M. BIZJAK: Omembe cenzualov v listinskem gradivu za ozemlje Slovenije 8 Bizjak Matjaž , dr., višji znanstveni sodela- vec, ZRC SAZU Zgodovinski inštitut Milka Kosa, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 2, matjaz@ zrc-sazu.si Omembe cenzualov v listinskem gradivu za ozemlje Slovenije Zgodovinski časopis , Ljubljana 73/2019 (159), št. 1-2, str. 8–18, cit. 27 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Članek obravnava poseben družbeni sloj cenzualov, prvotno nesvobodnjakov, ki so z »osvoboditvijo« in obenem darovanjem na oltar pridobili status omejene svobode in so bili v visokem srednjem veku razširjeni na obmo čju Bavarske in nanjo navezanih alpskih dežel. Obravnavani so vsi (znani) dokumentirani primeri za slovensko ozemlje, ki presenetljivo segajo do štiridesetih let 14. stoletja. Klju čne besede: cenzuali, osvobajanje, socialna zgodovina, srednji vek Bizjak Matjaž , PhD, Research Fellow, The Scienti fi c Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Milko Kos Historical Institute, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 2, matjaz@zrc-sazu.si References to Censuales in Documents Per- taining to the Slovene Territory Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 73/2019 (159), No. 1-2, pp. 8–18, 27 notes Language Sn. (En., Sn., En.) The article addresses the social stratum of cen- suales; initially unfree, they were granted limited freedom through “liberation” and donations to the altar. They were present in Bavaria and the related Alpine lands in the High Middle Ages. All (known) documented cases pertaining to the Slovene territory are discussed that, surprisingly, date to as late as the 1340s. Key words: censuales, liberation, social history, the Middle Ages Matjaž Bizjak Omembe cenzualov v listinskem gradivu za ozemlje Slovenije V srednjeveški gospodarski zgodovini, še bolj pa v splošni srednjeveški zgodovini se obi čajno za obdobje poznega srednjega veka precej lahkotno operira s pojmom »poenoteni podložniški sloj«. * Ta je nastal po zbliževanju socialnega položaja v okvir zemljiških gospostev vklju čenega odvisnega kme čkega prebival- stva – predhodno z razli čnim socialnopravnim izhodiš čem –, ki je v tem obdobju z visokim odstotkom prevladovalo. Čeprav je že od druge polovice 13. stoletja dalje v družbenih razmerjih v okviru zemljiškega gospostva poglavitni pomen za čela prevzemati odvisnost, utemeljena v najemu obdelovalne zemlje, pa v virih javnopravnega zna čaja še celo 14. in dobršen del 15. stoletja sre čujemo navedbe, ki posamezne pripadnike odvisnega kme čkega prebivalstva uvrš čajo v razli čne statusne kategorije povsem osebnega zna čaja. 1 Ena od bolj zanimivih med temi so gotovo cenzuali. Pojem ozna čuje po rojstvu nesvobodne, vendar osvobojene ljudi. Takšna osvoboditev je pomenila izboljšanje osebnega položaja, nikakor pa ni prinašala absolutne svobode. Osvobojenci so bili obi čajno dodeljeni cerkveni instituciji (ško fi ji, samostanu …) ali še pogosteje to čno dolo čenemu oltarju v neki cerkvi, do katerega jih je vezala vsakoletna denarna dajatev – cenzus. Ta cenzus (naglavna pravda) se je izpla čeval v simboli čni višini, obi čajno treh ali petih pfenigov, in je za cenzuala imel vlogo nekakšne priznaval- nine osvoboditve. Obi čajno je bil namenjen kritju stroškov osvetljave zadevnega oltarja, torej za nabavo voska oziroma olja. Po drugi strani je cenzus cerkvenemu gospodu nalagal vlogo zaš čitnika cenzualove svobode pred tretjimi osebami kakor tudi pred lastno samovoljo. Seveda pa je morebitno nepla čevanje cenzusa imelo za posledico izgubo svobode; če cenzual tri leta ni poravnal svojih obveznosti, je postal nesvobodnjak svojega zaš čitnika. Poglavitni razliki, ki sta cenzuala lo čevali od njegovega predhodnega nesvobodnega statusa, sta bili rešitev od vsakodnevnih ali tedenskih delovnih obveznosti, tj. ro čne tlake, in relativna svoboda gibanja, ki pa je bila še vedno regulirana s strani gospoda-zaš čitnika, ki mu je cenzual na neki na čin pripadal. Cenzuala je gospod lahko posadil na svojo hubo, ga naselil v svoji urbani naselbini, v nekaterih primerih pa so se cenzuali v dogovoru s svojim gospodom naseljevali tudi zunaj meja mati čnega gospostva. Ne glede na dajatve, * Prispevek je rezultat raziskav , ki so deloma potekale v okviru projekta Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in razpadom Habsbur- ške monarhije (J6-7069), deloma pa v okviru programa Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti (P6-0052) – oba fi nancirana s strani ARRS. 1 Vilfan, Kme čko prebivalstvo, str. 326 sl. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) | 8–18 9 M. BIZJAK: Omembe cenzualov v listinskem gradivu za ozemlje Slovenije 10 ki jih je pogojevala nova nastanitev, je cenzuala na gospoda-zaš čitnika vezalo vsakoletno pla čilo naglavnega cenzusa. 2 Pojav cenzualstva ima širše evropske razsežnosti in je zaznaven predvsem na obmo čju od Flandrije in Westfalije prek osrednje Francije, Lotaringije in Porenja do Bavarske, alpskih dežel ter severne Italije. 3 V bavarsko-alpskem prostoru je ta družbeni element v veliki meri dokumentiran v številnih tradicijskih knjigah visokih cerkvenih institucij (ško fi j in samostanov), ki so tako zna čilne za ta prostor, še posebno od druge polovice 12. stoletja, ko zaradi naraš čajo čih darovanj nesvobodnjakov na oltar pride do vsebinske diferenciacije tradicijskih knjig na nepremi čninske in cenzualske, t. i. libri censualium . 4 Glede na obsežne popise cenzualov v teh kodeksih je mogo če sklepati na dokajšno števil čnost tega sloja na teritorijih, ki so jih obvladovale omenjene cerkvene ustanove. To bi po analogiji utegnilo veljati tudi za nekatera obmo čja na ozemlju današnje Slovenije; namre č obsežna zemljiška gospostva salzburške nadško fi je, freisinške, briksenske in krške ško fi je ter zgodnejših samostanov, predvsem Sti čne. Zaradi objektivnega razloga – ohranjenosti virov – je o števil čnosti cenzualov na Slovenskem težko izre či verodostojno sodbo. Tradicijske knjige, ki so sicer dobro ohranjene za salzburško nadškofi jo in za freisinško ter briksensko ško fi jo, se slo- venskih ozemelj dotikajo le deloma; zadovoljivo pravzaprav zgolj tistih v briksenski posesti, a le za 11. stoletje, freisinških samo v nekaj noticah, salzburških pa sploh ne. K temu ne pripomore dosti niti popolna odsotnost (neohranjenost?) tradicijskih knjig slovenskih samostanov, od katerih bi glede na čas ustanovitve, ne pa tudi glede na ohranjenost zgodnejših virov, pri čakovali vsaj stiške. 5 Kljub temu obstaja nekaj sporadi čnih zapisov, ki nedvomno dokazujejo obstoj posebnega sloja cenzualov v visokem srednjem veku na ozemlju današnje Slovenije. Poleg ene same notice v freisinški tradicijski knjigi, datirane v leta med 1160 in 1181, in ene briksenske, pripisane v dodatku listine za blejsko otoško proštijo iz leta 1185, 6 poznamo še prepise treh stiških listin, ki pokrivajo časovni razpon do konca 2 O cenzualih glej Schulz, Zensualen, kol. 530–533; Dollinger, Bauernstand , str. 304 sl.; Vilfan, Kme čko prebivalstvo, str. 312–314. 3 Schulz, Zensualen, kol. 530. 4 Wild, Libri censualium, str. 1120. 5 Ohranjenost zgodnjih pisnih virov za stiški samostan je nerazumljivo slaba. Med starejšimi listinami (do 1251) navaja Bernhard le en original, pa še ta je ohranjen v arhivu v Murauu (Bernhard, Documenta patriarchalia , str. 253–309). Po Greben čevem mnenju naj bi starejši del arhiva v veliki meri propadel v turških napadih 1471 in 1492 (Grebenc, Gospodarska ustanovitev , str. 101), vendar to ne pojasnjuje nekaterih zbirk prepisov starejših stiških listin, ki so nastali v 17. in 18. stoletju (Grebenc, prav tam, str. 10). Glede na razmeroma dobro ohranjeno stiško rokopisno knjižnico bi ti prepisi utegnili temeljiti na morebitnih kopialnih in/ali tradicijskih knjigah, ki pa danes niso poznane. 6 Tu imamo opravka z zanimivim primerom tradicijske notice, ki je bila vpisana na pe čatno listino. Blejska proštija, ki je v tem času razpolagala z manjšo posestjo (ca. 20 hub) ni premogla lastne tradicijske knjige. Potrdilna listina škofa Henrika III. je vsaj v za četnem ob- dobju po izstavitvi predstavljala edini razvid nad pripadajo čo posestjo. Novo daritev, do katere je moralo priti razmeroma kmalu po izstavitvi dokumenta in ki je bila o čitno izvršena ustno, brez listine, so zato (zelo prakti čno) v obliki tradicijske notice zapisali na omenjeno listino, ki je tako ažurirana še nekaj časa predstavljala korekten razvid nad proštijsko posestjo, Santifaller, Brixner Urkunden, št. 46, str. 54–55 in Tafel VIII (faksimile). Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 11 dvajsetih let 13. stoletja. V vseh teh primerih (o vsebini podrobneje v nadaljevanju) gre za osvoboditev oz. daritev nesvobodnjakov na oltar neke cerkvene institucije. Nekoliko bolj problemati čne so zgodnejše vesti o domnevnih cenzualih na ozemlju blejskega briksenskega gospostva. Tu se že v poznem 11. stoletju v tradicijskih noticah briksenske ško fi je omenja ve čje število osvobojencev (libertate sortiti, libertate potiti, liberti), ki škofu prepuš čajo (darujejo) svoja lastna zemljiš ča. 7 Za kakšno vrsto oz. na čin osvoboditve, do katere je moralo priti že pred temi daritvami, je šlo, nam viri ne sporo čajo. Obstaja možnost, da so bili cenzuali. Na tem mestu je treba navesti še nekoliko mlajši vir, ki bi morda lahko kazal na obstoj blejskih cenzualov, bolj verjetno pa imamo pri njem opravka z nekim drugim pomenom besed censualis, zins- . Gre za najstarejši briksenski urbar za blejsko gospostvo iz leta 1253, ki izdatno operira z latinskim pojmom mansus censualis in njegovim nemškim ekvivalentom zinshuobe . Ker se ta dva izraza (ki sta v urbarju uporabljena izmeni čno in povsem enakovredno) ne nanašata na vse hube v urbarju, bi lahko obstajala možnost, da ozna čujeta hube, ki bi jih obdelovali pripadniki posebnega sloja cenzualov, ki bi v tem primeru predstavljali kar 55 odstotkov vseh nosilcev urbarialnih hub. Kakšne sistemske razlike med dajatvami hub, ki so ozna čene kot cenzualne, in tistimi, ki se navajajo zgolj kot mansus ali huba , v urbarju ni opaziti. To sicer ni odlo čilno, naglavni cenzus bi bil lahko zabeležen v nekem drugem viru, ki bi bil lahko izgubljen. Vendar pa bi v tem primeru težko razložili dejstvo, da se kot cenzualne ali pa brez tega pridevnika skoraj izklju čno ozna čujejo vse hube v neki vasi. Takšna segregacija cenzualnih in necenzualnih vasi je precej malo verjetna. Za ozemlje nekdanje Kranjske je ohranjena le peš čica dokumentov, ki pri čajo o osvobajanju cenzualov; iz visokega srednjega veka poznamo pet tovrstnih vesti. a) V čas med 1160 in 1181 datirajo tradicijsko notico, ki poro ča o darovanju freisinškega duhovnika Johannesa, ki je na oltar sv. Marije in sv. Korbinijana v freisinški stolnici daroval 14 svojih nesvobodnjakov iz okolice Kranja, in sicer na na čin, da je bil vsak od njih dolžan letno škofu izpla čati po tri pfenige, pri čemer jih škof ni smel podeljevati v bene fi cij tretjim osebam oz. jih kakorkoli odtujevati iz svojega varstva. 8 b) Dale č najbolj poznan vir, ki govori o cenzualih na Kranjskem, je stiški falsi fi kat o osvoboditvi otrok stavbenika Mihaela, graditelja stiške bazilike, datiran med leta 1163 in 1184. 9 Zaradi izrednega pomena in izpovednosti je bila listina že ve čkrat obravnavana in interpretirana, nazadnje in najtemeljiteje izpod peresa Petra Štiha. 10 V skladu z njegovimi ugotovitvami in utemeljitvami analize tega vira, ki jih na tem mestu ni treba ponavljati, je bistveno sporo čilo listine naslednje: 7 Redlich, Traditionsbücher , 164, str. 61; št. 180, str. 66; št. 217, str. 78; št. 218, str. 78; št. 220, str. 79; št. 222, str. 80; št. 225, str. 81; št. 233, str. 83; št. 289, str. 103; št. 291, str. 104; št. 307, str. 108; št. 324, str. 113 (= Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev III, št. 177, str. 113; št. 215, str. 132; št. 235, str. 143; št. 236, str. 144; št. 239, str. 145; št. 240, str. 145–146; št. 243, str. 147; št. 245, str. 148; št. 301, str. 183; št. 302, str. 183–184; št. 307, str. 185; št. 314, str. 188). 8 Bitterauf, Traditionen , št. 1155 c, str. 386–387; Zahn, Codex diplomaticus Austriaco-fri- singensis I, št. 112, str. 109–110. 9 Bernhard, Documenta patriarchalia , S 7, str. 264–267. 10 Štih, Addenda et corrigenda, str. 43–51. M. BIZJAK: Omembe cenzualov v listinskem gradivu za ozemlje Slovenije 12 Stavbenik Mihael, poro čen z višnjegorsko nesvobodnjakinjo Matildo, ki jo je pred časom odkupil v popolno svobodo (omnimodam libertatem), je od grofa Alberta Višnjegorskega kupil svobodo tudi svojim (in Matildinim) otrokom (o čitno rojenim še pred materino osvoboditvijo in posledi čno po rojstvu nesvobodnim). Vendar na na čin, da jim je omenjeni grof Albert na oltarju sv. Marije daroval svobodo, ki je bila pogojena s pla čilom vsakoletnega cenzusa treh pfenigov stiškemu samostanu ne le vsakega od njih, temve č tudi vseh njihovih potomcev, da bi se izognili nevarnosti, da bi jih katerikoli svetni ali cerkveni gospod v prihodnosti podvrgel tla čanstvu. c) Zelo rudimentarna tradicijska notica, ki se nahaja na spodnjem robu blejske listine z dne 3. decembra 1185, pri ča o daritvi Leokarde Jamske, ki je za blagor svoje duše blejski otoški proštiji darovala Marijo, h čer Bernarda iz Sela in njeno potomstvo. Omenja se, da morajo podarjeni letno služiti tri pfenige. 11 d) Listina istrske mejne gro fi ce So fi je Višnjegorske, h čerke že omenjenega Alberta in žene andeškega grofa Henrika IV. iz let med 1208 in 1210, govori o popolni osvoboditvi (legitima libertate condonavi) nesvobodnjakinje Engelburge, poro čene s kroja čem Rupertom, njunim morebitnim otrokom pa dolo ča status cenzualov »petih pfenigov« stiškega samostana (torej z obveznostjo letnega pla čila petih pfenigov na oltar), ko bodo dopolnili starost, dolo čeno za sklepanje zakonske zveze. 12 e) V leto 1223 spada stiški dokument, katerega izvle ček se je ohranil v pre- pisu iz 18. stoletja in pri ča, da je goriška ministerialka Willa podarila samostanu sedem svojih nesvobodnjakov, ki morajo cisterci letno pla čevati po pet pfenigov. 13 Kolikor niso prešli med mestno prebivalstvo, naj bi se v 13. stoletju po Vilfanu cenzuali postopno asimilirali v široko socialno plast svobodinov, kme čkega prebi- valstva z omejeno svobodo, ki se je v slovenskem prostoru izoblikovala predvsem z inkorporacijo nekdaj svobodnih pripadnikov staroslovanskih žup. 14 S svobodini je cenzuale vezala predvsem prostost od tedenske ro čne tlake. V historiogra fi jah, kjer ne ra čunajo s široko svobodno plastjo župskega prebivalstva, je bila cenzualom odmerjena bistveno ve čja vloga pri formiranju poznejšega enotnega podložniškega sloja. Dollinger je za Bavarsko, pa tudi za širši prostor vzhodnoalpskih dežel mnenja, da so se cenzuali, naseljeni na hubah v okviru zemljiškega gospostva svojih zaš čitnikov, že pred koncem 13. stoletja izena čili z nesvobodnimi podložniki, nasprotno pa so zunanji cenzuali dlje ohranjali svoj posebni položaj. Prav oni naj bi predstavljali socialno bazo poznejših svobodinov ( če uporabimo Vilfanovo terminologijo) oz. kme čkih prebivalcev z omejeno svobodo, ki se v kranjskih, koroških in štajerskih virih 14. in 15. stoletja omenjajo z nazivom freimann, freileute, na Salzburškem pa kot freisassen . 15 To tezo zagovarja tudi Klein, ki za Salzburg navaja obsežne poznosrednjeveške popise freisassov , naslednike nekdanjih libri censualium . Salzburške freisasse ena či z notranjeavstrijskimi freimanni , obojim 11 Santifaller, Brixner Urkunden, št. 46, str. 54–55. 12 Bernhard, Documenta patriarchalia , S 13, str. 277–278. 13 Bernhard, Documenta patriarchalia , S 16, str. 283–284. 14 Vilfan, Kme čko prebivalstvo, str. 319. 15 Dollinger, Bauernstand , str. 334. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 13 pa iš če izvor v cenzualih. 16 Njemu nasprotno mnenje zagovarja Hauptmann, ki poudarja svobodinovo navezanost na zemljo oz. dejstvo, da je bil njegov družbeni status – druga če kot cenzualov – povezan s posedovanjem odvisne hube. Svobo- dinom pripisuje ve činski izvor v sloju barschalkov , ki so bili statusno izena čeni s poznorimskimi koloni, cenzualom pa odreja marginalno vlogo v tem procesu. 17 Ne da bi se na tem mestu spuš čali v zahtevna teoreti čna razglabljanja na to temo, želimo opozoriti na že v uvodu nazna čeno družbeno pestrost v poznem srednjem veku. Osvobajanje oz. odkup v cenzualski status sre čujemo v virih za slovenski prostor v nasprotju s splošnim prepri čanjem tudi še v poznem srednjem veku, vse do štiridesetih let 14. stoletja, o čemer pri ča naslednjih šest primerov. 18 f) 2. novembra 1309 je Konrad Loški osvobodil Sigharta iz Bitenj, njegove otroke in vse njegove potomce na Marijin oltar v polhograjski cerkvi(?) z obvezno- stjo pla čila treh pfenigov. 19 g) Isti je 25. marca 1321 s privoljenjem svojih sinov Viljema in Jakoba ter drugih sorodnikov na podoben na čin osvobodil še Mihaela iz Besnice, in sicer tako, da ga je dal svojemu bratrancu Konradu iz Besnice z dolžnostjo vsakoletnega pla čevanja petih pfenigov na oltar besniške cerkve. 20 h) 19. julija 1314 je Adelhajda Kreig osvobodila in dala ljubljanski komendi Nemškega viteškega reda tri svoje nesvobodnjake: Bertolda Hurnovca, mesarja Petra Jucherja in nekega Diemsa ter njihove potomce. Omenjeni trije so morali komendi za svojo svobodo letno pla čevati po pet pfenigov. 21 i) 15. aprila 1330 so se nesvobodnjaki bratje Fric, Leutold, Nikolaj in Rudolf z vsemi obstoje čimi in potencialnimi potomci za 11 mark oglejskih pfenigov in 16 Klein, Salzburger Fraisassen, str. 77 sl. 17 Hauptmann, Colonus, Barschalk und Freimann, str. 183 sl.; Isti, Die Freileute, str. 30–31. 18 Navedeni so vsi primeri, ki jih je bilo mogo če najti v okviru omejene, pa vendar dovolj široko zasnovane raziskave virov v zvezi s pripravo tega prispevka. Na neki na čin nadgrajujejo Vilfanov prikaz, ki osvobajanje v položaj cenzualstva navzgor bolj ali manj omejuje s sredino 13. stoletja, za poznejši čas pa ra čuna s pojavom tega družbenega sloja zgolj še kot z zgodovinskim reliktom. Vilfan, Kme čko prebivalstvo, str. 328. 19 ARS, AS 1063, ZL 6071, 1309–XI–2 (transkripcija Otorepec, CKSL), Ich Chvnrat von Loc … vergihe … daz ich Sicharten von Bitan vnt seynev chint vnd alle sein erben dy von im chvnphetich sint oder werdent, daz ich dye gevreyt han avf vnser vrawen alter ce Pilich Grecz mit drin pheningen, dye man mit zwain dev weyp swaz wir lewt sint, das sy dye iarecheleychen svlen geben an vnser vrawen mes der lesten … . 20 ARS, AS 1063, ZL 6091, 1321–III–25 (transkripcija Otorepec, CKSL), Ich herr Chunrat von Lok vergich …daz ich … Chunraten von Vesnicz meinem vetter geben han Micheln vnsern aygen mann auch von Vesnicz … so vergich ich …, daz ich den selben Micheln von Vesnicz ledichk gelassen han … also daz er … schol an sand Jans tachk des taupher ellev jar funph phening alter Aglaier ze Vesnicz ouf den alter oppheren vnd schol sich kegen got da mit erchenen … 21 Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane VII/14, 1314–VII–19, Ich Alhait truch- saeczinne von Creich vergihe … daz ich … han geben den erberen gaistlichen pruderen vnser vrowen des thevtschen hovses ze Laybach, Perchtolten der gehaizen ist zuenamen Hurnovz vnt Petern den fl aischacker der gehaizen ist zuenamen Jucher vnt Diemsen mit iren erben, die mein vnd meiner erben aigen gewesen sint … also daz der vorgenante(n) … vm den vreitum ierleich den vorgenanten prudern des thevtschen hous ze Laybach funf pfenninge geben sullen an vnser vrowen tage der schidunge. Vnt zu ainer stetichait des vreitums han ich den vorgenanten Per- chtolten vnt Peteren vnt Diemsen geben sisen offen prieve … . M. BIZJAK: Omembe cenzualov v listinskem gradivu za ozemlje Slovenije 14 en vinograd odkupili izpod odvisnosti bratov Chumer, in sicer tako, da je vsak od njih in njihovih potomcev, ki so bili nosilci hišnega gospodarstva, letno pla čeval krški ško fi ji na Marijin oltar (stolnice v Krki) po tri pfenige. 22 j) 11. maja 1325 je ljubljanski meš čan Albert Puegel prodal samostanu v Bistri svojo hubo v Ligojni pri Vrhniki, ki jo je obdeloval cenzual po imenu Seifrid, sicer vezan na oltar sv. Andreja v vrhniški župni cerkvi. 23 k) 9. decembra 1341 je Jera, žena Lenarta Porgerja iz Ljubljane, pred smrtjo podarila župnijski cerkvi v Ložu za ve čno lu č hubo v Novi vasi na Blokah, poleg tega pa še vse svoje nesvobodnjake, naseljene v trgu Lož in vaseh na loškem in cerkniškem, in sicer na na čin, da je vsak od njih letno pla čeval omenjeni cerkvi po tri pfenige. 24 V prvi polovici 14. stoletja je bilo osvobajanje v status cenzualstva o čitno še dokaj obi čajen pojav, ki v veliki meri izkazuje še mo čne vzporednice s prejšnjim obdobjem, deloma pa so zaznavne posamezne prehodne oblike. Ustvarjalo je razme- roma bolj fl eksibilen sloj odvisnih ljudi, ki so lahko v okviru zemljiških gospostev pod boljšimi pogoji prejemali zemljo v obdelovanje, ali pa so se naseljevali v v tem času na slovenskem ozemlju nastajajo čih in razvijajo čih se tržnih in mestnih naselbinah. Pri aktih osvoboditve stopata v ospredje predvsem dva cilja; zagotoviti osvobojencu boljše življenjske pogoje in zagotoviti cerkvi ali posameznemu oltarju sredstva za razsvetljavo. Kar se ti če prvega, so bili vzgibi lahko razli čni: iz ohranjenih aktov je zazna- ti željo po bogu vše čni dobrodelnosti za lastni dušni blagor pred smrtjo (c, k), izkazovanje posebne milosti konkretnemu (obi čajno posamezniku, lahko skupaj 22 KLA, AUR 418, 1330–IV–15 (izvle ček Otorepec, CKSL), Wir Niclau, Otte, Herman pruoder die Chuomer veriehen an disem offen prief … daz sich Fricz, Leutolt, Niclau, Ruodolf die pruoder von vns der chauft habent; sev selbe vnd ellev irev chint, die sev habent oder noch gewinent vmb ainlef march Agler phening vnd vmb ain weingarten, … Vnd sint furpaz ewichleich von vns vnd von vnseren erben, die wir haben oder noch gewinen ledich vnd frey … vnd geben sev dem pischof von Gvrk vnd seinem gots haus daz ier ietweder der sein aigen proet hat jerechleich drey Agleier phening auf vnser frowen alter kegen Gurk senden schol. 23 Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane II/6. Listina sicer navaja Seifrida kot »censualis in plebatu Sancti Andree Superiori Laybaci«. Gre za napako; patron vrhniške župne cerkve je bil vseskozi sv. Pavel. Vendar že Milko Kos v svojem Gradivu za histori čno topogra fi jo opozarja, da je v vrhniški cerkvi tedaj stal in tudi še danes stoji oltar sv. Andreja, kar v tem primeru logi čno postavlja stvari na svoje mesto. Navajanje cenzualove pripadnosti dolo čenemu oltarju je dosti bolj obi čajno od okvirnega lociranja na ozemlje neke župnije. 24 NŠAL ŠAL, Župnija Stari trg pri Ložu, 1341–XII–9 (transkripcija Otorepec, CKSL), Ich Gerdrawt Lynhardts des Porger wirtin von Laybach vergihe. . .daz ich. . .an mein letsten geschaeft vnd an mein letsten zeiten meins aignen gwotes ain hwob, di ze Newndorf gelegen ist, darauf Nedel vnd Radowan gesezzen sint vnd allez daz darzwo gehoert oder gehoeren sol, geben vnd geschaffen han fuer rechtez z aigen nach meiner sel auf sand Georigen chirchen zu der pharr gegen Los, daz man ain ewigez liecht von der hwob daselben haben suelle. Auch han ich alle meine aigen lewte, die ze Los in dem marcht gesezzen sint vnd alle mein aigen lewte in der kegent daselben ze Los vnd in der kegent ze Zyrchnitz, oder wa si sint, weib, man vnd chynder, wie si gehaizzen oder genant sint, geschaffen vnd geben auf daz vorgenant gotshaus, also daz sich ain etweder mensche derselben aigen lewte alle jar an sand Joerigen tag zu der vorgenanten pharr mit dreyn Aglyer phening ertzaigen sullen vnd sullen die berrait geben. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 15 s potomci) osvobojencu, katerega odnos do dobrotnika iz vira ni nujno razviden, med drugim pa se pojavljajo sorodstvena in svaštvena razmerja (a, d, g), ali pa samoiniciativni lastni odkup v prostost nesvobodnjakov, ki jim je uspelo zbrati zadostna (ne majhna) denarna sredstva oz. so žrtvovali svoje nepremi čnine (i). Drugi vzgib, oskrbovanje cerkva oz. posameznih oltarjev s sve čami in oljem za razsvetljavo, ki se na prvi pogled zaradi nizkih zneskov (treh oz. petih pfenigov letno po osebi) zdi obrobnega zna čaja, dejansko ni bil tako nepomemben. Predstavljal je enega od obi čajnih na činov oskrbe cerkva s svetili, neobhodnimi v liturgiji, pri čemer je nizki naglavni cenzus zadostoval le v primeru množi čnosti tega pojava, ki pa je vsaj v nekaterih primerih izpri čana (obsežne tradicijske knjige cenzualov posameznih škofi j v 12. stoletju). Čeprav se v poznem srednjem veku v skladu z družbenim razvojem tudi na tem podro čju za čenjajo uveljavljati druga čne prakse (oskrbovanje z voskom v okviru urbarialnih obveznosti 25 ), pa se stare, tradicio- nalne oblike le polagoma umikajo novim. O tem pri ča nekaj primerov iz prve polovice 14. stoletja, ki izkazujejo prehodne oblike oz. vsebujejo elemente tako starejših kot tudi mlajših socialnoekonomskih principov. Četrtega aprila 1308 je Oton Sichersteinski poklonil Marijinemu oltarju v cerkvi kostanjeviškega samo- stana svojega nesvobodnjaka skupaj z družino in s hubo, ki so jo obdelovali, pri čemer je izpostavil, da so omenjeni od hube letno dolžni služiti le 140 pfenigov za razsvetljavo oltarja in v primeru poravnane obveznosti v istem letu ne smejo biti obremenjeni z nobeno drugo dajatvijo ali delovno obveznostjo. 26 Pri tej pode- litvi je prisotna tradicionalna vezanost na oltar in oprostitev predvsem delovnih obveznosti, kot novost pa se pojavlja podelitev ljudi skupaj s hubo in v povezavi s tem neprimerno ve čja ekonomska korist upravi čenca (oltarja oz. samostana), ki pa za družino, nastanjeno na zadevni hubi, še vedno predstavlja nižjo letno obre- menitev od predhodne in torej skupaj s socialnim tudi ekonomski dvig. Podobno prehodno obliko daritve predstavlja tudi že omenjena listina iz leta 1341 (k), kjer je tradentka župni cerkvi v Ložu za vzdrževanje ve čne lu či darovala svojo hubo z vsemi pritiklinami, obenem pa isti cerkvi še vse svoje okoliške nesvobodnjake po principu cenzualstva, torej z dolžnostjo letnega pla čila treh pfenigov. V listini z dne 11. oktobra 1360 je govora le še o namenski prekvali fi kaciji dajatev hube v Spodnjem Kašlju, ki jih je Ortolf Povmeški z izjemo dveh kokoši letno v celoti 25 Npr. v gornjegrajskem gospostvu, Orožen, Benediktiner-Stift Oberburg, str. 235, 238 ; Gestrin, Gospodarska in socialna struktura, str. 487–489 (kjer namesto voska napa čno navaja med). 26 ARS, AS 730, Dolski arhiv, fasc. 179, pola 41–42 (transkripcija Otorepec, CKSL), lch Otte von Sichersteyn vergih an disem brieve … daz ich ... Marin minen gebover ze dem Blat vnd elliv siniv chint vnde die hube da er vffe sitzet geben han vf vnser vrowen sande Marien alter ze sande Marien prunne bi Landestrost … es sol ouch der vorgennte Marin oder siniv chint ob er niht ist, von der oben genanten hube geben ze iglichen iar ein march Agleyaer pfenninge an zweinzich pfenninge oder pernaer die da fur geziehent vnde von den selben pfenningen sol man vnser vrowen alter belvhten vnde sol si an anders niht wenden noch legen vnde swelch iar der oben genante Marin … von der vorgenanten huben … an zweinzich pfenninge ein march Agleyer vnser vrowen alter ze dem liehte, so sint si daz iar deheines dienstes noch deheines zinses niht mer gebunden ze dienen noch ze geben ... M. BIZJAK: Omembe cenzualov v listinskem gradivu za ozemlje Slovenije 16 namenil olju in vosku za osvetljavo kapele na svojem gradu Osterberg. Imetnik hube je imel na razpolago vsako leto pla čati marko in pol v denarju ali pa v lastni režiji pritovoriti olje iz Primorske. Tudi v tem primeru se izrecno izpostavlja oprostitev od tlake, tako ro čne kot tudi vozne. 27 Obravnavani primeri kažejo, da pojav posebnega družbenega sloja cenzualov na Slovenskem ni bil tako obrobnega pomena, kot bi bilo mogo če soditi na podlagi (ne)obravnave v obstoje či doma či historiogra fi ji. Primeri aktivnega formiranja tega družbenega sloja, torej dejanskega osvobajanja v cenzualstvo, in ne le zgolj dokumentiranje obstoja cenzualov kot družbenega relikta, še v prvi polovici 14. stoletja postavlja Kranjsko v primerjavi z okoliškimi alpskimi deželami in tudi z Bavarsko – glede na dosedanje stanje objav – celo v izjemen položaj. Nekoliko presene ča le nedokumentiranost tega pojava v ve čjem delu 13. stoletja, kar pa ni nujno znak diskontinuitete; verjetneje ti či vzrok v ohranjenosti oz. poznavanju virov. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije (ARS), Ljubljana AS 1063, Zbirka listin (ZL) AS 730, Dolski arhiv, fasc. 179 Kärntner Landesarchiv (KLA), Celovec/Klagenfurt Allgemeine Urkundenreihe (AUR) Nadško fi jski arhiv (NŠAL), Ljubljana Župnija Stari trg pri Ložu Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Ljubljana B o ž o O t o r e p e c , C e n t r a l n a k a r t o t e k a s r e d n j e v e š k i h l i s t i n z a S l o v e n i j o 1 2 4 6 – 1 5 0 0 ( C K S L ) Objavljeni viri Bernhard Günther, ed. Documenta patriarchalia res gestas Slovenicas illustrantia. Listine oglejskih patriarhov za slovensko ozemlje in listine samostanov v Sti čni in Gornjem Gradu ( 1120– 1251). Dunaj-Ljubljana: Založba ZRC, 2006. Bitterauf, Theodor, ed. Die Traditionen des Hochstifts Freising , II. Band: (926–1283). Quellen und Erörterungen zur bayerischen und deutschen Geschichte, n. s., 5. München: M. Rie- ger’sche Universitäts-Buchhandlung, 1909. Kos, Franc, ed. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku III: 1001–110. Ljubljana: Leonova družba, 1911. Orožen, Ignaz, ed. Das Benediktiner-Stift Oberburg. Das Bisthum und die Diözese Lavant II/1. Marburg 1876. 27 ARS, AS 1063, ZL 171 (objava Gradivo za zgodovino Ljubljane X/31), Ich Artolf von Povmekk vergih mit disem prief vnd verpint mich vnd mein erben, daz wier ab der huob ze Nider Kæ schel da Adams suen ouf gesezzen sint all iar nicht mer nemen wellen noch schuellen denn zwai huener vnd anders nicht, weder tagberch noch fuorat, dar vm daz von besw æ rung di hub icht oede werde vnd wer dar ouf siczt dest paz anderhalb march gegeben mueg vm oel vnd wachs vm weihnachten vnd gen Walhen nah oele geuarn mueg, daz man raichen sol ze licht der chapellen im hoeus ze Osterberch ... Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 17 Otorepec, Božo, ed. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku II. Listine 1299–1450. Ljubljana: Mestni arhiv, 1957. Otorepec, Božo, ed. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku VII. Listine 1144–1499. Ljubljana: Mestni arhiv, 1962. Otorepec, Božo, ed. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku X. Listine 1144–1499. Ljubljana: Mestni arhiv, 1965. Redlich, Oswald, ed. Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen vom zehenten bis in das vierzehnte Jahrhundert. Acta Tirolensia I. Innsbruck: Wagner’sche Universitäts-Buchhandlung, 1886. Santifaller, Leo, ed. Die Urkunden der Brixner Hochstifts-Archive 845–1295. (Brixner Urkunden I). Schlern-Schriften 15. Innsbruck 1929. Zahn, J[osef], ed. Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis. Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Österreich 1. Fontes rerum Austriacarum. Diplomataria et acta 31 . Wien: Kaiserlich-Königliche Hof- und Staatsdruckerei, 1870. Literatura Dollinger, Philippe. Der Bayerische Bauernstand vom 9. bis zum 13. Jahrhundert. München: Verlag C. H. Beck, 2 1982. Gestrin, Ferdo. Gospodarska in socialna struktura gornjegrajske posesti po urbarju leta 1426. Zgodovinski časopis 6–7 (1952–1953), str. 473–514. Grebenc, Jože M. Gospodarska ustanovitev Sti čne ali njena dotacija leta 1135. Sti čna 1973. Hauptmann, Ludmil. Colonus, Barschalk und Freimann. V: Wirtschaft und Kultur. Festschrift zum 70. Geburtstag von Alfons Dopsch. Baden bei Wien – Leipzig: Rudolf M. Rohrer Verlag, 1938 str. 170–190. Hauptmann, Ludmil. Die Freileute. Carinthia I, 100 (1910), str. 12–34. Klein, Herbert. Die Salzburger Fraisassen. V: Das Problem der Freiheit in der deutschen und schweizerischen Geschichte (=Vorträge und Forschungen 2). Sigmaringen: Jan Thorbecke Verlag, 2 1970, str. 77–87. Schulz, K[ ]. Zensualen, Zinsleute; Zensualität. V: Lexikon des Mittelalters IX. München: Lexma Verlag, 1998, kol. 530–533. Štih, Peter. Addenda et corrigenda k listini stiškega opata Aldepranda za stavbenika Mihaela. V: Historia artis magistra. Amicorum discipulorumque munuscula Johanni Hö fl er sep- tuagenerio dicata (ur. Renata Novak Klemen či č, Samo Štefanac). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, 2012, str. 43–51. Vilfan, Sergij. Kme čko prebivalstvo po osebnem položaju. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog II (ur. Pavle Blaznik et al.). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980, str. 279–353. Wild, Joachim. Libri censualium. Archivalische Zeitschrift 88 (2006), str. 1105–1122. M. BIZJAK: Omembe cenzualov v listinskem gradivu za ozemlje Slovenije 18 SUMMARY References to Censuales in Documents Pertaining to the Slovene Territory Matjaž Bizjak The term censualis denotes an individual who was unfree by birth and subsequently set free. This liberation implied an improved personal position; however, it did not bring absolute freedom. Freedmen were usually conveyed to an ecclesiastical institution (a bishopric, a mo- nastery, etc.) or, more often, to a speci fi c altar in a church, to which they were tied by way of annual tributes in money, i.e. census . This census (poll tax) was paid in a symbolic amount of three or fi ve pence and marked a censualis’ liberation. It was generally intended for covering the lighting cost of the relevant altar, i.e. the acquisition of wax or oil. On the other hand, cen- sus enjoined the ecclesiastical lord to protect the censualis ’ freedom against third parties and against one’s own arbitrariness. Naturally, failure to pay census resulted in loss of freedom; if a censualis defaulted on their obligation for three years, they became their patron’s serf. The main differences that distinguished a censualis from their former unfree status included deliverance from their daily or weekly obligations, i.e. labour, and a relative freedom of movement, which was still regulated by lord-patron, to whom a censualis belonged to some extent. A lord could settle a censualis on their hide, in their urban settlements, while in some instances censales were settled also outside their original seigneury following an agreement with their lord. Regardless of the tributes determined by the new arrangement a censualis had to pay an annual census to their lord-patron. The phenomenon of censuales has a broader European dimension and is present, fi rst and foremost, in the area extending from Flanders and Westfalia to central France, Lotharingia and Rhineland to Bavaria, the Alpine lands and northern Italy. In the Bavarian-Alpine area this social element has been largely documented in many Traditionsbücher of ecclesiastical institutions (bishoprics and monasteries), which are typical of this area, particularly from the second half of the twelfth century onwards. Unless they transitioned into the urban population, they are believed to have gradually assimilated in the thirteenth century into the broad social stratum of the rural population with limited freedom, which was in the Slovene area formed mostly through the incorporation of the formerly free members of Old Slavic župas . What they had in common with the censuales was, fi rst and foremost, deliverance from weekly labour. Contrary to popular belief, the liberation or the acquisition of the status of a censualis can be observed in sources related to the Slovene territory also in the late Middle Ages. In the fi rst half of the fourteenth century this type of liberation was still a fairly usual occurrence, which indicates a strong parallel between this and the former period, while partly individual transitional forms can be detected as well. The liberation brought about a relatively more fl exible stratum of subordinate people who could obtain land for cultivation within a seigneury on better terms or settle in bourgs or urban settlements emerging in the Slovene territory in the period in question. When liberating formerly unfree individuals two goals are at the forefront; namely, to ensure better living conditions for the freedman as well as means for lighting a particular church or its altar. Cases highlighted in the article at hand indicate that the emergence of the social stratum of censuales in the Slovene territory was not as inconsequential as can be gathered from its (la- cking) presence in the existing Slovene historiography. Bearing in mind publications produced thus far, instances of active formation of this social stratum, i.e. the actual liberation rather than merely documenting the existence of censuales as a social relic, put Carniola in the fi rst half of the fourteenth century in an exceptional position if compared to that of the neighbouring Alpine lands and Bavaria. It is somewhat surprising that the phenomenon was not documented in a large part of the thirteenth century, which is not necessarily a sign of discontinuity; this is more likely a consequence of the state of preservation or knowledge of sources.