Vzgoja naših deklet. i. Predmet, o katerem menimo izpregovoriti v svojem listu dre — tri, ne sodi na prvi pogled v šolsko-politiški list, kakršen je sedaj .Učiteljski Tovariš". če pa preudarimo stvar globlje, si smemo prisvajati prarico, da vzamemo tudi tni, trdovratno stoječi na svojem šolsko-politiškem stališču, v pretres vzgojo slovenskih mladenk. Te vzgoje si ne maramo ogledati s pedagoškimi očali, nego presoditi jo ho.emo 8 stališča, ki ga zavzema slovenska javnost splob glede vzgoje svojih deklet, glede tistih rožic, ki so tako lepo uasejane po pustinjah našega življenja. Zgodovina nam kaže na mnogih mestih, koliko važno ulogo je igrala žena v javnosti. Poglavje o takozvanih zgodovinskih ženah je vrlo obsežno, poučno in vredno lepih Studij, saj nam kaže, da je mnogoteri Antonij uklonil svoj ponosni tilnik pred lokavo Kleopatro, da so mnogo zla povzročile intrige žena in deklet, da pa je tudi mnogo dobrega in plemenitega izniklo po inicijativah Evinih hčera. Razsoditi, ali ima dobrota veljavo nad zlom, ali potiska zadnje v senco prvo, ni danes naša naloga. To naj doženejo zgodovinarji sploh in vsak posameznik posebe. Vendar se nam zdi tu bolj nego pri drugih, izven ženskega vprašanja stoje.ih raziskaranjih mogoče, da ne pridemo nikoli do objektivnega zaključka: žena vpliva na moškega lahko toliko, da preustroji njegovo 8ubjektiynost popolnoma po svoje, da ga takorekoč orije okrog prsta, ali ga pa odrrne tako od sebe, da nima razen njega hujšega sovražnika pod solncem. Popolno skladje, čist akord, ki zreni vsakemu ušesu prijetno in vabljivo, je med moSko iu žensko prirodo skoro nemogoč, ker tiči razlika med obema v obojestranski individualnosti, v samosvojosti, ki jo je pololila že priroda sama v dušo, sanjajočo v ženi, v dušo, snujočo t moSkem. Kadar zavlada v človeškein življenju zakon: nVsak jaz i_če 8T0J ti!" — takrat gredo oči na lov za idealom in ga tudi najdejo. Najdejo ga, in naj stoji še toliko zaprek na poti! Kadar gori v človeku kri, je mo.an in pogumen. In takrat se rode pesniki in trubadurji, ki zdihujejo pod okni, trdeč renomer, da je dobila daša dušo, sli.no sebi, do pičice enako sebi, ki je samo pomotoma izgrešila pot v drugo telo! In veSje harmonije ni v barvah in slajšega sozvočja ni t gla•ovih, nego je harmonija in lepoglasje v moškem in ženski, ki sta se iskala in naSla. To je mladost mladosti: sanjavost, melanholija, solze, pekel in nebo, ni. pozitivnega, sama mehkoba in sladkost z neizrazljivim okusom. Čim pa začne kazati vsaka natura svoje rožičke, takrat se razglase strune, ali pa se ena volja zasužni drugi, torej ena osebnost potopi v drugo, se z njo zlije in izgine s prizorišča. S takimi ljudmi ne računa javnost, zakaj človek ni zaradi sebe, človek je zaradi drugih in za druge, in delo je naš smoter, ne poizgubavanje v sentimentabosti, ne razglabljanje zadev lastne osebe. Vsaka doba človeškega življenja ima svoj delež: mladosti sanje, moštvu delo, starosti užitek in pootročenje. Potem pa pride konec in prah. Iz njega pa zaženo nove kali: stebelce se ziblje pod metuljevimi krili, sanja in zacvete, deblo rodi veje in sad, trhlost se sesede v poizgubo. Tako gre brez konca in kraja. Kakor veriga smo, katere',členi rastejo, se krepe in jačijo proti sredi, a od srede navzdol zopet prihajajo šibkejši in šibkejši. Tudi slovenska javnost ne rabi sanja.ev. Bolj nego kateremukoli narodu je treba nasemu delavnih Ijudi. S polljudmi, ki so edino zase in zaradi sebe, ni slovenskemu narodu nič pomagano. Z vsakega polja naše javnoati — merila naše notranje sile, naših duševnih moči in naše flzične vztrajnosti — prihajojo veninen klici: BDelavci, kje ste?!!u Dela je mnogo, a delavcev malo. Kdor se dokoplje do boljšega gmotnega položaja, dene navadno roke navskriž in uživa in gleda, kako se trudijo drugi, da bi pomagali narodu na noge. Čeniu bi prikrivali resnico in se kazali lepše nego smo? Pri nas je premalo pozitivnega dela. Ob gotovih prilikah in ob posameznih slučajih je sicer .uti mnogo lepih besedi, a le preredko se zgodi, da postanejo te besede tudi res meso in mozeg! Slovenci smo pač take nravi, da zaplamenimo zdajinzdaj, a ko je treba od besed do dejanj, se spogledujemo in .akamo, kdo stopi prvi po kostanj t žerjavico. Šolaje ena izmed tistih naših redkih inštitucij, ki se more ponašati z uspehi. Če bi ne imeli srojega šolstva, slone.ega na kolikortoliko liberalnem šolskem zakonu, bi ne bilo med nami še tega malo navdušenja, ki razvnema posameznike, da se poprijema odločnega dela t prid slov. narodu. Da, upamo si celo trditi, da bi se brez narodnega šolstva naše ljndstvo že davno potopilo v valovih tujstva, da bi že davno obupalo samo nad seboj, kaj Sele nad lepšo svojo bod o . n o s t j o! Tam, kjer ima šola svobodno roko, so njeni uspehi popolni. Kar prihaja iz nje po završenem likanju, to je nekaj celotnega, samosrojega, zavednega in — če bočete — tudi upornega. In upor je znak moči. In upor je znak znaeaja. Zato pa se vsak Slovenec, ki je pil iz studenca narodnega šolstva, upira usiljevanju tujega prepričanja, ne klanja temena pred udarci narodnega nasprotnika, ampak stoji neomajno in pogumno na mestu, kamor so ga poklicali zvanje, čast in značaj. In naše ženstvo? Odkar je Marija Murnikova organizovala prve čete slovenskih žend, moramo tudi temu napraviti spodoben poklon, da ni samo živelo, nego da je tudi delalo. In čemu je žrtvovalo največ svojih moči? Šolstvu in tako seveda posredno rzgoji slovenske mladine ter je tako podaljšalo naš obstanek za nekaj vekov. Priznati pa moramo, da ni uživalo to — oprostite! — starejše naše ženstvo narodne vzgoje, ker nismo imeli narodnih šol. Tuje obnebje se je prožilo nad njim, nem&ke sape so sipale nanje morečo slano, da mu je srce ostalo hladno in celo mrzlo do slovenske stvari. Nemščina je domovala po slovenskih hišah, slovenski jezik se je ponižno potikal po hlevih in kubinjah, na mizah med domačimi hčerami pa so se ščeperile nemške in francoske slovnice, nemške in francoske pisateljice |polovičarske vrednosti, a založnik Giontini je zavijal v nevezane in seveda nerazprodane pole Jenkovih pesmi izdanja nemških in dragih založnikov... To naše starejše ženstvo se je vzgojilo samo, kar mu služi v čast. V tej vzgoji pa ni opaziti onega normalnega pravilnega stopnjevanja, ki dovede čut narodnega ponosa do tiste višine, kjer pije moč svojega življenja, moč svoje požrtvovalne sile samo v sebi, v tistem globokem prepričanju, ki korenini v srčnem dnu, ki se razpleta po duši s pomladno svežostjo ter jo ogreva z večnimi prameni. Človeka je izučila izkušnja, da mu je verjeti samo v prepričanje, ki je takorekoč samorodno, ki je bistvo človeške duše, z njo zraslo v eno celoto, jedro njegovih dusevnih sil, luč in toplota njega notranjosti. Takeluči in toplote dajte 110tranjostim naših devojk: slovensko srce in Ijubezen do domače zemlje, do našega demokratičnega naroda. Pred vsem pa mora zrasti v naših dekletih spoštovanje in ljubezen do slovenske govorice. Ni nam treba ne ljubljanskega, ne gorenjskega, ne dolenjskega dialekta, nam je treba lepega slovenskega gorora, ki se ga naj ne sramuje hči slovenske matere tudi tedaj, kadar ji ovija vrat nemško zlato, kadar ji šumi ob bokih francoska svila in kadar ji krijejo bujne lase židovski — torej internacijonalni — klobuki. Mnogo in premnogo je bilo zamujenega v vzgoji slovenskih deklet, zakaj kretnjam in besedam vsaj takozvanih višjih, gosposkih deklet ni moči izbrisati pečata tujega vpliva in neslovenskega življa!