Izgubili
smo Janeza Grčarja
Nenadoma je umrl Janez Grčar, dolgoletni sodelavec in član uredniškega odbora Naše skupnosti.
Še pred počitnicami se je oglasil v uredništvu. »Nekaj sem prinesel, če hočeš — tudi na zalogo!«
Izročil mi je snopič listov s pesmimi: »Veš, skoraj tni bo 40 let, torej nisem več rosno mlad...«
Tedaj pesmi nisem prebral. Sedaj pa mi oko bega po njih. 40 let: 12. oktobra bi jih dočakai, pa je bi! dovolj en sam trenutek nepazljivosti, da je omahnil v smrt. In njegove življenjske po-staje: matura na moščanski gimnaziji leta 1962, pa novinarsko delo pri Radiu Ljubljana, Glasu Saturnusa, radiu Glas Ljublja-ne, glasilu KS Zelena jama (tu bil. tudi med ustanovitelji) Izo-lirki —Tectumu in pri pravkar ponovno oživljenih Vesteh Izo-lirke.
»Ob rojstvu sem prejel predujemzla
prvi obrok moškosti
čas se vseeno vali naprej...«
»Kako rad bi bil Ijubljen zato še nisem pohlepen...-<
» Telo kliče po počitku bledo zavzet upira oči zlobni fagot...«
»Mi smo skupaj iskra ognja veleumja ne drhtimo od samozadovoljnosti izpolnjujemo čutne in nujne želje zvesto zato lahko zaspim radostno in mirno spanje...«
» Vomami hotenj sem se poleti zavil v plašč nevoščljivosti.
Vino sem zamenjal za sebe — nisem še prodal
tudi daroval nisem svoje ničnosti...«
» Ugasnila je luč v predsobi mojega zaklonišča
črno pismo je prišlo prepozno...«
Tak je bil Janez v sebi! Uporen in ubog v trenutkih izpovedo-vanja, trpko nasmejan v vsakdanu, pa zvest svoji in občni člo-večnosti. Takega bomo ohranili v trajnem spominu.
AM