Al. Benkovič: Zagonetna nrav. 79
Zagonetna nrav.
(Ruski spisal A P. Čehov ; pi oložil Al. Henković.)
Kupe i)rvega razreda. Na divami, obšitem z rdečim bar.šiinom, na
])ol leži lepa gospa. Dragocena, čipkasta paliljača so jej blišči v trdo stis-
njeni pesti, ščipec jedva da jej ne pade z lepega noska, igla na njenih
prsih se sedaj dvigne, sedaj pade, kakor ladjica sredi valovja . .. Raz-
burjena je ... Njej nasproti sedi na divanu mlad pisatelj začetnik. Lepi
ženi gleda v lice, gleda neprestano, s pogledom poznavalca. On preiskuje,
proučava, lovi to ekscentrično, zagonetno nrav, lovi jo, drži. . . Njena
duša, vsa njena psihologija mn leži kar na dlani ...
O. jaz vas umejem ! je govoril pisatelj, poljubujoč toplo mesto kraj
njene zajtestnicc. — Vaša velika duša išče izhoda iz labirinta ... Da !
Borba je strašna, nepremagljiva, čudovita ... Nu ... ne obupajte ! Vi
boste zmagovalka ! Da !
— Opišite mene, Voldemar ! je rekla gospa, tužno smehljajoča se.
— Moje življenje je tako polno dogodkov, tako raznolično, tako pisano ...
A glavno je ... nesrečna sem ! Jaz sem mučenica po ukusu Dostojevskega ...
Pokažite svetu mojo dušo, Voldemar, pakažite to bedno dušo ! Vi ste
8Ó Ai. Benkovič : Zagonetna nrđV.
psiholog ... Ni še tega jedno uro, i^ai- sva se piićola razgovarjati, a vi
ste me že umeli vso, vso !
— Govorite !^ prosim vas, govorite !
— Poslušajte! Rodila sem se v revni uraduišid obitelji. Oče je bil
dober in umen človek, nii. .. duh časa in di'uStvo . .. vous comprenez . . .
ne obsojam ubozega očeta svojega. Bil je podkupljiv, kartač, jiijanec. A
mati ... Čemu bi govorila ? .icdinščina. borbe za škorjico kiiilia, sjioziianje
ničevosti . .. Ah, ne zahtevajte od mene, naj se spominjam ! Morala sem
si sama delati pot.. . Slaba vzgoja v zavodu, čitanje bedastili romanov,
mladostne napake, prva, iila.šna ljubezen ... In borba z družbo V Grozno !
In sumnje ? In muke nastajajoče nevere v življenje, samo sebe ? Aii ! Vi
ste pisatelj iu poznate nas, ženske... Vi umejete . .. Nesreča zame, da
sem olidarjena z izredno nravjo . .. koprnela sem i)o sreči... in kakšni !
Koprnela sem, da bi bila človek! Da! Y tem sem videla svojo srečo!
~ - Krasota ! je šepetal pisatelj, poljubujoč jo vedno na isto mesto.
— Jaz ne poljuhujem vas, krasota moja, marveč človeško muke. Ali se
spominjate Razkolnikova ? On je tako poljuboval...
— O Voklemar ! Meni je trebalo slave .. . hrupa, šuma, kakor vsak-
teri — čemu bi se delala skromno ? — močncji naravi. . . Slepela sem
po nečem nenavadnem . .. neženskim ! In glej... Naletela sem se na potu
na bogatega starega generala ... Ne obsodite me, Voldemar ! To je bilo
zgolj samožrtvovanje, umejte to ! Drugače nisem mogla storiti . .. Obo-
gatela sem obitelj, pričela potovati, delati dobro ... A koliko sera trpela
v objetju tega prismojenega,, norega ... hm !... starca ! Tega si ne mo-
rete niti misliti! Bili so časi... grozni časi! A jačila me je misel, da
starec danes, ali jutri umre, jaz pa pričnem živeti, kakor mi l)ode drago,
udam se ljubljenemu človeku, srečna bodem ... In res imam takega člo-
veka, Voldemar ! Na Boga, da ga imam !
Gospa hitreje giblje pahljačo. Njeno liceje dohilo jokav izraz ...
In res je starec umrl . . . Jaz sem jedina dedinja njegovega bo-
gastva. Sedaj slednjič živim srečno ... \\i ni res, Voldemar ? Sreča mi
trka na okna. .. Samo treba spustiti jo noter, toda... ne ! Sedaj bi se
bilo treba udati njemu, postati njegova žena pomočnica ... biti srečna . ..
A kako neumno, gnjusno in bedasto je vse na tem svetu ! Kako podlo je
vse. Voldemar ! Nesrečna sem ! Na mojem nesrečnem potu zopet stoji za-
preka ! Zopet vidim, da je sreča moja daleč proč!
Ah ! To trpljenje ! . .. Moj Bog !
— A kaj vam je na potu ? Prosim vas, govorite ? Kaj je tisto ?
— Ponuja se mi drugi bogati starec ! Zojiet !
Pahljača zakrije lepo, lice. Pisatelj podpre, svojo misli polno glavo s
pestmi ter se zamisli kot poznavalec psiholog. Samo lokomotiva šumi in
žvižga, od zahajajočega solnca pa se na,oknu rdeče zavese.