Ion Horea
KAKŠNA     Ah kako se bojim vseh teh robov in te okrogline TIŠINA     v obliki ugaslega plamena, kamna vseh stvari, ko prek njih ne gre več strašna senca duha, ne premakne se čarobna roka, ni več sovraštva, nihče ne vpije več od bolečine, ni več prepadov, ni izvirajočih več voda, ni grenke čase strupa, ne zasede za grmovjem. Migljajoča zvezda je ugasnila, je razpadla v etru ali zdavnaj izgubljena kje v dolinah mraka. Rad bi slišal lajež kamnov, rad bi videl v vetru krotovičiti se vse te liste budne! Krogi, zapisani v kolesih, črte, zapisane v poteh. .. Kakšna tišina povsod, kakšen mir v vseh stvareh!
SVETI NAUM     Ni ga več, pa bi rad videl, da kakor nekoč prihaja nad vročimi strehami, stopajoč pred belimi voli v nebesni bleščavi, ujeti v zid — on sam in gozd in za jezero solz — Ohrid. Cas se steka v vosek tam, kjer oreh širi veje, morda bi še ujel večernice, če bi šel hitreje. Stene, zunaj prazne, znotraj so poslikane bogato, krog nas cedi se kakor med poletje zlato.
529
Valentin Dešliu
530                                                                                                 Iz sodobne romunske lirike
Ne glasi se zvon. Le misel teh, ki so odšli od nas,
in kakor pes pred vrati čaka čas.
Od kod toliko kamenja do streh in više?
Na dvorišču osel, kakor da je Krist prišel do hiše.
Ion Horea: Rojen 10. 5. 1929 v kmečki družini. Izdal zbirke pesmi: Poezije, 1956; Steber v zenitu, 1961; Senca jagnedov, 1965; Koledar, 1969; Ne še, 1972; Verzi, 1973; (Izbrane pesmi); Platonova Oljka, 1976. Nagrada Zveze pisateljev, 1962; nagrada Združenja pisateljev Bukarešta, 1972. Piše tudi pesmi za otroke.