entwicklung im 20. Jahrhundert, Schriften des Instituts für Österreichkunde, 63, Wien, 269 S. VEITER, T. (1965): Die Sprach- und Volkszugehörigkeit in Österreich nach df>n Ergebnissen der Volkszählung von 1939, In: Europa Ethnica, 22, 109-123. 1 86_Peter Cede. Dieter Fleck: Die Steirischen Slowenen im spiegei der amtlichen Volkszählungen STATISTIKEN Die Ergebnisse der Österreichischen Volkszählung vom 22. März 1934: Hrsg. BUNDESAMT FÜR STATISTIK, 1935, Wien. Ergebnisse der Volkszählung vom I.Juni 1951: Hrsg. ÖSTERREICHISCHES STA-TISTSISCHES ZENTRALAMT, 1953, Wien. Ergebnisse der Volkszählung vom 21. März 1961: Hrsg. ÖSTERREICHSICHES STATISTISCHES ZENTRALAMT, 1964, Wien. Ergebnisse der Volkszählung vom 12. Mai 1971: Hrsg. ÖSTERREICHISCHES STATISTISCHES ZENTRALAMT, 1974, Wien. Gemeindelexikon von Steiermark 1900: Hrsg. K.K. STATISTISCHE ZENTRALKOMMISSION, 1904, Wien. Ortsverzeichnis von Österreich 1923: Hrsg. BUNDESAMT FÜR STATISTIK, 1930, Wien. Special-Orts-Repertorium von Steiermark, Obširen imenik krajev na Štajerskem 1880: Hrsg. K.K. STATISTISCHE CENTRAL-COMMISSION, 1883, Wien. Special-Orts-Repertorium von Steiermark, Specijalni repertorij krajev na Štajerskem 1890: Hrsg. K.K. STATISTISCHE CENTRAL-COMMISSION, 1893, Wien. Spezialortsrepertorium von Steiermark 1910: Hrsg. K.K. STATISTISCHE ZENTRALKOMMISSION, 1917, Wien. Volkszählung 1981: Hrsg. ÖSTERREICHISCHES STATISTISCHES ZENTRALAMT, 1985, Wien. Volkszählung 1991: Hrsg. ÖSTERREICHISCHES STATISTISCHES ZENTRALAMT, 1993, Wien. Volkszählung 2001: Hrsg. STATISTIK AUSTRIA, 2004, Wien. 196 ________KARMEN MEDICA Slovenci v Hrvaški Istri od Unije Slovencev za ž u p an i j o Istrsko do prvega organiziranega društva Slovencev v Hrvaški Istri Slovenes in Croatian Istria Slovenes have always been a strong presence in Croatian istria. according to the last population census they represent 1 percent of the entire population, i.e. about 2000. If we added those from ethnically mixed marriages, there would be considerably more. The first organizations only appeared in the recent years. The Slovene Cultural Association Istria in Pitla (founded in 2002) is the first organized and registered association of Slovenes in Croatian Istria. It has been active for three years, starting with the establishment procedures. collecting of members, acquisition of premises in the toivn center on the Herman Dalmatin Street (this may have a symbolical meaning). In fline 2004 they launched their own cultural programme. The article presents the Slovenes of Croatian Istria and their association Istra from Pitla through an interview with the first president of the association Alojzija Slivar. This kind of "dissecting of reality" into parts, suitable for scientific research, is the main framework for the formation of general consensus on "our" attitude towards "others* which strengthens and homogenizes the concept of one's own identity and culture. If we change the forms and means of communication, forms of people's associating will also change, and so will the forms of social power. Expressing oneself through one's own culture, through media and in one's native tongue is aimed at consolidation of self'-respect and successful functioning of an individual Within society. It is to be expected that the skill of creating arid communicating in diversity wilt become in the future a supreme source of power. The Slovene cultural association 'Istra" is very promising in this sense. Keywords: Croatian Istria, Slovenes, associations, identity Slovenci so v hrvaški Istri od nekdaj močno prisotni, po podatkih zadnjega popisa prebivalstva jih je odstotek celotne populacije, okrog 2.000. Če prištejemo še tiste iz številnih mešanih zakonov, lahko rečemo, da jih je bistveno več. prvo organiziranje pa smo zasledili šele v zadnjih letih. Slovensko kulturno društvo »Istra« v F ulju (nastalo leta 2002) je prvo organizirano in registrirano društvo Slovencev v hrvaški Istri. Obstaja že tretje leto, od prvih korakov nastajanja, zbiranja članov, pridobitve prostora v centru mesta, v ulici Hermana Dalmatina, kar se lahko sliši tudi simbolično, so junija leta 2004 začeli tudi z lastnim kulturnim programom, l' članku so Slovenci v hrvaški Istri in Slovensko kulturno društvo »Istra» iz Puija predstavljeni skozi pogovor s prvo predsednico tega društva - Alojzijo Slivar. Prav tovrstno »izrezovan je resničnosti na za znanstveno raziskovanje primerne dele je glavn i okvir, v katerem nastaja splošni konsenz o odnosu »nas« do "drugih«. Odnos, ki utrjuje in homoge-hizira predstavo o lastni identiteti in lastni kulturi. Če spremenimo oblike in sredstva komuniciranja, se bodo spremenile tudi oblike združevanja ljudi, oblike socialne moči. Izražanje skozi lastno kulturo, skozi medije in v domačem jeziku je namenjeno krepitvi samospoštovanja in uspešnemu delovanju posameznika v družbi. Pričakovati je, da bo spretnost ustvarjanja in komuniciranja v različnosti postala v prihodnje prvovrsten vir moči. Slovensko kulturno društvo »Istra« nam obeta prav to. Ključne besede: hrvaška Istra, Slovenci, društva, identiteta 197 Z osamosvojitvijo in mednarodnim priznanjem je Slovenija poleg že obstoječih slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem dobila še slovensko manjšino na Hrvaškem, ki je prisotna tudi na območju hrvaške Istre. Slovenci na Hrvaškem se že tradicionalno organizacijsko povezujejo in delujejo na ravni posameznih mest v slovenskih društvih (klubih), ki so vključeni v Zvezo Slovencev na Hrvaškem s sedežem na Reki.1 Tovrstnega združevanja Slovencev, kakršno poznamo na Reki2 ali v Zagrebu3, na območju Istre do nedavnega še ni bilo. Ne moremo spregledati, da na območju celotnega istrskega polotoka obstaja obsežno gradivo o kulturnih, prosvetnih, športnih, religioznih in drugih organizacijah ter povezovanjih Slovencev ter Slovencev in Hrvatov v Istri v 18. in 19. stoletju. Arhivsko gradivo o tem hrani Zgodovinski arhiv v Pazinu. Predvsem je šlo za organizacijsko povezovanje, ki je predstavljalo določen odpor asimilacijski politiki Italije in pritiskom na neitalijansko prebivalstvo.4 Organiziranje in formalno združevanje slovenskega etnosa v hrvaški Istri se je začelo v devetdesetih letih, po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške. Glede na intenzivnost recentnih dogajanj smo se iz dneva v dan soočali s spremembami, tako da se danes aktualna dogajanja, procesi in problemi že jutri lahko pojavijo v novih »oblikah«. Ko je bila pričujoča tema 21. decembra 1993 v Ljubljani prvič predstavljena na mednarodnem znanstvenem srečanju "Slovenci na Hrvaškem", v Istri še ni bilo organiziranega združevanja Slovencev, kot v drugih delih Hrvaške.5 Ostalo je popolnoma odprto vprašanje, ali bo morda ravno na primeru Istre mogoče spremljati določeno gradacijo, postopnost organizacijskega povezovanja Slovencev, kot se je to dogajalo oziroma se dogaja drugod na Hrvaškem (Split, Osijek, Dubrovnik). Po drugi strani je bil v devetdesetih letih na istrskem prostoru močno prisoten in po svoje tudi popularen trend regionalizma. Ta je ponujal svo-jevrstvo alternativo regionalne opredelitve tako večinskemu prebivalstvu kakor ■k * -k 1 Več o tem: Vera Kržišnik-Bukič, O narodnostnem in kulturnem samoorganiziranju Slovencev na HrvaŠkem. V: Slovenci v Hrvaški Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1995: Vera Kržišnik Bukič, Slovenci v Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori ter Makedoniji - med preteklostjo in sedanjostjo. V: Traditiones 32/2, SAZU, Ljubljana 2003,117-135, 2 Glej: Karmen Medica. Slovensko društvo Bazovica na Reki- Več kot pol stoletja, Delo, 11. 4. 2000,10. 3 O tem: Silvin Jerman In llinka Todorovski, Slovenski dom v Zagrebu 1929-1999. Zagreb 1999. 4 Od obsežne strokovne literature na to temo navajam nekaj izbranih del: Božo Milanovič, Hrvatsko-slovenska zajednlca. V: Istra u dvadesetom stoljedu. Pazin 1992, 158-180; Tone Peruško, Svim silama k asimilaciji. Stanje školstva za vrijeme talijanske vladavine. V: U svome vremenu. Pula; Rijeka 1984, 40-58; 164-172: Branko Marušič, Publikacije o prvom taboru istarskih Hrvata. Srečanja, VIII, 37-38, Nova Gorica,73-74. Frane Ostanek, Siovensko-hrvatska jezikovna meja v Istri. Annales 1, 2,3, Koper 1991. 5 Več o tem: Karmen Medica, Sodobno organizacijsko povezovanje Slovencev v hrvaški Istri. V: Vera Kržišnik Bukič (ur.), Slovenci v Hrvaški- Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1995. 198 Karmen Medica: Slovenci v Hrvaški Istri od Unije Slovencev za Županijo istrsko do prvega tudi etničnim manjšinam. Obstajala je realna možnost, da se bo regionalna identiteta izkazala kot prevladujoča nad etničnimi in nacionalnimi identitetami.6 Ob koncu leta 1993 še ni bilo ne formalnega ne neformalnega registriranega organiziranja Slovencev. Po nekaterih mnenjih, ki smo jih dobili iz opravljenih pogovorov s Slovenci v hrvaški Istri, je bilo slutiti njihovo željo po večji angažiranosti Slovenije pri njihovem organiziranju, hkrati pa tudi žeijo po priznavanju njihovega obstoja tako na Hrvaškem kot - predvsem - v Sloveniji. Analize opravljenih pogovorov s Slovenci v Istri (pretežno sestavljajo mestno prebivalstvo) so kot primarno pokazale mestno identifikacijo, kar pomeni, da se identificirajo najprej z mestom, v katerem živijo. Sledila ji je regionalna identifikacija, tej pa slovenska oziroma nacionalna (etnična) identifikacija. V začetku leta 1994 je tudi na območju Istre, podobno kot v Zagrebu, na Reki in v Splitu že začelo prihajati do določenega formalnega združevanja in organiziranja Slovencev v Pulju,7 in sicer v kulturno-prosvetno društvo oziroma Unijo Slovencev za istrsko županijo. Iniciativni odbor, predhodno oblikovan v Pulju, se je sestal in 12. 2. 1994 sklical posvetovanje vseh zainteresiranih Slovencev, živečih na tem območju, da se vključijo v delo prihodnje Unije Slovencev za istrsko županijo. Iniciativni odbor je pripravil ustanovno skupščino, na katero so bili med drugimi povabljeni tudi slovenski veleposlanik na Hrvaškem in predstavniki kulturnih in znanstvenih krogov Slovenije. Unija si je zastavila nalogo negovanja kulturne dediščine slovenskega naroda, povezovanja s Slovenijo, organiziranja gostovanj slovenskih gledališč v Istri ter nastopov drugih kulturnih in javnih delavcev, kar naj bi bil tudi skupen prispevek k bogatenju kulturne dejavnosti v Istri. Izrazili so tudi, da od matične države Slovenije pričakujejo konkretno podporo. Zakaj Unija Slovencev županije istrske in ne društvo na ravni posameznih mest, kot je to na primer v Zagrebu, Splitu, na Reki? Glavni ustanovitelji so pojasnjevali, da se društva v glavnem organizirajo na ravni mest, Unija pa na višji ravni, župani-jski, se pravi, da bo lahko Unija v okviru svojega delovanja vključevala vsa istrska mesta, v katerih bo imela svoje člane. To naj bi omogočilo lažje povezovanje, komuniciranje in delovanje Slovencev na območju celotne istrske županije, kjer je njihova prisotnost precej razpršena. Slovenci so v hrvaški Istri tudi direktno povezani s Slovenijo, ne čutijo se izolirani od matice, ker so tudi geografsko precej blizu Sloveniji. Zaradi svoje razpršene naseljenosti in prisotnosti po celem istrskem polotoku niso izločen etnolingvističen "otok", kot recimo Slovenci v * * * 6 Čeprav po eni strani regionalna identiteta reiativizira nacionalno in etnično pripadnost, je po drugi strani homogenizator na regionalni ravni. Drugo vprašanje je, kaj takšna identiteta pomeni v vsakdanjem življenju za prebivalce določenega območja (v tem primeru Istre). Ti so se nemalokrat zaradi vsiljene izbire "ali - ali" opredelili za tisto identiteto, katero so čutiii kot primarno v dani situaciji. (Op. K. M.) Pripreme za osnivanje Unije Slovenaca za Županiju istarsku; Inicijativni odbor priprema osnivačku skupšt-inu, Glas Istre, Pula br. 9, 10. 2. 1994, 9 Razprave in gradivo. Ljubljano, 2005. št. 46 199 Splitu. Unija ni nikoli dejansko zaživela, čeprav je bila v določenem obdobju razumljiva tovrstna želja ali potreba za povezovanjem na ravni celotne istrske županije in ne le posameznih mest. Rezultati zadnjega popisa prebivalstva na Hrvaškem iz leta 2001 za slovenski etnos niso bili ravno stimulativni. Pokazali so dokaj zreducirano število slovenskega prebivalstva (13-173 ali 0.30 odstotka).8 Po popisu iz leta 1991 je na Hrvaškem živelo 22.376 (0.50 odstotka) Slovencev, od tega v Pulju 1.256, v hrvaški Istri pa 2.800 (brez Opatije; 3.671 z Opatijo).? V takšni situaciji je toliko večje presenečanje vzbudilo najmlajše slovensko društvo - Slovensko kulturno društvo "Istra" iz Pulja, sploh pa s svojo vitalnostjo in angažiranostjo v širši javnosti. Slednje so pokazali v kulturnih dejavnostih, povezovanju s Slovenijo, z drugimi slovenskimi manjšinami v zamejstvu, ravno tako tudi z drugimi slovenskimi društvi na Hrvaškem, predvsem pa z večinskim prebivalstvom. Predvsem pa je bila presenetljiva njihova medijska prisotnost in aktivno vključevanje večinskega prebivalstva v aktivnosti številčno majhne skupnosti. Nedvomno so s tem tudi raziskovalcem spodbudili razmišljanja o odpiranju novih dimenzij manjšinskosti. Samo za kratko primerjavo. Če pogledamo razvite evropske države, na primer Nizozemsko, Švedsko pa tudi Nemčijo, hitro ugotovimo, da je kljub avangardnim manjšinskim politikam „etnični babilonski stolp" ostal na periferiji družbe, prekrit z ideološkimi in s stereotipnimi predstavami, ker so predvsem kulturne aktivnosti ostale namenjene posebnim kategorijam ljudi (etničnim manjšinam, imi-grantom), kar je vse dobilo podcenjujoč pomen ali dobrodelno naravo.10 Ne smemo pozabiti na dejstvo, daje (oziroma bi morala biti) integracija vedno dvostranski proces, ki zahteva določena pogajanja tako s strani manjšin kot s strani večinskega prebivalstva. Zato morajo biti tako državni ukrepi kot tudi kulturne aktivnosti usmerjene na obe populaciji (da bi bilo mogoče z njimi doseči zastavljene cilje). Družbena enakost se najprej kaže v smislu ravnanja, nato v smislu možnosti in na koncu v smislu rezultatov. Danes smo priče nove manjšinske zgodovine. Ne moremo še specificirati, katere so v primerjavi s starimi novosti v raziskovalnih metodah, gotovo pa je, da se opušča „klasična dihototnija" na avtohtone in alohtone, tradicionalne in sodobne, „stare" in „nove" manjšinske skupnosti. Partikularni dogodki in individualni pogledi, t. i. izseki iz življenja (tranches de vie) vse bolj postajajo predmet znanstvenih proučevanj in dognanj. Tematiziranje manjšinske problematike in etničnosti je nemalokrat podkrepljeno z ilustracijami iz vsakdanjega življenja na določenem območju. Morda je to tudi razlog, da sem * * * 8 Vir: http://www.dz»,hr/Pop;s%202001/H01 02 02.html " Več o tem: Silva Mežnarič, Slovenci u Hrvatsko). Podaci i model jednog .(sodologijskog) istraživanja. V: Slovenci v Hrvaški. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1995. 10 Gerd Baumann, The Multicultural Riddle. Bethinking National, Ethnic and Religious Identities. Routledge, New York; London 1999. 200_Karmen Medico: Slovenci v Hrvaški Istfi od Unije Slovencev za Županijo Istrsko do prvega ... prvo organizirano delovanje Slovencev v hrvaški Istri predstavila skozi pogovor s prvo predsednico tega društva Alojzijo Slivar. SLOVENSKO KULTURNO DRUŠTVO »ISTRA« Slovensko kulturno društvo »Istra« sem najprej nameravala predstaviti v osrednjem slovenskem dnevnem časopisu Delo. O tem sem se pogovarjala s kolegi, z uredniki, novinarji. Zanimanje je bilo precejšnje, postavljeni so bili že roki in določena dolžina članka. Kje se je ustavilo in zakaj, še vedno ne vem. Odgovorov na večkratna vprašanja, zakaj moje besedilo o nastanku SKD »Istra« v Pulju nikoli ni bil objavljeno, čeprav je bilo naročeno, nisem še »razvozlala«. Tako etična kakor tudi etnična dilema glede tega še traja, a smo se raziskovalci vedno bolj pripravljeni soočati tudi s tovrstnimi izzivi. Ne le destereotipiziranje, detabuiziranje in destigmatiziranje določene problematike, ampak tudi konfrontiranje z medijskimi blokadami postaja sestavni del raziskovalnega procesa. Svojevrstno »izrezovanje resničnosti« na za znanstveno raziskovanje primerne dele postaja glavni okvir, v katerem nastaja splošni konsenz o odnosu »nas« do »drugih«. Odnos, ki utrjuje in homogenizira predstavo o lastni identiteti in lastni kulturi. Če spremenimo oblike in sredstva komuniciranja, se bodo spremenile tudi oblike združevanja ljudi, oblike socialne moči. Neizogibne spremembe v obravnavanju manjšinske problematike, na katere opozarjamo in za katere pričakujemo, naj bi se začele dogajati tudi v medijih, predvsem v politiki in nenazadnje v vsakdanjem življenju. S tem ciljem je nastal tudi naslednji pogovor, Alojzija Slivar11 - predsednica Slovenskega kulturnega društva »Istra« je bila rojena v Slivju na Dolenjskem, zraven Kostanjevice na Krki. Na študiju v Ljubljani je spoznala moža, nekaj časa sta živela v Ljubljani, nato sta se odločila za Pulj -nista vedela ali za stalno ali začasno. Morda je bil odločujoč prvi službeni sestanek v Pulju. »Na prvem poslovnem sestanku v hrvaški gospodarski zbornici leta 1990 v Pulju me je takratni predsednik Viktor Peruško vprašal, od kod sem. Sem rekla, da živim v Pulju, drugače pa da nisem domačinka. On je nato rekel: 'Ja gospa Slivarjeva, vi ste čisto ta prava in sedaj ste tu čisto domača.' Moram reči, da sem bila presrečna in se res tukaj počutim čisto domače." * * * 11 Z ga. Alojzijo Slivar sem se pogovarjala 30. oktobra 2004 v SKD »Isira« v Pulju Rozprove in grodivo, Ljubljano. 2005. št. 46 201 SLOVENCI SO V HRVAŠKI ISTRI OD NEKDAJ MOČNO PRISOTNI. Po PODATKIH ZADNJEGA POPISA PREBIVALSTVA JIH JE PRIBLIŽNO 2.000, PRAKTIČNO ODSTOTEK CELOTNE POPULACIJE. ČE PRIŠTEJEMO ŠE TISTE IZ ŠTEVILNIH MEŠANIH ZAKONOV, KOT JE PRIMER TUDI PRI VAS, JIH JE ŠE BISTVENO VEČ. PRVO ORGANIZIRANJE PA SMO ZASLEDILI ŠELE V ZADNJIH LETIH. Ja, Slovensko kulturno društvo »Istra« v Pulju, ki je nastalo leta 2002, je prvo organizirano in registrirano društvo Slovencev v hrvaški Istri, Obstaja že tretje leto, od prvih korakov nastajanja, zbiranja članov, pridobitve prostora v centru mesta, v ulici Hermana Dalmatina, kar se lahko sliši tudi simbolično, smo junija 2004 začeli tudi z lastnim kulturnim programom, Samo ime pove, da smo slovensko društvo, da smo kulturno društvo in da smo iz Istre. Kakor smo videli pri sosedih z Reke, se njihovo društvo imenuje »Bazovica«, veliko se jih imenuje »dr. France Prešeren«, »Ivan Cankar«, »Lipa« in podobno. Vsak si je dal ime, ki mu je najbližje. Naši člani so izbrali ime »Istra«, kar je bilo v našem okolju lepo sprejeto, zato se nikoli ne počutimo, kot da smo v tujini. Pozitivne vibracije sožitja, ki nas obdajajo, niso le kurtoazna, ampak konstat-acija resničnega stanja. NEKDANJA ZAMISEL O UNIJI SLOVENCEV NA OBMOČJU ISTRSKE ŽUPANI-JE NI NIKOLI ZAŽIVELA. Mene takrat ni bilo zraven, ampak kolikor vem, se je razmišljalo o tem, da bi se Slovenci v Istri organizirali v Unijo ali Zvezo Slovencev (po vzoru na Unijo Italijanov). Nekateri so menili, da bo finančno lažje delovati v taki obliki, ampak pokazalo se je, da ni bilo ne prave podlage ne pravnega znanja za kaj takega, problemi so se pojavili že pri registraciji. Organizirati Unijo, dokler ne obstaja elementarna baza, kakršnokoli društvo ali kaj podobnega, se je kmalu pokazalo za neizvedljivo. Že v Startu je bila pot napačna. V Pulju pa so takrat poleg Unije Italijanov že obstajala (devetdeseta leta) različna kulturna društva - makedonsko, srbsko, bosansko, madžarsko, albansko pa še kakšno. Unija Slovencev dejansko ni nikoli zaživela, je pa postavila tiste bistvene organizacijske prvine za današnje kulturno društvo. Pred tremi leti smo se končno sestali v enem od mestnih odborov in pripravili statut današnjega društva. Sprožili smo akcije za pridobitev prostora, finančnih sredstev za delovanje, stikov z drugimi slovenskimi društvi na Hrvaškem in stikov s Slovenijo. ZDAJ STE ŽE ZELO AKTIVNI, SKORAJ VSAK DAN STE PRISOTNI V MEDIJIH. Mediji so veliko naredili za našo razpoznavnost v širšem prostoru. Nismo bili navajeni nanje in moram priznati, da smo bili do njih zelo skeptični. Vendar brez medijev danes ne gre, zato smo jih povabili k sodelovanju. Dejansko so veliko 1 202_Karmen Medico: Slovenci v Hrvaški [stri od Unije Slovencev za Župonijo Istrsko do prvega prispevali TV Nova, HRT, Glas Istre, Radio Pula, Radio Maestral, Arena Radio in drugi. V Glasu Istre je vsak dan objavljen urnik ogieda razstav v naši galeriji. Ravno tako nas Radio Maestral dnevno omenja v svojih najavah kulturnih dogodkov. Prva prireditev v novih, sedanjih prostorih Društva je bila razstava akademskega slikarja Martina Bizjaka Mesteca na hribčkih (junija 2004J. Trenutno razstavlja Anette Al Sharafy, Ptujčanka, ki se je po desetletnem življenju v Kuwaitu naturalizirala v Pulju. V pripravi je razstava Suzane Žirovnik - Kariko. Organizirali smo tudi koncert kantavtorja Andreja Šifrerja, gostovanje dramskega oddelka KD "Bazovica" z Reke in še veliko drugih aktivnosti. Na vsako našo prireditev pridejo mediji in o njej poročajo. Ko so bili letos spomladi 4. dnevi slovenske kulture v Istri, je Radio Pula poleg dnevnega informiranja pripravil enourno oddajo, na katero sem bila povabljena. Rezultati medijskega delovanja so vidni, na vsako prireditev pride več ljudi, vsak teden pridobimo kakšnega novega člana, veliko mladih prihaja in nas spodbuja s svežimi idejami. IMATE ZAPOSLENO TUDI PROFESIONALNO TAJNICO MARJETO DIMINIČ, KAKO JE PA Z FINANCIRANJEM? Financira nas Grad Pula, Županija Istarska, Urad za manjine R Hrvaške in Urad R Slovenije za zamejce in Slovence po svetu. Nekaj je tudi sponzorskih sredstev, čeprav zaenkrat še nimamo stalnih sponzorjev. Prosili smo časopisno hišo Delo za sponzorstvo, česar nismo dobili. So izključno komercialno usmerjeni, tako da časopise kupujemo, Zdaj smo zaprosili še večje firme (Lek, Mercator, Helios, Merkur), če želijo postati časni člani društva in nas sponzorirati. Zaenkrat sta nam odgovorila Lek in Helios, in sicer pozitivno. VAŠIH AKTIVNOSTI JE PA VEDNO VEČ ... Poleg organiziranja kulturnih prireditev in sodelovanja v pevskem zboru SDK »Istra« obstaja veliko zanimanja za organiziranje tečaja slovenščine, ne le pri otrocih slovenskih staršev, ampak tudi pri srednješolcih, ki želijo študirati v Sloveniji, pri gospodarstvenikih in turističnih delavcih. Postavljamo tudi interno knjižnico, knjige so donacije posameznikov, največ pa jih dobimo po ustaljeni poti iz knjižnice v Karlovcu, slednja pa jih dobiva od knjižnice v Novem mestu, ki jih nato posreduje drugim slovenskim društvom na Hrvaškem. Za nas je stimulativno tudi to, da v glavni puljski mestni knjižnici odpirajo slovenski oddelek. Največ gradimo na kulturnih aktivnostih. Gospod Oto Sirec, umetnostni zgodovinar, je že dvajset let zaposlen v mestnem odboru in je zadolžen za kulturne dejavnosti. Tako da imamo »profesionalca«, ki skrbi za izbor kulturnih prireditev in umetnikov iz Slovenije. Poleg tega znani umetniki živijo v Istri, na primer slikarja Martin Bizjak1- v Pulju, Rok Zelenko v Grožnjanu pa še nekateri * * * 12 O tem: Karmen Medica, Kultura je komunikacija. Intervju z Martinom Bizjakom. V: Delo, 16 9. 2000, 6. Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46 -203 drugi, ki so življenjsko in profesionalno zainteresirani, da bi se v prihodnje čimbolj pestro predstavljala slovenska kultura in umetnost v Istri. Stvar, ki je ne kaže spregledati, je tudi letošnja nagrada »Mario Rotar« na pulskem filmskem festivalu. Nagrado dodeljuje mesto Pula za prispevek k razvoju filmskega festivala in filmske umetnosti v Pulju. Mario Rotar (doma iz Trbovelj) je bil med glavnimi utemeljitelji filmskega festivala. Nagrada, ki jo je letos dobil Fadil Hadžič, je poimenovana po njem. Mario Rotar - umrl je pred letom dni - je eden od številnih Slovencev, ki so veliko naredili za razvoj filmskih pa tudi drugih kulturnih dejavnosti v Pulju. Martin Bizjak ravno pripravlja knjigo o znanih Slovencih v kulturnem življenju Pulja.13 SODELUJETE TUDI Z ZAMEJCI V ITALIJI IN AVSTRIJI. V zadnjem času se veliko povezujemo z drugimi slovenskimi društvi na Hrvaškem, dobivamo tudi spodbude in ponudbe za sodelovanje z zamejci v Italiji in Avstriji. Prioriteta je pa vsekakor sodelovanje s Slovenijo. Primorska univerza nam pošilja svoje brošure, marca prihodnje leto bomo pri nas za vse zainteresirane organizirali predstavitev njihovega programa. KAKŠNE SO PERSPEKTIVE DRUŠTVA V PRIHODNJE? Društvo ima okrog dvesto članov, vpisuje se vse več mladih, kar je stimulativno. Včasih se vpišejo cele družine. Imamo primer, da se je vpisala babica in včlanila vse družinske člane, tudi vnuke. Med Slovenijo in Istro je veliko stikov, na kulturnem, športnem in gospodarskem področju. Zato je treba spodbujati predvsem učenje jezika, v tem vidimo glavno težišče. Starejši ljudje prihajajo v društvo na prireditve ali druženje, mladi pa so tisti, ki bodo prevzeli vodenje, ohranjanje jezika, kulture, stikov s Slovenijo in vse to še nadgrajevali. Moram reči, da smo Slovenci v Istri doma in ponosno gradimo svoje domove in vezi z domačim krajem. Boli pa nas, ko pridemo v Slovenijo, ki je naša prva domovina, in slišimo, da smo tujci. Želim si, da bomo v Evropi vsi doma, ne glede na to, kje kdo živi in dela. NAMESTO SKLEPA Povečani integracijski tokovi, ki v zadnjih desetletjih združujejo vso znanstveno in kulturno javnost Evrope, kažejo tudi bistveni porast interesa za tovrstne manjšinske etnične skupnosti, za obmejna območja, multikulturne * * * 13 Imena, kot so: Mario Rotar - utemeljitelj filmskega festivala in drugih kulturnih aktivnosti v Pulju. Alojz Orel - znani fotograf istrskih in primorskih pokrajin, Štefan Mlakar - arheolog in raziskovalec v Arheološkem muzeju Istre v Pulju, so le nekatera imena, ki jih bo knjiga Martina Bizjaka »reSlla« pozabe, tako na hrvaški kol tudi na slovenski strani. (Op. K. M.) 204 Karmen Medico: Slovenci v Hrvaški I siri od Unije Slovencev za Župonijo Istrsko do prvega družbe ter večjezikovne komunikacijske skupnosti. Vse bolj se izpostavlja potreba po tem, da bi se poleg ekonomske, politične, tehnološke in informacijske integracije ohranile tudi kulturne posebnosti. Skozi manjšinsko tematiko, s katero se soočam tako raziskovalno kakor tudi življenjsko, kot outsider in insider, izhajam iz teze, da dobra integracija pripadnika manjšinske etnične skupnosti ali kateregakoli posameznika prispeva več k družbeni stabilnosti in razvoju kot prikrita, odkrita, direktna, indirektna, počasna, potuhnjena ali kakršnakoli asimilacija. Ravno izražanje skozi lastno kulturo, skozi medije in v domačem jeziku je namenjeno krepitvi samospoštovanja in uspešnemu delovanju posameznika v družbi. Procesi konstrukcije in rekonstrukcije manjšinskih identitet so ravno tako dinamični in v nobenem primeru niso enosmerni. Tudi najintimnejša identiteta je rezultat socializirane zavesti in družbene situacije, najbolj kolektivna pa živi v zavesti ali v nezavednem posameznikov. (Jenkins 1994) Tovrstnemu pojmovanju etničnosti lahko dodamo še subjektivno komponento po Barthu in kmalu postane jasno, da priznavanje etničnosti in etničnih manjšin ni samo sebi namen, ampak omogoča prilagajanje družbenih skupin določenemu okolju. S tem, da dominanten »darvinističen«14 način privajanja na novo okolje adapt or die (prilagoditi se ali umreti) prehaja v bolj pozitivno različico adapt and thrive (prilagoditi se in se razvijati, napredovati). Slednje se je na istrskem prostoru v različnih obdobjih in oblikah ohranilo do današnjega dne. In namesto sklepa v pričujočem prispevku lahko posredujem le nekaj misli o realnih pričakovanjih in nadaljnjih aktivnosti Slovencev v Pulju in celi Istri. Dosedanje analize, opazovanja, stiki, formalni ali neformalni pogovori s Slovenci v hrvaški Istri kažejo, da so socialno in ekonomsko popolnoma integrirani v okolje, kjer živijo in delajo. Zainteresirani so za ohranjanje in negovanje kulturnih stikov s Slovenijo, narašča tudi zainteresiranost za medsebojno kulturno povezovanje in delovanje, po kakšnem političnem organiziranju pa ne čutijo potrebe. Poudarjajo pomembnost medijske identifikacije in vključevanja večinskega prebivalstva v manjšinske dejavnosti. Pričakovati je, da bo spretnost ustvarjanja in komuniciranja v različnosti postala v prihodnje prvovrsten vir moči. Slovensko kulturno društvo »Istra« nam obeta prav to. * * * Vec o tem: Steven Vertovec, In Lieu of a Conclusion. Migration and Social Cohésion 7, Oxford 1999. Razprave in gradivo. Ljubljano. 2005. št 46 205 REFERENCE: BARTH, Fredrik (ur.) (1969): Ethnic Groups and Boundaries. The Social Organisation of Culture Difference. London, George Allen & Unwin. BAUMANN, Gerd 1999: The Multicultural Riddle. Rethinking National, Ethnic and Religious Identities. New York; London, Routledge. BEUC, Ivan (1975): Istarske študije. Osnovni nacionalni problemi istarskih Hrvata i Slovenaca u drugoj polovini XIX. i početkom XX. stolječa. Zagreb, Liber. BUFON, Milan (1993): Istra. Novi problemi starih regij, Annales 3, Koper. CASTELLS, Manuel (1997): The Power of Identity. Oxford, Blackwell. CHERINI, Marcello (1982): Etnicita" e classi. Elementi di riflessione sulle dinamiche confinarie. Milano, Ed. Dott. A. Giuffre. JENKINS, Richard (1997): Rethinking Ethnicity Arguments and Exploration. London, Sage. KRŽIŠNIK BUKIČ, Vera, (ur.) (1995): O narodnostnem in kulturnem samoorga-niziranju Slovencev na Hrvaškem. V: Slovenci v Hrvaški. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja. KRŽIŠNIK BUKIČ, Vera (2003): Slovenci v Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori ter Makedoniji - med preteklostjo in sedanjostjo. V: Traditiones 32/2. Ljubljana, SAZU. MEDICA, Karmen (1995): Identita" etnica e nazionale in Istria. V: Identita -Alterita. Rijeka, Edit. MEDICA, Karmen (1995): Sodobno organizacijsko povezovanje Slovencev v hrvaški Istri. V: Kržišnik-Bukič, Vera. (ur.), Slovenci v Hrvaški. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja. MEŽNARIČ, Silva (1995): Slovenci u Hrvatskoj. Podaci i model jednog (sociologi-jskog) istraživanja. V: Slovenci v Hrvaški. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja. VERTOVEC, Steven, (ed.) (1999): In Lieu of a Conclusion. Migration and Social Cohesion 7. Oxford, Cheltenham. 206 ______STEVA N BUG A RS Kl Srbi u Temisvaru Serbs in Temisvar The author presents the contemporary status of the Serbian community in the Romanian town of Temisvar At the 2002 population census Serbs in Temisvar numbered some 6000 persons, which amounts only to 2.2% of the total population of this town. However, the number of all the Serbs living in Temisvar represents almost a third of all the Serbs in Romania (22.000 according to the 2002 population census) The presence of Serbs in Temisvar has been proven since the 15th century, and they can be ranked amongst the old settlers of the town. Serbs have a relatively wide network of media of national socialization with yearlong tradition at their disposal, including schools (the first one having been founded in 1760) with a particularly important secondary school in Serbian language, and cultural institutions (the first reading society was founded in 1851). The first newspapers (Banatskij almanah. 1827) date in the first half of the 19tli century; Especially important for the identity of Serbian minority is Orthodox church. Organizationwise, the Orthodox church municipality of Temisvar is subject to the Patriarchy of Belgrade. The author ascertains that adherence to Serbian minority in Romania (and in Temisvar) is not and has never been an obstacle for job seeking or professional promotion. And yet the use of Serbian language is constantly decreasing (mixed marriages), links between members of Serbian community are loosening, and there is less interest in organized activities within associations. Nowadays Temisvar is becoming the biggest Serbian center in Romania due to immigration of Serbs pom the rural parts of the country. However, in author's opinion. preservation of Serbian community in Temisvar will primarily depend on the initiative and success of individuals, members of Serbian community. Keywords: Romania. Temisvar, Serbian community, ethnic identity Avtor prikazuje sodoben položaj srbske skupnosti v romunskem mestu Temišvar. Število Srbov v Temišvar ju je ob zadnjem popisu leta 2002 znašalo dobrih 6000 oseb, kar pred stavlja le 2.2% celotnega števila prebivalstva mesta Temišvar. Toda število vseh v Temišvarju živečih Srbov predstavlja skoraj tretjino vseh v Romuniji živečih Srbov (po popisu leta 2002je v Romuniji živelo dobrih 22.000 Srbov). Prisotnost Srbov v Temišvarju je dokazana od ISštoletja dalje tako. cla je mogoče Srbe šteti med stare naseljence mesta Temišvar. Srbi imajo na razpolago relativno Široko mrežo medijev narodne socializacije, z dolgoletno tradicijo delovanja: šolstvo (prva šola je bita ustanovljena leta 1760). znotraj katerega ima poseben pomen gim nazija v srbskemu, jeziku; kulturne ustanove (prvo čital-niško društvo je bilo osnovalo leta 1851); v prvo polovico 9stoletja sodi tudi nastanek prvih časnikov - Banatskij almanah, 1827. Posebno mesto v identiteti Srbov predstavlja pravoslav-je. V organizacijskem smislu je pravoslavna cerkvena občina v Temišvarju podrejena beograjski patrijarhiji. Avtor ugotavlja, da pripadnost srbski manjšini v Romuniji (in v temišvarju) ni (ne)predstavljala ovirepri njihovemu vstopu in napredovanju v romunsko družbo. Kljub temu pa avtor ugotavlja, da se raba srbskega jezika krči (mešani zakoni), da se povezave med pripadniki srbske skupnosti rahljajo in da je mogoče opaziti manj zanimanja za organizirano društveno življenje Temišvar postaja zaradi priseljevanja Srbov iz ruralnega zaledja največje srbsko mesto v Romuniji. Toda domet srbske skupnosti v. Temišvanju bo, po mnenju avtorja, primarno odvisen od prodornosti in uspešnosti posameznikov, članov srbske skupnosti Ključne besede: Srbi, Temišvar. crkve, škole, političke partije, periodika 207 Grad na Begeju, Prvi do sada poznati pisani pomen Temišvara potice iz 1177. godine. Turci sn zauzeli grad 1552, a proterali su ih Austrijanci 1716. godine; od tada počinje moderna is torija Grada na Begeju. Godine 1716. zabeležena su tri kvarta: Grad, Velika palanka i Mala palan-ka. Novi razvoj Temišvara tekao je ovako: posle 1716. utvrden je centralni kvart Grad (I) i zasnovan kvart Fabrika (II); na dobrima izvan Grada, takoz-vanim Majurevima, nastao je kvart Elizabetin (III), a kasnije i trgovinski cen-tar Jozefin (IV); pozno su u Temišvar uključena prigradska sela: Mehala 1910 (V), Fratelija 1948 (VI), Frajdorf 1950 (VII), Girada 1951 (VIII) i Plopi takode 1951 (IX kvart). Demografska slika tokom vremena. Srbi spadaju u stari sloj temišvarskoga stanovništva. Nauka nije ustanovila kada se oni prvi put pominju u Temišvaru, ali je to u svakom slučaju bilo pre dolaska Turaka; godine 1481, pri jednoj od mno-gobrojnih bitaka hriščana protiv turške vojske, doselilo se u okolinu Temišvara oko 50.000 duša1; oko 1502, pri despotu Radiču Božiču bilo je novog doseljavan-ja Srba u šire područje, ali koje je opet zahvatalo i Temišvar2. To ne bi trebalo uzeti jednosmerno, jer je, pored naseljavanja, bilo i raseljavanja. jedno od njih zabeleženo je 1551, kao sklanjanje ispred Turaka. U turško vreme, koje je za Temišvar omedeno godinama 1552. i 1716, Srbe su zabeležili pečki kaluderi, koji su 1660, odnosno 1666. godine, ovde kupili milostinju; godine l660. upisano je tridesetak imena, uglavnom srpskih, a 1666. kaluderi su naišli o Božiču, i zadržali se čitavih 10 dana, zapisavši oko 120 imena, koje priložnika, koje za pomen, opet poglavito srpskih3. Opisujuči svoje putovanje okolinom Temišvara negde 1655. godine, Evlija Čelebi4 je naznačio u Temišvaru 36.000 hriščana5.1 iz velikih seoba 1Ó90, odnosno 1737, verovatno je bilo naseljavanja i u Temišvar. Godine 1716, kada je Evgenije Savojski opsedao Temišvar, podržali su ga iz tvrdave Srbi na čelu sa vladikom Nikolom Dimitrijevičem. Sve su to, nažalost, samo kvalitativne procene, a tačne brojke nalazimo tek u ugarskim popisima u drugoj polovini XIX veka, pa i to tek od 1880. godine, jer je iS * -is 1 Dr Dušan J. Popovič, Srbi u Vojvodini, Knjiga prva. Novi Sad, 1990, str. 81-82. 2 Isto, str. 121-122. 3 Svet. Matic, Katastig pečki iz 1660-1666, "Glasnik Istoriskog društva u Novoin Sadu", Sveska 11, Knjiga V Sveska 1, Sremski Karlovci, 1932, str. 76-77. 4 Dr Dušan J. Popovič, navedeno delo, str. 254. ^ Ako je na mestu pretpostavka da su to bili poglavito Srbi (Dr Dušan J. I'opovic, navedeno delo i str.), teško je objasnitt gde su oni i kako nestali, jer se u nastavku sreču mnogo manje brojke. 208 Stevan Bugarski: Srbi u Temi.švaru u ranijem popisivanju beležena samo veroispovest, pa je opet samo približno odredivanje broja Srba u celokupnom broju pravoslavaca. Prema zvaničnim popisima6, broj Srba u temišvaru kretao se ovako: T (Grad) T (Fa-brika) T (Mehala) Ostali Svega A % B % 1854. 1770 8,6 1880. 1752 5,2 1897. 183 641 914 1738 1900. 359 1060 839 2258 1910. 2482 3,4 1920. 333 817 648 1798 2,2 3,67 1930. 540 574 667 2156 2,4 4,85 1940. 455 523 537 2498 2,3 5,76 1956. 3065 2,2 6,59 1966. 5146 2,4 11,63 1977. 6268 2,3 14,95 1992. 7748 2,3 26,64 2002. 6270 2,2 27,84 A - procenat Srba u celokupnom stanovništvu Temišvara B - procenat Srba Temišvaraca u celokupnom broju Srba u Rumuniji Dakle, u apsolutnim brojkama, broj Srba u Temišvaru je tokom poslednjih 150 godina bio u stalnom porastu, ali istovremeno, usled naglog razvoja Grada na Begeju, njihov udeo u celokupnom stanovništvu je bio u stalnom opadanju. Konačno se apsolutni broj Srba u Temišvaru učetvorostručio, ali se istovremeno njihov udeo u temišvarskom stanovništvu smanjio, takode četiri puta. * * -k 6 Madasu u pitanju zvanični podaci. treba riapomenuti dase oni ponekad razlikuju u raznim izvorima, čak i u državnim izvestajima, jer se pokatkad objavljuje broj Srba zajedno sa brojem Hrvata i Slovenaca. Na rasvetlja-vanju ove problematike najviše je uradio LJubomir Stepanov, pa sam njegove proračune (knjiga Saeez Srba u Rumuniji, Temišvar, 1997) najviše koristio. Razprave in gradivo. Ljubljana, 2005. št. 46 Drugi je vid da povečanje broja Srba u Temišvaru nije odraz povečanja opšte-ga broja Srba u Rumuniji. Broj Srba u Rumuniji bio je u opadanju, kao što sledi- 1924. 1930. 1940. 1956. 1966. 1977. 1992. ~2002~~ 44.078 44.413 43.405 40.517 38.236 35.929 29-080 =H518 = Dakle, broj Srba u Rumuniji u razdoblju 1924-2002. sveo se na polovinu, dok se broj Srba u Temišvaru u istom razdoblju utrostručio. Broj Srba u Temišvaru je narastao uglavnom doseljavanjem srpskog seoskog stanovništva na račun praznjenja srpskih sela u okolini. Problem je, medutim, u negativnom prirodnom priraštaju. Ostarelost manjin-skih populacija dovodiče dalje do spektakularnih padova. Prema mojim nalazi-ma, od svih brakova u srpskim porodicama u Rumuniji, samo 25% imaženu ispod 39 godina, što znači da nam je, i samo teoretski, tek četvrtina brakova plodna, pa treba očekivati da če u narednoj generaciji pad iznositi čitavih 75%. Trenutno je u Temišvaru stanje nešto bolje, ali opšte stanje če sigurno uticati i na Temlšvar. Veroispovest i verska organizacija. Srbi u Temišvaru su pravoslavne verois-povesti. U staro vreme imali su opštestva u Gradu i u Velikoj Palancl. Sadašnje, več tradicionalno, organizovanje nastalo je na teritorijalnom načelu nakon izgradnje novoga Temišvara po izgonu Turaka 1716. godine, i obuhvata tri crkvene opštine: Gradsku, Fabričku i Mehalsku. Ostali kvartovi podeljeni su medu ovim crkvenim opštinama sa izraženom nameram da se one brojčano uravnoteže; ipak je Gradska crkvena opština najmnogobrojnija. Sadašnja Gradska crkvena opština zasnovana je sredinom 18. veka pri Sabornoj crkvi hrama Vaznesenja Gospodnjeg, izgradenoj 1848. godine, Mada je od starine u njoj bilo i pravoslavaca drugih narodnosti, osobito Grka, Srbi su uvek imali vodeču ulogu, tako da prilikom jerarhijske podeleu Karlovačkoj mitropoliji 1864. godine u njoj nije ni povedena deobna parnica. Sadašnja Fabrička crkvena opština zasnovana je takode sredinom 18. veka, pri crkvi hrama Svetoga Veliko m učenik a Georgija, izgradenoj 1755. godine. I u njoj je tokom vremena bito i pravoslavaca drugih narodnosti, osobito Grka i Rumuna. Prilikom jerarhijske podele u Karlovačkoj mitropoliji Rumuni su pokrenuli deob-nu parnicu, ali su je izgubili. Sadašnja Mehalska crkvena opština zasnovana je pod kraj 18. veka pri crkvi hrama Svetoga Nikolaja, izgradenoj 1796. godine. Prilikom jerarhijske podele u 210 Stevan Bugarski: Srbi u Temi.švaru Karlovačkoj mitropoliji, na osnovu deobne parnice, Srbima, kao jačoj zajednici, pripala je crkva. a Rumunima je isplačena odgovarajuča namira. U organizacionom pogleda u Temišvaru je sedište Okružnoga protoprezvit-erata temišvarskog7, ali i sedište Pravoslavne srpske eparhije temišvarske, podredene Beogradskoj patrijaršiji. Eparhijski presto je upražnjen pravno od 1932, prelaskom vladike Georgija (Letica) na Banatsku eparhiju, a činjenički več od saraoga povlačenja srbijanske vojske iz Temišvara 1919. godine. Eparhija je pod upravora arhijereja administratora kojeg odredi Sveti sinod Srpske pravoslavne crkve. Crkvene opštine deluju kao pravna lica, mada je status Eparhije s državno-pravnog stanovišta nesreden. Osim pravoslavaca, u naše dane sreču se Srbi i u takozvanim neoprotes-tantskim skupštinama: medu baptistima, pentikostalcima, adventistima i siično, ali je njihov broj neznatan, tako da ne postoji druga srpska verska zajednica, sem pravoslavnih. Pored vernika, tokom poratnih godina bilo je ljudi koji su se izjašnjavali kao ateisti. Oni su to činili bilo što su zauzimali društvene položaje, boječi se da ih ne izgube, bilo iz pomodarstva. Ipak su to činili poglavito pojedinci, i nisu poznate cele porodice koje bi se izjašnjavale ili ponašale kao ateisti. U srpskom stanovništvu Temišvara praktično nema nekrštenih i neopojanih. Začudo, izves-no vreme nije se redovno venčavalo u crkvi. Sada je to ponovo zavedeno, nešto iz verskih pobuda, a nešto zbog lepote i svečanosti samoga čina. Jezik. Čini se izlišnim tvrditi da Srbi u Temišvaru govore srpskim jezikom. Ipak, treba uzeti u obzir da su Srbi u Temišvaru od vajkada u neznatnoj manjini, tako da su maltene vekovima bili upučeni da govore stranim jezicima. Zbog toga je, bar od 20. veka, srpski jezik kojim su govorili Temišvarci bio mnogo nepravilniji od srpskoga jezika kojim se govorilo u selima, osobito što je bilo praktično čisto srp-skih seoskih sredina. U gradovima je bio veči i broj mešovitih brakova, u kojima se nije govorilo srpski, o čemu je još Crnjanski slikovito pisao: da gospode u crkvi pitaju: Joco, vas zagt er8? Zanimljivo je da se gubljenje jezika nije odražavalo, kao što najčešče biva, gubljenjem leksike, nego gubljenjem maternje melodije, tako da su se temišvarski Srbi raspoznavali po to me što su naglaskom zanosili na nemač-ki, rumunski ili madžarski. -k -k k 7 Naziv je tradicionalan; prema terminologiji sadašnjega Ustava Srpske pravoslavne crkve odgovara mu arhi-jerejsko namesništvo. ® Was sagt er?, nem. Sta on to kaže? (Miloš Crnjanski, O Banatu i o Banačanima, Novi Sad, 1989, str. 50). Razprave in gradivo. Ljubljana, 2005. št. 46 211 Po dolasku seoskog stanovništva u grad, dogodile su se dve naporedne pojave: najpre se u gradu čuo bolji srpski, zatim su i pridošlice potpale pod uticaj stranih jezika na kojima su se svakodnevno morale sporazumevati sa sredinom. To se manje osetilo u prvoj, ali mnogo više u drugoj generaciji, koja je počela sve više zanositi na tude, i upravo se najpre kod školske omladine počeo gubiti tonski, muzički akcenat. U novim usiovima broj mešovitih, osobito rumunsko-srpskih brakova se povečao, a u mešovitim brakovima intelektualaca najčešče se ne govori srpski. Dok je nekada temišvarska omladina medu sobom govorila madžarski i nemački, sada se i u srpskoj gimnaziji u Temišvaru za vreme odmora sve više čuje žagor na rumunskom jeziku. Mata je uteha što je stanje isto i u ostalim manjinskim gimnazijama. Društveno stanje i zanimanja. U pogledu društvenoga stanja i zanimanja stanovništvo Temišvara je od davnina vrlo raznoliko. U samom Gradu živeli su blagorodni, plemiči. Mada su oni nosili predikate po svojim posedima i tamo imali dvorce, po dostojanstvu su i u Temišvaru (Gradu) držali kuče i u njima bivali više nego li na posedima. Dalje je u Gradu bilo velikih uglednih trgovaca, tako da se u Sabornoj crkvi znalo gde su trgovački stolovi?. Bilo je i intelektualaca: sveštenika, učitelja, advokata, lekara, činovnika, nižih i viših oficira. Kučevlasnici su takode bili na dobrom glasu. Grad je bio kvart izabranika. U Fabriki su živele poglavito zanatlije, mali trgovci, baŠtovani i nešto mesne inteligencije. Bilo je i gradskih žitelja koji su imali kuče i imanja u Fabriki i zbog nečega bili privezani za ovaj kvart. Neki od njih su se i sahranjivali u Fabriki, ali su u nadgrobnim natpisima naglašavali da su "burgeri"10 temišvarski. U svakom slučaju, ako Fabrika i nije dosezala dostojanstvo samoga Grada, ona je bila ugledan kvart i stanovništvo mu je bilo privrženo. Mehala, kao selo, sastojala se poglavito od zemljoradnika, koji su se uz to bav-ili pomalo i stočarstvom, uglavnom kultivisanjem manjih parcela, baštovanstvom za temišvarsku pijacu itd. Mada je i ovde bilo zanatlija, oni nisu bili ni tako brojni, ni tako produktivni kao Fabričani. Mesna inteligencija (sveštenik, učitelj i niže činovništvo) takode se i ovde podrazumeva. * * * 9 Slobodan Kostič, Grobovi episkopa i graclana temišvarsklh u Pravostaimom srpskom sabornom hramu temišvarskom 1757-1838, Temiivar, 1938. str. 32. Burger, nem gradanin. 212 Stevan Bugarski: Srbi u Temi.švaru Zanimljivo je da se to stanje dugo održalo. Mada je posle Prvoga rata praktično nestala kategorija blagorodnih, a po zakonu, i privilegovanih, struktura temiš-varskoga stanovništva se dosta reško razlikovala po kvartovima, u smislu da je u Gradu uglavnom bila "gospoda", u Fabriki - zanatlije, a u Mehali - "paori'\ Evo zani-mljivog pregleda zanimanja Srba u temišvaru 1940. godine: Grad Fabrika Mehala Broj srpskih kuja 32 61 118 Broj Srba trgovaca 22 8 0 Broj Srba zanatlija 32 71 18 Broj Srba vlasnika fabrika 1 (kožara) 1 (drndara) 0 U opštem razvoju Temišvara u okviru takozvane industrializacije zemlje, kada su u Grad na Begeju pohrlile mase seoske omladine na zanate i škole, a odraslog stanovništva u državne fabrike, srpsko stanovništvo u Temišvaru je potpuno ¡zmenilo svoju strukturi) po zanimanjima. Sada se, s jedne strane, obrazovao brojni s!oj fabričkih radnika, s druge pak strane osetno se povečao broj srpske dece s visokom, a osobito sa srednjom spremom, koja su se zapošljavala u struci ili u administraciji. Dok su 1940. bila svega 2 Srbina lekara, 1 profesor i 6 advokata, sada su srpska imena nicala medu inženjerima, lekarima, pravnicima, ekonomistima, pored več tradicionalnih učiteljskih, profesorskih i svešteničkih profesija. Ako čemo iskreno, pripadnost srpskoj manjini nije bila ni u čemu prepreka da se napreduje u karijeri. Direktor največega temišvarskog preduzeča (Mašinska fabrika) dugo je bio Srbin inž. \orde Bošnjak; direktor Poštansko-telegrafske uprave u Temišvaru opet je dugo bio Srbin, inž. Nebojša Rosic; sekretar gradske opštine dugo je bio Srbin, učitelj Milorad Blagojev; ne samo da se podrazumevalo da če Srbin biti direktor Srpske gimnazije, nego je sada i direktor najčuvenije temišvarske gimnazije "K.D.Loga" Srbin, prof. dr Aleksandar Radovan; direktor jednoga od velikih gradevinsih trustova u Temišvaru je Srbin, inž. Dušan Vukovan itd. U uslovima nastalim posle 1990. godine izvesni broj Srba, naviknut na poslovanje u državnoj službi, nije se snašao kada su se državna preduzeča počela pri-vatizovati ili zatvarati, ali izvesni broj se i snašao: generalni direktor jedne od največih trgovinskih firmi u Rumuniji, "Metro", je Srbin Temišvarac; brojni Srbi - sa više ili manje uspeha - otvaraju sopstvene firme, utvrdujuči svoje prisustvo u privrednom životu Temišvara. Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46 212 Srpske škole. Srpske osnovne Škole su osnivane po kvartovima koje su Srbi naseljavali i spadaju medu najstarije škole koje se pominju u Temišvaru: u Fabriki je školsko zdanje zidano 1760, u Mehali pod kraj 18. veka11, a u Gradu je Teodor Jankovič Mirijevski, pod pokroviteljstvom Srpske eparhije, pri več postoječoj školi, počeo predavati "po novoj normi" več 1776. godine12. Osnovne škole su ostale pri crkvi, to jest veroispovedne, sve do 1946. godine, kada su gradska i mehalska, na svoj zahtev, pretvorene u državne, a 1948. godine, na osnovu školske reforme, sve škole u Rumuniji su podržavljene. Srpske škole u Temišvaru su i do tada imale srazmerno mali broj učenika i radile u sistemu paralelne nastave, to jest sa jednom učiteljskom snagom u četiri razreda. Posle rata, medutim, broj prijavljenih učenika za srpske škole je počeo opadati, s jedne strane zbog toga što je posleratno naseljavanje Srba bilo u novoosnovanim kvartovima, podaleko od škola, s druge strane što je paalelna nastava sa više razreda bila prevazidena. Tako su i sve tri srpske osnovne škole po kvartovima zatvorene 1959. godine, s tim što je 1968. ponovo otvorena Srpska sekcija pri osnovnoj školi u Mehali, koja i sada postoji, ali i od svoga ponovnog ustanovljenja radi takode u sistemu paralelne nastave. U meduvremenu su, na osnovu Konvencije o uredenju manjinskih osnovnih škola u Banatu, sklopljene izmedu Rumunije i Jugoslavije 1933. godine, u Temišvaru, 1934. godine, pri Liceju "K.D.Loga", odnosno pri Učiteljskoj školi, osnovane Srpske sekcije. Srpska učiteljska sekcija imala je skromne rezultate. Srpska sekcija niže gimnazije je 1943. prerasla u Srpsku sekciju više gimnazije, koja je 1948, na osnovu školske reforme, postala Srpska mešovita gimnazija u Temišvaru. Pri toj gimnaziji radila je i osnovna škola, tako da su se pod istim krovom nalazili svi razredi (od 1. do 12). Pod raznim organizacionim vidovima ta gimnazija je opstala, i još i sada postoji. Naporedo sa Srpskom gimnazijom i pod istom upravom, godine 1948. u Temišvaru je osnovana i Srpska pedagoška škola, koja je obučavala učitelje za potrebe srpskih škola u Rumuniji, sve do 1958. godine, kada je ukinuta. Godine 1950. osnovana je Srpska sekcija i pri Srednjotehničkoj poljoprivred-noj školi za melioraciju u Temišvaru; godine 1954. škola je premeštena u Veliki Semikluš, a Srpska sekcija je ukinuta 1956. godine. Sem toga, od 1953- u Temišvaru je radila Srpska bogoslovija, koja je 1961. godine zatvorena, pošto je pripreinila dovoljan broj sveštenika za ondašnje potrebe naših parohija. * * * '1 Slobodan Kostic: Šematizam Pravoslavne srpske eparhije temišvarske u Kraljevini Rumuniji za 1924. god-inu, Timišoara. 1924, str. 64-6512 Stevan Bugarski, Srpsko pravostavtje u Rumuniji, TemiSvar - Beograd - Novi Sad. 1995, sir. 219. 214 Stevan Bugarski: Srbi u Temi.švaru Sve u svemu, najstabilnija i najdugotrajnija je ostala gimnazija. Postojanje snažne školske ustanove, Srpske gimnazije "Dositej", sa razredima počev od 1. do 12, nesumnjivo je velika prednost za Srbe u Temišvaru. Ipak, u gradu čije se ognjište prostire na preko 100 kvadratnih kilometara i koji ima preko 300.000 stanovnika, nije uvek jednostavno da deca nižih razreda dolaze u udal-jenu srpsku školu, osobito što u svim kvartovima, takoreči na dohvatu ruke, pos-toje rumunske škole. Ove školske godine Srpska gimnazija ima 278 učenika u 12 razreda, od čega 172 u višim razredima (9-12), a samo 106 u nižini razredima (1-8). Več nekoliko godina zaredom u prvi razred se upisuje ispod 15 učenika, što če se ubuduče negativno odraziti na popunjavanje viših razreda. Svakako, u pitanju je mali prirodni priraštaj srpskoga stanovništva, ali i činjenica da srpska deca pohadaju rumunske škole. Pošto svako ima pravo da se školuje gde želi, nije pojiularno vršiti statistič-ka istraživanja u tom pogledu. Ipak, istraživanje koje je sproveo Timiški županijs-ki školski inšpektorat 1980. godine pokazalo je da su 1-7. razred dveju srpskih škola u Temišvaru pohadala 223 deteta, a da je u rumunskim školama bilo 320 učenika Srba13. To znači da je, sa stanovišta maksimalnog obuhvatanja srpske dece u srpske škole, široko polje za dalji rad. Ako se taj problem optimalno reši, Srpskoj gimnaziji u Temišvaru ne preti skoro zatvaranje. Opšta srpska imovina14. Najvažnije srpske ustanove u Temišvaru nesumnjivo su crkva i škola. Pošto su veroispovedne škole radile uglavnom u crkvenoopštinskim stam-benim zgradama, a Srpska gimnazija je otvorena u nacionalizovanoj zgradi katoličkog samostana, u kojoj se i sada nalazi, srpske škole u Temišvaru nemaju nikakvu značaj nu imovinu. Što se tiče crkvene imovine, Srbima u Temišvaru pripadaju tri crkve, Vladičanski dvor i crkvenoopštinske stambene zgrade (2 u Gradu, 3 u Fabriki, 2 u Mehali). Pod uzurpacijom je lokacija na kojoj se od 18. veka nalazila letnja rezi-dencija temišvarskih vladika, s tim što je sama rezidencija potpuno demolirana, a posle 1990. na lokaciji su izgradene privatne zgrade. Premda je voden sudski pos-tupak, pokušava se da se proceduralnim radnjama izigra pravo vlasnika, Srpske eparhije. Pri Gradskoj crkvenoj opštini postojale su, kao zasebna pravna lica, dve znača- jne dobrotvorne zaklade, čiji se kapital sastojao od po jedne veleljepne zgrade i * * * 13 Dušan Sabljič, Srpsko ¡kolstop u Rumuniji 1919-1989, Temišvar, 1996, str. 147 i 224-225. ^ Poglavlje prema; Stevan Bugarski, navedeno delo. Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46 212 zemljišta na kojoj se nalazi, a obe su u strogom centru grada. Jedna od zaklada je vračena (Skarlatin dom), i to kao ruševina, dok je druga (Makrin dom) pod uzur-pacijom, i za nju je več desetak godina u toku sudski postupak. U zamršenom procesu koji traje več desetak godina i koji je stigao i do Vrhovnog suda Rumunije, poslednja presuda, doneta oktobra ove godine, u korist je Srpske crkve. Prsuda još nije konačna, jer druga strana ponovo ima pravo na žalbu. Učešče u polit ičkom životu i srpske političke organizacije. Srbi su učestvovali u upravi grada: imali su, kao i Nemci, svoj magistrat sve do 1781, kada je Temišvar proglašen za kraljevsku slobodnu varoš; posle toga, u sjedinjenom gradskom magistratu imali su jednak broj predstavnika s Nemcima^. Temišvarski vladika je, po dostojanstvu, bio član ugarske Dijete; posebno je vladika Petar Petrovič bio referendar u Ilirskoj, a po njenom ukidanju u Madžarskoj dvorskoj kancelariji. Tokom bune 1848-1849. godine temišvarski Srbi su listom podržali temiš-varskoga zapovednika Georga Rukavinu da se grad ne preda Košutovoj vojsci, nego da ostane veran Bečkom dvoru16. Srbi Temišvarci su podržavali srpske prvake koji su se u parlamentu ili inače zalagali za nacionalna prava. Ipak, neke srpske partije u Temišvaru dugo nije bilo. Prva politička partija osnovana je pod nazivom "Zemaljska srpska narodna stranka" 1934. godine; njeno bitisanje bilo je efemerno, a ukinuta je pred Drugi svets-ki rat. Tokom rata u Temišvaru je osnovan Stavenski an ti fašist ički front; ova se organizacija zbog mnogih razloga nije mogla ozvaničiti, nego je po naredbi državnih vlasti godine 1945. pretvorena u Savez kulturno-demokratskih udruženja u Rumuniji, koji je raspušten, opet po naredbi vlasti, kao poiitički nepodoban, 1953. godine. Zatim je, opet iz propagandnih pobuda, 1968. osnovan Savet radnih ljudi srpske narodnosti, kao ispružena ruka Žuanijskoga komiteta Rumunska komu-nističke partije za srpsku nacionalnu manjinu. Godine 1990. osnovan je Savez Srba u Rumuniji, s jasnom naznakom da zastupa Srbe u odnosu na rumunske vlasti. Savez je po svom statutu kao masovna organizacija sa podružnicama i članstvom, ali pošto učestvuje na lokalnim i parlamentarnim izborima on ima i odlike političke partije. Savez je preuzeo na sebe izdavaštvo, novinu i književni časopis, kulturno-umetničku delatnost i učestvovanje u političkom životu. Težnja * * * " Slobodan Kostič, Grobovi episkopa i gradana temiSvarskih u Pravoslavnem srpskom sabomom hramu temišvarskom 1757-1838, Temišvar, 1938, ser, 15-16. 16 Stevan Bugarski, Srbi iz Temišvara i oko/ine u dogadajima 1848-1849, Zbornik radona nattinag skupa Srspkipokrel u revoluciji 18481849, Novi Sad, 2000. sir. 151-173. 216 Stevan Bugarski: Srbi u Temi.švaru mu je da, kao i njegovi prethodnici, podredi celokupni društveni život srpske manjine; za to nije dorastao, a na svu sreču - nema, kao prethodnici - podršku državnih vlasti da se svima nametne. Zbog toga su crkve, škole, radio i televizija nezavisne u odnosu na Savez. Srpske dobrotvorne i kulturne organizacije11. Najstarijom modemom organi-zacijom Srba u Temišvaru uopšte smatra se Sodružestvo ljubitelja knjižestva srp-skog, osnovano 1827. godine. Mada je imalo izvesnu podršku lokalnih vlasti, društvo nije zaživelo, jer nije uspelo da privoli višu vlast da ga odobri. Godine 1851. osnovano je Društvo Čitališta fabričkog, koje je vodilo i čitalište u jednoj od crkvenoopštinskih kuca fabričke crkve. Mada je zastoj u radu Društva vidljiv još od 1857. godine, kada je umro pokretač D. P. Tirol, ono je začrtalo duboku brazdu u kulturnom životu Srba, tako da je Čitaonica pri Fabričkoj crkvenoj opštini postojala sve do Drugoga svetskog rata, a deo njenih knjiga još i sada se čuva u parohijskoj knjižnici. Knjižnica je poznije bilo i pri Eparhiji, i pri Savezu slovenskih kulturno-demokratskih udruženja, i pri Srpskoj gimnaziji. Sada je najbolje opremljena i najviše poznata Srpska čitaonica koja je pre desetak god-ina osnovana pri Savezu Srba, a u crkvenoopštinskoj prostoriji Sabrne crkve. Godine 1869- ozvaničila je svoj rad Srpska pevačka družina temišvarska. Usledile su zatim i druge pevačke družine: Mehalska "Zora" (1903), Kolo mladih Srba (1919), Fabrička "Sloga" (1923), Kolo srpske pmiadine (1931). godine; pored ovih bilo je i drugih pevačkih društava, koja nisu nastojala da izrade status pravnog lica. Sve su te družine radile uglavnom do Drugoga svetskog rata. Godine 1900. registrovana je Temišvarska dobrotvorna zadruga istočno-pravoslavnih Srpkinja, koja je radila sve do Drugoga svetskog rata, kada je priku-pljala pomoč za zarobljenike u tranzitnim logorima, kojih je bilo u Temišvaru. Posle Drugoga svetskog rata Savez slovenskih kulturno-demokratskih udruženja u Rumuniji, za vreme dok je bio u milosti političkih državnih vlasti, nas-tojao je da potpuno prisvoji celokupnu dobrotvornu i kulturnu delatnost Srba. Tako je 1945. godine preuzeo Eparhijski srednjoškolski internat, Temišvarskoj dobrotvornoj zadruzi Srpkinja uskratio pravo da se stara o internatskoj menzi, a veštim postupkom obustavio rad svih temišvarskih kuturno-umetničkih družina. U stvari, želeo je - ili se od njega tražilo - da postane jedina organizacija Srba u Rumuniji, koja da kontroliše i celokupnu kulturno-umetničku delatnost. Objedinjujuči u Temišvaru najmanje četiri društva (Pevačku družinu, "Zoru", * * * 17 Foglavlje prema: Sava Ilic, Prilog o horshoj delatnosti Srba u Temišvaru i Banatu (1868-1944), Bukurešt. 1978. i Ljubomir Stepanov, Mladost žubori, srcu govori..., Temišvar, 1994. Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46 --212 "Slogu" i Kolo srpske omladine), uz to još i pozajmljujuči pevače profesionalce Savez je ostvario na umetničkom planu veoma mnogo, ali se to pokazalo neispla-tivim: pošto je vrlo brzo pao u nemilost političkih vlasti, njegovim ukidanjem 1953. godine ukinute su i sve formacije koje su radile pod njegovim pokričem. Toga istorijskog momenta i u datim istorijskim okolnostima, nije bilo ni teoretske nade da se obnovi ma i jedno od društava koja su bila žrtvovana radi stvaranja i ugleda Saveza; proces je, nažalost, bio ireverzibilan. Ugled i prestiž koje su Srbi u Temišvaru gradili decenijama istrošeni su političkom voljom koju karak-teriše kratkovidost i neodgovorno nastojanje Saveza, za samo nekoliko godina. Mada su uslovi pod kojima se to sve odigravalo složeni, ostala je konstatacija i gorki ukus da su to Srbi učinili svojom rukom. Godine 1954. osnovan je Srpski državni ansambl pesama i igara, jedina srpska umetnička profesionalna ustanova u Rumuniji, profesionalna u smislu da su svi njeni članovi bili redovno zaposleni i plačeni. Oni nisu ni izdaleka bili profesionalci, ali su živeli od svoga rada. I ovaj ansambl je imao prvenstveno zadatak poli-tičke propagande i ukinut je čim ona više nije bila potrebna, 1970. godine. Odmah po rasformiranju ansambla od njegovih članova je obrazovana folklorna grupa "Kolo" u okviru rumunskoga Folklornog ansambla "Banatul"; uz podosta teškoča "Kolo" je radilo do 1991. godine. Takode je na inicijativu bivših članova Ansambla osnovano amatersko društvo "Zora" pri Municipijskom domu kulture, koje je s prekidima aktivisalo do skoro; iz njenih redova izdvojila se pevačka grupa "Sloga", kojoj su kasnije pristupili i tamburaši. Sve su to ostaci ostataka, i njihova se delatnost uglavnom svodila na izvodenje onoga što je neka-da usvojeno. Nezavisno od njih, godine 1969- osnovano je studentsko Kulturno-umetnlčko društvo "Mladost", 1988. obnovljen je Hor Saborne crkve, a 1991. osnovana instrumentalna družina "Temišvarski tamburaši". Sa izuzetkom Državnoga ansambla, nijedno srpsko kulturno-umetničko društvo u Temišvaru posle Drugoga svetskog rata nije imalo status pravnog lica. Srpska periodika u Temišvaru^. Srpska periodika u Temišvaru počela je sa godišnjakom pod naslovom "Banatskij almanah", koji je izdavan 1827-1829. te tako spada medu prve srpske periodike uopšte. Zamišljen kao organ Sodružestva ljubitelja knjižestva srpskog, almanah je prestao izlaziti kada je Sodružestvo raspušteno. Pri Društvu Čitališta fabričkog izlazio je godišnjak "Tamišvarskij * * * Opširnije u Sievan Bugarski, Srpska književna periodika u Temišvaru, "Književni život", XXXIX, ur. 3C100J/1995. 218_Stevan Bugarski: Srbi u Temi.švaru kalendar", vrlo sličan "Banaiskom almanahu", 1854-1858. Naredni almanasi-godišnjaci javili su se tek posle više decenija: "Srpski narodni kalendar" izlazio je 1932-1936, "Kalendar »Temišvarskog vesnika«" - 1938-1947, i "Kalendar »Pravda«" 1948-1951. Što se tiče samih listova i časopisa, u razdoblju 1851-1856. u Temišvaru je štam pan "Zemaljsko- zakonski i praviteljstveni list", zvanično glasilo provincije Srpske Vojvodovine i Tamiškog Banata. Tokom dva meseca, oktobra i novembra 1851, Milorad Medakovič je izdao u Temišvaru 12 brojeva "Južne pčele", koju je zatim preneo u Novi Sad. Godine 1852. Aleksandar Andrič je pokrenuo list "Svetovid", ali nije sastavio u Temišvaru ni punu godinu, pa se početkom 1853. preselio u Beč. Godine 1878. počeo je izlaziti u Temišvaru politički list "Narodni glasnik", koji je podržavala vladarska kuča Karadordeviča; pri njemu je 1880. izdavan i književni list "Smotra". Oba lista su prekinula izlaženje 1880. godine. Za vreme dok je u Temišvaru boravila vojska Srbije, 1918-1919, izlazio je list "Sloga"; po odlasku Srbijanske vojske iz Temišvara list je premešten u Veliki Bečkerek. Prvi srpski periodik pokrenut u Rumuniji bio je "Glasnik. Crkveni, školski i društveni list", glasilo Pravoslavne srpske eparhije temišvarske. List je poznije preimenovan u časopis, a izlazio je, s prekidima, do 1946. godine. Godine 1972. Eparhija je obnovila izlaženje svoga glasila, pod naslovom "Bilten Srpskog pravoslavnog vikarijata u Temišvaru", koje je godine 1990. preimenovano u "Glasnik. Crkveni časopis", i pod tim naslovom izlazi i sada. Privatni političko-informativni list "Temlšvarski vesnik" izlazio je 1934-1947. godine, dovijajuči se i pod raznim predramim diktaturama i pod ratnom cenzuram; ukinut je od na rod no-de mokra tske vlasti, jer je želeo da sačuva nezavis-nost i nije prihvatio predlog da se pretvori u organ novih srpskih posleratnih organizacija. Levo orijentisana grupa intelektualaca pokušala je 1936. da pokrene časopis "Život"; uspela je da izda samo dva broja. Pozivajuči se više na njegov naziv nego li na program, 1957. je ustanovljen časopis "Novi život", organ Saveza pisaca Rumunije, koji preimenovan (godine 1964) u "Književni život", izlazi i sada, ali kao organ Saveza Srba. Najdugovečniji srpski list u Temišvaru bio je "Pravda". Pokrenut kao organ efe-mernoga Slavenskog antifašističkog fronta 1944, list je obezbedio priznanje i pomoč političkih državnih organa, pa je menjao i izdavače, i profil, i format, i dinamiku izlaženja, pa i naslov (od 1969 naslov je "Banatske novine"), ali je izlazio sve do 1990. godine. "Kulturni uputnik" je kao propagandni časopis za kulturu pokrenut 1948. godine; od godine 1955. do prestanka izlaženja 1958. izlazio je pod naslovom "Narodna kultura". Razprave in gradivo. Ljubljana. 2005. št. 46 212 Posle dogadaja 1989. kolektiv "Banatskih novina" odlučio je da izdaje nov list, naslovljen "Naša reč", koji je postao organ Saveza Srba u Rumuniji, i kao takav izdaje se o državnom trošku. Kao zanimljivost, posle nekih nesporazuma ti redakciji "Naše reči", godine 2002. počeo je izlaziti u privatnoj režiji časopis maloga formata i tiraža "Zeleni konj ', prvi i jedini srpski periodik koji se u Temišvaru štampa latinicom. Izdavanje knjiga. Temišvarski Srbi su svoje knjige od starine štampali uglavnom u Pešti i Beču. Srpske štamparije u Temišvaru javljaju se u 19- veku. Mada je štampanje knjiga bilo samo sporadično, u Temišvaru je izdavano iz mnogih domena: beletristike, istorije, geografije, medicine, filozofije, teologije, politike, ekonomije. Sada Savez Srba izdvaja iz svoga budžeta deo sredstava i izdaje, u manje-više improvizovanim uslovima, godišnje po desetak malotiražnih knjiga, namenjenih uskom čitalačkom krugu. No kada se knjiga odštampa Savez nema mrežu za plasman, pa zato knjige tavore po skladištima i teško stižu u prave ruke. Takvo izdavaštvo, koje tavori na entuzijazmu i na državnim jaslama, ne može biti dugov-ečno i trebalo bi ga na vreme preosmisliti. Zaključak i perspektive. U Temišvaru sada živi Srba više no ikad, no oni su slabo medusobno povezani i nemaju, kao nekada, dobro organizovani društveni život. Grad na Begeju če i dalje ostati stecište Srba, koji, zbog društvenih prilika, sve više napuštaju seta. Temišvar če, dakle, i dalje sve više opravdavati svoj nadi-mak največega srpskog sela u Rumuniji, ali če sjaj i domet Srba zavisiti uglavnom od prodora pojedinaca. A kako su pojedinci u Temišvaru bili i Dositej, i Vuk, i karlovački mitropoliti Mojsej Putnik, Vikentijejovanovič Vidak, Samuil Maširevič i Georgije Brankovič, i Branko, i Sterija, i patrijarh srpski Vikentije, i Crnjanski i toliki drugi, na Srbima još dugo neče biti da unaprede, nego da dostignu i saču-vaju predstavu koju su o srpskom narodu izgradili njihovi prethodnici. 220 MARTIN TOMAŽIN uskoško prebivalstvo v b e l o k raj n s ki h vaseh Bojanci, Marindol, Miliči in Paunoviči1 The RuneGade Poihlation (-Uskoki-) in tiii: Bkla Krajina Vu.lac.ks Bojanci. Maridoi.. Milici and Pac novici Many inhabitants of the Beta krajina villages in question declare themselves as members of Orthodox church and ethnic Serbs. These are descendants of the so called Uskoki win) began settling in the border territories of Slovenia and the neighbouring countries since the 15th century. The above villages were settled in the J6th century, and - unlike other parts of Slovenia - their inhabitants did not assimilate with the majority. These villages were in the 20th century, like most of the rural territory, affected by em igra tion. The total number of the inhabitants of Bojanci, Marindol, Miliči and Paunoviči dimin ished since 1890. when it was 688. to 243 in 2002. After the WWII population in these Jour villages is becoming more and more heterogeneous due to mixed marriages. The article focuses on the question whether there still exist enough objective indicators of ethnic vitality for descendants of l'skoki or Serbs from these t illages to be granted special minority rights. The article deals with the settlement of Uskoki in the territory of the present Republic of Slovenia, especially the villages bojanci. .Marindol[ Miliči and Paunoviči. describing the continuous settlement of these villages by Orthodox inhabitants since the 16th century. It also describes political events and life there in the 20tli century. Moreover, it defines criteria for the recognition of classical minorit y rights and finally deals with the question whether the inhabitants of these four villages be granted special minority rights. Keywords: Bela krajina, Uskoki, minoriiv rights Številni prebivalci belokranjskih vasi Bojanci. Marindol, Miliči in Paunoviči se opredeljujejo za pripadnike pravoslavne vere, narodnostno pa za Srbe. Gre za potomce Uskokov, ki so se predvsem v obrobne dele Slovenije in tudi na območja sosednjih držav naseljevali od 7> stoletja naprej. Omenjene vasi so naselili r 16. stoletju in se drugače kot Uskoki v drugih delih Slovenije niso asimilirali med večinsko prebivalstvo. Te vasi je v 20. stoletju tako kot večino podeželja prizadelo izseljevanje. Skupno število prebivalcev Bojancev. Marino/a, MiliČev in Paunovičev seje od teta 1890: ko so štele 688pre bivalcev. do leta 2002 zmanjšalo na 24j. Po drugi svetovni vojni so r štirih obravnavanih vaseh tudi narodnostno mešane poroke vzrok za to, da prebivalstvo teh vasi postaja čedalje bolj etnično heterogeno. Temeljno vprašanje prispevka je: aH (še) obstaja dovolj objektivnih pokazateljev etnične vitalnosti. da potomcem Uskokov oziroma Srbom iz rasi Bojanci. Marindol. Miliči in Paunoviči priznamo posebne manjšinske pravice. Članek obravnava naselitev Uskokov na ozemlju današnje Republike Slovenije in še posebej naselitev vasi Bojanci. Marindol. Miliči in Paunoviči. s čimer je prikazana kontinuirana poselitev obravnavanih vasi s pravoslavnimi prebivalci od 16. stoletja naprej, opisuje pa tudi politično dogajanje in življenje v štirih obravnavanih vaseh v 20. stoletju. Nadalje opredeljiv je kriterije za priznanje klasičnih manjšinskih pravic in končno govori o tem. ali lahko prebivalcem štirih obravnavanih vasi posebne man jšinske pravice tudi podelimo. Ključne besede: Bela krajina, Uskoki, manjšinske pravice 221 NASELITEV USKOKOV V BELO KRAJINO Bela krajina je bila, podobno kot sosednji Zumberk, v zgodovini mnogo bolj kot druge slovenske pokrajine izpostavljena migracijskim tokovom. Bela krajina in Žumberk, ki sta do 12. stoletja pripadala ogrsko-hrvaškemu kraljestvu, sta takrat prišla pod nemške plemiče (Kos 1991, 35). Bela krajina je bila redko poseljena tudi na tistih za kmetijstvo primernih območjih, ki so jih naseljevala že predslo-vanska ljudstva. Medtem ko so severno stran Gorjancev Slovenci naseljevali že od 7. in 8. stoletja, je bila Bela krajina med naseljevanjem Slovanov deležna predvsem maloštevilne hrvaške kolonizacije (Kos 1987, 61). Slovenci so se v te kraje v posameznih valovih naseljevali od 9- do 13. stoletja in kasneje (Kos 1987, 63). Največji val kolonizacije je v Belo krajino pljusknil po 13- stoletju (ibid.). Število ljudi je bilo glede na kakovost obdelovalne zemlje majhno. Meja med Kranjsko in ogrsko-hrvaškim kraljestvom se je v 14, stoletju utrdila na Kolpi, ki je bila tedaj že tudi etnična meja.2 Uskoki3 so se začeli naseljevati na območje današnje Slovenije že vsaj v 15. stoletju,4 ko so Turki začeli resneje ogrožati takratne balkanske države. Pred turško zasedbo ali zaradi nje so bežali številni prebivalci napadenih držav. Dokler Turki niso predstavljali neposredne grožnje takratnim avstrijskim deželam, je bilo naseljevanje beguncev neorganizirano. Ko pa so turški vpadi začeli resneje pretresati habsburške dežele, so na pobudo cesarja Ferdinanda I. Habsburškega leta 1535 ustanovili Vojno krajino z namenom obrambe habsburških dežel pred osmansko nevarnostjo. Ferdinand I. Habsburški je leta 1535, ko je bila na območju današnje Hrvaške ustanovljena Vojna krajina, Uskokom v zameno za opravljanje vojaške službe * * * 1 Besedilo je prirejeno po diplomski nalogi Uskoške populacije v jugovzhodni Sloveniji, avtor Martin Tomažin, FDV, Ljubljana 2004, mentor, izr. prof. dr. Miran Komac 2 Vet o kolonizaciji Beie krajine piše K.os (1987, 1991), o prisotnosti Uskokov v Beli krajini pa je pisal tudi že Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske (1984). 3 Ne glede na versko pripadnost se danes v Sloveniji za begunce pred Turki uporablja ime Uskoki, ki pa je raziirjeno tudi na HrvaŠkem - predvsem na kajkavskem področju (Terseglav 1996, 12), Pogosto so jih imenovali tudi Pribegi ali Prebegi, na Hrvaškem se je to ime uporabljalo predvsem v Slavoniji (ibid.). Ti imeni naj bi nastali, ker so 'uskočili' Turkom in pribežali k Hrvatom in Slovencem (Gruden 1992, 586). Za begunce se je pogosto uporabljalo tudi ime Vlahi (Terseglav 1996, 12) To ime so pred 15. stoletjem na Balkanu uporabljali pretežno za nomade romanskega izvora, šele kasneje se je izraz razširil tudi na slovanska pastirska ljudstva pravoslavne vere in celo na pastirje katolike (Terseglav 1996, 11). Še danes se v Beli krajini to ime pogosto uporablja za pravoslavne prebivalce, a se zaradi pejorativnosti umika besedi Srb (Terseglav 1996.12). V preteklosti so bila pogosta tudi poimenovanja Bezjaki, Bunjevci, Čiči, Morlaki, Turki In martolozi, pa tudi Predavci ali Pridavci (Terseglav 1996, 9-12). ^ Več o selitvah Uskokov piše Terseglav (1996), 222 Martin Tomažin: Uskoško prebivolstvo v belokrojnskih voseh Bojanci. Marinciol namenil zemljo in svobodo (Stih in Simoniti 1996,181). Za dvajset let jih je oprostil vseh davkov, najemnin in desetin (Gruden 1992, 590). Pozneje so jim te privilegije še podaljševali. Biti pa so morali vedno na voljo za boj proti turškim četam. Za vojsko sposobni možje so služili kot konjeniki ali pešci in za to tudi dobivali plačo (Gruden 1992, 589). Za šest let so jih oprostili davkov, kranjski deželni glavar Kacijanar pa jim je obljubil še privilegije glede pašnikov (ibid.). Na območje Žumberka so se Uskoki začeli organizirano priseljevati v tridesetih letih 16. stoletja, nekaj let za priseljevanjem v Senj. Razlog za naselitev je bil predvsem vojaško-varnostni, Žumberk pa je bil za naselitev kot obmejno območje tedanje Kranjske, ki je bilo zelo izpostavljeno turškim vpadom, zelo primeren. Uskoke so naseljevali na izpraznjene kmetije, ki so jih zapustile družine, ki so bile žrtve turških vpadov ali pa so se na ukaz zemljiških gospodov selile v mesta. Za začetek naseljevanja Uskokov na območje vasi Marindol v Beli krajini je pomembno leto 1546. Tega leta je poveljstvo nad uskoškimi četami prevzel hrvaški general Ivan Lenkovič in začel sistematično skrbeti za begunce. Lenkovič je med letoma 1549 in 1555 utrdil grad Pobrežje (Kos 1991, 74) in zaokrožil ozemlje okrog njega. S tem je izpolnil pogoje za naselitev prvih večjih skupin Uskokov v Beli krajini, ki so uživale vse zemljiške privilegije, dokler so le bile na voljo za boj proti Turkom. Izpraznjene kmetije na območju Marindola in Pobrežja je general Lenkovič podelil uskoškim skupinam, ki so poprej pribežale iz Bosne in leta tavale po Žumberku in Beli krajini (Kos 68, 114). Prva srbska kolonija je v Marindol prišla leta 1548 iz Prilesja (Terseglav 1996, 131) in iz Pribincev (Mal, v Terseglav 1996, 22), danes slovenske vasi, ki leži med Adlešiči in Tribučami. Leta 1561, ko si je Marindol priključil Lenkovič, pa so se vanj naselili še pravoslavci, ki so prišli s področja Žumberka (Terseglav 1996, 131). Ta naselja so bila relativno majhna, v povprečju so štela štiri družine (ibid.). Na vseh Lenkovičevih zemljiščih naj bi živelo skupaj 800 Uskokov, vendar je Lenkovič sem štel le za služenje vojske sposobne moške, ne pa tudi njihovih družin (ibid.). O naselitvi preostalih današnjih belokranjskih uskoških vasi nimamo zelo natančnih poročil, saj so v zgodovinskih virih bolj poredko omenjene. Točna letnica naselitve Bojancev ni znana. Ime Woianze se v dokumentih prvič pojavlja v urbarju iz leta 1674. So pa Bojance naselili drugi Uskoki kot Marindol. Po ustnem izročilu današnjih Bojančanov so Bojance leta 1593 naselile družine Kordič. Radojčič, Vrlinič - te so omenjene tudi na novejši spominski plošči na cerkvi v Rozprove in gradivo, Ljubljana. 2005. št. 46 223 Bojancih. Nihove potomce v Bojancih najdemo še danes, omenja pa se še rod Mirosaijac oziroma Mirosaljič, ki naj bi že zdavnaj izumrl, nanj pa spominja le še toponim Mirosaljka v Bojancih (Filipovič 1970, 151; 165). V urbarjih se do 18. stoletja ne omenjata vasi Milici in Paunoviči, prav tako naseljeni s pravoslavnim uskoškim prebivalstvom. V starejših virih dolino Kolpe južno od Marindola najverjetneje štejejo kar pod ta kraj. Zadrug, ki so jih ustanavljali tam naseljeni Uskoki, ne štejejo za samostojna naselja. Te zadruge so se navadno imenovale po najstarejšem članu skupnosti in tako sta svoje ime najbrž dobili tudi vasi Milici in Paunoviči. Eno zadrugo je naseljevalo tudi do pet bratov z družinami (Terseglav 1996, 131), včasih še celo več. Ob naraščanju števila prebivalstva v zadrugah so se spremenile v zaselke z več hišami in kasneje v samostojne vasi. Poleg Bele krajine so se Uskoki na Slovenskem naselili še v dolini reke Krke in na Gorjancih, na območje Kostela, na dele Notranjske in Krasa in na posamezna območja na Štajerskem in v Prekmurju. Ker so bile te naselitve manjše in neorganizirane, se je večina teh Uskokov kmalu asimilirala s slovenskim prebivalstvom. KAKO SE JE NA OBMOČJU SRBSKIH PRAVOSLAVNIH VASI V BELI KRAJINI OBLIKOVALA MEJA MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO? Vasi Marindol, Miliči in Paunoviči so bile do ukinitve Vojne krajine leta 1871 njen sestavni del, medtem ko Bojanci niso bili nikoli del Vojne krajine, Bojanci so v zgodovini spadali pod jurisdikcijo Kranjske in tudi v Kraljevini Jugoslaviji so pripadli Sloveniji oz. Ljubljanski oblasti in kasneje Dravski banovini. Po ukinitvi Vojne krajine pa so Marindol, Miliči in Paunoviči pripadli Hrvaški, kamor so spadali tudi v obdobju Kraljevine Jugoslavije. Zaradi poteka meje med tedanjo vojvodino Kranjsko, ki je bila del Avstrije, in Hrvaško oziroma Ogrsko je prihajalo tudi do sporov z bansko vlado v Zagrebu. Po zgodovinskem pravu bi moralo območje Žumberka in Marindola pripasti Kranjski, kateri je pripadalo pred priključitvijo Vojni krajini. Ker pa tega območja niso naseljevali Slovenci, je banska vlada v Zagrebu zahtevo Kranjske zavračala (Županič 1912, 7-8). Na začetku druge svetovne vojne so bili v Miličih nastanjeni tako italijanski vojaki kot hrvaški ustaši. Italijanska postojanka je bila v župnišču oziroma paro-hiji, ustaši pa so bili nastanjeni pri nekem domačinu. Zagreb in Rim sta se zaradi slabe povezanosti Marindola z drugim bregom Kolpe sporazumela, da bodo mejo prestavili na reko Kolpo. Tako so se ustaši že julija 1941 umaknili s tega brega Kolpe, s čimer so Italijani prebivalce teh vasi rešili pred ustaškim preganjanjem. Leta 1941 pa se je zaradi gonje ustašev proti vsemu pravoslavnemu, iz 224 Martin Tomažin: Uskoško prebivolstvo v belokrojnskih voseh Bojanci. Marinciol Miličev umaknil pravoslavni duhovnik5. Duhovnikom v tem delu Bele krajine tako rimokatoliki kot pravoslavci rečejo pop.6 Po drugi svetovni vojni so Marindol, Milici in Paunoviči najprej pripadli črnomaljskemu okraju, leta 1946 pa je na tem območju spet obveljala stara meja iz Kraljevine Jugoslavije, po kateri je Marindol pripadal Hrvaški. Takrat je bil v Miličih nekaj časa celo sedež občine. Februarja 1952 so imeli na pobudo vaščanov v vaseh Marindol, Milici in Paunoviči referendum, na katerem so se odločali o tem, ali naj se priključijo takratni Ljudski republiki Sloveniji. S priključitvijo se v treh vaseh nista strinjala !e dva volilna upravičenca. 1. aprila 1952 je bila ustanovna skupščina občine Adlešiči, na katero so tega dne uradno prenesli matične knjige in katastrski elaborat tudi za te tri srbske vasi, leta 1955 pa so celotno občino Adlešiči priključili k občini Črnomelj. Leta 1952 je v tem delu Bele krajine spet obveljala meja, ki se je tu vzpostavila v 14. stoletju.7 Razlogi za priključitev k Sloveniji so bili predvsem praktične narave. Pred tem - pred vojno in po njej, ko so ukinili občino Milici - so namreč omenjene tri vasi sodile pod hrvaški občini Prilišče in Netretič, s katerima pa so imele zelo slabe povezave. Prebivalci so imeli dolgo pot do občinskega središča v Netretiču in tudi pošto so dobivali bolj poredko. Problem so bile tudi pogosto narasle vode reke Kolpe. Mostu iz teh vasi na hrvaško stran ni bilo. V bližnjih Žuničih, ki ležijo med Paunoviči in Milici, so ga zgradili šele leta 1955. Vaščani so tudi videli, da se kraji na slovenski strani Kolpe razvijajo nekoliko hitreje od tistih na hrvaški in so se tudi zato odločili za priključitev k Sloveniji.8 ŠOLSTVO V BELOKRANJSKIH PRAVOSLAVNIH VASEH Začetki šolanja v Marindolu segajo že v leto 1829 (Angelovski, Petric in Simčič 2000, 11), šola je bila tam ustanovljena leta 1878 (Ognjanovič 1997, 127), v Bojancih pa leta 1890 (Krajevni leksikon Dravske banovine 1937, 120). Učni jezik v Marindolu je bil do leta 1958 srbohrvaški, na šoli v Bojancih pa je bil odvisen od učitelja. Prvi učitelj, ki je v Bojance prihajal iz Dragatuša, Tomaž Bitenc, je poučeval v slovenščini. Poučeval je ob četrtkih in nedeljah, ko je imela dragatuška šola prost dan. Tudi prva redna učiteljica, doma iz Ljubljane, je poučevala v Slovenščini * -k 5 Pop se je v Milice - potem ko je preživel mučenje v ustaškem taborišču - vrnil po drugi svetovni vojni ter tam ostal do leta 1947. Potem se je do pred dobrih deset let v Milice vozil maševat pop iz Kariovca. Ob začetku zadnje vojne na Hrvaškem je bil od tam namreč pregnan. V Bojancih, z izjemo obdobja pred drugo svetovno vojno, niso imeli svojega duhovnika. Za Bojance so leta 1934 ustanovili posebno pravoslavno parohijo (Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, 121). Ker v Bojancih niso imeli župnižča, je duhovnik oziroma paroh, ki je maševal v Bojancih, stanoval v Črnomlju in se vozi! na obrede v Bojance. Pred tem je za duhovno oskrbo Bojančanov skrbel paroh iz Miličev. 6 Intervju z osebo št. 1, Adlešiči, 25. avgust 2003. 7 Intervju z osebo št. 1, Adlešiči, 25. avgust 2003 in intervju z osebo št. 3, Marindol, 8. september 2003. 8 Intervju z osebo št. 1, Adlešiči, 25. avgust 2003 in intervju z osebo št. 3, Marindol, 8. september 2003. Razprave iri gradivo, Ljubljana. 2005. št. 46 225 ni. Županič (1912, 9) piše, da je pouk na začetku prejšnjega stoletja potekal v slovenskem jeziku. Domačini se spomnijo, da so vmes poučevali v srbohrvaščini, če so po odhodu prejšnjega učitelja uspeli dobiti novega, ki je poučeval v srbohrvaščini9. Za narodno zavest bojanških otrok je skrbel predvsem verouk, ki so ga poučevali v srbskem jeziku (Županič 1912, 9) Med drugo svetovno vojno so imeli Bojančani pouk v slovenščini, po vojni pa so do leta 1954 nekaj časa še poučevali v srbohrvaščini (Angelovski, Petric in Simčič 2000, 11), v Marindolu pa so imeli pouk v srbohrvaškem jeziku do leta 1958. Pogoji za delo učitelja so bili slabi, v vasi takrat namreč še ni bilo elektrike -svetili so si s petrolejkami - in vodovoda, po učne knjige je bilo treba hoditi v Karlovac, s katerim so bile slabe povezave, najbližja trgovina pa je bila v dobre tri kilometre oddaljenih Adlešičih. Občina Adlešiči in Zavod za šolstvo okraja Črnomelj sta sicer razpisala delovno mesto za učitelja v Marindolu, ki bi poučeval v srbohrvaškem jeziku, a so se vsi kandidati premislili, ko so videli, da so v vasi slabi življenjski pogoji. Poučevanje v Marindolu je nato do šolskega leta 1962/63, ko je bila šola ukinjena, prevzela Marija Krstorič, ki je poučevala v slovenskem jeziku.10 Marindolci so sicer vztrajali pri poučevanju v srbohrvaškem jeziku. Zaradi tega so takrat v Marindolu sklicali tudi vaške sestanke, pripravljen pa so imeli tudi referendum in natisnjene lističe z referendumskim vprašanjem, na katerem naj bi odločali o učnem jeziku. Ugotovili so, da izvedba referenduma ne bi bila pametna, saj bi ta Marindolce razdelil na dva dela. Eni so namreč vztrajali pri pouku v srbohrvaščini, drugi pa so bili mnenja, da je otroke bolje poslati v šolo s slovenskim učnim jezikom, kot da sploh ne obiskujejo pouka. Na poučevanje v slovenskem jeziku so pristali tudi zato, ker so otroci nadaljevali šolanje v slovenskih šolah v Črnomlju in ne v bolj oddaljenem Karlovcu.11 Leta 1963 so ukinili osemletko v Adlešičih in jo preoblikovali v podružnično šolo. Takrat so povsem ukinili okoliške podružnične šole, tudi marindolsko in bojanško. Bojanški otroci danes obiskujejo šolo na Vinici, Marindolci, Miličani in Paunovičani pa podružnično v Adlešičih, naprej pa v Črnomlju.12 V novih šolah so bili učenci na splošno dobro sprejeti. Nekaj težav jim je tedaj delalo slabše znanje slovenščine in latinice, kar so rešili z organiziranjem dodatnega pouka. Otrokom iz Bojancev se je v spomin vtisnil neki učitelj iz Goriške, ki jih je zaradi pravoslavnega porekla pogosto zaničeval (Ognjanovič 1997,128). * * * 9 Intervju z osebo št. 2, Bojanci, 1. september 2003. 10 Intervju z osebo št. 1, Adlešiči, 25. avgust 2003. 11 Intervju z osebo št. 1, Adlešiči, 25. avgust 2003. 12 Intervju z osebo št 1, Adlešiči, 25. avgust 2003; intervju z osebo št. 2, Bojanci, 1. september 2003 in intervju z osebo št 3, Marindol, 8. september 2003 226_Martin Tomažin: Uskoško prebivolstvo v belokrojnskih voseh Bojanci. Marinciol IZSELJEVANJE IZ BOJANCEV, MARINDOLA, MILIČEV IN PAUNOVIČEV V Marindolu je bilo leta 1900 skupaj z vasema Milici in Paunoviči 330 prebivalcev. Marindol, ki so mu takrat rekli tudi še Šobatovo selo ali Šobatovci, je štel 169 ljudi, Milici 113, Paunoviči pa 48. V Bojancih je tega leta živelo 220 ljudi. Leta 1990 so vse štiri vasi skupaj štele 550 prebivalcev. Poleg omenjenih 550 ljudi pa je Županič (1912, 8-9) kot del srbske skupnosti štel še zaselek Vukobrati z dvema hišama - v katerem se danes pišejo enako kot pred sto leti - ki je bil že takrat del vasi Žuniči, in zaselek Čaviči na hrvaški strani Kolpe, ki je danes del vasi Mrzljaki. V Bojancih je bil pred sto leti življenjski standard višji kot v Marindolu, in sicer zaradi boljših pogojev kmetovanja v Bojancih, pa tudi zaradi trgovske žilice, ki so jo pripisovali Bojančanom. Nekateri Bojančani so se ukvarjali s preprodajo žita in živine, ki so ju kupovali na Hrvaškem in v Beli krajini in prodajali po Kranjskem ter tja do Trsta (Županič 1912,10). Oboji pa so se ukvarjali tudi z vinogradništvom in živinorejo (Filipovič 1970,180-181). Ker pa vse to ni zadostovalo za dostojno življenje, so se v drugi polovici 19. stoletja začeli izseljevati. V osemdesetih letih 19. stoletja so se nekateri podali v Bosno na izgradnjo železniških prog, v devetdesetih letih pa so se tudi iz teh krajev, tako kot iz drugih delov Bele krajine, izseljevali v Ameriko. Nekaj se jih je kasneje vrnilo, večina pa je ostala v Ameriki, predvsem v okolici Pittsburgha (Filipovič 1970, 183). Če so se pred prvo svetovno vojno ljudje iz teh krajev izseljevali predvsem v Ameriko, pa je izseljevanje takoj po drugi svetovni vojni zaznamovala poleg selitve v mesta tudi selitev približno desetih družin iz Marindoia, Bojancev in Paunovičev v Banat, kjer so se v vasi Gudurica naselili na domove, ki so jih zapustili pregnani vojvodinski Nemci13. Nekateri so tam ostali, dve družini pa sta se že kmalu vrnili na svoje domove14. Kljub napredku je te vasi po drugi svetovni vojni izseljevanje prizadelo še močneje kot prej. Mnogi so se izselili v Črnomelj, pa tudi v Novo mesto, Ljubljano in Maribor (Filipovič 1970, 150). Leta 1860 so imeli Bojanci 273 prebivalcev (Štrumbl 1991, 48), leta 1890 še 264 (Dražumerič in Terseglav 1987, 215), danes pa jih je v vseh štirih srbskih vaseh le še 243. Najbolj je izseljevanje prizadelo Milice, ki so imeli leta 1890 161 prebivalcev (Štrumbl 1991,49), ob zadnjem popisu pa le še 23, nekoliko manj pa Marindol in Paunoviče. Od leta 1869 se je skupno število prebivalcev v vaseh Bojanci, Marindol, Milici in Paunoviči zmanjšalo za več kot 400 oseb (glej tabelo 1). * * * 13 Intervju z osebo št. 1, Adlešiči, 25. avgust 2003 in intervju z osebo št. 2, 1. september 200314 intervju z osebo št. 2, liojana, 1. september 2003 Ro2prave in gradivo. Ljubijana. 2005. št. 46_227 Tabela 1: Število prebivalcev obravnavanih vasi po popisih prebivalstva t,cto 1869 IHM) 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 |9fi6 1981 1991 2002 Število prebivalcev 686 627 688 550 503 492 452 471 398 361 304 285 243 Vir: Angelovski, Petric in Simčič 2000, 40; spletni vir1^ Dve srbski družini sta konec šestdesetih let prejšnjega stoletja živeli tudi v zaselku Vukobrati, ki je od leta 1953, ko so na novo oštevilčevali naselja v Sloveniji, uradno del vasi Žuniči. Dve srbski družini sta se naselili v Perudini, vasi med Bojanci in Vinico, ena pa v Adlešičih (Filipovič 1970,154-156). Izseljevali so se -kot sem že omenil - tudi v druge kraje v Sloveniji, največ pa se jih je izselilo v bližnji Črnomelj, kjer danes najdemo priimke Bunjevac, Busič, Drakulič, Jakovac, Kordič, Milic, Paunovič, Radojčič, Selakovič, Stipanovič, Vidnjevič, Vignjevič in Vrlinič (Telefonski imenik Slovenije 2003, 07 Novo mesto, 91-99), mnoge med njimi že poslovenjene. JEZIKOVNA, NACIONALNA, VERSKA IN POLITIČNA SITUACIJA V OBRAVNAVANIH VASEH16 Jezik Srbov v Beli krajini in Žumberku po svojih značilnostih pripada vzhod-nohercegovskemu narečju. Njegova osnovna značilnost je dosledna raba štokavščine, zaznamujeta pa ga tudi ijekavska izgovorjava z elementi ikavskega in ekavskega govora. Slednjega je verjetno treba pripisati vplivom slovenščine (Filipovič 1970,170) in dejstvu, da so prebivalci Marindola, Miličev in Paunovičev imeli pred drugo svetovno vojno pouk v srbskem knjižnem jeziku in srbske učitelje, ki so govorili v ekavski knjižni normi, podobno pa je bilo tudi v Bojancih. Danes ijekavski in jekavski govor nista dosledna, temveč se mešata z ekavščino. Poleg navedenega je k temu verjetno prispeval tudi današnji ljudski jezik v pravoslavni cerkvi, saj so molitveniki prevedeni v sodobni srbski knjižni jezik z ekavsko izgovorjavo, pri mlajših prebivalcih pa tudi slovenske šole in službe (Dražumerič in Terseglav 1987, 211). * * * " Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002 (2003); več o tem na spletni strani; http;//www.sigov,sl/popls2002/popisni_reztiltati/slovenija/CRNOMELJ.Iitm (1. 7. 2003). Pričujoči tekst vključuje le rezultate popisov prebivalstva do leta 1991. Rezultatov zadnjega popisa prebivalstva leta 2002 nti na Statističnem uradu Republike Slovenije niso posredovali, saj jim to preprečujejo Zakon o popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v RS v letu 2002 (Uradni list RS, št. 66/00 in 26/01), Zakon o državni statistiki (Uradni list RS št. 45/95 in 09/01) in Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni iist RS, št. 59/99). Na podlagi teh zakonov podatkov o narodni in verski pripadnosti ter podatkov o maternem In pogovornem jeziku po tako nizkih teritorialnih enotah, kot jih predstavljajo štiri obravnavane vasi v Beli krajini, ne smejo objavljati ali jih posredovati uporabnikom. 228 Martin Tomažin: Uskoško prebivolstvo v belokrojnskih voseh Bojanci. Marinciol Sicer belokranjske Srbe označujejo kot jezikovno prilagodljive. Z drugimi Belokranjci govorijo v njihovem narečju, s »Kranjci« pogovorno slovensko z narečnimi in srbohrvaškimi leksemt in izgovorjavo, s Hrvati pa hrvaško z nekaterimi odstopanji (Dražumerič in Terseglav 1987, 211). Danes je pogovorni jezik predvsem belokranjsko narečje slovenščine, le starejši vaščani med seboj še govorijo srbsko, nekateri tudi še s svojimi otroki in vnuki. Povojna generacija, ki vedno bolj opušča jezik svojih vasi, govori srbohrvaško s podobnimi težavami kot mladina iz slovenskih krajev (Dražumerič in Terseglav 1987, 211-212). Popisi prebivalstva pred sto in več leti nam kažejo homogeno nacionalno sestavo obravnavanih vasi, čeprav so takrat spraševali po občevalnem jeziku in ne po istih kategorijah kot danes. Tudi zadnji popisi še kažejo na to, da se večina prebivalcev opredeljuje za Srbe, a popisa prebivalcev iz let 1981 in 1991 kažeta na upad deleža tistih, ki se opredeljujejo za Srbe (glej tabelo 2). Tabela 2: Narodnostna opredelitev prebivalcev obravnavanih vasi Kraj Število prebivalcev Narodnostno opredeljeni Narodnostno neopredeljeni +neznano' Srbi Slovenci Hrvati Jugoslovani 1