štev. 9. V Ljubljani, septembra 1903, Letnik VI. Glasilo „Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po enkrat na mesec in se pošilja udom brezplačno. Vsebina: Fr. L.: Mesečna opravila. — P.: Odmevi. — Jan. Jurančič: Poročilo o II. slovenskem čebelarskem tečaju 28. in 29. junija t. 1. na spodnjem Štajerskem. (l'o »Slov. Gospodarju« in »Domovini«), — Fr. Rojina: Iz popotne torbe. — Dopisi. — Raznoterosti. — Vprašanja in odgovori. — Izkaz udov. — Listnica uredništva. — Oznanila. Mesečna opravila. (Piše Fr. L.) Kiinovec. Ko bodo objavljene te vrstice, bode paša že končana. Čas naše žetve se bliža. Spomlad je bila dobra, poletje srednje, jesen pa, če vreme ne bode nagajalo, utegne biti tudi dobra, v ajdovih krajih pa prav dobra.*) Kakor so lansko leto resje silno obletovale čebele, tako so letos zelo pridno obiskovale ajdo, vsaj v našem kraju. Škoda, da jo ljudje v tako pičli meri sejejo in da ni črna! Le eno sem letos z žalostjo opazoval, namreč, da so ob času ajdove paše zdravi in krepki plemenjaki zelo zgubili letavk; tako še nikdar v jeseni! Ali je bilo isto opaziti tudi drugod? Ta mesec preneha matica staviti zalego in čebele se omejijo v svoji delavnosti le na svoje bivališče. Špranje kakor tudi satnike zalepijo in prilepijo s smolo, med prenesejo iz bolj oddaljenih satnikov v zimsko gnezdo in le tupatam katera še poskusi najti kako pozno jesensko cvetlico, kjer bi nabrala nekaj *) Glej dopis iz Kašlja! Op. ured. -H>a 138 nektarja ali obnožine. Če je vreme toplo in pri tem vlažno, se še nekaj dobi, kar seveda se niti ne vpošteva. Zato pa tudi mora čebelar svoja opravila pri plemenjakih dokončati. Paziti treba zlasti na tole: 1. Ali je plemenjak močan, čebelnat, 2. ali ima dovolj medu, 3. ali ima lepe sate (malo trotovine) in slednjič, 4. ali ima dobro mlado matico. Slabiče vzimiti je bedarija! Raji imam dva močna čebelna plemenjaka kot 10 in še več slabičev! Zato proč z vsakim obotavljanjem, tuhtanjem in domišljevanjem, da morda, morda dobro prezimijo, se spomladi pomnožijo i. t. d.! Vse oslabele panjove združi in sicer tako, da jim izbereš ali prideneš najboljšo matico. Katera je najboljša, si se že lahko pri opazovanju pleme-njakov ali zapisovanju rojev davno prepričal. Plemenjakom, ki imajo še veliko zalege, odvzemi je nekaj in prideni tem, ki je imajo malo, pač pa imajo skoro vse satnike z medom zalite. Zamenjaj satnike, onemu prideni medene, temu pa zaležene. Pazi pa, da ne pustiš nobenemu plemenjaku več satnikov kakor jih more čebelarsko ljudstvo obsesti. Škoda v najhujši zimi gorkote, ki se izgublja v praznih kotih čebelarskega bivališča. Prepogostoma se zgodi, da se čebele prehladijo in dobijo grižo, ki lahko uniči tekom zime vse prej močno čebelarsko ljudstvo. Še večja škoda pa, če je kdo čebelam, nezmernim rojivkam, pustil vse satnike s preobilno zalego, od zadej pa primaknil nekaj medenih satnikov ter tako vzimil. Pri nastalem hladnejšem vremenu meseca oktobra se čebele stisnejo v grozd, zalega se prehladi in gniloba je gotova! Satniki v gnezdu morajo biti dodelani in raji starejši kakor mlajši — seveda pa popolnoma prosti molja ali pokvarjene zalege!! Pri odjemanju medu ravnaj previdno, da ne privabiš roparic. Vsako kapljico medu skrbno obriši, satnike in tudi vse odpadke pa odnesi v zaprto sobo ali hram, kamor ne morejo čebele priti. Prazne satnike obesi v zanje posebej napravljeno skrinjo in vsaka dva do tri mesece dobro zažvepljaj ali pa obesi v prepih. Čebel ne žvepljaj in tudi ne stresaj v krop! Le stare čebele iz dalj časa brezmatičnih panjev uniči, ker spomladi itak ne dočakajo. Najbolje prezimijo plemenjaki, ki so meseca avgusta in septembra imeli veliko zalege, ker mlade čebelice niso mogle opešati radi dela. Da le dobijo zadostno zalogo medu na lepih zdravih satnikih in se prihodnji mesec, ali kadar prične zima pritiskati, panjovi dobro odenejo. Kdor mora čebelam zalogo medu dopolniti s tekočim medom, naj s tem opravilom prične takoj, da ga bodo mogle zalepiti, sicer se jim skisa in čebele dobijo grižo. Najboljši je ajdovi ali cvetlični med, najslabši gozdni in resjevi. Kdor pa nima nobenega, naj pita z raztopljenim sladkorjem. Na tri litre vode naj dene štiri kilograme sladkorja, pusti tekočino počasi vreti, posnema plavkaste, umazane pene tako dolgo, dokler ne dobi popolnoma čiste tekočine. Zvečer ob mraku naj mlačno nalije v plitve, vsaj pol do en liter držeče posodice, pokrije s treskami ali še bolje z luknjičasto deščico in potisne pod čebelno gnezdo ali k gnezdu. Zgodaj drugi dan naj odstrani posodice in jih dobro umije. To naj dela dan za dnevom, dokler nimajo čebele dovolj zaloge živeža za zimo — od 1. oktobra do 1. maja 8 do 10 kg. Šest kilogramov cukra izda toliko kot osem kilogramov medu. Prezimijo na sladkorju tudi prav dobro. Za spomladansko spekulativno pitanje si pa na vsak način preskrbi ajdovega medu! Končno še pomni, da treba vse matice, stare, mlade pa slabe, nezdrave i. t. d. odstraniti. Med iztoči in v steklenicah shrani v suhem hramu! Žrela panjev zoži tako, da bodo pri slabših plemenjakih mogle le po ena — pri močnih pa po dve ven prihajati. Brade pogostoma namaži s čebulo ali česnom, ali pa pred čebelnjakom postavi par lončkov, napolnjenih z vodo, namešano s karbolinejem. Če se proti roparicam kak panj premalo bori, ujemi dve do tri roparske čebele, iztrgaj jim žela s strupenim mošnjičkom in stri na bradi s tresko. Ta duh razdraži domačinke, da se bodo z večjim pogumom upirale roparicam. Močnim plemenjakom roparice ne morejo škodovati, zato slabičev ne prezimljaj! Odevati panjev še ni treba! -*- Odmevi. vi. Ker letos ni bil noben odposlanec našega društva navzoč pri čebelarskem shodu v Strasburgu v Alzaciji, naj jaz nekoliko omenim, kaj se je vse vršilo konec julija ob Renu. Povečjem se držim jako dobrega poročila, katero je sestavil Fel. Bassler v nemškem-češkem „Čebelarju". Ker smo že na našem prvem čebelarskem shodu mesca avgusta precej govorili o raznih sistemih, naj bodi povedano, da je bila velika večina panjev takih, ki se odpirajo od zgoraj, kakor nemški in francoski panj. Slednji (francoski) panj je bil tudi obilo zastopan, le mero so mu nekoliko prenaredili. Drory, oziroma .Tarrie, ima pri francoskih panjih mero 30 X 30 cm = 900 cm2. Ko je Elsasser ta panj prvič videl, mu je jako ugajal, a nikdo mu ni vedel povedati, čegav panj je, prav kakor se je gospodu Rojini godilo v Cahah. Uzmal je kratkomalo panj ter ga je spravil pod svojim imenom v svet. A bilo je le nekaj ljudi na svetu, ki so žalibože poznali ta panj in bore Elsasser je preslišal marsi-kako gorko. Da bi se ognil različnim opravičenim pritožbam, je premeni! mero v 26 X 35 cm = 910 cm1, kar je pa v bistvu vendarle satnik francoskega panja. Tako vidimo, kako se ljudje poganjajo tudi drugod za francoski panj. Tudi v „Čebelarskem mesečniku" se priporoča ta panj. Gospod Zailer si je tudi konstruiral francoskemu podoben panj ter ga priporoča posebno čebelarjem, ki prevažajo panje v pašo. Nemški in francoski panj imata vsekako prihodnjost, katere pa ne morem obetati avstrijskemu panju. Posebno naši čebelarji, ki imajo po 100 in več panjev, bodo kmalu prišli do spoznanja, tla je vse kaj druzega opravljati panj, ki se odpira zgoraj, kakor pa Dunajčana, ki ga lehko 9* >a 140 pogledam samo od zadaj. Pri onih dveh vzamem sat, ki ga pregledujem, kar iz vrste družili satov, tu pa moram lepo počasi izložiti vse satnike, ki so često z zadelavino pritrjeni, da pridem do svojega namena. Jaz ne morem umeti, kako nekateri ljudje prisegajo na avstrijski panj, ki so ga drugi narodi, Amerikanci, Francozi in tudi Nemci (Gerstung) že odložili. Ali moramo res vedno starokopititi in za drugimi narodi zvesto pobirati stopinje najmanj za 40 let nazaj ? Nikari pa se naj ne misli, da jaz prisegam samo na jedino zveličavni trancoski panj. Ne! izvrsten in vsega priporočila vreden je nemški panj; on je sestavljen na podlagi zahtev čebelnega življenja in srečna je bila misel gospoda Žnideršiča prirediti panj tudi v ležeči obliki. Sam mojster Gerstung poroča v zadnji številki, da se tudi on bavi s tem vprašanjem in kakor hitro bo kaj obširnejega o tem pisal, bom takoj v „Čebelarju" poročal. Da se vrnem zopet k strasburškemu čebelarskemu shodu, naj omenim, da se je veliko govorilo o meri, ravno tako kakor pri nas. Naglašala se je posebno potreba velike mere; to imamo hvala Bogu pri nas (tudi v avstrijskem panju). Da se pa ne smemo za vsak centimeter puliti, naj nam pa pove Schachinger, ki vedno in vedno pridiga, da naj ne cepimo dlake, kjer je treba ni. Centimetri nas ne bodo rešili in ne bodo napolnili naših loncev s strdjo, ampak jedino pravilno čebelarjenje. Čebelarstvo se ne bode dalo nikdar po jednotnem kopitu urezati, za vsak kraj se način nekoliko menja. Vse je odvisno le od čebelarja, kako ta čebele opravlja. Da pa moramo res začeti umno čebelariti, da se nam bo naša čebela vedno boljšala, to nam pravijo Nemci sami. Švicarski župnik Strauli je goreče zagovarjal na shodu veliko mero, a priznati je moral, da se v take panje ne sme vsajati nemška čebela, ampak le kranjska ali laška, oziroma mešanci. Kako si pa vzgojimo izvrstne čebele? O tem se je že dosti pisalo v našem „Čebelarju". V Strassburgu je o tem govoril Lehzen, ki čebelari z resarico, čebelo, ki živi na luneburški poljani, in ki je zelo podobna naši kranjski čebeli. Glavne misli njegovega predavanja so: 1. Imej panje, ki imajo mlade, oplojene matice. Večletne matice ne stavijo toliko zalege kot mlade. 2. Imej samo močne panje; le ti donašajo obilo koristi, slabiči so le za pokoro. Ne vsajaj zato vsakega rojišča posebej, ampak združuj slabotne panje. 3. Glej, da ti čebele dobro rojijo, a jemlji le prvca in drujca. Če nočeš, da bi ti čebele rojile, odvzemi (kranjskemu) panju dno, odtresi zvečer iz njega čebele v drug prazen panj ter jih pusti tako čez noč. Iz satja izreži matičine lončke in trotovje. Če je bilo več mladih matic v panju, si čebele same čez noč odberejo najboljšo. Drugi dan zopet spustimo čebele v stari panj. 4. Imej pripraven panj, ki naj ne bode premajhen; poprimimo se zopet Janševe mere. Janša je bil jeden največjih čebelarskih mojstrov; on je poznal čebelo kakor malo kdo. 5. Ne imej preveč trotovja v panju, ampak glej, daje večina čebelnega satja. 6. Glej tudi, da ne bo panj usmrajen. Če bi Lehzen imel tedaj, ko je o smradu govoril, par naših medarjev poleg sebe, gotovo bi jih bil pri teh besedah parkrat dobro potegnil za „sladke", da bi vedeli drugič škodovati našemu čebelarstvu s slabim pitancem, kakor -h>H 141 na primer gosp. Oroslav Dolenec; kajti na čebelarskem shodu v Strassburgu se jo trdilo, da se naša čebela rada usmradi. Jaz sem sicer več let čebelaril s kranjsko čebelo v hribih 640 m nad morjem, kjer je bila včasih zima, da nam kožuhi niso nič pomagali, pomlad pa, da nisi vedel, ali se je zima končala ali se bo šele začela, pa usmradila se mi ni nikdar, laška čebela pa se je prehladila takoj prvo pomlad, Naša čebela je izborna in če jo bomo še umneje vzgajali, bomo imeli živalico, ki nam bo res čast delala. Toliko naj zadostuje o shodu v Strassburgu, s katerem je bila objednem združena tudi lepa razstava. Kdaj priredimo mi shod z rastavo?*) Rad bi še to in ono povedal in še bom kakšno zinil, toda nobene ne o zdravilni moči medu, vsaj danes ne. Drugače se zopet razgnevijo moji srditi sovražniki, katere sem o počitnicah komaj nekoliko potolažil. Prijel se me je že itak priimek „strdenega padarja" in prijazni birič nekega še bolj prijaznega mesta je že zadnjič, ko sva se srečala, pomembno pomežiknil, poškilil name z levim očesom ter porožljal s ključi, češ: „Ne uideš nam ne!" Srce mi je strepetalo, ker moj najhujši nasprotnik je županov sin, in kakšno moč ima župan samostojnega mesta, to je morebiti že marsikdo britko sam okušal. Torej rajši danes žabico na usta, kakor pa da bi se za menoj zaklenila! Če še „storijo" o čebelah povem, tega mi pa gotovo živa duša ne more zameriti! Ob neki veliki vodi kje in kako, to nas ne zanima — so čebele zapazile, da je onostran reke obilo paše. Hitro so zletele, a nazaj grede je marsikatera našla grob v mrzlih valovih. Kaj si zmislijo premetene živalice? Ker ni bilo mostu, je prevažal brodnik ljudi sem in tje, in vsakrat, ko je zopet odrinil od brega, se je vsedlo vse črno čebel na rob brodu ter so se prepeljale na drug breg; plačale seveda niso nič! Ni čuda, da se ne bi tudi mi čebelarji navzeli kaj brihtnosti od naše ljube živinice, posebno če jo pasemo v božjem strahu že daljšo vrsto let! **) Pater. -*- Poročilo o II. slovenskem čebelarskem tečaju dne 28. in 29. junija t. 1. na spodnjem Štajerskem. (Po »Slov. Gospodarju« in »Domovini«.) Kakor nam zgodovina pripoveduje, so čislali naši pradedi že nekdaj, v sivi preteklosti med in se vsled tega brezdvomno tudi pečali več ali manj z rejo čebel. Ta panoga kmetijstva tedaj ni nova, pač pa se je način čebelarstva v novejšem času znatno izpremenil, popolnil. In to dejstvo nalaga vsakemu čebelarju nalogo, širiti v tej stroki svoje vednosti in znanosti, če hoče tekmovati z drugimi naprednimi čebelarji, če hoče čim največ koristi dobivati od čebelarstva. *) Ob desetletnici našega društva! (Op. uredništva.) **) Še marsikaj mi je bilo na jeziku. A zdi se mi, da sem že zadosti povedal, zato rajši pero obrišem ob kuto in prihranim ostalo za prihodnjič. — (Op. patra). Lepo in hvalevredno je tedaj od našega dičnega, daleč na okrog slove-čega čebelarskega mojstra pri Sv. Andražu v Slov. goricah, g. Janeza .Turan-čiča, da se je odločil 28. in 29. junija 1.1. pokazati ukaželjnim čebelarjem na podlagi blizo 20 letne prakse pridobljene spretnosti in jim sporočiti pred letom pri čebelarskem tečaju na Dunaji popolnjeno znanje o umni čebeloreji. Kako je s prireditvijo omenjenega tečaja ustregel slovenskim čebelarjem, kaže najjasneje jnnogobrojna, rekel bi, za ta čas sijajna udeležba tega tečaja. Zbralo se je gotovo okoli dvesto udeležencev na prijaznem griču pri sv. Andražu. Ogromno večino so tvorili vrli slovenski kmetje in posestniki. Prvotno smo mislili, da je večina slušateljev iz domače župnije, a kmalu smo se prepričali, da je razen teh bilo veliko več udeležencev iz bolj oddaljenih krajev; najobilneje je bil zastopan ormožki okraj, za tem ljutomerski, ptujski in sv. lenartski, več jih je bilo tudi iz mariborskega okraja. Iz ptujskega okraja bili so razen domačinov udeleženci zlasti s ptujskega polja in Haloz. Pojedini zastopniki pa so bili tudi iz celjskega, brežiškega in slovenjegraškega političnega okraja,^ tako da je na tem čebelarskem shodu bil zastopan res ves del slovenske Štajerske. Razen v ogromni večini zbranih posestnikov in kmetov je bilo po kakih 15 udeležencih častno zastopano tudi spodnještajersko slovensko učiteljstvo, ki je s tem zopet pokazalo, da se zanima za vsak pojav na narodnogospodarskem polju in da je drage volje vedno med onimi, ki bi radi dvignili blagostanje ubožnega slovenskega naroda. Tečaj je otvoril gosp. sklicatelj s srčnim pozdravom do vseh navzočih. Izrazil je svoje posebno veselje nad mnogobrojno udeležbo in izrekel željo, da bi ta prvi tečaj v tem kraju obrodil obilno dobrega sadu. Od 8. do 10. ure so trajala teoretična predavanja o čebeloreji. Ob 10. uri dopoldne smo se vsi slušatelji podali na čebelno stališče g. Matjašiča, ki je od šole pri Sv. Andražu oddaljeno le par minut. Tukaj je gosp. sklicatelj Jurančič skozi 2 uri praktično razkazoval različna čebelarska opravila in je drage volje odgovarjal na mnoga vprašanja in interpelacije, ki so se stavile do njega od vseh strani. Razlagal je o naravnem rojenju in jako poučljivo je bilo, kako je g. Jurančič sam napravil roj. Ker se je v zato določenem panju matica znala jako spretno skrivati, trajala je naprava umetnega roja precej dolgo. A mi slušatelji smo radi vstrajali kljub grozni vročini, ki je bila isti dan, in kljub temu, da so čebele obkroževale mnogoštevilno zbrane čebelarje v prav gostih rojih. Nikdo se ni bal čebel in tudi čebele niso nikomur nič žalega storile, čuteč menda, da so to sami dobri njih zaščitniki in prijatelji. Ko smo si ogledali še okusno in praktično urejeni čebelnjak in različna čebelarska orodja gosp. Matjašiča, odzvonilo je že poldne, in šli smo se telesno krepčat. Popoldne od 2. do 4. ure je bilo zopet predavanje v šoli, ob 4. uri smo pa vsi slušatelji izleteli na dom g. sklicatelja, kamor je od Sv. Andraža kakih 20 minut. Tukaj smo si ogledali vzorno urejeni čebelnjak in paviljončke različne velikosti, a g. Jurančič nam je razkazoval različna čebelarska orodja, ki so se vsa odlikovala po svoji prosti, a vendar praktični sestavi. G. sklicatelj je opetovano povdarjal, da 011 s prostimi orodji, ki si jih do malega sam naredi, ravno tako dobro ali še boljše izhaja, kakor bi izhajal z raz- -K? 143 Ks 147 konaka, in vsepovsodi so svetile električne luči, prav doli do vode, da so se zrcalile v tihi Donavi. Mislil sem, da imajo kako svečanost, a prej omenjeni Zemunčan mi je povedal, da je tako vsako noč. Nestrpno sem čakal, videti Belgrad od blizu, a skoraj bi mi ta želja splavala po Donavi. Mejna srbska straža pregleda namreč vsem popotnikom, ki hočejo iti v Belgrad, popotne liste. Meni se je tudi nekaj sanjalo o takem listu, predno sem odšel na pot, zato sem šel k našemu gospodu komisarju, naj mi da izpričevanje, da sem res Martinčkovega Toneta sili. Prijazni gospod pa mi odsvetuje, češ, naj pokažem orožni list in lovsko karto, kjer je udarjen pečat našega okrajnega glavarstva, in če še potem ne verjamejo, naj brzo-javim po izpričevanje. Na srbski straži je bil takrat strašno trebušat velikan, pravi Goljat, kakor da bi imel stražiti celo Srbijo. Ni si dal ničesa dopovedati, ampak kar svojo je gnal: „Odlazi!" Gledal je pa tako kot „h .... iz krugle". Prenočiti sem moral torej v Zemunu, drugi dan pa je šel z mano na omenjeno stražo gospodar hotela, ki mi je vendar izposloval pravico, se prepeljati v Belgrad. Zakasnil pa sem vendar toliko, da sem samo površno ogledal to zgodovinsko mesto, kjer so si spletali v bojih s Turki vence večne slave Lavdon, Evgen, naš rojak Vega in drugi junaki. S parnikoni sem se odpeljal po Donavi, ki je po združitvi s Savo pri Belgradu, mogočen in veličasten veletok. Začetkom vožnje je bilo videti na srbski strani vinograd pri vinogradu, prav kakor ob Renu, od mesta Bažias pa se pričenjajo svetovnoznane tesni, kjer je držala v rimskih časih tik vode v živo skalo vsekana Trajanova cesta. Še zdaj se poznajo sledovi tega velikanskega dela, kar jih ni izprala Donava v teku stoletij; v skalo vsekana spominska plošča na Trajana pa je še posebno dobro ohranjena. Navpične stene, da se vidi v nekaterih krajih le ozek pas neba, penasti vrtinci in brezdne krnice napravijo na vsakega tujca mogočen vtis. Od Oršove peljal sem se v družbi nekega profesorja in njegove soproge do Železnih vrat, kjer je izstreljena med skalami umetna pot za največje donavske parnike. Vsakemu parniku ali ladiji, ki hoče tod skozi, pride naproti poseben parnik, ki teče na močnih verigah, da ne more kreniti na nobeno stran. Na tak parnik priklepajo potem prav na tesno druge, da se varno prepeljejo skozi opasni kraj, kjer se je moglo prej le pri največji vodi mimo, pa še tedaj le z največjo nevarnostjo. Med Oršovo in Železnimi vrati leži sredi Donave otok Ada Kaleh, na kojem je turška naselbina, ki ima svojo upravo, a je pod avstrijskim nadzorstvom. Razven avstrijske vojaške posadke je blizo polpetsto Turkov, ki žive popolnoma po svojih turških šegah. Po umazanih ulicah vodil nas je — profesorja, gospo in mene — mlad Turek. Pokazal nam je tudi njih mošejo znotraj, ki je še zadosti čedna in soji ravno zidali nov minaret. Kot posebnost nam je šel pokazat tudi svoj dom. Govoril je neko čudno mešanico srbščine, madjarščine in rumunščine, da ga je celo profesor, rojen Srb, komaj razumel. Vendar nam je dopovedal, da mu je oče umrl, da živi mati z drugima dvema ženskama, ki jih je imel oče poleg njegove matere tudi za ženi, ob tem, kar on zasluži s prevažanjem tujcev čez Donavo, da prislužijo nekaj tudi s tkanjem, da se bo takoj oženil, ko mu prava mati umrje, in še več takih skrivnosti, o katerih je menil, da nas še bolj zanimajo, kot so nas v resnici. Dospeli smo do njegovega doma, uborne bajte, kakršne so bile vse, obite okoli iu okoli z lesenimi, visokimi plankami. Gospa je smela iti noter ž njim, midva s profesorjem pa sva stala za nekim podrtim zidom ter čakala gospe. Med tem pa pride okoli zida ena izmed žensk iz žlahte našega vodnika in ker se ni nadejala, da je kdo tam, se je bila nekoliko obraz odgrnila, kajti bilo je zelo vroče. Turkinje ne smejo, kakor znano, hoditi po ulicah z odkritim obrazom, zato se je — navidezno ali v resnici — zelo ustrašila in hitro zakrila s tisto umazano haljo. Prav pa je imela, da se je takoj zagrnila, kajti trdim na vero, da svoj živ dan nisem videl tako grde babe. (Dalje prihodnjič.) -$- Dopisi. I». Zg. Kašlja, dne 11. septembra 1903. — Ajda je obrana in čebelarji tehtamo panje, toda kislili obrazov, kajti suša zadnje dni avgusta do 10. septembra uničila nam je sladko letino. Začetek ajdove paše (okrog 17. avgusta) bil je dober, dasiravno smo imeli vsled slabe kostanjeve paše prazne panje, vendar je kmalu zadišalo okrog čebelnjakov. Dne 28. avgusta tehtal sem prvič štiri boljše panje in sicer: Gerstunga, Dzierzona, Pavlina in enega kranjca. Ko sem drugi dan zopet tehtal, našel sem naslednji rezultat: Gerstung je donesel dne 29. avgusta . . . 1'20 kg Dzierzon 11 11 ii ii • ' . 0-80 „ Pavlin 11 11 ii ii . 0'90 „ Kranjec n ii ii ii . 0-50 ,, Gerstung 11 ii 30. avgusta . . . 1'80 „ Dzierzon 55 ii „ 5? . 070 „ Pavlin 11 ii n 11 . 0-80 „ Kranjec » ii ii 11 . 0-70 „ Gerstung >5 ii ii 31. avgusta. . . 0-50 „ Dzierzon n ii ii ii . 0'00 „ Pavlin 11 ii ii ii . 0-50 „ Kranjec 11 ii ii ii . 0'30 „ Gerstung 11 i* ii 1. septembra . . 0'(i0 „ Dzierzon 11 ii ii 5? . 0'30 „ Pavlin ii i: ii 11 . 0-40 „ Kranjec 11 r v 11 . 0'20 „ Gerstung n ii 2. septembra . . 0'90 „ Dzierzon H ii ii ii . 0'80 ,. Pavlin 11 ii r ii . i-oo „ Kranjec 11 ii ii ii . 0-40 „ To je podoba, ki kaže jasno dovolj, da je velika mera edino prava, ki naj se jo oprimejo vsi čebelarji. -h>S§ 149 g. Od dne 1. septembra je pa suša vedno trje pritiskala, in paša se je vedno slabšala. Tehtal sem s težkim srcem danes dne 11. septembra in sem našel: Gerstung je prinesel v 10 dneh '/a lc9 in Pavlin tudi '/2 kg, kranjec pa je bil lažji l/a kg, Dzierzon je ostal pri svoji teži. Tu imaš, sem si mislil, sedaj pa naj „babam", če morem. Šel sem nejevoljen iz čebelnjaka, da napišem te vrstice. Tako je pri nas, kako pa drugje, pričakujem, da bodo prijatelji čebelarji kaj poročali. Mercina. -*- Raznoterosti. t „Eopov oča" (Anton Bereie) čebelar in ud našega društva iz Stražišča pri Kranju (Šmartno), je umrl dne 4. septembra t. 1. po daljši, mučni bolezni, star 67 let. Ležal je prav taisti dan na mrtvaškem odru, ko se je vršil v šoli čebelarski shod. Malokdaj je kropilo kakega čebelarja toliko čebelarjev, kot njega, kajti vsi udeleženci shoda so se šli poslovit od moža, ki jim je bil dober znanec, bodisi iz prejšnjih letnikov ,.Čebelarja-', ali iz občnih zborov čeb. društva v Ljubljani, ali pa so ga že pri njegovem čebelnjaku obiskali. „Če že moram umreti, naj mi da ljubi Bog vsaj še shoda čebelarjev dočakati, da bi še enkrat videl gospode Črnagoja, Žnideršiča, Bukoviča in Babnika in pa tistega gospoda, ki ima tako lepo, dolgo brado (g. Zajca), in morebiti me bo takrat še kak drug čebelar obiskal, potem pa naj umrjem v imenu božjem!'' — tako je večkrat pred smrtjo zdihoval. Toda ni mu bilo dano še jedenkrat seči prijateljem v roke, prej je odšel v nebesa, čeprav jo rekel nekoč, ko je bil prav dobre volje pred čebelnjakom, da bi ne šel gori, ko bi vedel, da bi ne bil v raju poleti za „hauptčebevarja", pozimi pa za „oberjagra". Da bo na unem svetu vse to dosegel, je bil naposled popolno prepričan, kajti malo ur pred smrtjo je dejal uredniku „Čebelarja": „Na tem svet sem dačbevaru, ne gunem bom pa spet začev —--" Strahu pred smrtjo torej ni poznal, umrl je smrti pravičnega. V slovo naj mu bodo besede, ki jih je na shodu zaklical v njegov spomin gospod Ivan Lampe: „Naj mirno počiva vrli mož! Iz spoštovanja do takih starih čebelarjev, kot je bil on, naj izklije prava ljubezen do naše plemenite eebelarije, katero skušajmo potomci povzdigniti do najvišje stopnje popolnosti! -H« 150 RS 151 in- Treba je še pomisliti, (la čebele hruševko še same po svoje pripravijo, da ji primešajo pri prenašanju še nekoliko mravljinčne kisline, ki zabranjuje kipenje in kisanje, pa tudi zgoste jo primerno in to deloma s prenašanjem, deloma pa izpuliti preobilna voda iz celic, kar dosežejo čebele s tem, da močneje s perutnicami krepelijo in na ta način povzroče hitro menjavanje zraka, ki jemlje sabo in hitro odvaja vodene pare. Pitanje hruševe vode bi se moralo pa še pred sredo oktobra izvršiti, da je pravočasno zgoste in pokrijejo, sicer nastane lahko, kakor pri vsakem zakasnelem pitanju, že zgodaj na spomlad driskavica. Spomladi pa bi se za silo tudi ne smelo prej začeti s hruševko krmiti, dokler ne začno čebele izletavati, kakor se ne sme preje s čistim medom začeti. Med je sicer najboljša in čebelam najprikladnejša hrana, ker je to njih naravni živež, a v sili se zadovolje tudi z navadnim sladkorjem, ki je gotovo težje prebaven kot hruševka, ker ga morajo čebele šele v tak sladkor spremeniti, kot ga ima hruška v sebi. Sadni sladkor je namreč lahko prebaven ter gre kar naravnost v kri, raflnirani sladkor pa se mora v želodcu prekuhati ali invertirati prej v sadnega. Da čebele ljubijo sadne sokove, vidimo pri stiskanju tolkovca, pa najsibo tepkovca ali jabolčnika; celi roji obletavajo stiskalnico, zato se napravlja sadni mošt navadno ponoči ali pri slabem vremenu. Če je že kdo, ali če morebiti šele bo napravil poskuse s pitanjem hruševke, naj bo toli prijazen ter naznani uspeh „Čebelarju", da bodo tudi drugi čebelarji zvedeli, da se more čebelam v sili pomagati brez slabih posledic s tem nadomestilom medu. -®- Izkaz udov. Nadaljevanje : Alešovec Peter, posestnik in trgovec, Tupaliče pri Kranju; Bajželj Janez, učitelj, Idrija; Cilenšek Alojzij, župnik v Poljčanah; Debelak Janez, posestnik, Mačji dol; Gornik Friderik, čebelar, Št. Ilj; Heinitz Vaclav, mestni vrtnar, Ljubljana; Jug Andrej, kmetovalec in čebelar. Škodniki; Jarc Anton, profesor, Ljubljana; Jurko Jakob, nadučitelj, Tepanje pri Konjicah; Krajni šolski svet na Bledu ; Konjedič L. G., Kranj; Kovačič Emanuel, mizar in krčmar, Stražišče; Koschier J., Kamnik; Kavčič Peter, nadučitelj, Nova cerkev pri Ptuju; Ličen Vincenc, Goljaše ; Ljubeč Alojzij, posestnik v Hvale-tincih pri Sv. Andražu v Slov. goricah; Medved F., čebelar, Tacen pri Št. Vidu nad Ljubljano; Mithans Leopold, Šmartno pri Slovengradcu; Nedog Alojzij, posestnik, Očeslavec pri Ivanjci; Kajetan pl. Premerstein, Jelični Vrh; Rebolj Anton, Godič; Strajner Alojzij, posestnik, Medvedjek; Stular Anton, Pod-Brezje pri Podnartu; Strmšek Vekoslav, nadučitelj, Medvedovo selo; Svetlin Anton, Podgorje; Šolsko vodstvo pri Sv. Trojici v Slov. goricah; Šolsko vodstvo pri D. M. v Polju pri Ljubljani; Šavnik Frančišek, lekarnar, Kranj; Šavnik Frančišek, mag. pharm., Kranj; Unger Frančišek, čebelar, Sp. Šiška; Zunkovič Janko, nadučitelj pri Sv. Marjeti nižje Ptuja; Zupan Frančišek, dijak, Brezje; Frančišek Spintre, profesor v Kopru. 152 C^. Listnica uredništva, Gosp. V. M. v S.: Na našo pošto ni došla pošiljatev, pač pa Vaše pismo in dopisnica. — Gosp. A. /,. v II. B.: Natančne podatke o vaganju ob času ajdove paše se Vam pošljejo ob tednu. - Gosp. Iv. E. v T.: Za koliko bi prodali Vaš topilnik? - Gosp. F. B. v S.: Če se Vam zde panji prelahki in nimate medu, dopolnite jim zimsko zalogo z vkuhanim sladkorjem; kako to storiti, najdete v današnjem uvodnem članku. Sicer pa Vam nujno svetujemo, ne vzimujte preslabih ljudstev, raje jih združite z močnejšimi, in zadovoljne bodo čebele in ž njimi tudi Vi in Vaš mošnjiček. Cel>ele kupuje M. Ambrožič v Mojstrani na Gorenjskem. — Prodaja pa isti umetno satovje iz pravega čistega voska. Semena od rudeee detelje (inkarnat), esparsete in vseh drugih vrst medunosnih cvetlic, prodaja Jos. Kordin v Ljubljani. Vosek in prazno satovje kupuje po najvišji ceni — J. N. Babnik v Ljubljani. - ^ Pravi čebelni vosek kupuje vsako množino po visoki eeni Sch.vipe\itz v Ljubljani. = Deščice za okvirje = natančno prirezane 6 mm debele, 25 mm široke, 100 m nefrankovano 2 K. 65 m irankovano pošilja -Alojzij ^re^rlje, žagal- v Čepovanu pri Gorici. —= Cenjena naročila izvršujem točno in solidno. =— Udnina (1 gld.) in reklamacije naj se pošiljajo gospodu I.N. Babnik-u v Ljubljani, dopisi in članki za list pa uredniku „Slovenskega Čebelarja" Frančišku Rojini, nadučitelju v Šmartnem pri Kranju. Odgovorni urednik Mihael Božanec. - Lastnik »Slovensko čebelarsko društvo«. Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.